Babica v supergah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Babica v supergah
Miha Mate
Spisano: Laura Gabrič
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Miha Mate

Fanta sta nora nate[uredi]

Po rolkanju si je Lenča vzela kar nekaj časa, da je spet prišla k sebi. Sanje so se ji prepletale z resničnostjo in kar verjeti ni mogla, da je počela vse tiste vratolomnosti, ki so tako navdušile vnuka, hčerko, vso ulico. Ničkolikokrat je v sebi premlevala tiste dogodke in čim bolj je razmišljala, vedno je ugotovila, da so vsega tega krive superge, ki so jo na tako lep način spravile na spolzka tla in se poigrale z njenimi živci. Vendar bi to še prenesla, če se ne bi med spanjem kar naprej prebujala zaradi morečega občutka, da leti po zraku v prazen prostor, ki mu ni konca. In potem tisti trdi beton! Kar lasje so ji šli pokonci, omotična je poiskala stikalo in prižgala luč. Pogledala je superge, še vedno so bile na svojem mestu.

"Kar spokorite se, porednice," si je mislila, "dobro ste me namučile, še tega niste vredne, da bi vas očistila. Le utapljajte se v smradu!"

Čez nekaj dni, ko so že zaudarjale, je le vzela v roke sirkovo krtačo, da bi jih pošteno zdrgnila. Prav tedaj pa je pozvonilo pri vhodu. Odložila je krtačo in odprla vrata.

"Smo že mislili, da se ti je kaj zgodilo?" ji je dejala Urša, za njo sta se drenjala Tinč in Binč.

"In zato je prišla kar cela delegacija," ji je odvrnila.

"Cela že ne, Matic je moral v službo," je Urša opravičila moža, "zato smo pa mi tukaj."

"Lepo, da ste prišli. Mislila sem vas že obiskati, a saj veš, penzionist nima nikdar časa. In tudi v nadlego vam nočem biti!"

"Ta je dobra, ti pa v nadlego. Boljša si videti kot jaz. Najprej spraviš na kotalke vso ulico, da vsi sprašujejo po tebi, potem zgineš kot kafra. Ni čudno, da smo bili v skrbeh zate!"

"Res, babi," je zatrjeval Tinč, "tisto zadnjič je bilo res prima!"

"Vsi so nori nate!" je dodal Binč in jo nežno prijel za roko.

"Nori že, nori, kako nora sem bila šele jaz, da sem se sploh spravila na tvojo rolko. Babica pa rolkanje, temu bi se še krave smejale!"

"No, no, babi, ti res nisi nobena starka, ki bi se je moral sramovati," je dejal Tinč. "Ne moreš si misliti, kako ponosna sva nate in celo Štručka je dejal, da kaj takšnega še svoj živi dan ni videl in da se kaj oglasi pri njem. Vedno boš dobrodošla."

"Naj si me kar nariše, ta me že ne bo videl," se je zesmejala Lenča, "raje naj pazi na kifeljce in preste, da se mu ne bodo zažgali. In na svoj trebuh tudi! A pustimo to, raje mi povejta, kako preživljata počitnice," je zamahnila z roko.

"Eh tako, tako..." sta pričela mencati oba hkrati.

"Le povejta, da sta lena kot postan krop, kot tvoja Cufek in Pufek, ki predeta v kotu in se jima ne da premakniti niti iz enega kota v drugi," ju je zatožila Urša.

Malo je postala z besedo in kot da bi začutila, da je napočil pravi trenutek, nadaljevala:

"Saj, če sem poštena, smo prišli tudi zaradi tega k tebi. Veš, Maticu je kapnilo v glavo, da bi bilo dobro..."

"Sem si kar mislila, da niste prišli v tej pasji vročini kar tako k meni. Daj, zini, kaj se je tako pametnega nakravžljalo v glavi tvojega dragega," je bila kar malce zajedljiva Lenča.

"No, tega ne smeš jemati, kako naj ti rečem... kot kakšno obveznost, prisilo..., ampak otroka, saj veš..."

"Kaj naj vem?"

"Fanta sta nora nate, zato je Matic predlagal, da bi šla z njima na kakšen kolesarski izlet, midva pa bi za teden dni skočila v toplice. Veš, tako me daje hrbtenica," je potarnala Urša.

"Kaj ne poveš, revica uboga, hrbtenička te buba in še kaj drugega tudi," ni bila nič kaj prizanesljiva Lenča. "Hočeš mi torej takole okrog vogala namigniti, naj bolni zdravega ujčka! Mislim, da bi moralo biti ravno obratno. Jaz, jaz bi si morala privoščiti kakšno kopel in masažo tudi in ne čakati, da bom čez nočpostala zgubana kot ostarela harmonika! In kar na kolo bi me posadila, kot kakšno sedemnajstletno frkljo!" se je zjezila.

Urša je lezla vase, ničesar več ni spravila iz sebe. Tinč in Binč pa sta ju nemo opazovala. Spoznala sta, da je najbolje molčati, kajti ogenj se je bližal strehi, in če se še malo razplamti, potem ga bo težko pogasiti.

"Hm, hm, kaj se držite kot po toči poležano žito," je čez čas dejala že bolj spravljivo Lenča.

"Nisem te mislila užaliti, še malo si nisem mislila, da te bom tako zjezila," se je opravičevala Urša.

"Dobro vem, že takoj sem vedela, v katerem grmu tiči zajec. Kadar ti začneš s tistim svojim priliznjenim glasom, že vem, koliko je ura. Še mačkona se mi tako ne dobrikata, če hočeta kaj dobiti od mene. Sicer pa, kaj se razburjam, Tinč in Binč imata počitnice in če želita malo porajžati s kolesom, potem bomo to tudi storili, ti se le pojdi z Maticem namakat v toplice in dobro naj ti zmasira hrbtenico, da ne boš kar naprej stokala in si izmišljevala novih bolezni!"

"Hura za našo babi!" sta se kar razživela Tinč in Binč in jo cmokala po licih.

"Ti priliznjenca priliznjena," jima je dejala, "takšna sta kot vajina mama. Vse slabo sta podedovala po njej!"

Zmaga, a tudi slovo[uredi]

Lenča po razkritju Rikine in Tikijeve usode še dolgo ni mogla zaspati. Zdelo se ji je, da so bile le prelepe sanje, ki bi si jih zaželel še tako razvajen otrok. Vendar, ko je zjutraj potrkal na vrata Atletska kost, jo je našel prerojeno.

"Ne morem verjeti, saj si kot pušeljc," se je razveselil. "Rekel bi ti spodbudno besedo, da moraš dati vse od sebe, a vidim, da si dobro pripravljena in da bi bila vsaka beseda odveč."

"No, ja, ni ravno tako, vendar se bom potrudila, kolikor mi bodo dale moči in tudi volja. Tega mi res ne manjka!" mu je veselo odgovorila.

Olimpijski stadion se je kopal v soncu. Na tribunah je mrgolelo ljudi, ki so spodbujali tekmovalce z napisi v vseh svetovnih jezikih, z majhnimi zastavicami, ki so kot pisani metulji frfotale v njihovih rokah in dajale tekmovanjem čarobno podobo.

Lenča se je ogrela, previdno in počasi je opravila vse razgibalne vaje, in ko jo je štarter poklical, je dvignila roko, da je pripravljena.

Napravila je tista dva koraka hoje, zdirjala po zaletišču, in šele pri odrivu spoznala, da si je preslabo odmerila zaletno pot. No, kljub temu se je hrbtno dvignila v zrak v prepričanju, da bo zagotovo podrla letvico. Toda nekakšen nenavaden vzgon jo je narahlo dvignil nad njo, da je skoraj nevidno podrsala obnjo, zanihala, a vseeno obstala. Začetna višina je bila premagana.

Dobro je čutila, kje je napravila napako, in sklenila, da si česa takega ne sme več dovoliti. Toda ko je drugi skok opravila skoraj brez napak, ji je Atletska kost svetoval, naj čuva moči, zato naj tretji in četrti skok kar izpusti. Prav ti skoki so že dodobra razredčili vrsto skakalk, kljub temu jih je ostalo še osem. Zanje je bilo jasno, da se bodo potegovale za najboljša mesta. Lenča se je osredotočila na vsak skok posebej in že v prvih poskusih premagovala vedno više postavljeno letvico.

Končno so na štartu ostale le še tri tekmovalke. Napetost med gledalci je rasla. Največ vnetih privržencev je imela dosedanja svetovna prvakinja, temnopolta in kot gazela vitka Američanka Kim, potem Bolgarka Savrova in šele na tretjem mestu je bila Lenča. Toda ko je na tribunah zagledala majhno, a zelo bučno skupino slovenskih navijačev, ki so jo pozdravljali z zastavami, ji je to dalo novih moči.

Bolgarka je nato trikrat zapovrstjo podrla letvico pri 190cm in Lenča je bila tako že najmanj druga. Naslednjo višino je Američanka izpustila, Lenča pa jo je brez napake preskočila. Stadion je zagrmel od navdušenja.

Zdaj je bila Američanka tista, ki jo je morala loviti. Samozavestno si je dala postaviti letvico na višino svojega dotedanjega svetovnega rekorda, toda v vseh treh poskusih ga ni mogla potrditi. Izmučena in tudi razočarana se je sesedla na tla in si z rokami zakrila oči.

Tedaj je Lenča zaslišala Atletsko kost:

"Reci, naj ti postavijo letvico za pet centimetrov višje od njenega rekorda. Izgubiti nimaš kaj, zdaj ali nikoli jo skušaj preskočiti!"

Gledalci so navdušeno sprejeli njeno odločitev, potem je na stadionu zavladala takšna tišina, da bi še miško lahko slišali.

Lenča je vzela zalet, mišice na nogah so se ji napele kot tetive, in se potem z vso močjo odrinila. Toda ko se je v flopskem slogu hotela usločiti, jo je nekaj nevidnega dvignilo visoko v zrak, tako da je napravila dva elegantna salta, nato pa z dvojnim prevalom varno pristala na mehkih blazinah.

Stadion je sprva onemel, potem pa zahrumel v navdušenju. Lenča za hip sploh ni vedela, kaj se dogaja. Čutila je, da jo je nekaj vrtinčilo po zraku in jo potem nalahno spustilo, da se je pogreznila, kot da bi padla v pernice. Takoj je pomislila na Riko in Tikija. Trdno je bila prepričana, da je bilo to njuno zadnje presenečenje in tudi darilo za čas prijateljstva, ki so ga preživeli skupaj.

Atletska kost je kar poletel k njej, si jo posadil na rame, in ko jo je končno spustil na tla, se je ozrla na semafor. Pod njenim imenom in priimkom se je smehljal novi olimpijski in tudi svetovni rekord. Športni novinarji so jo zasuli z vprašanji, ameriški pa je po televiziji celemu svetu razglasil:

"To, kar se je še pred nekaj minutami dogajalo na velikem olimpijskem stadionu, je bilo nekaj fantastičnega. Petinpetdesetletna Slovenka Lenča Piškur ni samo z dvema novima rekordoma premagala vso svetovno elito v skoku v višino, temveč je prikazala tudi nov način skakanja, ki se bo odslej imenoval Lenča – flop."

Lenča se je sama pri sebi zasmejala in dejala:

"Ne gospodje, ne bo se imenoval Lenča – flop, temveč tako, po naše, domače Lenča – klop!"

Čez dobro uro je bila že slavnostna razglasitev uradnih rezultatov. Lenči je čestital in ji obesil zlato kolajno okrog vratu sam predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, nato sta ji segli v roke Savrova in Kimova. Lenča pa je obe povabila na vrhnjo stopničko. In tedaj se je po vsem stadionu zaslišala slovenska himna. Še nikoli prej se Lenči ni zdela tako lepa in ponosna. Zazrla se je v najvišji jarbol, kjer je v lahnem vetru plapolala naša zastava. V ritmu glasbe je premikala ustnice:

"Žive naj vsi narodi,

ki hrepene dočakat dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan…"

Ni si mogla kaj, da se ne bi zjokala od sreče. Ko si je obrisala solze, se je ozrla med gledalce in poljubila olimpijsko kolajno. Tedaj je na slavnostni tribuni zagledala mladega princa in princesko, ki sta ji mahala v pozdrav. Za trenutek je pogledala superge. Še vedno so bile trdno zavezane na njenih nogah in tudi zvezdice so se lesketale v soncu. Še enkrat se je ozrla na slavnostno tribuno, toda princa in princeske ni bilo več med gledalci. In vedela je, da sta odšla v novo, svojo pravljico.