Babičina hiša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Babičina hiša
Barbara Habič Pregl
Spisano: Pretipkala iz Babičina hiša 2008, Saša Mezek.
Izdano: Založba Didakta
Viri: Habič Pregl, Barbara (2008). Babičina hiša. Radovljica: Založba Didakta. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Najboljša hiša in njeni prebivalci
Babičina hiša je bila najboljša hiša. Na prvi pogled se je zdela nezanimiva in vsakdanja. Toda v sebi je skrivala pravo kraljestvo udobja in skritih kotičkov, primernih za vse mogoče stvari. In imela je veliko, skrivnostno, čudovito podstrešje.
Babičina hiša je bila hiša, kakršno si si lahko samo želel. Bila je dom in igrišče, skrivalnica in otok zakladov. Obdajal jo je velik sadovnjak z ene strani in z druge z belim peskom posuto dvorišče. Ob hiši je peljala pot, po kateri so neprestano prihajali in odhajali ljudje. Pot je peljala do glavne ceste in avtobusne postaje mimo skupin hiš, v katerih so živeli Ninini znanci, navadni ljudje in kmetje. Pri njih si dobival mleko, sir, krompir in videl konja, krave, prašiče. Po poti si prišel pod gozd, kjer so bili bloki in trgovina in še naprej, zelo daleč v vasi s prijazno zvenečimi imeni.
V hiši so živeli; babica, Nina, njeni starši, mamina mlajša sestra-teta Kamila in upokojena učiteljica glasbe, ki so jo klicali Naša gospa. Bila je taka, da se ji je to ime najbolj podalo.
Poleg človeških prebivalcev je imela hiša tudi živalske. Med njimi je bil, kot se temu reče, prva violina maček Filip. Bil je razvajen in samozavesten sivo-lisast maček. Poležaval je ob starem štedilniku na drva, mežikal v ogenj in se leno pretegoval. Včasih pa se je malo potepal po bližnji in daljni okolici. Bil je Ninina najljubša živa igrača.
Na dvorišču je imel pod visoko češnjo svojo hiško Ninin zajec. Po navadi se je dolgočasil. Zajec ni bil posebna igrača, ker je bil siten; kot kakšna črno-bela kepa je ždel v kotu svoje hiške in dolgi svilnati uhlji so se mu tresli.
Zajec je bil pridobitev zadnjih počitnic na morju. Kmet, pri katerem so vsak dan kupovali mleko in zelenjavo, je imel ogrado z zajci. Nina se je vsaj enkrat na dan ustavila pri njih. Bili so čudoviti! Ko so se počitnice iztekale in je bilo treba misliti na vrnitev domov, se Nina ni mogla ločiti od zajcev. Njena žalost je bila tako glasna in prepričljiva, da ji je bil očka, sicer ljubitelj živali in prijateljev zajcev, prisiljen enega kupiti.
Zajec je bil mlad in lep in je precej pohlevno gledal v svet, posebno po zanj na smrt grozljivi vožnji z avtom domov. Ves čas je popolnoma otrpel od strahu ždel pod očkovim sedežem in komaj čakal, da mine ta neprijetna in sploh grozna vožnja. Tudi na svoj novi dom se ni nikoli navadil. Bil je pač morski zajec in Nina je razumela, da bi raje stanoval ob morju. Toda človek ne more imeti vsega, je pogosto rekla babica. Zajci prav tako ne.
Nina se je zajcu posvečala, kolikor ji je čas pri vseh opravilih, ki jim ima petletna deklica, seveda dopuščal. Teh opravil je bilo vedno veliko. Zajec je moral potrpežljivo čakati v svoji užaljeni samoti, da pride na vrsto. To niti ne bi bilo tako hudo, če ne bi bil z Nininim obiskom povezan tudi Zajčev sistem prehranjevanja. Tako je naneslo, da se je Zajec hranil zelo nerodno in čudno. To mu je šlo od vsega najbolj na živce. Postal je melanholičen in nezadovoljen zajec.
Še posebno neprijetno je bilo, ker Nina ni pokazala nobenega razumevanja za njegove želje in apetite. zgodilo se je (in ne samo enkrat!), da je Nina po daljšem času prezaposlenosti vsa prešerno privihrala na obisk pod visoko češnjo na dvorišču. Prinesla je košarico piškotov, ki se jim je reklo »Paris« in so bili okrogli in po eni strani obliti s čokolado.
Že samo ime teh piškotov je zvenelo Zajcu skrajno izumetničeno, če pa se je spomnil še na tisto grozno lepljivo zadevo, ki se ji reče čokolada, so se mu naježile dlake po glavi. Na žalost Nina pri stvareh, ki jih je imela najraje (med te stvari lahko mirno štejemo tudi piškote Paris), ni imela zadržkov. Prepričana je bil, da jih tudi Zajec naravnost obožuje in mu jih je nasula v hiško.
No, zajec ni bil ljubitelj piškotov, še prav posebno ni prenašal piškotov s čokoladnimi prelivi in izumetničenimi imeni. Bil je osamljen in žalosten zajec z malo domotožja, bil je lačen zajec in vse je kazalo, da bo postal tudi togoten zajec. Živahno je skakal po piškotih, ki so se drobili pod njegovo težo. To pa je bilo tudi vse, kar je lahko storil. Malo veselja mu je napravil samo Ninin razočaran obraz, ki je razpotegnjen sijal med vrati njegove hiške. »Ti debeli, nerodni Zajec!« je rekla Nina z malce razočaranim glasom. In potem že ni imela več prav veliko časa.
Čas bi že bil, da malo pogleda k svojim punčkam. Morda so že budne in jih je treba umiti, obleči in nahraniti. Zato je el še prijazno pobožala nehvaležnega Zajca, ga povlekla za svilnate uhlje, njegov ponos, in mu zašepetala, da je kljub nemogočemu vedenju še vedno njen najljubši zajec. In je odhitela po svojih opravkih.
Zajec je imel samo še eno možnost: zbrati vso svojo neskončno potrpežljivost in še malo počakati. Potem se bo vrnil iz službe Ninin očka in bo, kot se za ljubitelja živali in prijatelja zajcev spodobi, poskrbel za Zajčeve prehranjevalne navade.
Poleg mačka Filipa in Zajca, ki sta bila pri hiši omembe vredni živali, so bile tu tudi živali, ki niso omembe vredne. To so bile babičine bele, rjave in grahaste kokoši. Bile so pač ena babičinih kapric. Nina teh neumnih in dolgočasnih živali ni marala in z njimi ni tratila svojega dragocenega časa. Kokoši so se cele dneve pasle po sadovnjaku in zelo nevzgojeno puščale svoje izmečke povsod okoli, najraje na klopeh pod drevjem. Človek je mimogrede sedel nanje. Prav Nini se je to precej pogosto dogajalo in že to je zadostovalo, da kokoši ni preveč marala. Delala se je, kot da jih ni. No, tudi kokoši so se delale, kot da je Nina iz zraka. V navdušeno kokodakanje jih je spravila samo babica, ki jim je vsak dan dvakrat med glasnim »Pi, pi, pi, pi!« natrosila koruznih zrn.
Bila je še ena pomembna žival, ki pa je na žalost živela samo še v mislih in pogovorih. To je bila babičina krava Malči. Babica je bila po duši kmetica, čeprav ni izhajala iz kmečke družine. Njeno največje veselje je bilo obdelovati zemljo, njen največji sen: imeti kravo. Babica je zelo rada pripovedovala zgodbo o svoji najljubši in edini kravici, ki jo je nekoč imela in ji je bilo ime Malči.
Malči je bila seveda najlepša krava,kar si jih je sploh mogoče zamislit, rjavo-bela, z velikimi, pametnimi očmi. Babica jo je pripeljala na povodcu z Gorenjske, ves dan sta pešačili in babičino srce je vriskalo od sreče. Malči ni bila samo lepa in pametna krava, ampak tudi nadvse koristna, saj je dajala veliko mleka. Bila je svetel žarek v sicer žalostnem babičinem življenju.
Toda tudi ta sreča ni trajala dolgo. Lepega dne se je Malči zahotelo detelje in se je je najedla za vse večne čase. Na babičino največjo grozo in žalost je Malči poginila. Detelja lahko kravam zelo škoduje.
Babica izgube svoje Malči ni nikoli popolnoma prebolela. Kadar je zagledala kakšno kravo, je takoj vzkliknila: »Jooooj, kako je lepa! Skoraj tako kot moja Malči!« Babica ni nikoli več imela krave. Morda se ji je zdelo, da take, kot je bila Malči, ne bo več našla.
Sicer pa je imela babica svoje in precej trdne nazore o živalih. Ti nazori so se precej razlikovali od Nininih. Babici so bile všeč samo tiste živali, ki so koristne. Takih živali pa ni veliko. Koristne so krave, kokoši in ptice, ki po vrtovih uničujejo škodljivce. Tu je bilo pa že kar konec izbire. Babica na primer za vse na svetu ni hotela imeti psa, kar si je je zdelo, da ima človek s psi same sitnosti, koristi pa prav nobene.
Pri vsem tem je bilo prav nenavadno, da je mačku Filipu spregledala njegovo popolnoma nekoristnost in mu dovolila, da se je po mili volji sprehajal po hiši. Morda je to storila iz kakšnega starega skrivnostnega prepričanja, da maček mora biti pri hiši. Toda če je le mogla, se je nanj hudovala in za vse na svetu se ga ne bi dotaknila z golimi rokami. Filip je vse to dobro vedel in je vzel vse skupaj za svojo premoč. Na vse pretege je sitnaril in se motal okrog njenih nog, posebno, kadar je pripravljala kakšno lepo dišečo hrano, ki je zahtevala tudi vso zbranost. Če je šel Filip v svojem postavljanju le predaleč, se je babica oprijela zadnje možnosti: vzela je star koc in z njim lovila mačka po kuhinji, dokler ga ni ujela. Držala ga je s koncem in ga s trpečim obrazom vrgla čez prag.
Nina je imela rada živali. Vse so se ji zdele koristne, razen tistih, ki se jih je bala, kot na primer pajki, kače in krokodili.

Tudi babica je bila nekoč majhna deklica.
Babica ni bila samo najstarejša prebivalka hiše, ampak tudi njena gospodarica. Ona je vedno največ vedela in je znala tudi najbolje svetovati. Vsi so računali s tem in se tudi najbolj zanesli nanjo.
Obe njeni hčeri, Ninina mama in teta Kamila sta bili njeno pravo nasprotje.
Babica je bila majhna in okrogla, vedno je nosila živo-pisane predpasnike in rute, zavezane pod brado. Rute so pokrivale babičine redke sive lase, ki si jih je vsako jutro skrbno počesala v tanko dolgo kito, ki je spominjala na mišji repek in si jo je zvila zadaj na temenu. Nina jo je rada opazovala pri tem opravilu. Vsa taka opravila: babičino česanje, očkovo britje, tetino ličenje so bila neznansko zanimiva.
Babico je vedno obdajal vonj po pralnem milu, ker je veliko prala. Skoraj ni minil dan, da babica ne bi imela žehte, kot je sama rekla. V kopalnici na tleh jo je čakal velik kup perila, ki ga je oprala na roke, v velikem lesenem škafu, postavljenem na stol. Vsak kos perila je najprej namočila v lugu, nato ga je razprostrla po perilniku in ga temeljito namilila s tistim velikim pralnim milom, v katerega je bil vtisnjen kozorog. In potem je drgnila po perilniku, da so se kar iskre kresale. Babičine roke so med pranjem spreminjale barvo: od svetlo rdeče do temno rdeče in modrikaste.
Nina je sedela na okenski polici in zavzeto opazovala babico pri delu. Okoli sebe je razporedila vse punčke, da jih je imela ves čas na očeh in niso sitnarile. Okno v kopalnici je imelo neko posebno prednost: gledalo je naravnost na cesto. Tako sta se z babico ves čas med pranjem lahko pogovarjali z mimoidočimi in sta tako izvedeli vse tekoče novice in še kaj za povrhu. In tudi sami sta se lahko v miru vse pogovorili. babica namreč ni imela vedno časa za pogovor. Kadar je kuhala in pekla potico, je bila zelo redkobesedna in je o pričakovala tudi od drugih. Med pranjem pa se je prav izredno rada pogovarjala in lahko si govoril in spraševal kolikor ti je srce dalo.
Nina je rada poslušala zgodbe iz babičine mladosti. Ni si sicer mogla predstavljati, da je bila tudi babica nekoč majhna deklica in potem mlada ženska, kot sta sedaj Ninina mama in teta Kamila. Njiju si je Nina čisto lahko predstavljala kot majhni deklici, babica je imela celo porjavelo fotografijo, na kateri sta bili obe še čisto majhni. Nina ju je takoj prepoznala, že takrat sta bili taki, kot sta danes.
Toda babica je bila na vseh fotografijah babica, z ruto na glavi in zadržanim nasmehom. Nobene fotografije ni bilo, na kateri bi bila majhna babica ali babica kot dekle. Na steni v njeni sobi je sicer visela babičina poročna fotografija, na kateri je bila maminih let. Toda kljub lepi beli obleki in venčku na glavi je bila na tej najstarejši fotografiji babica že taka kot ponavadi.
Poročni venček iz povoščenih rož je babica še vedno hranila v predalu svoje nočne omarice. Vsako leto ga je sredi aprila potegnila iz predala, ga močno pestovala in solze so ji tekle po licih. To je bil babičin dan žalovanja, najbolj žalosten dan v letu, ko je bila babica zelo nesrečna. To je bil dan, ko so se spominjali dedka. Pred mnogimi leti je na ta dan padel v vojni.
Pogovori z babico so bili nekaj posebnega. Vedno je le odgovarjala na vprašanja, pa čeprav se je kakšen tak odgovor zavlekel za celo uro. Tako si je na primer, ko je prala, moral vprašati: »Babica, ali ste, ko si bila ti še mlada, tudi takole prali?« In babica je rekla: »Oh, kje pa Nina! Takrat je bilo vse drugače kot danes!« In začela je pripovedovati, kako drugače je bilo včasih. Obe z Nino sta vedeli, da je to zgodbo povedala že stokrat in da jo bo še stokrat ponovila, vendar se je obema zdelo, da jo pripoveduje prvič. Babica je rada pripovedovala in Nina se je ni nikoli naveličala poslušati.
In tako je ena zgodba prešla v drugo zgodbo iz babičine mladosti, v take, ki jih je Nina že velikokrat slišala in so ji bile posebno pri srcu in v čisto nove, ki so se nenadoma znašle v babičinem spominu in jih je Nina slišala prvič.
Babica je že od nekdaj rada prala. Toda včasih to opravilo še zdaleč ni bilo tako enostavno in udobno kot danes. Včasih so ženske prale v rekah, potokih in vodnjakih. Babica je pripovedovala, kako je morala pozimi večkrat najprej izsekati led, da je prišla do vode in prala v njej.
»Vedno se mi je zanohtalo od mraza,« je rekla babica in ni mogla skriti ponosa, ko je svoje pralne zgodbe vedno zaokrožila z istim vzklikom:
»Pa mi ni bilo nikoli nič, zdrava sem bila kot dren!« 
Kar se tiče zdravja, je bila babica res nekaj posebnega. Vsak prebivalec hiše, celo maček Filip je staknil kdaj vsaj kakšen pošten prehlad. Babica pa nič. Kar pokala je od zdravja, da jo je bilo veselje pogledati. Le enkrat se je zgodilo, da je pozimi padla na ledu in si zlomila roko. To se ji je zdelo sramotno in ni hodila iz hiše, dokler ji niso sneli mavčne obloge. Babica je imela pač o vseh stvareh svoje nazore. Ti pa je seveda niso ovirali, da bi ne bila najboljša uteha vsakemu bolniku v hiši, izvedenka v sočustvovanju, zdravilnih čajih in krepilnih juhah. Brez zadržkov je sočustvovala z vsako žrtvijo zahrbtne bolezni.
Še v nečem je bila babica nenavadna z veliko strastjo je zbirala rute. Imela jih je že več sto in nekatere med njimi sploh nikoli niso prišle na vrsto, da bi krasile njeno glavo.
Babica, ki je bila sicer praktična ženska in je vedno nosila ruto, si zaradi tega ni delala skrbi. Želela si je novih in novih rut in vsi so ji jih z veseljem poklanjali ob vsaki priložnosti. Celo nadvse prikladno je bilo, saj nisi bil nikoli v zadregi, kaj kupiti babici za darilo. Popolnoma jasno je bilo, da pričakuje vsaj nekaj novih rut in da se tega darila tudi najbolj veseli.
Babica je vse svoje rute hranila v velikem predalu in jih enkrat na mesec zložila ven, prezračila in jih občudovala. Pazljivo in počasi je s svojimi velikimi, od dela hrapavimi rokami razgrinjala živopisne rute in se jih veselila. Potem jih je spet vse skrbno zložila nazaj, razporedila med njimi šopke sivke in zaprla predal.
Rute so se med seboj ločile v nekaj razredov. Najprej so bile rute iz navadnega potiskanega bombaža, z drobnimi cvetličnimi vzorci, ki jih je babica nosila vsak dan doma. V drugem razredu do bile zimske volnene rute, prav tako pisanih barv in vzorcev. Kadar je šla babica pozimi od doma, si je zavezala preko vsakdanje, domače rute še volneno ruto, da je ne bi zeblo v glavo. Vendar pa je bilo z zimskimi rutami nekaj posebnega; kadar je šla babica malo okoli, to pa je pomenilo v cerkev, gledališče ali na kakšen pomembnejši obisk, proslavo za upokojence in podobno, si je zavezala pod brado samo eno od lepših volnenih rut in je ni prav nič zeblo v glavo.
Nina je to popolnoma razumela. Kadar si vznemirjen, ker greš «malo okoli», prav gotovo ne čutiš mraza tako kot običajno.
V tretji, najvišji razred, pa so sodile babičine svilene rute, ki jih je z velikim ponosom nosila v toplih poletnih letnih časih, kadar je kam šla. Nekatere rute sicer niso nikoli prišle na vrsto, da bi krasile babičino glavo, in jih je samo prezračevala in zlagala. Bile so babičina radost in njen ponos. Med temi rutami je bilo tudi največ podarjenih in babica je natančno vedela, kdo in ob kakšni priložnosti ji je kakšno podaril.
Nina za vse na svetu ne bi rada zamudila prezračevanja babičinih rut. To je bilo resno delo, pri katerem babica ni trpela prevelikega klepetanja. Nadvse nežno je zlagala ruto za ruto in jih gladila. Od časa do časa je kakšno ruto razgrnila in povedala njeno zgodbo:
»Tole sem si pa kupila, ko sem šla prvič na izlet na Dunaj. « 
Ali pa:
»Tole ruto sem dobila za triinšestdeseti rojstni dan od tete Ane. Ali se ti ne zdi, Nina, da je zelo gosposka?« 
Babica se je zelo natančno spominjala za vsako ruto, kdaj in kako je prišla v njeno zbirko.
Babičine rute so bile vesele kot pesem, pisane in žareče, kot bi vanje strnil vse najlepše cvetlice iz vrta, in mehkejše kot zajčeva dlaka, če so te božale po licu.
V babičini hiši je bila samo še garderobna omara tete Kamile tako opojno dišeča in pisana. Toda stvari okrog babice so bile vseeno drugačne od tistih, ki jih je imela teta Kamila. Ni jih bilo mogoče primerjati. Tako babičin kot tetin svet sta bila pisana in vesela. Pa vendar si se ob teti Kamili takoj spomnil na gledališče, ob babici pa je imela Nina tak občutek, ko vstopi v cerkev in ga omami njen lesk, pozlata in vonj po kadilu, pa si vseeno ne upa govoriti na glas ali zavriskati od navdušenja. Ob babici si čutil mir in varnost, ki bi lahko bila stara stoletja. In zato je bilo z babico tako lepo.
Nič manj lepo ni bilo s teto Kamilo, ampak drugače. Prekipevala je od veselja, rajanja in petja. Njen svet je bil ena sama pustolovščina, eno samo presenečenja. Z njo je bilo čudovito zabavno in zanimivo iti »malo okoli« , toda prav tako lepo je bilo priti domov, kjer te je med vrati čakala nasmejana babica.
Ko bo velika, bo taka kot teta Kamila. Imela bo veliko čakajočih snubcev in vsak dan bo filozofirala.
»Nina, Nina! Zbudi se, zunaj je sneg!« 
Babičin glas je prebudil Nino iz sna in bliskovito je skočila izpod odeje. Pritisnila je nos k okenski šipi in res, zunaj je bilo vse pobeljeno, velike snežinke pa so še vedno lenobno padale z neba. Zima je vedno prišla tako, nenadoma. Vsaj Nino je vsako leto presenetila.
Umita in počesana je sedela v toplo zakurjeni kuhinji in zajtrkovala. Skozi okno je opazovala bele kopice s snegom pokritih streh. Vse je izginilo pod odejo iz kot sanje lahnih snežink in svet je bil videti čist in nov, kot bi ga oprala babica v kakšni veliki žehti.
Morda je bila najlepša od vseh letnih časov prav zima. Pozimi se je Nina počutila najbolj doma. Kuhinja je dišala po kakavu, svežih žemljah, ki sta jih imeli obe s teto tako radi in po brezovih polenih, ki so gorela v starem štedilniku. Ob njem je sedela babica, z rokami sklenjenimi v naročje in svečanim obrazom.
Babica je bila ob prihodu zime posebno razpoložena. Nini se je zdelo, da babica ni nikoli popolnoma prepričana, da bo zima sploh prišla. Vsi so vedeli, da za jesenjo pride zima, ker se mora zemlja spočiti, da bo lahko spet rodila. Prav nobene verjetnosti ni bilo, da zima ne bi prišla.
In vendar je bila babica vsako leto, ko je prvič snežilo, svečana in molčeča, kot bi bila to kakšna milost in ne najbolj nenavaden vremenski pojav, kot je rekel očka.
Prvi pravi zimski dan je prinesel v babičino hišo manjše vznemirjenje. Takoj je bilo treba potegniti sani s podstrešja in vsi okoliški otroci so imeli naenkrat ogromno dela, ko so se s sankami na vrvi hiteli sem in tja, se spuščali iz vsake najmanjše vzpetinice, se kepali in požrešno jedli sneg, nazadnje, ko so bili še vsi razgreti in z vnetimi grli, so se na veliko veselje svojim am še valjali v snegu, dokler niso bili popolnoma premočeni.
Prvi zimski dan je bil tudi dan, ko se je Naše gospe polotila neustavljiva otožnost in se je zaprla v svojo sobo. Obiskovala jo je le babica, nosila ji je hrano in se pogovarjala z njo.
To je bil tudi dan, ko si lahko pričakoval, da se bo oglasil Viktor.
Viktor je bil slikar samouk in zaljubljen v teto Kamilo. Že celo večnost je slikal njen portret in vsem je bilo jasno, da portret ne bo nikoli končan. Viktor je bil neskončno srečen v tetini bližini.
Teta ga je imela rada kot prijatelja, s katerim se je lahko pogovarjala o vseh mogočih in nemogočih stvareh. Pogosto je rekla z resničnim občudovanjem:
»Viktor je pa res velik sogovornik!« 
Njunim pogovorom so ostali rekli »filozofiranje.« Nina ni vedela, kaj to pomeni. Kadar je kdo rekel:
»Teta Kamila in Viktor pa spet filozofirata,« tudi ni bilo popolnoma jasno, ali je to dobro ali slabo. Če je sama prisluškovala njunim pogovorom, ni nič razumela. Toda zvenelo je učeno in Nini je bilo všeč. Trdno se je odločila, da bo tudi sama, ko bo velika, na vse pretege filozofirala.
Viktorja so imeli radi, saj je bil zelo prijeten mlad mož. Bil je visoke rasti, in ko je stopil v kuhinjo, se je kar stemnilo od njegove velike gmote. Prestopal se je z noge na nogo, se praskal za uhlji in bliskal z dobrodušnimi očmi izza naočnikov. Bil je neroden in dobrodušen, spominjal je na velikega medveda.
Torej, Viktor je stal sredi kuhinje z velikim šopkom krvavo rdečih vrtnic in bilo mu je nerodno, da je bil čisto rdeč v obraz in ni vedel, kam bi s sabo.
Nina ga je vlekla za plašč: »Viktor, povej mi no, kaj je novega o letečih krožnikih! «
Leteči krožniki, oziroma neznani leteči predmeti, obiskovalci iz vesolja, to so bile Viktorjeve najljubše teme. Viktor je vedel vse o teh pojavih, prebral je vse knjige in članke o obiskovalcih iz vesoljskih prostranstev in najbolj od vsega na svetu (razen morda poroke s teto Kamilo) si je želel srečati neznani leteči predmet.
Nina ga je poslušala z odprtimi usti in po vsakem Viktorjevem obisku je še nekaj časa sanjala o marsovskih invazijah in upala, da se ji bo nasmehnila sreča in bo v sadovnjaku pristal kakšen leteči krožnik, pa čeprav čisto majhen.
Viktor bi lahko pripovedoval ves dan samo o letečih krožnikih in Nina bi nepremično sedela z odprtimi usti in poslušala, če se teta Kamila ob enajstih ne bi prikazala iz svoje sobe. Bila je v živo rdeči svileni halji, ki se je ujemala s šminko na njenih ustnicah, še vsa bleda in omotična od sna. Našminkala se je samo Viktorju na ljubo. Prav nobene potrebe ni bilo, da bi se sicer, takoj ko je skočila iz postelje, že našminkala s krvavo rdečo šminko.
Viktor je bil zelo romantičen mlad mož. Včasih kar preveč, tako da se je teta Kamila malo ponorčevala iz njega, najraje takrat, kadar sta se pogovarjali z Našo gospo. Ker je Naša gospa vedno hotela izvedeti vse romantične podrobnosti, je začela:
»Nekje tako opojno dišijo vrtnice. Prav gotovo jih je prinesel Viktor, kajne? Saj je danes prvič snežilo. O, prav gotovo ti je Viktor spet prinesel ogromen šopek rdečih vrtnic.« 
Naša gospa je bila zelo radovedna, obenem pa tudi žalostna. Tudi ona si je želela da bi ji kdo prinesel vrtnice.
»Da, da, spet je bil tu moj dragi Viktor in vrtnice so tako lepe, da me kar boli, ko jih gledam,« je rekla teta Kamila.
»Prav gotovo te je spet požiral z očmi,« je že skoraj žalostno ugotovila Naša gospa.
»Ljuba moja, tvoja usta in halja so rdeči kot vrtnice in tvoja polt je bela kot sneg…« je z globokim glasom oponašala Viktorjevo govorico teta Kamila. Potem se je smejala in poskakovala in oponašala Viktorjeve nerodne, zaljubljene besede in kretnje. Toda ni se zares norčevala iz njega, saj ga je spoštovala in cenila njegovo prijateljstvo. In vsakič, ko je zagledala ubogega zardevajočega Viktorja v kuhinji s polnim naročjem vrtnic, je zaplesala od veselja, ga cmokajoč poljubila na obe lici in zaplesala z njim po kuhinji.
Viktor je bil seveda v devetih nebesih – tako je vsaj rekla Naša gospa.
Potem so vsi pili belo kavo in jedli sveže buhteljne, ki jih je prijazno spekla babica.
Potem je teta Kamila hotela uživati prvi sneg, se nasankati, valjati, kepati.
Viktor je komaj čakal, da se bo sankal s Kamilo in Nino, vendar tega ni mogel kar tako naravnost pokazati. Zato je rekel teti Kamili z očetovskim glasom:
»Ampak ljuba moja, vsa boš premočena in se boš prehladila.« 
Tako teta Kamila kot Nina sta se na to požvižgali. In kot bi trenili so se oblekli in odhiteli na sneg. Viktor je pač izkoristil vsako priložnost, da je lahko rekel teti Kamili kaj prijaznega, ljubečega in skrbečega. Saj je bil zaljubljen vanjo in zaljubljenci počnejo vse mogoče.
Vse do mraka so imeli delo na snegu. Teta kamila je bila lepa in vesela kot snežna kraljica. Vrnili so se popolnoma premočeni in babica se je kar tako, iz navade, malo jezila.
Preden se je Viktor poslovil, je bila na vrsti še njegova najljubša šala z Nino. Rekel je:
»No, Nina, pa poglejmo, če imaš lepe noge!« 
Nina si je ročno slekla nogavico, dvignila roke v zrak in mu pred nosom pomigala s prsti. Viktor se je krohotal, da je kar donelo po kuhinji.
Zvečer sta Nina in teta Kamila sedeli ob peči in se pogovarjali. Teta je pripovedovala o Viktorju in njegovem slikarstvu. Viktor je bil sirota brez staršev in je živel čisto sam. kljub temu, da je otroštvo preživel v sirotišnici in mu tudi kasneje življenje ni bilo najbolj naklonjeno, je slikal najbolj radostne slike pod soncem. Viktorjeve slike so bile ena sama svetloba, veselje in eksplozija živih barv. Teta Kamila je rekla,da v Viktorju sije veliko toplo sonce, ki ga ne more zatemniti nobena žalost.
Pozimi je tako prijetno sedeti za mizo in klepetati o vseh mogočih stvareh, ki pridejo človeku na pamet. Bilo pa je tudi zelo nevarno, da bo očka začel tisti pogovor, ob katerem je Nino stiskalo pri srcu in je držala pesti v žepih, da bi se vse dobro izteklo.
Očka in še marsikdo niso mogli razumeti, da se teta Kamila pri svojih osemindvajsetih letih še vedno ni poročila, si ustvarila družine kot vsi normalni ljudje, ampak je kar naprej živela po svoji glavi.
Pri vsem tem se je zdelo očku najbolj nerazumljivo, da je bila teta Kamila lepa in zelo prijetna mlada dama, za njeno naklonjenost pa se je potegovalo nekaj prav prijetnih mladih mož. Ona pa se je na vse gladko požvižgala. Prav nobenega namena ni kazala, da bi se sploh s kom kdaj poročila.
Teta je živela po svoje: v službo ni hodila, ker je bila prepričana, da služba uničuje ljudi. Denar je služila s prevajanjem knjig in to kolikor je hotela, oziroma potrebovala. No, teta Kamila je vedno potrebovala veliko denarja, ki ga je z veseljem trošila za lepe obleke, parfume, knjige in potovanja. Imela je veliko prijateljic, ki so prav tako elegantne in dišeče prihajale na obiske in veliko druge druščine, s katero je preživljala večere, ki so se velikokrat zavlekli pozno v noč.
Viktor je bil eden tistih prijetnih mladih mož, ki bi storil vse, samo da bi se teta poročila z njim. Pa se ni hotela. Že dolga leta je bil Viktor njen čakajoči snubec in nič ni kazalo, da se bo njegov položaj kaj spremenil.
Očku se je zdel Viktor nadvse primeren kandidat za tetinega moža. Kadar je le mogel, je začel govoriti o tem, kako bi bil že skrajni čas, da se teta poroči. Nina ni marala takih pogovorov. Bala se je, da se bo teta Kamila nekega dne omehčala in se bo res poročila s kakšnim od čakajočih snubcev. To pa bi pomenilo, da bi za vedno odšla iz babičine hiše in živela po svoje, morda kje zelo daleč, na čisto drugem koncu mesta. Že samo misel na to, da bi teta odšla, se je Nini zdela neznosna.
Babica je seveda imela o vprašanju tetine poroke svoje mnenje. Nina je vedela, da je tudi najbolj modro in pravično. Kdo drug je lahko poznal teto Kamilo tako dobro kot babica, ki je bila njena mama? Teta Kamila je bila res precej drugačna, kot si je babica zamišljala svojo hčer. Toda spremeniti je ni bilo mogoče in rado so jo imeli takšno, kot je bila. Babico je to prav gotovo stalo nekaj truda, toda, ko je vse natančno pretehtala in premislila, je spoznala, da je njena Kamila čudovito bitje, in jo je bila pripravljena braniti pred obrekljivci, če je le bilo potrebno.
Babica je slutila, da je to za teto Kamilo najpametneje, če se sploh ne poroči, ker je bila precej drugačna od žensk, ki jih imamo za matere in gospodinje. Teta Kamila ni nikoli niti pomislila, da bi skuhala še kaj bolj zahtevnega, kot je turška kava ali trdo kuhano jajce. Vsa kuhinjska, hišna in vrtna opravila so se ji zdela popolnoma nezanimiva. Teta Kamila je živela, kot da teh opravil sploh ni, oziroma se nje niti slučajno ne tičejo. Za vsakdanje stvari ni imela nobenega smisla.
Živela je v svetu knjig in sanj, ki so se včasih celo uresničile. In zato je bila tudi ustvarjena, čeprav se komu njeno življenje ni zdelo pametno in spodobno.
Babica je vedela, da bi bil za teto kKmilo primeren samo tak mož, ki bi ji puščal popolno svobodo, jo varoval in čuval kot punčico svojega očesa. Moral bi jo imeti za svojo najdragocenejšo in najljubšo igračo, ki potrebuje mnoge zelo zapletene mehanizme, da se ne pokvari.
Toda o takih možeh beremo samo v pravljicah.
In teta Kamila je bila pametna in samostojna ženska in je prav z veseljem živela sama.
Pogovori o poroki tete Kamile so se ponavadi končali tako, da so vsi odnehali s predlogi, teta Kamila pa je stresla svoje bujne lase mahagonijeve barve in rekla:
»Vedno je pravi čas za kakšno pobalinstvo, sedajle pa še prav posebno!« 
Ooooo! Pobalinstva tete Kamile so bila čudovita!
To je bilo tako, da je teta prinesla k hiši kakšno čudno žival, živopisano papigo ali morskega prašička. Takoj naslednji dan jo je zaradi babičinih ostrih protestov tudi odnesla odkoder jo je prinesla. Ali pa je kupila kakšno eksotično hrano, ki so jo vsi opazovali samo od daleč in zelo nezaupljivo. Vsi, razen Nine seveda. Nino je vse, kar je rekla, počela, imela teta Kamila, spravljalo v navdušenje.
Včasih je prišla teta domov z novim klobukom. To je, kot marsikatera tetina stvar, povzročilo v hiši nemalo razburjenja. Očka se je samo smejal. Mamica je rekla, da si ona s čim takim že ne bi upala na cesto. Naša gospa je rekla, da je klobuk prav čeden, samo včasih so znali narediti še veliko lepše. Res škoda, da tega ne znajo več.
Najhuje je prizadelo babico. Ona, ki je vedno nosila samo rute in to z vsem dostojanstvom, je vedela, da so ljudje opravili s klobuki že v prejšnjem stoletju. Tetini klobuki, ki so zbujali pozornost, so se zdeli babici nezaslišano pobalinstvo. Babica ni prenesla, da bi za ljudmi iz njene družine kazali s prstom ali se norčevali iz njih.
Odločila se je, da za kazen dva dni ne bo govorila s teto Kamilo.
To seveda sploh ni bila nobena kazen, ker babici ni nikoli uspelo molčati dalj kot dve uri. Potem se ji je pa že kaj zareklo. Ko pa se ji je že enkrat zareklo in je bil kazenski molk pretrgan, ni imelo smisla molčati še naprej. In se je prav z veseljem in olajšanje spet pogovarjala s svojo hčerko.
Nina je popolnoma razumela neustavljivi šarm in eleganco, pogum in fantazijo tete Kamile in jo je iz vsega srca občudovala. Še več: želela si je samo to, da bi bila, ko odraste, kar najbolj podobna svoji teti.
Ko se je teta zvečer vrnila domov, je imela v torbici tudi zavitek za Nino. Bila je pravljica o Snežni kraljici. Ko sta kasneje v postelji prebrali nekaj prvih strani, se je teta stisnila k Nini in ji zašepetala na uho:
»Ko boš odrasla in boš imela tudi odrasle dolžnosti in skrbi, kar je pogosto neprijetno in boleče, naj teta knjiga spomni na čas, ko si se lahko vsak dan kepala s Snežno kraljico. In takrat se boš spomnila tudi mene, kakšna sem bila, mlada, brezskrbna, ves svet je bil moj in zelo sva se imeli radi.« 
Preden sta zaspali, si je Nina zaželela, da bi se čas ustavil. Nekaj je treba ukreniti, da ne bo rasla in odrasla. Najti je treba kroglice pregelk, ki jih je jedla Pika Nogavička, ali si kaj izmisliti. Samo da bi bil vse tako, kot je sedaj, vedno, vedno!

Pozimi ima človek čez glavo zanimivega dela. – Pa še prazniki se kar vrstijo.
Pozimi ima človek veliko opravkov. Tudi očka ima pozimi veliko dela in zabave. On je tisti, ki je v hiši najmočnejši in zato vedno odmetava sneg z dvorišča. To pomeni obilo zabave, tako za očka kot za Nino.
Očka se zna namreč prav lepo igrati in pri tem nič ne zaostaja za Nininimi vrtniki.
Sneg, ki ga očka odmetava, raste v kup, večji in večji, dokler ne nastane Ninin hribček za sankanje kar na domačem dvorišču. Očka vanj zasadi smrečico in stepta stopnice, da se Nina brez težav povzpne na vrh. In se potem sanka in sanka, dokler ni že čisto trda od mraza in zmrzne celo svečka pod njenim nosom.
Dvorišče je veliko in očka ima celo popoldne delo z odmetavanjem snega. Nina ves čas skače okrog njega in skrbi, da obema ni dolgčas. Očka v nepretrganem ritmu odmetava zvrhane lopate snega in le od časa do časa obstane, da si pljune v premrle dlani. Toda to je samo pretveza, da lahko nepričakovano porine Nino v sneg. Nina se tako hihita, da ne more vstati in tako kar leži v snegu, dokler ji očka ne ponudi roke, da lahko vstane. Njeni odtisi se še dolgo poznajo v snegu.
Seveda Nina zelo dobro pozna očkove zvijače, a vsakič znova prav rada pozabi nanje, saj so tako zabavne. Porivanje v sneg bi se lahko šla celo popoldne in še se ne bi naveličala.
Seveda se tudi kepata. Tudi tu ima očka posebne prijeme: očka se dela, kot da se sploh ne kepa. Zamišljeno oblikuje snežno kepo v rokah, gleda nekam proti sosedovemu vrtu in zdi se, kot da je popolnoma pozabil na Nino. Nina hoče na vsak način čimprej oblikovati veliko in trdo kepo, in ko tako preveč hiti, ji kepe ne uspevajo ravno najbolje. In točno takrat, ko jo Nina najmanj pričakuje, prileti očkova kepa, neizprosno natančna. Nina seveda cvili na ves glas od navdušenja in jeze, ker vedno nasede vsem očkovim nakanam.
Mama pride večkrat na hišni prag in ju opazuje in tako tudi sama skupi kakšno snežno ploho, da se hitro skrije v hišo. Mama se ne zna igrati tako kot očka. Nina je prepričana, da je pozabila ali da se sploh ni znala igrati, ker se je vedno igrala samo mamo in kuhanje in pospravljanje. Toda, ko takole stoji med vrati, se Nini zdi, da ji je žal, ker se ne mora igrati z njima. Mami ima vedno toliko dela v hiši: brez predaha pospravlja in čisti, ker ima rada vse tako, kot iz škatlice. Pozimi rada plete volnene puloverje in nogavice za očka in Nino.
Toda kljub vsemu delu ji postane dolgčasa po njiju, posebno takrat, ko celo popoldne posluša njun smeh, ki prihaja z dvorišča. Zato mora malce pogledati k njima. Potem se lahko spet vrne k svojemu delu in je vesela, poje na ves glas, ker ju ima, oba, tako razposajena in ljuba.
Ko se z mrakom vrneta v hišo, sta premočena, premražena in lačna. V toplo zakurjeni kuhinji ju začnejo srbeti premrli prsti na nogah in rokah. In mamica pravi:
»ljubčka moja, prav gotovo sta neznansko lačna!« 
In oba vpijeta v en glas, kako grozno, neskončno in neznosno sta lačna. Mama ima že pripravljene obložene kruhke in lipov čaj, včasih jima speče palačinke ali solnograjske žličnike.
Za nekatere zima vseeno ni preveč prijetna. Nini Zajec, recimo, ne kaže nobenega navdušenja. Njegovo hiško je očka zanesel v drvarnico in Nina mu je prinesla star koc, da ga ne bi zeblo. Toda Zajec čemerno ždi v kotu svojega prebivališča in nezaupljivo opazuje vsakega prišleka. Kljub bogati, mehki zimski dlaki ga zebe, vsaj Nini se tako zdi. Nima nobenega pravega teka, žalostno zoblje korenček, ki mu ga mamica kupi v zelenjavni trgovini, piškotov ne mara in obiskov tudi ne. Zajec zime zagotovo ne mara!
Pri mačku Filipu pa tako ali tako nikoli ne veš. Zimo preživi pretežno v kuhinji in celo babica nima nič proti. Filip leži ob štedilniku in zadovoljno prede, oči mu kar same lezejo skupaj in zelo živčen postane, če se hoče Nina igrati z njim. In Nina se seveda hoče! Da bi Filipa ne zeblo, ga oblači v pletene obleke, ki so sicer last njenih punčk, mu zavezuje kapice na glavo, le copatk mu za vse na svetu ne more natakniti. Copatk Filip noče nositi. Tudi v vozičku noče ležati, pokrit z odejo, kaj šele, da bi se pustil voziti po kuhinji. To ga dela še posebno živčnega, takoj ga mine zaspanost in živahno zbeži v kakšen bolj miren kot hiše. Še najraje od vsega se Filip igra kosilo. To pomeni, da Nina skuha oziroma zmeša moko in vodo v pacasto zmes, ki jo ima Filip, maček in mesojeda žival, za pravo poslastico, po kater se še dolgo oblizuje.
Če postane v kuhinji le prevroče, si Filip zaželi mal svežega zraka in to oznani vsem prisotnim z glasnim mijavkanjem pred vrati. Nina mu teče odpret vhodna vrata. Filipu se kar naenkrat nič več ne mudi v sneg in mraz in se obotavlja med vrati. Dela se, kot da precenjuje situacijo tam zunaj. Slednjič pogumno zakoraka v sneg in previdno visoko dviga tačke, ki se mu globoko vdirajo v sneg. Za seboj pušča ljubke sledove in opleta s košatim repom.
Ko se mu bo spet zahotelo tople kuhinje, se bo vrnil in z glasnim mijavkanjem pred vrati opozarjal nase, na ubogega premraženega mačka, ki mora v hudi zimi sedeti zunaj. Babica bo rekla:
»Ufff, spet ta maček!« in mu bo odprla vrata.
Pozimi se kar naprej vrstijo prazniki in to po babičini zaslugi, saj praznuje vse po vrsti.
Najprej je v začetku decembra sveti Miklavž. To je praznik, ki je zelo podoben dedku Mrazu, le da je mnogo bolj grozljiv. Na ta dan hodi mož, ki se imenuje sveti Miklavž po svetu in deli darila pridni otrokom. Včasih pride sam, mož s sivo brado, v zlatih oblačilih in z visoko škofovsko kapo na glavi, še raje pa ga spremlja majhen, toda grozen parkelj. Sveti Miklavž sprašuje Nino, če je pridna, če uboga svoje starše in podobne stvari. Pri vsem tem se parkelj ves čas šopiri, rožlja z verigami in hodi po kuhinji, da je Nina čisto trda od strahu in ne more izustiti niti najmanjše besedice. Očka jo k sreči ves čas drži za roko in najraje bi mu zlezla v naročje, pa si ne upa. Ne spodobi se, da bi se kar iz očkovega naročja pogovarjala s svetim Miklavžem. Očka je tudi tako prijazen, da na vse pretege hvali Ninino pridnost. Ko svet Miklavž izve, da Nini ni miška pojedla jezička, ji da darilo. Včasih hodijo samo parkeljni okrog hiše in grozljivo rožljajo z verigami. Takrat Nina sedi v očkovem naročju in si želi, da bi bila manjša od makovega zrna. Zjutraj pa je na okenski polici darilo. Ko dobi Nina darilo, je ves strah takoj pozabljen. Vedno dobi veliko sladkarij in drugih stvari. Svoje želje mora človek kaka dva dni pred prihodom svetega Miklavža napisati na listek in ga pustiti na oknu. Tako, kot je to treba pri dedku Mrazu.
Enkrat proti koncu leta je božič, praznik, ki so ga imeli vsi v hiši najraje. Vsa družina se je zbrala, jedli so babičine najboljše potice na svetu. Vse tete in strici s požrešnimi bratranci so prišli na obisk, da bi jih jedli, saj so bile znane daleč okoli. Ko je pekla, je bila babica čisto iz sebe, saj je bila peka potice zelo zahtevno delo.
Ob božiču je mamica okrasila jelko, ki je stala v kuhinji in so se potem več kot mesec dni zaletavali vanjo. Pod jelko je vsak našel darilo, ki ga je tja položil dedek Mraz ob novem letu.
Na novoletno noč so ostale doma babica, Nina in Naša gospa. Teta Kamila je praznovala s svojimi prijatelji, mamica in očka prav tako. Za Nino in babico se je novoletno praznovanje začelo že popoldne, ko ju je očka peljal v gledališče. Gledali sta Sneguljčico in potem se je s sanmi pripeljal dedek Mraz in obdaroval otroke. Darila so bila v velikih živopisanih vrečah in fantastična.
Zvečer je bilo zabavno, ko je prišla najprej teta Kamila, vsa nadišavljena in kot kraljica, potem še mamica in očka, v svečanih oblekah, drugačno, kot ju je Nina vajena.
Naša gospa je, kljub temu da je ostala doma, hodila že popoldne v večerni obleki po hiši. Dolgo je igrala na pianino in zaradi mogočne glasbe, ki se ji je razlivala iz njene sobe po celi hiši, so se vsi počutili še bolj svečano. Ob sedmih zvečer, ko so ostale same, so si privoščile praznično večerjo. Naša gospa je blestela v svoji najlepši vinsko rdeči obleki z velikanskimi čipkastim ovratnikom, v katerem se je njena glava kar izgubila. Poslušale so glasbo iz gramofona, jedle počasi in lepo in se pogovarjale. Med njihovimi besedami se je slišalo žvenketanje jedilnega pribora in velikanskih prstanov, ki so plesali na dolgih, tankih prstih Naše gospe.
Babica je imela na glavi svileno turo, zlato verižico okrog vratu in uro na roki. Neprestano je spraševala, koliko je ura, da je lahko takoj preverila na svoji. Babica je bila namreč prav neverjetno vesela ure, ki jo je dobila pred kratkim in je bil prva ura, ki jo je kdajkoli imela. Kadar so se fotografirali, je babica rekla:
»Joj, počakajte, nimam ure!« 
In so počakali, da si jo je nadela.
Tudi Filip je občutil praznik, saj je dobil slasten kos mesa in mleko, okrog vratu pa rdečo pentljo. Ta mu je šla očitno na živce: jezno se je valjal po tleh, se drgnil ob pohištvo, mahal z glavo in s tačkami zaman skušal sneti nadležno pentljo. Končno se je vdal v usodo in je novoletni večer pač preživel s pentljo okrog vratu: delal se je, kot da je to »najiligantnejša« 
Pentlja pod soncem, prav taka, kot si jo je že ves čas želel. Nina je bila navdušena. Neprestano je vzklikala:
»poglejte Filipa, kako je iliganten!« 
Naša gospa je vsakič našobila ustnice in očitajoče ne-vem-katerič rekla:
»Nina, ne reče se iliganten, ampak eleganten.« 
Toda Nina je prav dobro vedela, da je Filip iliganten. Za živali velja drugače, kot za ljudi. Ne moremo reči: »Filip in teta Kamila sta pa dane s zelo elegantna,« ker je popolnoma jasno, da je Filip iliganten in teta Kamila elegantna, pa pika.

Žalostno je, če imaš rad glasbo, pa ti niti peti ne dovolijo.
Po Novem letu je začela zima postajati dolgočasna in neprijetna. Vsi so govorili samo še o pomladi in jo nestrpno pričakovali. Sneg je bil moker in umazan, po tleh neprijetna brozga vode in blata, rado je deževalo, namesto da bi snežilo in počutili so se kot bi živeli v vlažnem in meglenem močvirju.
Naša gospa je bila neprestano otožna, zapirala se je v svojo sobo, kjer je neskončno dolgo igrala na pianino žalostne, jokave skladbe. Ali pa je samo ležala v postelji in ni marala obiskov.
Nina jo je vseeno večkrat obiskala, ker je hotela, da pride v kuhinjo in ji bere pravljice. Taka je bila vsaj navada. Veliko zimskih dopoldnevov sta preživeli tako, da je Naša gospa ure in ure na glas brala pravljice, dokler ji ni zmanjkalo glasu. Nina ji je ves čas nepremično sedela v naročju in poslušala z odprtimi usti. In vsakič, ko se je pravljica iztekla, je rekla:
»Še eno, prosim!« 
Tudi sicer je bila Nina rada v sobi Naše gospe. Soba je bila polna najrazličnejših zanimivih stvari, ki so bile iz nekega drugega sveta, drugačnega od vseh, ki jih je Nina poznala. No, ne samo stvari okrog nje, tudi Naša gospa je bila taka.
Imela je pianino, violino in gramofon z mnogimi ploščami klasične glasbe. Naša gospa je bila upokojena učiteljica glasbe, ki se je pomotoma rodila eno stoletje prepozno. Zato je bila vedno nesrečna in se ni znašla v življenju, ki je bilo zanjo tuje in boleče.
Naša gospa se ni zmenila za njene želje in je ni hotela poučevati, ker se ji je zdelo Nina popolnoma brez posluha. Še več! Večkrat je rekla:
»To je popolni glasbeni analfabet!« 
Ko je Nina spraševala, kaj je to, je pojasnila:
»Še nikoli v življenju nisem slišala človeka, ki bi bil tako brez posluha, kot si ti, Nina.« 
To je bilo seveda zelo žalostno. Nina je rada pela in to je bilo tisto, kar je lahko Naša gospo spravilo na rob živčnega zloma. Če je Nina samo odprla usta, jo je že rotila, naj vendarle prizanese njenemu prefinjenemu posluhu s tem strahovitim dretjem. Kadar je hotela Nina jeziti Našo gospo, je sedela na prag njene sobe in pela.
Najraje in iz vsega srca je pela zvečer, ko je ležala v postelji in ni mogla takoj zaspati. Nekajkrat se je zgodilo, da je s tem zelo zjezila očka in je morala takoj utihniti. Enkrat so ji celo obljubili igračo, samo naj neha peti in zaspi. Takoj!
Na pianino je lahko igrala samo teta Kamila. Včasih sta igrali skupj z Našo gospo ali poslušali plošče in potem od zanosa obe smrkali v robce.
Na steni je imela naša gospa slike svojih najljubših skladateljev, Schumanna, Schuberta in velikega Beethovna, ki ga je oboževala.
Kadar je bila Naša gospa žalostna, je neskončno dolgo igrala svoje najljubše sonate velikega Beethovna in ob njih mislila na mladost in vse, kar je za vedno minilo in se nikoli več ne povrne. Morda bi bilo vse mnogo lepše in enostavnejše, če bi živela v času velikega skladatelja. Morda bi ga celo osebno poznala in bi mu lahko podarila vse svoje neizmerno občudovanje, talent in ljubezen. Naša gospa je mislila, da je iz sveta izginila vsa očarljiva romantika, vsa čipkasta lepota in prijaznost. Svet, v katerem je morala živeti, je bil mnogo preveč grob za njeno občutljivo dušo. Zato je bila osamljena in smešna. Oblačila se je v že davno zastarele obleke, ki so jo ovijale v naborke in čipke, nosila je obilje zlatih kodrčkov na glavi, ki se niso skladali z njenim žalostnim, ostarelim obrazom. Obrvi si je risala s črnim svinčnikom in se polivala z neverjetnimi količinami parfuma.
Včasih je dovolila Nini, da je pomerila katero od njenih veličastnih oblek. Rada ji je kazala fotografije zelo lepe mlade ženske, ki je bila ona sama pred mnogimi leti. Že takrat je bila videti, kot bi zašla iz kakšnega drugega časa ali gledališča.
Všeč ji je bilo v babičini hiši, ker se je počutila koristna vsaj s tem, da je Nini brala pravljice. To je bilo čudovito. To je bilo čudovito.
Nina jo je vsako jutro čakala pred vrati sobe, da bo vstala in začela brati. Vsakič je ob devetih prikorakala iz sobe v veličastni jutranji halji z velikim cvetličnim vzorcem, ki se je zadaj vlekla za njo, in z nočno posodo v roki.
Naša gospa je imela nenavaden konjiček: skoraj vsak dan je pozno popoldne odhajala na pošto v mesto posedat za kakšno uro ali dve. Tam se je srečevala z drugimi osamljenimi ljudmi ali pa samo opazovala vrvenje okrog sebe. Ljudje so prihajali, odpošiljali pisma, razglednice, telegrame, pakete, telefonirali. Tam je izvedela vse, kar jo je o življenju zanimalo. Potem se je lahko pomirjena vrnila domov in si zaigrala na pianino kakšno svojih najljubših skladb iz časa, ki je bil in ga nikoli več ne bo.
Naša gospa je velikokrat rekla babici, ki jo je imela rada in jo je globoko spoštovala, da je življenje postalo umazano in kruto, tako a jo pogosto zebe naravnost v dušo. Zato raje ostane v postelji, pokrita čez glavo, da ničesar ne vidi in ne sliši.
Kadar je Naša gospa tako govorila, z otožnim pogledom zastrtim nekam v daljavo, jo je babica objela in ji povedala kaj vzpodbudnega.
Babico ni nikoli zeblo pri duši, čeprav je v življenju veliko pretrpela. Bila je pogumna ženska. Vedela je, da je življenje umazano in kruto. Toda to je samo ena plat. Druga je lepa, neskončno lepa. Ljudje vedno mislijo, da je življenje lepo samo takrat, ko si bili še mladi. To je sebično in nesmiselno, saj se je lepo veseliti tudi mladosti, ki nas obdaja. Babica je rekla:
»Naša mladost se pretaka v naše otroke in se tako sploh ne more izgubiti. Največja sreča je videti, kako gredo stvari vedno naprej.« 
»Toda jaz nimam otrok!« 
»To sploh ni tako pomembno,« je rekla babica. »Imaš pa zato vse nas in mi imamo tebe in zato ni razloga, da bi se cmerila.« 
Babica je vedno znala potolažiti Našo gospo. Potem sta se dolgo in sproščeno pogovarjali vse mogoče. Nini se je zdelo, da sta v teh zaupnih pogovorih videti obe tako mladi in lepi in smejali sta se veselo in zvonko, kot dve dekleti.
Babica je bila prav gotovo od vseh najbolj pametna, Nina je bila prepričana o tem. Bila je tako drugačna od vseh, kot bi bila samo ona odrasla, vsi ostali pa otroci. Celo očka, ki je znal vse popraviti, pobarvati in urediti, je poslušal babico in delal po njenih nasvetih. O vsem je ona vedela največ in to je bilo popolnoma jasno. Nobenega razloga n bilo, da je ne bi vsi poslušali.
Včasih sploh ne veš, za kaj so kakšne stvari dobre.
Zima je prišla s pustom, ki je morda Ninin najljubši praznik, čeprav ni nobenih daril. Babica je cvrla krofe. To je bilo zelo zabavno delo. Vsi, ki so bili v kuhinji, so morali tam tudi ostati. Tisti, ki niso bili v kuhinji, so morali počakati tam, kjer so bili. Kuhinjskih vrat se ni smelo odpirati, ker bi prišel v kuhinjo hladen zrak in bi se krofi prehladili. Prehlajen krof pa je grd krof in sramota za vsako gospodinjo. Krofi potrebujejo zelo vročo kuhinjo, da so lepi, okrogli, debeli in obrobljeni s svetlimi venci. Če so bili krompirjasti in brez vencev je bila babica razkačena. Pojedli pa so tako in tako vse: tiste z venci in krompirjaste.
No, ampak tisto, kar je bilo še komaj znosno vznemirljivo, so bile pusten šeme. Otroci so se našemili in v gruči hodili po vasi: princeske in princi, mušnice, čebele, Japonke, Robini Hoodi, ciganke, čarovniki, Winnetouji, kdo bi vedel, kaj še vse.
Hodili so od hiše do hiše, zvonili, in ko so jim odprli, so stali in čakali. Včasih so se tudi v zadregi hihitali. Povsod so kaj dobili, krofe, flancate, sladkarij, včasih kak drobiž. Nini starši noso dovolili, da bi vzela denar. Zdelo se jim je grdo, da bi otroci prosili po hišah. Toda saj niso prosili, ljudje so jim dajali sami od sebe.
Maček Filip se je nerazumljivo bal pustnih šem. Ob srečanju z njimi je pozabil na svoje dostojanstvo, pograbila ga je taka panika, da se je med glasnim mijavkanjem zaletaval v steno, ko se je skušal kar najhitreje skriti pred njimi. Zajec pa se ni zmenil zanje. Vesel je bil, če je kdo pozabil pri njem kakšen krof. Prav rad si je privoščil kaj sladkega. Z leti je postajal sladkosneden.
Pomlad je prišla z narcisami, ki jih je Nina lepega dne opazila pod kuhinjskim oknom. Stekla je na vrt in sedla med nežne, opojno dišeče cvetove. Spomnila se je vseh čudovitih pravljic o cvetličnih vilah, Palčici, deželi pojočih metuljev.
Vse je bilo novo, svetlo in čisto. Čisto je bilo tudi zato, ker je mamica rekla:
»Hajdi, sedaj bomo pa pospravljali!« 
In so čistili in pospravljali, da se je vse svetilo in je hiša izgledala kot nova. Sveže pomita okna so se bleščala v soncu. Nini se je zdelo, da so tudi obrazi ljudi okrog nje novi in polni svetlobe.
Velikonočni prazniki, ko so barvali pirhe, se prenajedli šunke in potice, da je mamica dobila rdeče izpuščaje po obrazu, so bili zadnji prazniki do naslednje zime.
»Mamica, zakaj so vsi najboljši prazniki na enem koncu leta, potem moramo biti pa tako dolgo brez praznikov in daril?« je vprašala Nina.
Mamica je malo pomislila, potem pa je odgovorila:
»Pomlad, poletje in jesen so tako lepi letni časi, da so sami po sebi praznik. Sonce, zelenje, cvetje, sadje, vse to je veliko darilo. Zima pa je žalostna in jo je treba razveseliti z lepimi prazniki, da niso ljudje preveč žalostni in slebe volje. Zaradi lepih praznikov nam je celo zimo toplo pri srcu.« 
»A tako je to, « je rekla Nina in poiskala očka. Postavila mi ije isto vprašanje. Očka je rekel:
»Pozimi imajo ljudje manj dela pa več časa za praznike.« 
To je bila prav gotovo spet kakšna zvijača. Nina je vedela, da imata očka in mamica prav poleti največ časa, saj takrat vzameta dopust, ne hodita v službo, ampak gredo vsi skupaj na morje.
Nina si je o praznikih mislila svoje. Kakorkoli že je, so prazniki dobri, čim več jih je, tem boljši so.
Tudi naša gospa je bila spomladi boljše volje. Ni se več zapirala v sobo, ampak je spet hodila v gledališče, na koncerte in sprehode. Kadar je kam šla, je imela celo popoldne lepotilne predpriprave. Po obrazu se je mazala s čudnimi stvarmi, ki so se čez čas strdile v grozljivo masko. To je bilo dobro za kožo. Lase si je navila na navijalce in zvečer je bila njena glava puhast, zlat oblak. Z zelo pomembnim izrazom na obrazu si je svečano nalakirala nohte in narisala črne obrvi. Preden je odšla, se je vsaj šestkrat preoblekla, dokler ni bila zadovoljna s svojo podobo. Nina je ves dan hodila za njo in budno spremljala njeno početje. Ko je Naša gospa končno odšla od dima vsa dišeča in šušteča in je še ves večer po celi hiši dišalo po vijolicah, je šla Nina spat in sanjat, kako je velika in lahko počne vse te čudovite stvari: si lakira nohte in liči obraz, končno je dovolj velika, da lahko nosi take lakaste čevlje z visoko peto, kot jih ima teta Kamila, in šumeče svilene obleke.
Babičina hiša je imela prekrasno, prostrano podstrešje. Za Nino je bil to najbolj vznemirljiv del hiše. Ostali so imeli podstrešje samo za odlaganje odvečnih, neuporabnih in zastarelih predmetov. Toda prav zaradi nepregledne ropotije odsluženih stvari je imelo podstrešje popolnoma svoj čar, polno je bilo skrivnosti, zgodb in presenečenj.
Na podstrešje si priplezal po strmih stopnicah, na vrhu katerih se je odprl mračen, temen svet skrivnosti, ki jih je bilo, kljub strahu, ki ga je čutila, nujno treba raziskati. Nina je od groze, da bo srečala hudobnega črnega moža, kar kri ledenela po žilah. Vendar se zapeljivim skrivnostim podstrešja ni mogla upirati. Brž ko se je spomladi malo otoplilo, je vztrajno prihajala in raziskovala. Strah jo je stiskal v grlu in s tresočimi nogami je splezala med stare babičine skrinje, kovčke, omare in kupe nepregledne šare, med katero se je kot snežni mož svetlikal star hladilnik. Vse omare in zaboji so skrivali prave zaklada: v babičinih skrinjah so bile čudovite stare obleke, ki jih je Nina pomerjala pred velikim ogledalom. Potem so se otroci v njih igrali vse tiste pravljice, ki so jim jih povedali in prebrali.
V skrinjah so bile kite, ki so nekoč krasile glavi mamice in tete Kamile in jih je babica shranila za spomin, njuni klobuki, pentlje, čevlji, pa lepe risbe, ki jih je v šoli z mnogo talenta narisala teta Kamila. V skrinjah so bili njuni šolski zvezki in knjige z nezanimivimi fotografijami. Med njimi so ležale stare šminke in torbice, ki so že davno prišle iz mode, in čevlji, ki jih je za vsak primer hranila babica.
V kovčkih so bili dedkovi herbariji, v katere je z veliko spretnosti in ljubezni lepil najrazličnejše cvetlice, ki so bile tako mojstrsko posušene, da so še sedaj ohranile barvo. Drugje si spet našel kupe stekleničk z zdravili in raznimi mažami, kupe starih revij in časopisov, ki so prikazovali filmske igralce in jih je nekoč zbirala mamica.
Omare so se šibile od dedkovih oblačil, praznih albumov za fotografije, najrazličnejših orodij in slik, kakršne so visele po cerkvah.
Ta svet je dišal po starem času, ki se je na podstrešju nenadoma ustavil v čudni, nenavadni zmešnjavi. Vsak predmet je pripovedoval svojo zgodbo in je bil zato mnogo zanimivejši kot katerikoli nov predmet, ki ga kupimo v trgovini. Vsaka najmanjša stvar na podstrešju je bila polna življenja, ki je sevalo iz njega. Ta svet je bil samo Ninin in nikoli ni nikogar pripeljala vanj. Živela je v neštetih zgodbah podstrešja kot v pravljicah, ki jih je slišala in jih kasneje premlevala v mislih. Prepuščala se je svojemu podstrešju, da ji je pripovedovalo zavržene in pozabljene zgodbe.
Ko so jo prvič peljali v gledališče in je videla igro O premetenem Jurčku, se ji je zdelo, da je oder podoben njenemu podstrešju. Kasneje, ko sta s teto Kamilo obiskali v gledališču eno njenih prijateljic, ki je bila igralka, je videla oder tudi z druge plati, tiste, ki je gledalec v gledališču ne pozna in ne sluti.
S teto Kamilo sta stali za odrom med dopoldansko vajo za predstavo in čakali gospodično Grubarjevo, ki je hodila po odru v športni trenirki in se spakovala. Nina je videla, da je njeno podstrešje pravzaprav lepše, saj v njem nihče ne ukazuje, kdaj naj prižgejo katero luč, kako naj hodijo in govorijo, koliko korakov naj stopijo v levo in koliko čustev naj izrazijo v izgovorjenih stavkih. V gledališču je deževal umeten dež in sonce je nadomeščal malo močnejši reflektor. Čudovita dama je bila samo navadna utrujena ženska v povaljani trenirki, ki je živčno kadila in komaj čakala, da gre domov. Ninino podstrešje pa je govorilo samo, ker je bilo resnično.
Nekega lepega pomladnega dne je izginil maček Filip.
Najprej so vsi mislili, da ga je zaljubljeno srce pognalo malo po vasi za kakšno očarljivo mačko in jih sploh ni skrbelo. Toda minilo je nekaj dni, minil je cel teden, Filipa pa ni bilo na spregled. Začelo jih je skrbeti.
Očka je rekel z žalostnim glasom: »Kadar se mački ženijo, pozabijo na vse okoli sebe. Gotovo ga je povozil avto, ko je ves zmešan tekal po cestah.« 
»Ne!« je odločno rekla Nina.
Babica je rekla: »Maček je že star. Mogoče se je zavlekel v kakšen kot in poginil.« 
»Ne, Filip ni bil star!« je rekla Nina.
Mamica je mislila, da se je preselil kam drugam, kjer mu je bolj všeč in mu dajejo boljšo hrano.
»Kje pa!« je rekla Nina.
Naša gospa je menila, da je najbolje, če si takoj poiščejo novega mladega mačka.
»Pa kaj še!« je rekla Nina. Njen maček je bil Filip in drugega ni marala.
»Filip ima prav gotovo kakšne pomembne opravke in ne more več izgubljati časa z nami. Saj je bil precej časa pri nas in nam delal družbo. Ne moremo vendar zahtevati od njega, da vse svoje kratko mačje življenje preživi samo z nami. Ali se ti ne zdi tako, Nina?« je vprašala teta Kamila.
»Mhm, mhm…« To je bilo vse, kar se je zdelo Nini. Bila je zelo žalostna in ni mogla pozabiti svojega ljubega mačka, najboljšega mačka pod soncem. Toda ni mu smela zameriti, da živi svoje mačje življenje. Sklenila je, da nikoli več ne bo imela nobenega mačka. Veliko preveč boi potem, ko te zapusti in gre po svojih mačjih opravkih.
»Tako je pač življenje. Vedno so kakšne spremembe. Lahko so dobre ali slabe. Izgubljaš in dobivaš. Včasih sploh ne veš, zakaj je nekaj dobro, in se šele kasneje pokaže,« je modrovala babica.
»Lep reč, pa tako življenje,« si je mislila Nina. Kdo pa sploh hoče, da bi bile kakšne spremembe! Tako in tako so skoraj vedno neprijetne. Le kaj je dobila s tem, da je sedaj žalostna in grozno pogreša svojega mačka?
»Pridobila si spoznanje o življenju. Postajaš velika deklica in se vsak dan učiš abecede življenja!« je rekel očka s svojim najpametnejšim obrazom.
»Figo freško, larifari!« se je ujezila Nina.
Velike deklice so tiste, ki hodijo v šolo. Kar naenkrat imajo veliko opravkov in marsikaj se zanje ne spodobi.
S soncem in toploto so prihajale v babičino hišo nove, neznane stvari, ki so Nino navdajale z nemirom.
Spremembe v glavnem niso bile zaželene. Vse po vrsti so izgledale slabe in Nina ni marala sprememb. Babica tudi ne.
Hiša je bila tako prazna brez mačka Filipa. Nikoli več ga ni bilo nazaj. Nina ga je zelo pogrešala. Ko bi bil Zajec vsaj polovico tako prijeten, kot je bil Filip! Toda bil je čemeren in nerazpoložen za vsako igro. Ždel je v svoji hiški, nezaupljiv vohljal in se stiskal v kot. Lahko si ga samo malo pobožal in nahranil. Pa še pri tem je imela Nina občutek, da komaj čaka, kdaj bo vse mimo in bo imel spet svoj mir. Z Zajcem si lahko opravil zelo na kratko.
Očka je velikokrat rekel, da ima z njim samo delo in sitnosti. Najraje bi ga kar komu podaril. Toda Nina ne bi nikoli dovolila kaj takega. Ni imel kar vsak otrok svojega zajca, to pa tudi nekaj pomeni.
Zadnje čase so vsi kar naprej govorili, da postaja Nina velika deklica. S tem se je pokzaalo precej stvari, ki so za velike deklice niti slučajno ne spodobijo, Nina pa jih še kar naprej počne. Na primer: vrtanje po nosu, plezanje po drevju, skakanje po lužah, kazanje različnih stvari s prstom, kazanje jezika, oslov. Nenadoma se ni več spodobilo pojesti pet sladoledov zapovrstjo in kričati sredi ceste, če nisi dobil še šestega, polizati krožnik, na katerem je ostala čokoladna krema in še cel kup stvari.
Jeseni bo namreč Nina začela hoditi v šolo.
Če Nina ne bi imela mamice in očka, tete Kamile, Naše gospe in Zajca, bi bila zelo osamljena deklica. Vsi okoliško otroci so že hodili v šolo in ni imela nikogar s komer bi se lahko igrala. Šolarjem pa še na misel ni prišlo,da bi se igrali s takim dojenčkom.
»Mamiiiiiii! Spet so mi rekli, da sem dojenček! A ne, nisem več dojenček. Nisem, nisem, nisem!« 
»Ja kakšne neumnosti pa govoriš, Nina, ljubica! Seveda nisi. Ti si že velika deklica, saj boš šla jeseni v šolo. « 
Nina se je šole veselila. Želela si je, da bi bila enaka drugim otrokom. Potem se ne bodo več domišljavo obnašali do nje in ne bo več sama. Večji otroci tako in tako niso bili najboljši za igro, nosi imeli svojih igrač in so potem pokvarili Ninine. In vse je moralo biti po njihovem. Vsi so bili tako ponosni nase, da hodijo v šolo. Tudi Nina je bila zadovoljna, da je končno dovolj zrasla. Komaj je čakala, da se pridruži drugim otrokom. Sedaj se tudi sama ne bo več igrala s kakšnimi majhnimi otročaji, ki polomijo vse igrače, neprestano sitnarijo in tožarijo mamam. Sedaj bo imela opravka, kot jim imajo vsi šolarji. Mamica in očka sta ji kupila že vse šolske potrebščine: torbo, knjige, zvezke, barvnike, peresnik in svinčnike, telovadne copate in risalni blok. Mamica jo je že naučila nekaj pesmic iz čitanke na pamet.
Bilo je vznemirljivo misliti na šolo in vse, kar prinaša. Toda Nina se je tudi malo bala velike spremembe v življenju. Vedela je, da ne bo imela nič več toliko časa za igro in gledanje v zrak. To jo je malo skrbelo.
No, kljub temu je vse kazalo, da bo začetek šole kar dobra sprememba.
Poletje je zato prihajalo v splošnem vznemirjenju zaradi Ninine šole. Toda ta je bila šele jeseni.
Babica je kar zardevala od ponosa nanjo. Očka je to kar malo jezilo, tudi zato, ker je bil na skrivaj žalosten, ker njegova mala punčka tako hitro raste. Kot bi trenil, bo postala gospodična in se ne bo več hotela igrati z njim. Govoril je:
»Dajte no, babica. To, da gre Nina v šolo, še ne pomeni, da je čudežni otrok. Samo tako velika je že in mora hoditi v šolo, kot vsi normalni otroci.« 
Mamica in očka sta jo opazovala z rahlo otožnostjo, saj sta na Nini videla, kako hitro beži čas. Zdelo se jima je, kot bi jo samo še pred nekaj dnevi vozila v vozičku.
Še bolj žalostna je bila Naša gospa, saj je tudi ona videla na Nini, kako grozno hitro mine čas, kako nenadoma posivijo lasje.
»Preden se zaveš, si star,« je neprestano ponavljala in igrala eno najbolj otožnih sonat velikega Beethovna.
Teta Kamila se ni utegnila čuditi. Zelo se je spremenila. Izgubila je vso svojo živahnost, neprestano je bila žalostna in tiha in veliko je bila zdoma. Postala je neopazna, nič več se ni oblačila tako veličastno, nobenih pobalinstev si ni več privoščila.
Hodila je v dolgočasni temnomodri obleki s pentljo pod prsmi, nič več se ni ličila tako vznemirljivo kot nekoč. Zjutraj je sedla za svojo toaletno mizico in si dolgo krtačila prelepe dolge lase v barvi mahagonija in Nini se je zdelo, da ima vedno rdeče obrobljene oči.
Vsi so se delali, kot da je vse v najlepšem redu. Toda >Nina je čutila, da je nekaj narobe. Opazila je drobne spremembe v obnašanju do tete Kamile, videla je, da se babica pogosto jezi nanjo in videla je, da teta mnogo joče. Nihče ni o tem govoril, toda Nina je vedela, da nekaj prikrivajo, za vse na svetu ni dovolila, da bi ji bilo hudo. Stiskalo jo je pri srcu, da dolgo ni mogla zaspati. Sklenila je izvedeti, kaj se dogaja. Karkoli je že bilo, videti je bilo zelo hudo in zakaj je treba nekaj ukreniti.
Samo kaj?
Zjutraj je Nina z enim svojih najbolj odločnih obrazov čakala pred vrati sobe naše gospe, da bo ta vstala in prikorakala ven. Celo večnost ni bilo izza vrat slišati nobenega glasu. Končno so se vrata sunkovito odprla in ven je prikorakala veličastna Naša gospa v svoji znameniti jutranji halji in z nočno posodo v roki.
Nina je rekla kar se da odločno:
»Nujno moram govorit z vami.« 
Ko jo je Naša gospa precej debelo pogledala, je Nina ponovila:
»Nujno moram nekaj govorit samo z vami,« pri tem je tisti »samo z vami« še posebej poudarila. Naši gospe je bilo v trenutku jasno, da je zadeva res neodložljiva in resna. Zaprli sta se v sobo, in ko sta se lepo udobno namestili na veliki starinski postelji z baldahinom, je Nina povedala vse, kar j i je ležalo na srcu: kako zelo jo skrbi za teto Kamilo, ko se pa vendar vidi, da je nekaj z njo zelo narobe; kako nihče ničesar ne ukrene, pa vsi vidijo, da je nesrečna. Vsi se tako čudno obnašajo in se delajo, kot da je vse v najlepšem redu. Nini ni popolnoma nič jasno. Zato mora takoj izvedeti, kaj se dogaja, in pomagati teti Kamili, da ne bo več tako žalostna. Obrnila se je na Našo gospo, ker ve, da ima tudi ona zelo rada teto Kamilo in da jo razume. Če onidve ne bosta mogli pomagati, je treba poiskati Viktorja in ga prositi za pomoč. Morda ji lahko nariše kakšno lepo sliko in spet prinese šopek vrtnic, čeprav ni prvi snežni dan in rojstni dan. Lahko ji govori, kako je lepa in mlada in pametna in malo pofilozofira. Morda bi pa to pomagalo.
»Ne, ne to prav gotovo ne bo pomagalo,« je rekla Naša gospa.
»Viktor že ne more pomagati.« 
Naša gospa je naredila kar se da esen in zarotniški obraz, tak, kot ga je videla samo takrat, ko je babica žalovala za dedkom. Nina je takoj vedela, da je stvar zelo resna.
»Nina, ti si že velika deklica, saj boš šla jeseni že v šolo. Marsičesa seveda še ne moreš razumeti, toda slej ko prej boš izvedela. Ne vidim razloga, da bi ti stvari prekrivali.« 
»Mhm, mhm,« je izdavila nina.
»Veš, teta Kamila je sedaj v prav posebnem položaju, ko ji ne moremo čisto nič pomagati in tudi bolje je, da ne. Pomagamo ji lahko samo tako, da smo z njo zelo prijazni in obzirni. Teta Kamila bo namreč dobila otroka.« 
»Kako, kakšnega otroka?!« je vzkliknila Nina, ki ni vedela, kaj naj si misli o tem. To je bilo nekaj popolnoma novega. Česa takega ni pričakovala in sedaj je bila v hudi zadregi. »Zakaj?« je vprašala.
In Naša gospa se je trudila, da bi našla kakšen pameten odgovor.
»Otroke imajo odrasli zato, ker si jih želijo, da se ne postarajo sami in osamljeni.« 
»Toda teta Kamila ni stara in sama. Vse nas ima in Viktorja in vse čakajoče snubce, lepa je in mlada,« je rekla Nina.
»To je že res. Toda mi smo nekaj drugega. Mi smo njeni prijatelji in sorodniki. Otrok pa je nekaj posebnega. Vprašaj mamico ali babico. Tudi tvoja mamica ima na primer vse nas in svojega moža, tvojega očka. Toda ti si zanjo nekaj posebnega, nadvse dragocenega in te ne more nihče zamenjati ali nadomestiti. Ti si njen otrok in njena največja sreča.« 
»Toda,« je hotela vedeti Nina, »zakaj pa je potem teta Kamila tako žalostna, oči ima objokane, babica se jezi nanjo in vse je tako čudno. To pomeni, da otrok sploh ni največja sreča zanjo, ampak velika žalost. Zakaj ga bo pa potem imela?« 
Naša gospa je globoko vzdihnila in rekla:
»stvari so mnogo bolj zapletene, kot si ti lahko misliš in razumeš. Teta Kamila ni žalostna zaradi otroka. Kje pa! Otroci so velika sreča. To jaz najbolje vem, ker nimam otrok. Teta Kamila in vsi ostali so žalostni zato, ker nima moža.« 
Nina je začutila, koko je življenje res lahko mnogo bolj zapleteno, kot si je kdajkoli predstavljala.
»Zakaj pa vi nimate otrok?« 
Opazila je, da je Naša gospa žalostna in nestrpna. Povedala ji je, da otrok nima zato, ker ni nikoli srečala svojega moža, s katerim bi lahko imela otroke.
»Toda to pomeni, da teta Kamila ima moža, če bo imela otroka!« 
Naša gospa je utrujeno zamahnila z roko.
»Ne vem, Nina. Mene preveč sprašuješ. Jaz ti ne morem odgovorit na vsa vprašanja. Kaj pa jaz vem!...In tudi nikjer ne piše, da bi ti morala vse to vedeti. Že tako sem ti dovolj povedala. Lepo bodi pridna in prijazna s teto kmailo. Potem bomo pa že videli, kako bo.« 
Toda Nina ni bila preveč prepričana, da bo lahko pridna tako, kot si to Naša gospa prewdtsavlja. Preveč novih, presenetljivih stvari je izvedela. Ni bila prepričana, da ne bo kar naprej spraševala in poizvedovala. Odločila se je, da se bo potrudila, kolikor se bo le dalo.
Odšla je naravnost v sobo tete Kamile. Postavila se je k njeni postelji. Teta Kamila je še spala, toda začutila je, da jo nekdo opazuje, in je odprla oči. Nina jo je napeto opazovala,, ker je hotela videti, kje se pozna, da bo dobila otroka. Nikjer se ni nič poznalo. Za hip se ji je zazdelo, da je videla, ko je teta odprla oči, v njih nekaj otožnega in utrujenega. In hotela je narediti nekaj prijaznega, da bi sence v tetinih očeh izginile. Zlezla je k njej pod odejo in tesno sta se objeli, kot vedno. Hotela ji je povedati nekaj lepega in prijaznega. Rada bi, da bi ne bila več tako žalostna. Saj je lahko Nina njen otrok, če ga že hoče imeti. Z veseljem bo njen otrok, samo da ne bo žalostna zaradi drugega. Sploh ni treba, da ga ima, ke rje zaradi njega vse tako čudno, naj raje vzame Nino in naj bo vse tako kot prej.
»Ljuba moja Nina! Najdražja moja Nina!« je vzdihnila teta Kamlia. »To je res zalo prijazno od tebe. Vendar ni mogoče, da bi bila ti moj otrok. Ti si lahko samo mamičin in očkov otrok in jaz sem lahko samo tvoja teta in tvoja prijateljica. Tega ni mogoče spremeniti, tudi če se medve tako odločiva. Jaz bom imela svojega otroka in tvoja mamica bo njegova teta…Upam, da bo prav tako ljubek in prijazen kakor ti. Rada bi imela deklico.« 
»Ja, deklice so boljše kot fantki. Fantki se samo tepejo in nagajajo deklicam,« je rekla Nina.
»Prav Nina, bom imela pa deklico.« 
Obe sta bili zadovoljni.
»Kako pa veš, da jo boš imela?« se je nenadoma spomnila Nina.
In teta Kamila ji je pokazala svoj trebuh, ki je bil večji kot kadarkoli, ko se še tako naješ. Povedala je, da ve, ker ji pod srcem raste majhna, ljubka deklica, vsak dan je večja in kamlu bo dovolj velika, da bo pokukala na svet in rasla naprej. Hodila bo, govorila in se igrala z Nininimi punčkami, če bo ta seveda dovolila. Seveda da bo dovolila. Vse bo dovolila tetini deklici. Bilo je tako nenavadno in novo misliti na to, da bo imela teta otroka.
Morala se bo navaditi na novo teto Kamilo. Ugotovila je, da se pravzaprav ne bo nič spremenilo. To je bila še vedno njena ljuba teta Kamila, kraljica, njen vzor in velika prijateljica. Če je natančno premislila, je ugotovila, da je lepo in vznemirljivo, ker bodo imeli novega otroka. Še nikoli ga niso imeli.
Morda so zato vsi tako čudni. Morda sploh niso žalostni, ampak vznemirjeni. Nov otrok ni kar tako, nekaj vsakdanjega.
Teta se je čedalje bolj redila. Kmalu je bila tako debela, da se je komaj premikala. Morali so jo odpeljati v bolnišnico in od tam se je vrnila – z dojenčkom.
Tako je babičina hiša dobila novega prebivalca: najlepšega dojenčka pod soncem. Jedel je, jokal in spal. Oziroma: jedla je, jokala in spala, kajti dojenček je bila deklica. Ta deklica je bila majčkena, drobcena in srčkana Ninina sestrična. Ime ji je bilo Jasmina. Jasmina je bila lepša kot najlepši jasminov grm v polnem cvetu. Nina je bila zelo srečna, da so dobili otroka.
Z Našo gospo je preteklost odšla iz babičine hiše. Ostala sta samo še sedanjost in prihodnost.
Odkar so imeli dojenčka, je bilo vse drugače: glavni član družine, tisti, ki je zahteval in privlačil vso pozornost, je bila seveda Jasmina. Vsi so imeli z njo veliko dela: gledali so jo in jo občudovali. Vedno je Jasmina storila kaj popolnoma neverjetnega, čudovitega, zabavnega, zanimivega. Majhno štručko si lahko opazoval od jutra do večera. Kadar ni spala ali jedla, so stali pri njenem košku in čakali, da pridejo na vrsto in jo bodo lahko vzeli v naročje. Očka seveda ne. Edini moški v družini, glava družine, tako rekoč družinski poglavar se ne more obnašati tako kot ženske in s cvilečimi glasovi neprestano siliti v otroka:
»Buci, buci, buci, kje pa je naša mala punčka, buci, buci, buci!« 
Očka je samo od daleč pogledoval majhnega človeka v košarici in od časa do časa je malo pokomentiral splošno žensko navdušenje: »Kje pa naj bo? V košarici leži in trpi, ker mora poslušati ves dan to vaše cviljenje in neumno govorjenje.« 
Potem so se prepirali, komu se je jasmina prva nasmehnila, pri kom je najraje v naročju, koga takoj spozna in začne brcati od veselja in podobno.
Očka ni mogel pokazati nežnosti do otroka, ker mu je bil nerodno. Včasih je bil slabe volje in Nina je razbrala iz pogovorov odraslih, da ga jezi, ker teta Kamila nima moža in Jasmina očita, k bi skrbel zanju. Očka je imel rad red in urejene stvari in zdelo se mu je, da teta Kamila nujno potrebuje nekoga, ki bo skrbel zanjo in ji pomagal znajti se v življenju, sploh sedaj, ko ima otroka. Dojenček pa je postaja vse večja in lepša majhna deklica, ki je začudeno gledala v svet z velikim modrimi očmi.
Njeni ime je zvenelo kot ime iz daljnih, neznanih krajev, kjer ga nosijo vitke princese v pravljicah.
Z imeni je bilo sploh čudno. Recimo, babica: tudi ona je imela ime, ki je bilo popolnoma nekoristno in brez pomena, saj je nikoli nihče ne pokliče po imenu. Vsi so ji rekli babica ali gospa, edini, ki so včasih izgovorili njeno ime, so bili poštarji. Babica je imela ime samo zato, da je nanj dobivala pošto. Sicer pa ni nikogar zanimalo, da ji je ime Marija.
Tudi mamica in očka sta imela svoji imeni, ki sta zveneli tuje in nenavadno. Kadar je kdo rekel Maja in Zoran, se je Nini zdelo, da govori o nekih tujih ljudeh in ne o njeni mamici in očku.
Toda, kadar je kdo rekel Nina, je bilo v trenutku vse jasno. To je bila ona in samo ona, najbolj ninasta od vseh Nin na svetu. Vsa je bila Nina, mnogo bolj kot hčerka, vnukinja, sestrična, nečakinja.
Tudi pri živalih je bilo z imeni precej zapleteno. Nina je srečala že veliko mačkov, ki so ji ljudje klicali z najrazličnejšimi imeni, najbolj pogosteje pa kar Muc. Pri Nininem bivšem mačku je bilo takoj jasno, da je Filip. To ime mu je dala teta Kamila, ko so ga dobili v hišo. To je bilo takrat, ko je bila Nina samo malo večja, kot je sedaj Jasmina, in se tega ni prav spominjala. Teta Kamila je pripovedovala, kako ji je bilo takoj jasno, da je Filip. »Samo zagledala sem ga in vedela sem, da je to gosposki maček, ki ima tudi gosposki ime. Poklicala sem ga ,Filip!’ in takoj je pritekel k meni«¨
Maček, kot je bil Filip, je res moral nositi iligantno ime. Mačka, ki se ves čas obnaša kot glavni prebivalec hiše in zahteva tako pozornost in skrb, res ne moreš klicati Muki ali kaj podobnega. Zajec je bil tako neizrazita zajčja osebnost, da ni potreboval nobenega posebnega imena. Lahko bi mu dodali samo kašno posebno oznako, kot recimo Zajec Sitni ali zajec Čemerni. Toda bil je zadovoljen s svojim navadnim zajčjim imenom.
Kokoši so bile tako in tako preneumne, da bi sploh nosile in razumele kakšno ime.
Nina si je včasih želela, da bi imela kakšno tako ime, kot so v knjigah. Rada bi bila recimo Zlatolaska. Toda za tako ime potrebuješ slap zlatih las, ki se svetijo v soncu kot zaklad. Všeč ji je bilo tudi ime Sneguljčica. Toda za to potrebuješ lase, črne kot ebenovina in polt, belo kot sneg.
Nina pa je bila majhna rdečelična deklica z rjavim čopkom na glavi, na katerega ji je mamica zavezovala raznobarvne pentlje. Kadar je spregovorila, iz njenih ust niso padale vrtnice in drago kamenje. Velikokrat je imela svečo pod noskom, umazane roke in rada je kazala jezik.
No, Nine so morale biti prav take, o tem ni dvoma.
Postalo je zelo toplo. Človek si je želel samo še posedati na soncu in premišljevati o morju.
Babičin vrt je bil ves v cvetju. Žarel je v neštetih barvah in oblikah cvetlic, trava je dobila polno zeleno barvo. V sadovnjaku je bila prijetna senca in hlad in radi so poležavali v travi pod drevjem, dremali ali delali gledanje v zrak.
Nina je najraje lenarila na svoji gugalnici, ki jo je očka pritrdil na vejo ringloja. Že takoj zjutraj je včasih naravnost iz postelje stekla na gugalnico. Babica ali kdo drug jo je potem prijazno pital z mlečnim rižem, medtem ko se je počasi gugala.
Gugalnica je bila idealno mesto za sanjarjenje. Lepo, udobno si sedel in se malo pogugaval, misli pa so bežale daleč, v devete dežele, Indije Koromandije, na samotne otoke in potopljene kontinente. Gugalnica je bila odlična zadeva: na njej nisi nikoli izgubljal časa, saj si poleg guganja počel še kaj drugega: jedel zajtrk, premišljeval, se pogovarjal, poslušal pravljice, ki jih je brala Naša gospa. Sedela je na svoji klopi nedaleč stran in brala. Sedaj ni brala samo Nini , ampak tudi mali Jasmini. Ta seveda ni dosti razumela, saj je bila premajhna, toda Naša gospa se je sedaj počutila dvakrat koristno. Jasmina je mirno ležala v vozičku pod drevesom in spala. Morda so se v njene sanje prikradle vse tiste zaklete princeske, princi in hudobne čarovnice, o katerih je brala Naša gospa.
Šolarji so imeli počitnice. Tudi sedaj, ko so se lahko samo igrali in niti v sanjah niso pomislili na šolo, se za Nino niso zmenili. Šolarji se z otročaji ne igrajo, le včasih ji dovolijo, da kaj nesejo zanje ali jih nagovorijo za kakšno pobalinstvo, s katerim si sami ne marajo mazati rok.
Igrali so se kavboje in Indijance in ves dan so se prepirali, kdo bo indijanski poglavar in katera od deklic bo njegova žena.
Nina je opazila, da se v vzhodnem delu sadovnjaka godijo čudne stvari. Očka je s pomočjo sosedov in prijateljev posekal mnoga drevesa in v sadovnjaku so se pojavili ogromni kraterji. Nekega dne so prišli delavci in začeli na veliko kopati po sadovnjaku. Skopali so več lukenj, merili in betonirali. Začeli so zidati novo hišo. Za očka, mamico, Nino in babico.
Kaj pa teta Kamila in jasmina? Kaj pa Naša gospa? Kaj se bo zgodilo z babičino hišo?
Obetale so se korenite in čudne spremembe. Nina ni popolnoma razumela, kaj se dogaja, toda niso ji bile všeč stvari, ki so se godile in tiste, za katere je kazalo, da se bodo še zgodile.
Najprej se je odselila Naša gospa. Našla si je sobico nekje v mestu. Na velik tovornjak so naložili njeno velikansko posteljo z baldahinom, pianino, gramofon in plošče, tisoče drobnarij, ki niso ničemur služile, in kopico njenih fantastičnih starinskih oblek.
Naša gospa in babica sta jokali, ko je odhajala. Neštetokrat sta se že objeli in poslovili, si povedali, kako se ne bosta nikoli pozabili njunega prijateljstva. Naša gospa je hlipala, da je babica njena edina prijateljica v celem življenju, njena velika dobrotnica. Obljubili sta si, da se bosta obiskovali, da bosta ob nedeljah hodili skupaj v gledališče in na sprehod v park.
Nina je samo nemo opazovala, kaj se dogaja. Bila je presenečena in ničesar ni razumela. Nikoli ji ni nihče ničesar povedal. Sem in tja je izvlekla kakšno pojasnilo iz Naše gospe in sedaj je na nerazumljiv način odhajala tudi ona. Edino pojasnilo, ki ga je Nina izvlekla iz nje, je bilo megleno in je celo stvar bolj prikrivalo kot pojasnjevalo. Naša gospa je rekla:
»Ne morem vendar ostati pri vas: babica je napravila zame toliko dobrega, kot še nihče doslej. Pomagala mi je v trenutku, ko sem bila popolnoma sam in ni bilo nikogar na vsem širnem svetu, na kogar bi se lahko obrnila. Sedaj pa je čas, da se postavim na lastne noge.« 
»Toda zakaj,« je hotela vedeti Nina, »zakaj nočete bit z nami na lastnih nogah ali ako se že temu reče?« 
In medtem ko je Naša gospa iskala najbolj pameten odgovor, ke Nina jokajoč vprašala: »Nas ne marate več?« 
»Ljuba moja Nina,« je rekla Naša gospa, »le kako ti kaj takega sploh pride na misel! Saj to je grozno…Edini razlog, da ne morem biti več z vami je, da hočem živeti sama.« 
»Zakaj?« 
»Zato, ker tako želim. Zato, ker to hočem. To se mi zdi sedaj najbolj primerno.« 
Dolgo so se objemali in poslavljali. Potem je zlezla Naša gospa v tovornjak na sedež poleg šoferja, v rokah je stiskala svojo fotografijo iz mladih let v zlatem okvirju ion se odpeljala. Še dolgo so videli njen velikanski čipkasti robec, s katerim je mahala skozi okno in si brisala solze.
Potem so šli v kuhinjo, tiho sedeli za mizo in babica je skuhala čaj.
Takrat je Nina zadnjič videla našo gospo. Odšla je za vedno in se izgubila v svetu. Njeno sobo je Nina nekaj časa, dokler se niso preselili v novo hišo, uporabljala za igranje. Še vedno je močno dišala po parfumu, ki ga je uporabljala Naša gospa, bila je žalostna in prazna. Nina je pogrešala glasbo, ki bi odmevala po hiši, pogrešala je tiste žalostne sonate v zimskih popoldnevih. Ure pravljic so za vedno odšle z Našo gospo, nihče več ni hotel niti znal tako odlično, vztrajno in z zarotniških glasom brati ure in ure.
Čas v babičini hiše se je spremenil. Bila je samo še sedanjost in prihodnost, najlepše, najbolj čudežno, pravljično in vznemirljivo, preteklost, pa je odšla iz hiše z Našo gospo. Hiša je ostala za njo tiha in čudno prazna.
Zgodijo se velike spremembe in zdaj je čisto zares velika deklica.
Poletje je bilo zelo vroče. Vendar niso šli nikamor na morje in to je bilo prav žalostno. Nina je na vsa usta protestirala, in da bi se malo potolažila, so ji vsak dan pripravili vodo v babičinem škafu za pranje. Tak je lahko po mili volji sedela v škafu pod kakšnim drevesom in se igrala z ribami iz rožnate plastike.
Na drugi strani sadovnjaka je vztrajno rasla nova hiša. Nina se zanjo ni zmenila. Edina hiša, v kateri si je želela stanovati, je bila babičina. Poleti je bilo sploh prijetno, saj so imeli vsa vrata na stežaj odprta in vsi, ki so hodili mimo po cesti, so videli naravnost v kuhinjo. In vsi tisti, ki so bili v kuhinji, so videli naravnost na cesto. Jasno je bilo, da so si imeli oboji veliko povedati. Ljudje so prihajali in odhajali in z njimi so prihajale in odhajale zgodbe, novice, šale. Taka hiša se je zdela Nini najbolj prijazna.
Nekega vročega popoldneva je prišel po cesti neznanec s šopkom v roki. Še nikoli ga niso videli. Vstopil je v kuhinjo. Brisal si je pot u obraza in preden so vsi dobro razumeli, se je izkazalo, da je to zaročenec tete Kamile in Jasminin oče.
Sedeli so za mizo in ga gledali. Gospod Lampič si je neprestano živčno otiral potno čelo, veliko govoril in krilil z rokami. Najprej je povedal, da je zelo vesel, da je spoznal sorodnike in spoštovan o gospo mamo (s tem je mislil babico) svoje ljubljene Kamile.
»Tudi nas veseli, da smo vas končno spoznali,« je rekla babica in Nini se je zdelo, da z dovolj hladnim glasom.
Gospod Lampič je razlagal svoje načrte in upe za prihodnost in to je pomenilo, da se hoče poročiti s teto Kamilo in njo in Jasmino odpeljati na Dunaj, kamor ga pošilja podjetje, v katerem dela.
»Moja vestnost in požrtvovalnost se mi končno obrestujeta. Zaupajo mi in me pošiljajo na pomembno mesto v tujini!« 
Gospod Lampič je govoril in govoril in Nina je vedela, da ga ne mara. Ozirala se je po obrazih domačih in videla, da tudi drugim ni všeč. Všeč je bil samo teti Kamili. Zaljubljeno ga je poslušala in stiskala v naročje malo Jasmino.
Nina ga je merila z najbolj neprijaznim pogledom, ki je govoril:
»Poberite se od tod za vse večne čase in pustite pri miru našo Kamilo in Jasmino.« 
Toda gospod Lampič se je požvižgal na Ninine neprijazne poglede.
Dolgo in neprijetno tišino je prekinila babica, ki je gostu ponudila kavo in piškote.
Odslej je gospod Lampič prihajal kar pogosto. Prepogosto, se je zdelo Nini. Potem, ki je nekaj časa sedel, krilil z rokami in govoril, je peljal teto Kamilo in otroka v park na sprehod. Nosil je lepa darila obema, babici je vedno prinesel rože in enkrat celo svileno ruto, ki jo je precej neprizadevno spravila v predal. Nini je nosil čokolado. Trudil se je, da bi bil zabaven in prijazen. Navadili so se naj, vsi po vrsti, razen Nine.
Teta Kamila je bila videti srečna, predvsem pa popolnoma drugačna. Nini se je zdela krotka in ranljiva, popolnoma drugačna, kot so jo poznali. Nina ni ničesar več razumela.
Zdelo se ji je, da sovraži gospoda Lampiča. Bil je vsiljivec, ki je hotel odpeljati ljubi teto Kamilo in Jasmino. To je bilo neodpustljivo.
Teto je klical Piškotek in to je bilo grozno. Babica je molčala in Nina je vedela, da ga tudi ona komaj prenaša, ker je bila z njim zelo vljudna in zadržana, ko pa je odšel, pa ga ni nikoli več omenila. Zanjo je prenehal obstajati.
Bil je človek, ki je hotel porušiti lepi, mirni svet babičine hiše, odpeljati teto in otroka daleč proč, za vedno. Ni je bilo čokolade niti rute, s katero bi si kupil naklonjenost.
Toda teta Kamila ga je očitno ljubila. In bil je Jasmininin oče. Tu se ni dalo nič več storiti.
Poletje se je počasi izteklo. Istočasno se je približeval začetek šole. Hiša, ki je vsak da rasla v sadovnjaku, je iz dneva v dan približevala trenutek, ko bo babičina hiša prodana. Nina na to raje sploh ne bi pomislila. Prodati najlepšo, najljubšo, čudovito, udobno, najprimernejšo od vseh hiš na svetu!
Bližal se je dan, ko bo sešita tetina poročna obleka, ko bodo začeli pakirati vse njene in Jasminine stvari in jih poslali na Dunaj. Bližal se je dan, ko bosta zares odšli tudi Jasmina in teta Kamila.
Ni bila žalostna samo Nina. Tudi babica je postala molčeča. Skrbi so zarezale v njen obraz še globlje gube in zdelo se je, da se ji roke tresejo mnogo bolj kot prej. Babica je molčala, kot bi mislila, da nima več kaj povedati ali da njene besede nimajo več pravega smisla.
Očka in mamica sta mislila samo še na novo hišo in sta govorila samo i tem.
Nenadoma je bil september. Nina je oblekla svojo kockasto obleko in mamica ji je zavezala na čop vrh glave rdečo pentljo.
Prvič si je na rame oprtala šolsko torbo in odšla v šolo. Zdelo se ji je, da sanja. Vse je bilo tako popolnoma novo, da skoraj ni moglo biti res. Kar bala se je malo, toda nikamor se ni dalo pobegniti.
Ko se je vrnila domov, so stali vsi na pragu hiše in jo čakali. Očku in mamici so sijala lica, bila sta prav tako vznemirjena kot Nina, saj je bil to tudi zanju prvi šolski dan. Držala sta se za roke in nestrpno pričakovala, kaj jima bo povedala.
Toda tako težko je bilo povedati kaj pametnega. Nina sama ni vedela, kaj naj pove. Toliko novih stvari in vtisov je prišlo naenkrat, da je bilo treba malo počakati, se umiriti in zbrati vse vtise.
Najprej je potegnila iz torbe zvezek, v katerega je narisala prvo šolsko risbo: Nacka-packa. To je bil deček, ki se ni maral umivati, zato je imel vedno umazane roke, črno obrobljene nohte, madeže po obrazu in repo v ušesih. To je bil poredni Nacek-pacek.
»Joj, kako si ga lepo narisala!« sta rekla mamica in očka.
Nina je bila zelo ponosna na svojo umetnino. Toda tega ni smela pokazati pred mamico in očkom. Zato je naredil popolnoma ravnodušen obraz. Seveda, da je lepo narisala. V šoli otroci pač lepo rišejo. Tam je učiteljica, ki jim pove, koko morajo, otroci pa potem tako narišejo. Sedaj bo vedno tako. Učiteljica je zelo pametna in prijazna in Nini se zdi, da ji lahko zaupa.
»Ampak vseeno nisem vedela, da znaš tako lepo risati,« je rekla mamica.
Seveda zna. In še marsikaj drugega zna Nina ali pa se bo v kratkem naučila. Sedaj hodi v šolo in je že velika deklica.