Ars audientiae

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Pesem: invokacija stvari, belezza triste.
Kakor klavir, z mišmi napolnjen, plavajoča
srčna izjava. Naprej nečista odsotnost,
pritajeno mlatišče sveta. Potem sposobnost ljubljenja:
"vonjaj, božaj sopranske tipke prsi,
tri in srkaj jih, vratca geneze,
v očeh mi raste mlečen kravji dih,
pehtran užitka, ker sem kričavka vsakršne svetosti,
in ne le ene, odpoklicane smrti."



Ampak ne: vse to je na koncu. Najprej pa:
temna silina, rastoča v krogih - osišče zrenja,
spomin pred rojstvom - vzdržljivost trenja:
tako ovca volnena, tako je gladka koža
odmaknjenih ljubic, ki govoričijo v predprostorih
ležečih prazničnih pestovanj. In vendar:
semence kretnje je tudi v tej negibni smeri:
biti, magari pošastni cenilec tujih usod,
podpetnik angelski, drogirani čevljar razuma.



Ko smo pri angelih: dolg bo spomin, da prispemo
v klet jezika. Oni imajo zasukane mošnje
in peroti naših fantazem, čeravno nas nebo
ureče: lebdivci, lebdivci, ne sklanjajte se k prvi
poljski špranji, ne budite repišč iz ekstaz!
In dvigamo čela, pelatena z uradno svobodo,
medtem pa sok mezi skoz gozd, šine marčni tresljaj
skoz živali, umrlim švigne podoba med vinčijansko
osenčene lahti. Še smo brezglasni!



Še smo brezglasni, s polnimi usti mitske sline
tehtamo molk. A ko nas imenovanje vendar napade,
ležemo z oblim dežjem v osvajalčeve sanje,
v korak pohajalva vežemo trmast napuh, sluteč,
da nas vse prehiteva: ne le kanglice časa,
šepetajoča vimena prerokovanj: vse, kar se je že
zapletlo z ničem in ga zdaj trdovratno kaže,
kot zaljubljenec v noči usločen ud.
(Kdo mu bo dal copate in ga počastil s smehom?)



Potem, ko so nam besede darovane, jih izbobnamo.
In gremo, nenaseljeni, v gozdišča tujih leksik,
a ne kot bik, ki pretepta želatino arene z magnetom
in severnico v rogu: blodeč, z omahljivim odstopanjem
vstran, kjer tešimo šušteče čajnike spovedank,
da izpojejo v naša naročja odlomke epskih dvotišij:
ne označimo poti. Ne nagona prahu. Ne pivkaste fraze
prhutavih škrjancev. Niti dejstva, da mrtvi zrak
je lažji. Kot da jasnina ni že odprta za naš jedljaj.



Če še lahko ozirajoč se, kakor Orfej z zadnjivo,
dregnemo v neskrito, smo prispodoba. Kako vztrajna
je milost metafor, pa vendar naslonjena v nas,
ki se presežemo le kot ljudje! In to, da primera
zakrije osnovni pomen, ni pomanjkljivost: ne moremo
školjki očitati morja, ne moremo blaznim odvzeti
bistrine, ki jih znori. Le bitja, ki v nogavice si tlačijo
barve bogov, so pokončna. S slino si zidajo templje,
ko jim opeka iz črvov in las oblastnikov postane prekrhka.



Le bitjem harmonskih pogledov ne nasprotuje pajčja
slast rekanja iz - : drugod. Grenčava peška breskve,
ki s praznino trmasto moti svoj cvet in nezastraženi hram,
v katerem pojejo žrmlje poklicnih morilcev, sta volilo
vsem oskrbnikom besed, ko v čelih stiha opažajo sled
strela: še zdaj kaplja minljiva neizmernost živahne smrti
z resic naših domovanj. Če sem jo čakal, sem že davno
bron.
Če sem jo videl, že dolgo več ne pišem velikih začetnic,
razen
za poklice ljudi: Plodovec, Kostivec, Molčnik!



Pesem: luminiscenca temne prilike astralnih ušes
in sferičnih glasilk. Bliža se, močna in potna koža ženske,
ki jo je ljubi pravkar zoral. Bliža se, zapogiba popkovje,
vitice, seske polipov, dednost rasti: pride, in otrokom
oči kerubinsko žarijo. V naš račun pahne škornje s
petelinjim
petjem, železniške kovčke, penečo sodavico trgovčevih
vdov:
pride, in srce se sesede kot pnevmatična katedrala
ki je našla sakralnost, in razgovor je že neopazno začet:
uganemo ga iz brezmejne blagosti poganov in iz cipres.



Z vednostjo modrobradca se odškrinemo v najmanj
prisojno komoro posluha...čemotna tišina, zbrana
v oddaljenih nabiralcih regrata...razžarjeni sveti hrošč,
sprehajalec nebeškega korza...mozeg legend na
ribarniškem
pultu...Očetnjava, očetnjava! Očitnost, očitnost!
Prepis prisotnosti se navdušuje! "Rumenost kutin je
romaneskna",
bo izrečeno. "Sipkost žaganja je sipja!" - Postopoma,
kakor
drobilec jajca vtre se v bit, zapusti modrost jezika svojo
končno sled: nastanek sinonima.