Bacili ljubezni
| Bacili ljubezni. Marica Strnad Cizerlj |
| |||||||||||||
I.
[uredi]»Metuljček, metuljček, oh kaj tak hitiš?« … Pomlad je kratka, treba se je požuriti. Cvet je minljiv, a rožica je najlepša v maju. Krilca so lahka in nosi me vonj moje najljubše rožice. Preletal sem že pol vesne, hitel od cveta do cvet, a nisem našel njej enake ... »Oj, rožica, prekrasna stvar« ...
Križem sveta je slovelo mesto N. po svojih lepih dekletih. Da, lepe so bile zanimale so se za najnovejše mode, nemške romane so čitale, ljubile platnice elegantno vezanih knjig, bile so muzikalične – v vsaki hiši je bil glasovir. Bile so najboljše plesalke, na plesne zabave so hodile rade z močno izrezanimi toaletami, posebno kar jih je bilo starejših. Bile so vam to ljubeznive igračice, a bogate niso bile, zatorej je usoda še dandanes skoraj večini izmed njih dolžna moža. No, tega so si pa tudi same krive, ker so bile sila ponosne. Doktorji, visokošolci, profesorji in častnik, to jim je bila najljubša in najprimernejša duševna in srčna paša, vsak drug moški pa ni bil moški v njihovih očeh. Učiteljev so poznale lepo število, a vsi ti so bili revčki v razmerju z njihovimi zahtevami. Le v najhujši stiski, takrat, ko celo vrag muhe je, so jih uvaževale.
Povodom neke abiturijentske odhodnice opominjal je profesor najnovejše učitelje v šaljivem govoru, naj so izbirčni, kadar si bodo volili svoje – »prilastke«, menil je zakonske žene, češ, kakor samostavnik spoznava po prilastku in dobiva od njega svojo vrednost, ravno tako razmerje je med možem in ženo. »Torej, gospodje tovariši, skrbite, da poiščete dostojnih prilastkov!«
N … ske gospodične pa so bile prepričane, da učitelji ravno v tej točki najbolj greše proti sebi in olikanemu ženstvu in v tem prepričanju so jih prezirale, češ, saj ne vedo ceniti nas in naših krogov! Rajši so se dale za nos voditi od lahkoživih visokošolcev in častnikov, rajši so rojile in vzdihovale za mladimi in starimi doktorji, nego da bi bila katera privolila v resne namene skromnega, a poštenega učiteljskega srca ...! Hahaha …! »kol'kor kapljic, tol'k deklet« .., doktorji pa so sejani redko v razmerju z dekliškimi željami in nadami. Naše ponosne deklice so čakale, čakale in marsikatera bi si bila končno na razvalinah svojih predsodkov rada zgradila svojo srečo, a vesna je kratka, cvet je minljiv in rožice so najlepše v maju …
Dobra pa si nič niso bila med seboj N … dekleta. Vsi ljudje vse vedo in tako so tudi nekateri vedeli tudi vzroke te medsebojne mržnje, ki je bila precej stara in v katero so bile zapletene celo častitljive matere. Začela se je baje takrat, ko so gospodične druga za drugo izlezle iz kratkih kril in začele misliti na … ljubezen in druga drugi zavidale večje neuspehe. Ej, to res niso malenkosti! Navidezno so si pa vendarle kazale iskreno udanost. Oh ve mačice, mačice …!
»Prišel je pobič lep in mlad« … ne, prišla sta dva … nov zdravnik in nov učitelj. Zdravnik, gospod doktor, stara hiša, ki je študiral tako dolgo, dokler ni zapravil očetu vsega, razen pokojnine, učitelj, hm, res lep, inteligenten človek, glasbenik, še celo pisatelj, eh, škoda, da ni študiral naprej, škoda, škoda … Fant pa tak … vzrasel kakor jelka … tiste njegove izzivajoče oči – eh, naslov doktor je še bolj izzivajoč – njegovi lasje, njegove oči, oh, zakaj ni študiral! On, Vlado Kumič, je pa že vedel, zakaj ni! Mati je hotela namreč napraviti iz njega lestvo, po kateri bi zlezla v nebesa. Vlado je pa vedel, da ni za duhovski stan in je obesil gimnazijo pravočasno na kol. Mož je hotel biti značajen in koristen na svojem mestu, ne pa nezadovoljen dninar, najemni, hinavec, katere mu je poklic le pot do kruha in nič več. Poln mladeniškega ognja, se je bojeval za svoje vzore in s plemenitim ponosom v svojem dejanju in nehanju je korakal skozi življenje, čeprav je bil le – učitelj. Njegov ponos in njegov stan sta bila njegova poglavitna greha po mnenju kmetske gospode ...
A vendar so se N … ska dekleta skrivoma odušavljala zanj, javno pa so se klanjala doktorskemu klobuku. Čeprav je bil doktor že precej star samec, vendar bi bila vsaka zelo počaščena, ako bi zaprosil za njeno roko in z njo srce in vse, a zaman. Doktor Rožič se ni zanimal toliko za N … ska dekleta, kolikor za N … ska vina, katera so mu posebno dišala iz rok brhkih natakaric. Bil je strasten lovec, ženska družba torej ni imela od njega toliko, kolikor se je nadejala. Kako bi človek obrnil njegovo pozornost nase? ...
Eh, notarjeva Milica je bila srečna! Prehladila se je bila na nekem izletu, oh rečna punica, zbolela je in zdravnika je bilo treba … Bežite, bežite, sklepalo se je po mestu! Menite, da je res tako opasno? Sploh pa imenitna ideja. Jaz bi tudi bila zbolela, a sedaj nočem, Milica bi se smejala … Milica je ozdravela, in doktorja ni bilo več v hišo. No, torej še vedno upanje! ... A vrsta je prišla na drugo … učiteljica je zbolela! In nevarno, nevarno. S silo so jo morali spraviti k starišem domov.
Oh, groza! Kaj vse stori nesrečna ljubezen …
Sila dostikrat napravi iz največjih sovražnikov najboljše prijatelje. In tako se je tudi v mestu N. pojavilo živahno gibanje med gospicami za ustanovitev in povzdigo medsebojnega, družabnega občevanja. Kumič je rojen pevec in muzikaličen, da se je po vsem mestu govorilo o tem. Doktor ima baje gromovit bas itd., itd., prirejamo to zimo jour fixe s petjem, čitanjem najnovejših literarnih pojavov, s poučnimi predavanji, z igrami, sploh z neomejenim programom.
Imenitna ideja!
Agitiralo se je toliko in tako dolgo, da je N … ska gospoda res dočakala svoj prvi jour fixe pri notarjevih.
II.
[uredi]Oh, ti narobe svet! Srce ljubi tam, kjer bi ne smelo, ljubezen pa se mi vsiljuje od tam, od koder je niti noče! ... Nocoj je bila na vzporedu godba. Notarjeva Milica je bila srčkana devojka, moderno vzgojena, igrala je dovršeno glasovir, risati je znala, francoske romane je čitala. Tudi ljubezniva in uljudna je bila, a daleč pod nazore, katere ji je vcepila visokoletna mama in prenapeta gouvernanta, se ni ponižala nikdar.
Vlado Kimič je igral na gosli, Milica pa ga je spremljala na klavirju, družba je bila očarana od redkega užitka, doktor pa, gospod doktor, katerega so z vso silo potegnili v svoj krog, odušavljal se je le takrat, če je prišla na vrsto kakšna »zdravica«.
»Oh, ta doktor! Zakaj ne igra on gosli! A vendar, ta učitelj, Vlado Kumič, s kakim ognjem igra, kako me včasih pogleda! Hm, naj, tega mu ne morem prepovedati« ...
Njene tovarišice so si pa mislile : »Škoda, da ne sedim jaz na njenem mestu ta učitelj ni navadne šablone« ...
Matere so pa odkritosrčno obžalovale, da je doktorju najdražja ljubica kapljica rujnega vinca, ali mlademu učitelju tudi niso mogle odvzeti njegovih vrlin, čeprav so nekako temno slutile, da utegnejo postati nevarne srčnemu miru njihovih hčerkic.
Eh, treba je bilo teh jour-fixov!
Hčerke pa navadno mislijo povsem drugače nego njihove majčice ...
Tudi doktorju so se zdeli ti jour-fixi grozno prazni. Brez sledu je pobegnil parkrat iz družbe, katera ga ga je tudi končno z nekako resignacijo prepustila njegovi usodi, sosebno odkar se je raznesel po trgu glas, da doktor ogenj nesrečne ljubezni gasi s potoki vinca, in kakor bomba je počila med gospice njegova izpoved, da je jedenkrat v svojem življenju mislil na ženitev, in še takrat je bil ... pijan. Škoda, prav za prav, silna škoda za takega moža. Izgubljena eksistenca ...
In takim načinom so bili jour-fixi oropani svojega pravega, vzvišenega pomena. Drugih uglednih samcev ni bilo v trgu ... malo je manjkalo, da niso pokopali vzbujene družabnosti, vendar so ostali večerni sestanki na dnevnem redu.
»Ti, Milica, ako se bosta s tem učiteljem gledala tako ... tako ... hm ... saj veš, kaj je ... in« ...
»Mama, prosim te, kaj pa misliš! Saj, saj ... on« ...
»Nič, nič ne mislim druzega nego to, da si in hočeš biti pametna dekle, in da veš, kaj si dolžna svojim staršem in sebi! Lepa punica, izobražena, ki bo dobila po vrhu še znatno doto, no, in iz dobre, spoštovane rodbine, gotovo se najde zate prej ali slej dobra partija ...«
In kakor električna iskra je šinilo Milici v misel: »Mhm! lepa dota, dobra partija, seveda! - in če prav gre vsa lepa dota v dolge »dobre partije ... naslov, naslov! ...«
Dobro, da ni bila več mama blizu, kajti Milica je zardela čez ušesa, ko se je zasačila pri vsebini te dalekosežne misli. Bože moj, a misel je misel, človek se je ne more ubraniti. Le to je sreča, da ni lobanja steklena ...
To je jezilo Milico, da se sosedova Tončka uči gosti ...
»Oh, treba ji je, niti posluha nima, muzikalična ni, Kumič ne bo imel potrpljenja ž njo ... Eh, zakaj ne! Dobro plačilo ... učitelj ... vesel mora biti, če dobi postranski zaslužek, posebno, če hoče biti tako eleganten. In nocoj bo pri sosedu jour-fixe. Veselim se že, anula je Milica misli; »takt se nama nikoli ne zmeša. Meni se zdi, da se je dečko zagledal vame. Revež! učitelj notarjevo hčer za ženo ... Hahaha! To bi se mi smejali po trgu! In mama, mama! Ne, ne Milica, medve poletiva višje višje! ... Oh, ta Tončka! Gosti se uči. Nemara se bodo vse gospodične začele učiti. Ah, ah, ah! Nocoj bo humoristično predavanje o nalezljivih boleznih. Vlado (neumnost) Kumič bo predaval. No, radovedna sem! Končno me bo pa prosil, naj kaj zaigrava - že naprej vem. Plesne vaje nameravajo prirediti. A kje dobiti plesalcev? Da bi le moja mama ne bi bila tako stroga ... Jaz pa sprožim misel, da začnemo diletantske gledališke predstave. To pač to!« ...
Učitelj Kumič je torej predaval ...
»Gospoda slavna! Nikakor vas nočem nadlegovati s suhim, strokovnim razmotrivanjem nalezljivih bolezni. Teorija je dolgočasna! Preiščimo rajši praktičnim potom, na podlagi izkustva in dokazov iz življenja, bistvo nalezljivih bolezni. V naše namene bo služila najbolj taka bolezen, katero je že vsak izkusil sam, nemara že po večkrat, ali pa ravnokar boleha za njo, in tako torej začenjam s stavkom: »Ljubezen je bolezen«, in sicer nalezljiva bolezen« ...
Oh, ta utisk! Gospod notar je zaklical: »Aha!« in se prav od srca zasmejal, potrepaje svoji soprogi, katera je postrani opazovala, kam gleda Milica. Grajski gozdar, ki je bil danes po naključju prišel v N. in v zbrano družbo, vprašal je v naglici že ozdravelo učiteljico, ali pritrjuje tovariševim besedam.
»Pst, pst! Poslušajte«, bil je njen odgovor. Matere so se skoro nejevoljno pogledovale, gospodje so se smejali, gospodične pa so globoko hodile po sapo.
Kumič je nadaljeval: »Medicina razločuje več vrst nalezljivih bolezni. Nekatere so nevarne le za otroke, druge se pojavljajo samo med odraslimi, tretje zopet, ki se ne ozirajo na starost svojih žrtev. Za povzročitelje bolezni v obče veljajo bacili. Ni je skoro bolezni, katere bacilom bi zdravniki ne bili prišli na sled, a bacila ljubezni niso mogli zaslediti do današnjega dne, zato pa tudi sredstva za ozdravljanje te bolezni ni ... To niso malenkosti! Pomislite, prosim! V narodu gre beseda, da je fant le tako dolgo varen pred njo, dokler ne obleče prvih hlačic, potem pa je brez pomoči napram njej, in dekle istotako sluti njene simptome v otročjih šolnčkih. In ni vam je pomoči zoper njo. Svoje dni, tako se pripoveduje, sta živela grof in grofica dolgo let brez otrok. Niti bogati milodari, niti božji poti, niti svete maše niso mogle prisiliti nebes, da bi ja porosilo s svojim blagoslovom. Končno pa se je obupana grofica zaobljubila, da hoče svojega otroka, ako ji ga Bog da, posvetiti njegovi službi. In glej, črez leto in dan je povila čvrstega sinčka. Grofu je povedala o svoji obljubi. Sklenila sta - obljuba je sveta - dati dečka čim prej v odgojo modremu puščavniku, da bi na tak način obvarovala žrtev svoje obljube pred skušnjavami. Deček se je na duhu in telesu krepko razvijal pod vodstvom očeta Vincencija. Razven njega in svojih starišev ni videl nobenega človeka. Nekega dne, črez mesec dni so nameravali peljati mladega grofa v samostan, zašla sta z očetom Vincencijem daleč, daleč od svoje kolibe, katera je stala v sredini velikega gozda, razprostirajočega se za mestom. Že so se slišali tu in tam zvoki človeške govorice, oče Vincencij je hitel nazaj, a bilo je prepozno. Dve kakor gozdni vili krasni devojki sta jima prišli naproti. Grof je ostrmel, zaman ga je vlekel oče Vincencij za seboj ... »Kdo je to, dragi oče, kdo, povej mi, povej!« Častiti oče si je pa znal pomagati. Z besedami: »Pojdi, pojdi sinko, to so mestne gosi!« potegnil ga je v goščavo, kjer sta izginila. Mladi grof pa je pobešal glavo, oziral se za mestnimi gosmi in bil sploh zelo izpremenjen. Večerjati ni mogel, večerno molitev je opravljal mehanično in raztreseno. Zvečer pa, ko se je vlegel spat, je tako ganljivo zaihtel, da je celo očetu Vincenciju nekaj slanega zalilo oko ... »Kaj ti je, sinko?« »Oče Vincencij, umreti moram, ako mi ne kupiš takih mestnih gosi. Vsaj jedno, samo jedno! Ali so drage?« ... »O, da, da, sinko! Jedna sama te lahko stane celo življenje ...« »Oh, oče, oče, kako krasno bi bilo, ako bi midva imela tukaj take gosi ... v samostan pa ne grem drugače, ako mi oče ne privoli, da si vzamem tako gos seboj!« ... Gospoda slavna, ta povest vam je jasen dokaz, da pred ljubeznijo boleznijo nihče ni varen in sicer zato, ker prinese vsakdo kal za njo s seboj na svet. In to je najhujše, ker človeka lahko muči dolgo časa, ne da bi prav za prav vedel, kaj mu je. Telesno se čuti popolnoma zdravega, a vendar bi rad umrl; to je prvi simptom. Jesti mu ne diši, za družbo ne mara, le sam bi kje ždel in gledal, gledal daleč, daleč brez smotra v svet. V hipu pa je spet ves razposajen, vesel, poje, pleše. S svojo boljo muči vso svojo okolico. Največ trpe s takim bolnikom njegovi prijatelji, ako pa teh ni blizu, toži celo luni svoje težave. Človek, ki boleha za to boleznijo, lahko tudi izgubi pamet. Na vrhuncu krize pa celo sam sebi načne življenje. Čim nežnejega živčevja je, tem rajši se ga prime bolezen, in kakor vsaka droga, je tudi ta ponoči mnogo hujša ... »Prej neznane, srčne rane meni spati ne puste« ... Ženski spol baje še hujše trpi nego moški, ako zboli na tej bolezni.
Najlažje in najčešče se je naleze po pogledih ... »En ljub pogled - srce se vžge, en hud pogled - srce se stre« ... V tej bolezni torej srce največ trpi, ki včasih radi prevelike ljubezni poči in se ne da potem več zvezati. V prvi vrsti se je torej varovati in izogibati takih pogledov, pri katerih vztrepeče srce, kri šine hitreje po žilah, pri katerih je človeku hladno in vroče ob enem. Nadalje so nevarne besede, sosebno take, ki ne izražajo določeno željo srca, ampak samo na pol. Kdor se ni branil piti strupa bolezni iz plamtečih očij, kdor je poslušal lepe besede, ta je izgubljen. Potem pa sledi neodoljivo hrepenenje po stiskanju ženskih rok, zatem pridejo objemi, poljubi in žrtvi sta padli. Prisege, katerim je cela dolga večnost v posmeh, prisege, ki se rogajo smrti in peklu! ... To bolezen pospešuje pomlad in slavčkovo petje, različne ovire, čtivo o ljubezni in za njo bolehujočih, posebno pa vplivajo na njen razvitek tema, vino ali ... godba. Milica je pobledela, mravlje so ji lazile po hrbtu. »Da, da!« ... globok vzdih ... »na Tončko misli!«
»Največja nesreča je, če od dveh prizadetih ozdravi eden prej nego drugi, kajti tudi taki slučaji niso izključeni. No čas navadno ne ostane brez vpliva. Kakor bi odrezal, seveda pa se ne izleči nobena rana, a polagoma, polagoma zaceli čas vse, le obrunki še ostanejo. Čas je torej edino sredstvo, katero vsaj lajša in« ...
»In, in vince,« zaklical je doktor odhajaje ... Danes ga je seveda zanimal jour-fix, ker je imel na programu razpravo o nalezljivih boleznih.
III.
[uredi]Mesec dni pozneje se je pa že govorilo o N ... skih diletantih, Ne takega življenja še ni bilo v N. Hm! Človeka je treba, kateri prinese življenje v družbo. Kdo bi se bil mislil, da je ta Kumič tako izvrsten družabnik! ...
Vršile so se priprave na igro »Nič ne pomaga«. Glavni vlogi sta bila v rokah Kzumiča in Milice. Notarka je seveda hotela vso igro prej prečitati, ali ni je dočitala. Prišedši do mesta, kjer bi se morala Kumič in Milica poljubiti, zaprla je knjigo in rekla Milici, da iz te moke nebo kruha. »Naj kdo drugi prevzame to vlogo; sosedova Tončka n. pr., saj ni, da bi morala igrati ravno Milica« .
Hčerke pa navadno mislijo povsem drugače nego njihove majčice, in tako je Milica dejala sama pri sebi. »In zakaj bi ravno Tončka igrala mojo vlogo ... in ravno Tončka!«
Milica je bila očetov biser, in oče je bil ravno živo nasprotje svoje soproge. »Nič ne pomaga«, je dejal, »Milica bo igrala, ako želi sama« .
Notarjeva gospa ni ves dan nič jedla, tri dni ni nič govorila, končno pa se je vendar morala udati! »Dobro! igraj,« je rekla Milici »a v resnici se ne smeš dati poljubiti. Da ga ti ne boš poljubila o tem sem prepričana. Samo z lici se približajta!«
Milica je bila seveda živo prepričana, da ji ni možno storiti drugače, nego po materinih nazorih. Kako bi mogla poljubiti Kumiča na odru pred tolkimi očmi ... A Tončke bi tudi ne mogla gledati v najlepši vlogi in najsi bi bila prisiljena Kumiča trikrat poljubiti prav na usta ...
Svoje vloge so znali igralci in igralke kakor očenaš. Notarjev pisar, kateri je bil angaževan za šepetalca, je bil celo nevoljen radi tega, ker mu je bil Kumič namignil, da je uspeh igre kolikor toliko odvisen od spretnega šepetalca. Igra »Nič ne pomaga« se vrši na vasi, v bližini nekega grada in pa v mestu na cvetličnem trgu.
Osebe so: Zaplotnik, vrtnar — gospod notar. Jelvica, njegova hči — Milica. Jože, grajski lovec — gospod Kumič. Mici, grajska sobarica — Tončka. Petko, vrtnarski vajenec — Janko. — Nekaj branjevk in vaške mladine.
Vsebina: Jelvica in grajski lovec se rada vidita. V grad pride nova sobarica, pretkana in cvetoča devojka. Jože se zmoti ž njo in zanemarja Jelvico, kar je staremu Zaplotniku bilo zelo ljubo. Kmalu pa izprevidi Jože veliko razliko med Jelvico in Miciko. Zopet hoče zakuriti na starem ognjišču in se porvniti k svoji prvi ljubici, a oče mu pokaže vrata. Jelvica in Jože trpita oba na svoji nemili usodi. S posredovanjem vrtnarskega učenca si dasta sestanek na vrtu v jasminovi lopici. Prošnje, jok, očitanje ... končno pa vendar sprava. In ravno v odločilnem momentu, ko ves iz sebe Jože zakliče: »Nič ne pomaga, nič ne pomaga, moja bos Jelvica« in jo burno privije na srce in poljubi, zasači ju Oče Zaplotnik. Sprva je hud, a videvši Jelvičine solze in Jožetov kes, obrne se z besedami: »V drugič pa ne bodita tako nerodna!«
»Oče, zlati oče, saj mi boste dali Jelvico potem pa ...«
»Pojdimo! Kaj bodo mati rekli! ...« Kako izvrstno je igrala Jelvica! Notarka je bila ponosna na njo. Le to jo je grizlo, češ, ako bo do konca igrala tako naravno, potem nevem, če se ne bo spozabila in Kumiča poljubila. Že doma pri vajah ji je reku notar, da naj nebo smešna, saj Kumič ni tako negalanten, da bi jo pustil škodo trpeti. Bo že vrnil poljub Milici. Gospa ga je pa pisano pogledala, mene, naj pošlje svoje dovtipe v bolnišnico, in da iz norcev rada pride resnica.
Notar svojih dovtipov ni poslal v bolnišnico, a iz norcev je res prišla resnica. Ko je v zadnjem prizoru tretjega dejanja stal Jože ves razburjen pred Jelvico in jo živo zagotavljal, da je ona njegova prva prava ljubezen, čeprav je ljubil že desetkrat prej, in da le ona mora biti njegova žena, kar je najprej možno, pozabila je na občinstvo, pozabila, da je Jože v navadnem življenju učitelj, ona pa notarjeva hči, pozabila je mamo in ves svet in v prijetni onemoglosti padla v naročje poljubljajočega jo Jožeta. Zastri zavesa se! ... Ta dva pa znata! Meni se vidi, da je to več nego gledališče! Gospa kako naravno sta igrala Kumič in Milica! ...
Ne, tega ni mogla več prenašati notarjeva gospa. Kmalu se je poslovila in odšla.
Notar pa je še pozno v noč sedel s Kumičem pri kapljici vina ...
Milica se niti prikazala ni po predstavi. Drugo jutro je ni bilo k zajutreku. Bala se je mame. Prosila je očeta k sebi. V potoku solz mu je povedala, da se s Kumičem ljubita.
»Pojdimo!« dejal je notar »kaj bodo mati rekli!« ...
Na prihodnjem jour fixu sta se predstavila zaročenca Kumič in Milica in prve dni nove spomladi sta obhajala svojo poroko.
Gospa tašča je pa dejala svojemu zetu, odhajajočemu z Milico na potovanje: »Ti, ti! na vsak način si jo otroval z bacili ljubezni, drugače nebi bila nikoli tvoja ...«