Babica in trije vnučki
| ← Babica in njeni štirje vnučki | BABICA IN TRIJE VNUČKI Vera Albreht |
| |||||||||||
Živela je babica, ki je imela tri vnuke, same fantiče. Babici so začele pešati moči, zato je neko jutro dejala vnukom:
Fantiči-golobiči, odletite od tod!
Razkropite se na vse strani!
Ničesar vam nimam dati na pot,
morda boste sami kje srečo našli.
Potem je z velo roko pobožala drobljance, ki so, skuštrani kakor gozdne zverinice, strmeli vanjo, kajti nobeden ni mogel verjeti, da jih dobra babica podi od hiše.
Ko pa jim je še enkrat ponovila, kar jim je bila pravkar dejala, so se s solzami v očeh poslovili od nje, se vsi trije prijeli za roke in krenili v svet.
Hodili so in hodili, se prerivali skozi praprot in rakitje[1] ter se otepali vej. Prvi je bil komaj tolikšen kakor kakšna lisička, a najmlajši ni bil dosti večji od mišjega repka.
Do mraka so tako tavali po hosti in še niso prišli na plan. Vse bolj temno je postajalo med drevjem.
»Kruha,« je rekel prvi.
»Mleka,« je rekel drugi.
Tretji pa je samo še ihtel od lakote in strahu.
Toda babica je bila že daleč in jih ni slišala. Izmučena je sedela na otepu slame in strmela skozi razpadajočo streho v svetle zvezde, ki so se začele vse bolj na gosto prižigati.
Kdo bo mojim fantičem-golobičem jesti dal?
Kdo jim bo trdo zglavje rahljal?
Kdo jih črnih nesreč varoval?
Tako je vzdihovala in mesec je osvetljeval njene solze.
Ko je še in še tako spraševala in se ji je od bolečine trgalo srce, se je naenkrat na nebu utrnila zvezdica in padla naravnost skozi luknjo v strehi v babičino naročje.
»Av,« je rekla babica, ker jo je zvezdica v naročju spekla. Saj je bilo njeno krilo že tanko in izprano. Z obema rokama je brž zgrabila krilo in stresla zvezdico iz naročja. Ko pa je zvezdica padla na tla, se je namah spremenila v zlatolaso deklico, ki je v blišču in sijaju stala pred njo.
»Ne jokaj, babica,« je rekla deklica. »Skrbela bom za tvoje tri drobljance, da ne bodo ponoči zgrešili poti. Padla sem na zemljo, ker sem postala mrzla kot kamen. Če pa mi posodiš srce, se bom ogrela in se vrnila tja, od koder sem bila prišla.«
»Na, vzemi ga!« je rekla babica. »Staro je že in krhko in bojim se, da ne bo dolgo zdržalo. Vnučki moji pa so še majhni in bodo dolgo rasli. Pa saj jih ne poznaš! Prvi je rdečelasček, tak kot lisička, drugi ima kot predivo bele lase, a tretji, najmlajši, ima očke črne kot miška.«
In starka je iztegnila tresočo se dlan, na kateri je trepetalo drobno srce kot nočni metuljček na cvetki.
»Kadar ga boš potrebovala, ti ga bom vrnila,« je rekla zvezdna deklica. A komaj bi z dlanjo udaril ob dlan, je že izginila, z babičinim srcem vred.
Babica je videla le še zlat pramenček, ki se je s tal dvignil proti nebu. Zdaj ni več jokala in vzdihovala za svojimi vnuki. Nič več je ni trla v prsih bolečina. Pa kako tudi, saj ni imela več srca. Pri priči je zaspala in se zbudila šele, ko je sonce stalo že visoko na nebesnem svodu.
Njene tri vnučke pa je v gozdu zajela noč. Lačni in utrujeni so se stisnili pod široko vejnati hrast kot piščeta pod kokljo. U-u-u, je nekaj zatulilo in dvoje svetlih lučk se je prikazalo iz teme.
»Volk,« je zaklical najstarejši in potegnil še ostala dva za sabo, ko je z njima vred skočil v gosto rakitje. Njih srčeca so tako glasno udarjala, da so se vejice začele pozibavati.
Hi, hi, hi, se je z vrha smreke zasmejala sova.
Kivi, kivi, kivi, se je oglasil čuk, ki je sedel na gabriču, tik nad glavicami malih ubožčkov.
Medtem pa se je zvezdica vrtela in vrtela po nebu in z očmi daljnovidi iskala babičine vnučke. Vse stezice je obsijala, se kot prepelica plazila skozi klasje, polzela kakor poljska miška med koruzo. A jih ni in ni našla.
»Kje ste, fantiči-golobiči,« je spraševala,
»saj vas vse tri dobro poznam:
prvi rdečelasček je kot lisička,
drugi belolasec je kakor lan,
tretji kot miška mežika v dan ... «
tako je klicala, ko je po nebu jadrala in prosila zvezde Gostosevce, da ji še oni pomagajo najti izgubljence.
Gostosevci ─ ki jih res ni bilo malo ─ so se na mah razkropili, da bi z Zvezdano poiskali otročke. Razlivali so svojo luč na vsako ped zemlje. A njih svetloba je bila prešibka in ni prodrla starih krošenj, kaj šele gostega rakitja, pod katerim so se stiskali drobljanci.
Ko je zvezdica Zvezdana videla, da sama z Gostosevci ne bo nič opravila, je pohitela mimo meglic-ovčic na vzhodno stran, prav do gospodarice neba, ki je počivala za gostimi oblaki. Položila je svojo drobno ročico na srce in jo milo prosila:
»Luna, gospodarica neba, ki z zlatom obsiješ pol sveta, posij nad gozdove, polja in griče, da najdem svoje tri fantiče.«
Dobra luna, ki tolaži bolne in spremlja popotne, ni dolgo pomišljala. Odgrnila je mehke zastore svoje kraljevske postelje in se smejoča in gola prikazala na nebu. Na mah se je vsa zemlja okopala v mesečini in njena luč se je prikradla tudi v temni gozd, v katerem so pod rakitjem trepetali babičini trije vnuki. Zdaj je Zvezdana zagledala rdečelaso glavico najstarejšega, pa belogrivega bratca in črnogledega miška.
»Imam jih,« je vzkliknila in zdrknila niže, da bi si jih pobliže ogledala. »Pravi so,« je rekla in pri tem tako svetlo zablestela, da so vsi trije hkrati uprli vanjo oči in ji sledili.
Varno jih je vodila mimo prepadov in kotanj in jih še pred zoro speljala iz gozda. Ko je zasijalo jutro, belo kot gosja perut, so že vsi trije stali na široki cesti. Ob potočku so se vode napili, s sadeži glad potešili in kmalu črne muke pozabili. Prijeli so se za roke in bosi in skuštrani krenili v svet.
Vsako noč je zvezdica spremljala babičine vnuke, ki so rasli kot gobe po dežju. Hodili so v šir in dolž križemsvet in ko so tako hodili, so neko jutro zaslišali glas z onstran hriba:
Tok, tok, tok, je udarjalo in ko so prišli do kraja, od koder so prihajali glasovi, so se znašli pred črnim možakom, ki je z vso ihto vihtel kladivo nad nakovalom.
»Hej, ti rdečelasec! Pridi, da mi boš poganjal meh,« je zakričal in s kosmato roko potegnil najstarejšega v svojo kovačnico.
Vnuka ─ zdaj le še dva ─ sta potrta nadaljevala pot.
Ko sta prišla v bližino druge vasice, se je med žuborenjem potočka veselo oglašalo:
Klipa klop, klipa klop, klipa klop ...
In ko sta dospela do kraja, od koder je prihajal glas, se je na pragu prikazal mož, od glave do nog posut z moko.
»Hej, beloglavček, pridi, da mi boš sipal žito!« je dejal in potegnil drugega vnuka s sabo v svoj mlin.
Zdaj je ostal samo še najmlajši, tisti, ki je kakor miška gledal v svet.
Hodil je in hodil in tik pred nočjo dospel do tretje vasice. Starina in mladina je posedala pred pragi.
»Glejte ga, nebodigatreba! Saj še za gosjega pastirja ni!« so govorili, ko so gledali za njim, se smejali in norčevali.
»Nikjer ni prostora zame,« je tožil, ko je samcat in zapuščen zavil med njive.
Medtem se je znočilo in tretji ni vedel, kam bi se obrnil. Sedel je v razorano brazdo in si z dlanjo podprl lica, še vsa mokra od solz.
To noč je zvezdica zgodaj pričela prižigati svoje rogljičke, da bi čimprej posvetila fantom. Naravnala je oči daljnovide naravnost na kraj, kjer jih je bila prejšnjo noč zapustila. Iskala jih je, iskala, a jih ni našla. Vse stezice je prehodila, vse grmičje pretaknila, zlato klasje razgrnila ─ toda joj! vnukov ni bilo nikjer.
Ko je že obupala, da bi jih še kje našla, je strta od žalosti, krenila nazaj na kraj, ki ji je bil na nebu določen. Spočetka je sama po tihem ihtela, kmalu pa so se njeni vzdihi zlili z glasovi drugih zvezd v ubrane tožbe, ki so postajale zmerom bolj glasne, da so črički v travah potihnili in se je težko klasje pričelo pozibavati.
Črnooki vnuček, ki si je del ročice pod glavo, je zleknjen ležal v brazdi in se dolgo v noč ni mogel umiriti. Po glavi sta mu hodila njegova dva bratca in spomnil se je babice in svoje žalostne usode.
Ko pa je tako ležal, je zaslišal mile tožbe, ki so jih nočne sapice raznašale okrog. Privzdignil je iz brazde svojo glavico in se zastrmel v zvezdo, ki je najsvetleje blestela. Pri priči je zvezdica zagledala izgubljenega vnučka. Zdrknila je z neba in treščila naravnost na njivo, kjer je v raztrgani srajčki ležal drobljanček.
In ko je stala pred njim in stegovala roke, ko da bi ga hotela dvigniti v naročje, je spregovorila:
»Pridi, ubožček mali! Prenesla te bom čez hribe in doline k babici, da še tebe ne pogoltne zloba sveta!« In dvignila ga je iz brazde in krenila z njim na pot.
Bila je že trda noč, ko sta se znašla pred kolibo, v kateri je živela babica.
Tok, tok, tok, je vnuček z drobno ročico potrkal na duri. A nihče se ni oglasil.
»Potrkaj močneje,« je rekla zvezdica, ki ga še zmerom ni spustila iz rok. In vnuček je znova potrkal na vrata.
Tok, tok, tok, je odmevalo.
A babica še ni odprla vrat.
»Potrkaj v tretje,« je rekla Zvezdana in spustila vnučkovo ročico, da bi s pestmi udaril obnje.
Bum, bum, bum, je zadonelo, ko je vnuček v tretje potrkal.
Zdaj ni mogla babica drugače, ko da je z jezo odpahnila dver.
»Poberi se od tod!« je zavpila kakor divja vihra in pobrala krepelce, da bi mu ga zalučala v glavo.
»Nikarte,« je zaprosil. »Jaz sem, vaš vnuček, edini, ki vam je še ostal. Vrnil sem se, dokler toliko ne zrasem, da bom goden za gosjega pastirja.« Solze, ki so ga oblile, so mu stisnile glas, da je od žalosti samo še hlipal.
Ko je zvezdica zaslišala trde besede, ki so prihajale iz babičinih ust, se ji je pri priči spremenil obraz. Postala je bleda, zmerom bolj je bledela, dokler ni povsem ugasnila. Zvezdice ni bilo več. Na tla pa se je zvalil mrzel kamen s šesterimi rogljiči.
A čimbolj je zvezdica ugašala, tem topleje se je jelo oglašati srce v babičinih prsih.
»Golobček, pridi, da te pritisnem na srce,« je rekla, ko je zvezdica na tleh komaj komaj še brlela. In začela je objemati in poljubljati vnuka, ki je še ves prepaden stal poleg nje. Saj ni mogel verjeti, da bi se babica, ki je bila pravkar še tako hudobna, na mah spremenila.«
Babica ga je odnesla v hišo in mu dala jesti in piti.
In ko mu je iz las pulila repince in izdirala bodice iz raztrgane srajčke, ji je od velikega veselja zadremal v naročju.
Ko je drugo jutro babica zvedela, kaj se je bilo primerilo ostalima dvema vnukoma, se je zravnala, kajti s prerojenim srcem je spet dobila nazaj svojo moč ─ in rekla:
»Najti jih morava, pa če sta na koncu sveta!«
Prav nič se ni ustrašila dolge poti. Prijela je za roko vnučka in se z njim podala na pot.
Sedem dni in sedem noči sta se prebijala skozi gozdove, da bi našla vasico, v kateri je ostal najstarejši. In ko sta že obupala, da bi jo kdaj našla, sta zaslišala:
Tok, tok, tok. Odmevalo je z onstran hriba.
»Ta glas poznam,« je vzkliknil vnuček. »Prav gotovo udarja moj bratec s kladivom na nakovalo.«
»Pohitiva,« je rekla babica in pospešila korak, da bi čim prej prišla na cilj.
Nista več dolgo hodila in že so se izza topolov prikazale prve strehe hiš. Odmevalo je tako glasno, da sta zlahka našla tisto črno kovačnico. Ko sta stopila prednjo, sta zagledala fantiča, ki je klečal pred konjem vrancem in mu pravkar pribijal zadnjo podkev na kopito.
»Mar naju ne poznaš?« je vzkliknila babica, ki je po rdečih laseh precej spoznala svojega vnuka. »Pridi, da te pritisnem na srce!«
Ko je rdečelasček to slišal, ni mogel verjeti svojim očem. Skočil je pokonci, zagnal kladivo v kraj, odvezal konja in posadil babico in bratca konju na hrbet. Ko se mu je še sam zavihtel za vrat, so brez težav vsi trije kot strela odbrzeli po cesti, da so se iskre kresale za njimi.
Ni trajalo dolgo in že so prijahali do druge vasice.
Klipa klop, klipa klop, je ropotalo.
»Tamkaj bo,« je vzkliknil najmlajši in pokazal tja, kjer se je dvoje lesenih koles vrtelo pod slapom.
K sreči je pokazal prav. Iz mlina je v dve gube prilezel beloglavček, z ogromnim mehom moke na hrbtu.
»Le hitro,« je zakričal rdečelasček, »prišli smo pote, da pojdeš z nami!« In beloglavček, zdaj še bolj bel kot kdajkoli, je pri priči spoznal vse tri. Tak, kakršen je bil, se je z mehom vred okobal zavihtel na vranca in ko je babico objel za pas, so se pognali po cesti, da so se za njimi valili oblaki prahu.
Dan se je zaznaval, ko so dospeli do domače kolibice.
Ko pa je najmlajši vnuček hotel stopiti v vežo, se je, neroda, spotaknil ob kamen, ki je ležal pred pragom.
»Nekdo nam je zavalil skalo pred prag, da bi nam zaprl pot,« je dejal najstarejši, ko je z nogo hotel brcniti obenj.
Babica pa ga je prehitela:
»Nesrečnež, ne dotakni se je! To je zvezdica, ki se je spremenila v trd kamen, ker je ubožici ugasnilo srce. Vse noči vas je spremljala, ko ste blodili po hostah, da vas niso raztrgale divje zveri.«
Ko so vnučki to slišali, so se razžalostili, in dejali babici:
»Odnesimo jo v hišo, da je dež in sonce ne bosta izprala.«
Potem je vsak zagrabil za en rogljiček, da bi jo dvignili s tal. Ko pa so jo tako držali v rokah, se je mrzli kamen začel počasi ogrevati. Ogreval se je, ogreval, in ko so ga prenesli v hišo, je mrtva skala oživela. In čudo, prečudo! Pred njimi je stala bleda deklica, ker ji je vsak izmed vnučkov podaril majcen košček svojega srca.
Ni se pa toliko ogrela, da bi se mogla dvigniti s tal. Slabotna je sedela na stolu, v žalost zatopljena, čeprav so ji vnuki postregli z najboljšim, kar so imeli pri hiši. Zdaj jim ni več manjkalo kruha, saj je bil meh, ki ga je beloglavček prinesel s sabo, poln moke.
A deklici so uhajale oči le še med zvezdice, ki so jo vabile in klicale, brž ko so se začele na nebu prižigati.
Vnučki, ki so čez dan odhajali na polje, so zvečer začudeni strmeli vanjo, ki je z vsakim dnem bolj in bolj bledela. Niso pa vedeli, kako bi ji pomagali.
Vedela pa je babica. In ko sta nekoč tako sami sedeli skupaj v mraku, je babica na lepem spregovorila:
»Dosti dolgo sem živela. Moji vnučki so zrasli in se bodo brez mene pretolkli naprej. Ti pa si mlada. Na, vzemi moje srce, dovolj se je nagledalo po svetu! Dam ti ga za zmerom!«
Ko je babica spregovorila te besede, je nagnila glavo in za vselej zaspala.
Zvezdica pa je zažarela, zažarela, da je v sobi postalo svetlo kot ob belem dnevu. Ko se je dvignila s tal, je skozi odprto okno splavala proti nebu, zmerom više in više, kjer so jo čakale in vabile drobne sestrice. Še nobeno noč niso tako svetlo blestele kot tisto, ko so sestrico spet sprejele v svoj krog.
Ko so se v pozni noči vrnili vnučki z dela, jih tokrat ni čakala na mizi pripravljena večerja.
»Babica je zaspala in pozabila na nas,« je rekel najmlajši.
»Le kje je zvezdica?« so spraševali, ko so po kotih stikali za njo. Niso še vedeli, da je nikdar več ne bodo videli.
A ko se babica do trde noči le ni prebudila, so jo vnučki začeli stresati za ramena, da bi jo spravili v posteljo. Toda kmalu so spoznali, da so ostali sami. In ko so jo položili na posteljo in ji prižgali svečo, so sedli zraven in dolgo jokali.
Skozi zamreženo okence, kjer so ob mrtvi babici sedeli v žalost zatopljeni vnučki, pa so prodrli trije svetli žarki. Poslala jih je zvezdica, da bi se naselili v srcih sirot.
Vsak si je izbral svojega, da ga bo spremljal v življenju. In ne bo jim hudo! Saj kdor nosi v svojem srcu luč, mu nobena stvar na svetu ni pretemna.
Opombe urednice
[uredi]- Rokopisa ali tipkopisa za pravljico Babica in trije vnučki ni v zapuščini.
- Vera Albreht, Babka a tri vnučata, [slovaščina]. [Babica in trije vnučki.] [Preložil Samuel Miklovic.] Ilustr. Cita Potokar, [V Báčskom Petrovci] : [s. n.], [1966]
- Vera Albreht, Babica in trije vnučki, TV, TIK – TAK, 8.11.1989, režija Staš Potočnik, risbe Lidije Osterc, pripovedujeta Majda Potokar, na začetku Nace Simončič (vir: arhiv RTV).
- Daljša različica Babica in njeni štirje vnučki je bila predvajana na Radiu Ljubljana 13. 2. 1958.
- Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, Babica in njeni štirje vnučki, tipkopis (1-9, 11-12 listov; v številčenju strani je avtorica preskočila stran 10), IN = 6810.
- ↑ Rakita (Salix aurita) je vrsta vrbe.