Bacil

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Bacil. Zgodovinska povest iz 17. stoletja.
Josip Lavtižar
Izdano: Amerikanski Slovenec 37/104, 37/105, 37/106 (1928)
Viri: dLib 104, 105, 106
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vas Trata je dobila gosta. Tiho in nenadoma je prišel, niti županu se ni prijavil. Obiskal je skoro vse hiše v vasi. Le župnišču in šoli je prizanesel. Povsod pa, kjer je bil, je pustil za seboj sledove. Ni se zmenil zato, če ga ima kdo rad ali ne; oglasil se je kar v prvi hiši, odtod pa je potoval počasi a sigurno naprej, puščajoč za seboj svoje zastopnike, ki so opravljali njegovo delo.

Tajinstveni gost je bil bacil griže. Ko se je bolezen prvič pojavila, se še ni nihče zmenil zanjo. To je bilo za bacila zelo ugodno, ker se je lahko nemoteno širil na vse strani. Dva tedna po prihodu v vas, je bil zastopan že v osmih hišah, kjer se je s tem ali onim družinskim članom po bližje seznanil. Sedaj so postale tudi oblasti pozornejše in lepega dne so vaščani zagledali na županovi hiši list, na katerem je bilo zapisano:

1. Vsakega bolnika se mora takoj prijaviti županstvu, da ga pošlje v bolnišnico.

2. Pouk v šoli je do preklica ukinjen. Vsak prihod in odhod iz vasi je prepovedan.

3. V treh dneh pride komisija, ki bo pregledala zdravstvene razmere na Trati.

4. Kdor bi delal komisiji kake preglavice, ali bi skrival bolnika, bo sodnijsko kaznovan.

Isto je povedal gospod kaplan v nedeljo po maši za tiste, ki ne znajo čitati.

“Če pa enkrat v cerkvi oznanijo, je pa stvar že resna,” so modrovali možje.

Zbrali so se pred cerkvijo in soglasno sklenili: “V bolnišnico pa ne, pa če pride deset komisij in še toliko žandarjev zraven!”

“Rajši devetkrat doma umrjem, kot tam enkrat!”

“Noter greš še sam, ven te pa že neso. Nič! Kar doma bomo ostali pa amen besedi!”

Tako so sklepali stari vaški očaki, mlajši pa so jim pritrjevali. Predsedoval jim je Pepe Šmink, vaški berač. Tega poklica pa ni priznaval. Večkrat je dejal, da čuti v sebi vzvišeni poklic zdravnika in ljudskega tolažnika. Ljudje so mu res več zaupali kot pravemu zdravniku. Zdravil jih je z lisičjo mastjo in “tavžentrožami”. Rad se je pobahal, da je bil v rajni Avstriji sanitejec in da so ga celo vojaški zdravniki hodili vpraševat za svet. Tam je tudi slišal nekaj zvoniti o bacilih. Ker je bil neznansko suh in velik, mu je ljudska šegavost nadela priimek “Štanga”. In res pravijo ljudje, ki so ga poznali, da že od Kristusovega rojstva naprej ni bilo tako velikega in suhega bitja na Trati ali pa sploh nikjer pod solncem ne. Sicer je bil pa Pepe Štanga dobra duša in je le škoda, da je tako nesrečno končal. Večkrat, je že komu dušo, ki jo je imel že na jeziku, porinil nazaj v želodec, pa ni zahteval zato niti pare. Kolikim pa je že pomagal predčasno na drug svet, o tem kronika molči.

Ta Pepe Štanga je torej imel glavno besedo pri demonstrantih pred cerkvijo.

“Toliko vam pa rečem”, je dejal, “da v bolnišnici že zdravega človeka bolnega Kje pa več ljudi umrje kot v bolnišnici, kaj? Bomo že panali tole našo grižo, če pa mi ne, lisičja mast bo gotovo, pa ‘tavžentrože’. Da le tiste bacile preženemo, pa bo dobro.”

“Kako si rekel, bacile? Kaj pa je to bacile?”

“Ej kako ste še za luno! No pa saj ni, da bi vam človek zameril, ko čepite vedno doma za pečjo, kot koklja na jajcih. Še muhe več sveta obredejo in več vedo kot vi. Sicer je ta stvar važna le za nas, “dohtarje”, pri tem se je Štanga samozavestno potrkal na prsi, “povem vam pa vseeno kaj je bacil, da ne bo kdo od radovednosti zbolel.”

Štanga se je odkašljal, debelo pljunil pred se, da se je ob padcu na kamen razletelo v drobnih kapljicah na vse strani in se je Mesarjevemu Žanetu zazdelo, da je videl mavrico. Potem si je popravil še klobuk, zapel suknjič, se postavil v govorniško pozo in pričel s tenkim, piskajočim glasom:

“Bacil, dragi moji, je zelo majhna živalice, neki tolika, kot mlada muha. Zelo čudno je pri tej živini to, da ima sila hitro in veliko mladih, ki pa ostanejo vedno tako majhni, da jih še videti ni ali pa same skozi ‘Šipo’, kot jih gledajo v mestu. Če bi se naše krave tako hitro množile, bi jih v enem letu bilo toliko, da bi požrle celo Trato, z drevjem in hišami vred.”

Tratanom se je zaiskrilo v očeh in vsak izmed njih je imel pobožno željo, da bi bacili postali krave, četudi bi bila nevarnost, da jih pojedo.

Štanga pa je nadaljeval: “Še bolj čudno pa je, da bacil lahko živi sto let in še več brez jedi in pijače.”

In če bi tedaj kdo vprašal zbrane može, kaj bi radi bili, bi vsak odgovoril: “bacil!”

“Nima ne glave, ne repa, ne nog in ne oči, pa le takoj najde človeka. Menda ima perutnice, ker plava po zraku. Včasi pa priplava na človeka in ima na njem mlade, ki ga grizejo in pikajo toliko časa, da dobi grižo. Stari bacil pa zleti spet na drugega človeka.”

Mihčev Joža je nehote segel za hlačnico, ker se mu je zazdelo, da mu je tisti “stari bacil” zlezel za hlače in Joža je samo še čakal, da ga mladi pokrijejo v trenutku od nog do glave. Mesarjev Žane, ki je imel v očeh še vedno mavrične barve Štanginega pljunka, se je nezaupno uzrl na Jožo in stopil šest čevljev proč od njega. Vsi pa so se ozirali in pazljivo motrili ozračja, če morda ne plava kje bacil, da si med njimi izbere novo žrtev. Iz mučnega položaja jih je rešil Štanga sam, ko jim je nekaj povedal, česar ne bi nihče pričakoval. Rekel je namreč:

“Tako so mi pravili ‘dohtarji’, ko smo takole zvečer sedeli v kaki gostilni pri Štefanu božje kapljice. Jaz pa pravim, da bacilov sploh ni. To samo zato govore, da ljudi ‘farbajo’. Griža je božja kazen, kot vsaka druga bolezen in pride sama po sebi. — Zoper njo je ustvaril Bog samo dva pripomočka: lisičjo mast in ‘tavžent-rože’.”

Tratani so se oddahnili. Kakor jih je preje Štanga prepričal o resničnosti bacilov, tako jih je sedaj za trdno uveril, da jih ni. Kdo bi se drznil drugače misliti o teh stvareh, kot specialist Fepe Štanga. Vsi so pozabili na “starega bacila” in z njim vred tudi na mlade. Mesarjev Žane pa se je primaknil zopet za šest čevljev nazaj k Joži.

Ker pa ni pravila brez izjeme, zato se tudi vsi očanci niso strinjali s Štango. Oče Krive, možak pri šestdesetih letih, so ves čas; med predavanjem molčali in verno poslušali. Bacil se jim je zdel nekaj tako naravnega in se jim je tako živo vtisnil v spomin, da ga niso mogli pozabiti. In ko je Štanga bacil zatajil, so oče Krive rekli: “Ne boš! Bacil je, pa ostane,” in so šli domov. Ko jim je med potjo sedla muha na nos, so se tresli kot trepetlika in jih je oblil mrzel pot, da so ga čutili celo v čevljih. Doma niso rekli ne bev ne mev ves dan do večera. Kdo bi govoril, če je bolnik v hiši? Krivčevega sina sin Cene je imel grižo. Nihče ni vedel, kako jo je dobil. Ni se prehladil in tudi zelenega sadja ni jedel. Tudi oče Krive doslej niso vedeli, kaj bi bilo vzrok Cenetovi bolezni, toda danes se je razgrnila egiptovska tema v njihovi glavi in v svetlem krogu sredi teme, se je pojavil bacil. Da! Pravi “stari bacil”, ki je neki tolik kot mlada muha. Ta je zlezel na Ceneta in nihče drugi! Na njem je pustil mlade bacile, ki ga grizejo po trebuhu. — Mogoče je “stari” še v hiši? Pa kaj, da mrcine ne ujamejo? Saj je gotovo samo eden stari na svetu, ker je Štanga “rekel, da vsi mladi ostanejo tako majhni, da jih še videti ni. In če bi staro mrho ubili, bi griže vendar bilo konec? Poskusimo, so si mislili oče, mogoče ga pa pri nas končamo?

Pri večerji so bili nenavadno resni. Venomer so se ozirali po hiši, kakor bi nečesa iskali. Za večerjo so imeli žgance in kislo zelje pa še mlečno kašo s krompirjem, kolikor je ostalo od južine; saj so oče Krivc gospodar dobre tri četrti kmetije in eden najtrdnejših na Trati. A njim danes ni bilo do žgancev, ne do zelja, še manj pa do kaše in kromprja.

Mati so jih s skrbjo pogledovali: “Stari, kaj pa ti je, da ne ješ?”

Mesto odgovora so oče vstali, nekaj hipov molče motrili družino, potem pa so rekli: “Lovili bomo!”

“Aha!” je ušlo hlapcu Jerneju in celo bolni Cene na zapečku je prisluhnil.

Pol minute pavze je napetost še povečalo in iz Jerneja je eksplodiralo: “Kako bomo lovili? Saj smo vendar lov oddali!”

“Potrpi pohota!” so ga zavrnili oče, potem pa so z izbranimi besedami ponovili Štangin govor pred cerkvijo z razliko, da je Štanga nazadnje bacil zatajil, oče ga pa niso.

“Bacil je najbrže še pri nas. Če ga ujamemo in nesemo v mesto, dobimo zanj gotovo lepo nagrado. Deset nas je pri hiši, eden ga bo ja ujel!”

Lovci so se z golimi rokami podali na lov. Čez pol ure so se vrnili, Uspeh lova je bil presenetljiv: mati so-ujeli ščurka, drugi s nalovili bolh, stenic, polžev in muh, Jernej pa je prinesel mačka, ker druge divjačine ni mogel ujeti. Sicer je vedel, da to ni bacil, pa boljše je le-nekaj ko nič. Samo oče so prišli praznih rok.

“Ušel je,” so rekli s tresočim glasom. “Ceneta bomo pa umili, da bodo šle tiste male zverine z njega, pa bo zdrav.”

Prinesli so čeber mrzle vode. položili v njo bolnika in ga do dobra oprali. Drugi dan se je Cenetu bolezen poslabšala.

“Pojdi no po zdravnika v mesto,” so prosili Krivčeva mati očeta.

“Kaj še! Zdravnik samo denar pobaše, pa gre. Štanga naj pride, ki nekaj ve!”

Štanga je prišel, pa je rekel, da je že prepozno in da niti lisičja mast ne pridrži več duše v Cenetovem telesu.

Ko je bila sila največja, so poslali po zdravnika. Prišel je in nekaj časa gledal bolnika. Zmajal je z glavo, a vseeno mu je dal par injekcij.

“Kako je?” so vprašali oče zdravnika, ko je odhajal.

“Prehladili ste ga! Težko če bo kaj s fantom? Prepozno ste me poklicali.”

Oče Krive so se stresli, kot takrat, ko jim je sedel bacil na nos. Povesili so glavo, kakor vrba žalujka veje na vaškem pokopališču in so molčali.

Čez tri dni pa so zvonovi pri farni cerkvi peli Certetu poslednjo pesem ...

* * *

Napovedane komisije še ni bilo in tudi bolnikov niso oddaj ali v mesto. Zato so na Trati mislili, da bodo tiste določbe na županovi hiši ostale samo na papirju. A človek obrača, Bog pa obrne. Tratani so obračali, oblasti so pa obrnile. V okužene kraje so poslale desinfektorje. Nepričakovano so prišli v sosednjo vas Brdo, kjer so tudi imeli grižo. Pepe Štanga je bil ravno tam, ko so prišli mestni v vas. Na vso moč je dirjal na Trato, da pove vaščanom kakšna strašna nesreča jim preti. Ljudje so se baš vračali s Cenetovega pogreba. Štanga je bil v tako silnem zaletu, da se niti ustaviti ni mogel. Posrečilo se mu je to šele s pomočjo Mesarjevega Žaneta, ki mu je podtaknil nogo, da je v sitnem loku odletel v travo pokraj ceste. Kako silen je bil skok bi vedela najboljše povedati Štangina glava, ki je prva priletela v travo, za njo pa šele ostanek. Štange. Brez dvoma je tedaj vaški padar postavil rekord v skoku na daljavo in je škandal, da mu ga športna zveza ne prizna.

Da pa se je štanga tako nesrečno ustavil, je imelo svojo dobro stran. Ljudje so drli od vseh strani na kraj nesreče, ki pa je bila le navidezna. Ko se je nesrečnik pobral, je imel okrog sebe krasno število poslušalcev. Ker se mu je zdelo škoda vsake sekunde, niti na osveto ni mislil. Kar bruhnilo je iz njega:

“Tepci! Kaj stojite in gledate! Po cepce pojdite, po grablje, kose, matike, kar dobite, pa urno za menoj, da jih ustavimo!”

“Kaj? Koga?”

“Mestne!”

“Mestne? Zakaj?”

“Boš potem videl zakaj! Hišo ti bodo desinficirali, to se pravi, osmradili ti jo bodo, da bi še hudič crknil v njej. Pa vse cunje ti bodo požgali in še postelje po vrhu, potem pa še vprašuj zakaj se je hudoval Štanga.

“Komu! Meni bodo požgali?”

“Ne samo tebi, vsem!”

Predstavljajte si položaj pred nevihto in pred seboj imate sliko razburjenih Tratanov Stari in mladi, ženske in moški, vse je vreščalo in le malo še, pa bi mežnar začel zvoniti k hudi uri. Tedaj so se pojavili oče Krive, kakor košček jasnine med temnimi oblaki. Nesreča jih je izmodrila in ravno pravi čas so še prišli, da so odvrnili vaščane od nespametnega dejanja.

“Ne verjemite Štangi! Mestni nam samo dobro hočejo. Grižo bodo panali, da ne bo nihče več zbolel. Če pa se jim upiramo, imamo sami škodo in še po sodnijah nas bodo vlačili po vrhu.”

Ker so oče Krive ugleden mož in poleg tega upnik dobremu delu Tratanov, so imeli kmalu večino vaščanov na svoji strani. Ko je Štanga videl, da pada njegov ugled, je kar nenadoma izginil in nihče ni vedel kam. Očividno je imel slabo vest. — Preostali uporniki so se iz previdnosti pridružili spokornikom. Vseeno pa so še malo pogodrnjali, da so dali duška svojemu ogorčenju.

Ko so desinfektorji prišli in izvršili svoje delo, so ljudje videli, da ni tako hudo, kot je strašil Štanga. Mesarjev Žane je pozneje celo trdil, da je prav prijetno dišalo in da se v mestu gospodične in gospe nalašč “špricajo” s tako vodo, da lepše diše. Požgali pa tudi niso ničesar.

“Pri nas pa niso nič defilirali,” mu je učeno segla v besedo Mica, sestra Mihčevga Jože.

“Pa k nam pridi, pa boš še seda slišala, kako lepo diši,” se je norčeval Žane.

V zahvalo za povabilo pa mu je tako nepričakovano priletelo v glavo korec vode, da niti mavrice ni utegnil videti, čeprav je bil tako dovzeten zanjo.

Pepeta Štange pa od takrat, ko je tako skrivnostno zginil, ni videl nihče več. Nekateri menijo, da so ga vtaknili v “luknjo”, ker je hujskal ljudi proti oblastem, drugi pa pravijo, da jo je pobrisal čez mejo. Oče Krive pa so trdno prepričani, da so ga požrli bacili iz maščevanja, ker jih je takrat pred cerkvijo zatajil!