As

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
As
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 20. junij 1903 (36/140), 2
Viri: dLib 140
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ožet po davišnjem kroku, mrliču podoben, je ležal mladi uradnik Krivan nedeljsko jutro napol oblečen na svoji vegasti zofi. Čelo pa senci so mu hladile tanko narezane ploščice sirovega krompirja. In globoki vzdihi so se mu izvijali iz junaških pljuč.

»Pri mišji duši … oh … ljubi moj Veslar, zdajle bo začela! — je stokal in uprl grdo zatekle oči v prijatelja, sedečega za dosegljaj blizu na stolu. »Le čakaj! Ga že odpira, ta prokleti klavir! Najprvo pride »Pozdrav Gorenjski«: Tam ta tám ta rija ta rija ta rititi ti!«

Tovariš Veslar, kozav mladenič ponižne rasti, je pogledal Krivana leno po strani, malomarno pokimal in si zavijal s kratkimi debelimi prsti monumentalno cigareto. Skozi tanki zid se je slišalo iz sosednje sobe, da je zaropotal nekdo nalahko z lesom in premikal stol sempatja.

»Pozor!« je velel Krivan. »Zdajci se prične koncert! U!«

Veslar je dvignil svojo široko, razkoncano glavo in poslušal zamolklo brenčanje. Krivan pa si je zamašil učesa z volno.

»Vrži mi odejo s postelje semkaj na glavo in blazino tudi in havelok in kar dobiš! - je ječal. »Gore pokrijte me!«

Obtem je prehajal uvod v es-dur.

»Ga že slišim, vseeno ga slišim ta vražji a!« je tožil Krivan z umirajočim glasom in bolestno migal z nogama. Potem pa je vrgel odejo, blazino, havelok in volno od sebe, skočil po koncu, da so strkljale krompirjeve ploščice na vse strani, stopil pred steno in kričal: »As! As! As!«

»Res je,« je izpregovoril Veslar in si vžigal smotčico. »Tista kreatura tam igra napačno. Fakat je fakat, pravi hrvaški banus grof Khuen Hedervary. Factum non est fietum, cacatom non est pictum.«

»Zdaj igra »Sarafana«! Sarafaua v 3/4 taktu! Dragi Veslar, to je več kakor kvadratura kroga, to je za štiri — oglato jajce! Pa naj bo! Zakaj bi skladatelj včasi ne imel svojih špasov kakor ima pastirica svoje špase, večinoma zato, ker krave pase. Vse to bi človek še prebil, če bi le ne moral poslušati napačnega a namesto pravilnega asa!«

»Kdo pa pravzaprav igra?« je vprašal Veslar.

»Neumnica! Neumnica!« je rojil Krivan in letal po sobi.

»Kakšen salonski cingeljček nemara?«

»Preparandovka je. Toliko sem zvedel od postrežnice. In tamle čepi in brenka vselej, kadar sem jaz doma. Pri mišji duši!«

»No, saj zdaj ji gre še precej dobro,« je dejal Veslar.

»Mhm. Veš, zdaj menda ni nobenega asa več. Tudi sonatine in vaje igra še tako napol po človeško, ker so morda brez as-a. Pa le potrpi, zdaj pride še nekaj. Nekaj iz Traviate. Pasja capa, boš precej slišal! Tu bo tudi pela, pela! Verdi se že pripravlja, da se bo za vsak takt trikrat obrnil v grobu.«

Klavir je utihnil za nekaj časa, potem pa je začel dajati od sebe presekane modre uvodne akorde, in krotak glasek je zapel dokaj sladko pa tudi dokaj napačno: »Ah fors' é lui che l´ anima solinga ne' tumu-uulti …«

»Človek bi znorel!« je vzkipel Krivan nanovo.

»I - tako hudo pa tudi ni!« je ugovarjal Veslar. »Zaradi pol note!«

»Kaj? Tebi to ne gre do mozga?« je zabavljal razburjeni Krivan.

»Ti imaš pa precej kosmata ušesa! Mozart je občutil razliko četrtine tona, tebe pa ne boli, če se zmoti kdo za celega pol glasu? Barbar! Ti si prav tak barbar, kakor ona!«

»Počasi, očka!« ga je dražil tovariš. »Tak kočljivec seveda nisem, kakor Mozart, barbar pa tudi nisem! Res je, da o glasbi ne razumem toliko kakor ti, ki si bil že nekaterim društvom pevovodja; vendar trdim lahko z mirno vestjo, do je dosegla moja muzikalna izobraženost precej visoko stopinjo. Saj veš, kakšen virtuoz sem ob dromlji in orglicah in žvižgati znam šele kaj imenitno, kadar sem ravno dobre volje!

»Ne klobasaj tjavendan!« je godrnjal Krivan. »Pomisli, prijatelj, ta vražji klavir me jezi že štirinajst dni! Poslušati moram to napačno „sviranje" dan na dan.«

»Pa se seli, fantič moj!«

»Kajpa, zmeraj se bom preseljeval. — Vrhutega sem plačal za tri mesece vnaprej.«

»Pa odrin odtod, kadar začne šklemfati. Pojdiva se s kislimi jetrami zdravit k „Žejnemu Pegazu". Greš malo mačka panat?«

»Ne. Saj je že nehala. Menda pojde k maši. Zdaj bo mir. Ampak jutri pojdem k njej, kar naravnost k njej, in ji povem, kar ji gre! Saj veš, da nisem sramežljivček in da se ne bojim nobene punce.«

»Vem, dragi moj,« je kimal Veslar in odožil ugaslo cigareto na pepelnik, »vem, da si velik „Busenfreund", brez zamere!«

»Pa prav brezobzirno nastopim! Gospodična, ji porečem, vi igrate dosledno a namesto as! To je najboljši dokaz, da nimate za glasbo nobenega talenta. Prosim vas, opustite strašno natolcevanje klavirja kakor tudi petje! Ves čas v uradu imam opraviti z računi, in potem naj poslušam doma še tako škandalozno muziko ! Ako ne uslišite moje ponižne prošnje, dam v prihodnjo številko „Naroda" glas iz občinstva, glas, ki bo vam morda še neprijetnejši kakor meni vaš peklenski as! Takole jo bom!«

»Le, Krivanček. Pa nikar se preveč ne togoti! Dami nasproti moraš ostati vljuden! Na zdar! Pa, pa!

Veslar je odšel, pa se je kmalu zopet vrnil.

»Videl sem jo,« je pripovedoval. »Skoro zaeno sva stopila na hodnik. O — kakšna ti je!«

»Kakšna neki more biti taka emancipirana vnebovpijoča gos!« je kričal rahločutni pevovodja. »Bržkone nosi celo naočala ali ščipalnik! Brrr!«

»Ne, ne! je hitel Veslar. »Narobe, krasne oči ima, sploh, bleskovita lepota je! Če bi jo ti videl, bi jo primerjal rajše angelu, ne pa goski. Res čudno, da mora tak angel tako neusmiljeno slabo brenkati. Radoveden sem, kaj mi boš mogel jutri povedati.«

»Jaz ostanem trd in neizprosen«, je renčal Krivan, »in če je tudi tako lepa in graciozna, da bi se ob njenem pogledu vrtelo samemu Van Dyku!«

Drugi dan je potrkal Krivan na vrata gospodične s tistim odločnim trkanjem, s kakršnim potrkavajo le trdi in neizprosni možje, brezobzirni značaji najbolj energičnega kalibra. In že je stal maščevalec svojega žaljenega posluha pred hudodelko. Toda zdajci se mu je razgladilo temno nabrano čelo in neumen nasmeh se je pojavil na njegovem presenečenem obrazu. Sovražnica pravilnega asa je bila prelepa.

»Klanjam se, gospodična; oprostite, da vas nadlegujem,« je začel v zadregi, kakršne sicer ni bil vajen. »Jaz sem vaš sosed tu … uradnik Krivan … stanujem poleg vas … in …v igrate … igrate … «

»Drago mi je«, je izpregovorila gospodična mirno, prijazno in se predstavila. »Bronislava ..,..«

»Vi igrate … igrate …« je tičal Krivan, sam nase jezen.

»Napačno, kaj ne!« mu je pomagala. »Ah, in vi ste moj sosed in morate poslušati moje „nove akorde".

»0h, pardon gospodična — «.

»Prosim, počakajte malo! Jaz sama dobro vem, da nimam nikakršnega posluha. Moj papa pa je vnet občudovalec glasbe. Zato se silim ob klavirju. Hotela sem se za njegov god naučiti par komadov, pa prijateljice ni bilo, ki mi je sicer pomagala ob „natolcevanju." Zbolela je. Sicer pa bodeta zanaprej brez skrbi! Ne bo se vam treba umikati … Opustiti moram igranje — matura grozi!

»Natolcevanje?«

»Skozi to steno se sliši vsaka glasnejša beseda.«

»Pri mišji — !« je vzkliknil preganjani preganjevalec.

»— duši! je dodala dražestna nasprotnica.

Smejala sta se obadva presrčno.

Nato se je jel opravičevati. »Emancipirane gosi, tako kočljive,« je odgovorila Krivanu, ki je bil ves in ves zaverovan v čare njenega obraza in njene vitke postave.

»Pa vendar dobro slišite«, je dejal v vedno večji stiski, samo da bi kaj zinil.

»Česar ni treba, kajneda?« se mu je smejala.

Naposled je bil vesel, ko se je poslovil. Zdelo se mu je, da leži na njem teman, težak oblak blamaže. In zdelo se mu je zopet, da je v tej temi nekaj neznano zanimivega, sladkega Zaljubljen je bil.

Prijatelj Veslar je uganil to najprvi. Govoril mu je večkrat o novih akordih brez disonanc in ga z vso svojo leno zgovornostjo gnal pod zakonski jarem.

In trdi, neizprosni Krivan se je veselo udal svoji usodi. Bleskovito lepa Bronislava je Šla na ženitovansko potovanje, ne pa k maturi. Klavirja ne igra že dolgo več. Pač pa ima hčerko, ki svira prav tako napačno, kakor nekdaj ona.

»Pri mišji duši!« modruje včasi Krivan, kadar se mu je treba najbolj praskati za ušesi, »stara mama priroda skrbi za vse, tudi za nesmrtnost disharmonije.«