Atlantis
| Atlantis Zbirka kratke proze, Ljubljana: ŠKUC, 2008 Boris Pintar |
pod psevdonimom Gojmir Polajnar
| |||||||||||||
Mesto čudes
[uredi]
Dokler mi kri še utriplje v roki, ki piše, ostaneš ti ravno tako neodvzemljiva kakor jaz, del blagoslovljene snovi sveta, in se morem sporazumevati s teboj …
— Vladimir Nabokov: Lolita, prevedel Janko Moder
Stolica za semiologijo Univerze v Barceloni je bila znana še iz časa frankizma, ko so Katalonci komunicirali z znaki. Izumili so sistem kodov, ki jih je posvečal v zarotitveno elito v senci, čeprav so bili njegovi nosilci v dobrih odnosih z vladajočo hunto, nekateri celo njeni funkcionarji. Skrivna govorica se je ohranila še v demokraciji, iz teoretskega interesa in praktičnih poznanstev, nujnih za vklop mlade buržoazne inteligence. Barcelona je bila, kakor Lizbona med drugo vojno, mednarodno središče spak, zgodovinska veda uči, da so agenti prikriti dvospolniki. Španska obveščevalna služba je francoski, angleški in ameriški prinašala kavo, v katero je judež kanil Trnuljčičin serum. Tu so se šolali pisatelji, kritiki − nadaljevalci literature z drugimi sredstvi, filozofi in psihologi, ki so uvideli moč strukturalizma, ko je duh ušel iz steklenice. Evropa ni priznavala univerzitetnega študija ustvarjalnega pisanja, poznala je akademski poklic literarne analize, za katero so pisatelji obrobneži, da pišejo pristno. Strukturalisti novih področij so zatajili, da so na način kot je Ferdinand de Saussure opredelil glas, določili to, kar je bila pri Saussuru beseda. Predstojnik oddelka je bil stari profesor jezikoslovja, mlad je bil strah in trepet, ko je vodil komisijo za preverjanje domoljubja kadrov, ki je preprečevala, da bi se na univerzo vtihotapili rdečkarji, za vsakega diplomanta je napisal poročilo s šifriranim sporočilom, ali je primeren za visoke državne službe ali ne. Zakrknjen kakor krhelj je asistentom sicer dovolil, da so predavali poststrukturalizem, predvsem da bi pokazal, kako razsrediščenost nima opore v svetu, ni več nasprotoval zaposlovanju žensk, prve je pripuščal lezbijke, ker imajo moški um, in potrošništvo je nagovarjal s citatom: Naj cveti tisoč cvetov! Klasik je proletarce poznal kot proslulo kategorijo obskurne teorije. Dr. Vicenç Plutačjadolina, čigar ime je izkazovalo, da je bila družina v preteklosti lastnica karibskega posestva s črnimi sužnji, je nosil dolge valovite lase, utrjene nazaj z voskom kakor Rudolph Valentino, skrbno pobarvane, da starosti ni izdajal en sam siv las ali obrv ali pisateljsko oblikovana brada, sklenjena krog ust, natančno ostrižena, počesana in očiščena po vsaki jedi in kavi. Na ulici je nosil baretko, da mu veter ni raztresel pričeske, kot znak akademske časti in kot ambasador francoske teorije, ki je zrasla na ruševinah nemške spekulacije. Hodil je drobencljajoč, besede je manieristično podkrepil z gestikuliranjem, njegov glas je postajal piskajoč, ali od starosti ali od zanosa, s katerim se je predajal mitom, osnovi kakršnekoli znanosti o človeku. Raziskovalci človečnjakov so zaradi krhkosti predmeta občutljivejši in od njih nihče ne pričakuje, da bi rekli kaj naklonjenega o nogometu, množicah ali ženskah. Mosljajoči znanstvenik se še ni kanil upokojiti, imel je asistenta, ki ga ni obremenjeval s predavanji, naj v miru študira in se pripravlja na prevzem odgovornosti, ko se bo sam primoran odreči oplajanju z elanom mladih.
Naslednik dr. Plutačjedoline, mag. Ignasi Mučenec, je prihajal iz stare meščanske družine, kot študent je kazal veliko nadarjenost, tekoče je govoril več svetovnih jezikov, izpopolnjeval se je na Sorboni, odlikovalo ga je deško vedenje, na stran bradatih ga je vpisovala gverila strukturalistov. Vzgojen v popolnosti meščanske olike dvojne morale je kot mladeniški violinski virtuoz igral Generalísimu. Z družico, asistentko na andragogiki, sta ste posvečala znanosti. Njegova kariera je bila gladka kakor podedovano premoženje, ni zapuščal ognjišča, delavski razred je poznal iz romanov Émila Zolaja in Eduarda Mendoze, iz Proustovih aristokratskih paberkovanj opolzko zapeljevanje, ki si ga smetana privošči kakor antropološke odprave v džunglo. Družina je bila zanj družbena pogodba, ljubezen stanje samovšečnosti, ko slehernik v drugem ljubi sebe, sreča utvara nenehne vzhičenosti, utopija že davno uresničena. Zakrknjen samec Henry James mu je zapustil volilo o poroki: pomemben je zakon na sebi, kar se je včasih imenovalo čustvo, pride kasneje samo od sebe. Običaj in ugled napolnita človeka, brez kulture ni nič. Resnica je spremenljivka strukture, njen cilj je obstati, za kar izrabi vsa sredstva, svoboda ni svoboda od nečesa, ampak za nekaj. Vajenec se ni v vsem strinjal z mojstrom, čigar teorija ni sledila novim tehnikam raziskav nezavednega, velikim bratom, ki so se iz vojaške skrivnosti prelevili v TV-norčke, vendar zaradi pietete ni bil kritičen do mentorja, kakor je bil posmehljiv do tekmecev.
Po prvem semestru so bruci pisali kolokvij. Med kratkimi počitnicami so morali preštudirati Elemente semiologije Rolanda Barthesa, da je stolica presodila bero. Za zelence prva preizkušnja, za profesorja rutina, ki jo je prepustil asistentu, da je nadzoroval potéče se. Pisali so A in B test, da ne bi sosed škilil k sosedu in čuvaj se je zakril z La Vanguardio. Ko je mimobežno pokukal izza časopisa, je z očmi kozla v zadnji vrsti ujel zlato runo z lazuritnima kolobarjema, kako si je izmenjevalo informacije s sošolcem. Odložil je čtivo in se sprehodil po predavalnici, ustavil se je za grivo v puloverju gimnazijsko smetanove barve in čez ramena bral, kaj sta napisali glavici, tresoči se v strahu, da ju bo poslal ven, a je stopil vstran, se zazrl v sinje oči in z nasmehom izvedel prastari obred dobrodošlice. Mlado si ni znalo pojasniti blagohotne naklonjenosti, morda ga je očaralo pisanje, nadzornik je zakrožil po prostoru, opazoval iz nevidnega gledišča, prelep italijanski angel sredi zoprnih pokvek flamske šole, približal se je mehkemu runu in zapičil pogled v nalogo, da bi vprašujoče dvignilo oko čistega plamena, a je le preplašeno strmelo v mirujoče pisalo. Zmotilo je njegov študijski mir, profesorja je prosil za vaje s študenti v prihajajočem semestru.
Ni preverjal udeležbe na vajah, študente je želel pritegniti s svojim védenjem, kdor jih bo redno obiskoval, bo deležen enakega prenosa očaranosti kakor v ljubezni, le da po prehodu prve ostane vednost, po drugi praznina. Plavolasec je pridno zahajal na vaje iz vede o znakih in se usedel v klop skupaj s kostanjevcem, največkrat v zadnjo vrsto, a ker so bile učilnice majhne, je bil očesni stik močan. Kako lepi bi bili najstniki, če ne bi bili tako mozoljavi, pojedo preveč sladkarij in hitre hrane, ki je izpodrinila mediteransko kuhinjo s sladko paradižnikovo brozgo, še preden so se zedinili, ali je paradižnik sadež ali zelenjava. Knjižničarko je prosil, naj brkljavko, študentko, ki si z nohti brklja po koži na obrazu, pouči o čistilni kozmetiki, tako da jo bo slišal tudi nečisti fant. V brani rubriki zanimivosti v dnevniku La Vanguardia, ki ga je priporočil študentom, je anonimno objavil članek o dančni popustljivosti trenutnemu zadovoljevanju gonov, kakršna je tešitev lakote z vročimi psi za vsakim vogalom, ki spodjedajo kultivirano prehranjevanje štirikrat na dan in genitalno spolnost prav tolikokrat na teden. Ker učinek ni bil zadovoljiv, čeprav je članek dosegel naslovnika, je aktiviral mozoljavčevo sošolko, članico skrivnega Komiteja za obrambo demokracije, organizacije bivših plavosrajčnikov, da si je pridobila zlatolaščevo zaupanje in mu priporočila prenehanje uživanja čokolade kot glavnega onesnaževalca kože. Fante se je zmedlo zaradi zanimanja za njegovo notranjo higieno, ko je bilo očitno, da niti zunanji ni posvečalo dovolj pozornosti, predavatelj je skrbno beležil, da si je srajco preoblačilo tedensko. Kisli ovratnik ga ni odvrnil od iskrečega pogleda, nevzhajano testo je moč gnesti in poljubno oblikovati v vence kakor prodajalko vijolic naučiti sonetov nesreče. Motilo ga je druženje dveh fantov, ki je kazalo predanost. Po smrti vodje je javno razkazovanje sprevrženosti postalo modno, vendar seksualna revolucija ni omajala temelja kulture, nadzora spolnosti: stereotip je višek izumetničenosti, ki ga družba použiva kot višek naravnosti. Vedo o življenju znakov v naročju družbe, vrtnica je znak strasti, je začinil z menjavo žensk med klani, kjer so prehranjevalne in spolne prepovedi soodvisne. Semiolog je v bistvu umetnik z velikimi ploščatimi lici politikanta prostozidarja.
Ignasi Mučenec je živel v velikem meščanskem stanovanju Eixampla, na Trgu zdravnika Latamendija s pogledom na park, nad semeniščem lučaj od univerze, ki mu ga je podarila družina, ko je pričakoval prvega otroka, da ne bi trpeli pomanjkanja prostora. Po popoldanskih predavanjih je pohitel domov prek univerzitetnega vrta z eksotami, z ribnikom z zlatimi ribicami, lokvanji, papirusom in zvedavo bakrenodlako mačko, ki je kasneje končala v reklami za zlobni ford ka, v kateri ji je strešno okno avtomobila odrobilo glavo. Ko so se študentje peš vračali skozi njegovo otroško igrišče proti svojim temačnim najetim sobicam v Gracii, se je tam že igral s sinom, ki je nedavno shodil. Vedel je, da se Jordi vrača po tej poti, a nikdar ni bil sam, pogosto je bil s Pauom, s katerim sta si v samopozabi izmenjavala duhovičenja, kakor bi pela ljubezenski duet, pozdravila sta ga, magister se je namuznil, nikoli niso spregovorili, nihče si ni predrznil premostiti bariere, si je ni želel, ali si je ni upal.
Teorija odvisnosti od zavrnitve, utemeljena na otroških izkustvih, je v Španiji doživela vrhunec. Predaval je o patološkosti ljubezni in ves teden čakal bežni pogled v parku sredi prometnega trušča, trenutek, ki ga bo hranil do prihodnjega skopičnega stika, igre želje in strahu pred njeno uresničitvijo, obred glorije in pasijona, hip živejši od časa, ki ga poželjeni preživi z drugim. Trpel je zaradi srčne nevroze. Par ulic proč na sprehajališču Gracia, pod hišo Jurija in zmaja, so dečki in pristaniški težaki prodajali kar sami, včasih se je sprehodil mimo njih z otrokom in si jih ogledoval, kakor da je zašel, nič kupil, čeprav bi se mogel videti zvezanega v mornarjevi mreži ali si natikati koščena kolena v naročje. Neobstoječa moška ljubezen je bila sveta, laskavci za pest pesosov jo zgolj onečedijo. Grško izročilo erastov in ugodnikov je prek arabskega prešlo v latinsko, od Granade do Barcelone, od Platona do Lorce, s predavanji pridobi ugodnika, kolega Miquel si je izbral atletskega Davida. A kako bi devičnik grmenje proti ljubezni mogel razumeti kot ljubezensko izjavo? Če violinska struna lahko trpi, potem je trpel kakor struna.
Ignasi Mučenec je svojega izbranca zalezoval semiološko, med vaje je vpletal stavke, ki jih je Jordi izrekel v pogovoru s prijatelji, v rumenih rubrikah resnih revij in časopisov je objavljal napotke za zgledno življenje, ki so natančno ustrezali trenutnim Jordijevim pregreham, od pretiranega ponočevanja, popivanja, do druženja z eno osebo, uresničeval je Jordijeve domislice, ki jih je ta stresal mimogrede, bolj povezane s poslom kakor s književnostjo, ustvaril je interaktivno televizijo, njen zaščitni znak je utripal, če so se misli, izrečene po televiziji, ujele z Jordijevimi, po radiu je komentiral njegovo početje in nemožnost pobega, z zvoki po napeljavah v študentski kamrici se mu je izpovedoval preko tega, kar je Jordi v danem trenutku bral, naključni mimoidoči so v pogovor vpletli Jordijeve neizrečene misli tako, da jih je hočeš nočeš slišal. Ko bo uvidelo sklenjen krog, se bo vdalo, brez izhoda ono sprejme nočnega čuvaja, če ga le muči dovolj. Poizkustven znanstvenik je čakal trenutek, ko bo ono opazilo kletko, v katero ga je zaprl, zakaj se ne odziva na ponavljanje svojih misli, ne pozna batjuške, ni bralo njegove knjige o znakovnem sistemu fašizma, v kateri je pokazal, da fašizem osvaja s poganskim čaščenjem boga s telesno ljubeznijo, kljukasti križ je znak spolnega akta. Nacionalsocializem je bil vendarle znanstven sistem novega človeka s frenologijo, genealogijo, toksikologijo, familiologijo. Potrpežljivost je božja mast. Razširil je kletko norcev in povišal dovod namigov, da bi se približal vrelišču. Budalo ni opazilo učiteljeve naklonjenosti, ki se mu je dobrikala z vsakega plakata, zato se je Mučenec odločil za taktičen izpad, da ga bo vzpodbudil k iskanju izhoda iz nevidnega zapora. Aktivistka Komiteja za obrambo demokracije je Jordiju nastavila mišelovko madridske šole:
- Zaljubljena sem v umetnika. To je skrivnost, ki je ne ve nihče. In ti, si zaljubljen? Počakaj, naj ugibam! V Mučenca?
Odgovor je bilo potrebno razložiti metodično: zanikanje je posledica strahu pred zavrnitvijo, ki je posledica zavrnitve, ki jo je občutil v otroštvu, ker ga je eden izmed staršev imel manj rad kakor drugi, kar se dogaja običajno. Drugi del odgovora, skrivnost, da je zaljubljen v kostanjevega sošolca, se razloži takole: vezanost na eno osebo ugodniku onemogoča izpolnitev in jo je treba prekiniti, kolikor ni ta oseba erast, ki si ga je izbral za pribočnika, da mu bo loščil škornje. Mučenec je Jordijevega očeta obvestil, da poslanstvo prijateljstva ni čustvena odvisnost, taka moška bi bila solzava. Prenekateri erast je študiral kamasutro z več kurtizani. Kar je enim prepovedano, je dostopno drugim, to je pogoj menjave.
Mator Jordija je pozval Pauovega matora na krizno zasedanje in zahteval od njega, da se mu sin neha družit z njegovim. Mator Paua se je izgovarjal, da ni član rožnih križarjev, vendar slabiči Jordijevega matora niso ganili, navrgel je nekaj o posledicah in se vrnil v gobjo postojanko. Jordi ni vedel za očetovo mešetarjenje, a prijateljstvo s Pauom se je ohladilo, čeprav ne čez noč, kot je pričakoval stari. Mučenec je družinama ponudil usluge strukturalizma, ki je razčlenil jezikovno, družbeno in osebnostno zgradbo, napočil je čas, da pripomore k odpravi neprilagojenega vedenja, kakor je farmacija v stoletju čudes s penicilinom odplaknila mnoge smrtonosne bolezni. Katalonska industrija zdravil je bila razvita, konkurenca neizprosna in zdravljenje družbe je obetalo neslutene dobičke. Fantje, ki so kazali znake medsebojne zaupnosti, so poleg kalcija v mleku uživali testosteron. Če jih ni naredili bolj trdnih v krutem svetu, jih je vsaj bolj kosmate in plešaste. Učitelj je cenil um, vdanost, magnetizem pogleda in konture telesa, poraščeni hrbti, evropska dediščina neandertalcev, so ga podžigali v prvinskosti. Moški hormon je še spodbudil živahno mladostno poželenje, zato so poleg limone v čaju uživali sedative, ki so jih varovali pred brezplodnimi strastmi. Proizvodnja pomirjeval in poživil je prekosila antibiotike, trg ni zmogel sproti porabiti novih odkritij in vzporedna dejavnost se je usmerila v droge sreče. Zaradi nespolne ljubezni, ki so jo širile med mladimi, so ustrezale novi čistosti, ki se ni spraševala, kdaj je že bila.
Na vajah je mag. Mučenec sledil redčenju las na Jordijevi glavi in gostenju brade prek mozoljev, ki so se mu še vedno zrivali okrog razveznjenih ustnic, ker ni upošteval njegovih navodil. Pod odpetim ovratnikom srajce je opazil poganjke dlak, ki jih na prvem srečanju ni bilo, skelelo ga je, da bi odpel naslednji gumb in pomočil roko v zamaščene kocine, ga uščipnil v bradavici, da bi ga napeti vabili k sirotni ljubezni, ki je bila poleg samomora edina avtentična, ker moške želje ni mogoče hliniti. Razlagal je homo sapiensove nezavedne mehanizme zanikanja.
- Hozana! je zapazil rdečico, kako se širi od Jordijevih štrlečih ušeš proti vratu. S kepo sinjega ledu namesto srca je zapičil pogled v Jordija, ko je v nadaljevanju uporabljal paronime: homonim, homogenost, homologija … Jordi je postal rdeč kakor kuhan rak, nikjer peska, kamor bi zaril svojo glavo. Zadrega je nasprotje ravnodušnosti, sovraštvo je sprevržena ljubezen, je učil rešenik.
Oral je ledino, iskal učinek glasu na telesu, ko vednost za nas postane vednost za zavest. Jordi je kljub nelagodju še obiskoval vaje intelektualnega brkljanja in se usedel v zadnjo klop, Mučenec se je igral s pomenjanji, nekoč je dal zasesti vse zadnje klopi, preden je Jordi prišel v učilnico, da se je moral usesti v prvo vrsto. Odnos med Jordijem in Pauom se je po kratkem kurzu skrhal, zdaj se ne sme vezati na napačen objekt. Po koncu diktature so deplasirani klubi rasli kakor gobe v buržoaznem mestu, ki je slavilo le ekscese v pravljičnost srednjega veka, iz resničnosti ustvarjalo opero, žive stroje za tek scenografije je skrivalo v mišjih luknjah, idealno mesto brez zgub, nepotrebnih, propadlih, zavrženih, bolnih, kruljavih, zupuščenih psov in sodomitov, ki so kakor kuga najedali civilizacijo v imenu seksualne osvoboditve, ki je že svojega očeta stala domovine in zbiralnikov vesoljske spolne energije. Prizadevanje za spolno svobodo je voda na mlin gospodarja, ki upravlja z užitkom, je uvidel pisec Zgodovine seksualnosti, ko mu je razkriti ustroj ustrojil kožo. Kar je pod snobizmom družabnega življenja mesta resnično delovalo, je bila prostitucija. Jordi je bil dovzeten za ideje razpada, odete v bandere svobode, romantične metafore, ki so povzročale zmedo v mladih glavah, zaradi česar je Platon pesnike izgnal iz države. Med žalovanjem za izgubljeno simpatijo ga je bolečina varovala pred novimi opeklinami in lažna čustva je bilo potrebno preusmeriti v napredovanje k vednosti, kar mu lahko najbolje omogoči on sam. V projekt je vključil družino in okolje, Jordi je srečeval gimnazijske sošolce, ki so mu izkazovali gnev do suhih vej, s katerimi se ne bi družili, bogi profi, ki ga dijaki kličejo pedi, kriv nič kriv. Uteho je iskal pri Dostojevskem, Idiot ga je vodil v samozadovoljevanje. Bo drkal nanj?
Prijatelj je Jordija povabil na predstavo, v kateri je pel Don Carlosa v Verdijevi operi. Gledališče Liceu je na promenadi Ramble, ki jo od Katalonskega trga do Kolumbovega spomenika v starem pristanišču čez dan zasedajo živi kipi inkovskega kralja, Charlija Chaplina, Michaela Jacksona, cvetlične gospe, angela, pikove pritlikavke, krastavega grbavca, ki iz brloga straši otroke, kot so v starih časih, ko je še smel biti javen grdavs dobrega in zla, otroci preganjali njega. Turisti ustavljajo maroške mornarje v belih oblekah in črnih čapkah, da bi jih fotografirali kot parado ponosa. Plastičen Che Guevara ženske lepote stoji kakor živi kip in obilni pasanti mu semtertja navržejo kak novčič v lonček ter čakajo, da bo puhnil iz cigare ali pomežiknil, a se ne zgane, ne glede na to, koliko kovancev mu vržejo, junak je postal zaradi nepodkupljivosti in odpovedi premoženju, niti svojim otrokom ni ničesar zapustil, le prekupčevalci, ki ne vedo nič o revoluciji, bogatijo s prodajo njegove podobe. Poleg leži stari fakir na žebljih, na zdrobljeni steklovini, je nože in žiletke ter uganja vsakršne vragolije, ne da bi si prislužil dosti denarcev, muhe že brenčijo, da je umetnik vzvišen nad denarnimi posli, kost in koža ne potrebujeta več od meditacije in zavojčka cigaret. Opera je imela v Knežjem mestu političen podton. Katalonci se so istovetili s Flamci, ki jih je v stoletju verskih vojn preganjal papist Filip II. Katalonski dan državnosti obeležuje neuspel upor proti španski nadoblasti. Schillerjevo dramo Don Carlos je angleški kritik v stoletju razuma razlagal kot boj luči proti temi, ustavnega sistema proti despotizmu, kar je podpirala priredba zgodovinskih oseb. Po vsakem požaru je opera vstala lepša in se kitila s samozavestjo meščanstva, v par desetletjih je zgradilo eklektično mesto za trume radovednežev, ki so prekašale gradbeno ekspanzijo. V stoletje in pol stari operni klub je prva ženska vstopila z razsodbo sodišča.
Novobaročna dvorana s parterjem, ložami in galerijo, okrašena s pozlačenimi štukaturami, rdečim žametom in lestenci iz brušenega stekla je bila nasprotje stilizirane scenografije predstave. Joan je bil v vlogi Don Carlosa lep, kajti dober, in dober, ker lep. V prvem odmoru so v foyerjih najavljali prihod Filipa II. in Elizabete, ki so ju pričakovale televizijske kamere kakor Davida in Victorio. Jordi se je napotil v Dvorano ogledal, da bi videl kralja in kraljico, ko je v množici obiskovalcev z visokimi kozarci cave v rokah prestregel pogled kratkolasega mladeniča v športnih oblačilih, ki je samozaverovano postopal med gospodi v smokingih in damami v večernih toaletah, kakor bi pričakovali njega. Neutrudneje je krožil, pogosteje sta si prekrižala pogleda, Jordija ni več zanimalo, kaj bosta povedala kralj in kraljica, pazil je, da ne izgubi športnega princa. Zvonec je končal zapeljevanje, luči so ugašale, gospoda se je vrnila v lože in Jordi je na drugi strani galerije opazil fanta, ki ga je zasledoval med odmorom, predstava se mora nadaljevati. Kraljičin balet se je iz jame biserov preselil v dnevno sobo. Ljubezen ujetega genija do speče bele perle se na domači zabavi z dostavljeno hitro hrano kakor v snu kresne noči prebudi v ljubezen paža do kralja, zanj je najlepši biser morja. Jordija je zabavala komična koreografija, vmes je pogledoval na drugo stran, če se bo upornik nasmehnil, morda celo njemu, a je srepo zrl na oder kot pevci, ki z zmrščenimi obrvmi pojejo bolj sebi kakor drugim. Bo šel v naslednjem odmoru v foyer? Imela sta različna izhoda in na hodniku ga ni našel, zavil je na stranišče, kamor ga je gnala živčnost. Prepoznal ga je od zadaj, stal je pred pisoarjem, zbral je ves pogum in stopil do sosednjega scalnika, a si ni upal ozreti ne levo ne desno, niti svoje zadrge si ni drznil pogledati, hvala bogu so začeli nad pisoarje obešati reklamna sporočila, ki sta jih proučevala kakor partituro. Prejšnji odmor sta skusila bližnje srečanje, ko pa sta stala drug ob drugem, si nista upala ne ozreti, ne dotakniti, ne spregovoriti. Jordi je slišal hrstenje zadrge, priložnost zamujena, ne vrne se nobena, sreča je splavala po vodi, je spustil življenjsko priložnost? Razočaran se je vrnil na svoj sedež, na nasprotni strani je opazil kritika in glej, pokimala sta si, Jordiju se je zdelo, da se mu je rahlo nasmehnil, ali je bil to le odmev njegovega smehljaja. Spet je bil kakor rosa sveža gavtroža. V sklepnem delu sta bila veselje pa žalost vkup. V duetu Nasvidenje v boljšem svetu Elizabete in Don Carlosa so mu po licih polzele solze. Svojo straniščno usodo je istovetil z junakom v grobnici, njegova ljubezen je bila žrtvovana za državne interese.
Ploskanje po zavesi je bilo bučno. Jordijeva simpatija je pri poklonu Don Carlosa vstala in vzklikala bravo, Jordi še nikoli ni storil česa takšnega, očaralo ga je, kako smelo je izražala navdušenje. Počakal je, da je zapustila dvorano in pohitel za njo, da bi se srečala na stopnicah, a stopnišč je bilo toliko in ognjevitež se mu je gotovo zmuznil po kakšnem stranskem. Ko je prišel v pritličje, ga je opazil, kako izstopa iz dvigala, prehitel ga je in se ustavil zunaj pri plakatu predstave z imeni nastopajočih, pogled mu je begal sem ter tja, da mu zajetnik ne bi ubežal, kdo bo pristopil, kdo bo mačka, kdo miš? Aitor se je ustavil pred drugim plakatom in preverjal zasedbo, Jordi bi lahko že večkrat prebral vse, a je stal pred stebrom, kakor vkopan. Aitor je začel postopati okrog vhoda po Rambli, arabsko sipini, pogledujoč proti Jordiju kakor žigolo in ta se je obrnil ter v zadregi prislonil nogo na steber kakor Debeluška. Loveč z mrežo teles, sta pozabila na gramatiko in logiko. Občinstvo je odšlo, z migljaji rok so ju z Ramble vabile maloletne črnke z dinjastimi boki in oprsji v tesnih oblačilih, nikdar upokojene Katalonke z ličili v barvah papig deževnega gozda, ki so pobegnile iz živalskega vrta in se naselile v parku svetovne razstave, ženske preoblečene v travestite, jovialni transseksualci s perjem, suličastimi petami in bižuterijo težko kakor viteške mrežaste srajce, premetanke erotičnih teles. Med njimi so koračili mladci eskadre − zaradi razlikovanja od španske se ni imenovala policija − v črnih uniformah s poudarjeno nagnjenimi beretkami, z vabeče preskakujočimi napetimi ritnicami v prešitih hlačah in s pendreki ob oškornjanih nogah. Opero so začeli zapuščati nastopajoči, najprej orkester, nato zboristi, na koncu solisti, ki jih je semtertja kdo čakal s cvetjem, med zadnjimi Joan, h komur sta skočila oba hkrati.
- O, se vidva poznata? je še pel.
- Ne.
- Saj že pol ure stojita tukaj!
Bari v El Ravalu, po arabsko predmestju, so komaj odprli svoja vrata, Joan je rad zahajal v La Concho, kjer je bil obkrožen s črnobelimi fotografijami filmskih div, šišami, arabskimi popevkami in maroškimi fanti, ki so ga spominjali na črne bisere Gida, Joyca, Becketta in Barthesa. Joanovo vprašanje po vtisu je predpostavljalo globljo pohvalo kakor čestitko, ki sta jo oba že zdrdrala, Aitor je podvomil o posodobljenju, kar pa pevske izvedbe ni prizadelo, a pričakovani nasmeh na Joanovem obrazu je vseeno zamrl. Jordija je osupnila Aitorjeva kritičnost po strastnem aplavzu, njegove ustnice so bile kakor velika temno rdeča lazarja, sam si je redkokdaj upal tako samozavestno izražati mnenje in vase gotovi ljudje, četudi malce prevzetni, so ga privlačili. Aitor se je dičil s citati iz umetnosti, mrtvih in živih jezikov, semiologije, kakor knjižni molj, ki ne ponočuje na bohemski sceni. Joan je kmalu spoznal maroškega prijatelja in mu obljubil privatne ure petja, da ga je spremil domov. Jordi je Aitorja povabil na ples v bližnji El Cangrejo, kjer so vrteli španske zimzelene, a že po prvem plesu ga je Aitor vodil do srednjeveških ladjedelnic, da mu je na dvorišču pokazal čoln-ribo, velikemu sodu podobno podmornico, kakršno so zgradili v stoletju izumov, sprva na človeški pogon, kasneje na parni stroj. Vračala sta se po stranski ulici cenenih prostitutk, mimo gotske bolnišnice Sv. križa s pomarančnim vrtom in z anatomskim amfiteatrom, moški in ženske so mokrili na ulici, prek Angelskega trga pred muzejem sodobne umetnosti, ki je prepuščal notranjost in zunanjost, ob njem so bivakirali brezdomci, mimo stare sirotišnice in norišnice do Univerzitetnega trga, koder so začenjajo široke ulice mrežnega načrta, od tam sta se oba peljala na Aitorjevem kolesu do Diagonalne avenije, včasih imenovane po Generalísimu Francu, voditelju Španije po božji milosti, kjer sta se njuni poti ločili. Aitor je živel v družinski vili v Sarrii. Nista si izmenjala telefonskih številk, srečala se bosta na kakšni predstavi.
Jordi je obiskoval vse Joanove nastope, želja, da bi srečal Aitorja, je bila iz dneva v dan močnejša. Svoji veliki ljubezni, Pauu, se ni nikoli izpovedal in ni hotel spet nekoga izgubiti, ne da bi ga ta imel možnost zavrniti. Prosil je Joana za ponovno snidenje z Aitorjem, a Radio 1, kakor je bilo Joanovo partizansko ime, je bil prizadeto brezbrižen, da Aitorja komaj pozna, se zanj ne zanima in nima pojma, kdaj ga bo spet videl, telefonskih številk pa ne daje. Naj ga vpraša za privoljenje, je vztrajal Jordi, prepričan, da ga pogrešana polovica ne bo odbila. Po sedmih dnevih večnosti mu je Joan posredoval Aitorjevo številko in ga opomnil, naj ga ne kliče kakor obsedena najstnica. Jordi bi od veselja pograbil prvi telefon, a se je obvladal in poklical zvečer, umirjeno kakor prodajalec življenjskih zavarovanj. Aitor je bil zadržan, trenutno je bil zaseden, naslednji konec tedna pa je nameraval v gore, kamor se mu lahko pridruži. Jordi je odšteval dneve, čez devet dni ga lahko spet pokliče. Ker ni hodil v hribe, si je kupil planinske čevlje, ti so ga na poskusni hoji na olimpijski grič ožulili in skrbelo ga je, če se mu bodo rane zacelile do romanja. Raztresen je pozabljal svoje stvari naokrog, dežnik, kapo, knjigo, vžigalnik, pero … in ko se je vrnil ponje, jih ni bilo več, kot bi jih kdo nalašč skril pred njim, kakor bi se poslavljal in si vsakdo želi njegov spominek. Bila je ljubezen na prvi pogled, na večni pogled. Za konec tedna, ko sta bila zmenjena z Aitorjem, so napovedovali spremenljivo vreme in kupil je še kanarčkast anorak. Poklical ga je v petek, Aitor se je bal vremena, a Jordi se z novo opremo ni ustrašil dežja. Kapljico izbranega medu je tista sobota vendarle prihranila zanj v svoji želodovi kapici.
Vlak je peljal skozi industrijsko cono za hribom s cerkvijo Jezusovega srca, mimo rimskega hudičevega mostu, do vznožja Montserrata, kjer sta se kakor osla v starih časih zagrizla v strmino naravnost skoz prelep deviški gozd, do roba napolnjen z vsemi znamenji mladosti, z roso, z gobami, z borovnicami, s ptičjim petjem. Cilj je vzpon, je razlagal Aitor, uren kot kozorog, Jordi je premočen repkal za njim, čevlji so ga žulili kakor skorjast hrast, hlastal je za zrakom, da ni mogel govoriti. Čudil se je Aitorjevemu poznavanju rastlin in živali, ki jim je ugajalo vlažno podnebje: bodičevje, sredozemski hrast, alepski in črni bor, večkrat jih je prizadel požar in na pogorišču so rasli košeničica, rožmarin, hijacinta, škrlatna orhideja, lilija, listopadni odmev nimfice, hkrati je nudilo zavetje pticam pevkam, slavcu, kanarcu, taščici in lovišče orlu. Oprezoval je za gadi, močeradi, napol izumrlimi zmaji, ježi, vevericami, svaril pred vepri in pogledoval navkreber za gamsi. Imela sta srečo z vremenom, sonce je gnalo sence po skalovju, kamor sta krenila, ko sta spod krošenj zakoračila med nizko grmičevje in so se nad njima strmo kakor prst božji, pragrič, dvigale poltretjo desetino milijonov let stare naplavinske kamnine, osamele stvari, ki so navdihnile arhitekte: Piščali, Šivanke, Magdalence, Faraon, Mrtvaška glava, zaljubljena Slona, konj Bernard in druge šahovske figure. Za Aitorja je bila čarobna moč vrhov prevlada osrednjega pradedovskega uda. Po kozji stezi sta prišla do Svete votline, kjer so v prvem stoletju rekonkviste, po znamenju veličastne svetlobe sredi noči, našli lesen kip Marije z detetom. Tu lahko vsi zapojemo skupaj z Marijo ali prek nje, ker je Bog pazil na nas, ker nas ljubi in nas varuje. Iz kapele so odnašali polne kartonaste škatle votivnih darov, za križnim hodnikom se je kakor na koncu blodnjaka odprl arkadijski vrtič na terasi stene, od koder je segal pogled do morja, po katerem je priplul sv. Peter, ki je prinesel s seboj kipec, izrezljal ga je evangelist Luka, kakor tudi onega v Bologni, h kateremu vodi 666 obokov. Aitor mu je z roko usmerjal pogled proti izlivu reke Llobregat, po zraku zarisal reko Poljubov, med njima je vabila Barca z vzpetinama, rojena iz morske pene, vrh nje so mirovali srf, jadrnica, jahta, križarjenka, tanker, na obzorju je v počasnem posnetku pristajal železni ptič. Kakor z vroče mivke mestne plaže vidi Jordi prehajanje globinsko modre v zeleno in te v peščeno rjavo, ribiča s palico na pomolu, Venero in mornarja, gola zagorela telesa s trikotniki dlak nad presredki, ženske spredaj, moški zadaj, trsje, borovce, spomenike ladijskih razbitin z odmevi galebov in siren. V samotnem oljčnem gaju je bil vodnjak, pri katerem si je Jordi umil noge in oblepil žulje z obliži, slekel si je majico, se osvežil z mrzlim izvirom po dlakavih prsih bisernih od mokrote in jih nastavil soncu. Aitor ga je opozoril na svetost kraja kot kakšno flenčo, sam si je le zavihal vlažno majico brez rokavov do prsi, da so se zlato zableščale mačice bibličnih ledij, si za trenutek odpel hlače in si popravil bukolične gate, ki so skrivale orodje satira, orumenele velike spodnjice, stisnjene okrog pasu s sprano elastiko, vidno skozi raztrganine roba, ki ga je spodvil pod hlače ter razkril vrh presredka, ta je razvnel Jordija, da je vanj kapnil ledeno studenčnico, Aitor se je bliskovito obrnil in že sta se oprijemala okrog vročih uleknjenih trebuhov in hrbtov z riževo gladko kožo ter se kakor rokoborca trikrat zavrtela v hiperboloid. Med njima se je dvignil razgret vonj, ki je spominjal na muškatni orešek in kaviar, na sveže školjke in urin v mladi travi. Aitorjev znoj je imel okus po morju in Jordi je vohal grenki med njegovih komaj opazno poraščenih pazduh. Po poganski poroki sta skupaj použila jabolko in objedek zalučala v globočino, kjer bo vzklila dežela Duhovnika Janeza. Aitor mu je pravil priliko o sv. Jordiju, rimskem vojaku na belem konju, ki je rešil princeso pred strašnim zmajem, ta bi se poročila z njim, a se je zaobljubil materi Cerkvi, zato mu je dekle poklonilo Sveto knjigo, on pa njej rožo, zraslo iz zmajeve krvi. V spomin na žrtvovano zemeljsko ljubezen za nebeško katalonski moški na jurjevo svojim izvoljenkam podarijo vrtnico, ženske pa svojim dragim knjigo, tako je jurjevo postalo dan knjige. Jordi je iz nahrbtnika vzel svojo knjigo domače izdelave in jo poklonil Aitorju s posvetilom z verzi Nazima Hikmeta:
Če jaz ne gorim,
če ti ne goriš,
če ne gorimo,
kako iz teme ustvarjamo svetlobo?
Aitor se mu je zazrl globoko v modre oči, rekoč, da se da v tej deželi lepo živeti, če nisi gej ali se ne ukvarjaš s politiko. Svetoval mu je objavljanje, da ga ne bi ubili. Jordi ni razumel njegovih besed, Aitor je položil svojo dlan čez njegovo, naj mu ta roka vse pove. Govoril je o turih in angelih, o skrivnosti trajne pigmentacije, o prerokbi v sonetu, o rešitvi v umetnosti.
Nadaljevala sta po poti rožnega venca s skrivnostmi Marijinih radosti in bolečin, s križanim na robu prepada, do bazilike, kjer domuje zavetnica Katalonije in plodnega zakona, pri njej je molil ustanovitelj Družbe Jezusove, njej se je priporočila mama operne dive. Postavila sta se v vrsto, da sta črni materi božji poljubila roko, v kateri drži univerzum, in jo vsak zase prosila, Jordi življenja z Aitorjem, ta pa večnega življenja. Deški zbor pri maši je odpel Salve in Virolai. Začelo se je oblačiti, naj nadaljujeta vzpon na najvišji vrh sv. Hieronima, kjer je najboljše opazovališče sklane lastovice in sivega sokola, najhitrejšega na svetu, morebitni sončni žarki bi gekona zvabili iz poč, v režah bi ju utegnila pozdraviti pirenejska zvončnica, lila cvetoč medvedji uhelj in endemitski skorjasti kreč, zlato krhka kraljičina krona, okriljena z latastim socvetjem carrarsko belih lističev kakor Berninijeva Dafne. Poldne je odbilo pred debelo uro, zavoljo magije hrepenenja bi Jordi podaljševal čudenje Aitorju, če bi ošiljene prekle padale z neba. Oblaki so viharniško vršeli okrog vršičev, med njimi je semtertja kakšen žarek še obsijal jeanned'arška popotnika, stenski kuščar jo je čavsnil v špranjo, dotaknila sta se kraljičine krone, ko sta se po izklesani poti vzpenjala proti vrhu volje do moči. Mistral grozečih oblakov ni odnesel, čedalje bolj so črneli, dimasta megla se je spustila do nog, videla nista ped pred seboj, začelo se je bliskati, utrgal se je oblak in ulilo se je kakor iz škafa. Stisnila sta se k steni pod previsom, a jima je voda kljub temu pljuskala za vrat, v hipu sta bila premočena, kakor bi prišla iz morja, grmelo je kot iz Napoleonovih topov, rušeč Montserrat, tresoč sta se prižela, proseč Marijo! Zver klopotajočega drobečega se grušča v peskovniku boga je prestrašila Jordija, izvil se je iz objema in skočil na pot, ne videč, čulo se je gromeče bobnenje salv, ko ga je potratnik vzel s seboj. Za trenutek je Aitor uzrl roko, ki ga je skušala doseči, preden je pesniško povračilo zameglilo vid.
Ob začetku drugega semestra so bruci semiologije na barcelonski univerzi pisali kolokvij. Pazil jih je dr. Ignasi Mučenec, brez konca je bral La Vanguarido, dokler ni z vizigotskima kocinama, ki sta mu štrleli iz nosu, v zadnji klopi zasačil dvoje mačje zelenih očes. Sprehodil se je po predavalnici in se ustavil za hrbtom podeželskega nimfka, vitje rok je izdajalo slo, to bo še plezalo …
Avtorjevo pojasnilo
[uredi]Ležeče natisnjene povedi so medbesedilna komunikacija z naslednjimi deli:
- Vladimir Nabokov: Lolita, prevedel Janko Moder, Ljubljana: Sanje, 2005.
- Eduardo Mendoza: Mesto čudes, prevedla Vesna Velkovrh Bukilica, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992.
- Tom Lanoye: Kartonaste škatle, prevedla Mateja Seliškar Kenda, Ljubljana: ŠKUC, 2007.
- Roland Barthes: Retorika Starih, Elementi semiologije, prevedla Rastko Močnik, Zoja Skušek-Močnik, Spremna beseda: Rastko Močnik: Studia humanitatis danes, Ljubljana: ŠKUC, ZI Filozofske fakultete, 1990.
- Roland Berthes: Učna ura, prevedla Barbara Pogačnik, Ljubljana: Društvo Apokalipsa, 2003.
- Umberto Eco: O literaturi, prevedel Matej Leskovar, Tržič: Učila International, 2005.