Apis

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jari junaki
Apis
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Oče stotnije, hudogledi, naduti narednik Apis, Je letal že tretji dan ves razburjen okoli; bližal se je nevarni pomladanski ogled.

Po vsej novi vojaščnici v Metelkovih ulicah so čedili, umivali, pometali,krpali in šivali ves božji dan na vse kriplje in pretege, zlasti pa pri Apisovi stotniji. Vse popoldne pred ogledom so se fantje brili, si strigli lase, letali od stotnije v skladišče in narobe iz skladišča k stotniji in si pomerjali paradno obleko. Računski podčastnik, izkrokani, mozoljasti Hudournik, je ni dajal nič kaj rad iz rok; saj nova uniforma ni, da bi jo nosili vojaki, ampak da leži lepo zganjena in spravljena v podstrešnem skladišču.

Apisu je bilo ime Kreulitsch, pravzaprav Kraljič.

Nekoč je neokusno popačeni gospod Kreulitsch razlagal moštvu glorijo svojega nedosežnega dostojanstva in hotel fantom povedati, da je on, gospod narednik, višje bitje. Pa se mu je grdo zaletelo: bleknil je, da je višja živina. Poredni enoletni prostovoljec - medicinec Ravan ga je obto skrivaj in brez odredbine imenoval Apisa po svetem biku ki so ga prismojeni Egipčani častili po božje. Velemoder pregovor pravi, da ne izgubiš nič tako težko kakor dober priimek: narednika se je držal kakor siten klop.

Apis je bil navdušen nemškutar. Strašno je sovražil materin jezik in ga nalašč lomil prav barbarsko. Pri vojakih vobče niso nič kaj priliznjeni, toda Apis se je odlikoval s posebno zarobljenostjo. Nad vse je ljubil primere in podobe iz vseh delov živalstva; človek bi bil včasih utegnil misliti, da ta modrijan v prostih urah nalašč preučuje zanimivosti raznotere zverinjadi. Malone vsako svojih znamenitih izjav je znal zabeliti z vojaško kosmatirni ocvirki.

Po njegovem vojaki niso imeli las, ampak ščetine; niso imeli nosov, ampak rilce; niso imeli rok, ampak kremplje; niso imeli nog, ampak parklje; podobni so bili še najbolj opicam, nekoliko pa tudi hudiču: narednik Kreulitsch je našel dolgo pogrešano vez med človekom in živaljo.

Napočil je dan, ki se ga boji malone ves polko. Nekateri vojaki so vstali že ob treh in ob medlih petrolejkah snažili orožje in monturo in jo krtačili in jo zopet ščetali in snažlli, da se je vse kadilo.

Ko je zatrobil trobar budnico in molitev, je bila Apisova stotnija že vsa pokonci.

V zadnjem kotu prvega voda je na postelji sedel enoletni prostovoljec - medicinec Miljutin Ravan, ki je užival med tovariši precej ugleda, odkar je bil sprožil krilate besede: Enoletni prostovoljec je mladenič, ki eno leto nima proste volje. Brezskrbno, židane volje je mahal z rokama in kričal:

"To ti je zabava! Živio! To ti je gaudium! Juhu!"

Tačas je priropotal narednik Apis, odprl velikanska usta na stežaj in zavpil: "Enoletnik! Nikar se ne veselite tako razuzdano! Pri vojakih se sploh ne sme veseliti nihče! In kaj vidim? Še zdaj nimate prostovoljskih rakov na rokavih komisne paradne suknje. Glejte, da jih dobite takoj!

- Tiho! Vi ste najpredrznejši prostovoljec vsega sedemnajstega! Prostovoljci so na svetu vobče samo nam v jezo in pokoro. Prav nič vojaškega duha nimate v sebi in ga ne boste nikoli imeli. Ne delajte mi tako duhovitega obraza, kakor bi bili pravkar spisali veseloigro za gledališče dresiranih bolha!"

Ravan je bil skočil takoj pokonci in se hotel opravičevati, toda Apis je godrnjaje odhitel v pisarnico. Okarani prostovoljec se je nasmehnil in molče oddal suknjo in dolg črno - žolt trak bledoličnernu krojaču Čiču, ki je reva že komaj migal vsled včerajšnjega napora.

V sobi je bilo še vse narobe. Vsak čas ie zadonelo skozi živalmi vrišč in šunder zdaj jezno, zdaj obupno: "Inšpekcija! Dnevni šarž!" Častilakomni razvodnik Okoren, danes prva hišna pri kompaniji, je opravljal svojo nadzorstveno službo strašno natanko in stremljivo, da bi kaj prej dosegel kaprolsko čast in da ne bi ostal večen frajtar, ki mu nihče ne mara salutirati. Letal je iz sobe v sobo in kričal in se krvavo in nekrvavo pridušal na vso sapo. V polumraku in nenavadnem dirindaju ni nihče opazil, da je Ravan vzel s postelje ob vratih paradne hlače prostaka Hrusta, največjega moža vse stotnije, in jih nesel čez hodnik v nasprotno sobo četrtega voda, koder so vedno najmanjši fantje. Ondi je obesil dolge hlače na prvi polični klin, namesto njih pa vzel prav kratke z okna in jih zopet tihotapsko dejal na Hrustov kavalet. Potem je šel v kantino kavo pit.

Komaj je izginil, že so jeli tudi najpočasnejši oblačiti paradno obleko. Ko se je vrnil, se je v prvem vodu vse smejalo neokretnemu Hrustn. Dobrodušni velikan je na svojih širokih, smetiščnici podobnih nogah nerodno stal pred razjarjenim polubogom Apisom. Oblečene, napete petelinčkove hlače so mu segale komaj dopod kolen. Apis je kihal od jeze.

"Ali sem vam dal te hlače, kaj? Tepec, butec, govedina!" je tulil nad Hrustom in se trkal po nizkem čelu.

Prostak je odprl usta in jih naglo zopet zaprl. Na prijaznem, širokem obrazu se je pokazala smešna zadrega.

"Ali vam ni bilo včeraj vse prav? Kje imate svoje hlače? Bik! Osel! Mulec!"

Tedaj je prignal častihlepni razvodnik Okoren majhnega vojaka, ki so mu bile hlače silile zgoraj pod pazduho, spodaj pa jim ni bilo videti konca ne kraja. Moštvo se je grohotalo na glas; najveselejši med vsemi pa je bil enoletnik-medicinec Ravan.

"Tiho!" je zagrmel Apis. "Jaz vam že pokažem, le smejte se, le!"

Mahoma je ponehal glasni smeh, le tuintam so se skrivaj namuzavali vojaki. "Hrust!" je zarjul Apis, da je orjak skoraj omahnil pred njim. "Če bi bil tako dolg, kakor si neumen, gorila, bi si lahko sede prižgal viržanko na solncu! In ti tam zadaj, pritlikavec, ti si šimpanz! Ali veš, kakšnen je šimpanz? Če tega ne veš pa oglej sam sebe v ogledalu! - Kaj se režiš, Hrust! Ne veš, kdo sem jaz?"

Ozmerjana vojaka sta se molče preoblekla.

"Zakaj pa niste odgovarjali gospodu feldveblju, ko vas je vprašal, kdo ste?" je dejal Ravan Hrustu na tihem, ko je odšel Apis. "Naš gospod fevdvebelj je višja živina! Saj veste, da se je imenoval sam sebe tako."


"Vem, vem," je kimal Hrust.

"Gospod narednik vas fante imenuje zmeraj osle, bike in tako dalje," mu je šepetal Ravan. "To je sama živina. On je pa vaš zapovednik. Potemtakem je res višja živina, ne? To ga pihne! Zapomnite si: višja živina je!"

Dva prostaka, ki sta uživala dvomljivo dostojanstvo sobnih ordonanc, sta na lesenem koritu prinesla kadečo se črno kavo v kovinastih menažnih skodelah. Vojaki so naglo odzajtrkovali, tiho, kakor o pretečern viharju.

"Oh, to je nekaj strašnega!" je vzdihnil Hrust sam zase in žvečil kos trdega suhorja. "Preden zapoje kantincrjev petelin dvakrat, smo vsi ozmerjani že trikrat! O srečni ljudje, ki imajo ploščate podplate ali zabrekle žile ali pa krof! Koliko mora človek trpeti za vsakdanji komis!"

Po sobi je bilo še vse razvlečeno in razmetano kakor pri starinarju. Tuintam je mož šival kos platna na hlačno podlako ali lepil papirnat listek na notranji del čakinega pokrova; na vsakem takem kosu je moralo biti zapisano vojakovo ime in število stotnije pa polka. Podčastniki so dobili novih portepeljev in belih rokavic. Vojaki so po dva in dva zvijali plašče.

Lahkorniselni medicinec Ravan je bil moštvu razpodaril malodane vse svoje malenkosti. Njegovemu telečjaku se je poznalo že oddaleč, da je skoro prazen. Zato je požokal enoletni], cel kup knjig vanj, tako: krasno vezan letnik "Ljubljanskega Zvona", debel anatomični atlas, Šenoovo "Zlatarovo zlato", Zolov "Debacle", Turgenjeva "Očete in sinove", Verdijevo "Traviato" za klavir. Zaljubljena pisma in fotografije svojega ideala je nežno ovil z rdečesvilenim trakom ter jih zapečačene nesel za danes spravit kantinerki, zakaj generalmajor bi utegnil biti tako siten, da bi iztikal in štefnjal tudi po kovčegih.

Pridirjal je prestremljivi razvodnik Okoren, delal z rokami in životom ter kričal samozavestno in oblastno : "Antreten!"

Vojaki so zadeli telečjake in zvite plašče na rame, se opasali in se v hipcu postavili s puškami v dolgo vrsto, ravnaje se po prvem možu na desnem krilu. S~bni zapovednik je pregledal vsakega posebej. Že je grmelo: Apis je robantil v pisarnici.

Poddesetnik Okoren je prignal še druge tri vode v to sabo, ker je bila največja. Zbrana je bila vsa stotnija.

Ura je bila šest. Prikorakal je Apis v vsej veli čavi visokega mogočnika. Široki obraz je izražal sirovo energijo. Začel je pregledavati moštvo z desnega krila, vsakega od spredaj in odzadaj.

"Hrust, kaj se režiš, kakor pečen maček!" je zarenčal. "Drži se resno, ne pa tako prekleto prijazno, kakor star orangutan, kadar mu pride vsa žlahta čestitat za srečno novo leto in vesele praznike! In ti Zavasnik, ne stoj tako grbavo, kakor stara mati v devetih kikljah, kadar obhaja svojo diamantno poroko! Zakaj pa nisi očistil rože na čaki, Zavasnik, kaj?"

Zavasnik je molčal previdno.

"Verfluchtes windisches Luder !" je tulil Apis. "Jaz ti že pomagam, mrha lena! Osnaži jo takoj! Marš! - Tratar, govedina, zverina! Zakaj si nisi zapel vrhnega gumba? Ali hočeš takle nag pred gospoda generalmajorja? - Upam, da imate v tornistrih vse tako zložene, kakor je predpisano in kakor ste se učili! Videl sem že dosti ljudi, ki mislijo, da je popolnoma vseeno, če je zobna krtača na vrhu, v sredi ali spodaj v telečjaku. Škarje, nuče, milo, sol, ogledalce, skratka vsaka najmanjša stvar mora biti na svojem mestu! V tornistru mora biti zloženo vse po pravilih! To je vaša krvava dolžnost, za to ste tukaj, za to plačuje civilist davke, za to dobivate menažo in plačo! Upam, da so podčastniki natanko pregledali vse telečjake, Jaz ne morem vsega sam! - Jeran, kje pa imaš drugi plaščni jermen? Ali vam nisem dal včeraj novih jermenov? Pojdi v pisarnico h gospodu naredniku Hudourniku po drugega! Ampak plačaš mi ga vkratkem! Marš!"

Računskega podčastnika Hudournika pa ni bllo v pisarnici, odšel je bil v skladišče. Jeran ga dohitel na dvorišču; kjer sta ga spremljala dva prostaka , z uniformami in opremo otovorjena kakor velbloda v Sahari.

Jeran je ponižno hacal za njimi; kar ni se upal govoril i. Gospod Hudournik je gledal tako hudobno kakor levi razbojnik. Že tri noči se mu ni sanjalo drugega kakor o pornladanjern ogledu. Iz njegovih rok je prihajalo vse, karkoli je petrehovnlu stotnija, za vse je bil odgovoren v prvi vrsti on. Zato ni bil malo razburjen. Vsi štirje so prišli po stopnicah v skladišče pod streho. Tukaj je v idilskem miru počivalo natančno prešteto in zabeleženo orožje, sploh vsa oprava in oprema vojaška. Vsak kos, vsak kosček, bodi jeklen, bodi suknen, bodi tronitniškl ali usnjat, vse je moralo biti pripravljeno in pripravno za na vojsko. En sam molj, en sam rjast madcžck je mogel pahniti gospoda Hudournika v bridko nesrečo, zakaj generalmajor danes ne pride samo pregledovat vojakov, ampak tudi vso vojaščnico s klctrni, kuhinjami in skladišči vred.

Ko je poprosil Jeran jermena, ga je pogledal Hudournik tako ljuto, kakor bi mu fant hotel odnesti najdražji zaklad.

"Ga ne dam!" se je zadrl podčastnik in zazijal kakor ognjebljuven zmaj. "Nič ne dam! Kar zmaži se!"

Jeran je poparjen obstal ob vratih.

"Na, hudič !" je zarjul Hudournik naposled in mu zagnal jermen v obraz. "Ampak zdaj ne dobi nihče nič več, to vam povem! Mislite, da bom zmeraj prepisaval in popravljal zapiske? M-marš!"

Jeran se je požuril k stotniji in stopil na svoje mesto. Narednik Apis je že pregledal vse moštvo. Sprožil je jako stvaren govor, ki ga je bil govoril že najmanj dvajsetkrat, rekoč:

"Opominjam vas poslednjikrat, da glej vsak gospodu generalmajorju prav korajžno v oči, ne pa tako tutkasto, kakor tarnle Hrust! Hrust! Najbolje bi bilo, če bi vas skrili v kleti. Ta merkovca se drži res tako prijazno, kakor bi ponujal koš gnoja v svojem tornistru! Osel! Daj si izmenjati obraz! Ali pa stopi pred gospoda generala in se daj še danes transferirati h gorskim torpedovcern! Ali pa te pocitraj vrag! Za tri goldinarje dobimo drugega moža! Ta mrcina se drži tako veselo, da je res žalostno! Enoletnik Ravan, ne smejajte se tako srečno, kakor bi vas bili pravkar promovirali za frajtarja! V vaših letih sem bil že korporal! Tiho, Tratar! Kadar gre gospod generalmajor mimo vas dalje, obračajte glave in glejte pogumno za njim! In če vpraša koga kaj, odgovarjajte točno in na glas! Kadar bomo defilirali, iztegujte kolena, pazite na razdaljo med sabo, ne lazite mi kakor romarji na svete Višarje, ne tecite in tudi ne rinite zdaj skupaj, zdaj narazen kakor harmonika! Kdor ne bo pazil in ga kaj polomi, bo držal zapestnice v zaporu, da bo črn ko dimnikar. In gospod stotnik mu ne da nobenega dopusta več! ZZavastnik, ne drži se tako neumno, kakor krokodil, ki je pozabil svoje cenjeno ime! Opozarjam vas šc enkrat, držite svoje preklete rilce lepo pokonci! Da ne bom zmerjan zaradi vas! Ravnajte po mojih besedah, če ne, boste esercirali vsak dan tri ure več in potili krvavi pot!"

Konec svojega navdušenega govora je obljubil vsekemu grešniku še devetindevetdeset paradnih klofut. Vojaki pa zaraditega niso bili nič bolj razburjeni, deloma, ker so se že zdaj naveličali paradne zabave, deloma pa tudi zato, ker je bil Apis dolžan stotniji že najmanj pol milijona zaušnic in se ni zmenil nikdar resno, da bi poravnal ta umazani dolg.

Potem je šel po sobah gledat, če so vse postelje postavljene in pospremljene pravilno, če so vse imenske tablice v redu, če ni v železnih pečeh skritih kaj smeti, nuč, kartonov. Dajal se je povsodi prav na široko in nastopal tako junaško, kakor bi rešil domovino najmanj dvakrat na dan.

Pricencal je poročnik Knickebein in za njim kadet-narednik flamingo, ki je nosil še telečjak na hrbtu.

"Pozor!" j zaklical Apis.

Lajtnant Knickebein je bil trskonog in dolgokrak mladenič. Boriti se je znal tako dobro, da je v dvoboju z visokošolcem ranil sam sebe po nosu; premagal je sam sebe in stavil najlepšo zmago krepostnega kristjana. Zaljubljen je bil v svojega pinča in sam vase; domišljal si je, da je ena izmed prvih taktičnih korifej avstrijske armade. Kadet Flamingo je imel majhno, neznatno glavico, čudovito ozek stas pa debel spodnji život. Kolikor je imel zgoraj na možganih premalo, toliko je imel zdolaj, nasredi, preveč.

Z izrazom globokega zaničevanja je jel lajtnant Knickebein silnarili pri moštvu in blagovolil na Jeranovem patronjaku najti pol pike prahu. Ves srečen, da je vendar izteknil vsaj nekaj, je zatrobil s hohnivim glasom v skodričani slovenščini:

"Pri katerem mokarju ste se pa valjali, Jeran, da ste vsi beli? Osnažite se, marš! Sramota, da moram videti kaj takega! To ni noben red! To prihaja od tod, ker se podčastniki ne brigajo za nič! Samo lenobo pasejo, potem ni čuda, da je tudi moštvo tako zanemarjeno! Treba bo napeti čisto drugačne strune!"

Vojaki so gledali srepo predse; vsak bi šel stokrat rajši na vojsko, kakor pa prenašal te malenkostne sitnosti, skrbi in težave: Stali so razburjeni, plahi, kakor nasredi polja pod črnimi oblaki grozeče nevihte.

Zunaj na hodniku so zažvenketale ostroge. Preuslužni Okoren je odprl vrata: vstopil je stotnik Mora, stotnije hrabri poglavar. Tolsta lica so mu bila kakor napihnjena, debeli brki kratko ustriženi, ptgled hud, mrk, ponosen. Kretal se je kakor slaven Vojskovodja, ki je premagal že cele armade. Dasi pa je stotnikoval že dobrih dvajset let, ni storil nobenemu sovražniku nič žalega, ker ni bil svoje žive dni še nikdar na nobeni vojski.

Tudi on si je ogledal vsakega moža. Dva sta morala premenjati čaki, trije so bili opasani previsoko.

"Kako mi tu stoie!" je začel kričati. "Zravnajte se na desno! To naj bodo vojaki! To je ciganska drhal brez strogorednosti! Narednik, opazil sem, da poslednje tedne zanemarjate svojo službo. To je venclar od sile! Ali ste pregledali ljudi? Ali so vsi ostriženi ?"

"Kakor ste zapovedali, gospod stotnik!"

"Ponavljam vam: danes stopi lahko pred gospoda generalmajorja vsakdo, ki hoče česa prositi ali se pritožiti!" je nadaljeval stotnik Mora nekoliko mirneje. "Danes ni treba zato nobenega raporta, nikomur se ni treba prej javljati pri višjih. Vsak sme naravnost pred gospoda brigadirja. Infanterist Hrust, ne držite se tako prijazno, kakor angel miru in sprave! To se ne spodobi! Prijaznega vojaka se ne boji noben hudič! Ali ste slišali ?

Ne glejte tako milo, kakor bi me hoteli prositi petdesetletnega dopusta! Mislite si, da vam je Zavasnik -popušil ves tobak!"

Hrust je strastno ljubil tobak. Tu ni poznal nobene šale; takoj je začel gledati neznansko grdo in jezno.

"Tako je prav!" ga je pohvalil stotnik. "Vidite, saj znate!" -

Stotnija je odropotala po stopnicah na dvorišče. Od vseh strani so prihajali tudi drugi oddelki polka. Glasila so se povelja. Kmalu je bil zbran ves pol k v gmoti z godbo na desnem krilu. Nasredi dvorišča se je razkrakoval major Osat, bolehen, razburljiv častnik s cesarsko brado, mahal z rokama in nekaj pripovedoval polkovniku,. majhnernu osivelemu gospodu.

Nad pusto vojaščnico se je smehljalo ljubko majnikovo jutro. V jarkih žarkih so se svetila velika glasbila, sable, gumbi, orli in rože na čakah in pasih, okna in zidovi. Po mladih kostanjih so čivkali objestni vrabci in odletavali na strehe, Na bližnjih travnikih so čiričali čirički; na Južnem kolodvoru so žvižgali parni stroji in drdrali železni vozovi.

Z zateglim krikom je poklical stražeči vojak stražo ob vhodu k puškarn. Vitkostas kadet je poleg pobočnika prinesel razvito polkovno zastavo iz stražnice. Razlegnilo se je polkovnikovo povelje in povelja bataljonskih zapovednikov. Vojaki so obrnili glave na desno in spustili roke ob puškin vrat. Godba je zasvirala cesarsko, bobnarske paličke so bile brčanjo, trobarji trobili generalni marš. Polkovnik je šel zastavi naproti, ji salutiral in spremil zastavonošo do tretje stotnije prvega bataljona.

Ko je vse utihnilo, je pridrdrala kočija. Nadzirajoči brigadir-generalmajor je bil tu. Bližal se je veliki trenutek. Vojaki so stali kakor vkopani.

Generalmajor je korakal počasi od oddelka do oddelka in ogledaval moštvo. Spremljali so ga polkovnik in dva poobočnika. Marsikateremu častniku je hitreje utripalo srce, zakaj kolikortudi so ljubili brigadirja in ga občudovali zavoljo njegovih vojaških vrlin, so se vendar jako bali njegove brezobzirne strogosti. Dobro so pomnili še vsi, kako neusmiljeno je oštel lani nadporočnika, ki je imel na rokavicah po troje gumbov, namesto po dvoje!

Hrust je gledal ves zamaknjen bližajočega se gospoda. Nad vse mu je ugajal ta srebrnolasi, srebrnobrki oficir v prezali ščukastosivi vojni suknji in črnih hlačah s širokimi bagrenordečimi lampasi. Iskreno je občudoval Hrust tudi njegovo zalozeleno perjanico, zlati ovratnik in zlate rokavce.

"To je mož, kolikor ga je pod klobukom!" si je mislil Hrust. "In koliko medalj ima! Bogve, koliko litrov najboljšega vina bi dobil za eno samo?"

Tedajci ga je obletela zlata misel. Spomnil se je nevarnega Zavasnika in šinilo mu je v glavo:

"Stoj! Saj Zavasnik ne puši nikdar! Čast bodi Bogu, tobaku ne preti nobena nevarnost!"

Mirna zadovoljnost mu je objela dušo in okoli ust se je pojavil miroljuben, prikupen nasmeh.

Ves trd od jeze je opazil stotnik Mora, kako nespodobno prijazno se zopet drži nepoboljšljivi Hrust. Ta pa je ves zaljubljen strmel v bleskovito generalsko uniformo in na dnu srca se mu je porajala goreča želja: "0 da bi jaz vsaj pol ure smel hoditi takole nedeljsko oblečen po naši vasi gorindol! Buzarada, ali bi vse zijalo vame! Naš ošabni župan bi kar počilod same nevoščljivosti, kajpa!"

Brigadir je šel naravnost proti Hrustu in se ustavil pred njim. Ker mu je bil fant po godu, ga je nagovoril. "Pofejte mi, kako je ime fašernu gospodu stotniku?"

Hrust se je začudil, da brigadir tega ne ve in da ni vprašal stotnika samega. Vendar je odgovoril naglo: "Gospod general, našemu gospodu stotniku je ime Avguštin Mora!" "Praf dobro! Pofejte mi, kako je ime fašernu feldvebeljnu ?« 

Hrust je odprl usta, toda zaprl jih je takoj zopet.

"No, pofejte, kako prafijo fašemu feldvebaljonu?"

"Višja živina!" se je odrezal Hrust moško in prav na glas.

Generalmajor ga je pogledal pozorno v oči. Iz njih je sevala nopokvarjena, kristalno čista odkritosrčnost brez predrznosti ali nesramnosti, sevalo iskreno veselje, da je v pravem času odgovoril točno tako. Stotnik Mora je okamenel, obledel, polkovnik se je zavzel, zardel, narednik Kreulitsch pa je bil tak, kakor mrtvaško kosilo.

!Privezati dam Hrusta dve uri!" je sklenil stotnik Mura na tihem.

Vsi so pričakovali, da se zdajzdaj otvori nad Hrustom strahovito lilo, hudourno lilo s točo, bliskom in gromom. Ali zgodilo se ni nič takega ne podobnega.

Zgodilo se je nekaj popolnoma drugega, nekaj takega, česar ni zabeležila svetovna zgodovina še pri nobenem pomladanjem ogledu: okoli ust brigadirjevih je zatrepetal slaboten smehljaj, erarično varčen, toda viden smehljaj! In za njim so se hitro nasmehnili tudi polkolnik, adjutanta in stotnik. Generalmajor je še enkrat pogledal prijaznega Hrusta - in šel dalje.

"Le čakaj, Hrust!" je golčal stotnik, ko je bil brigadir dosti daleč. "Pozneje k raportu!"

To je skalilo Hrustu vse današnje veselje.

Skoraj obenem se je tudi domislil, da Zavasnik sicer ne puši, pač pa čika! Hrustov tobak je bil zatorej vendarle v nevarnosti! Iz teh dveh važnih vzrokov je začel fant peklensko hudo gledati.

Naposled so povabili pred brigadirja vse tiste, ki bi ga radi česa prosili ali se mu pritožili. Troje mož je prosilo k drugemu polku.

Nato je zasvrala godba koračnico, polk je defiliral pred generalmajorjem. Hrust je gledal tako krvoločno, kakor lačen in žejen tiger. In korakal je tako togo, da je delal jame v tla. Brigadir ga je motril z velikim veseljem, ko je defiliral mimo njega.

Nevarnega ogleda je bil konec. Generalmajor je dal poklicati predse vse častnike in pohvalil ves polk, zlasti pa kompanijo stotnika More.

Vsled tega je preprijetno iznenadeni stotnik milostno odpustil vse nameravane kazni in plačal moštvu dva sodčka piva. Zavladala je občna radost. Le narednik Apis se je držal kislo. Vkratkem je pri vsem polku zaslul njegov veleponosni priimek: višja živina.