Avtomobilska pravljica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Avtomobilska pravljica
Milan Petek Levokov
Spisano: Medita Jodanović
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Avtomobilska pravljica

Zadnjič se je očetov avtomobil, s katerim je hotel odpeljati mamo, Lukca in Metko na nedeljski izlet, pokvaril. Pravzaprav se ni pokvaril, le speljati ni hotel, čeprav mu je motor delal. Z vsemi štirimi kolesi se je uprl in ga niso mogli premakniti z mesta. »Le kaj te je pičilo?« je zagodrnjal oče in poropotal s prsti po pločevinasti strehi avtomobila. »Še včeraj si tekel brezhibno …« »Prosim, bolj nežno!« se je na veliko presenečenje vseh oglasil avtomobil. »Ponoči sem slabo spal in boli me glava …« »oh,« je rekla mama, ki se je prva ovedla. »Razumem te, tudi mene včasih boli glava, a tabletka zoper glavobol ti bo pomagala …« »To še ni vse: Odločil sem se, da ne bom več avtomobil, ki vozi po cestah. Dovolj mi je tega drenjanja in izpušnih plinov. Hočem postati ladja in se voziti po morju!« je jasno povedal avtomobil. Potem se ni več oglasil niti ko je oče še enkrat poropotal po pločevinasti strehi. »Nič, pokvarjen je!« je povedal oče. »Čudna bolezen ga je napadla …« »Ojej, kaj bomo pa zdaj?« je zaskrbelo mamo. »Pokličimo zdravnika!« se je oglasil štiriletni Lukec. Ko je njega črvičilo v trebuhu, sta z mamo tudi odšla k zdravniku … »He-he, kdo je še slišal za zdravnika za avtomobile?« se je zasmejal oče. »Takih zdravnikov ni!« »Pa so!« se je oglasila Metka. Bila je stara šest let in je že veliko vedela. »Tudi za pokvarjene avtomobile so zdravniki-reče se jim avtomehaniki!« »No to je pa res,« je prikimal oče. »Na te zdravnike sploh nisem pomislil!« In hitro je zavrtel številko avtomobilskega servisa in prosil za pomoč. »Avtomobil noče več peljati po cestah, želi si na morje, kot ladja …« je oče razložil težavo po telefonu. Avtomehanik je kmalu pozvonil na vrata. Oče ga je peljal v garažo k avtomobilu in avtomehanik se je takoj lotil dela. Odprl je pokrov motorja, mu pregledal bate in cilindre, preštel jermene in koleščke, če so vsi na svojem mestu, mu potipal podvozje, če tam kaj škripa, na koncu pa se z avtomobilom pogovoril. Ko je končal pregled, je poročal očetu: »V tehničnem smislu je z avtomobilom vse v redu, ima le rahle strahove zaradi vsakodnevnih stresnih situacij na cesti. Temu se strokovno reče avtofobija. Ni prvi tak primer, že nekaj sem jih imel v svoji praksi. Avtomobil se enostavno upre voziti po cesti in hoče postati nekaj drugega kot avtomobil. Vaš hoče na morja, voziti se kot barka; naletel pa sem tudi na enega, ki je hotel biti podmornica …« »Groza, kaj pa zdaj?« je vzkliknila mama. »Naše mesto ne leži ob morju, kje naj najdemo vodo zanj?« »Je že v redu!« jo je potolažil avtomehanik. »Pogovorila sva se, ni neumen ta vaš avtomobil, in razumel je težavo na vaši strani. Potrpel bo, vendar v naslednjih dneh bodite malo pazljivejši z njim na cesti: ne spravljajte ga v nevarna prehitevanja in ne pritiskajte preveč na plin! To bi moralo biti dovolj, poleg ladijske troblje, ki sem mu jo vgradil. Zdaj bo lahko trobil kot kakšen parnik na morju …« In res je bilo z avtomobilom vse v redu. Družina se je odpeljala na izlet, oče je bil pazljiv pri vožnji, sploh ni prehiteval drugih vozil, pa tudi premočno ni pritiskal na plin. Vsake toliko časa pa je pritisnil na avtomobilsko trobljo. »Tuuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuuu!« se je oglasila ladijska troblja z globokim glasom, kot da vozi po cesti pravi parnik. Drugi avtomobili so se takoj pomaknili stran, da napravijo prostor ladji, ki se je od nekod vzela … Ha, to je bilo zabavno! »Tako lepe vožnje že dolgo nismo imeli!« je zvečer povedala Metka. »Oče, bil si imeniten šofer!« Z Metko sta se strinjala tudi mama in mali Lukec. Njemu je bila ladijska troblja še posebej všeč. Od takrat je z njihovim avtomobilom vse v redu, z njim ni nobenih težav. Le kdaj pa kdaj na cesti, ob deževnem dnevu, namenoma zapelje v kakšno veliko lužo, kot da je ladja, ki pluje po morju. Ob tem še zatrobi kot parnik: »Tuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuuu!« Vsi se mu nasmejijo. Vejo, da je to avtomobilu všeč. Potem pa oče še enkrat pritisne na trobljo. Tokrat se troblja oglasi za Lukca. »Tuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuu-tuuuuuuuuuuuu!«