Arleška

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Arleška.
Alfonse Daudet
Izdano: Mladika 2/4(1921) 54–56
Viri: dLib 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Iz mojega mlina vodi pot v vas, ki leži tik ob veliki pristavi. Ob cesti je obsežno, s celtovim drevjem obsajeno dvorišče, v ozadju pa je hiša. Tipično provansalsko poslopje je to: streha iz rudeče opeke, dolga, počrnela prednja stran, ki jo nepravilno prodirajo okna; visoko zgoraj, na podu je veternica; škripec, ki služi za dviganje vreč ter tu in tam izpod strehe štrleč snop rujavega sena ...

Zakaj sem postal pozoren na to hišo? Zakaj mi je bilo tesno pri srcu ob pogledu na ta vrata? Ne bil bi mogel tega povedati, in vendar me je stresal mraz, če sem videl to bivališče. Pregloboka tišina je vladala tu okrog ... Kadar sem šel mimo, ni nikoli zalajal pes in fazani so tiho odleteli ... Če bi ne bilo na oknih belih zastorov in če bi se ne bil dvigal dim iznad strehe, bi mislil marsikdo, da je ta kraj neobljuden.

Včeraj proti poldnevu sem se vračal iz vasi; da bi se izognil solnčnim žarkom, sem stopal v senci ob zidovju rastočih celtovih dreves ... Na cesti pred pristavo so bili ravnokar naložili hlapci molčé voz sena ... Vrata so bila še odprta. Mimogrede sem se ozrl skoznje in zagledal na koncu dvorišča za kamenito mizo že čisto belolasega starčka; komolce je opiral na mizo, glavo je imel podprto z rokama, oblečen je bil v kratek jopič in v čisto raztrgane hlače ... Obstal sem. Eden izmed hlapcev mi je dejal pritajeno:

»Tiho! Gospodar je to ... Odkar se je ponesrečil njegov sin, je tak«.

Istočasno sta dospela mimo nas na pristavo žena in mal deček, oba črnooblečena in z zlatoobrezanimi molitveniki v rokah.

Mož je nadaljeval.

» ... Gospa in malček prihajata od maše. Odkar se je zgodila nesreča, sta vsak dan v cerkvi ... Ali, gospod, kako žalostno ... ! Oče še vedno nosi rajnikovo obleko in ne moremo ga pregovoriti, da bi jo slekel ... Hi, hot! Konjič!«

Voz se je pričel pomikati. Ker sem postal radoveden, sem prosil hlapca, da bi smel prisesti; na vozu vrh sena sem poslušal žalostno zgodbo ...

* * *

Ime mu je bilo Ivan. Bil je krasen, dvajsetleten dečko, sramežljiv kot kako dekle, močan in jasnega obraza. Ker je bil lepe postave, so gledale vse deklice za njim; njemu pa je vgajala samo ena — mala Arleška, vsa v žametu in svili, ki jo je bil spoznal v Lice d’Arles. — Na pristavi so gledali to znanje precej po strani. Deklica je bila bajé koketka in njeni stariši niso bili z dežele.

Ivan je hotel imeti svojo Arleško za vsako ceno. Dejal je:

»Če mi je ne dadó, umrem«.

Ker je bilo verjetno, da se ne šali, so sklenili, da ju poročé po končani žetvi.

Neke nedelje je ravno končala družina na pristavi svoj obed. Bila je to skoraj ženitovanjska pojedina. Nevesta je bila odsotna, vendar so pili cel čas na njeno zdravje ... Naenkrat vstopi neznan mož in prosi gospoda Estèva za par besedi med štirimi očmi. Esève vstane in stopi na cesto.

»Gospod,« pravi tujec, »Vi hočete poročiti svojega otroka z lahkoživko, ki je bila dve leti moja ljubimka. Kar govorim tudi dokažem: tu so njena pisma! ... Stariši vedo vse in so mi jo obljubili: toda, odkar se poteza Vaš sin zanjo, nočejo niti stariši, niti deklica nič več slišati o meni ... Zdi se mi, da potemtakem ne more postati žena koga drugega«.

»Je že prav!« je odvrnil gospod Estève, ko je prečital pisma: »stopite z menoj na kozarec muškatelca«.

Mož je odgovoril:

»Hvala! Bolj me muči žalost, kot žeja«.

In odšel je.

Ko se je oče vrnil, je sedel za mizo in pojedina se je veselo zaključila.

Zvečer je šel gospod Estève s svojim sinom na polje. Izostala sta dolgo časa; ob povratku je čakala mati nanju.

»Ženka,« je dejal oče in pokazal na sina, »objemi ga! Nesrečen je ...«

* * *

Ivan poslej ni več govoril o Arleški. — Toda ljubil jo je kljub temu, da jo je videl v naročju drugega, celo bolj kot kdaj poprej. Bil pa je preponosen, da bi se bil izdal. In to ga je gnalo v smrt, nesrečnika! ... Včasi je presedel cele dneve v kakem kotu. Drugič je delal z vso besnostjo in naredil sam za deset dninarjev ... Kadar je napočil večer, se je odpravil proti Arlesu in šel, dokler ni zagledal na rdečem večernem obzorju obrisov vitkih mestnih stolpov. Tedaj se je vrnil. Dalje ni šel nikoli.

Ljudje na pristavi, ki so ga videli vedno žalostnega, vedno osamljenega, niso vedeli, kaj naj počnó. Bali so se nesreče. — ——

Nekoč mu je pri kosilu dejala mati s solzami v očeh: »Čuj, Ivan! Če jo že hočeš imeti na vsak način, imej jo ...«

Rudeč od sramu je povesil oče glavo ... Sin je odkimal in odšel ...

Odslej je pričel drugačno življenje. Da bi pomiril svoje stariše, se je delal zadovoljnega. Hodil je zopet na plesišče in v krčmo.

Oče je dejal: »Ozdravljen je«. Mati pa se je še vedno bala za svojega otroka in ga čuvala kot še nikdar. Ivan je spal s svojim bratom poleg čumnate za sviloprejke; uboga starka si je pripravila posteljo poleg njegove spalnice ... Bilo bi pač mogoče, da bi jo kedaj potrebovali pri svilódih. —

Prišel je praznik sv. Egidija in obenem god gospodarja pristave.

Veliko veselje je bilo na pristavi ... Vsega je bilo več kot preveč in penečega vina cele potoke. Rakete in švigalci, pisane svetiljke na celtovem drevju ... Bog živi svetega Egidija! Plesali so za žive in mrtve. Najmlajši si je prežgal svoj novi jopič. Celo Ivan je bil videti popolnoma zadovoljen; priganjal je celo svojo mater na ples; uboga žena je jokala od sreče.

O polnoči so odšli spat. Vsak je čutil potrebo po počitku ... Ivan ni spal... Najmlajši je pozneje pripovedoval, da je ihtel celo noč ... Ah! Zagotavljam vas, da ga potem z očitki niso pustili v miru.

* * *

Drugo jutro je čula mati nagle korake skozi svojo sobo. Spreletelo jo je nekaj kot slutnja.

»Ali si ti, Ivan?«

Ivan ni odgovoril, že je bil na stopnjicah.

V hipu je skočila mati iz postelje:

»Ivan, kam greš?«

Že je bil na podu, mati je hitela za njim.

»Moj sin! Za božjo voljo!«

On je zaprl vrata in jih je zapahnil.

»Ivan, moj Ivan, odgovori mi! Kaj hočeš storiti?«

S svojima starima, tresočima rokama je tipala okrog, in iskala kljuko ... Neko okno se je odprlo, čul se je padec nekega telesa na kameniti dvoriščni tlak in bilo je vse tiho ...

Ubogi dečko! Sam pri sebi je dejal: »Preveč jo ljubim ... zato hočem umreti ...« Ah! Kako revna stvar je pač naše srce! In vendar je močno, ker ne more niti zaničevanje zamoriti ljubezni ...

Tisto jutro so se vpraševali ljudje v vasi, kaj pomeni silen krik, ki prihaja iz smeri Estèjeve pristave.

Bila je mati. Stala je napol oblečena na dvorišču pred kamenito, orošeno in okrvavljeno mizo ter tarnala nad svojim otrokom, ki ga je držala mrtvega v naročju.