Atoški menih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Atoški menih (Novogrška pravljica)
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 18 (17. september) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


AagMj KoridaJai j« bil mlad, nadarjen alikar atenski. Poteva! ja a svqj<m uhljem, ki ga ja učil samo alikacak «ta rokodelstva, po daleh okrog, da ja slikal v novozidanifc eerkvak.

Stari aaojatar ja slikal vedno isto: tu Jazuaa, prijatafca otrok, lam Marijo i Jezusom v narečji, ali svetega Andreja a velikanskim keiiaa, ali pa svetega Patra s ključi do kolaa

Slikal ja pač, kakor j« znaL Kdo mu je pravil kedaj o kaki umetnosti; imel je avqjih sto vzorcev, iz katerih je prerisaval na mokro steno; s par potezami je zadostil prostamu ljudstvu popolnoma. Drugačan j« pa bil njegov učenec. V Ang«lj«vih tilafc je pretakala vroča umetniška kri. Izrastei j« v tuši bogatega in olikanega oa/igrajskega (Irka. Tam ni spoznaval samo del velikih starih mojstrov, temveč tudi dela modernih Francozov, Italijanov in Spanjc«v. Slikati je hotel, kakor so bili slikali oni, toda mojster Aleksander ga je pomiril: •Le potrpi in uči se prej sl>kati na stene! Tako so pričali vsi vel ki umetniki.*

Pa oai ao slikali stvari ia tiskanja, ki sa okrog na« VRTČ, delalo »n polj«, go*d in gaw, kakor ao v tu nj oi, n« pa kakor vi: višnjeva dreveaa in rud«C« nebo.«

• Le potrpi, «i« moj, tudi ti bod tako slikal, p* prej s« nauči rokodalstva.«

In Angeij Kondalej je potrpeJ, pa kjer j« stal ali hodil, povsod j« slikal na mal« listo a 6o| lOeoa ali kredo, kar mu je poaebao ugajalo: kmeta ia niralege severa s kratkim jopičem m kosmato kučmo, — deOka u Akropole, ki prodaja popotaikom ponarejen« starine, — psa na streli, — kako novo stavbo z delavai, — skrataa: vse, kar j« videl, je »ovekovečil«.

Dobri Aleksander je majal z glavo, toda branil mu ni, ker, čeravno ga ni razumel, vendar je vedel, da je • fant nekaj posebnega«.

Nekcč so klicali Aleksandra v gorovje Kto, da bi lam starudavno kapelo preslikal. Tudi Angeij je moral z njim, kajti bil je že toliko izurjen, da je inr gel slikati samostojne svetnike in angeij*. Napravil j b je celo boljše, kakor mojster, kar je 'a v svoji nesebičnosti sam priznal.

Mladega umetnika je moč krasne gorske pokrajine očarala, slikal je strme pečine, solnčni z.,hod in hudo nevihto, ki je divjala na K'i. Sprehajajoč »e po gozdu ugleda nekoč drvarja, ki je po dokončanem delu sedel s sinčkom v naročji na posekani oreh, da bi povlil malo južino. Učil je otroka, kako naj »bogka naredi«: sveti Jožef z Jezutčkom, si je mislil Angeij in hitro narisal lepi przor s svinčnikom ria pnpir. Ta slika je njegovemu mojstru lako ugajala, da ga je prosil, naj jo naslika v kapeli za veliki oltar. 7. nauduicnjcm gre mladi Angeij na de!o.

Kakor so je nau&l od svojega mojstra, Uko je tudi aam v hitrih pote-ah staro podobo prolekel in začel z novo. V svoje delo je hil tako zatopljen, da ni niti opazil tujca, ki je prišel med lem v cerkev; bil je puščavnik, ki ja prebival v tem gorovju.

Dobco slikat, sin moj,« ga nagovori, »pa dovršil ša ne bodal kmalu. Saj s lami barvami n« moral delati. Umetnost tvoja ji preokeraa in tvoja aredatva preslaba.«

lUvno Usta sredstva ao, s katerimi delajo vei valiki mojstri sedanjega čaaa,« odvrne mladi umetnik. »Dobro, pa veliki mojstri starega čaaa ao delali s drugimi sredstvi. Toda njih skrivnosti ne isvč jabfte sa«d svetom Kajti lastniki sUre umetnosti varujejo svoj zaklad skrbno.

• Kdo pa j« lastnik ?« vpraša Koridaiej hlastno.

• Men hi na aveti gori Aloški. Tam sem vid«) podobe, ko sem tja romal, in sicer podob«, ki jih ne ustvari noben slikar na svetu. Tam hranijo skrivuost Apelovo, Protogenovo, Pavzijavo in Zevksovo. Toda noben smrtnik je ne prenese čez strmo, gozdnato mejo Istemsko. kajti menih jo poveri lo menihu. C«lo podob no smo vakdo videti, in menihi atoski, o, ti imajo podobe. PuMavnik Paihazij hrani sliko Aleksandra Velikega, delo mojstra Ajela, ki se j« jedino še i hranilo do našCgn f M l Poloni menih, gin moj, p0(uj na Afos in ustvaril boš nesmrtna dela « '

Puščava,k se obrne in odide. Angplj p« stoji pred oltarjem kskor * sanjah Vzbudila Ne mu je silna želja _ po nenrorljivosti. PuščaVnikom AtoSkun hoče skrivnost izt gati, a ne, da bi se skrival zato po gozdnih saootah in jamah, ne, temveč hotel bi ponciti svojo slavo med ve« svet

Itfžal se je avgust in r. njim praznik »panigir.. Na Atos! na A'os! Neko megleno noč uide svojemu mojitru, da zadosti svojim željam.

S tisoči pohotnih romarjev preh di silne višine in pride v samotno meni»ko republiko na Atosu, katera ob«eza več kot dvajset samostanov. Potrka na vrata opatova in prosi blagoslova, častitljivi prtlat ne čudi lepemu, strastnemu riladeniču, ki je ležal pred njego vimi nogami In s gorečimi besedami opisaval svoje grehe, io ki hoče rajši umreti, kakor se povrniti sopet med avet. IViJathte je poVimai In trtofil mtoffcitiča očetu »•ojsfru noviheeta.

Bpolnoval je veirtoo svoje dolfnosti in krotil mfsli m telje, — da bile kmalu izvedel skrivnost in zopet — odšel it tega kraja Mesto da bi o dovoljenih urah počival, je slikal neprestano podobe svetnikov, katere mo j« domišljija narekovala Podoba : »hudič sku*a C»o- •poda v pušfavi« je ugajala njegovemu očitelju tako ttto, da jo pokate opatu

Jeden prvih nalih umetnikov postane,« meni samostanski knez. »Je li mre!?«

•Če ne zasluti ta blagoslova, ga ne more prejeti oibče.

»Dobro, naj torej stori obljubo, potem ga pošljite k patrljarh i, da sporna skrivnosti barvarske umetnosti.« Ko izvč popoTndne Aogelj opatovo naročilo, bi kmalu na vea glas ravriska' od veselja, toda zdržal se j« Pred ufctelja poklekne in j<vka:

»O, moj oče, nevreden sem velike milosti, ki mi jo hočeta skazati, pošljite me rajli v hribe, da bodem »tkal drva za svetnike afoške«

•Ne, moj sin, tvoji višji so te spoznali vrednega in flospod ti je milostljiv; poplača tvojo skromnost in '« vsprejme v občestvo bratov Postani luč aioška!« In Angelj je prišel, potem ko je storil obljubo, k Miraziju, ki je stanoval vrh visokega hriba. Bd je naj »namenitejši umetnik atoški in soznanjen z umetnostjo «'arodavn>h umetnikov.

Za njegovo cerkvico »Marijinega spočetja« mu je Podaril opat stranski oltar is samostanske cerkve, na isr zadnji strani je našel, izbrisavši prah, veliko sliko, »likano na neresno? les. Da so stari helenski mojstri »I kah na mecesnate deske, mu je bilo znano, zato vzame lo previdno v roke, io glej, - ods'rsnivši nakopičeni vidi pred rtboj s svetlimi barvami slikanega Althandra Velikega z bliskom t roci.

oj mojstra Apela. Pkrhazij špomči opatu veliko najdbo, 10 '« mu vali, naj jo akrbno spravi ter le."shranim bra- Pokate, kajti, naj bi ae »vedelo, da ima Atos starinsko sliko, in s:cer jedino, bi prihrumeli sebični ljudje nad meniško republiko . . .

Pri tem mojstru torej se je učil Koridalej skrivnca'i o barveni umctnoiti; toda Se lo čez leto dni, ko «0 ga druge aloške slike naudušile, mu pokaže Parhazij podobo Ajielovo.

Angelj zamiži kakor oslepel, zdi se mu, da vidi v teh barvah, da se lomijo žarki žive svetlobe, kakor bčg stoji pred njim junak. In te bliščeče barve eo ohranile skozi dve tisoč let tisto svetost in moč, kakor bi bile slikane včeraj.

»Posncmi sliko!« veli Parhazij. »Ti si jedini, ki more to storiti!«

Razpel mu je platno, zglajeno in s pravim zlatom prevlečeno. Potem prične Angelj po mojstrovem navodilu s temnimi barvami preslikati. S čudovito natančnostjo je slikal mladi umetnik, in ko je dovršil, ni mogel najti nikdo kakega razločka med obema alikama. •Sedaj te oproščam,« reče Parhazij in acž« učencu svojemu v roke. »Prebival bodeš odslej v lastni atanioi in posnetek Apelov bodi tvoja lastnina. Hrani skrivnost in bodi zvest svoji obljubi 1«

Potem se loči od mojstra učenec, ki je postal sam mojster. V tihi dolini se je Ange|j ustanovil, ln mislil ni na nič druzega, kakor — na beg. Storiti bi mogel to le po noči, ker čez dan je bil vedno kak menih pri njem, ki je hotel videti ponarejenega Apela; videli ga v izvirniku jim je bilo prepovedano.

Naposled je bilo pripravljeno vaa ra beg. Barva pospravljene, smola in rasna o|ja v trdnih ceveb, podoba Apelova skrbno zavita, — ia slednjič ae je'pribhžala usodna noč. Bila je Svetla in prijazna. Angelj ae odpravi na pot in potuje neprestano, vedno dalje in dalje, čez doline in gore, čez gore in doline. Noč izginja in dan prihtja počasi oa zemljo. Skrije se v goščavo In zaspi. Sanja o slati svobodi in aesaartni slavi. Zopet lete tiha noč čez iemljo. Ubežnik ostavi svoje skrivališče in potuje dalje. Kar sa privlečejo Črni obiski nad njim in zatemnč svitle zvezde; ailen piš maje visoka drevesa in posamne blede strele švigajo okrog njega po zraku. Toda Angelj biti vedno dalje, ne sme počili.

Votel grom bobni, da se stresa zemlja, bliski švigajo na vse strani. Peklenski ples se prične, Angelj pa hili dalje . . . M«homa udari široka, svetla iskra predenj, oslepi ga, da vidi pred seboj višnjeva in rodeča plamena, — štrela udari drugič, — samotni potnik zgabi zavest in se zgrudi . . .

Ko se tbudi, vlada okrog njega čraa aoč. S težavo tipa dalje pred seboj, toda zadeva ae v drevesa, spotika OD skale in trnje.

Ne preostaja mu druzega, kakor da pečaka jutra. Dolgo, dolgo sedi, a dan le še ne napoči, — vedno ista tema. Strahovita slutnja-se ga poloti. Od daleč čuje gla- »ove. Sliši klicati avoje ime. Vzdignejo ga in odvedejo v samostan . . . slepci, katerega je bliak oslepil...