Babeufova smrt

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Babeufova smrt
Ilija Erenburg
Prevedel A. K.
Izdano: Književnost 1-2/2 (1934), 21-24
Viri: dLib 1-2
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
»Babeufova smrt« je poglavje iz Erenburgove knjige »Zarota enakih«, ki opisuje eno najzanimivejših epizod francoske zgodovine: upor in pogin Grakha Babeufa, enega prvih zastopnikov delavskega razreda in socializma v veliki francoski revoluciji, čigar zarota proti nezmožni, podkupljivi, le še po imenu revolucionarni meščanski vladi petčlanskega direktorija je bila krvavo udušena po zaslugi ovaduha stotnika Grisela. Napeto in živo prikazuje pisatelj, kako rastejo iz nad vse klavrnih političnih, socialnih in kulturnih razmer tedanje dobe izraziti, silni ljudje k uporu, nad vsemi Babeuf, ki z nadčloveško energijo sebe do zadnjega z rodbino vred žrtvuje borbi za svobodo in enakost vseh ljudi.


Ura je štiri. Zunaj je že svetlo. S težavo prodira jutro skozi mala okna nekdanje opatije v mračno dvorano, kjer izgorevajo tleče baklje. Siva, mučna luč ždi kakor megla. Kako bledi in nesrečni so v njej videti obrazi žena! Tereza Buonarroti stoji z naprej iztegnjenimi rokami ob ograji. Kakor da bi hotela iztrgati skrivnostno obsodbo rokam porotnikov. Babeufova žena vztrepeta pri vsakem šumu. Ko se prikaže zagovornik, Realu pade knjiga: »Ali pridejo?« Emilove oči gore mrzlično, Kamil joče. Edino obraz malega Gaja kaže brezskrben smehljaj: Gaj spi, prižet na materine prsi.

Spijo tudi prebivalci mesteca Vendome: Kaj jim mar sodna dvorana, kaj Babeuf, kaj bele ali črne krogljice? Zbudi jih bobnanje, udarjan je kopit in ropot: artileristi peljejo svoje topove. Kaj se je vendar zgodilo?... Gotovo je sodba nad anarhisti končana …

Komaj je bil zbral predsednik po svojem pogovoru z meščanom Dufaux-jem večino, potrebno za obsodbo, je izdal tudi že svarilo na komandanta. Pripravili so čete za boj. Privedli so obtožence. Ti ne gledajo na vrata, skozi katera morajo vsak čas priti porotniki, gledajo na žene, ki se v solzah smejijo.

Vse se dvigne s prostorov. Predsednik prečita obsodbo. Od razburjen ja izgublja nit, besede se mu mešajo, mrtve uradne besede, ki dobe, izgovorjene z drhtečim glasom, nenadoma preprost človeški pomen. Roke Terezije Buanarroti se krčevito sklepajo. Emil kaže zobe kot kaka majhna zver. Marija Babeuf je brezmočno sklenila roke: še vedno čaka na čudež. Predsednik čita počasi. Med dvema dolgima stavkoma prestane, kakor da hoče globoko vdihniti. Dvorana onemi, kakor da bi bila navzoča smrt. Vsi molče: tožilci in obtoženci, zarotniki in sodniki, molče pazniki, molče otroci. Nobenega vzdiha. Tedaj končno izgovori okrutne besede. Direktorij ni bil zaman odposlal toliko kurirjev. Dve glavi je pribarantal. Babeuf in Darthé sta obsojena na smrt, ostali »enaki« v prognanstvo. Buanarroti zavpije:

»Ljudstvo, tu vidiš, kako sodijo tvoje prijatelje! Ljudstvo, zavzemi se za svojega tribuna!«

In oni, ki so v dvorani, se vržejo na ograjo. Sablje paznikov se zabliskajo. Povelje. Cepetanje. Četa vojakov naglo prežene zadnje branilce Babeufa. Buanarroti skuša še nekaj dodati, toda preglaša ga vpitje, kletev in jok. Babeuf se skloni k njemu:

»Zdravstvuj, Filip! Obljubi mi, da boš poročal sodobnikom in naslednikom o zaroti enakih.«

Junaki periala! Vaša usoda je zavidanja vredna, vaš vzor je veličasten …

Obrazi vseh so prepaščeni. Predsednik je pokril oči z roko. Še nima Marija Babeufova dovolj moči, da bi zakričala. Zagovorniški talar meščana Reala je ves okrvavljen. Babeuf leži v njegovih rokah.

Buonarrotijev glas: »V srce z bodalom …« Takoj se dvigne Darthé: »Živi naj republika!« se z vso silo zažene in omahne na tla. Germain kriči: »Morilci!« »Enaki« planejo k telesoma svojih sodrugov. Celo vojaki zgube oblast nad seboj. Žene so preskočile ograjo. Zmeda. Povelje: »Z golim mečem! Ujetnike v ječo! Ven s publiko!...« Zopet blešče sablje. Vojaki odvlečejo krvaveči telesi, tolčejo obsojene, suvajo žene vstran. Odstranjeni so! Pot petih. Emilove oči plamte: on tega ne bo pozabil.

Usoda Babeufu in Darthéju ni bila milostna. Dobro so ju zastražili. Ni jima uspelo, da bi si priskrbela orožje. To, kar je imenoval Buanarroti »bodalo«, sta si bila sama pripravila iz peres jetniških svečnikov. Železo sta bila zbrusila na tleh. Samo ranila sta se. Babeufova roka je povrhu še zgrešila: pregloboko je zadela. Ostrina je zdrsnila in je prevrtala želodčno steno. Nič več ni mogel govoriti. Stokal je. Ko je prišel k njemu zdravnik, da bi odstranil rezilo, je zmajal z glavo: »Ne, ne vendar …« Zelo je trpel, toda še je upal, da bo umrl od rane.

Mestni komandant je medtem nahrulil pribočnike: »Taka malomarnost! Kako, da ni že vse pripravljeno?...«

Vsi so bili tako želo prepričani o meščanski smelosti enega Dufaux-ja, da niso poslali o pravem času po »izvršilca visokih razsodb« iz Blois-ja. Poveljnik je zaukazal selu, naj jaše na vso moč: bal se je, da bi zmogel Babeuf umreti, preden bi prispel iz Blois-ja meščan Sanson Mlajši, sin pariškega Sansona. Ceste so bile slabe, on bi ne mogel priti pred nastopom noči. Sanson Mlajši je v resnici prispel šele ob desetih zvečer. Vsak čas je poizvedoval poveljnik: »Ali sta še živa?...« Babeuf in Darthé sta ležala na slami, pokriti ž rjavordečo, strjeno krvjo. Tožila nista, niti stokala, niti za požirek vode nista prosila. Toda bila sta še pri življenju in ječar je vsikdar pomiril poveljnika: »Zakaj bi?... saj vendar še živita ...«

Ob petih zjutraj. Meščan Sanson dviga skupaj s svojim pomagačem Dartheja z ležišča. Ta se upira. Živ se ne bo predal. Razparano. Kri privre iz nje. Sansonove roke so vse okrvavljene: sicer pa je tega že vajen. Polmrtvi Darthé je še močan. Izvije se jim. Zvežejo ga. Odneso ga. Babeuf sledi.

Na Trgu orožja je malo ljudi. Prezgodaj je še. Prebivalci Vendoma še spe. Par zijal. Nekaj patriotov, vdanih Babeufu. Pomladno jutro. Sonce. Bezeg cvete v opatiji. Babeufove oči blodijo poželjivo preko trga: tam se smeji nekdo in zamahne mu prijateljsko z roko. Marija je! Otroci so ž njo. Gaja drži na roki. Hvala ti, zvesta prijateljica! Naj si tudi otroci to ogledajo.

Sanson je Darthéja le z muko končal: dva ječarja sta mu pomagala. Darthé je še kričal, ko je že ležal pod sekiro. Sedaj pride Babeuf na vrsto. Stoji na morišču. Zbira svoje moči. Govori:

»Pozdravljeni, prijatelji! Pozdravljeno, ljudstvo! Umiram v ljubezni …«

S smehljajem motri Gaj bleščečo se igračo: sekira giljotine pade.

Ljudski tribun Grakh Babeuf je umrl 8. periala leta V., po starem štetju 27. maja 1797, šest in trideset let star.

Trupli usmrčencev so vrgli po naredbi komandanta v jarek zunaj mesta. Niso jih predali sorodnikom. One, ki so bili obsojeni na pregnanstvo, so spet zaprli v kletke. Germain je vzkriknil: »Pošljite me v Cayenne, bom tudi tam naprej delal ... če ni ljudi — pa med papigami!...« Ko so prispeli pregnanci v trg Saint-Lo, jim je prišel naproti župan z vsemi meščani. Župan je objel Buonarrotija:

»Pozdravljamo vas, borci za enakost …«

Revolucija vendar ni mogla hipoma umreti, še se je borila s smrtjo, preplavljena s krvjo, kot sta se ž njo pred kratkim še borila Babeuf in Darthé.

Medtem je direktorij praznoval zmago: ples pri Barras-ju, sprejem pri Carnotu. Na dan usmrtitve je prejel Jožef Grisel plačilo za svoje nesebične zasluge: meč s prevezo. Tudi so mu izplačali trideset frankov v srebru. Težko je reči, kaj je izsililo to skromno številko: ali primer iz evangelijev ali finančne težkoče meščanov direktorjev.

Celo rablju Sansonu Mlajšemu so izplačali več … Grisel je storil samo svojo dolžnost, brez dinastije Sansonov pa bi bil obstoj Francije nemogoč. Zvečer se je Sanson Mlajši napil v neki krčmi. Širokoustil se je s tem, da Sansoni že stodvajset let služijo državi, da bi brez njih ne bilo ne Capetov ne Barras-jev. Kdo je končal z anarhistom Babeufom? Razume se, da Sanson!

Ponoči je našel pastir Peter, ki se je vračal v vas Montier, trupli. Pokril ju je z vejami in poročal, vrnivši se domov, sovaščanom o najdbi. Lojz Vardour, ki je šel nekoč v Pariz po sol, je rekel:

»To je Babeuf. Bil je poštenjak, zato so ga ubili.«

Pri sončnem vzhodu so šli montierski kmet je po trupli Babeufa in Darthéja. Spoštljivo so ju pokopali. Poznali niso ne patriotičnih pesmi ne onih lepih besed, ki se govore v Parizu ob pokopu republikanca. Molčali so. Samo Lojz Vardour je rekel:

»Zvali so ga ljudskega tribuna ... Zato so ga ubili ... Njega in onega drugega. To, vidite, je naša revolucija!...«