Anton Janežič, učitelj na višjej realki v Celovcu in tajnik družbe sv. Mohora

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Anton Janežič, učitelj na višjej realki v Celovcu in tajnik družbe sv. Mohora
L. F.
Viri: Slovenske večernice 1870, 23. zvezek [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII.dno

Anton Janežič, c. kr. učitelj na viši realki Celovški in tajnik družbe sv. Mohora, blag Slovenec, nevtrudljiv delavec na polji slovenskega slovstva.

K življenju lepšemu se rod moj zdrami,
Bil klic je tvoj, slovenski korenjak.

Besednik.

Družba sv. Mohora ima letos spolniti žalostno, britko dolžnost: postaviti duševni spominek onemu možu, ki jej je bil roditelj in odgojitelj, pravo okó in desna roka mnogo let, opomniti slovenski narod, naj ohrani v hvaležnem spominu njega in drage svetinje, ktere je rajni nevtrudljivo nabiral svojemu ljubljenemu narodu.

Nate ljubi družniki! na čelu letošinjih Večernic podobo Antona Janežiča, moža, ki je ljubil svoj slovenski narod iz vsega sercá, zanj delal od mladih nog do zadnjega trenotka, njemu daroval vse svoje močil dušne in telesne, ki je kakor pridna bčelica nabiral in nanašal, da bi svoj narod preskerboval z dušno hrano, — onega moža, ki je bil svojemu narodu budnik in svetilo in mu bo vedno na čest.

Uternila je zvezda, ki je tako ljubo jasno sijala na slovenskem nebu; ugasnile so skerbljive oči, ki so družbinim hčericam, — knjigam od družbe sv. Mohora izdanim — oskerbovale čedne obleke, jih pregledovale in likale; zavselej so oterpnele roke, ki so bile neprestano podvizne, vse predalo in predalčke slovenskega slovstva založevati s tečno, okusno in zdravo hrano. Slovenci in zlasti vi, družbeniki sv. Mohora! ali bi mogli kedaj pozabiti Antona Janežiča?

Večernicam je priložena njegova podoba, naj ga po sliki spoznajo oni, ki ga osebno in živega niso poznali, in da ga v duhu morejo gledati tisti, ki so živega poznali in ž njim se menili; naj bi ga ohranili v blagem in čestnem spominu vsi Slovenci, kajti to je zaslužil mož, pošten ves in ves. Sliki je pridjan Janežičev življenjepis, iz kterega razvidite njegov trud, njegovo marljivost, poštenost in navdušeno ljubezen za slovenski narod in vse, kar zadeva mater Slavo, da-si ravno pero, ki ga piše, ni kos, njegove zasluge dostojno popisati.

I.[uredi]

Sredi Roža je Št. Jakopska fara, ktera šteje 16 vasi in po svojej prijazni, lepi legi daleč slovi. Proti jugu jo ločijo visoke gore, Roščica in Jepa, od sosednje kranjske dežele, na severnej strani se vije Drava skoz široko polje in jo meji od Št. Ilske fare. Stara farna cerkev sv. Jakopa, h kteri so nekdaj menihi Osojanski hodili opravljat božjo službo, stoji na prijetnem homcu nad Pogradom, farno vasjo, koder ponosno gleda po celem Rožu in Podrovji. Pet hčer ima ta stara, slavna mati, pet poddružnic, a mnogo, mnogo več je odredila slavnih sinov, s kterimi se sme ponašati ker so jej delali čast v raznoterih stanovih.

V Gorenčah, vasi na zapadnej strani razširne fare, pri Ahacelnu je tekla zibelka slavnega[1] Matija Ahacelna, prijatelja mladine in ljudstva, blagega domorodca in velikega dobrotnika svojega rojstnega kraja in človeštva sploh. V tej fari je živel tudi pevec Anderijaš, ki ni znal le dobro tkati, temoč tudi čedne pesmice skladati, ktere so šle od ust do ust, od vasi do vaši po vsej dolini. Lepa čedna pesmica je pa bila Slovencem vselej všeč, kajti od nekdaj so radi peli. Žalibog, da se je staro Slovensko narodno petje močno pozgubilo po Koroškem, od kar so prejšnje cerkvene pevce izpodrinile orgije in v nemškem duhu izučeni orgljarji.

Še se nahajajo verli sinovi, ki so v tem kraji domá, v raznih stanovih, v visokih in častnih službah, na pr. Dr. Ambruš, viši štabni vojaški zdravnik v Zagrebu, vitez zlate krone. Dr. Val Janežič, brat rajnega Antona — in okoli 16 živih duhovnov še sedaj pastiruje na Koroškem.

Ta fara nam je tudi rodila Antona Janežiča. Na jugoizhodnej strani Št. Jakopske fare, skrita med visokimi sadnimi drevesi, je vasica Leše, ki šteje kakih 6 kmetij. Pred vasjo je Belša, potočič, ki izvira pod Graščenico in se vije po Slatnah memo Bresnice in Leš. Njegova struga pred Lešani je navadno suha; včasih pa, posebno po plohah, potočič nakipne in veliko škode nareja. Za vasjo na južnej strani se polagoma vzdiga Deber, nizek hrib, na enej strani pogozden, na severnej pa so pašniki in senožeti. V globokej strugi pod Debrom teče Bistrica, ktera izpod Roščice pridervi; ob njej stojé nekdaj slovite, sedaj zapuščene fužine pod Roščico.

Leše so starodavna vas; že „Annus millesimus“ omenja, da je bila služna osojanskemu samostanu. Nejkrajna kmetija v tej vaši je Janežičeva in pravi se, da je bila Janežičeva hiša najpervih ena sèzidana. Pred letom 1848 je ta hiša imela pravico pobirati desetino po polji v okolici, zato je imela tudi tako velik skedenj, da si ga od daleč lehko razločil od drugih.

V tej hiši se je rodil Anton Janežič 19. decembra 1828. Oče so mu Valentin Janežič, mati pa Marija, rojena Mikula; doma pri Radišniku; oba še živita.

Kakor terdi kremen živo iskrico rodi, tako je tudi Janežiča nam podaril kmečki stan, nepokvarjeno jedro našega naroda.

Anton je bil najstarejši izmed sedmero otrok, 5 bratov 2 sester, kteri razun Antona še vsi živijo. Da so Janežičevi starši pridni, zraven pa tudi razumni, je najjasnejša priča to, da so izmed petero sinov tri poslali v više šole, kar kmetu ni tako lehko. Drugi kmečki stariši deržijo svoje otroke rajši domá, da jim pomagajo delati za hlapce ali dekle, kakor da bi jih pošiljali v mestne šóle in še plačevali za njimi. Gospodarji na Janežičevej hiši bili so skoz in skoz marljivi kmetovalci, pa tudi skerbljivi stariši svojim otrokom. Pervo nam kažejo skerbno obdelana polja in precej obširni sadni vert, na kterem je videti mnogo košatih, starih hrušek in jablan. Pri pridnem kmetovanji pa niso pozabili skerbeti za čedno in dobro izrejo svojih otrok, za njih srečo in boljši kruhek. Antonov stric, brat Antonovega očeta, so bili dolga leta uradnik pri patrimonijalnej sodniji v Št. Paternianu in so sedaj grajšak blizo Špitala; očetova sestra pa je bila zamožna posestnica in tergovka v Št. Paternianu. — Pervi šolski nauk je dobil Anton v domači farni šoli. Kakošne so bile prej šole po Slovenskem, to je menda vsakemu znano, kdor jih je obiskoval. Nemško in spet nemško, to je bilo, da kratko rečiem vse, kar se je učilo in kar se je tirjalo. Nemško so slovkovali in brali, nemško se učili pisati, nemške „diktande“ so se narekovale, nemško so morali šteti in računiti, v bolj slovečih učilnicah so se celó katekizem morali otročiči le nemško učiti. To so tiste šole, po kterih nekteri ljudje še sedaj hrepenijo, kakor svoje dni Izraelci po loncih polnih mesa; to so tiste šole, s kterimi odejo slovenski narod osrečiti ljudje, kterim so sicer Slovenci toliko mar, kot lanski sneg. Koliko so koristile take šole, vedó dobro oni, kteri imajo oči, da vidijo in še kaj serca imajo za svoj narod. Živa resnica je, kar se bere v življenjepisu nepozabljivega rodoljuba in škofa Slomšeka: „Šole po deželi so bile vse nemške. Otroci so se z nemščino grozovitno mučili; pa malo nemških besed, ki so se jih v glavo vbili, so v kratkih letih zopet pozabili, tako da, akoravno so otroci po 6 let v šolo hodili, vendar ko so odrastli, niso znali ne nemško ne slovensko ne pisati ne brati: nemško ne, ker so pozabili, slovensko ne, ker se niso nikdar učili. Nihče tedaj ni mogel s pobožnim branjem si kratek čas delati in serce žlahtniti, nihče s podučljivim branjem si um bistriti in se kaj koristnega za časno srečo učiti. Tako daleč so prišli ubogi Slovencí, da še najpotrebnejših molitev niso več znali, akoravno so dolga leta v ponemčene šole hodili. Ko sem še za kaplana na deželi služil, veleval sem odraščenemu mladenču pri velikonočnem spraševanji, da naj 10 božjih zapovedi moli. Začne, pa hitro omolkne ter se izgovarja, da se jih je le po nemško v šoli učil. Ko mu rečem, da naj jih tedaj po nemško moli, zopet začne ali tudi zopet obtiči, pa se vnovič izgovarja, rekoč: „Po nemško sem jih pa že pozabil“. —

Toda učitelji tega niso bili krivi; krive so bile le napčne naredbe in njih skrajna namera, — ponemčevanje vseh nenemških narodov po Avstriji.

Da se slovenski jezik po vseh krajih ni tako zatiral in v kot postavljal, da se mu je v nekterih šolah milejše godilo, imamo se zahvaliti nekterim učiteljem, kí so gledali več na prid in korist ljudstva, kakor na poslavljenje, ktero je edino le nemčevanje donašalo. Šola v Št. Jakopu je spadala med tiste srečne šole, v kterih slovenski jezik ni bil popolnoma zaveržen. Zato so pa tudi ljudje v tej fari od nekdaj radi brali slovenske bukve in molitvenih bukvic pri božjej službi nikjer ne vidiš toliko, kakor v Št. Jakopskej farnej cerkvi.

Okoli 40 let je služil ondi za učenika Ožbalt Wuzella, mož izverstnega spomina. Ker je bil skorej da pri vsakej poroki, pri vsakem kerstu in pogrebu, poznal je vse ljudi po fari in okolici; vedel jih klicati pri kerstnem imenu in priimku; vedel za vsakega kedaj se je rodil, kteri botri so ga deržali pri kerstu, kedaj je bila poroka tega ali onega, vedel je povedati, kako sta si ta ali uni v sorodstvu; kam je prišel ta fant; kedaj in kje se je omožila ta in druga deklica. Bil je mož s svojm dobrim spominom živa kronika in bil bi lehko namestoval kerstne in druge farne bukve, ako ne bi bil umerl. Če se je primerilo, da kterega otroka niso zapisali v kerstne bukve, mož ga je staknil in se spomnil vseh okoliččin, da se je lehko vedelo, kam ga zapisati.

Ta mož, ki je videl en cel rod odmirati in doraščati, bil je Janežičev pervi učitelj; učil je Antona čerke spoznavati, slovkati, brati in tudi perve čerke postavliati na papir, kterih je potem rajni Anton toliko milijonov sestavil ino spisal. Tudi mož že počiva nekaj let na tistem pokopališču, kamor jih je spremil toliko sto faranov; bodi mu večni mir. Vselej se je rad spominjal svojih nekdanjih učencev in pravil, ta ali uni je pri meni hodil v šolo. Veselilo ga je in v čest si je štel, kedar je zvedel, da je eden njegovih učencev prišel do dobre službe in boljšega kruha, da je bil počeščen ali povišan. Ne vem, ali so mu tudi učenci vračali z enako ljubeznijo! Z učitelji je kakor s stariši — mnogo otrok odredijo, toda malo hvaležnih.

II.[uredi]

Deset let starega Antona peljejo stariši jeseni l. 1838 v nemške šole v Celovec. Rožanov je prejšnja leta dosti bilo v Celovcu na nemških in latinskih šolah. Prebrisane glavice bo se lehko učile, stariši so jih pa pred radi dajali v šole, nekaj zato, da bi prišli k boljšemu kruhu, nekaj pa za to, da bi jih lože obvarovali vojaščine. Bilo je pred vse boljši kap, davkov pa ne preveč. Posebno se je Št. Jakopska fara ponašala s številom in odličnostjo svojih dijakov, kteri jo še sedaj čestijo v raznih stanovih. Marsikaj seje sedaj predrugačilo. Kmetje svojih sinov ne dajejo več tako lehko v šole, ker je vse po dva in trikrat se podražilo, a tudi mladenčem se ne ljubi, tako marljivo se učiti.

Anton stopi v Celovou v tedajšnji drugi, sedanji tretji razred nemških šol. Moral seje doma že pridno učiti in pri predskušnji dobro znati, da so ga iz kmečke šole tekoj v drugi razred vzeli; vsak te sreče ni imel. V mestnih šolah se je pa slovenskim fantom včasih terda godila. Da so ravno znali gladko brati, čedno pisati in še „ein mal eins“ od konca do kraja na pamet, vendar nemški „sprohlêr“ in pa nemški „katekizem“ sta jim delala dosti sile. Bistre glavice so vendar premagale vse težave in ovire, drugo leto so že začeli umevati, kar so si pred vbijali neumljeno v glavo.

Poleti 1840 je Anton doveršil nemške šole; sedaj se je moralo odločiti, kaj bode z Antonom? Ali bode domá ostal in pomagal starišem pri kmetovanji? ali bi ga dali česa drugega se učit, ali pa bi ga pustili še dalje v šolah? Odločili so se stariši za zadnje, kajti rad se je Anton učil, dobro glavo je imel, tih je bil in vselej se lepo vedel, da se je moglo gotovo iz njega kaj dobrega pričakovati, in ker sta bila oče in mati še sama močna, zato ga pri delu še nista pogrešača. Imela sta že več sinov; to sta pa vedela, vsi pri hiši ne morejo ostati. Jeseni leta 1840 pripeljejo oče Antona v latinske šole Celovške, upaje, da bode postal kedaj duhoven, ali kak drug gospod in mu ne bo treba, niti z žulji pridelovati si kruha niti terpeti poleti vročine, pozimi pa mraza. Gotovo so si mislili, poskusili bomo; če jih je že toliko pregazilo latinskih šol, pokaj bi jih Anton ne?

Latinske šole tedaj še niso bile vravnane, kakor sedaj. Učiteljev za posebne predmete ali stroke še ni bilo, temoč razredni učitelj je učil vse predmete razun verozakona in je spremljal svoje učence od pervega do četertega razreda, drugi pa jih je imel v petem in šestem razredu, še le v sedmem in osmem ali modroslovskem razredu so bili profesorji za posamesne predmete. Da-si je imela prejšnja vravnava svojo slabo stran, to je bilo vendar na njej dobro, da je učitelj svoje učence, njihove sposobnosti in zmožnosti bolj spoznaval in bolj enakomerno ž njimi napredoval.

Antonu Janežiču je bil učitelj v pervih štirih razredih latinskih šol prezgodaj zamerli P. Franc Ksaver Kienreich, mož natančen in strog pa blagega serca in posebno sloveč zavoljo izverstne latinščine, od kterega so se učenci obilno učili. Anton stopi v latinske šole, postal je dijak ali študent.

Ni lepšega življenja na svetu, kakor je življenje dijaško ako le dijak pobožen mladeneč ostane, in se prídno uči. Ali si videl kedaj veselejšega in zadovoljnišega človeka, kakor je dijak? Potreb nima velike, z malim je zadovoljen, živi brez vse skerbi, in če mora včasih pomanjkanje terpeti, nič mu ne dene; mladost in zadovoljnost premagate vse težave. Ali tudi nevarščin polno je - dijaško življenje. Kmečki fant pride nedolžen, nepokvarjen v mesto. Dobra mati, skerben oče mu dasta za slovo veliko lepih naukov in z gorečo molitvijo spremljata svojega ljubljenca v šole. Pa v mestu ga pričakuje mnogo sovražnikov: sovražniki zvunanji v raznih podobah, in sovražniki znotranji, to je hudo poželenje, ki se v mladem sercu zbuja, ga skušajo spraviti ob najdraže reči, vzeti mu nedolžnost in vero in ga tako pogubití. Nesrečen mladeneč, ki zapravi te daragocenosti; srečen pa tisti, ki se srečno ustavlja zapeljivemu svetu in znotranje spake po nauku sv. vere kroti. Pač res, da je lepo in veselo dijaško življenje, pa tudi brez težav ni — in svoje nevarne kamene ima, ob ktere se jih mnogo spotakne pade in pogubi.

Nekteri dijaki so prave spake, kterim je vsak uk zopern in nadležen, a lepotičenje, rogoviljenje in lenarjenje perva skerb. Kervavo zaslužene krajcarje svojih starišev znosijo v kerčme, jih pokadijo ali zaigrajo, zraven pa ostanejo bebci ali postanejo buteci hujši nego prej. Kedar vidijo, da nemorejo več naprej, nazaj pa sami nočejo, in kedar se stariši naveličajo njihovo lenobo podpirati, obesijo uk na klin — a niso ne tič ne miš, niti za kmeta, niti za gospoda.

Vseh téh nevarnosti obvaruje marljivo učenje. Oboje je strinjal Anton Janežič, mladi dijak. Kogar je mar česa se učiti, temu ostaja še dosti časa za to po storjenej dolžnosti. Dokler eni lenobo pasejo in se še šolskih predmetov pridno ne naučé, so drugi podobni pridnej bčelici, in že zgodaj začnó nabirati si znanosti za poznejih potrebnih ali vsaj koristnih dni.

III.[uredi]

Še v teh letih, ko se je Anton šolal na gimnaziji, bili so v Celovcu slabi časi za slovenščino. Krog in krog mesta vse slovenske; da je slovenščina segala v predmestja, vendar dijak v vseh šolah ni slišal čerhniti niti ene slovenske besede. Kedar so ga prišli obiskat stariši ali pa kedar se je sèšel z dobrim znancem, takrat se je ž njimi po domače pogovarjal; to je pa bila tudi razun počitnic edina vaja, ki jo je imel slovenski mladeneč v svojem materinem jeziku. Jeli čuda, da se je svojemu narodu izneverilo toliko sinov? Se je li čuditi, da se je marsikteri raji za Nemca vedel in svojemu rodu odpovedal, ker ni bil več zmožen materinega jezika? Kteri so pristopili v duhovšnico, ti so tam imeli priložnost, vaditi se v slovenščini, zlasti za čaša špirituala Slomšeka; kdor pa je sel v pravniške ali zdravniške šole, ta se je večidel popolnoma potujčil. Od tod toliko odpadencev v viših uradniških krogih.

Na tihem in v zavetji so vendar tudi že v Celovcu kljile in poganjale cvetlice spomladanske na sicer pustej ledini slovenskej. Seme v duhovšnici zasejano ni padlo vse na skalo ali med ternje, tudi dobre zemlje je našlo; ta pa tam so posamezni gojili ljubezen do slovenskega jezika, — in so se zavedali svoje narodnosti. Živel je še Urban Jarnik, ki je s svojim ognjem tudi druge ogreval in vnemal ter jih navajal, zajemati in piti iz zdravega, bogatega vira žalibog zanemarjene slovenščine.

Tudi Anton Janežič se je že v latinskih šolah marljivo vadil v materinem jeziku.

Kdo ga je zbudil? Zbudili so ga najprej mati, verla Slovenka. Sami so radi brali slovenske in so ljubezen do branja še v otroke zaplodili. Res, da je bilo tedaj slovensko slovstvo še ubogo; le redko se je prikazala kaka slovenska knjiga in še redkeje je našla pot med kmete. Toliko bolj všeč pa so bile redke knjíge in prebirali so jih marljiviše, zatorej tudi z večim pridom. Rodoljubni profesor Matija Ahacel so veliko pripomogli; pomagali so tudi duhovni pastirji, da so se take knjige med ljudstvom razznanile, in pogostoma brale. Cvetelo je po Rožu slovensko petje in Rožani so daleč sloveli zavolj prijetnega petja. Peli so v vsakej hiši peli po večerih pri preji, peli na polji pri delu, peli so pastirji na pašnikih; v vsaki hiši so znali nekaj starih in novih pesem. Matere so pravile otrokom v dolgih zimskih večerih povesti, pravljice in uganjke, a otroci so jih poslušlali, da bi jesti pozabili. Janežič sam mi je pravil, da so mu mati z eno povestjo zbudili ljubezen do slovenskega materinega jezika. Ko mu prinesem enkrat „Novice“ in zadeneva na povest: Sedem sinov, ktero je rajni Jožef Žemlja v pesem predelal, mi reče Anton: Glej! to povest so mi pravili mati in so mi ž njo zbudili ljubezen do materinega jezika. Blaga mati so tedaj izkresali v Janežičevem sercu ono domoljubno iskro, ki je postala dobrodejni plamen, ki je svetil in grel neugašen do zadnjega trenotka. To je najlepši in najsvetejši materin poklic, zbujati v rahlih, nežnih sercih ljubezen do vseh dednosti, posebno pa tudi ljubezen in spoštovanje do materinskega jezika in do naroda, med kterim so se vlegli.

Žalibog, da se na slovenskom Koroškem ravno v tej zadevi godijo če dalje veče in gerše napake. Oče in matí sta terda Slovenca, a njih otroci morajo nemško kruliti, češ da se zgodaj navadijo dveh jezikov. Iz takih otrok dorastejo tisti polutanci, kterin gimnazijalni in vodje drugih šol ne vejo pod ktero narodnost vtakniti. Ubogi pa sami ne vedó, kaj so. — Janežičeva mati so pametno ravnali, si pa tudi hvaležnega sina izredili, ki je njim in vsemu narodu na čest.

Gotovo je ie več drugih ugodnih okoliščin pripomoglo v mladem Antonu uterjevati narodni čut. Leta 1843 so jele izhajati Novice, pervi slovenski časnik, krog kterega se je zbiralo, kar še ni bilo odmerlo popolnoma svojemu narodu. Za gotovo vem, da jih je Anton že prebiral leta 1845 in 1846.

Hvaležno imam omeniti pred vsemi drugimi enega rodoljuba; ki je imel največi vpliv na Janežiča. To je naš Matija Majar, ki je bil tačas mestni kaplan pri stolnej cerkvi v Celovcu. O njem poroča Janežičev tekmec in prijatelj č. g. J. S. „Narodni duh je v Janežiču zbujal naš Matíja Majar; on je bil središče in ognjišče za Celovške Slovence. On je povabljal dijake na petje; nje učil slovenskih pesem, nas je tudi prav po slovensko pogostoval. Res moram spoznati, kako čudno se je nam dozdevalo po iskrenih besedah ovega narodnjaka spoznavati nov svet, slovanskí svet, ki ga dosehdob poznali nismo. A iz začetka je imel g. Matija veliko sitnost z nami, ker smo bili še vsi te misli, da slovansko, posebno slovensko pleme prihodnosti nima in da je le za to na svetu, da se Nemčija čim dalje razširja po slovanskem svetu. „Kolarjeva knjiga: „Vzajemnost nam pa je odperla oči, da Slovan svojo slavno zgodovino ima in še slavnejše pričakovati sme; da ima vsak narod svojo nalogo na svetu izveršiti.“

Bil je dalje Antonu lep izgled rajni Matija Ahacel; on sam mi je to pravil. Psed britofom Št. Jakopske farne cerkve je stala svoje dni debela košata lipa, kakor jih sploh Slovenci radi zasajajo blizo cerkve. Pod to lipo so rajni Matija, kedar so prišli iz Celovca obiskat svoj rojstni kraj, ob nedeljah po božjej službi postajali. Obstopili so jih kmetje in sosedje iz vse fare in tako so se pogovarjali o marsičem. Učeni in skušeni mož so svoje rojake podučevali, spodbujali k sadjoreji in umnejšemu kmetovanju; tako je prišla marsiktera dobra drobtina med ljudi, marsikaj dobrega se je vpeljalo. Sam Anton in tudi drugi ljudje so mi kazali mesto, kjer so radi postajali Ahacel in so zbirali krog sebe ukaželjne može.

Že davno je, kar se je posekala lipa, ker je že bila trohnjela; tudi Ahacel že počivajo 24 let na Celovškem britofu, ali sad njihovega truda in podučevanja se še sedanje dni vidi po vsem Rožu, sadni vertovi z obilnim sadjem mnogoverstnih plemen. Kar so bili Ahacel svojim rojakom in deželi, mikalo in vnemalo je tudi Antona in res je tudi postal, samo da v drugem uzvišenem krogu. Ahacel so se trudili povzdigniti svoje rojake na višo ytopinjo kmetiškega izobraženja, da bi svoja polja umnejše in vspešnejše obdelovali, svojo živino boljše gleštali; Anton pa je oral in obdeloval terdo ledino slovenskega slovstva, polje, zanemarjeno in zaraščeno skoz stoletja. Bila sta si Matija in Anton zeló podobna po značaji; če ne bi bila v sorodnosti po kervi, sta bila si sorodna po blagih sercih. Matija Ahacel so bili Antonu vzor; to vem iz njegovih lastnih ust, — vidi se to tudi iz njegovih del.

Hitro potekó dijaška leta. Slovenski dijaki ne morejo v mestu potratno živeti. Od starišev dobije živeža in nekaj obleke za potrebe; zato se pa rajše in pridniše učijo in nekteri si že zgodaj služijo kruha s podučevanjem drugih učencov. Ker se slovenskim dijakom v mestu nikoli preveč dobro ne godi, veselijo se tolikanj več počitnic in konec šolskega leta vsakteri radostne zleti v svoje staro gnjezdice, k očetu in materi domú, če jih še ima. V srečnej prostosti le prenaglo minejo mili dnevi počitnic. Janežiča je toliko bolj vleklo o počitnicah domú, ker je mirno bivanje v prijetnej okolici in v obližji starišev tej mirnej duši bilo najbolj po godu. Po veselicah ni ga nikdo videl hoditi; le v milej naravi, v prebiranji bukev in nabiranji znanosti je iskai in našel svoje veselje.

Kedar je bival domá pri starišihi hodil je ob sobotnih jutrih rad h kapelici matere Božje v fari Podgorjanskej, pičlo uro v. goró. Ljudje pripovedajo, da je stala prej na tem mestu druga kapela, posvečena materi Božjej. Svoje dni je zv. Hema priromala tú sem; pa že utrnjena ni več mogla v stermo goro. Zato so angelji kapelico z gore v dolino prenesli na mesto, kjer sedaj stoji Podgorjanska farna in romarska cerkev; hudiči so tergali pečevje ter ga metali in valili za njimi. Tako pové ljudska pripovedka. Gootovo je bila ena silna moč, ktera je toliko in tako ogromnega skalovja zadervila s gore daleč po dolini, morebiti ista in ob istem času, ko se je posul velik kos Dobrača.

V sori na malej ravnici pod stermimi skalami stoji čedna kapelica kamor Slovenci iz Roža in Podrovja ob poletnih sobotah radi romajo. Pred kapelico se ti ponuja krasen razgled, gori do Dobrača in Osoščice, doli po Podrovji do Hombreškega mosta in do Št. Marjete. Zato je Anton rad in pogostokrat tje zahajal. Vlekla ga je tje pobožnost do Device Marije, kakor tudi ljubezen do lepe narave.

IV.[uredi]

Priburilo je osodepolno leto 1848. Vrelo je po vsem svetu, kakor v hramu, polnem novega vina. Kdor se spominja tega leta, vedeol bo tudi, koliko se je takrat sprevernilo — hipoma, črez noč. Dogodki, so sicer zoreli po več let, so takrat dozoreli v malo dnéh. Dan na dan je prinašal novega, dan na dan se je poderlo kaj starega, kar je stalo sto in sto let. Ljudje, posebno prosti, so bili večidel nepripravljeni na dogodke, ki so se verstili tako naglo, kot bi se sukali na kolesih. Osupnjeni so stali in gledali, a niso mogli razumeti, kaj in zakaj se vse tako godi, ker skrite so bile roke, ktere so kolo časa vertele. Dosti vina se je pokazilo ali iztočilo že v vrenji, nekaj so ga nam drugi izpili, nam pa prazne posode pustili, nekaj dobrega je pa tudi še ostalo, ko bi ga vedeli hraniti in rabiti.

Izmed pridobitev, ktero nam je prineslo viharno leto 1848, bila je v pervi versti enakopravnost vseh narodov, ki bivajo v avstrijskem cesarstvu, to je, pravica, da sme vsak narod po svoje živeti, po svoje se izobraževati, da se ž njim mora uradovali le v njegovem jeziku, da imajo vsi narodi enake pravice, da ne sme biti en narod gospodar, drug pa sluga. Pravica zares lepa in neprecenljiva, če se vresniči in se je narod poslužuje, a nam Slovencem je ostala veči del na papirji. Tujci so nam rezali kruh, se vé, da so sebi najlepše kose ohranili, nam pa je ostala skorja in še ta se je nam v rokah posušila.

Janežič je bil leta 1847 doveršil sedmo šolo in jeseni tega leta je stopil v osmo šolo. Solnce burnega leta 1848 prisije tudi pred prag slovenskemu narodu in izvabi iz zatuhlih kotov mnogo žlahtnih cvetlic. Janežič se je svoje narodnosti že toliko zavedel, da je radostnega serca pozdravil pravice svojemu zatiranemu norodu podeljene. Še marljiviše si poprime slovenščine; zakaj bližal se je že čas, da bo mogel svoj na tihem nabrani zaklad svojim rojakom v prid in čast obračati. Slovenski domorodci osnujejo v Celovcu Slovensko društvo; mladega Janežiča izvolijo v odbor, ker ga je njegova marljivost in iskrenost priporočala. Česar bi se pred letom 1848 nihče ne bi úpal le misliti, dogodi se jeseni leta 1848. Anton Janežič je začel učiti na gimnaziji slovenski jezik z dovoljenjem ministerstva toda brez plače. Da bi bila vlada tedaj že tudi plače kaj dovolila, to bi bilo že preveč ob enem. Slovensko ljudstvo prej tako zaničevano, moglo bi se prevzeti in mir deželni ali pa še celo ravnovažje Evropsko v nevarnost pripraviti. Pa da je le učiti smel, za drugo ni vprašal mladi, za blagor svojega naroda ves vneti domorodec. Učitelj je bil, a učnih knjig ni bilo. Perva naloga in skerb mu je bila, skerbeti za potrebne učne knjige. Že leta 1848 je dal natisniti pervo knjižico: „Leichtfasslicher Unterricht in der slovenischen Sprache für Deutsche.“

Da-si ravno do teh mal ni nihče učil slovenskega jezika v Celovcu, vendar je bila potreba očitna. Janežič si je pridobil precej iz pervega 92 poslušalcev latinskih šol, ktere je učil vsaki teden v 5 urah; zraven pa je imel še 19 uradnikov in pravoslovcev, ktere je učil po tri ure v tednu. Leta 1849 je pretila Janežiču druga nevarnost, ktera bi ga bila lehko odvernila od izvoljene poti, gotovo v veliko škodo za slovenski narod sploh in slasti na Koroškem. Poklican je bil dvajsetletni Janežič v vojake, a prosil je odpuščanja od te dolžnosti in ga je tudi dobil.

Sedaj je bil Janežič prav na svojem polji, ktero ga je poklical ljubi Bog, a to polje bilo je terda ledina, na Koroškem še skoraj celina. Bilo je treba obilnega truda, marljivosti in stanovitnosti, kakor je bila le Antona podarjena. Začel je delati, orati, kakor priden oratar od ranega jutra do pozne noči. Truda se ni ustrašil, tudi britke skušnje niso ga potlačile. Pred očmi mu je vedno bil namen, kteremu je posvetil svoje življenje in vse svoje zmožnosti. Ta namen je bil: olikati krasni sladki, materinski jezik in omikati svoj narod na podlagi svojega lastnega jezika. Celih 20 let je delal za svoj narod in njegovo delovanje je bilo vspešno in blagoslovljeno. Njegova mati so meni večkrat rekli: „Rada bi bila videla, da bi bil Anton duhovnik postal, ali siliti ga nisem hotela. Naj bi le bil srečen v tem stanu, kterga si je sam iz volil in naj bi tudi drugim koristil.“ Več ne bi bil mogel koristiti svojemu narodu v nobenem drugem stanu, kakor v tem, kteri je bil najpripravniši nagnjenju in zmožnostim njegovim.

Leta 1849 začne sestavljati „slovar slovenskega in nemškega jezika“, težko delo in mudno, a Janežiča ni splašilo. Z mladenčevo iskrenostjo se ga loti in kmalu tudi dodela. Pomagalo mu je pri delu več mladih domorodcev; vendar najsitnejša in težavniša opravila so pripadala njemu.

Bčelice, ko se prebude po dolgi hudi zimi, so lačne ter iščejo živeža. S Slovenci je bilo enako; prebudili so se, pa tudi lačni so postali in željni primernega živeža. Janežič je videl in čutil potrebo, zato pa sklenil, Slovencem omisliti primernega branja. 7. julija leta 1850 izleti perva bčela iz njegovega panja; žačel je Anton Janežič izdajati lepoznanski čašnik pod naslovom: „Slovenska Bčela“. Da-si ravno slaba po dolgem zimskem spanji in stradanji, ter iz pervega še bolj toga in nevkretna, kmalu se je jela veselejše gibati in sukati, po raznoverstnih cvetlicah in drevesih pridno nabirati, satovje delati ter ga polniti s sladko sterdjo. Preteklo je sedaj dvajset let; koliko se je spremenilo v njih! Mnogo se je obernilo na bolje, a tudi mnogo na huje. Iz enega panja je izrojilo več panjev. Perva bčela je sicer zamerla; na mesto nje je priletelo več mlajših; urniših in spretniših; a perva navdušenost se je mnogim ohladila. Milo se mi stori, kedar v roke vzamem pervi zvezek „Slovenske Bčele“! Mnogo bčelic istega časa več ne preletava; nektere so zamerle, druge je zadušil hudi merzli sever. Kdo so bili pervej Slovenskej Bčeli podporniki? Večidel duhovni, bogoslovci, nekteri uradniki in dijaki.

Dohodki Janežičevi v tem času so bili pičli, slovenski jezik je na gimnaziji učil brez plače, izdajanje „Bčele“, „Slovarja“ in drugih bukev tudi ni donašalo preobilnega dobička; Janežič je vendar izhajali ker je bil pičlega vajen. Tedajni cesarski deželni namestnik, blagi baron Šlojsnik mu je naklonil stranski zaslužek. Zaupal je Janežiču prestavljanje deželnega zakonika, kteri posel mu je dal sicer mnogo dela, zraven pa priložnosti, uriti se dejansko v vseh strokih slovenščine in njo sposobiti za zakonodavni jezik. Prizadeval si je, kolikor je premogel, zamotani, težko umijivi stav nemškega zakonodavnega jezika razvozljati ter ga Slovencem umljivega narediti. Opravljal je prestavo deželnega zakonika od leta 1850 do leta 1853.

Leta 1851 se je vstanovila v Celovcu realka. Janežič sklene pripravljati se za učitelja na realkah; zato se poda vigredi leta 1851 na Dunaj. Ostane na Dunaji samo 4 mesece, od aprila do počitnic; v tem času učita slovenski jezik na Celovski gimnaziji dva prijatelja Janežičeva brezplačno, kakor on.

Koliko je imel Janežič na Dunaji denarnih pomočkov, tega ne vem; preobilni gotovo niso bili. To pa mi je znano iz njegovih ust, da je on, blaga duša kakor je vselej bil, podpiral še revniše rojake. Bival je takrat na Dunaji Jožef Kelič, bistra glavica, ki pa računiti ni vedela, da ima mesec 30 ali 31 dni. Dokler je bilo kaj denarja v žepu, bil je pust, a kedar je šel zadnji cvenk, začel se je post, hud post, še ostrejši kot vélikega petka. Ves sestradan in zgladovan je prišel dostikrat k Janežiču, da mu je ta kupil jesti. Škoda za to glavo; duševno bogato obdarjen bi bil mogel svojemu narodu veliko koristiti, ker pa je bil veržen med tuje ljudstvo in vedno bolehen, bili so njegovi darovi zgubljeni za Slovence. Pred 6 leti je zamerl blizo Dunaja kot barnabiški duhoven.

V počitnicah leta 1851 se je učil Janežič domá v Lešah in pripravljal na izpit iz zgodovine in nemškega slovstva. Kedarkoli sem ga obiskal, našel sem ga pri bukvah. Študiral je Šloserjevo zgodovino, zraven pa še vredoval „Bčelo“, sestavljal in pilil slovar.

Brez posla ali dela posedati ali pohajkovati Antona nisem videl nikdar. Le na sprehod sem ga mogel spraviti od doma, drugam ni ga bilo spraviti nikamor. Ne bo imela kterabodi okolica tako lepih, prijetnih sprehodov, kakor Leška; griči in hribi s sadnim ali gozdnim drevjem obraščeni, med hribi prijazne dolinice, iznad hribov mikavni razgledi po Rožji, Gorjanski strani in Podrovji. Najrajši je zahajal verh Debra, kjer si je dal napraviti mizico s klopjo. Iz skalovite struge pod Debrom je šumela Bistrica, na bližnjih brežicah so šepetale vejice v rahlem vetriču, vštric pa je pokrival temen gozd gorske rebri visoko pod Golico, Kladjo in Roščico. Ta mirni kraj se je miroljubnej duši najbolj prikupil. Vsaki dan je obiskoval bistri vrelec, izvirajoč izpod Debra, obsenčen po košatem gabru. Ta voda mu se je tako prilegla, da se je še v Celovcu večkrat hrepené nje spominjal. Ko je zadnje poletje v Porečab se vstanovil, da bi bil bliže Celovca, in je tam naglo in močno zbolel; rekel mi je: „Voda Poreška ni bila za-me, ta mi je zeló škodovala: pri vodi iz domačega studenca ne bi bil zbolel. Hišico v Porečah bom prodal in pojdem k letu na počitnice spet v Leše.“

Koliko pripomore en sam človek k zbujanju in oživljenju narodne zavesti, videl sem na Janežiču. Kakor se iz enega žarka po vgodnej sapi more oživiti cel kup mertvega oglja, tako je Janežič obudil in oživil v velicih krogih ljubezen do milega slovenskega jezika in do domovine. Njegov ogenj ni bil plamen od goreče slame, ki na hip zaplapoli, pa tudi hipoma spet ugasne; tudi ni bil buhteč požar, ki le škoduje; ogenj njegov bil je miren, dobrodejen plamen, ki ogreva in razsvetljuje.

Spodbujal je k branju slovenske dijake v Celovcu. Za nje je ustanovil že leta 1849 oralno društvo. Nič ga ni tako veselilo, nego to, da so dijaci pridno dohajali k njemu ter si izposojevali slovenskih knjig. Marsikterega mladenca so ravno njegove knjige navdušile z narodno idejo. Iz poročila v Bčeli razglašenega se vidi, da se je dijaška knjižnica kmalu obogatila; dobivala je knjig českih in drugih slovanskih jezikov. Leta 1855, ko Janežič ni imel niti prostora za knjižnico niti čaša, ž njo pečati se, poklonil je veči del bogate zbirke slovenskih knjig licealni knjižnici, nekaj lastnih knjig je podaril prijateljem.

Po Janežičevem podudku so dijaci više gimnazije osnovali in spisovali slovenski list „Slavija“. V Bčeli 1. novembra 1851 piše: „Kakor predlanskem in lani so jeli dijaki na višej gimnaziji tudi letos svoj vadbeni list „Slavijo“, vsakokrat na poldrugej poli, spisovati. Od dneva do dneva nam lepših reči donaša. Pa tudi učenci spodnje gimnazije ne zaostajajo. Ravno kar bodo osnovali svoj lastni list: „Daničico“. Lep sad nam obetajo v prihodnosti. Res je, da je nekaj mlačnih, nekaj nemarnežev med njimi, ki se le tako rekoč prisiljeni materinščine učé, pa tudi ti se že večidel gibljejo in zavedajo.“

„Dijaška knjižnica raste od dneva de dneva. Sedaj šteje že 249 knjig vseh slovenskih narečij. Najrajši beró jugoslovenske knjige, kterih je včasih le malo v knjižnici, vse druge so v rokah marljivih učencev. Bog daj, da bi našli podpore, kakor jo tako marljivi učenci zaslužijo.“

Janežičeva zasluga je bila, da so se dijaci zavedali in urili v slovenskem jeziku. Dijaška knjižnica in „Slavija“ bili ste sadišče, iz kterega je izšlo mnogo slovenskih pisalcev. Kam je prišla dijaška knjižnica, to smo gorej omenili, kedaj pa ste zaspali „Slavija“ in „Daničica“, ne vem povedati.

Janežič je tudi zbujal svoje rojake. Slovenskih knjig je pošiljal v Leše, da so jih brali doma in posojevali drugim; tudi za Leše je osnoval bralno društvo, ktero se je pozneje razderlo.

Posebno pa so se njegove ljubezni in navdušenosti do slovenščine navzeli njegovi bratje. Gregor, ki ni obiskoval mestnih šol, se je v slovenskem jeziku tako izuril, da je pesmi skladal. Od njega je pesmica, natisnjena v Bčeli 15. julija 1851.

Slave klic.

Sinko! vstani
Majko brani
Dolgo sužna sem bla že!
Se usmili
Proti sili
Sinko! brani vražnej me!

Plamen šviga
Moč se dviga
Slave sin se oživi;
Dušman beži
Z naše veži
Slave moč ti že proti.

V listu 1. avg. 1851 je bila natisnjena druga njegova pesmica. Gregor Janežič je sedaj oženjen in mlinar v Podgorskej fari pri Lucmanu. Pri ropotanji mlinskih kolés mu je gotovo se že usušila pesniška žila.

Tudi drugi brat, Balant Janežič, sedaj ces. polk. vojaški zdravnik, se je poskušial v skladanji pesem. Bčelin list od 1 sept. 1851 nam je prinesel eden njegovih pesniških umotvorov:

„Lepota.“

Prekrasna je rož’ca na vertu cvetela,
Na nebesu zora ni lepša bila;
Široko okrog je najbolj slovela
Bi rekel, ne manj od srebra in zlata. —
Pa pisan metuljček sedaj lahkega krila
Jo sem primahlja. Le zagledati jo
Se hitro usede, jo gerli, omila,
Da zmoti jej glavco in serčice clo.
Ah kratko veselje! že sonce pripeka
Jej lice povene — metulj odleti.
Zdaj vbožica hira in tužno zaveka
„Lepota, lepota, kak grenka si ti“.

Tako je Janežič zbujal in vnemal bližnje in daljne kroge za slovenski jezik in Slovensko narodnost.

V.[uredi]

Spoznal je Anton tudi visoko ceno narodnih pripovedk, pesem, prislovic in zastavic, ker se v n jih slika pristalo mišljenje in življenje narodnega jedra, to je ljudstva po kmetih. Vedel je, kako mlado in staro rado posluša narodne pripovedke; kako navdušeno se pojejo stare narodne pesmi, ker so ljudstvu vzete iz serca, in ne pretezane po umetnih merilih. In prislovice, koliko zlatih naukov včasih ena sama v sebi ima! Zastavice pa so orehi, ktere je mladina vselej rada lupila ali pregrizala.

Že leta 1851 sklene napraviti zbirko narodnih pripovedk, pesem in prislovie. V Bčeli izdanej 1. novembra 1851 je natisnjen dotični poziv, iz kterega povzamemo nektere verstice: „Sveta dolžnost je vsacega človeka, stare ostanke svojega rodú: njegove pesme, pripovedke, prislovice, zastavice in sploh vse njegove starinske reči skerbno iskati in nabirati, in tako najdene za prihodnje čase pozabljivosti otéti. Hvala Bogu! tudi pri nas Slovencih seje v tem obziru že marsikaj zgodilo. Precej takih biserjev je že poskupljenih in izdanih: pa še lepo število jih tiči nepoznanih med našim ljudstvom in čakajo rešivne roke, da jih sveta odkrije, veliko jih že tudi nabranih počiva po omarah marljivih rodoljubov; pa kaj pomaga, ko jih izdati priložnosti nimajo!

Tej napaki doskočiti, sem se namenil s pripomočjo blagomilih Slovencev novo zbirko narodnih pesem, pripovedk, prislovic i. t d. v kratkoma ali sam ali po društvu sv. Mohora na beli svet poslati ...“

Leta 1852 izide perva knjižica, naslovjena: „Cvetje slovenskega naroda;“ v kazala najdemo pridne nabiratelje: M. Valjavca, Bal. Janežiča, M. Majarja, Kobeta, O. Cafovega, Rabiča, Drobniča. Prislovice je večidel zapisal V. Kurnik. Iz predgovorčeka in imenika je povzeti, da denarne podpore ni imel dosti.

Narodne starine nabirati ni tako lehko; niso le pobrati, kakor jeseni sad je. Ljudstvo jih poje in pripoveda le za se; pred takim, ki bi jih mogel ali hotel zapisati, jih peti ali pripovedovati noče, ker se ali boji ali sramuje. Tako se sčasoma zabije in zgubé.

Bčelo je vredoval in izdajal tudi leta 1852, da bi ravno je bil z opravili preobložen in je bila naročnikov le malo. Zatoraj v čislu 17. tega leta prosi slovenske pisatelje, „G. naročnikov se je letas na našo Bčelo vsaj toliko oglasilo; da lehko brez vsake zgube izhajati zamore. Toda druga nevarnost jej proti. Vredništvo tega lista je namreč sedaj in še skoz kake štiri mesece tako z opravili za prinodnje svoje stanje preobloženo, da razun sostavljanja: književnega pregleda in „Zmesa“ skorej celo nič za Bčelo pisati ne more. Zaupljivo se toraj oberne na slov. pisatelje, kterim je na ohranjenju Bčele kaj ležeče, z iskreno prošnjo, da bi jo saj skoz ta čas prav obilno s svojimi sestavki podpirati blagovolili.“

To leto se je tudi miroljubni Janežič z „Novicami“ malo sperl. Očitale so Bčeli mešanico. Janežič pa odgovarja v 8. čislu: „Mogli bi tudi mi vredništvo Novic še poprašati, po kterej pravici Bčeli mešanico očita; vendar bojimo se, da bi spet kakega novega orožja zoper nas ne obernile.

Res je, da smo letos en dopis z nekimi versticami, kteri je malo bolj po ilirsko zavit, vverstili in da oblike ega, emu, em ali semtertje, oga, omu, om — rabimo; — ali je Vas morebiti to zapeljalo nad Bčelico tako prijazno razsodbo izreči? —

Vendar dosti; podajmo si rajši bratovsko roko, da toliko krepkejše za prid matere Slovenije delati moremo!“

V zadnjem stavku spoznamo Janežičevo značajnost in blagoserčnost. Rušiti, razdirati ni hotel; to ga je bolelo. Zbirati je hotel vse moči le v prid in slavo matere Slave.

A tudi grenkih je moral Janežič požirati dosti. Bčelo je naročnikom prejšnjim pošiljal čez čas, a nekteri domorodci so jo pošiljali nazaj z grenkimi besedami.

Že to leto začne pešati „Bčela“. Prijatelj iz Koroškega piše Janežiču 1. avg. „Bridka žalost me je obšla slišiati, ljuba bčelica! da tudi tebi že perutničice pešiajo, ker ti dovoljene reje in podpore odstrani naših rodoljubov pomanjkuje“. .... — Prigovarja Janežiču, naj jo še dalje izdaja: „Ti pa, „ljuba bčelica,“ poskusi še dalje svoje perute, ni dvomiti, da ti bo vsak domorodec, kteremu je na svojej domovini kaj ležeče, radovoljno v podporo pritekel, da te sramotne smerti obvaruje, v ktero bi te bila naša mlačnost pogreznila“.

V opazki mu odgovori vrednik: „Veliko listov smo že prejeli; da bi Bčelo tudi dalje izdajali. Z velikim veseljem bomo njih željo spolnili, ako se vsaj ntekaj naročnikov še oglasi: zakaj v lastno škodo delati nam ni mogoče. Vendar terdno upamo, da jo bomo rešiti zamogli“.

V povabilu na naročbo „Slovenske Bčele“ za leto 1853 pa piše: „Čeravno je letos nekaj čaša hirala, ker je jej potrebne hrane in podpore primanjkovalo, vendar bo v novem letu z novo močjo svojo pot zopet nastopila“.

Nastopila ga je in je na pervem svojem izletu veselo zabernela:

Bog nas živi, cvetke moje
Vsih dolinic in gora!
Tukaj zdaj vošila svoje
Vam prinesem iz serca.

Nabirala in hranila
Vse sladčice skerbno bom,
Kar medú bom le dobila
Bo za slave mile dom. —

Sred leta 1853 so se jej pohabila krila, vstavi svoj izlet ter odda žalosten oglas: „Tretje leto je ravno minulo, kar smo jeli „slovensko Bčelo“ med ljube Slovence pošiljati in še bi bili to radi storili, če bi se nam pri daljnem izdavanji preveč zgube bati ne bilo. Zakaj s prineski dosedajnih g. g. naročnikov za drugo polletje bi bila komej polovica tiskarnih potroškov poplačana. Smo torej prisiljeni daljne izdavanje Bčele ustaviti“.

VI.[uredi]

S 7. julijem leta 1853 je ustavil Janežič izdavanje Bčele, a ne svojega delovanja na polji slovenskega slovstva. On ni bil, kakor tisti kmet, ki je rekel, da ajde ne bo več sejal, ko je videl, da mu je slana ajdico poparila. Bala ni djal iz rok in vrečo za sejanje imel je vselej opasano; zatorej v istem listu oglaša: „S tem ne prenehamo naše leposlovno polje po mogočnosti obdelovati. Po nasvetu več rodoljubov bomo izdavali občasen časnik: „Glasnik Slovenskega slovstva“ Slovencem za poduk in kratek čas.“

Izšel je pervi zvezek „Glasnika“ l. 1804, in spet mu primanjka podpore, da ni mogel, kakor je obljubil „oglas“ ta zvezek kinčati s podobo kakega imenitnega Slovenca. Prinesel je blaga mnogoverstnega, olikanega in zanimivega, vendar je ostal sam samcat.

Leta 1854 je poslovenil „Šmidov zgodovinski katekizem“ in je s tem delom vstregel duhovščini.

Med tem, ko ni imel vredovati lepoznanskega časnika, je Janežič toliko marljiviše skerbel za potrebe mlade slovenske literature. Sestavil je in izdal l. 1854: „Slovensko berilo za Nemce,“potem: „Slovenische Sprachlehre für Deutsche zum Schulgebrauche und Privatunterrichte.“

Najpotrebniša je pa bila: „Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagoliškim berilom,“ ktero je izdal ravno tisto leto, dogotovil jo je bil pa že 1. avgusta 1853. V predgovoru pravi: „Spisali smo jo v slovenskrm jeziku, ker nas je večletna skušnja prepričala, da vsak nauk, torej tudi jezikoslovni, tam najlepše in najveseliše napreduje, kjer se učencem v domačem, ne pa v ptujem jeziku razlaga in razjasnuje.“

Take spake so se le na Slovenskem mogle goditi, da so se rojeni Slovenci morali svoj materni jezik učiti s pomočjo tujega nemškega! Pridjani kratki pregled slovenskoga slovstva je seznanil učence za največo potrebo s slovstvom staroslovenskim, cirilskim, glagoliškim in novoslovenskim ter z najodličnišimi pisalci omenjenih slovstev.

Leta 1853 se je Janežiču zboljšalo tudi materijalno stanje. Do tega leta ni imel stalne službe; bil je dotehmal le začasni učitelj. V tem letu je bil imenovan suplent na spodnji realki in je učil zemljepis, slovenski in nemški jezik. Leta 1854 se poda na Dunaj opravljat izpite, po kterih je bil poterjen za učitelja slovenskega jezika in slovstva nižih in viših šol. Leta 1855 je dobil tudi poterdilo za učenika nemškega jezika. Učil je na realki: nemščino in slovenščino, zgodovino in zemljepis; pozneje pa, ko je Celovška realka popolna postala, učil je perva dva predmeta. Na gimnaziji je od leta 1849 do leta 1866 on edini nevtrudljivo oskerboval nauk slovenskega jezika; tedaj celih 18 let.

S svojim trudom si je Anton priboril gotovo stanje, videl je, da pri svojih dohodkih še more preživeti družinico, spomnil se je gotovo tudi besed Stvarnikovih: da človeka ni dobro samemu biti, zatorej sklene vzeti si družioo in se oženiti. 8. oktobra 1855 so ga poročili rajni šolski svetovalec Simon Rudmaš v Žrelcu s Klarolino Kolerjevo. Dobil je blago ženko, s ktero je 14 let prav v lepej zastopnosti preživel. Stanovanja, kterega si je najel po svojej ženitvi, celih 14 let ni spremenil, pa tudi svojega značaja ni spremenil po ženitvi in v marljivosti ni pešal.

Vseskoz so sicer resnične besede svetega Pavla do Korinčanov: „Kdor je oženjen, skerbi za to, kar je svetovega, kako bi ženi dopadel in je razdeljen.“ Ali pri Antonu ni bilo tako. Svojo ženko je ljubil ter v lepej, keršanskej složnosti ž njo živel vse dni, a svojega slovenskega naroda zavoljo tega ni pozabil in ljubiti ni nehal. Delal je za-nj nevtrudljivo kakor pred. Njegova sopruga, rojena Celovčanka, toraj Nemka, slovenski ni znala in se materinega jezika svojega sopruga, ki je za-nj ves gorel, ni naučila: vendar to ni delalo med njima nobene svaje.

Janežič je delal po svojom poklicu, in žena je spolnovala svoje dolžnosti, ljubezen pa je vezala oba in ravnala vse. 13. julija 1856 se je pomnožila mala družina z eno hčerico, kerščeno na ime „Olga“. 9. februarja 1860 se mu vleže sinček, ki pri kerstu dobi ime „Evgen.“ To je vsa Janežičeva družina, ktorej je bil on najskerbljiviši oče, prezgodaj odvzet.

VII.[uredi]

Telesna otroka zapustil je le dva, toliko več je po njem duševnega zaroda. Lenariti Anton ni znal; ko ni imel svojega časnika, podpiral je s svojim umom in peresom „Šolskega Prijatelja“, ki se je leta 1856 prestrojil v „Slovenskega Prijatelja“.

Pa dolgo mu ni bilo ostati brez lastnega lista. Že konec leta 1857 je vabil na naročbo novega lepoznanskega časnika pod naslovom: „Glasnik za literaturo in umetnost.“ V povabilu naznanja: „Namenjen vsem omikanim Slovencem, bo prinašal v čistej slovenščini sostavkov vsake baze, da le niso zoper namen podučno-lepoznanskega lista. Posebno se obdelovalo polje novelistično, pesniško in nato znansko.“

„S serčnim voščilom srečnega novega leta je nastopil „Glasnik“ 1. januarija l. 1858 svojo pot med drage Slovence, terdno se nadjaje, da bo našel med njimi obilno prijatlov in podpornikov.“

Poglejmo malo nazaj na pretekla leta. Bilo je še le 9 let, kar je stopila v javnost slovenščina na Koroškem in koliko se je premenilo! Šibka drevesca so postala močna drevesa s čverstim deblom in globoko segajočimi koreninami ktera so začela donašati že sadja. Vila slovenska prej slabotna in plaha se je razvila v žalo device; vse se je čudilo veselemu razvitku. Zemlja, prej terda ledina, bila je preorana do dobrega in se posejala z mnogoverstnimi semeni. Marljivi pisalci so se lotili vseh lepoznanskih strokov in „Glasnik“ nam je donašal polne predalo dobrega blaga. Slovenska beseda že gladko teče; jezik očisti se peg; zlog je jasen, kakor čista gorska vodica, šumljajoča po belem produ. Prirodne vede, poprej popolnoma zanemarjene, razlagajo se v umljivem jeziku. Tropič mladih sokoličev se je zbiral okoli „Glasnika“ ter mu donašal pridobitke svojega urna in truda. Komu pa gre zasluga in zahvala za vse to? Nevtrudljivej marljivosti in neomajljivej ljubezni in zvestobi Janežičevi do slovenskega jezika in naroda. Koliko ovir je premagal z lepim vspehom, koliko truda je prestal, koliko žertoval na žertveniku domovine, kdo bi vedel; kdo bi mogel vse to popisati! kar se je nam na Janežiču posebno prikupilo, bilo je to, da ni odganjal in odbegal nobega delavca. Kakor umen stavitelj vedel je slehernega moči in zmožnosti porabiti v stavbe poslopja slovenske literature. On ni ločil; niti žalil nobenega stanú, zato so mu tudi vsi stanovi bili prijatelji.

Pervo polletje l. 1858 je izhajal „Glasnik“ vsak mesec enkrat na dveh polah; v drugem polletji izhajal je dvakrat v mesecu na poldrugi poli. Podpore tudi pri „Glasniku“ Janežič ni imel obilne: a dobička on ni iskal, vesel je bil, da le zgube ni terpel. Naročnikov je imel malokedaj več od 400—500; to pričajo imeniki naročnikov. Pri tej zares pičli podpori je vendar še podpiral nadepolne mlade pisalce, kterim je na visokih šolah dunajskih terdo hodilo za kruh.

Edini lepoznanski slovenski list in še ta le dvakrat v mesecu izhajoč je bil res prepičla hrana; pa da bi se vsaj ta bila rada povžila! Resnično je pregovoril Dr. J. Štefan v svojem listu iz Dunaja 15. junija 1858. „Mera, v kterej „Glasnik“ izhaja, je res pičla, vendar po mojej misli bode težko hodilo jo zvišati. Pri nas je tako, malo jih je, ki plačajo, ni jih pa skoraj, ki bi mogli ali hteli pisati. Marsikteremu bode se to znabiti čudno zdelo: on, ki je navajen čuti o toliko slavnih in preslavnih Slovencih, on ne ume, da bi manjkalo pisateljev. Imamo jih, pa kakih!“

Vsem tem oviram vkljub je Janežič delal, nabirjal, vredoval, podpiral, kolikor in kjer je mogel. Spominjam se o tej priložnosti bridke za nas resnice: Pri petji in pitji je marsikteri navdušen domorodec, posebno, kedar se poje: „Pijmo ga, pijmo!“ A kedar bi imeli priti do resnice, skrije se, kakor polž v svojo hišico in zvedavo paži, kod bo veter potemnil, da bi vedel, kam svoj plašč razbesiti. Kedar pride celo na to, da bi morali za slovenske reč zmigati s palcom, tedaj je prime kerč in lomi božjast.

Od leta 1858 in do sredi leta 1868 je Janežič izdajal „Slovenski Glasnik“ in si marljivo prizadeval bogatiti Slovensko literature. Najdemo po „Glasniku“ raztrešene doneske raznih pisalcev: Dr. Štefana, Levstika, Cegnarja, J. Vijanskega, Jenkota, Mencingerja, Mandelca, Erjavca, Volčiča, Šubica, V. Janežiča, Gr. Kreka, Umeka, Tušeka, Stritarja, Jurčiča itd.

VIII.[uredi]

Leta 1859 se je prestrojilo društvo sv. Mohora v družbo: največa zasluga za to gre Janežiču. Prelepo piše o tej zadevi v „Glasniku“ l. 1859. „Kmalu bo minulo osem let, kar je bila visoka roka prežlahtno zerno vsejala v slovensko zemljo b sladkim upom, da bo svoje dni iz njega prirastlo košato drevo na čast in v hasen milemu slovenskemu narodu. Veselo je kal pognalo, in vse se je radovalo čverste mladike, ki je tako bersno stebljala in se naglo in širje tako nadepolno naraščevala. Od vsakod so pihljale mlademu drevcu prijazne sapice: solnce domoljubja ga je grelo, rosa iskrene ljubezni ga je pojila in v duhu smo že gledali mogočno drevo, ki bo s svojim cvetom in sadom še našim vnukom vedrilo in žlahtnilo um in sercé. Pa goljufalo nas je. Pripihale so sape morilne, marsikaka redivna žila se je posušila in vejica za vejico je jela sahneti in subleti. Kaj čuda tedaj, da je skumernelo celo deblo do steržena in da mu bodo v kratkem usahnile poslednje korenine, če se ne presadi v boljšo in vgodnišo zemljo. Velika škoda bi bila za-nj“.

„Od leta do leta se kerči število njegovih podpornikov in prijateljev; od leta do leta se manjša tudi njegova delavnost na polji slovstvenem; društvo umira, pa tudi mora umreti, če se v kratkem ne prerodi. Zguba za nas Slovence bi bila velika, v sedanjih okoliščinah pa toliko veča, ker še nimamo doslé založnikov ali drugih mecenatov za svoja književna dela. Le v združenej moči se najde v tej zadevi še pomagila.“ Potem nasvetuje, kako bi se po njegovej misli dalo temu pomagati: 1. društvo naj se prestavi na cerkvena tla, t. j. da se ustanovi kot družba ali bratovščina; 2. naj se zniža letno plačilo; 3. naj se na svitlo dajejo le taka slovenska dela, ki so pisana v domačem duhu in v čistej, pravilnej slovenščini; 4. naj se sčasoma napravi matica; 5. naj se oberne novo osnovano društvo do vseh častitih gg. domorodcev s pohlevno prošnjo, da mu pritekó vsi v prav obilnom številu na pomoč kot udje in podporniki. „Slovenci!“ tako sklene pomenke o domačih rečeh, „velika sramota bi nam bila pred svetom, ako nam pogine edino društvo zavoljo naše mlačnosti in nemarnosti. Da se to ne zgodi, bodi naša perva skerb. Združimo se torej, in prizadevajmo si iz vseh moči, da bo družba sv. Mohora v kratkem omladela in še dolga leta cvetela, Bogu na čast in domovini na slavo!“

Ta glas „Glasnikov“ ni bil glas vpijočega v puščavi. Veselo je odmeval po vseh slovenskih pokrajinah. Družba sv. Mohora se je ustanovila na cerkvenih tléh. Družbeniki plačajo le po 1 gold. na leto, bukev pa dobivajo veliko in tudi odpustkov se morejo udeležiti, če hočejo. Število družbenikov narašča od leta do leta, družba veselo napreduje, — tako da je leta 1869 že štela 13.666 družbenikov, ki so prejeli vsak po 7 lepih bukev. Ves čas do svoje smerti bil je Janežič duša tej družbi. On je vabil pisalce k delu, on je pregledoval vse spise in jih vredoval; bil je kakor pridna bčelica, ki vedno išče in nabira, in nikoli ne počiva.

IX.[uredi]

Zraven „Glasnika“ je Janežič vedno še druga lepoznanska delca izdajal, tako leta 1860 zabavnik pod naslovom: “Zarnica.“ Namen mu je bil, kakor sam piše, ogrevati serca Slovencev in Slovenk za domače reči, zbujati slovenščini če dalje več prijateljev in podpornikov.

Leta 1862 začne izdajati „Cvetje iz domačih in tujih logov“, kterega se je nabralo 35 zvezkov in v njem mnogo prav lepega, zanimivega blaga, n. pr. Babica od Božene Nemcove, Viljem Teli Šilerjev poslovenjen, Veronika deseniška, Kriton in Apologija, Spomini na Sokrata, na sveti večer o polnoči, nižina Alvaredova i. t d. Leta 1862 pripravlja “slovensko slovnico“ za drugo izdavo. Tu vidimo, da Janežič pri tako imenitnej reči, kakor je osnova slovniških pravil, ni hotel svojevoljno ravnati in termoglav svojo pot hoditi. Rokopis pošilja jezikoslovcem v pretres in popravo, na Dunaj, v Grorico, v Ljubljano, v Novo mesto, v Terst in Varaždin. O tej zadevi piše v „Glasniku“ leta 1862. „Pervi oddelek slovenske slovnice, ki jo imam v delu za srednje šole, nastopil je pred nekaj dnevi svojo pot, da priroma iz mesta v mesto k preč. gospodom s serčno prošnjo, da ga vzamejo v pretres in popravo. Ob enem pa prosim tudi druzih jezikoslovcev kterim rokopis zavoljo prepičlega časa v roke priti ne more, da razodenejo svoje misli vsaj o glavnih vodilih, kterih sem se deržal pri izdelavi, in pa o terminologiji, ki mi je rabila v slovnici, da se le pred natisom popravi m predela, kar bi Slovencem ne bilo po všeči“.

Leta 1863 pride na svitlo omenjena slovnica, vsa predelana in popravljena namenjena sosebno milej slovenskej mladini za šolsko rabo. Jezik, v kterem je pisana in ki ga uči, je prava čista slovenščina, posneta po ljudskej govorici vseh Slovencev ob Savi in Dravi; ob Soči in Muri; prezerlo se ni nobeno narečje, ki hrani še kako dragotino starega čistega blaga. Skoz in skoz mu je bila vodnica današnja beseda našega naroda, svetovalka v dvomnih rečeh pa starša slovenska pisava in stara slovenščina, od ktere še le dohaja sedanji besedi luč in svitloba.

V tej slovnici veje že ves drugi duh; pod nami so že megle, dospeli smo na solnčne hribe. Ali, bralec, pomisli, kolike truda je stalo Janežiča, da nam je pripravil to slovnico! če jo le pazljivo hočeš prebrati, potrebuješ precej časa, koliko truda je pa rajni Anton na to obračal, da je slovnico sestavil! Beseda za besedo, stavek za stavkom, zlog za zlogom, vse je premišljeno, vse opiljeno, vse jedernato; če bi druzega ničesa ne imeli od Janežiča, že slovnica bila bi mu častna spomenica. Sestava slovenske slovnice nam pričuje, da Janežič ni bil sanjač; na varnih tléh nravnosti je rajši hotel stati nego splavati po vertincih veterne domišljije tje pod oblake, kamor mu drug svet slediti ne more in noče.

Ravno to mu je bilo vodilo pri vseh njegovih početjih; rahljivost, mikavnost, ob enem pa tudi nravnost je treje gotovih znamenj na vseh po njem izdanih delih v vezanej in prostej besedi, v pesmih, v prislovicah, pripovedkah in popisih. Po „Cvetji“ hotel je slovenskej učečej se mladini ponuditi zdravo in zabavno berilo in jo privabiti slovenskim Vilam. V knjigah družbe sv. Mohora je imel pred očmi potrebe prostega ljudstva po kmetih. To spričevanje daje Janežiču tudi zvedeni starina slovenskega slovstva Davorin Terstenjak: „On (Janežič) je skrbel s svojimi knjigami za oliko urna in serca, — vodil ga je povsod čut najčistejše nravnosti, zato ga je ljubila vsaka poštena narodna duša. Praktični um njegov je znal oberniti vspešno in koristne z vsim sodelavcem njegovih časnikov, estetično izobražen je podajal poduk še nevajenim peresom; temeljiti poznatelj slovenskega jezika je popravljal z učiteljsko ljubeznijo pomanjkljivosti se manj izurjenih pisateljev.“ Poslušaj bralec; kako priznava drugi slovenski pisatelj, Janko Pajk, Janežičevo zaslugo za slovenske literature: „Janežič ima največo zaslugo za naš pismeni jezik pervič v tem, da je pervi začel slovenskih besed, izrekov in oblik iz vseh slovenskih krajin nabirati. Sad tega dela so njegovi slovarji in njegove slovnice. Janežiču se je ravno tako kakor Vodniku, potrebno zdelo, ves zaklad slovenskega jezika spoznati. Še le na tej podlagi se po njegovem mnenji dä poslopje prave slovenske pisave postaviti. Ravno tako je delal z jezikovimi pravili; pravilo se mu je videlo to, kar se med prostim ljudstvom v resnici nahaja, ne pa samo, kar ta ali oni pisatelj v knjigah piše. Pravi učitelj in pravi vzor slovenskega pravilnega govorjenja in pisanja je Janežiču bil slovenski narod sam. — Janežič je marsikterega pisatelja od krivega in neslovenskega pisanja odvernil ter ga zavernil na polje lepe, čiste slovenščine. Vsaj omiki prostega naroda bode Janežičevo pravilo: „Piši kakor slovenski narod v svoji celoti govori,“ gotovo le koristilo.“ —

Po očetovo je skerbel za slovenske mladine, da jej omisli berila za šolsko rabo in jo polagoma vodi in vabi v hram slovenskega slovstva. Leta 1861 izda „Cvet slovenske poezije“, s kratkim naukom o pesniških izdelkih za gimnazijalne in realne šole. Vvod nam pove njegove misli o poeziji. „V resnici je ni na zemlji umetnije nad mično poezijo. Milo se dete smehlja če mu zapoje ljuba mamica; pogumno se širi mladenču sercé, če mu iz pers vneta pesem vre; v radosti se možu lice vedri, če mu lepa pesem iz serca doni; celo starčku ob palici se vnema oko, če mu vbranih pesem glas udari na uhó: nepopisljiva je moč rajske poezije.“ Ali take besede ne morajo navdušiti mladenčevega serca za poezijo?

Iz tega „Cveta“ je sčasoma prirastel „Cvetnik“, berilo za slovensko mladino, v 3 delih. Pervi del je izdala dražba sv. Mohora leta 1865, vredil ga je Janežič. Drugi del je izdal leta 1867; tretji pa leta 1868.

Skerbel je pa tudi za Nemce, ki so se hoteli učiti slovenskega jezika, 7 natisov je doživela Janežičeva slovenska slovnica za pervence. Že v 10. št. slovenskega Glasnika leta 1864 naznanja 6. natis svoje praktične slovnice „Slovenisches Sprach- und Uebungsbuch“.

Leta 1866 naznanja, da v nekoliko dneh izide ves predelan in pomnožen nemško-slovenski slovar pod naslovom: „Deutsch-slovenisches Taschenwörterbuch für Schule und Haus“, v drugi prav ročni izdavi. „Več let“, pravi, „sem skerbno nabiral za-nj gradivo med narodom in po knjigah, in to mi je tako naraslo pod rokami, da bo štela sedanja izdava celo 57 robno tiskanih pol v žepni obliki. Rad bi bil še nekaj čaša počakal z dokončno izdelavo, da bi bil mogel porabiti tudi véliki slovensko-nemški besednjak, toda vedno popraševanje po pervi jako pomanklivi izdavi, ki je že 3 — 4 leta popolnoma razprodana, me je prepričalo, da je nam lahkorabnega slovarja, sosebno šolski mladini in uradnikom živa potreba. Doveršil sem delo po večletnem truda in je izročam čast. občinstvu z iskreno željo, da bi mu bilo za nekaj let zadosten pomočnik v njegovem opravilstvu; marsiktero jedernato med ljudstvom najdeno zerno izide po njem zdaj pervikrat v tisku na svitlo.“

X.[uredi]

To je bil Janežič na polji slovstvenem. Vedno je delal, vedno se trudil, zdaj nabiral, zdaj sejal, tukaj pilil, tam likal, nikoli počival niti lenaril — vse za ljubi svoj slovenski narod. Dolgo dolgo smo se mudili pri Janežičevem slovstvenem delovanji, poglejmo še nekoliko v njegove družinske razmere, da spoznamo poštenjaka tudi doma.

Že sem omenil; kako iskreno je ljubil Janežič svoj dom v Lešah. Kedar pridejo počitnice, se drugi učitelji razkropijo po deželi ali grejo še pogledat v druge dežele; Janežiču pa je bilo domá pri stariših najljubše. Tam mu je pihljal najzdravejši zrak, pil je iz studenca bistro studenčnico, tam je imel mir za svoja dela: zato je vsako leto težko dočakoval počitnic. Dokler je bil še sam za se, hodil je sam v Leše, po svojej ženitvi pa z ženo in otroci. Doma ga je zanimalo vse, posebno mu je bilo sadje pri sercu. Podučeval je brate, kako imajo s sadjem ravnati. Mnogo žlahtnih sadnih drevesec je nakupil in jih posajal pri svojej rojstnej hiši. Pa on je povžil tega sadja le malo, — le potomci mu bodo vselej hvaležni.

Svojim starišem je bil dober, hvaležen sin, — svojim bratom in sestram ljubeznjiv in skerbljiv brat. Lepo je stariše spoštoval vse svoje žive dni ter jih podpiral, kedarkoli je bilo treba; zato je pri njih najrajši bival. Podpiral je svoja dva brata Valentina in Šimena, ko sta bila v šolah, skerbel je za dva brata, ki sta bila doma in za sestri Marijo in Leopoldino. Bil je vsem kakor drugi oče.

Kdor se je ž njim obhajal, bode gotovo priterdil, da ga je bila sama ponižnost, prijaznost, postrežljivost, vse pa je presegala njegova poštenost. Še najbolj zagrizeni sovražniki, če bi jih bil Janežič imel, mu te čednosti ne bi mogli odreči, niti najmanjše hibe ni bilo na njegovej poštenosti — zato mu po vsej pravici gre priimek: „pošteni mož.“

Kkakor je bil iskren narodnjak, bil je tudi dober katoličan, zvest sin katoliškej cerkvi verno vdanega slovenskega naroda, in to iz terdnega prepričanja. Kedar je bival v Lešah, vselej je zvesto obiskoval božjo službo v domačej farnej cerkvi; v Celovcu pa je bil s svojimi učenci skoraj vsak dan pri sv. maši. Puhlosti liberalstva njegovega serca niso mogle okužiti, vse za vero in domovino, bilo mu je geslo, kterega se je vedno deržal. Sv. zakramente je očitno prejemal. Posebno pa se je v bolezni pokazala njegova vernost in poterpežljivost. Ko ga napade pljučna bolezen, bila mu je perva skerb, prejeti sv. zakramente in večkrat jih je prejel v bolezni; leta in leta je bolehal, vedno pa je bil poterpežljiv in vdan v voljo božjo; — izgled dobrega kristjana.

Bil je tudi Janežič blagega serca in usmiljen; siromakom je vselej rad delu vbogajme in, potrebne je podpiral. Storil bi bil gotovo rad še več, če bi mu bile okoliščine pripuščale. Prijateljem je bil dober, odkritoserčen prijatelj, verstnikom miroljuben verstnik. Zdražbe ni delal nikjer, rad pa pomirjal in spravljal, kjer je bilo mogoče. Med tolikimi spisi, ki jih je on na svitlo spravil, ne bomo našli le enega zdražljivega ali strastnega; ljubil je mir, zato je druge puščal pri miru. Spoznal je, da se z razdiranjem ne zida; zatoraj je raji spravljal, kakor svaje ali razpore napravljal. Kako rad je bival v Lešah pri domačih! Tihota in mirnost tega kraja se mu je najbolj prilegala. Pred domačo vasjo je potočič Belša; po leti mu je struga navadno suha. Včasih pa, posebno po plohah, Belša narašča in po polji škode nareja. Kakih 30 sežnjev pred Janežičevo kmetijo je Belša okoli leta 1848 zarila se v poije in izderla grapico, ktera je čedalje veča postajala in segala že do hiš. Kedar sva hodila po bervi čez rov, vem, da sva večkrat postala in da mi je rajni Anton večkrat rekel: „Glej! pred nekterimi leti tu ni bilo rova, ne bervi, sedaj je pa že tako širok.“ Vogel Sterdenove hiše je bil že odpran. Od narave se je Janežič učil, da so strasti in svaje tudi človeški družbi na kvar in škodo, — iz male razpoke nastanejo strašni razpori; zato je bil sam miroljuben, spravljiv skoz in skoz blaga duša; vse strasti in prepirljivosti bile so mu zoperne.

XI.[uredi]

Zadnja leta je Janežič mnogo bolehal. Preveliki duševni trudi so mu podjedli telesne zdravje in zgodaj povžile slabotne telesne moči. Vsako leto si je o počitnicah spet nekoliko opomogel, da je jeseni z začetkom šolskega leta mogel spet učiti na realki. Bolehnost ga prišili že leta 1866, da pusti učenje slovenskega jezika na gimnaziji. O počitnicah leta 1868 se preseli v Poreče; kjer si je bil kupil hišico in jo pripravil za poletno stanovanje. Zrak pri jezeru; tako si je mislil in so mu gotovo tudi zdravniki prigovarjali, je mil, lega prijetna in tudi zdravnišika pomoč lože dobiti in bliže, kakor v Lešah, a bivanje v nenavajenem kraji njegovemu zdravju ni teknilo. Naglo pa napade pljučna bolezen; kri jame tako močno pljuyati, da smo se že takrat bali za drago življenje. Precej potem se dá prepeljati v mesto. Ko ga jeseni leta 1868 obiščem, najdem ga še na postelji. Bil je zelo slab, tako, da je le z največo silo mogel govoriti, a upanja, da bo še ozdravel, še ni bil popustil. Tožil mi je, da mu je voda Poreška škodovala; „pri domačej vodi gotovo ne bi bil zbolel,“ tako je mislil in djal. A dnevi življenja bili so mu že šteti. V šolskem letu 1868/9 ni ga več bilo v šolo; učenje je moral popustiti, ker mu telesne preslabe moči tega niso več pripustile. Od delovanja na slovstvenem polji ni prenehal do zadnjega trenotka.

Sred leta 1868 ustavi izdavo slovenskega „Glasnika“ s tem-le naznanilom. „Naša prošnja v zadnjem listu žalibog ni našla zaželenega odziva; preobilica zaostankov, pa tudi marsiktera ne mila izkušnja nas je prisilila, da ustavimo z danasinjim listom izdavo „slov. Glasnika“ za drugo poletje; kako bode ž njim od novega leta naprej; se pozneje določno oznani.“

Brez lista ni mogel biti. Po prenehanji „Glasnika“ začel je premišljati kakošen list da bi spet razpošiljal med svet, da bi se boli uterdil in bi pri njem vsaj ne bilo — zgube. V teh mislih se mu je rodil „Besednik.“ Ali ker je že dalj čaša če dalje bolj čutil svojo bolezen in je za celo leto moral prenehati delavnost svoje službe, ni si upal pričeti ob novem letu. Ker pa so vsled razglasa v „Koledarčku“ jeli prihajati naročniki, osnoval ga je na pomoč naprosivši sedanje vrednišitvo. Jako mu je bil na sercu novi list, pečal se je za-nj do zadnjega trenotka, ter ga v oporoki v last izročil svojej ženki, češ ako imajo Slovenci kaj ljubezni do mene, naj vsaj podpirajo zadnje moje podvzetje, morebiti bo imelo večo srečo, ko marsikaj v življenji, piše Besednik.

Še enkrat se poda v svoj rojstni kraj, v svoje ljubljene Leše, da bi še bival pri svojih domačih, še pil iz bistrega vrelca, še slišal domačih ptičic ljube glasove. V začetku mesca junija se dá tje prepeljatii — a zanj ni bilo več pomoči. Oslabevale so mu čedalje več telesne moči, ni več mogel, kakor bi bil rad se sprehajati po prijetnih hribcih in dolcih; barčica njegovega življenja seje bližala h kraju. Ko sprevidi, da mu le huje prihaja, dal se je prepeljati v mesto. Bilo je 16. septembra 1869. Dva dni poznej, 18. septembra opoldne ugasne lučica blagega življenja, Andrej Einspieler, davni mu prijatelj in rojak, mu zatisne oči. 20. septembra so ga spremili na birtof k sv. Rupertu, kjer počivajo tudi kosti njegovega rojaka in učenika Matija Ahacelna, kosti slavnega slov. pisatelja in škofa Jurij-a Japelj-na in Slovencem nepozabljivega Simona Rudmaša. Pri pogrebu se je kazalo, kako je Janežiča spoštovalo celo mesto in vsi, ki so ga poznali. Da si tudi marsikdo ni vedeli kaj je Janežič Slovencem, vendar ga je cenil in spoštoval kot moža prelepega značaja. Še bolj je bilo razvidno, kako spoštovan je bil Janežič po mestu in deželi, 21. oktobra. Vsi učitelji in učenci gimnazialni in realkini, njegovi prijatelji in obilo število ljudstva so bili v stolnej cerkvi nazoči pri sv. mešah, ktere so brali milostljivi škof sami, gospod Dr. Milar, višji šolski ogleda in gospod Dr. Nemec.

XII.[uredi]

Visoke starosti Janežič ni delal; bil je še le v 41. letu, a s svojim trudom je namestoval mnogo let. Zguba nad vse britka je njegova smert za vse Slovence, zato žaluje za njim tudi narod, kteremu je bil steber močni, delavec neutrudljivi, pisatelj vzorni in sin najboljši.

Po vseh slovenskih časnikih se je razlegal glas žalosti in omilovanja ter je odmeval po društvih, čitalnicah, povsodi, koderkoli je bilo znano in ljubljeno Janežičevo ime. „Besednik“ je izlil svojo in celega naroda žalost v prekrasne pesem, v kterej po vsej pravici toži za svojim roditeljem:

Žalujem pri mertvaškem odru tvojem
Z menoj žaluje ves slovenski svet,
Ki milo si ga nosil v sercu svojem
Po njem zasajal najkrasnejši cvet! —

V „Slov. Narodu“ se je pervi oglasil visokoučeni naš Dav. Terstenjak. Prav živo popisuje velike zasluge rajnega Janežiča ter predlaga, naj bi Slovenci možu tako poštenega značaja in rodoljubu tolikih zaslug postavili dostojen spominek.

Tudi odbor družbe sv. Mohora se je, hitro potem, ko je njen tajnik Janežič svoje oči zatisnil, te misli poprijel: Janežič mora dobiti spodoben spominek.

Komaj so se vsi odborniki po dokončanih šolskih počitnicah v Celovec vernili, napravila se je dne 8. oktobra seja; sklonilo se je enoglasno, nabirati doneskov in iz teh Janežiču postaviti najprej groben spominek, iz ostalega denarja pa osnovati ustanovitev v prid zapuščene Janežičeve družine. Res! blaga, vse hvale vredna misel! Kdo jej ne želi najboljšega vspeha? Mislimo družbenikom ustreči, ako ponatisnemo le te odborove sklepe z pozivom in vabilom vred od besede do besede; naj jih vsak ud družbe sv. Mohora prebere, prevdarja in kolikor zamore, položi na žertvenik hvaležnosti in domoljubja.

Sklonilo pa se je enoglasno to le:

1. Naj se Slovenci naprosijo, da naj „Besednik,“ kteri je zdaj vdovi in sirotama edina podpora, prav izdatno podpirajo.

2. Naj se Slovenci vabijo, da pošiljajo denarja za „Janežičev spominek.“ Od tega denarja se oberne 300 gl. za spodoben spominek na grobu, kar se pa več nabere, naj se vloži v hranilnico na obresti. Eno polovico teh odstotkov dobiva Janežičieva hči Olga do svoje smrti, eno pa njegov sin Evgen do svojega 30. leta. Odbor, ki nabrani denar oskrbuje, vzdiga vsako leto obresti iz hranilnice in jih izroča Janežičevej vdovi, dokler vdova ostane in otroka ne postaneta polnoletna.

Vdova mora te obresti obračati za spodobno odgojitev imenovanih dveh otrok. Ko pa vdova umerje ali se omoži, dobi te njene dolžnosti in pravice otrok postavni varh ali jerob. Kedar Olga umerje ali pa Evgen 30 let star postane ali pa tudi če prej umerje, napravi se iz tako oprostene polovice ali polovic shranjene istine ali glavnice tako imenovana „Janežičeva ustanovitev,“ do ktere ima pravice najpred Janežičeva rodovina in žlahta, potem iz gornje in spodnje Rožne doline, in slednjič sploh na Koroškem rojeni slovenski učenci. Pravica, to ustanovitev ali štipendijo deliti, pripada odboru družbe sv. Mohora.

3. Nabira za „Janežičev spominek“ naj se raztegne na pet let in naj se voli poseben odbor treh gospodov, ki darila v ta namen dajana sprejema in oskerbuje.

4. Na to nabiro daje družba sv. Mohora celih pet let vsako leto polovice čistega dobička, ki jej po plačanih stroškin iz vsakoletnega pošteva ostane.

Tako je sklenil družbin odbor in je - tako mislimo — gotovo ravnal po volji celega naroda slovenskega. Zasluge Janežičeve so nepopisijive za ves narod, naj mu tudi stavi spodoben spominek. Janežič je brez vsega dobička delal za ves narod in ni si nabiral zakladov, ki bi jih zapustil svojim otročičem. Od leta 1852. do leto 1868. je brez vse plače čisto zastonj spolnoval težavne dolžnosti tajnikove za družbo sv. Mohora. Časniki, ki jih je na svitlo dajal, niso si dobili nikoli toliko naročnikov, da bi si bil rajni kaj mogel na stran devati za svojo družine. Bolehal in bolehal je leta in leta in tako veliko denarja potrosil na zdravnike in zdravila. Mladim pisateljem, ki so mu pošiljali rokopisov, je plačeval njih izdelke čez mero dobro, da bi jim veselja narejal in jih vnemal za daljše delovanje na polji narodnem. Naročnine, ktero so poverjeniki nabirali po raznih mestih, ni dobival cele, temuč moral je pogostoma zgube terpeti, ktere so znašale sto in sto goldinarjev. Zdaj se lehko verjame, da si Janežič ni nabiral zlata in srebra. Lehko se verjame, da so ga na smrtni postelji zdihljeji posilili in solze polile, ko je pomislil, kaj bo z njegovo družino. Naravnost povemo, da smo mu britke ure poslajševali in sladili s tem, da smo mu rekli: Slovenski narod tvoje družine pozabil in zapustil ne bo.

Slovenci! Hvaležnoat je lepa reč; posebno hvaležnost pa moramo imeti možú, ki jo je zaslužil v toliko obilnej meri. Vse svoje dušne in telesne moči je Janežič Tebi posvetil, mili narod slovenski! Tebi so bile posvečene vse njegove misil, Tebi vsak udarec blagega sercá. Tebi je žertvoval truda polne dneve in noči, Tebi vse svoje premoženje, Tebi svoj mir in svoje zdravje! Neutrujena delavnost za Tvoj blagor mu je izkopala grob prerani; ali zadovoljno je stopil va-nj, ker svest si je bil, da je Tebe ljubil čisto in stanovitno do konca.

Narod slovenski! ktera žertva Ti bo prevelika, da vredno počastiš in prosljavljaš dobrotnika tolikega, da javno in sijajno pokažeš svojo hvaležnost in omiko?

Slovenci! Na smertnej postelji in že umirajoč se je Janežič Vas prijazno spominjal in Vam priporočal svoja dva otroka, ki šteje Olga 14, Evgen 8 let. S tem upanjem je Janežič umerl, da se bodo Slovenci usmilili njegovih otrok.

Slovenci! ali se je rajni mar motil? Ali ne bote poiskali po vseh kotih in predalih in radi položili za Janežičev spominek poslednjega krajcarja, ki bo služil na čast celemu narodu in sperva podpiral Janežičeve, za njimi pa druge slovenske otroke? Slavni bratje naši, Čehi, so Zdenki Havličkovej nabrali tavžente za doto in jo preslavili z imenom: „Hči češkega naroda.“ Nas Slovencev ni sicer toliko, kakor Čehov, pa vendar nas je 1,5 milijon in ako vsakteri le po krajcarji daje, dobimo že lep denar za uboga otročiča in za njima za druge slovenske učence.

Slovenci! družbeniki sv. Mohora, duhovniki, učitelji, očetje in matere, mladina slovenska! pritecite vsi! v gostih verstah obstopite žertveniki djanske ljubezni in hvaležnega domoljubja! Pokladaj vsak, kolikor zamore in kakor ga rodoljubno serce nagiba! Veča, ko bo Vaša radodarnost, sijajniša bo Janežičeva ustanovitev![2]

Skerbimo in pomagajmo vsi, da postanejo resnica pesnikove besede:

Razširjal bo se Tvoj prekrasni cvet,
Na rodovitnej zemlji naj poganja,
Goji hvaležno ga slovenski svet!
Priseva mila zarja od izhoda,
V nej večno naj se sveti Tvoj spomin,
Ki dika si slovenskega naroda! —

L. F.

  1. ^ Beri Ahacelnov životopis v Drobtinicah l. 1847 str. 117.
  2. ^ Za odbornike, ki nabirajo in oskerbujejo podarjeni denar, so se izvolili ti-le gospodje: Dürnwirt Karol, špiritual v Celovskem semenišču, B. C. Rosbacher, tergovec in Lambert Einspieler, kn. škofji in družbin tajnik v Celovcu. Denar naj se pošilja pod napisom: Dürnwirth Karol, spiritual v Celovcu. Vse, kar se pošilja, razglasuje Janežičin časnik „Besednik“; prevzame se vsak darček s hvaležnim sercem. Po petih letih se pa položi celi račun od te nabire. „Besednikov“ oglasnik kaže, da se je do konca mesca aprila za spominek in za ustanovitev nabralo 656 gld. 11 kr. Hvala! Živila na veke Janežičeva slava in spomin! Božja pomoč.