April v medenih tednih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
April v medenih tednih
Izdano: Ameriška domovina 43/266–270 (1940)
Viri: dLib 266 dLib 267 dLib 268
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Bregarjev Martin, majhen posestnik in obenem čevljar v Zalogu, je bil od pusta poročen z Lovračevo Ivanko. Ker je bil mladi par še v medenih tednihin je do tedaj še malo občutil življenja resnobo in tegobo, sta imela oba svojo zabavo nadtem, da sta drug drugega dražila z vsakovrstnimi otročjimi šalami.

Tako je prišel 1. april, praznik vseh šaljivcev in burkeževcev, ki ga je bilo treba seveda v hiši novopečenih zakoncev primerno proslaviti. Ivanka je že pred par dnevi iztuhtala predkan načrt, kako bi speljala svojega Martina na led. Poredno se je hehetala pred se, kadarkoli je bila sama. Martin pa je pozabil pogledati v koledar in je šel prav nič hudega sluteč na ogrado, da popravi plot. Moralo je biti okrog devete ure, ko je nenadoma pritekla Ivanka k Martinu na polje in že od daleč vpila:

"Martin, pusti ograjo in pridi brž domov! Preobleci se hitro v pražnjo obleko."

"Kaj pa je?"

"Dekla Jernejčkova je prišla iz Dolj z novico, da so dobili pri njih fanta in da te tvoja sestra in svak prav lepo prosita, da bi takoj prišel in bil za botra."

Pri Jernejčkovih, kamor se je pred enim letom poročila Martinova sestra, so kajpada pričakovali veselega dogodka toda do sedaj ga še ni bilo in Ivanka je hotela poslati svojega moža po april.

"Hudirja," se je vznevoljil Martin, "danes mi je ta stvar malo neprilična, ko imam toliko dela! Pojdi ti, Ivanka!"

"Kakopa, saj ne potrebujejo botre, ko imajo že drugo. Poslali so le po tebe. Kar ti pojdi!"

Martin je pustil delo in šel, se pražnje opravil in je imel potem vedno več veselja in korajže za krščansko botrinstvo domnevnemu otroku svoje sestre. Ko je še vedno krtačil in si popravljal obleko, ga je Ivanka opomnila:

"Sedaj moraš iti, da te ne bodo čakali. Dekla je povedala, da bodo najkasneje do desetih z otokom v župnišču."

Martina ni bilo treba več priganjati. S kratkim pozdravom je odšel skozi vrata in je ponosno podvizal proti fari, medtem ko se je njegova zvita polovica kar lomila od smeha, ko je gledala za njim skozi okno. Na vsa vprašanja sosedov, kam jo pač maha v pražnji obleki, je Maritn odgovarjal:

"Svojemu svaku Jernejčku grem spreobračat pogana, in tiča napraviti za kristjana!"

Pokazale so se pa težave. Gori v župnišču ni našel Martin nobenega otroka in nikakega spremstva za krst, tudi g. župnik ni nič vedel o kakem krstu. Poslali so ga k cerkovniku. Tudi temu ni bilo nič znanega.

"Počakajmo malo," je menil župnik, "bodo že prišli."

Toda od nikoder ni bilo nikogar, čeprav so čakali že več kot eno uro. Martin je postajal že nestrpen in bil nejevoljen na ženo, ko je slučajno omenila kaplan prvi april. Toda novica je bila tako neverjetna, da jo je takoj zopet zavrnil. In vendar je moral to verjeti, ko se je cerkovnik, ki je bil poslan na poizvedovanje, vrnil s sporočilom, da k Jernejčkovim še ni dospel mladi zemljan. Martin je bil ves rdeč od sramu in jeze. Če bi imel v tistem trenutku svojo boljšo polovico pri sebi, bi bili v nevarnosti njeni dolgi lasje.

V to razburjenost se je nenadoma, kot bi bila poklicana, prikazala babica z otrokom za krst.

"Nadloga je, gospod župnik," je potožila ob vstopu, "zdaj prinašam že dvanajstega od Bajtarjevega Toneta in to pot nima niti botra. Že pri čaka ubogo revše na krst, že takrat so sporočili botru Mališju na Kamno, toda ta se nič ne oglasi in ne pride. Tone se je že vsega naveličal. Da naj nesem otroka doli, mi je rekel, in da naj mu bo za botra kdor koli, samo da bo krščen."

"Če bi bilo Tonetu prav, bi bil lahko jaz za botra," je bil javil Martin, "prav rad bi držal koga pri krstu."

"Prav? Seveda mu bo prav, pa še kako!" je zagotovila žena.

"Toda treba bi bilo vendarle Toneta vprašati," je imal pomisleke Martin.

"Pojdite no, kdo bo pa hotel sedaj tri četrt ure daleč na župnišče, ko je pa vendar Tone rekel, da mu je popolnoma vseeno, kdo drži otroka pri krstu."

Po prerekanju sem in tja se je Martin odločil. Šli so takoj v cerkev. Boter je izbral otroku ime Martin in ga sprejel za svojega varovanca. Po krstu so šli v gostilno, kjer je naročil Martin bogato gostijo. Ko so se gostili že eno uro, je Martin vstal in rekel, da ni za otroka nič kaj dobro v zakajeni sobi in da ga nese svoje ženi Ivanki, ki bo neizmerno vesela, da bo videla njegovega krščenca. Nese ji otroka na dom, pa se zopet vrne. Popoldne bo pa nesel otroka domov. Župnik se je malo mrdal, babica se je ponujala, da ponese otroka sama k Ivanki , toda že je vzel Martin blazino v naročje in odkorakal s spečim fantičem skozi vrata. Pet minut pozneje je že bil doma v svoji hiši.

Žena Ivanka je bila že malo v skrbeh, kje se je njen mož tako dolgo zamudil. Toda iz hiše si ni upala, ker se je bala, da bi ga srečala kje zunaj in da bi ji vpričo tujih ljudi utegnil brati levite. Verjetno je, da je šel v gostilno, kjer se bo na jezo opil. Potem bo dobro. Če ga je imel namreč Martin kapljo preveč, je bil vedno rožnate volje. S tem se je Ivanka tolažila. Ko je stopil sedaj mož skozi vrata, položil blaženo na mizo in odgrnil mašno svileno odejo, se je glasno zavzela:

"Za božjo voljo, Martin, kaj pa imaš tukaj?"

"Pač svojega krščenca, mladega Jernejčkovega pobiča, ki je postal ravnokar iz trdovernega pogana kristjan."

"Jemnasta, jemnasta! Pa vendar ni mogoče, saj jaz sem ..."

"Da, nalagala si me in si me hotela poslati po april. Toda sedaj si bila ti speljana. Veš strašno me je ujezilo, ko sem prišel v župnišče in ni bilo tam nikogar. Potem sem se odpravil k Jernejčkovim, da poizvem kako je. In če volka kličeš, priteče. Ravnokar je dospel k Jernejčkovim pričakovani pobič. Nameravali so ga dati krstiti šele jutri, toda ker sem bil tam, smo se takoj odpravili h krstu. Sedaj ga imaš tukaj novopečenega kristjana!"

"Jemnasta, jemnasta, to je pa čudovito! Tebi se pa res vsaka prav obrne, ti imaš pa povsod srečo. Kako je pa z otrokovo materjo, s svakinjo?"

"Sijajno! Vse v redu. In te pozdravlja in te prosi, da prideš kmalu k njej."

"Sedaj bi pa skoraj pozabila. Martin, kako je ime otroku."

"Pankracij mu je ime."

"Pojdi, pojdi, ti burkež! To vendar ni nobeno krščansko ime. Ne boš me potegnil na prvi april še celo ne. Sedaj pa mi povej zares, kako mu je ime!"

"Pankracij ima ime, po enem izmed ledenih terjakov, in prav nalašč zaradi tebe sem ga dal krstiti na to ime, ker si me hotela potegniti. Če ne verjameš pa vprašaj župnika."

Šele po daljšem zatrjevanju mu je verjela. Nato se je nagnila k otroku.

"Prav lep otrok je, Bog ga obvari, prav ljubek in srčkan otročiček. Toda poglej, tvoji sestri in svaku pa ni niti malo podoben. Ima kot oglje črne lase, ona dva pa imata oba plavolaso glavo."

"Majhni otroci niso staršem nikdar podobni. To pride šele sčasoma."

"Ne bodi no šema, ali si kdaj slišal, da bi se črni lasje spremenili v svetle?"