Arov in Zman

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Arov in Zman
Janez Trdina
Viri: Slovenska bčela 1850, 98-104, 130-137. Slika besedila v Google books. [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Svet Jakob se še ni bližal, vender so bile že njive požete, stern že omlačena in v podzemeljske skednje pospravljena. Uzrok vsega tega je bil napad Turkov, ki niso nikdar nasiteni leto za letom našo ljubljeno domovino nadlegovali. Prišli so večidel ob novini, ko je bilo tudi pri revni bajtici kaj dobiti. Ljudje so tedej svoje žito popred požinjali, preden se je podkev maometanskih mul še zaslišala. Ravno to se je tudi leta 1528 godilo. Goreče gromade so namreč v kratkem po vsih slovenskih krajnah novice povedale, da se Mehemet Kabdal, eden naj silniših turških vodjev, približuje in da s 30000 divjaki dolensko stran požiga in ropa.

Ko se naval sovražnikov za gotovo pozvé, se vzdignejo po Notranjskem in Gorenskem trume brambovcov kakor vselej, kadar je nevarnost pertila.

Mestjani Ljubjane dajo pervi izgled serčnosti in domoljubja, tako da je vse vpiranje Turkov zastonj, se v frajmanovi al zdaj v lovševi jami vtaboriti. Gredo tedej dalej in do Save pridšim se nova druhal pridruži, ki je od Radeč gori privihrala. Ta skupna armada, ki okol 40000 nevernikov šteje, se zažene v bistriško dolino, da bi Kamnek posilila, kamor je navadno žlahtnija iz Krajnskega pobegnula in kjer so bili mašni plajši in druge drage cerkvene naprave skor iz vsega Gorenskega pospravljene. To dolino je truma brambovcov varovala, ki je bila med Černučami in Dolom razpostavljena. Tedej se je moralo z orožjem in bojem predreti. Dva dni in dve noči je praska terpela. Koj pervi dan bi bili kmalo kristjani premagani, pa mlad slovensk junak Arov po imenu jih je s svojo serčnestjo rešil. Enako osodo so skor drugi dan Turki imeli, pa jih je mladi, poturčeni Bosnjak Zman zopet nadušil. Boj bi se bil tretji dan ponovil, če bi ne bili brambovci, kterih je bilo petkrat menj, odjenjali in se na višavo pomaknuli, kteri se zdaj, ko je ondi prijazna cerkevca zidana, Goričica al turška gorica pravi. Ker pa tudi to ne zavaruje, gredo se bolj proti goram v terden grad Homec, ki je bil kake pol ure od Kamneka in Mengša na stermem griču, okol kterega je krog in krog bistra in globoka voda tekla, postavljen. Vender zamore v tej terdnjavi le 4000 mož prostor dobiti. Ostali gredó tedaj naprej in se po hosti poleg Kamneka razidejo, kjer se jim dan na dan novi brambovci pridružujejo. Ti junaki so sklenuli Homcu, ko bi se jih le 10000 nabralo, v pomoč in otetbo iti, ker se je že vnaprej vedilo, da bo Kabdal ta grad oblegel.

Med tem so Turki čez in čez po dolu palili, nektere vasi razsuli, nektere pa, ki so bile bolj vterjene, z davkom obložili. Le Mengeš so prazen najdli, ker so ljudje v rašiške gozde pobegnuli. Takó koračijo počasi naprej in se, kakor se je že popred uganulo, okoli Momca vstavijo. Le majhne trume so bile po bližnjih krajih razposlane, da bi se navada plenjenja tudi ob času obsede ne opustila. Poglavna armada pa pri Homcu ostane; naredi taber, nasipe ia rove; nastavi topove in vse druge naprave doveršúje. Na večér pervega dneva obsede pošlje Kabdal, poslanca v grad, da bi se posadka z lepo pódala. Če bi to storila, bi si bila življenja popolnoma svesta in bi se samo na Tursko v jetništvo odgnala. Pri slovenskem vodju Ostervaru je bilo ravno veliko vojašakov, ko turški poročnik pride in tirjanje pašata napové. Grozoviten kohot po izbi zagromi, ko izgovorí. „Velikodušen zares je tvoj paša“, reče Ostervar. Potem pa v kratkein pogoje zaverže in veli, da ni več nevernikom treba, poslancev pošiljati. Sirove prostake pa besede Turka tako razkačijo, da ga eden, ko se ravno čez dvor v taber podati misli, tako s kamnom na sence udari, da pri tej priči mertev obleži. Nek drugi mu glavo odseka, tretji jo pa med dve terti poloči in tak močno raz zida zažene, da se v sovražno staniše pritakljá. Ta divjakost Ostervara, ki je bil velikodušniši in žlahtniši od bornih kmetov takó razserdi, da na mestu zavkaže tri tnala na dvoriše privaliti in tiste tri hudobneže pripeljati. Čez vsako tnalo je padla glava enega. Tudi to se verlemu vodju se zadosti ne zdí. Vse tri glave reče v pert zaviti in jih da že omenjenemu junaku Arovu, da bi jih Turkom v zadostenje nesel. To je bilo sicer kar zlo nevarno, ker so bili neverniki o smerti svojega poročnika po gadovo razkačeni. Vender pride Arov srečno brez nadlege do prednjih straž. Slaba bi se mu bila tú godila, ako bi ne bil glave pokazal in rekel, da jih v zadostenje pašatu nese. Ta pravičnost je bila Turkom zlo všeč. Povedó mu, da je paša tako razserden, da nihče pred-nj ne sme in mu rekó, da naj gre k poveljniku Alitu, ki je za en čas namestnik Kabdala. Turki so majhno moč „gjavrov“ zaničevali, da se Arovu oči ne zavežejo. Prosto korači on skoz dolgo rajdo večidel židanih šotorov in kadar do posebno krasnega pride, mu tisti, ki ga je spremil, oznani, da sta pri Alitovem stanu in da zamore notri stopiti. On odgerne prepogo in gre pogumno v šotor pašatovoga namestnika. Zdelo se mu je, da je v krasno izbo, ne pa v vojaški šotor prišel. Vse se je zlata in biserjev lesketalo, vse je bilo za nar mehkužniše življenje pripravljeno. Stan je bil predelan, zakaj imel je dva probivavca. V enem predelku je bil Ali, v drugem pa njegova hči Ilka, ki jo je (kar se pri Turkih dostikrat zgodí) neizrečno ljubil in jo tudi na vojne sabo jemal. Bil je sicer lahkomseln človek, ker je bil na Serbskem vzrejen in v keršanski veri podučen in je že v letih na Maometa prisegel. Pa občutek očetovske ljubezni da tudi divjaku nekoliko žlahtnosti in je tudi Alita mehkodušnega in vedno dobrotljivega ohranil. Ko Arov notri stopi, sta bila oče in hči tako v pogovorih, da ga nista ne čula ne vidila. On tedej obstojí in molčé besede govornikov posluša.

Tedej reče Ali: „Kratko malo Zmanu odrečeš?“

„Ne morem drugači, odgovori hči, on je poln zvijač, divji, živinski.“

„Ne takó, Ilka! pravi oče, pri vojšaku se zvijače umnost, divjakost pogum, živinsko zadržanje vojaški duh imenujejo. Vidim, da sim te preveč na tanko izredil. Na tako vižo si vender nar bolje in nar popred preskrbljena. Glej! Zman je pervi junak armade in te snubi. Preserčno te ljubim in tega majhnega povračila moje ljubezni mi ne smeš odreči.“

Ilka pri teh besedah oči v tla pobesi, molči in žalost se jej na obličju bere.

„Ne zamerite oče! reče svobodni, odkritoserčni Arov, ki kmalo zapopade, za koga se ravná, nikar tako! pustite jo, naj voli sama. Toliko ste jo že podučili, da ne bo tacega zbrala, ki bi vam po godu ne bil.“

Oče in hči ga zdaj pogledata. Bi se bil Arov v reči druzega Turka in ne v zadevo Ijubečega očeta vtaknul, bi bil zlo naletel. Pa Alitu so zadnje besede tako dopadle, da kristjanu zraven sebe sesti veli in ga prijaznn pobara, kaj ga k Turkom pripelje, potem ko so vender obleženi turskega poročnika vsmertili? Namesto odgovora razveze Arov pert in mu pokaže glave morivcov rekoč: „To je zadostenje našega vodja, ta kri je tekla trojna kri.“ Obraz Alita se zdaj se bolj razjasni. „To pač to! pravi cez en čas, čakajte tu nemalo, da zadostenje pašatu nesem. Ta dar mu bo bolj všeč kot 1000 cekinov. To mu bo jezo nad vmorom nekoliko pogasilo.“

Kabdalov namestnik se vzdigne in gre, in Arov in Ilka ostaneta sama.

„Bog vam plati, reče čez nemalo deklica, da ste me zagovarjali.“ Pri teh besedah vstré svoje černe oči v Arova, nekoliko zarudi in zopet očesa k tlam pobesi.

„Ženski spol,“ pravi Arov, „je pri vas res vsmiljenja vreden. Moškemu in ženski ja um dan. Pa le moski ga sine rabiti. Ženski pa ni dopusceno, svoje misli imeti. Pri nas je to vse: drugači. Oba spola imata ene in tiste pravice. Bog je ženski stan posvetil, ko je svojemu sinu žensko za taščo izvolil.“

Prijaznost najde povsod dobro mesto. Človeka le družina popači, pa po naravi je blag, zaupljiv in odkritoserčen. Ilka je bila zgol naravna deklica, ki je kmalu proti Arovu ta-ko odkrita in zgovorna, kakor da bi nje brat bil. Ona se z levo na svoj sedež nasloni, se proti Slovencu popolnoma oberne in nježno pravi: v „Kaj ne, s to materjo Bozjega sina Marijo menite. Tudi jest sim se od Jezusa in od matere Božje in od angeljčkov učila kako ljudi varovajo in pri njih postelji čujejo, ako spé. Ljubezen, sim slišala, ima vodilo vsacega človeka biti. Kakó lepó bi bilo, da bi nas res ljubezen vezala, ljubézen pobratila. O škoda da sim mogla ta lep nauk pozabiti.“ „Ste tedaj Turkinja! reče Arov z zavzeljem?“

„Kaj ne, odgovori Ilka prilizljivo, da bi bil nauk od ljubezni boljši. Pa ne more drugači biti. Do sedmega leta so me oče od križanega učili. Potem so ga sami zatajili in jest sim le od Maometa zanaprej slišala. Nikar se nič zavzemite! Žlahtno, dobro, pošteno, blago serce imam in ga bom vedno ohranila. Veijemite mi to, prijatel. Saj ravno to tudi jest od vas verjamem.“

„Tako ljubezniva, si misli Arov in neverna! — Nar hujši sovražnik, reče na glas, vam ne more žlahtnega serca odreči.“

llka zarudi in mu reče rahlo: „Bi bilí vsi kristjani, kakor vi, bi gotovo tudi Turki tako divji ne bili, vas nadlegovati.“

Pogovor terpi še nekoliko časa in ima tiste nasledke, ki jih je po naravi imeti moral. Ilka, ki je bila popred vedno le pri očetu in je le nekaj ostudnih, divjih Turkov vidila in poznala, je popred le na enega človeka na svetu navisnost imela, in ta je bu njen oče Ali. Zdaj je pa mladega zalega občutljivega Arova spoznala. Njene misli, se ji zdí, so njegove misli, njene vošila njegove, njeno dobro serce tudi njegovo. Domišlija jo popolnoma prevzame in morebiti toljko bolj, ker je bil Arov sovražnik. Tudi tukaj velja tista postiva, kakor pri nebeškem ognju, da se nar rajši nasprotne moči bližajo in vežejo. Serčni zar podpiše tudi okoljšina, da je bila ravno Ilka morana žena divjega Zmana biti. Ko zdaj tega Turka z Arovom primeruje, se jej razloček med njuma takó grozoviten zdi, kakor med peklom in nebesami. Arov, misli, je tista zvezda, ktero jej je osoda namenila, da se na viharni poti življenja na njo ozira.

Enaki občutek bi bil more biti tudi Arova prošinul, ako bi ga ne bila nevera deklice ostrašila. Iz, serca pa jo omiluje, da je pri Turkih njeno prebivališe in da ta blaga duša v živiuski tovarši zamreti mora.

Ali pride nazaj in naznani Arovu, dla je bilo ravnanje kristjanskega vodja pasati zelo všeč, pa da so vender vsi daljni pogovori zastran predaje končani. Grad se bode s silo podati moral.

Slovenec se potem poslovi, se silno nad vsem čudeč, kar je vidil in slišal. Še bolj bi se bil čudil, ko bi bil navade Turkov vedil in jih tukaj tak malo našel. Ne duha ne sluha ni tu vzhodne posiljenosti in sužnosti, ki se tudi v hišnih napravah razodeva. Vse je bilo svobodno in prosto. Ilika ni bila s tančico po obrazu zagernjena. In kakor tega tako tudi drugih reči vec ni keršanski odpadnik po Turkih posnemal.

Da z, lepim ni nič opraviti, ste se zdaj obé armadi prepričale. Jako se tedaj zi in uni na boj pripravljajo. Tú in tam se rudečo banidero razpnè v znamenje, da bo zdaj le prelivanje kervi razsodilo in veljalo. 4000 Turkov stopa po griču k napadu terdnjave. Ker je bila visiva na eni plati posebno sterma, ni tamkej nihče kviško plezati mogol. Na drugi strani je bil grič bolj planoten. Torej le tukaj Turki gori vihrajo. Velik pripomoček je bila tedaj obsednim lega gradu, ker na eni plati ni zamoglo več kot 4000 sovražnikov naskočiti. Kadar Turki blizo gradu pridejo, zagrnme iz zidovja topovi in 1000 mož posadke skoz, vrata na nevernike pade. Boj je silno serdit in dolgo terpi. Ko pa Arov sto novih vojšakov iz gradu pripelje in ž njimi strašno na Turke udari, se morajo vmaknuti in nazaj iti. Zdaj prikorači tudi Zman z novimi vojaki in boj se ponovi. Celi dopoldne se naradek in napredek od obeli strani verstita. Še le ko Arov turškega zastavnika od verba do tal preseka in mu bandern vzame, nehajo neverniki in v taber pobegnejo. Pa s tem dopoldem delo še ni dokončano. Boj se dan za dan ponovljuje; kri teče v potocih; tem in unim se neizmerna škoda godi. Kjer je Zman zraven, večidel Turki, kjer pa Arov večidel Slovenci premagajo. Kader se pa Arov in Zman srečata in primeta, je praska boju dveh risov enaka, ki edén druzega razmesarjata. Nihče ne neha in ne odjenja, dokler ste obe trudni po grozovitni morii na polovico piomanjšane.

Med tem se bojevanje Tudi pot okolici začne, ki so jo Turki ropali. Kjer jih je malo blo, je dostikrat na nje nategama truma brambovcov, ki je bila v zatišji skrila, planila in jih pokončala. To se je godilo pri Grobljali, kjer je toliko nevernikov posukanih bilo, da so z njimi krisljani vodotoč, kakor je bil dolg in širok, napolnili. Ta vodotoč je bil popred skopán, da se je na pešeno zemljo voda spušala. Ker je pa grob Turkov postal, so zdaj ti kraji Groblje imenujejo. Tako se tudi lepi cerkvi pravi, ki je na tistini polju sozidana. Enaka se je Turkom pri Terzinju in Mengšu pripetila. Kjer je zdaj Terzinj, je bila popred gošava in zamoka. V gošavo so bili kristjani nalaš sto sodov vina privalili, sami so se pa v bičju zamoke poskrili. Turki kmalo vince ovohajo in so se ga hotli do dobrega naserkati, ostalega pa mulam naložiti. Veržejo tedaj sabljo stran in se po hosti k sodom razidejo. Pa na mah planejo Slovenci iz bičja nad raztresene in jih razun Hlabra nar manjšega Turka vse pobijejo. Hlabca so bili zato spustili, da je novico te morije svojini bratoni prinesel. Po tej prigodbi se pravi ondotni vasi Terzinjah prav za prav Terzenj, ker so kristjani vina zeleče Turke trezni pobili. Še hujše se je Turkom v Mengšu godilo. Tu je nek kmet, Sčit po imenu, maometanskega vodja ž zvijačo v vodnjak vergel, ker mu je rekel, da mu bo zaklad pokazal. Ta vodja je bil takó oster, da še svoji trumi po nočí ni spati pustil. Ko je terej zginul, se ona vsa strudena vleže in spi. Lahkoma jo zdaj Sčit z majhnim številom brambovcov prepade in posablja. Ker so bili na tako vižo Turki po vaseh klani, so jim nove druhali od Homca na pomoč iti in jih namestite morale. S tim se je pa poglavna armada kar zlo oslabila in zmanjšala, med tem ko streljanje iz grada noč in dan terpí in oblegavce pobija.

Obseda in zdaj več mescov terpi in Turki se prepričajo, da s silo ničesar ne opravijo, naj bi tudi leta nad višavo glave razbijali. Kabdal se je počasnosti grozno naveličal, pa sramotno se mu zdi, odjenjuti, ko se je déla podstopil. Toraj je sklenul, svoj namen z umetnostjo doseči, ker se s kroglo in mečem ne da. Do zdaj so kristjani k vod, ki je krog griča tekla, pit hodili in neverci so bili tako ošabni, da nikogar niso nadlegovali. Pa zdaj so bregove posedli in brambovce ki so po navadi brez suma napajat prišli, polovili ali posekali, če so se v bran postavili.

Ostervar potem grajske vodnjake strebiti veli, ki so kmalo z narboljšo in merzlišo vodo posadko previdili. Da bi se lega tudi Turki prepričali, jim ona veliko barigel vodnjašnice po griču spusli. Berš sklenejo oni, se te lahkomiselnosti poslužiti. Šli so proti gradu in so skor tik zidovja priderli. Med tem, ko imajo kristjani oči in roke v bor obernjene, so oni brez overe brizgavnico nastavili, iz ktere je smerten strup na grajsko dvoriše letel, da bi se vodnjaki zavdali. Ker že dolgo ni deževalo, so bile grajske pute zlo žejne, takó da zdaj željno kaplice strupa, ki na zemljo padajo, serkajo. Pri tej priči pa se stegnejo. To zapazite dve dekli, ki o tem naglo previdite, v kaksni nevarnosti so vodnjaki. Naglo prinesete deske, plahte in mervo in jih pokrijete. Ravno je bilo délo doveršeno, ko ju sirup, ki so ga neverci če dalje silniši metali, doseže. Bil je tako hud, da obé dekli, ko jih je poškropil, padate iti tako slavno smert za domovino storite. Potem, ko je Turkom spodletelo, brambovce izzejati, so bilí namenili, gradovje pozgati in posadko z ognjem pokončati. Tudi zar so kakor popred sirup iz posebnih, kositarjastih strug na streho terdnjave inetali. Godilo se je to na več krajih en pot, tako da je bilo zvečer viditi, kakor bi bila streha z gorečimi vervmi na struge pripeta. Od tod izvira tudi ime „turški ogenj“ ki se zdaj v tistih krajih to pomeni, kar mi gotovo z menj slovensko besedo „raketi“ zaznamovamo. Vender ni sorazžik tudi z ognjem ničesar opravil. Žarjavca je vgasnula, ko je na rušne padla, s kterhni so kristjani streho svojega poslopja zavarovali.

Pa veliko veči sovražnik od Kabdala pripravi vender v kratkem naj hujše nadlege kristjanom. Zmanjkalo jim je namreč živeža in glad jih začne gruditi. Al božja previdnost jim vender tudi zdaj pripomoček na roke da. Dva hlapra sta na dvorišu svoj zadnji del všena kuhala. Nad njima visi drog, kjer so repni olupki obešeni. Pripeti se, da en olupek doli ravno v lonec pade. Ko je jed skuhana, vidita htapca, da tudi olupek ni tako slabega okusa. To povesta posadki, ki berš pripomoček porabi. Ker je bilo repnih olupkov zlo veliko v gradu, je bilo tedaj za dolgo posadki pomagano. Ravno s tem so se kmalo ljudje tudi po deželi živiti jeli, ker so drugo hrano večidel Turki pokončali. O veliki noči zž niso ljudje nobenih jedil razim olupkov imeli. Rekli so jim tedaj aleluju, ki se zdaj pri vsakein kmečkem gospodarju vsaj na Krajnskem o veliki nočí na mizo pridejo.

Vernimo se k ljubeznjivi turški deklici. Kar je Arov šotor zapustil je imela llka pač žalostne dni. Gnalu jo je, pa ni vedila, kam; njeno serce je hrepenelo, al brez nade, da bi se kdaj hrepenjenje pogasilo. Kak čudna je vender razméra človeskih občutkov! Čista, na póštenost in blagost ne pa na minljivo vunajnost vtemeljena ljubezen, je brez dvombe nar slajši nebeški dar, pa vselej je tej neskončni sladkosti tudi neskončna grenkost primešana. Slasti je móralo to pri občutljivi, žaromiselni Ilki toliko bolj biti, ker je Zman dan na dan bolj Alita nadlegoval, mu jo v zakon dati. Za odreči ni bito; pa za dovoliti tudi ne, ker bi bil oče srečo lastnega otroka razderl, če ravno mu se ni znan ogenj njenega serca bil. Snubec še zadnjič, očeta prositi, naveliča in gre rajši k vojskovodju Kabdalu, da bi on s svojo besedo to reč dognal. Navada ni pri Turkih, da bi čez hčere kdo drugi kot oče al njegov namestnik oblast imel, pa v vojski se tudi navada opusti, če ima opuščenje hasen prinesti. Kabdal ne prisodi sicer Ilke Zmanu, pa tistmu jo prisodi, ki bi kako imetnost znajdil, da bi se Homec podal. Tudi to je snubcu všeč; ker bi se zamogle pri tem razun Ilke tudi velika čast in slava pridobiti. Védil ja pa, da se nihče drugi za deklico ne poganja in da se torej nihce drugi u kako nevarnost ne bo podal. U kratkem je njegov naklep storjen. On poklice trumo, ki jo je on veleval, skupej, jej da povelje jo molk zapové zastran vsega, kar bi v obzim njegovega namena storila. Kmalo nastane veliko upitje po turškem stanišu. Vse vre skup, kaj da bi pomenilo in nihče se ne more dovelj čuditi, ko vidi. Po ulicah tabra je Zman dirjal, za njim je pa njegova truma z velikim hrupom derla. Tečenje in sledenje se tudi pri vodi ni vstavilo, marveč terpi tudi po višavi gori in prido do homškega grada. „Pobijtega! pobijte izdajavca, vskoka!“ je druhal sledivcov gromela. Posadka je to celo prigodbo vidila in berš spozná, da je moral Zman v kakšin prepir s samim Kabdalom priti, da ga ta zato vloviti in umoriti hoče. Ta priložnost se Ostervaru zlo pripravna zdi, naj večega junaka Turkov na svojo stran spraviti in si ga poprijazniti. Hitro reče Zmanu vrata odpreti in ga notri peljati.“ Na preganjavce pa poslje trumó vojsakov, ki Turke kmalo odtirajo in po griču doli zapodé.

Ko je preganjani u zavetju, ga obsujejo trume kristjanov, ki ga radovedno zastran te dogodbe poprašujejo. Proti Ostervaru obernjen zacne on Kabdala toziti in pripovedovati, da su Turki neizrečeno nevoljni, da tak dolgo ze Homec obsedajo. To nevoljo kerviloku naznaniti, je armada njega zvolila. Ko Kabdalu pové, da naj se volji vojšakov, tabor popustiti vda, ga reče on pri tej priči popasti. Pa naglo švigne iz šotora med rajdami turških stanov na ravnost proti Homcu, ker je védil, da je zanaprej le tu njegovo zavetje in stanovanje. O tem mnenju se ni prekranul. Posadka ga je preganjavcov rešila. Nasproti bo pa tudi on vse skusil in storil, da jej pomaga in njene in njegove sovražnike v zgubo in škodo pripravi.

To pripovedovanje se zlo verjetno zdi, zakaj okoljšine so resnične; da so se Turki oblege naveličali, je bil ogotovo, ker je njih narava le za berzen napad, pa nikakor za počasne opravila vstvarjena. Z drugimi vred verjame tudi Ostervar in z velikim veseljem Zmana med svoje vojšake vzeme. Ker je bil njegov pogum vsim od pervega do zadnjega znan, je že koj njegova per va stopnja-stopnja častnika. Pa vskok poverne tudi to počastenje z deli, nad kteriini se vrag in prijatel zavzameta. Zdelo se je, da je zdaj sreča Turke popolnoma zapustila. Kjer so se pokazali, so bili pobiti in še jih je bilo ravno dostikrat petkrat več, so vender pobegnuli, ko so majhno trumó brambovcov in na njenem čelu Zmana zagledali. Vsaki dan se kristjanom z zmago konca, pa z dobičkom zastav in sovražnih topov. „Škoda, ki jo Kabdal terpi, je grozovitna in le čudno se posadki zdi, da vendor ne odjenja, marveč z enako terdovratnostjo vojaske naprave doveršúje. Pa prepričana je, da bo u kratkem omagati moral, ako bo tudi za naprej vse tako po godu in sreči kakor do zdaj šlo. Da se bo pa to zgodilo, se je upati smelo. Arov in Zman sta če dalje hujše pritiskala. Da se bo njunemu ognju sčasoma ovira vkloniti mórala, je bilo brez dvombe gotovo.

Nepričakovana nesreča pa nade posadke prezžne in njeno krepost za nekoliko časa omami. Ta nesreča je bila nagla smert Ostervara. Te slovenski junak je bil že sicer star, pa duh njegov je bil se iskren, miad in pogumen. Ostervar je vse okoljšine naglo prevdaril in se po njih ravnal. Da se je po primen majhen grad Homec tak serčno in tak dolgo branil, je bilo délo njegove previdnosti in predene glave. Bil je sicer žlahtnega stanu, pa ljudomilo serce mu je tudi ljubezen kmetov pridobilo. Vse ga je kot očeta ljubilo; vse je, tedaj o njegovem hitrem poginu prepadeno in ostrašeno. Še popolnoma zdrav se je z Zmanom k malici vsedel. Po jedi pa čne bolehati, se vleže in preden se mrak dol in log počerni, je bil zadnji zvdihlej izustil in svojo trumó zapustil. Že ko se je zvedilo, da bi umreti utegnul, se je posadka okol njegove postlje zbrala in ga prosila, da naj jej vojskovovodja zbere, ki bi jih, ako bi on več ne ustal, vodil in vladal. On reče vojvodsko palico prinesti in jo da Zmanu. Potem svojo vojsko opominja, mu ravno tako zvesta biti, kakor je njemu bila. Ko se je proti Arovu obernul in mu posebej nekaj reči hôtel, se mu je glas zaperl, in potem ni več besedice govoril. Koj po zagrebu Zman posadko skupej pokliče, da bi mu po stari šegi prisegla. On se ustopi na visoko stolico med njo; vojsaki mu na sveti križ prisežejo in ga trikrat visoko v zrak na stolu vzdignejo. Pri vsakem povzdigu zagromi „živio“, da se deleč razlega. Novi vojskovodja si zvoli potem stotnike in podpoveljnike in napravi k rasen obed. To bi bilo nemogoče, ako bi ne bila poprejni dan neka čéda trumó Turkov prepadla in jej mnogo hrane vsake baze in verste pobrala.

Posadka je zdaj, kar brambo zadene, zopet brez skerbi; nektere clo misel obhaja, da bo pod mladim vodjem boljši šlo, kot pod starim in kakor se jim zdi, vse prepočasnim Ostervarom. Pa popolnoma nasprotnih misel je Aroy. On je na vse na tanko pazil in po dolgem prevdarku ima za gotovo, strašno resnico, da jev Zman to kar je bil — Turk na duhu, mnenju in namenu. Že način in izpeljava njegovega pribega k gradu ga s sumom in pomišljenjem navda. Čudno se mu zdi, da Turki takrat, ko so ze vidili, da jim odide, niso pušk rabili in pobegnjenca vstrelili. Čudno se mu zdí, da so po tisti dogodbi sovražniki veliko prod, kakor poprej bežali in da so potem dostikrat cele trume herbet obernule, če se je le en mož iz posade pokazal. Nespametno bi bilo, to le strahu pred Zmanom pripisati. Da je pri tem kaka posebna skrivnost, ni mogoče dvomiti. Tudi, da je Zman berš po pogrebu prisego tirjal in da je bil med druzih častnikov Arov le na nizko stopnjo djan, poterdi sum prebrisanega Slovenca. Bistro gleda on na vse, kar se godi, kuje in vari. Njegovi pazljivosti ne odide, da je eno noč nekdo skoz grajska vrata po griču u turško staniše korakal in se čez kake pol ure nazaj podal. Sklen njegovih oči razmotri dobro, da ima nazaj pridši velike berke in malo las spredej, kterih znamenj ni med celo posadko drugi kot Zman imel. Drugo pot je zapazil, da sta dva moža po griču prisla, kterima so se vrata po kratkem septanju odperle. Po teh in druzih dogodkih se Arov prepriča, da je grad v nar hujsi nevarnosti predanja in pogube in on začne misliti, kako bi se pripomoč dobila, nevarnosti v okom priti in jo berš ko mogoče odvernuti. Pa tudi Zman je sčasoma spregledal, da za svoje naklepe ne vé več sam, temuč da ima stražnika in čuvaja pri svojem namenu. Arov je bil edini Slovenec, ki je naredbe vojskovodja zmesti in poventati zamogel. Zatorej se ga Zman po lahki poti znebiti misli. Pokliče ga namrec k sebi in mu da povelje, se skoz turške ležaje zmuzati in tisto slovensko vojsko na pomoč pripeljati, ki se je ze davnej okoli Kamneka u otetbo Homca nabirala. Mislil si je, da bodo Arova al ze Turki zasačili, al pa da bo on tako dolgo na poti, da ze njegovega naklepa ne bode razdreti mogel. Tiste slovenske armade pri Kamneku pa se ni bilo clo nič bati. Bila je zlo pičla in je menila, da jej ni potreba Turke napasti, ker jim je že hrabro obnašanje posadke dosti opraviti dalo. Arov je sicer razumel, da mora doveršenje Zmanovih misel blizo biti, ker si ga zdaj s poveljem s poti spraviti želi, vender mu to luč prižgè, to reč na tanko pri Turkin samih pozvedeti in na to pozvedbo terdnjavi in posadki pomoč in rešenje izmisliti in pripraviti. Ponižno posluša tedaj zapoved svojega turškega vojskovodja in zapusti brez oporeke slovenski grad.

Temna noč je že nastopila, ko skoz germovje po nar stermejsih krajih v turški tabor dospé. Sklenul je ne dalje iti, preden bi mu bili sovražni naklepi znani. Ker je turški jezik za silo govoriti umel, ga ni druzega skerbelo, ko njegova od maometanske čisto razločna obleka. Vender si vé modra glava kmalo pomagati. Blizo enega šotora se mu zdi, da nekdo smerči in ko potipa, vidi da je res Turk na tléh ležal in terdo spal. Berš potegne svoj hanzar in ga neverniku tak globoko v oserčje porine, da po kratkem ječanju pogine. Ko se oblačila ubitega polasti in ga na se dene, se od tod naglo pobere in po rajdah nebrojnih stanov zgubi. Večkrat je sicer poslusal in tú in tam postal, pa vse je tiho, razun kličanja in rožlanja stražnikov. Čez nekoliko pride u ulice, ki se mu bolj kot druge znane zazdevajo in koj ga misel obide, da je že tu enkrat bil. On nekoliko postoji in vidi, da so na tistem kraju posebno veliki in krasni šotori. Še bolj pa se zavzame ko šeptanje začuje, ki iz bližnjega stana na njigova ušesa bije. On si dih in sapo zaderžuje počene tik stene šotora, pazi in sluša.

„Na jutri večer tedej, pravi en glas, bodite pripravljeni. Ob tem času mora biti zmaga naša in grad u turških rokah.“

Kot merzlica pri teh besedah Arova spreleti.

„Se je pa na Zmana res popolnoma zanesti?“ vpraša drugi glas.

„Kakor na sedem stolpov v Carigradu, pravi pervi, preden štir in dvajset ur mine, nam bo zvesto Homec izročil.“

„Ga bo pa posadka poslušala,“ bara drugi.

„Ne boj se! odgovori pervi, že sim ti povedal, kako se bo zgodilo; brambovci menijo za terdno, da bi mi pobegnuli, ako bi tako imenovana Kamneška vojska u nas udarila. Na to je naš naktep narejen, Posadka Zmanu popolnoma zaupa. On jej bo prigovarjal in jo jutri o mraku večidel iz terdnjave peljal. Da bo vun šla; jej bomo že toliko prostora dali.“

„Pa se jej ne bo sumno z délo, grad popustiti?“

„Ne! marveč bo to rada storila, ker nas s tem odgnati meni. Drugi dan nas bo mislila od zad napasti, kakor da bi bila kamneška vojska. Ne bo tedaj dvomila, da bomo mi to misleč od Homca naglo odrinuli. Toliko rajši, bo iz terdnjave šla, ker bo Zman u njej vender se dve sto mož za brambo pustil.“

„To nam zamore zares nevarno biti.“ „

„Nikakor! te stotini obstojete iz hromih, kruljevih in strahljivih ljudi, ki so brez poguma in moči. Zraven jim bo Zman še omotice u vino namešal, da našega prihoda ne čujejo. Sicer nam je že tudi ponarejene ključe od grajskih vrat poslal, s kterimi bi si jih udperli, če bi prav tisti stotini nas ovirati hotle.“

Arov ja dovolj zvedil, pa ne more si nar manjšega pomočka spomniti, da bi iz takšne nevarnosti svoje brate potegnul. Počasi se on vzdigne in krog šotora korake zaoberne. Silno pa se prestraši, ko po uni plati iz line stana obraz sloneti vidi. Preden se se umakne, ga tudi oseba pri oknicu vgleda, in prestrašena pri tej priči glasno „Ali!“ zavpije. On skoči in beži in se ne spomni, da bi se mu ne bilo po turško oblečenemu bati potreba. Ker sliši blizo sebe straže govoriti, se zopet oberne in se enkrat tik mémo osebe pri lini gré. Ta se zopet nanj ozre pa ko mu u obraz, ki ga je iz oblakov pridša luna posijala, pogleda, hipoma ostermi in plašno „Arov!“ izdihne. Pa on se ne zmeni za zdih Ilke, ki jo je zdaj spoznal, marveč ga glas Alita, ki je skrivni le unemu znani pogovor s Kabdalom kočal in v hčerkino izbo stopil, tako ostraši da brez prenehanja skoz tabor bega in popred ne jenja dokler gosto germovje ob bregu Bistrice doseže. Tu se skrije in skoz dan zastran rešitve gradú pomišljuje. Solnce zaide, mrak napoči, pa tudi naklep Arova je storjen.

Ko uva devet odbije, se začne po turškem ležišu marno gibanje. Vse prijema za orodje in proti višavi hiti. Vsak vé, kaj to pomeni, ker je Kabdal armadi namenil, in popred vsim nerazumljivo obnašanje Zmana razodel in jej povedal, da je ze ob osmeh posadka Homec zapustila. Neizrečeno veselje tedaj vse navdnja, ker ima težavna oblega tak lohak in nagel konec doseči. Turkom se tudi Arov pridruži in z njimi vred čez vodo po griču stopa. V gradu je vse tiho — nič tistega marnega gibanja kot druge dní. Vrata se s ponarejenimi ključi odpró terdnjava se prepade, orožnica posede, hroma in omotična truma brambovcov skor brez vpora poseka. Vse se tako naglo doverši, da je grad, preden se ura deset zaklenka, pridobljen in v turških pestéh.

Po zmagi se veselje Turkov z neskončnim piskom in vriskanjem razodeva. Vojskovodja jim pa veliko obednico napravi. Kar je le dobrega in žlahtnega v taboru dobiti, pride na mizo; radostnega serca si prostaki in častniki edén druge mu napivajo; dobrovoljnosti ni konca ne kraja. Kmalo začnó razne pijače svojo moč kazati; vinjena polega ena truma nevercov za drugo. In ravno te reči je nar bolj željno Arov pričakoval. Popred se je z drugimi vred v spodnji izbi radoval; ko pa slošno omamljenje zazrè, pivnico zapustí in gré po stopnicah v nadstropje, kjer se je Kabdal z mnogimi drugimi pri kupici [1] razveseljeval. Tudi tam so že glave zmedene in noge slabe, tako da pivci večidel na tla počepajo. Varno stopa v sobo Slovenec, pa ko Kabdala zagleda, se mu roka skor sama od sebe skerči in po handžaru seže. Še enkrat, dvakrat okolj sebe pogleda; potem stopi serčno blizej, pomeri, mahne in — njegovo orožje tiči v sercu turškega vojskovodja. Naglo hiti zdaj iz izbe, plane po stopnjicah dolj — in žark bakle obsveti njegovo s kervjo poškropljeno obleko. On se hoče vogniti in pri nasprotnih vratih grad zapustiti, da bi délo popolnoma doveršil. Zastonj! Ali, ki je edini svojo trumó zaderževal, da ni tak nezmerno obedovala, je z njo grad pregledoval. Hlabec je naprej svetilnico nesel in ta zapazi Arova in se mokre kervave madeže na njem. To obudi sum. Slovenec, ki se zastonj izgovarja in možko derži, je prijet, od Alita spoznan in povezan. Kaj kervavi madeži pomenijo se v kratkem pokaže. Obup in smerten trepet prepade trezno trumó, svojega imenitnega vodja vsmertenega najditi; le ta misel jo nekoliko tolaži, da je morivec v pesteh. „Kri za kri! vpijejo vsi. — Ali stori sodbo, da ima po pervem petju petelina glava kristjanu pasti. Gotovo bi ga bil k bolj počasni in hujši kazni obsodil, ako bi mu ne bila s smertjo Kabdala ena tiha željja dopolnjena. Mislil je namreč ga namestiti in vojskovodja turške armade postati.

Arov je bil, ker se ni nikomur pol jubilo, grajske ječe poiskati, v klet odpeljan, ki je bila pa brez vrat. Skoz okno je nekoliko luna sijala, toraj se ni Turkom, ki so ga stražili, posebna luč potreba zdéla. Stražnikov je bilo šest, ki so se pa čez pol ure z drugimi šestimi verstili. Ti čuvaji so pri durih kleti sem ter tje hodili in se le od strane na nesrečnega jetnika ozirali. Arov je védil, kaj ga čaka in je bil na smert pripravljen. Stokrat ga je že v serditih bitvah srečala, toraj se mu ne zdi grozovitna. Ura udari polnoiči, luna pojemlje, straže se verstit pridejo. Memo njih pa stopa v ječo ženska oseba — Turška deklica Ilka. Ker se čuvaji se zanjo ne zmenijo, gre brez napóte k Arovu, se vkloni pred njim in pravi tiho, da jo le on čuje: „Meniva obleko, reši se! naglo, dokler se se straže pogovarjajo in čas ne preteče.“ — Velikodušnost deklice bi bila vsakega prevzeti mórala, toliko bolj je tedaj Arova, ki je že nad življenjem obupal. „Angelj iz nebes!“ pravi on, jo na svoje serce pritisnuvši, „naj se zgodi. V dveh urah pridem te rešit. Kraljevo plačilo in večna hvaležnost Slovencov ti potem ne odide.““ Obleka je naglo premenjena. Arov da Ilki haljo, ona njemu žensko ogrinjalo in potem se ločita. Slovenec gre brez suma memo straž iz ječe, iz grada, po griču na prosto plan.

Komaj je na uní breg vode dospel, vidi človeka proti mostu hiteti, ki ga zdajci za izdajavnega Zmana spoznna. „Stoj!“ mu kriči nasproti, „brez gostiiicarja si računil, tvoja zadnja ura je prišla“. Pri tem pade serdito na Zmana, ga oklene in mu hanžar vzame. Pa zastonj si prizadeva, mu tudi sabljo izsneti. Strašen boj se med junakama prične. Ta skuša s hanžarom, uni s sabljo svojega nasprotnika poventati. Obá sta enako urna, enako umetna; edén se drugemu vmika, tako da ze ura dve bije, brez izločenja za tega al unega. Pa klenk ure Arova na nevarnost opomni, v kteri je njegova turška rešenica. Nezaderžljivo buti zdaj v Zmana, mu izmakne sabljo in mu z njo na en mah glavo odbije. Ko jo za lase prime, dirja z njo brez preneha, dokler prekanjene posadke ne dobo. V kratkem jej predajo in nevarnost Zmana razloži, potem pa jo pelje, jaderno proti Homcu v popolno vničbo turških druhal. Že je voda za herbtom, grič nastopljen, vrata pred nosom — zdaj zapoje petelin, da se strašno razlega.

Smerten pot stopi Arovu po čelu, on ostermi: — zdih in krik „Arov!“ se iz kleti, v kterej je bil on popred, žalostno oglasi. „Naprej,“ zagromi on svoji trumi, „morebiti, da jo rešimo.“ — Prepozno! Koj ko je petelin zapel, je bila Ilka v ječi vmorjena. Slovenci so jo le maševati mogli. Turška vojska je od pervega do zadnjega pobita. Le Alitu da Arov prostost, da bi očetu povernul, ker hčerki ne more in ga v domovino spusti. Pa on se brani iti, temuč ostane pri kristjanih, se zopet preoberne in je pobožen mnih postal, Homski grad se je pa sčasoma razsul in hud potres je clo višavo na dvoje razdelil. Na enem teh gričev stoji zdaj božja pot Marije, ki jo mnogo ljudi iz vseh slovenskih krajev obiskuje. Pod cerkevjo, pravi pripovedka, je pa prosterna izba, v kteri zakleta Ilka sedi in odrešenja pričakuje.

  1. ^ Dobro vem, da Turki vina ne pijejo, pa derzal sim se narodnega pripovedovanja