Ataka
| Ataka Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. • dno |
1.[uredi]
Pa je bila zopet enkrat revolucija. Skrito in očito rovanje časopisov, šepet in krik agitatorjev, nemiri, demonstracije, ljuto nastopanje policije, stavke, novi nemiri, prvi streli vojaštva, generalna stavka, barikade, bombe, umori na drobno in na debelo, kri, kri, kri ... Prav in pravcat upor. Zopet se je zgodilo, da je menil preplašeni vladar:
»Moj Bog, to je revolta ...«
A prvi minister si je popraskal plešo ter kliknil z bridko žalostjo:
»Ne, Sire, to je revolucija!«
Naj omenim, da istorije nisem doživel sam; pravil mi jo je prijatelj Maksimka. Čudno je njegovo pripovedovanje: na divanu sedi, noge podvite po turški šegi, zavijaje se v starodaven raševinast plašč; desnica se mu dviguje kakor k prisegi, tri prste v zrak, dva zaprta, in tako se zdi s svojo čudaško pozo in z licem v okviru neurejene brade še najbolj podoben vztočnemu svetniku. Besede se mu razsipajo tuje in blodno, kakor listje, ki pada od onostran visokega zidu; in kadar se razvname, so skrivnostni žarki v njegovih očeh, odsev brezpametnega dna; ne dozreš ga, ne domisliš ...
Jaz, ljudje božji, ne znam pripovedovati kakor Maksimka; ne morem sesti pred vas na divan, podviti noge, zaviti se v plašč in nabrati svoje fiziognomije v gube Maksimkovega obraza. Zato vam razkažem povest po svoje, z lastnimi besedami, po lastnem spominu.
Da, bili so nelepi časi: krvava revolucija, prosim vas! V tem pa so se prispodabljali vsem drugim usodnim dramam človeškega življenja, da so jih povzročili, podpihovali vedno iznova, tirali naprej in se razmahovali v navdušenja spričo njih škrlatne groze baš tisti ljudje, ki niso tvegali svojega življenja: zakotni časopisci in demagogi, ki so netili ogenj s papirjem in besedo v zatišju debelo obzidanih kleti, stradajoči študentje, ki so kovali socijalne teorije ob praznih kaminih, zapiti poetje, bruhajoči himne upora in tiranomorstva, kadar so poslušali izza vogalov, kako se ob divji žalostinki mitraljez pobija rodni brat na barikadah.
Tisti, ki so prelivali lastno in tujo kri ter gnojili z mastjo svojih razstreljenih možganov žejne špranje pocestnega tlaka – o, tisti že davno niso bili več prepričani o pravičnosti in nepremagljivosti svojega početja. Ali veš, prijatelj, kako se delajo revolucije? – Vzemi par tisočev naroda, kateregakoli, samo da je nezadovoljen in ogorčen, ter jih prepričaj, da bi se jim lahko godilo bolje, dopovej jim, da so tlačeni, opljuvani, izzvani, in da ni kriva njih lastna mlačnost, nego kruto tiranstvo tegaintega zatiralca. Par tirad v časopisih, nato par zborovanj z bobnečimi govori: kriči, kolni, razjokaj se na odru, če moreš. Potem izpusti ljudstvo po ulicah, a previdno, ne ujemi se za besedo, kajti vse je izgubljeno, če ne bodo obešali drugih namesto tebe. Gnev množice se bo razvnemal sam od sebe ob divjanju in razdiranju: najprej pridejo na vrsto okna in vrata, kmalu tudi glave. Ti glej samo, da tiraš stvar do prve krvi in do trpljenja nedolžnih; pokoplji žrtve z lepimi besedami, pol dela si opravil. Zdaj kuri, podpihuj, neti; suvaj ljudstvo pred jekla oborožene sile. Ena fraza je dovolj; ti ne veš, kako raste glorija fraze v takšnih časih! Sam se lahko bojiš, a glej, da se ne preplašijo tisti, ki umirajo za tvojo resnico, misleči, da je njihova; naj se ti ne smilijo, ko jih bodo želi krogljemeti, ko jih bodo kosile sablje: kri in politika sta kakor voda in mlin. In tako – dokler ne pridejo poslednje strahote, dokler ne prikipi gnev tolpe in gnev oblasti do vrhunca: takrat si človek, ki je dobil svojo pravdo. Trpin bo že davno čutil, da počenja brezmiselnost, mori in se daje moriti za puhlo pajčevino; a baš, da se ne oglasi strašni ukor pameti in vesti, baš, da se ne rodi blazni strah zločinca – ti ga boš že dolgo nosil v sebi – strah, ki je plod spoznanja, da človek ni grešil za svojo resnico, bo dirjal tiso za tisočem v naperjene bajonete, rajši kakor da bi poslušal razum in vest. Zdaj si zmagal: ti, tvoja ideja ali tvoja korist, kar je bilo; šele takrat je vojskovodji vspeh gotov, kadar se bije vojska slepo, kadar se mož žrtvuje smrti, da se ne bi bal. Plaz bo drl naprej, ne štede življenj, dokler ne pokoplje vsega, kar je bilo. In na čelu klasja bo padala mladost, tista plemenita, svetla mladost, ki je vselej pripravljena razškropiti svojo kri za odlično govno, kakor je neprestano gotova izgubiti dušo in srce za poljub krasne vlačuge.
Mogotci so še tajili revolucijo, in vendar je bila, stala je na pragu hiše, rdečo jakobinko nad blaznim režanjem obraza, krvavi nož v rokah. In do malega vsi glasovi so se mešali v takšno zmešnjavo, da ni več ni bilo razločati glasov starih, izkušenih ljudij, ki so govorili:
»Kri ne teče za nikako novo svobodo, ne za novo dobo, ne za novo misel; zakaj, odkar stoji svet, smo gledali brezbožne grešnike, ki gnoje svojo rž s krvjo nahujskanih bližnjih, in bedake, ki se koljejo v tuje nasičenje«.
2.[uredi]
Ana se je tiho ukradla čez prag. Žalostno je bilo doma; v obednici je ležal starejši brat, bled, brez zavesti, dušo na jeziku. In tla so bila še vsa krvava.
Vsi razen bolehnega očeta-vdovca, ki je jokal in prosil s trepetajočimi rokami, so bili revolucionarji, ne izvzemši nje in njenih sedemnajstih let. Starejši brat je hodil ponoči in podnevi mnogo iz doma; Ana ga je imela za velikega junaka svete stvari in si je mislila natihem :
»Vedi Bog, koliko krvi je že prelil!«
Pred tremi dnevi je prišel brat domov, s koraki in razmahi, kakor da bi bil pijan od čudnega vina; kazal je okrvavljeno rutico, pestil se z vzduhom in kričal kakor igralec v tragediji:
»Poglejte vsi! Glej tudi ti, Ana – in ti, oče – poglej: to je kri mojega najboljšega prijatelja! Mrtvega smo ga nesli s Petrovega bulvara: oklopnik ga je, s sabljo, glavo na dvoje! Njegova kri, prijateljeva kri! Toda stokrat ga hočem maščevati!" je hripel, stiskaje pest.
Še tisti večer je izginil in ga ni bilo več domov. Danes navsezgodaj – v daljavi je prasketalo od pouličnega boja – se je vrnil, s strašnimi, kratkimi, zateglimi koraki. Prišel je, tipaje z rokami ob steni kakor slepec; obraz je bil zid, ne koža. Sredi sobe se je še trenotek lovil po zraku; oči so mu bile velike in tuje, steklenim krogljam podobne. Nato je dvignil desnico do ustnic; toda roka z iztegnjenim kazalcem je omahnila pred dotikom, in kakor rdeča struna ji je sledil curek krvi. Sunil je z glavo naprej ter se zrušil na čelo; ko so ga položili v postelj, so zagledali na sredi prsi drobno rano, kakršne delajo tisti fini, dolgi štirirezni bajoneti.
Zdaj je ležal brez zavesti; morda je umiral. Oče je ihtel ob znožju, tarnal ter v eni sapi preklinjal revolucijo in tirane, 'brezvestne morilce':
»Zato plačujemo davke; za svoj lastni, krvavo prisluženi denar takorekoč sem kupil prokleti bajonet!«
»Ne jokaj, oče; tudi mojega brata so ubili, ne le tvojega sina,« je krasnoslovil mlajši brat, lep osemnajstleten mladenič, in da ni bilo vse tako silno žalostno in moreče — Ani bi se bilo zdelo, da mu prizor ugaja.
»Ali bo umrl?« je tiho vprašala prijatelja ranjenčevega, dijaka medicinca, ki je sedel ob zglavju in majal z glavo.
Ozrl se je in jo pogledal s sivimi, sočutnimi očmi, a nato je nervozno dvignil rame in molčal.
Anine oči so skelele, kakor da ji je kdo požgal obrvi z razbeljenim železom. Nekaj težkega in dušečega je ležalo v zraku domačih sob ter se družilo z vonjem karbola in obvez v tako neznosno muko, da se ji je mahoma zahotelo ulic in svobode.
»Moj Bog, moj Bog!« ji je šinila misel po glavi. »Brat umira, oče plaka, in jaz ne najdem solze. Strašno mi je, umrla bi rajša nego živela, in vendar se zdi, da ni žalosti v srcu. Kaj nam je vsem napolnilo možgane, prepojilo zrak, ki ga sopemo, zagrnilo solnce, ki nam sije z neba?«
Nato se je spomnila, kolikokrat je videla v teh podivjanih časih teči človeško kri: mimogrede na ulici, skozi okno domače hiše, v neštetih sanjah ... In sama je želela, da bi tekla – vsa da bi iztekla »brezvestnim mogotcem« ta vroča, žarkordeča kri, kadila se po ulicah, napajala zemljo, barvala kolesa in kopita s čudno, pošastno zgovornostjo svoje barve!
»In komur ni žal tuje, temu se tudi rodna kri ne smili«, je zaključila v mislih. »Zver se je oglasila v naših žilah: v sleherni mišici udov, v slehernem atomu zblaznelih možganov se stresa in drgeče nestrpnosti, da bi izbruhnila in oskalila zobe ...«
Na hodniku je bil oster jesenski prepih.
»Jasno nebo mora biti zunaj«, si je rekla Ana. »Čemu so zagrnili okna? Zaradi brata, filantropi ...«
Takrat ji je ušel pogled skozi napol priprta vrata bratove sobice, tistega lepega črnolasega brata, ki je stal pri umirajočem in krasnoslovil z donečim, zadovoljnim glasom. Začudena, kako da baš danes ne zaklepa, ko sicer ne trpi pri sebi žive duše, je pritisnila na kljuko in vstopila z opreznim korakom. Oprema sobice je bila trezna, skoraj siromašna: omara, postelja, miza in stol ter polica z obilico knjig. Toda knjige so ležale zdaj po tleh; na polici je stalo polno čudnih priprav, steklenic s kemikalijami in raznoterega orodja. Miza je bila pokrita z železjem: debele lite škatlje, velike kakor pest, in pri steni, le neskrbno zakrita z listom papirja — steklenica z rumenkasto, kristalčasto vsebino.
»Ah, glejte,« si je mislila Ana ter radovedno približala obraz. »To so tisti ljubeznivi strojčki: ko pade, vzdigne hišo od tal ...«
Toda poleg mize je stal zaboj, ki ga še ni videla pri hiši; bil je zaklenjen, a ključ je tičal v ključavnici. Ana je za hipec obstala in prisluhnila; ko ni slišala glasu, se je sklonila in odprla: zaboj je bil poln tistih novih, duhovito zamišljenih samokresov, ki se bašejo sami in so zmožni oddati svojih osem strelov v manj nego treh sekundah; poznala jih je, kajti poleg pikrinove bombe so bili te čase najbolj hvaljeno orodje napredka in preporoda.
»Ej, bratec!« se je nasmehnila Ana, »tega nisem slutila, da si tako slove poglavar; nikomur nisi povedal. Bog pomagaj; kadar zašije narodu zmaga, utegneš postati predsednik republike!«
In že je zopet čutila tisto neznosno davljenje zavesti, da je vse kar dela, misli in gleda, brezsmiselno in pusto, kakor da bi stala velika laž nekje tam zadaj in premikala s hudobnim prstom svoj neprodirni pajčolan. Zbežala je po stopnicah.
»In kam?« se je vprašala na široki cesti. Hladno, neskaljeno sinje nebo je vabilo iznad rumenkastosivih hiš; konec ulice se je rdečil, na tlak so padali žarki jesenskega predvečera. »V park? – Tja zdaj ne hodi nihče razen sodrge; a zadnji je bil ves prazen, in ko sem zašla do srede, je razločno dišalo po mrliču ... Mehanično je nadaljevala pot.
»Da, k Heleni,« ji je prišlo na um, »k Heleni pojdem ... Kam bi šla, če ne k Heleni? Nevesta mora vendar vedeti, da so ji ubili ženina. Kako bo plakala, revica!«
Toda čutila je, da se ji ne smili.
3.[uredi]
Ko je bila že davno mimo Helenine hiše, se je spomnila svojega namena in hotela nazaj. Ali preden je potegnila z roko pod lasmi, da si prežene topo brezmislije duha, že jo je osupnil šum množice na bližnji veliki cesti. Šele zdaj je videla, da drvi mimo nje polno ljudi, ki kriče z razburjenim, srditim glasom; trije redarji na konjih drve za mladim človekom v delavski bluzi, ki beži in omaguje. Zdaj – je obstal, obrnil se, tam dale že na vogalu, ter nastavil stisnjeno pest na čelo. Ana je zaprla oči; oster pok se je zaslišal, in ko je pogledala, je ležal neznanec na tleh, a tekoča množica se je spotikala nad njegovim truplom.
Ana je čutila, kako prebledeva; hotela je nazaj. Okrenila se je in obstala, da se opre na železni drog kandelabra, kajti kolena so se ji šibila, ne od strahu, marveč od čudnega razburjenja. Toda že jo je nekaj sunilo in pahnilo naprej. Ozrla se je še enkrat: vsa ulica je bila zgolj drveča, razljutena, tuleča in čimdaljebolj gosta množica. Zadaj nekje so udarjali težki škornji vojakov in rog je trobil k naskoku. Ana je pričela bežati z ljudmi, spodtikati se, padati jim pod noge, vstajati in padati čez druge. Iz stranskih ulic so lile ravnotakšne divje in zbegane množice, ali pa so stali vojaki z nasajenimi bajoneti od stene do stene.
»Na Parlamentni trg!« so se oglasili kriki med ljudstvom, ponavljajoči se kakor odmev v gorah, rastoči do grmenja. Reka ljudij je zavila na desno. V široki svetlobi trga pred zbornico se je vzpenila še nekolikokrat, zavalovila kakor ogromen vrtinec in obstala.
Ana je čutila nesnažno, vroče dihanje ljudij, kako ji je vrelo od zadaj mimo las in lica; tako zagvozdena je bila med njimi, da ni mogla odtod.
»Streljati nas hočejo, kakor zajce«, se je oglasil možak v bližini.
»Da, satani!« je menil drugi. »Zaprli so izhod; zdajle, ko ga odpro, še preden se utegnemo razškropiti, nas prime konjiča.«
»Bog se usmili! Dandanašnji je človek poceni kakor živina: kolješ – kolji; kristjan ali podgana – kaj te skrbi?«
»De Waal je krvoločen tiger. Rimski cesarji niso prelili več krvi kakor on ...«
Ana je poznala grofa de Waal iz pripovedi svojih bratov; tudi videla ga je, jahal je mimo okna po ulici, baš ko je postal vojaški guverner glavnega mesta. Bil je izmed tistih krvnikov, ki more manj zaradi namena kakor iz globokega, besnega sovraštva do ljudij, zaradi moritve same. Pripovedovali so, da mu nikdar ne igra smehljaj na bledih, stisnjenih ustnicah, in da v njegovem srcu nikoli ne biva usmiljenje. Vsi poizkusi, umoriti ga, so se bili ponesrečili, med njimi tisti, ko se je grof de Waal, jahaje mimo srdite množice, nenadoma sklonil s konja iztrgal mlademu Židu bombo v tistem trenotku, ko jo je zavihtel – iztrgal mu jo in jo vrgel v sredo množice: štirideset ljudij mrtvih! – Zdaj, ob čimdalje večji nezanesljivosti domačih čet, je grof de Waal podpiral svojo moč s kolonijalno konjico; deloma sinovi puščav, deloma tujci in domačini, podivjani od službe med barbarskim ljudstvom naselbin, so mu bili zagoreli konjiki slepo, strašno orožje. Izpuščena v nemirno množico, je klala takšna četa točno in brez prizanašanja kakor stroj.
»Zborovanje so imeli, javen shod; moj Bog, in zato – ... Ali je še pravica na svetu?« so govorili v bližini.
Množice, zaprte od vseh strani, vklenjene z gostimi verigami bajonetov, se je polastil povrh nemira tudi neopredeljen, brezumen strah, in se razširil mahoma kakor kuga. Tudi Ano je navdala slutnja, da se bliža nekaj strašnega.
»Kako čisti in beli so stebri arkad pred parlamentom ...« je ponavljala sama pri sebi, samo da ne bi mislila o tistem, drugem ...
»Prodrite kordone, ako vam je življenje milo!« – Klic se je začul in hipoma razmnožil; trenotek kasneje je vstajal iz tisočerih grl. Masa ljudij se je zganila kakor gosto olje na nagnjeni deski; in jedva se je premaknila, že so zadaj in ob straneh zatrobili rogovi. Kriki, splošno tuljenje trum ... Vzprasketali so streli iz samokresov; takrat se je kakor iz zemlje iztrgal divji glas, poln groze, obupa in jeze:
»Konjica! – Konjica!«
Nekaj hipov se je zazdelo, da vse utihne. Molče, brez krika in šuma, kakor čeda je sililo ljudstvo na vse strani. Ana je začutila za seboj stopnico; ozrla se je in videla, da stoji na pragu odprte, razbite prodajalne. Umaknila se je vanjo, preko zdrobljenih šip in vrat, ter si oddahnila v pomirjenosti žrtve, ki je vsaj za trenotek oteta.
Nedaleč so zavrisnili rogovi k ataki. Približalo se je tisto strašno, trdo grmenje asfalta pod stoinsto kopiti; krik ki se je zopet porodil, se je kmalu združil s pokanjem karabink. Nad glavami tolpe so zavihrali beli burnusi, zalesketale široke sablje in naglo svetlikanje strelov. Zdelo se je, kakor da prodira strašen klin vse globlje in globlje v živo, drgečoče, ječeče testo.
Že je videla Ana postave konjikov, divje izkrivljena lica, telesa, skrčena na sedlih, mahajoča z oboroženimi rokami kakor truma satanov.
Tisti hip pa se je zgodil čudež.
Iz enega grla je zaoril – iz množice – krik, tako bolesten in žaloben, obenem pa tako rezko in presunljivo glasan, da je otrpnilo v njem sleherno gibanje:
»Brate bijete! – Neoborožene brate ...«
Zazdelo se je, da je pritisnila težka zavora na hitrost smrtonosnega klina; kakor da bi šinila iskra iz električne duše množic ter prešinila jezdece vse hkrati, in jih vzdramila iz ljutih sanj.
»Brate bijete ...« je ponovil tisočerni krik.
In kot od magične sile so se povesile sablje in cevi karabink; konji so obstali. Zavladala je skoraj grobna tišina, ki so jo motili zgolj srditi klici poveljnikov in čudna, kakor preplašena grožnja rogov.
»Brate ...«
Glas se je dvignil in zamrl v pošastnem, mrtvaškem grmenju nerazločnega kaosa krikov. A ta hip se je klin konjiče zmedel, kakor v hipnozi so roke obračale konje – minuto še – in jezdeci so krenili nazaj, s počasnim korakom premagancev.
Ana je dvignila roko nad oči: eden je bil ostal. Mlad častnik, bled pod zagorelo poltjo, obraz obrit, ustnice stisnjene, je ostal, kakor je bil prijezdil na čelu. Ko se je obrnil, da krikne s hripavim glasom nekaj nerazločnega za svojci, se je Ani zazdelo, da ima okrog oči in ust iste grozne, bolestnodivje poteze kakor grof de Waal. Nekaj se ji je skrčilo v prsih. Častnik pa – ali je blaznel? – jedva trideset korakov od nje, je ta hip pognal konja, dvignil sabljo in se zaril v množico naprej.
In zdaj se je vrgla tolpa nanj, kakor močnejša zver, objela ga s stoinsto rokami ter ga potegnila s konja na tla. Še parkrat se je zalesketala sablja v čistem, hladnem večernem vzduhu; nato se je zgostil nemiren klopčič, obdajaje se s srditim krikom in mahanjem rok ...
Ana je videla, kako drgeče v sredi tega klopčiča strašna, toda pojemajoča borba. Ljudstvo se je gnetlo semintja. Toda njo je grabilo za grlo tako ostudno, neznosno čustvo: da je bil on – on med vsemi temi tisoči edini junak, in kako tako strašno podlo in strahopetno je, da ga ubijajo.
»Nikarite! Pustite ga, mrzke duše! ...«
Ali je bil njen glas? – Vrgla se je med ljudi, pehaje s šibkimi komolci. Kakor da bi trajala celo večnost, ta pot do njega ...
Zdajci se je zopet razgrnilo rjovenje med množico: krvava roka je dvigala nad tistim klopčičem okrvavljen kos človeškega mesa!
Ana ni slišala, kako so zatresketali krogljemeti. Množica jo je vrgla na drugo stran in jo nesla s seboj. Ljudje so padali na desni in levi; čez dolgo časa, ko je zagledala okoli sebe hiše domače ulice, ne vedoča, kako je pribežala vanjo, je začutila skelenje na desni rami in lepljivo vlažnost po životu in rokavu.
Stopila je v obednico. Oče je klečal ob postelji – brat je bil mrtev, mlajši je škripal pred oknom in s patetskimi vzmahi stiskal pesti.
Brez čustva, brez misli je Ana kriknila z blaznim, hripavim krikom ter se zrušila na tla.
4.[uredi]
Dolgo je moralo trajati ... Drevesa so stala gola, oster piš je pometal listje na ulicah – zakaj ljudje so se še vedno morili za staro bodočnost, za novo prošlost, za krivo pravico in za nezmiselne misli. Še vedno je tekla kri, svetost rodbine in ognjišča se ni bila vrnila, delo, ki so se v njegovem imenu razigravale vse strahote, je počivalo prej kakor slej.
In če pokanje pušk in hrup množic skozi zaprta okna ni prodiral v sobico, kjer je prebolevala Ana svojo težko bolezen – vesti so prihajale vendarle; slišala jih je v polglasnem razgovoru domačih, ki so se pomenkovali za zaprtimi vrati.
Mlajši brat je bil postal čudno nežen do sestre; zdelo se je, kakor neverjetno je bilo, da ga navdaja odkritosrčna ljubezen in resnična skrb, kadar čuje no in dan ob njenih blazinah.
Ko se je prvikrat zavedla, je videla njegovo lice nad svojim in čutila njegovo dlan pod glavo. Nekaj težkega in zoprnega ji je navdalo srce; toda na spominu je ležalo kakor bela megla, ki se le nerada in leno umika šibkemu, rahlemu dihu.
Molčala je, kajti zdravnik ji je bil prepovedal naporne razgovore; a dočim je mislil komaj potolaženi oče, da Ana počiva, je ona brez prestanka premišljala: kaj je bilo? – dodajala spomin za spominom in gradila sliko tiste strašne ure, dokler ni stala jasna in osvetljena pred njo.
Bratove oči so zrle tako toplo in skrbeče.
»Zdaj ti je bolje, Anuška ...« je govoril z nenaravno nežnim glasom. »Kmalu pojdeva skupaj na izprehod: ali boš hotela? – Ko si ležala bolna in si bledla po cele noči, ne veš, kolikokrat sem si očital, da sem se v teh časih tako malo menil zate, in kolikokrat sem spoznaval – kaj bi izgubil s teboj. Ti moraš biti natihem pač huda name ... Oprosti, da si preveč samevala, revica!«
In kakor besede, tako je bil prisiljen smehljaj, s katerim se je sklonil k nji, da jo poljubi na čelo. Toda naglo je umaknil obraz: dvoje oči, široko odprtih, ga je gledalo s tako brezdanjo grozo, kakor da bi smrten stud iztezal dvoje bledih rok in se branil: pusti me, pusti!
Brat je zardel, prebledel in vstal od postelje.
»Bolna si, Ana,« je dejal z istim sladkim glasom, a zdaj je bil trepet v besedah. »Bolezen ti je ranila dušo, zato me sovražiš ...«
Dva dni ga ni bilo k nji. Tretji dan je prišel, in nato dan za dnevom, toda ni ji več vsiljeval prijaznosti, niti ne skrbi. Zdelo se je marsikdaj, da išče besed, da hoče vprašati in govoriti, in da bi rad izdavil tisto vprašanje, pa mu tiha bojazen ne da. Ana je zdaj pričenjala razumevati, kaj ga vleče k nji; jasnilo se ji je, da je morala v bledenju svoje bolezni govoriti o tistem groznem, ostudnem, nizkem umoru tam na Parlamentnem trgu in o svojem nenadnem sovraštvu do brata in do vseh ljudij, ki more in rešujejo svobodo – da bi enkrat vsepovsodi kraljevala podla pravica drhali.
»Vse, kar je mrzkega, se zbira pod rdečo zastavo ...« je šepetala izmed stisnjenih ustnic, zavedajoča se, da bi mogla ona s svojo šibko žensko roko prav tako moriti in ubijati, le ne mogotcev, močnih in pogumnih, nego suženjsko golazen, ki zato trpi in mora nositi svoj jarem, ker je preveč neplemenita za svobodo in v svoji borbi za vsakdanje nasičenje sovražnica vsega, kar je lepote in sile na zemlji.
Med temi mislimi se je včasih začrtalo takšno divje sovraštvo do svojcev, do živega in do mrtvega brata, da je vztrepetala pred njim.
In kadar je sen razvijal svoje slike, je prijahal tisti bledi, mladi častnik na afriškem šarcu, jezdil v krvižejno tolpo, ostal sam, zapuščen od svojcev in poginil raztrgan od suženjskih rok – in zopet je grabilo Ano tisto daveče čustvo, ki ga je tešil in uspaval šele maščevalni govor krogljemetov.
Prišlo je jutro po takšnih sanjah. Ana, ki je bila že okrevala, je stala pred oknom, gledala prvi sneg in hrepenela po izprehodu. V kaminu je prasketalo, na šipah je stala rosa, na mizi se je hladil nedotaknjeni zajutrek.
Hlad je udaril v sobo; vrata so se bila odprla, oče je stal na pragu. Ves reven je bil te čase: kota na čelu sta se mu zajedala globoko v senci, lasje so bili trdi in osiveli, obraz – bled, in ustnice so mu hip za hipom drgetale kakor človeku, ki molči o bridkih rečeh.
Sedel je k nji ter jo prijel za roko.
»Dobro jutro, detece ... Ali hočeš, da se peljemo danes vsi na izprehod? – Lepo vožnjo bi imeli ...«
Ana je nestrpno odkimala:
»Ne. Idite sami!«
»Povabil bi Heleno,« je nadaljeval oče. »Ona zdaj toliko žaluje in sameva ...«
»Njo?« je vzkipela Ana. »In k bratu – k njemu bi jo posadil, da bi se spominjala vso pot? Ali ne veš, da je zblaznela? Ali ne razumeš njenih oči? Tam je blaznost na dnu ... Ne vabi je nikdar več; pomisli, kakšna čuvstva jo sprejemajo na našem pragu ...«
»Kakor hočeš,« se je vdal oče s potrtim glasom. »Mislil sem dobro, a – kaj je danes siva glava!« Odkašljal je, kakor v zadregi. »Ana ... Tudi tebe gledam – čudna si! Zakaj mi ne zaupaš, kakor včasih? Ti nosiš bolečino v sebi: strah te je bilo poslušati, ko si ležala in bledla ... Ana, otrok moj, kaj si videla tisti nesrečni dan?«
Ana mu je iztrgala roko, planila k omari ter se stisnila za njo, kakor da bi bežala pred smrtonosnim dotikljajem:
»Pusti me, ne vprašuj!« je izpregovorila z gluhim, izdavljenim glasom. »Mrzim vas vse, sovražim vas – čemu me mučite? Življenje je postalo strašno in blazno – vi pa še vedno mučite; čemu? Zunaj streljajo telesa, vi tukaj mi morite dušo – čemu? Ne vprašaj me nikdar več; prisegam ti – kakor me zopet vprašaš, skočim tu doli, kakor gotovo ... – Pojdi, pusti me samo!« je kriknila naposled s toliko muko, da je oče vstal, ves sključen, zakril z roko oči in odšel.
Ana se je pričela mehanično napravljati. Že je stopila ogrnjena k vratom – pa je prišel brat. –
Sovražno so ga pomerili njeni pogledi.
»Sestra,« je pričel naglo, s presekanim glasom, »govoriti moram s teboj ... Ti ne veš, da vem vse, kar si povedala v svoji bolezni ... Ne vznemirjaj se ... In ti veš – vse – o meni ... Ti – me sovražiš! – Ne taji ...«
»Ne tajim,« je odgovorila Ana mrtvo.
»Tudi jaz ne tajim, da sovražim tebe: zdaj ti povem, da je bilo vse zgolj komedija. Moral sem vedeti, opazovati ... Sovražiš me; toda poslušaj me – ne daj si v glavo, da bi šla in – ne, saj ni mogoče, ti sama si bila naših misli! Ana, ostani doma, bolna si.«
»Ti meniš, da bi šla in – povedala? je menila Ana s porogljivim nasmehom. »Strahopetec, kakršni ste vsi! Moriti in bati se ... Kdor mori in se boji, je zločinec od začetka«.
Hotela je mimo njega.
»Ne hodi iz hiše!« je kriknil brat, prepaden in razburjen, ter razprostrl roke.
Takrat se je spačilo Anino lice do tiste ostudnosti, ki jo daje ženskim samo brezmejno, živalsko sovraštvo; oskalila je zobe, sklonila se k njemu ter mu pljunila v obraz.
Brat je zakričal in dvignil pest. Toda omahnila mu je, ko se je srečalo oko z očesom.
Ana je šla mimo njega ...
»Malo mi je še dodati,« je zaključil Maksimka, drže se za podplate in zibaje se z desne na levo in nazaj. »Šla je, izdala brata in vso kompanijo, in se ni vrnila nikdar več. Bržčas je poginila; sama ali drugače – kdo bi izvedel v takšnih časih! A to istorijo sem povedal za primero, ko ste prej dejali, da ni zmage brez uničenja nasprotnika; in dokler ima nasprotnik le še eno estetsko pozo, živi, makar po smrti! Kadar pa se bije kanalja za svoje takozvane pravice, ima vselej smolo, da ostaja estetska poza vsa na drugi strani, in to ni lepo, ni koristno. Vi, dragi prijatelj, če se vam zahoče s pridom ugonobiti kogarkoli – ubijte najprej njegovo estetiko; človeka je manj težko. To je važno, posebno kjer so udeležene ženske ...«
Pomežiknil je; nato mi je povedal svoj doživljaj z Dimitrijem Puzatim v novi, zanimivejši varijanti.