Avtozaver

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Avtozaver
Niko Grafenauer
Spisano: Pretipkala iz Avtozaver 1970, Živa Košak.
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno z ustnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Naš avto je doma v garažni hiši.
Tam je avtomobilov cela čreda
in tudi velik trop avtomiši,
ki ne poznajo nobenega reda.

Če gre naš avto na potovanje,
nanj natovorimo torbe in cajne,
da izpod čela jezno gleda
in se na zadnja kolesa poseda.
Med potjo kar naprej gode
čez razne cestne nerode.
Toda najhuje
se na prestrme klance huduje.
Takrat mu v usta vlijemo ribje olje
pa je takoj bolj židane volje.
A ker nima jezika,
si usta oblizne kar z robčkom zobnika.

Našemu avto je figo mar cestna olika,
saj se celo z veliki avtomobili
(tovornjaki in avtobusi) kar tika.
Kadar je žejen, se na črpalki bencina naloka,
da mu potem kar trebuh poka.

Takšen se med vozili
na cesti pretika,
da bi čimprej prišel do zdravnika.
A mu med potjo hitro odleže,
zato si še s kislo vodo dušo priveže.

Včasih ga tudi kašelj napade,
pogosto pa tudi kašlja kar iz navade.
Takrat mu mehanik grlo pregleda
in mu zapiše sod sladoleda,
ker je menda to edino zdravilo,
ki užene kašelj avtomobilov.

Naš avto ima, če vas zanima,
zadaj poskočen repek iz dima.
Pred semafori z njim sem in tja
kot kakšen vljuden kužek mahlja.

Naš avto požira daljave
kot kakšen požiralec mečev.
A to mu nikoli ne zmoti prebave.
Še »au« ne reče.

A najbolj naš avto uživa,
kadar se v avtopralnici umiva
in ga navihani avtomati
žgečkajo pod pazduho in po podplatih.

Potem se uleže na mehko travo
in se pokrije s senco čez glavo.
A ga prav kmalu
razburi zajček v vzvratnem zrcalu.
Po sedežih skače, po stropu leze,
da avtu hladilnik zavre od jeze.


V mraku naš avto prižge luči,
ker hoče pred spanjem še malo brati.
V njegovem berilu so vse strani
popisane s cestno prometnimi znaki.

Ponoči se našemu avtu zeha
z vsemi štirimi vrati,
od dolgega dne je upehan
in hoče zaspati.

Sanja o svoji veliki sreči,
da bi bil med vsemi avtomobili
največji.
Potem bi za njim celo tovornjaki
občudujoče trobili
in vsi cestni divjaki bi pobegnili.

On pa bi tebi nič meni nič kar brez slovesa
vzel pot pod kolesa.
Čez polja in travnike bi drdral,
duhal cvetlice in smukal trave.
Tako bi iz veleavta postal
čisto navaden avtozaver,
zadnji krik mode med čudi narave.

A ko se naš avto zbudi iz sanj,
kakor bi trenil spet zleze vase.
Le če bo priden, morda nek dan
v pravega avtozavra zrase.