Babica v cirkusu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Babica v cirkusu
Babica v cirkusu
Kristina Brenk
Spisano: 1982
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Tudi naša babica je bila v cirkusu. V soboto zjutraj je očka pripeljal avto pred hišo in povedal: »Odpeljali se bomo na morje«. »Dobro se imejte,« je rekla babica. »Vidva, miška moja, pa ne plavajta predaleč od obale, saj vesta: Varujmo se morskih psov! In ne bodita predolgo na soncu!« »Saj se boš vendar peljala z nami, babica,« je zagodel oče. »Ne! Ostala bom doma na počitnicah,« je prijazno pojasnila babica in tako je obveljalo. Očka, mama in babičina miška, Polona in Miha, so se odpeljali proti morju, babica pa je na hišnem pragu pobrala časopis. Sedla je v naslanjač pri oknu in pričela listati po nem od zadnje strani naprej. Očala so ji že zlezla na konec nosu, ko je zagledala velik oglas: Pridite v:

CIRKUS PARAZOL

v parku Cvetočih kostanjev.

Predstave vsak dan popoldne in zvečer.

»To bo nekaj zame,« je pomislila babica. »Še nikoli nisem bila v cirkusu. Danes popoldne ne bom šla spat, ampak gledat cirkuško predstavo.« Za kosilo si je babica ocvrla jajce na oko in pripravila solato. Potem je oblekla zeleno obleko, si zavezala zeleno ruto, še prej pa si je pripela zlate uhane. V črno torbico je spravila rdečo denarnico in šla v cirkus. Ko se je z avtobusom vozila iz Šiške proti Cvetočim kostanjem, je nemirna ugibala, kaj vse bo videla v cirkusu. Pri blagajni je kupila majhno, a drago, najdražjo vstopnico za prvo vrsto. » Rada bi videla vse zelo od blizu,« je pojasnila prijazni blagajničarki. »Saj bom prvič v cirkusu.« Pod platnenim stropom cirkuškega šotora so sijale bleščeče se luči in zaigrala je godba:ČIN-ČIN-ČIN-TARA-TA-TA, ČIN-ČIN-ČIN-TARA-TA-TA … Tedaj je v areno prikorakal cirkuški direktor. Na glavi mu je čepel visok cilinder, nosil je bele rokavice in pod brado mu je migotal črn metuljček. Pove, da so prišli iz tujega mesta in da gostujejo po vsem svetu in imajo tigra in tigrico in tigrčka pa opice, slone, leve … Za cel vlak živali. Zunaj je vroče, pod cirkuškim šotorom pa prijetno hladno. Babici je zlezla ruta za vrat, očala pa so ji od napetega gledanja skoraj že zdrsnila z nosu. Že se pripodi klovn na visokem rdečem kolesu. Varno poplesuje z njim po odru, čeprav to ni navaden bicikel, kakršnega ima Miha, ampak cirkuški z enim samim kolesom. Za klovnom vihra zelen šal. Za prvim klovnom priskače še drugi klovn. Na glavi ima črn klobuček. Klovna tekata sem in tja, se spotikata, prekopicujeta in se spet spretno pobirata na noge. Oba imata velik okrogel nos, sveti se jima, kot bi v rdeči pesi prižigal rdečo žarnico. Klovn lovi klovna in ga ujame, potem se ustavi, razprostre roki in se široko nasmeje. »Saj res,« si misli babica, »le kaj boš tekal za nekom, ki ga nikoli ne boš ujel.« Potem klovn na kolesu lovi klovna pešca, a ga tudi ne ujame. V areno pritečejo pisani možje in postavijo visoko železno ograjo. V ograjo spuste tigre. Oče tiger, mati tigrica in tigrček. Tigri renčijo, skačejo in se zibljejo na gugalnici. Babica zadremlje. Za spuščenimi velikani vidi, kako je mati tigrica oblekla bel kuhinjski predpasnik, da bo skuhala večerjo, oče tiger bere časopis, tigrček pa se oblizuje in nestrpno čaka, kdaj bo dobil kaj dobrega za pod zob. Babica ne vidi, kako v areno pristopica majčken bel psiček z redečo pentljo okoli vratu. Seveda, prej so tigri odšli iz nje in ograjo so podrli cirkuški možje. Babici se sanja, da je v živalskem vrtu. Sloni na ograji nad bazenom, spodaj pa plava in se prekopicuje živa vidra. Vidra udari z repom po vodi, kapljice poškrope babico po obrazu in babica se zbudi. V areni zagledajo rdečelično, lepo nakodrano gospodično. Gospodična je plesalka in hodi po tenki, visoko visoko od tal napeti vrvi. Pravkar je nad glavo razprla zelen sončnik. »Jej,« se spomni babica. »Ko sem bila majhna, sem videla naslikano prav takole deklico. Še dolgo potem sem si želela, da bi plesala v cirkusu na vrvi. Oblekla bi se v belo, široko nabrano obleko in izpod nje bi gledale ven hlače s čipkami v štirih vrstah.« Babica se tiho nasmiha svojim davnim željam in zmajuje z glavo. Potem spet zadrema … Babica se tiho nasmiha svojim davnim željam in zmajuje z glavo. Potem spet zadrema … Nenadoma jo predrami hrup. Konec predstave. Gledalci hite iz cirkusa, kot da se vsem zelo mudi k večerji. Babici pa se prav nikamor ne mudi. »Nič mi ne bo ušlo,« pomisli na glas in čaka, da gre med zadnjimi gledalci izpod cirkuškega šotora. Zunaj za ograjo v parku Cvetočih kostanjev stoji belobrad možiček in prodaja srečke. Svoje listke vozi v poslikanem zabojčku na dveh kolesih in hripavo kliče: »Kupite srečke! Kupite si svojo srečo!« »Saj res,« se odloči babica, »Kupila si bom sreče za nekaj novih dinarjev.« In babica seže po svoj listek za srečo. Dolgo izbira med njimi. Tedaj se iz poslikanega zabojčka oglasi vesela pesmica:

»Ne jokaj, ne jokaj,

Ti bom lešnikov dal,

Boš tiste potolkla,

Ti bom drugih nabral …«

Ko je babica zvečer pospravljala po črni torbici, je zagledala srečko. Nataknila si je očala, razprla listič in prebrala: IZPOLNILA SE VAM BO DAVNA ŽELJA. BODITE DOBRE VOLJE OD JUTRA DO VEČERA IN BOSTE MIRNO SPALI.

»Saj res,« je pokimala babica. »Izpolnila se mi je želja, bila sem v cirkusu in sem tam mirno spala.«