BOBROVA DRUŽINA

»Alo, bobrončka! Gremo! Buksi dela z očkom že več kot uro.« »Mama, saj veš, da imam preslabotne zobe. Ne morem podirati dreves,« je stokal Bobi. »Saj ti ne bo treba. Glodal boš tanjše veje, samo toliko, kolikor že zmoreš.« »Tudi jaz imam preslabotne zobe. Ne morem dolgo gristi,« je tarnala Biba. »Vidva imata preslabotno voljo. A če vama obljubim, da vas vse tri po delu čaka veselo presenečenje, bi šlo?« je vprašala mama bobrovka. »Res?« je poskočil Bobi. »Povej!« je zakričala Biba. »To pa ne! Potem ne bo več presenečenje. Pohitita, da bomo najprej vsi skupaj pripravili zimsko zalogo hrane, potem pa ...« »Ce je tako, greva!« je odločno rekla Biba in zaplavala za mamo. Kmalu so se pridružili atu in Buksiju, ki je bil izmed vseh treh mladičev najbolj delaven. Bil je leto starejši in je vedno capljal za očetom. Z veseljem mu je pomagal utrditi njihov dom in ga pripraviti za zimo, podirati drevesa in pripravljati zimsko zalogo. Lepo je bilo videti pri delu složne člane bobrove družine, saj so si med delom pripovedovali šale, se smejali, obujali spomine in seveda glodali, glodali kot kakšni tesarji. Veje so sproti odnašali na dno ribnika, da je nastal precejšen kup vejevja. Ko so bili že zares utrujeni, je mama rekla: »Tako. Za danes je dovolj. Gremo, saj vas čaka prijetno presenečenje.« Kar odskakljali so na nasprotni breg, kjer jim je oče bober pripravil strm in dolg tobogan. Zavriskali so od veselja in se drug za drugim začeli spuščati po njem. Pozabili so na utrujenost in kot nori so se dričali po spolzki zemlji. Na koncu poti so štrbunknili v vodo. Mokri so še bolj zmehčali zemljo in tobogan je postajal vedno bolj spolzek. Bobi je bil malce prehiter. Ni počakal, da bi Buksi izginil v penečih se valovih, ampak se je zadričal takoj za njim. Med potjo je ugotovil, da se bo zaletel in na ves glas je zakričal: pooozooor! Toda bilo je prepozno, saj je naslednji hip že zajahal brata Buksija. Skupaj sta kot dva debela štruklja padla v globino hladnega ribnika. Mama se je prestrašila in skočila za njima, a njen strah je bil popolnoma odveč. Nasmejana sta priplavala na breg, kjer ju je čakal očka: »Konec igre! Če bomo jutri spet pridno delali, se bomo kot danes vnovič veselo zabavali.« Brez besed in ugovorov so odplavali v svoje skrivališče, in ko se je nad njihovim domovanjem dvignila temna zavesa noči, so že mirno in sladko spali.