| XXI. PERVA POSTNA NEDELA STRAN.
|
| Od keršanske samosvoje premage . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
139
|
| XXII. DRUGA POSTNA NEDELA.
|
| Od dvojniga premoženja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
145
|
| XXIII. TRETJA NEDELA V POSTI.
|
| Od nesramnih pogovorov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
151
|
| XXIV. ŠTERTA NEDELA V POSTI.
|
| Od prave sreče božih otrók . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
156
|
| XXV. PETA NEDELA V POSTI, TIHA IMENVANA.
|
| Od velikonočniga obhajila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
162
|
| XXVI. ŠESTA NEDELA V POSTI, CVETNA IMENVANA.
|
| Vesela trojna velika noč . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
169
|
| XXVII. VELIKONOČNA NEDELA.
|
| Vesela trojna velika noč . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
176
|
| XXVIII. VELIKONOČNI PONDELIK.
|
| Jezus je resnično od mrtvih vstal . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
180
|
| XXIX. PERVA NEDELA PO VELIKI NOČI.
|
| Jezus pravi Bog ino človek, naš boži vojvod . . . . . . . . . . . . . .
|
186
|
| XXX. DRUGA NEDELA PO VELIKI NOČI.
|
| Jezus je naš odrešenik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
193
|
| XXXI. TRETJA NEDELA PO VELIKI NOČI.
|
| Od pokoršine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
199
|
| XXXII. ŠTERTA NEDELA PO VELIKI NOČI.
|
| Od stanovitnosti v dobrim. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
203
|
| XXXIII. PETA NEDELA POVELIKI NOČI.
|
| Znamenja praviga kristjana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
211
|
| XXXIV. KRIŽEVE PROCESJE.
|
| 1. Sv. Marka dan.
|
| Dvojna kluča, molitev ino kletva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
216
|
| 2. Križev pondelk.
|
| Molitev naša mogočna prijatelca . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
220
|
| 3. Križev tork.
|
| Molitev bodi otroška . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
223
|
| 4. Križeva sreda.
|
| Kdaj ino zakaj naša molitev vslišana ni . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
226
|
| XXXV. VELIKO KRIŽEVO, ALJ VNEBOHOD J. KRISTUSA.
|
| Drugi prihod Jezusov. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
232
|
| XXXVI. ŠESTA NEDELA PO VELIKI NOČI.
|
| Od zvestobe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
|
236
|
I. PERVA ADVENTNA NEDELA.[uredi]Od dušniga spanja.[uredi]Branje iz lista svetiga Pavla do Rimlanov. 13, 11–14.[uredi]Le ene vrata so, ki v dolgo večnost grejo: naša smert; pa pola sta dva, ki v neznano večnost peljata: pervi je voska steza pravičniga živlenja v nebesa, drugi je široka cesta pregrešnosti v pekel. — Oh, bratje ino sestre moje! po kateru gremo' — »Vrata so široke ino pot je prostorna, ktrea v pogublenje peljá, ino tesna je pot, ktira v živlenje peljá! ino malo jih je, kteri njo najdejo,« govori Jezus. Mat. 7, 13 — 14. Za to sv. mati katolška cerkva adventen čas obhaja, ino nas sv. Pavl toljko glasno budí iz pregrešniga spanja vstati ino se podati na pravo pot pokore ino resničnega poboljšanja, kakor v pismi do Rimlanov beremo.
1. Rim, nekajno poglavitno mesto vsiga znaniga sveta je bilo sedež nar večiga bogastva ino veličastva, pa tudi gnezdo vsih zmot ino hudobij. Za posvetno je ilo mesto vse živo, za večno je pa spalo, dokler ga niso apostelni od duhovskiga, smertniga spanja obudili ino prevobernili h pravimu spoznanju božimu ino zaderžanju pravičnimu. »Bratje! sv. Pavl Rimlane kliče — vemo, da je že ura od pregrešniga spanja vstati. Naše izveličanje se bliža vsako uro, vsak dan, ki ga po keršansko preživimo; ino zaupam, de smo verni postali ino bili keršeni.« — O naj bi tudi ta beseda za nas veljala, ino mi po pravici rečti zamogli, de smo zdaj bližej svetih nebés, kakor smo bili, ko so nas botri (goteji) od svetiga kersta prinesli! Alj veliko, veliko nas spi v noči nevednosti ino pregrehe.
2. Novo rojeno dete clo večidel spi, ne pozna v pervim časi živlenja, ne očeta ne matere; per njem je še nevednosti temna noč. Po malim pa začne gledati ino spoznavati; tudi njegovi duši se začne deniti, dokler svojo ljubo mamo zakliče ino pozdravi svojiga ateja (očeta). Ravno taka dušna tema je svoje dni pri Rimcah — tudi per naših dedejah bila. — Alj noč tiste stare nevednosti je po besedah svetiga Pavla že minula, bel dan spoznanja božjiga, luč prave vére je prisretila, de Boga ino nja sveto voljo lehko spoznamo ino kakor otroci lehko Boga po milim imeni zakličemo: Aba! ljubi Oče. — Oh naj bi vendar vsi razsvetleni, prav pridni boži otroci bili, Boga prav ne spozna ino njemu zvesto ne služi.
3. Vsaka noč ima svojo hudo moč; le po noči imajo sovražni tatje, razbojniki in zapelivci nar veči svojost, ino po noči se hudiga nar več zgodi. Dela teme sveto pismo pregrehe zove, svete zakramente, dobre dela ino pa svete čednosti imenuje orožje svetlobe, z ktirim hudobije premagamo. Po tem sv. Pavel toljko serčno veljeva rekoč: »Od sebe verzimo dela teme, pregreham se odpovejmo, oblecimo orožje svetlobe, svete zakramente prijemajmo, dobre dela ino sveta vera naroča. Pošteno živimo, kakor dné, de se nam sramovati ne bo. Varujmo se požrešnosti ino pijanosti, nečistosti ino nesramnosti, zogibajmo se kregu ino nevošlivosti (zavida), ter oblecimo Gospoda našiga Jezusa Kristusa, navadimo se po njegovih svetih naukih ino izgledih ravnati, naj se nam bo po našim djanji poznalo, de smo kristjani. — Le tako pošteno, keršansko živlenje je lepimu dnevu podobno. Kjer tiga ni, je tema nevednosti ino hudobije černa noč; tam kristjani spijo, ino hudobneži bedijo ino delajo za večno pogublenje. — Oh de bi ne bila taka per nas! »Noč je prejšla, dan pa se je približal. — Izgubi se, kateri spiš ino vstani od mertvih, ino Kristus te bo razsvetil. Efez. 5, 14.
Kakor je noč za spati ino počivati — je dan za bedeti ino delati. Kdor po dnevi spi, je bolan, ino lehko hitro vmerje. Taka se grešnikam godi, ki po dnevi svojiga živlanja za prihodno večnost spijo ino se pripravljati zamudijo. Dušno
spanje v kratkih, dragih letah živlenja naših je nar veči zguba, nar strašnejši zamuda. Kar tukaj sejemo, bomo v večnosti želi; kdor po malim seje, bo tudi po malim žel. II. Kor. 9, 6. Delajmo torej, dokler je dan; pride noč, ino ne bo višej delati moč. Joan. 9, 4. Spali bomo po smerti ino počivali sladko, ako smo v življenji v dobrim pridni.
1. Kdo pa spi svoje žive dni? — Vidim ljudi v lepih oblačilah, kako se gledajo, slišim kako sami se hvalijo druge zaničvaje, čujem kako se bahajo ino za častjo gladovni letajo. kaj delajo vsi taki posvetni ljudjé? Spijo — Vidiš bogatina na kupi dnarjev sedeti, kako jih greje ino neprenehama šteje, ter tuhta ino misli, kako bi še več pridobil. Prevózi hribe ino doline, morja ino reke z svojim blagom preplava, najti le več dobička. Kaj dela bogatin? Spi. — Nečistnik brusi svoje oči ino z njimi strela po drugim spoli, prehodi cele noči, obhodi vesi ino hiše, ter pokoja nima; in tudi nečistnik spi. — Hodim memo kerčm (oštarij), slišim truša veliko, vidim pivcov polno hišo, srečam ceste polne pjancov. Kaj delajo vsi ti ljudje? Spijo. —. Pridem v grajšine ino krajsine, stopim v gosposke kanclije, slišim kako se pravdjejo ino tožujejo, kako se pikajoino kolnejo, in vendar spijo. — Tudi v cerkvi najdem veliko ljudí, ki besedo božjo poslušajo, molijo ino pojó, ino vendar spijo, ker si naukov k sercu ne vzamejo, katire slišijo, ino po njih ne živijo. Vsak grešnik, ki v smertnim grehi živi, po duhovsko spi. To je žalostno dušno spanje, iz kateriga nas sv. Pavl budí, rekoč: »Izbudi se, ki spiš, ino Kristus te bo razsvetil.«
2. Kdor se izbudi, se mora vmiti, prej ko se na svoje delo podá. — Oh, de bi se tudi grešnik vmil, svoje pregrehe objokal ino očistil svojo vest v studenci svete pokore! — Kolikokrat si žalil svojiga Bogá, ino razžalil bližniga ti prevzetnik skuz svoje bahanje, z kragam ino napihvanjem — lakomnik zkuz svojo stiskanje, terganje zaslužniga plačila, skuz krivico ino goljfijo — kolko ljudi si pohujšal nečistnik z svojim razberzdanim jezikam — pijanc ino požrešnik, ali veš število smertnih grehov povedati, ki si jih storil? — Nepokojni jezove cino preklinjavec, ali se spomniš, koljko si ljudi razdražil, koljko hudiga govoril? — Ali si se pa tudi kdaj z Magdaleno milo posolzil? — si kdaj molil z spokorjenim Davidam: »Operi me če dalje bolj od moje krivice, ino
moje pregrehe očisti me. Zakaj jaz spoznam svoje pregrehe, ino moj greh je vedno pred mojimi očmi.« Psalm 50, 4 – 5. »Čas hitro teče, veli sv. Avguštin, ino ti spiš!« Oh, izdrami se, in ne oddlagaj, de se skuz pravo pokoro očistiti ne zamudiš, dokler ti sonce milosti božje sije.
3. Človek, ki se izbudi ino vmije, po tem na delo gre ako je priden. Pridno delati mormo tudi mi za dolgo večnost te kratke dni sedajniga živlenja. Alj kako slabo je naše delo, kak malovreden za večnost našiga truda sad, ki dobriga namena nima in pravo ceno pred Bogom zgubi! — Vbogi kmetič se putiš, težko orješ, ino kosiš, svojga dela pa Bogu ne izročiž — tvoje delo je prazno perje na drevji, ki nobeniga sadja ne prinese. — Srotej bolni na posteli dni in noči prezdihuješ, ter veliko bolečin prestojiš; ako pa voljno ne poterpiš, pred Bogam nobeniga zasluška nimaš. Tvoje terplenje je suho listje, kteriga veter odnese. — Ti keršanska duša moliš ino pôješ, ter služiš Bogu, pa le z jezikam, tvoje serce je v posvetno zakopano, ino daleč od Boga. Oh, tudi tvoje svete dela so lepo perje, pa brez sadú. Tvoje molitve in dobre dela, ki niso iz dobrega namena, več za tvojo čast kakor za božjo storjene, ne za večen ampak za časen dobiček namenjene, so prazne sanje, tvoje živlenje za večnost je drevo brez sadja? — Neko jutro Jezus iz Betanije v Jeruzalem gre. Bil je lačen; ino ker vgleda za potam figovo drevo, gre sadu jiskat, pa nič ne najde kakor listje, ino mu reče: »vekomaj ne boš zadú rodilo.« Ino precej je drevo vsahnilo. — Groza ino strah! Tako bo storil tudi z nami pravičen Bog, kedar nas pride sodit — jiskat sadja svetih čednost ino dobrih del. Delajmo torej dokler je našiga živlenja dan, pa delajmo pridno ino delajmo prav; pride noč naše smerti, ino bomo počivali, ter zavživali, kar smo tukaj dobriga storili.
Oh kristjani, ki še spite v pregrehih ino zamudah, v zmotih ino hudobijah, izdramite se, de vas bo Kristus razsvetil k spokornimu, pravičnimu živlenju. K timu so nam pa potrebne tri reči: se izbuditi iz zanikarniga živlenja, se omiti hudobij ino pregreh, ino pa v dobrim stanovitno pridnim biti, Bogu v čast, nam v izveličanje.
Velika grešnica svoje dni sveta Evdoksija bila, nečista, zapeliva stvar sebi ino drugim v pogublenje. Terdo je spala v pregrešnim, nesramnim spanji, ino se dolgo iz svojiga žalostniga stanu ni prebudila. Prigodi se, de per nekim bližnim sosedi popotni pušavnik prenoči, v tihi noči glasno od strašne sodbe bozje pôje ino Evdoksijo prebudi. Posluša grešnica milo petje od strašnih prihodnih reči, kaj hudiga čaka grešnika, koljko veselje pravičniga. Kakor hitro se razdeni, pošle po svetiga moža, ter ga prosi, naj ji strašne resnice dalej razloži, ki jih je pel. Slišati, kako bo pravičen Bog tudi njo sodi, pred sližavnika božiga poklekne, se svojiga razujzdaniga živlenja izpové, z gorkimi solzami svoje pregrehe omije; ino kakor je popréj za večnost spala, je zdaj za nebesa oživela ino hodila po stermi stezi pokore v večno izveličanje.
Tudi vi ste slišali sv. evangelij od strašne sodbe božje brati? Tudi nam se bliža strašen sodni dan. Kako dolgo še bomo dremali, kako dolgo odlagali za prihodno večnost oživeti? — Ura je od spanja vstati, posleden čas se na vosko stezo pravičniga živlenja podati. Dones imamo lep zlati čas, jutro bi bilo lehko prepozno. Lani se nam je naš sosed vtopil, letas nam je drevo dobriga znanca vbilo; včeraj so nam prijatela pokopali, dones naša sestra na mertvaškim ojdri leži; lehko de bomo mi jutre tudi ležali! Vrata u večnost se nam odperajo; bojo se za nami zaperle vekomaj. — »Jaz terkam,« veli Jezus, ino ni ga, ki bi odperl. — Srečni so hlapci, srečno dekle, katire, kedar Gospod pride, bedeti najde. Amen
II. DRUGA ADVENTNA NEDELA.[uredi]Zakaj nas je Bog stvaril?[uredi]Branje iz lista sv. Pavla do Rimlanov. 15, 4 — 13.[uredi]Lepa je zemlja in veličastno nebo, pa lepši si še človek ti, stvarjen po boži podobi. Vsak dober dar je od zgoraj dol, pride od Očeta luči; alj nar imenitnejši stvar si ti, kakor se bere v bukvah stvarjenja: I. Mojs. 2, 7. »Gospod Bog je človeka iz prahú zemle izobrazil, ino mu vdihnil duha živlenja; ino človek je oživel.« Tako si človek ti po svojim trupli zemljan, po svjojim duhi pa nebesćan, krona vsiga stvarjenja, ako svojiga Stvarnika stvarnika prav spoznáš ino mu dolžno hvalo daš. Za to te je Bog po svoji podobi stvaril. — Spoznati svojga Boga ino hvaliti Stvarnika imaš človek dvojne knjige, alj bukve: stvarjeni svet so perve, sveto pismo pa druge, v katerih lehko bereš, kdo je Bog, ino pa kaj Bog od nas želí. te dvojne bukve čedno brati, Boga prav spoznati ino mu čast ino hvalo dajati je človeka vsakiga perva ino nar imenitneji dolžnost. Poslušajmo torej, kako lepo sv. pavl v svojim pismi na Rimlane v tej veliki dolznosti kristjane poduča.
1. V Rimi so bili za svetiga Pavla dni dvojni kristjani: eni poprej Judje, drugi poprej Hajdje alj malikvavci. Kakor se pa otroci dvojih mater alj pa dveh očetov le prepogosto čertijo, tako se tudi Judovski kristjani z Hajdovskimi niso mogli zastopiti, dokler niso Boga, svojiga očeta še prav poznali. »Kristus je bil našiga rodú — so Judovski djali — nam perva pravica kralestva božiga gre. vi ste Kristusa vmorili — so Hajdovski Judovskim djali — niste vredni, de bi njegovi bili. Tako so se pikali, dobriga Boga pa žalili, ki je Oče ljubezni. Sv. Pavl jih posvari ino jim iz svetiga pisma pokaže,
kako se je dober Bog vsih vsmilil, de ga vsi hvalijo, judje ino Hajdje, ter piše: »Bratje! kar se svetim pismi bere, je v naše podučenje pisano, naj bi v poterplenji drugi z drugim, ino v veselji, ki nam ga sveto pismo obeta, zaupanje zveličanja imeli.«
2. Bog želi, de bi vsi izveličani bili, za to ima poterplenje z nami, de si ga ravno žalimo. Perzaneslivo čaka Bog našiga poboljšanja, ter nam pomaga križe ino težave voljno poterpeti. Veselje nam dober Bog v serce vliva ino nas tolaži, de ne obupamo. Za vse časno poterplenje nam obljubi večno plačilo, de lehko v tim zaupanji vse prenesemo. Po tem njega sv. Pavl imenuje Bogu potrpežlivosti ino tolaženja, ki piše: »Bog poterplenja ino oveselenja vam daj ene misli, de se bote lepo zastopili v jezusi Kristusi med sebo, ter z enim glasam hvalo dajali Bogu, Očetu Gospoda našiga Jezusu Kristusa.«
3. Kjer lepe zloge med ljudmi ni, kjer se kregajo ino prepirajo, tam se Bog miru ino sprave spodobno ne česti. Za tiga del sv. Pavl Rimlane opominja: » V ljubezni se imajte med sebo, kakor vas je tudi Jezus vse svoje učence v ljubezni k časti božji sprijel, vas poprejne jude kakor Hajde. Povem vam, de se je Kristus Jezus za to obrezati dal ino je med Judmi živel, de bi dopolnil obljubo božjo, katero je Bog njihovim očakam dal, kajti bo izveličar med njimi rojen. Judje so dolžni Boga za to hvaliti. pa tudi Hajdam je dober Bog vsmilenje zkazal, de jih je v svoje kralestvo vzel. Ino za to veliko milost ga naj tudi Hajdje hvalijo, kakor je v II. bikvah kraljev pisano: »Za to te hočem hvaliti, o Gospod! med neverniki, ino tvojimu imenu hvalo peti.« Tako tudi v 17. psalmi David Hajde opominja: »Veselite se neverniki z njegovim (božjim) ljudstvom.« Ino zopet v 116. psalmi Hajde k slavi božji priganja, rekoč: »Hvalite Gospoda vsi narodje, ino poveličujte ga vse ljudstva.«
4. Vsi smo h spoznanju ino k časti boži stvarjeni, Hajdje kakor Judje poklicani biti boži otroci, kar je prerok Izaija napovedal, rekoč: »Iz korenine (rodu) Jeseta, imenitniga Judovskiga očaka; bo on (Izveličar) rojen, ki bo črez Hajdegospodval; ino v njega bojo Hajdje zaupali.« Izaija 11, 10. — Tudi naši očovi so nekdaj Hajdje bili. Neskončno dober Bog se njih je vsmilil, ino jih k pravimu spoznanju poklical. Skuz neskončno vsmilenje božjo smo tudi mi keršeni ino v
sveti keršanski véri izrejeni. Oh, naj bi tudi Boga prav spoznali ino mu za toljko vsmilenja spodobno hvalo dali, kakor njegovi izvoleni, srečni otroci, kar sv. Pavl želi, ter piše: »Bog vsiga upanja naj vas napolni z vsakim veseljam, ki ga naša sveta véra da, de bote skuz terdno zaupanje in skuz pomoč svetiga Duha bogati ino u vsim dobrim popolnoma: bogati v božjim spoznanji, popolnoma v božji časti ino hvali.« — Samo za to nas je Bog stvari lino v svojo sveto véro zaklical, de bi njega prav spoznali, teer mu dajali spodobno hvalo in čast.
1. Kdo je Bog? Nekdanji malikvavci so imeli sonce na nebi, živino na zemli, clo zate, srebrne, leseno ino glinaste podobe za svoje bogove. Sv. Avguštin je vse te stvari premislil, jih iz praševaje rekoč: »Jaz sim prašal zemljo: ali si ti moj Bog? Ona je djala: Jaz nisim. Ino vse kar je na zemli, je djalo de ni. Vprašal sim morje in globočine ino vse živali, ki lézejo, ino vse so mi djale: Me nismo tvoj Bog; le višej poprašaj. Vprašal sim nebo, sonce, mesec ino zvezde; ino djale so mi: Tudi me nismo tvoj Bog, kateriga jišeš. Vse reči krog mene sim klical, naj mi povejo, saj koljkor toljko od mojga Boga. Ino vse stvari so z enim glasom odgovorile: Stvaril nas je. Moje želje Boga spoznati so me prašati gnale, ino v svoji lepoti so mi stvari odgovor dajale. »Nebesa pravijo božjo čast, ino nebo oznanuje dela božih rok. En dan drugimu dopoveduje, ena noč drugo uči. Po vsih deželah gre njih glas, ino do kraja sveta njih besede.« Psalm. 18, 1 — 5. ino kaki glas je to? — Kakšne so njih besede? De je večni, vsemogočen Stvarnik vsih reči lepši ko zvezde po noči, veličastneji ko zlato sonce po dné, dobrotlivši kakor mati zemlja, ki nas redí, on črez vse moder ino vsmilen, nespremeneliv, ki vse ohrani ino vlada (viža), on je naš Bog.
2. Od Boga je vse kar na zemli léze ino gre, kar se na nebi sveti ino v nebesih veselí; od kodi pa je Bog? od nikogar; ni stvarjen ne rojen, on je sam od sebe od vekomaj, de nihče toljko mmoder, nobeden tak resničen, nobeden toljko vsmilen ino pravičen kakor je Bog, ki je vselej bil ino vselej bo — on je nar popolniši bitje. — Od duše moje! Kako
srecni smo imeli toljkiga, toljko mogočniga ino tak vsmileniga Boga.
3. Kdo pa je Bogá videl? Bogá v njegovi pravi podobi gledati nobena pozemelska stvar ne premore. Vmerl bi človek od božiga preveličastva kakor hitro bi ga vgledal, dokler angeli čisti duhovi svoje obličje pred njim zakrivajo. Mojzes, mož pravičen ino svet ga je videti hotel; alj naj bi tiga pogleda ne vmerl, se je dober Bog v oblak zagernil ino memo šel. Le v gorečim germi se mu je bil na gori Horeb prikazal. Ino tudi Jezus pravi: » Noben (ljudi na sveti) Očeta ne pozna, kakor Sin (Jezus Kristus), ino komur hoče Sin razodeti.« Mat. 11, 27. »Zdaj gledamo v ogledali (špegli) kakor v megli, nekdaj pa bomo gledali od obličja do obličja. Zdaj le eno koljko spoznavamo, takrat pa bomo spoznali, kakor smo sami spoznani« I. Kor. 13, 12. — Oh kako lep ino prelep mora biti Bog vsigamogočen ino črez vse moder stvarnik vsih reči, ker so toljko lepe že njegove stvari! —.
4. Kako pa je Bogu ime? Ko je Bog Mojzesu iz gorečiga germa govoril, ino mu vkazal jiti v Egipt rešit Izraelsko ljudstvo, Mojzes Gospoda popraša, rekoč: »Jaz sim, ki sim.« II. Mojz. 3, 14. Hajdje Boga celo niso imenovati znali, Judje so ga Jehova imenovali; bilo jim je to skrivno ino nar svetejši imé. Očeta mi kristjani Boga imenujemo; ino to imé nam je nar lepši, nar ljubeznivši in nar bolj znano. — Oh naj bi bili tudi mi toljkiga očeta vredni otroci, de bi Boga prav spoznavali ino mu lepo služili, kakor nas Jezus učí, ino nam ga vse stvarí kažejo.
5. V starim zakoni je bilo starišam terdno vkezano praviti svojim otrokam čudne dela božje, naj bi spoznavali otroci toljko mogočniga Gospoda ino ljubili toljko dobrotlivga Bogá. V. Mojz. 6. — Ali kaj vi pripovedujete svojim otrokam od toljko ljubiga nebeškiga Očeta? Jim kaj kaže dobrote ino lepote na nebi kakor po zemli, ki jih imamo vse od Boga, naj bi se duša od vidjočih reči, ki jih vidi, v nevidjoče povzdignila, ki jih ne vidi? — Oj koljko hvalo tebi vém, moj preljubi rajni oče, de si me po stvarjenih rečeh Stvarnika spoznavati učil! Koljkokrat si mi pravil po noči od svetih zvezd na jasnim nebi — kazal svetlo luno po samotnim poti, perpovedaval od romeniga sonca po dnevi, kako
sveti ino greje po vsih krajih ljudí. Ino ker so to, si djal, tako čudne ino velike stvarí, kako mogočen ino moder mora Bog biti, ki jih je stvaril! Tako si govoril mene za roko peljaje, in moj duh je gledal svojiga Stvarnika, mlado serce se je ogrevalo za božjo hvalo ino čast. Dolgo, dolgo že, ljubi oče, pod zeleno gomilo počivaš, v svojim spomini pa še vedno čujem tebe govoriti, koljkokrat zlato sonce vgledam, — vidim po noči svetlo nebó. — Ni ga, ki bi zmogel otroka lepši podučiti, kdo je Bog, kakor skerben oče ino ljubezniva mati. Kdo bi zmogel pa tudi mladimu sercu na drugo prašanje lepši kakor oče ino mati odgovoriti:
6. Zakaj nas je Bog stvaril? — Nekdajni dobrovoljci so mislili, de jih je Bog stvaril za kratek čas ino za dobro voljo. »Pridite — so djali — vživajmo le pričjoče dobrote. — Napajajmo se z nar boljim vinam, ne zamudimo našiga časa cvet. Nobeden nas od našiga razujzdanja ločen ne bodi, naj se povsodi znalo bo, kako smo bili veseli. Teptajmo vbogiga pravičniga, ne prizanesimo vdovi, ne spoštujmo stariga sivih las. Naša moč nam bo na mesto pravice. Modr.2, 6 — 11. Tako so nekdajni Hajdje, tako hudobneži govorili, pa tudi delali so tako, ker niso vedeli, zakaj njih je Bog stvaril. — vej pa vsi kristjani, zakaj jih je Bog staril? Enikateri mislijo de za posvetno čast. Le v veči ino viši stan tišijo; ino ako dalej ne morejo, mislejo de so nesrečni, ker ne pomislijo, de je čast ledena gas. — Drugi mislijo, de jih je Bog za bogastvo stvaril; za to kupčujejo ino spravljajo, le čudo, de jim sveta ne zmanka. — tretji imajo obilno živlenje za svoj cil ino konec. Kar njih razvajeno serce poželí, se jim mora zgoditi. Ino ko so vse okusili, se jim kakor salomonu godí, ki pravi: »Vse je nečimernost. Djal sim svojim serci: pojdem ino se bom obilno razveselil, ino dobrote vžival; pa spoznal sim, de je tudi to nečimernost. velike reči sim naredil, hiše pozidal ino vinograde zasadil, napravil si verte za kratek čas ino sadunosnike z mnogoterim drevjam obsadil. Sim nakupičil srebra ino zlata, kraleviga premoženja ino dežél, sim si pevce ino pevke preskerbel, kar le človeka razveseliti zamore; kedar sim pa vse te dela pregledal, sim videl nad vsemi nečimernost ino duha težo.« Pridga. 2, 1 — 11. — O vi posvetni modrijani, kristjani v minlive reči zaljubleni, poglejte Mali Katehism, berite alj poslušajte, kako modro ino čedno nam na prašanje odgovori, zakaj nas je Bog stvaril?
Bog je človeka stvaril, de bi njega spoznal, častil, ljubil, molil, njemu služil ino izveličan bil. »To je večno živlenje, de spoznajo tebe (Očeta) samiga praviga Boga, ino Jezusa Kristusa, kteriga si poslal« — uči Kristus. Joan. 17, 3. »Bog hoče, de bi vsi ljudjé izveličani bili, ino k spoznanju resnice prišli.« I. Tim. 2, 4. Ino lepo od tiga sv. avguštin govorí: Človek je rojen, de bi Bogá, svojo nar veči dobroto spoznal, ino ko je Bog spoznal, njega ljubil; kedar njega ljubil, tudi posedil ino njega vekomaj vžival. — Ti si nas za sebe stvaril; za to je naše serce nepokojno, dokler ne počiva v tebi, o Bog.«
Vi starši torej, otrok pervi, pa tudi nar imenitneji učeniki, učite svoje ljube otroke Bogá prav spoznavati, Bogá spoznaje ljubiti ino iz čiste ljubezni Bogú zvesto služiti, v zvesti božji službi se veseliti ino žr na tim sveti srečo vživati, ki njo človeku nikaj vzeti ne more. Ako bo vaših otrók perva ino posledna misel večni Bog, bo tudi njihova časna ino večna sreča gotova.
Pa tudi vi odrašeni odtergajte svoje serce posvetnim, malovrednim rečém; zakaj kjer je vaš zaklad, tamo bo tudi vaše serce. Luk 12, 34. Naše serce pa mora per Bogu biti. Povzdigujte svojga duha v vedni molitvi k Bogu, zakaj nespodobí se, pravi sv. Bernard, de se povzdiguje pozemeljsko truplo, ogleduje po nebeškim opetji, se svetle luči veselí, duša pa, ona nebeška stvar, le v pozemelsko gleda ino se po živinsko v luži posvetniga veselja valja. Ali ne veste zakaj nas je Bog stvaril? »Vsakiga, ki v moje imé kliče, sim k svoji časti stvaril« — veli gospod Bog. Izaia 43, 7. Bogá prav spoznavati, njemu spodobno čast ino hvalo dajati je naš sveti, večen namén.
Svoje dni je bilo prašanje, kaj bi bila za človeka na tim sveti nar veči nesreča? Eni posvetnih modrijanov so djali, de bi bilo vboštvo nar huje, v katerim si človek pomagati ne more, kakor bi rad. Drugi so mislili, nar veči hudo bila bi ječa, v kateri še človek sam svoj več ni. Tretji so menili, nar večo hudo bila bi smert, ki nam vse vzame, kar nam svet da. Alj vse te časne nadloge in tudi telesna smert so lehko naša nar veči sreča, ako jih po sveti volji božji v dobro
obernemo. — Kaj se pa vam zdi, kaj bi bila nar veči nesreča za nas? — Bogá zgubiti — to je nar veči nesreča. — Oh preljubi! deržimo se zvesto služiti si prizadevajmo. Ne bomo mi Bogá pozabili, tudi Bog nas zapustil ne bo. Ino kedar ura pride, svet zapustiti, ino bo zemlja vzela kar je njeniga — merlivo truplo, bo tudi Bog vzel kar je njegoviga, nevmerjočo dušo. Za to nas je Bog stvaril. Amen.
III. TRETJA ADVENTNA NEDELA.[uredi]Zakaj nas Bog terpeti na?[uredi]Branje iz lista sv. Pavla do Filipanov 4, 4 — 7.[uredi]Bolnik se veseli juterniga svita, ino zaupa v svojih bolečinah, de mu bo mlado jutro ljubo zdravje prineslo. Plah mornar v hudi noči se po mili zarji ogleduje, ino nje težko dočakuje, de mu bo lepši vreme ino srečenj pot storila; človek pa čaka v svojih križah ino težavah pomočnika, ki bi revežu prijazno roko podal ino pomagal. Kdo pa je tisti mogočen ino vsmilen pomočnik, ki bi nam v vseh naših težavah ino potrebah pomagal? Kdo pa je tisti mogočen ino potrebah pomagal? Ni ga pod soncam v tej revni dolini solz; le iz nebes ga dočakujemo, kakor so njega čakali svoje dni stari očaki štir tavžent let, ino izdihvaje njega klicali rekoč: »Rosite ga nebesa, ino oblaki dižite Pravičniga, odpri se zemlja ino rodi Zveličarja.« Izaia. 45, 8. — V njega, vsemogočniga Sinu božjiga nam kaže sveta mati kat. cerkva v tim svetim adventnim časi. Jezusu vso svojo skerb izročiti nas slišali. Oh vtisnimo si jih globoko v svoje serce tudi mi za prihodne dni križev ino težav, ki nas čakajo.
1. Veselje, žlahtna draga reč, ni u velikih mestah, ne per godcah domá, se tudi z dnarmi kupiti ne da; pravo,
stanovitno veselje le od Boga pride. Za to pravi sv. apostel Pavl Filipanam: »Bratje! v Gospodʼ Bogú se veselite, še enkrat vam povém, v Gospodu veselite se; zakaj Gospod (Jezus Kristus) je blizo.« Kaj pa je veselje v Gospodu? Veselje v Gospodi je lepa misel, de smo po božji podobi stvarjeni, od Jezusa božiga Sina odrešeni, k večnimu življenju poklicani, od svetiga Duha posvečeni, srečni otroci boži, za katire Bog tak ljubeznivo skerbí. — Oh, kdo bi vesel ne bil, toljko dobriga, vsigamogočniga Bogá imeti svojga očeta!
2. Naše veselje v Gospodʼ Bogú nam ponavadi dve sovražne rečí kalite(kazite) naša pikrost, de se med sebo pikamo ino ljudí vražamo, pa tudi naša prevelika skerb za posvetne, malovredne reči. Zatorej sv. Pavl kristjane opomina: »vaša pohlevnost (modrost ino potrplivost) bodi znanu vsim ljudém, de vsi ljudjé spoznajo, kako so kristjani pohlevni, dobri ljudjé.« — Piker 8aklih) človek je kakor med pikrimi ljudmi živeti, ki vsako žal besedico za zlo vzamejo, se za vsak mak kregajo. Le pohlevne ino krotke jagneta Jezus dober pastir za ljubo imá. Kristjane, ki hudobnih jezikov nimajo ino radi poterpijo, Jezus za svoje ovčice spozná, ter pravi »Blagor krotkim, zakaj oni bojo zemljo posedli.« Mat. 5, 4. Kakor volna vstreleno kuglo vstanovi, de ne prebije ino škode ne stori, tako pogasi pohlevnost nar hujši jezo, ter nam mirno, veselo živlenje da. — Oh vsmileni Jezus, ti pohlevno jagne božje, uči nas, kako si krotek ino ponižnega serca, de bomo najdli pokoj svojim dušam!
3. Kar nam naše vesele dni kalí je drugič prevelika skerb za posvetne minlive rečí. Koljko ljudí si več ko je potrebna glavo beli za časno premoženje, ki ga dones dobimo ino jutre zopet zgubimo; letas bogati, pojdemo lehko k letu beračit. — Koljko ljudí ne more spati od samih skerbí, ter si pomagati ne ve. Alj pokaj je to? Bog je dal, Bog je vzel, ino bo zopet dal, kakor bo njemu dopadlo; v božih rokah je vse. Ako Bog blaga ne varje, kakor na sonci sneg zginilo bo. — Pokaj se toljko žalostiš, de si v nesrečo padil? Bog je, ki v globočino peljá, pa tudi človeka iz nesreče vzdigne, kakor se njemu dobro zdi. Z vso svojo skerbjo si lasu vsločil ne boš, ne pedi svojiga živlenja podalšal. »Nič vas kaj ne skerbi preveč« — pravi sv. Pavl. — Prevelika skerb nam um ino pamet kali (moti), nam naše dni krajša ino kaj ne
pomaga. Kaj pa pomaga? »Vsako reč v molitvi Bogú priporočite, de vam dobro izide; za vse prijete dare Bogá zahvalite, de vam jih blagoslovi. Tako svoje prošnje Bogu pošiljajle, tako se v Bogu zanesite; saj on za vas skerbi.« Ta je svetiga Pavla nauk. — Brez skerbi ne smemo biti; alj naša skerb mora dve tovaršici imeti: pròšnjo ino zahvalo. Le kdor Bogá za vse poprosi, za vse zahvali, naj bo bridko alj dobro, žalostno alj veselo, samo on lehko mirno ino srečno živí.
4. Ko so nekdajni nevérniki kristjane grozovitno martrali, jim kožo iz života lupli, jih žive pekli ino z železnimi grebeni tergali, so služavniki boži v tih neizrečenih mukah veselo Boga hvalili. Nevérni Hajdje so se jim čudili, ter jih skrivnih znanost (kunšt) dolžili. Pa ta skrivna, mogočna reč, ki človeku v terplenji ino v smerti veselo serce dela, je ravno tisti boži mir, ki ves človeški um preseže, ino kateriga sv. Pavl kristjanam v mesti želí, rekoč: »Mir boži, kteri vsako zastopnost preseže, varji vaše serca ino vašo pamet v Jezusu Kristusu, Gospodu našim.« Le boži mir je stanoviten studenc resničniga veselja.
Kje pa se najde ljubi boži mir? Njegova mati je dobra, čista vest, njegovo prebivaljše je pošteno serce. Skerbi torej, o človek, za dobro vest, ohrani pošteno serce. tako bo ljubi boži mir per tebi domá. Zavžival boš stanovitno veseje, ki polajša težave ino bridkosti sladke stori.
Sin boži, obljublen odrešenik ino izveličar, je prišel odrešit svet ino človeški rod izvelučat; pa nam terplenja le ni odvzel, žalosti le ni pokončal, temuč je sam terpel ino vmerl nam izgled zapustivši, kako naj tudi mi voljno terpimo ino vmerjemo. Zakaj tako?
1. Za to, ker je sodajno živlenje potrebna šola ino pripravljanje za prihodno, večno živlenje v nebesih; šole brez terplenja pa ni. Po štirnajst, šestnajst, tudi dvajset let mora učenc v šolo hoditi, veliko skerbi imeti, prej ko se za maštvo izšola ino pride k boljmu kruhu. Pogosto šolar izdihuje pod težo poduka, ino pride k boljmu kruhu. Pogosto šolar izdihuje pod težo poduka, ino bi se povernil na očetov dom; pa zaupanje častitlivega stanú, ki se mu kaže, njega vselej oveseli, mu vnovič serce daja, de vse težave prestoji ino srečno svoj stan
nastopi. Taki učenci smo tudi mi za božje kralestvo poklicani, izvolen rod, kralevo duhovstvo, svet narod, pridobleno ljudstvo. I. Petr. 2, 9; ki se pripravljamo tako rekoč za duhovski stan v nebesih. — Res težko se vam včasi zdi v hudim vremeni h boži službi hoditi, se v težavnim stani postiti, radi se naveličate moliti ino svete zakramente prijemati. Ali pa hočemo odstopiti, nebeško šolo zapustiti? Tiga Bog ne daj! poglejte lep ino častiten stan izvolenih v nebesih, vidite veličasten sedež v Očetovi hiši, ki nas že pripravlen čaka, na katiriga nas bojo angeli boži posadili, kakor posadijo novo posvečeniga mašnika, ki sveto novo mašo pôje. Le še ene kratke leta, še nekoljko dni, ino bomo šolo dokončali, ter po tem večen praznik posvečovali v svetim raji. To naj bo v terplenji naš pervi toláž.
2. Jezus nas je prišel odrešit ino zveličat; mi pa vender toljko terpimo. Zakaj tako? — Za to, ker je sedajn svet za nas le ptuja dežela, naše časno živlenje le potovanje v dolgo večnost. Popotnik mora zimo ino vračino poterpeti, pogosto lačen ino žejn hoditi, truden na terdi slami počivati. Pa tolaži se, de bo svoj kraj prišel ino se svojiga doma veselí. veseli se, človek, tudi ti, ki v obljubleno deželo neskončne večnosti greš. Le še nekoljko mil, le še nekoljko ur, skoraj, skoraj bomo na pragi ljube Očetove hiše. Tam bomo počivali — veselje vživali, kateriga ni oko še videlo, ne uho slišalo, ne serce občutilo, ki nam ga ljubi Jezus pripravlja. to je v križah ino težavah naša druga tolažba. — Oh, kako bo tam lepó! Le serčno hodmo damó; tukaj je ptuja dežela.
3. Jezus, Sin boži nas je prišel izveličat; pa smo vendar polni križev ino težáv. Po kaj je to? Za to, ker je na tim sveti delavnik, si plačila služiti; še le po smerti praznik pride zavživati, kar smo si zaslužili. Koljko pa delavec prestoji, prej de hladen večer pride; koljko se težak putí, prej ko svojo dnino prejme. Ino vendar dela ne opustí ino ne odhenja, dokler plače ne zadobí. Ali nismo tudi mi delavci u vinogradi nebeškiga Očeta? Se bomo naveličali kalj svoje dolžnosti dopolniti, se vojskovati za resnico ino pravico, za sveto čednost poskušati, učiti nevedne, svariti grešnike, pomagati potrebnim? Oh, če nas naše delo sili, naj nas lepo plačilo v nebesih oveselí. »Deljamo pridno, dokler je dan; pride noč, de nam delati ne bo više moč.« Joan. 9, 4. Le ene ure še; pride sabota naših dni, poslal bo Gospod po
nas, nam naše delo poplačat, vsakimu dati zaslužen dnar. Obilno bo prijél kdor je tukaj obilno sjal. Kar tukaj v solzah sejemo, bomo tam veselo želi. Naj bo nam to v terplenji tretji toláž.
4. Kristus nas je prišel izveličat; — zakaj pa mormo na tim sveti toljko krivice, toljko razžalenja preterpeti? Za to, ker je sedajni svet le bolnižnica (špital) polna dušnih bolnikov, ki se za nebesa zdravijo; ino leti bolniki smo mi. Zopernosti so za našo dušo zdravila. Dober Bog je za vsako bolézn rožo stvaril; naj bi njo le poznali, lehko bi si pomagali. Le za samo smert na sveti roža ne raste. Kar so grenke rože na sveti za bolno teló, to so grenkosti za bolno dušo, de njo pregrešnih navad ino slabih nagonov ozdravijo. Prevzetnik se napihuje, se povzdiguje nad druge, ker je nja duša napuha bolena. Bog dopusti, de ga zaničujejo, hudobni jeziki omivajo, naj bi se ponižal ino ozdravil. — Lakomnik se je preveč v posvetno blago zaljubil, nja duša v minlive reči zakopana smertno boleha. Bog ga objiše v nesrečo, mu vzeme časno blagó, naj bi se njegovo serce za večnost ozdravilo. — Prešestnik v hudo bolézn nečistosti pade; Bog ga da v sramoto ino v bridkost, naj bi duša izdravila neverne, kužne sladnosti. — Pjancu vzame Bog zdravje ino premoženje, pošle jezavcu ino togotnežu pikre ljudí, zanikarnimu lenuhu vboštvo navalí, dušo ozdravit, ki v nevarni bolezni pregrehe omaguje. Človek ti se pa švaraš, de toljko terpíš, druge ljudí preklinjaš, kakor bi bili le oni tvoje nadloge krívi; ali ne veš, de se zdravila braniš, ki ti ga dober Bog pošilja za tvojo vbogo dušo? — Ako voljno poterpíš, se bo tvoja duša zopet uzdravila; ino vsmilen Bog hoče ti grenko zdravilo terplenja hitro odvzeti. Ako se pa jeziš, ves nevoljn preklinjaš, zametuješ dušno zdravilo, nikdar za večno živlenje ozdravil ne boš. Kako pa hočeš večno živeti? — O človek, potolaži se, ter ne pozabi, de je terplenje le zdravilo, ki ti ga dober Oče nebeški pošilja. Reci v težavah z svetim Avguštinam rekoč: »Gospod! le tukaj sekaj, tukaj žgé; v večnosti pa prizanesi.«
5. Jezus je prišel svet izveličat, pa nam nebés na zemljo prinesil ni, le nauk za nebesa nam je zapustil, nam pokazal pravo pot v nebeško kralestvo, ino nam nebeške vrata z svojim križam odperl. Za Jezusam hoditi, Bogu služiti ino se za nebesa truditi mormo samí. Vse naše težavne dela ino
opravila, so nam lepe zaslužila nebeškiga veselja, vse bridkosti ino žalosti so nam žlahtne zdravila za večno živlenje. Oh, kako radi mormo težave nositi — kako voljno torej grenkosti piti, ino hvaliti Bogá, ki nam jih k našimu pridu da, ter ne pozabiti, kar nam Kristus pravi: »Ako hoče kdo za meno priti, naj sam sebe zatají, ino vsak dan svoj križ zadene ino naj gre za menó.« Luk. 9, 23.
Ko je svoje dni sv. Franciško Zaver v juterni Indiji keršansko véro oznanoval, ino veliko lesenih križev za potami stalo v častitlivo znaminje, de jo dežela keršanska, gre neki nevernik memo križa svoj pot. Ko bi trenil, se velik križ neverniku na ramo zverne ino ga prav hudo rani. Nevernik si je to močno k sercu vzel, ino se je dal kerstiti, kakor hitro se je bil ozdravil. — Ravno tak pade na mnogiga kristjana tudi velik križ nesreče ino nadlog. Blagor mu, ako se prebudí ino začne Bogú lepši služiti! — Ti se pa terplenja braniš, zamečuješ križ, ki ti ga Bog podá? Ako nočeš za Kristusam križa voljno nositi, ne moreš za njim v nebesa priti. Oh ljuba duša! daj se potolažiti ino objemi voljno svoj križ, ki ga v svojim stani imaš. Križ je nebeški kluč, ino poterplenje kraleva pot v nebesa. — Skoraj bo naša šola za nebeško kralestvo minula, naš težavni pot dokončan, naš delavnik bo henjal, bridkosti ino težave nam bo, de ne dolgo, dober Bog odvzel. Ino te naj bojo štir zlate kapelce nebeškiga oveselenja v velikim terplenji za nas. — Bratje ino sestre moje! razveselite se v Gospodu, zopet vam rečem, razveselite se; zakaj Gospod je blizo, ki nam terplenje u veselje premenil bo. Amen.
Prekopiraj stran po stran golega besedila z navedene lokacije.
|
