Antonu Janežiču

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Antonu Janežiču.
Anton Umek
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (23. zvezek), 1870
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Po tebi kličejo glasovi mili,
Predragi, ki v prezgodnjem grobu spiš!
O radi bi te zopet prebudili,
Al, oh, zastonj doné, — in ti molčiš.

Tvoj vertec — družba svetega Mohora —
V pomladi novi spet poganja cvet;
Pa še se v žalosti topiti mora,
Ker več se ne prikažeš na njen svet. —

Al — še živiš! Tvoj duh v prostorih ziblje
Zbujenih se, k življenju vse budí,
V spominu tvojem se verší in giblje
Veselo petje pomladanskih dní.

Med dela tvoja milo se razliva
Nam v radost novih časov solnčni žar;
Krasnejše dan za dnevom se odkriva
Tvoj vsem Slovencem zapuščeni dar.

Svaritve tvoje pa so rajsko cvetje,
’z njih dihal bo zanamcem večni mir,
Kot iz kerubskih strun nebeško petje;
Blagote dela tvoja so izvir. —

Vladarji naj se slave veselijo,
Katero zgodovina shranja njim:
Pa tud udarci zvezde jim temnijo,
Ki težki bili so zatiranim.

Naj vojskovodje venčajo si čela,
Naj lavor njih stoletja zeleni:
Na veke tudi tožijo kerdela,
Ki prelivala so nedolžno kri.

Drugač pripravlja z deli duh si slavo,
Ostane nezvenljiva vekomaj,
V neskončno dviga se od tod višavo,
Razliva z rajskim svitom se nazaj.

Očetje naši gore in doline
So Večnemu okinčali na čast.
Pognala kal je slovstvene ledine,
Razvija rajske se pomladi rast!


In tu živí tvoj duh, v prostorih ziblje
Zbujenih se, k življenju vse budí;
V spominu tvojem se verší in giblje
Veselo petje novih lepših dni!

Doné za tabo vedno glasi mili,
Predragi, ki v prezgodnjem grobu spiš.
Nenéhoma te bodejo slavili,
V slovenskem rodu večno ki živíš!

Živíš na veke — in slaviti mora
Te Slave matere najzadnji sin,
Kot družba bode svetega Mohora
Slavila brez nehanja tvoj spomin!