Antikrist v Trsteniku

Ivo Šorli Antikrist v Trsteniku

Izdano:	1925
Viri:	Jutro, 1925, št. 166, 167, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 180, 181
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Vsa dolina je ostrmela, okamenela bi rekel bolje.

Kaj naj to pomeni? Kdo je ta človek? Kaj hoče? Odkod ga je Bog dal?

Nezaslišano, neverjetno, nemogočo novico je prinesel črednik Luka, ki vsako jutro — razen nedelje, ko poprej opravi prvo sveto mašo — že za svita sam odpre vse vaške hleve, izpusti govedo na plan in potem po strmem klancu mimo njiv in travnikov požene do pašnikov nad njimi.

Sicer je vse pobočje zelenega Jalovca en sam ogromen pašnik. Iz davnine je pravica trsteniške vasi, da sme njena živina vse do senožeti na desni in onih na vrhu, na levi celo do potoka tam daleč za brdom; čeprav so se tekom tolikih let vsepovsod preko mogočnega pasu naselili novi ljudje celo iz tujih župnij, si sezidali hiše, izorali njive, iztrebili travnike, nakupili lesov. Tako si potem lahko izbere vaški črednik za vsak dan v tednu drugo pot čez široki hribov hrbet: v ponedeljek čez Prečo, v torek čez Njivice, v sredo čez Peščenik, in tako do sobote in nedelje; kajti tudi vode, bistre in čiste kakor ta sinji zrak, je povsod dovolj.

Za opoldanski počitek, čas največje vročine, od kake enajste ali še malo prej, pa do druge, tretje popoldne, ko se potem začne živinica počasi pasti spet navzdol proti domu, je treba nekaj ravninice. A je sredi vseh teh strmin dovolj tudi polic, da čreda lahko leže in v miru prežveči, Luka pa použije svoj kosač kruha in sira, se napije studenčnice ter potem prijetno zadremlje.

Tako je starec včeraj po celem tednu usmeril kravice proti Končarjevem robu, velikanski skali z obširno duplino, viseči tik pod gorenjimi senožetmi in vidni iz vse doline. Ravninica pod njo je vabila vprav s tem razgledom in Luka si jo je izdavna določil za nedelje, ko so tako lepo od vseh strani in po vseh poteh, osobito po beli cesti od enega do drugega konca doline mrgolele proti cerkvi tam spodaj kraj vasi gruče in vrste ljudi pa je bil potem, ko so odzvonili mili zvonovi, vsaj v duhu lahko še pri ti službi božji.

Kakor je spela živinica više in više, je stopal tudi on počasi navkreber. Ko pa je bila večina krav z zvončarico-vodnico že mimo Korenovega drena, je vedel, da pride čreda sama za njim, in pospešil korake pod rob.

Tu — že je dospel na vrh strme steze preko resja in imel po ravni potici do zelenice samo še dvajset, trideset korakov — zagleda tujega človeka, nenavadno visokega in močne postave, ki obrnjen s hrbtom proti njemu zabija močan kol v zemljo. Stalo pa jih je že cel četverokot, kakor če si kdo namerava postaviti kolibo. In je ležala tik pod skalo tudi skladanica desak, a vhod v duplino se je zdel z nekakimi vratmi zaprt.

Križ božji! Luka se je naglo skril za gost grm in od tam strmel v prikazen. Kajti zdaj, ko se je človek okrenil, mu črednik celo ne bi bil mogel dati drugega imena. Mogočno so neznancu vihrali v lahkem vetru okrog glave dolgi, črni, svedrasti lasje, skoraj do pasu mu je padala čez vsa prsa razgrnjena črna brada, ves ostali obraz je bil razen sršečih obrvi čudno svetel in čist. In ne samo mestni čevlji, hlače iz temnega sukna, snežnobela srajca in tako lepe roke, so pričale, da je velikan gosposkega stanu, tudi kodelja bi se bila že davno razcefedrala, da mu takšno delo ni šele od danes ali včeraj.

Luka je bil gotovo prebrisana glava. Tako prebrisana celo, da je znal takrat, ko je umrl stari Lovrenc, izpodriniti vse tekmece ter si šele štiridesetleten čvrst mož prislepariti to udobno in dovolj ugodno službo, ko te morajo občinarji rediti tudi vso dolgo zimo in imaš svoj kot kar pri županu. Toda tu vsa prebrisanost ni pomagala. Kam naj tudi z gosposkim človekom, ki se priklati od Bog ve kod, se spodaj v vasi nikomur ne pokaže in zdaj očividno že pripravlja, da ostane meni nič tu gori?

Ne, pojava je tako nepopisno čudna, da stoji Luka še čez pol ure ves trd na istem mestu. Oni je ta čas na štoru sredi ograje ošpičil že tretji kol in ga zabil poleg drugih. Pri tem si je včasih zažvižgal, včasih polglasno zapel: »Al' me boš kaj rada imela?« Pri »Kajžica res ni velika« se je celo glasno zasmejal.

Norec? Hm — da je ušel iz mesta in si misli: tu me nihče ne bo iskal? Toda kako je potem spravil te deske sem gor, sekiro, klešče in vse drugo, kar leži tam okrog? In za blaznika preveč razumno gleda ...

Kak velik zločinec, ki se skriva pravici? Pa bi si potem šel postavljat kolibo vprav na to planico, da se bo belela na vse strani, ko spravi še deske na streho?

»Kaj pa pu ... puščavnik?« zastrmi Luka in bi bil kmalu tresknil z roko ob roko. Toda na pol pota mu šapi omahneta. Puščavnik — in »al' me boš kaj rada imela?«

In vendar je še najbolj podobno puščavništvu. Saj pesem nazadnje ni tako pregrešna in mož, posebno dokler ni vse urejeno in sveto življenje začeto, lahko niti ne pomisli, kaj poje in govori, kakor tudi zakolneš bolj iz navade, Bog nam grehe odpusti!

Kaj če bi se odkašljal, stopil tja, se odkril pa pobaral? Luka se priganja, a naprej ve, da ne bo našel poguma, kamoli prave besede.

Sicer pa bi morebiti na mah vse zapravil, se opravičuje in izgovarja. Res, stvar je preveč važna, da se je lotiš sam od sebe in kar tako. Treba je govoriti z županom, znabiti župnikom, z možmi. Naj povedo oni, kako mislijo, potem že, magari da njemu nalože.

Črednik se okrene in tiho spusti po rebru navzdol. Najraje bi takoj stekel do vasi, a seve živine ne sme pustiti same. Vendar — tem bolj, ker si je radi pritepenca treba poiskati drugo počivališče — ji je zastavil pot navkreber in jo obrnil proti mnogo niže ležeči jasi za brdom; tam pride včasih mimo vaščan, kateremu bi povedal.

No, danes kakor nalašč ni nikogar in Luka mora čakati do večera, zaman iščoč ves dan, ali ne bi bil on i tisti, ki zvečer spodaj v vasi drugim razreši uganko, da znabiti že razumen svèt.

II.

»Kakšno brado ima, praviš?« »In smejal se je, ko je pel tisto pesem?« »S pravim železnim batom zabija svoje kole?« »Pa je res tako hudo lep in močan?«

Neštevilo takih vprašanj je tisti večer od vseh strani letelo na našega Luko, izvirajočih pri ženskah in neveljakih zgolj ali bolj iz radovednosti, dočim naj bi bila možem njegova pojasnila pomagala do odgovora na tisto edino veliko in vrhovno vprašanje, kdo je človek tam gori in kaj hoče v njih daljnem in mirnem kraju. Toda naj so se še tako prijemali za čela, strmeli pred se, spogledovali drug drugega, majali z glavami, ne samo da niso mogli najti sledi, temveč je bila zbog neprestanega prestopanja in in cincanja na istem mestu zmešnjava le še večja in večja. Kakor davi Luka, so po vrsti zvrgli zločinca, cigana, norca, tudi puščavnika; čeprav se je črednik čedalje bolj ogreval za to razlago in so mu ženske že nekako pomagale. Naposled se je zazdela zadeva tolika, da bi smeli celo ob ti uri prestopiti župnikov prag in vprašati gospoda, kaj meni on. Počasi se je vzdignil župan, pomignil svetovalcem in so šli.

Župnik, mož kratkih besedi in nagle sodbe, je takoj za orožnike. Ali seve, župnik ni posvetna oblast in skoraj ne ve, kaj je odgovornost. Ni lahko pošiljati komu orožnika na vrat, ki ne veš, kdo je, in ki prav za prav tudi še zagrešil ničesar ni. Toda tu je župnik vzkipel: Ali ne pravi črednik, da so tisti koli očividno tam gori posekani in kaj to ni tatvina? Če pa so sami bolj pametni, čemu hodijo njega nadlegovat?

Možje so se vrnili v županovo hišo in se spet posvetovali. Največ jih je bilo za to, da je za orožnike vedno čas. Če se natanko presodi, je tisti del sveta občinski in naj bi šel župan sam nad bradača. No, župan je star mož, kako bi po takih strminah!

»Saj pravim: dol ga pokliči!« se odločno oglasi in napravi konec županja. »Kaj nimaš pravice? Napiši povabilo s pečatom, in naj mu ga nese kdo! Kar Luka jutri, saj ne bo prvikrat!«

III.

Tako mora biti le Luka tisti, ki naj prvi stopi v levjo jamo. In tako nerodno mu je pri srcu, ko se drugo jutro pri Korenovem drenu poslovi od živinice, da mu ta svetopisemska prispodoba sama prida na um. Toda na drugi strani je napram včeraj zelo podkrepljen z uradnim ukazom v žepu.

In pa ta misel, ta misel o puščavniku! ... Dà, puščavnik če bi bil čudni mož ... če bi hotel biti vsaj! ... Res, nekako po davnih, predavnih časih stvar diši in še najstarejši ljudje — na primer rajni Hlebec, ki jih je imel pet nad sto — nikoli niso pravili, da bi bili sami videli puščavnika, le slišali so o njem. In ako celo v cerkvi pridigajo o njih, kakor da so živeli pred sto in sto leti, potem bo že, da jih davno več ni. Toda zakaj ne bi se spet našel človek, ki se hoče resnično in ne samo nekako navidezno odreči svetu? Na Sveti gori je Luka videl menihe, ki so bili rejeni kakor fajmoštri, in tisto o trapistih je znabiti tudi bolj pripovedovanje za dober vzgled ... Koreninic in kobilic že ne jedo ...

Sicer jih temu tu gori ne bo treba ... Prav za prav, če bi jih, potem ... No, dà, kaj bi ž njim potem? Ljudje, posebno ženske mu znosijo skupaj jajec, zabele, klobas, bele moke, celo piščancev, če jih bo hotel. In kdo bi bil bolj pri roki, da mu kaj pomaga? Saj on lahko stopi po dvakrat, trikrat, če ni drugače, štirikrat na teden k njemu. Ako bo komu predaleč, da bi sam nesel dar, opravi lahko spet le on. In posebno pozimi bi šel celo pobirat za svetega moža ...

O, čedalje Luka premišljuje, bolj sladki videzi se mu odpirajo; in ko prispe na ravnico pod robom ter zagleda velikana, kako že primerja prvo belo desko na streho, se skoraj pobožno odkrije in spregovori:

»Hvaljen Jezus, gospod puščavnik!«

Oni se sunkoma obrne in dolgo strmi v došleca. Potem pa se čmerno zasmeje in pravi:

»Kakšen hudičev puščavnik sem ti jaz, šema neumna?« 

Joj ta grda beseda! Kakor mrzel curek zadene ubogega črednika. Če govori o hudičih, tujec seveda ni puščavnik in svet mož. Toda potem tudi le nikake prevelike ponižnosti! In že kar grešnega strahu ne več! Če hočeš tako, pa naj ti bo tako!

»Tak niste puščavnik, gospod? Kaj ste potem? In kaj delate tod po tujem svetu, vas vprašajo župan in možje. Tu, prosim, berite!«

Oni vzame povabilo, ga prebere in očividno nekoliko osupne.

»Pa kaj želijo župan in možje?« zapraša počasi nato.

»Da pridete dol in poveste, koga in kako. Ako ste puščavnik, so rekli, je ena stvar. Potem bo lahko razumeti, da ne marate za svét, in bi vas pustili pri miru. O tudi skrbeli bi za vas! Saj bi se naša fara ponašala pred vsemi drugimi daleč naokrog, mogoče v vsi škofiji sama, da imamo takega moža. Res, prijazno kočico bi vam kar mi postavili. In še kapelico zraven. Tudi za zvonček bi zbrali, kakor ga imajo na slikah puščavniki in sveti spoznavalci. Če pa nočete, že morate dol!«

»Če nočem — kaj če nočem? Biti puščavnik? Po sili?« se je smehljal tujec, pa se ni vedelo, ali kuha v njem ali se norčuje.

»Kdo vas sili, gospod?« je mirno vprašal Luka. »Mi smo samo mislili. Kaj naj drugače tuj gosposki človek tu gori, če je pri pameti, kakor se vam pa le vidi da ste? In smo si takoj rekli, da bi bila velika čast in vsak bi z veseljem dal. Kaj bo za mero moke ali kos slanine — vprašajte gospoda župnika, kako se mu godi pri nas! In bi že jaz prinašal, da se vam ne bo treba truditi ...«

»Kaj ste vi? Kdo ste vi?«

»Jaz sem črednik in Luka mi je ime, priimek pa Hvala. Vsak dan ženem živino iz vasi, kamor hočem in koder vam seže oko od te strani vse tja čez tisto brdo še pol ure hoda. Tako bi lahko stopil k vam, če bi mi kdo kaj sporočil ali bi me vam bilo drugače treba.«

Če je bil črednikov glas že prej sladek in vabljiv, je zdaj postajal proseč. Moj Bog, naj bi to njemu kdo ponujal! Pa seveda, njega bi ljudje pognali, dočim se za tega kosmatina upa pridobiti vso faro in še štiri sosedne povrh!

Oj, ampak glej — ali ni, kakor da mož že premišljuje?! ... Sedel je na tnalo, gleda zdaj po dolini, zdaj njega, Luko, si gladi brado; le da spet ne veš, ali se nasmiha ali kremži ...

»Hm, vi ste črednik?« se je oglasil naposled orjak. »Gospod!« je vzkliknil Luka ves iz sebe, da je riba očividno že na trnku. »Kaj priboljška? Klobase, jajca, presno maslo, piščanci, celo kak puran ali ...«

»Čakajte!« mu je spet prestrigel besedo bradač. »In vi sami bi mi te dobrote prinašali sem gor? In takšno klobasico ali račko bi midva skupaj spekla ter tudi skupaj popapkala, kaj ne, prijatelj?«

»I, mislim, da bi me ne gledali, kako poleg vas sline požiram!« se je široko zasmejal Luka.

»Pa je ta načrt, oziroma misel na puščavnika zrasla na vašem selniku ali se je skuhala v glavi gospoda župana in mož?« je po kratkem molku spet zaprašal velikan.

»Hm, kako bi rekel, da ne bi se vam zameril, gospod?« se je malo v zadregi nasmehnil Luka. »Prav za prav je vse presodilo, da bi šel v tako samotijo le kdo, ki ga je slaba vest prignala iz tujih krajev sem. Samo da se boš potem težko izpostavljal vsem očem. Če pa prav pri čisti pameti nisi, spet ne moreš biti, kakor sem jim povedal, da sem videl včeraj vas, gospod.«

»Vi ste me videli že včeraj?«

»Da. Od tamle sem vas gledal. Le da si nisem prav upal naprej, dokler nisem vprašal doli za svét. No, pa smo ugibali vsi skupaj, pravim. Tu se jaz spomnim puščavnikov in vse je poskočilo od začudenja, potem od veselja.«

»Tako, cigan?« je zdaj oni nenadno vzrojil. »In potlej si izmodroval, kako lepo bi si ti mastil brado, da sem jaz pripravljen slepariti tvoje bedaste rojake s puščavništvom? Mogoče ti je pomagal še ta tvoj župan? Ali ima lopov gostilno? Sem si mislil! Raznesli bi po desetih župnijah, da ima Trstenik puščavnika, in že bi vreli osli od vseh strani! On pa bi točil in si basal žepe. Mogoče bi kar tukaj poleg nastavil? Ali se mi spraviš, nesnaga! In tak tepec si domišljuje, da me premami s svojimi klobasami in piščanci!«

»Gospod, jaz vas nič ne mamim!« se je tu kljubovalno postavil črednik, ki je skraja od presenečenja le topo buljil v razkačenega, »jaz sem vas samo vprašal, ali ste puščavnik ali niste. Če niste, je tudi prav. Samo na odgovor morate potem, sem rekel! Pojdete ali ne pojdete?«

»Ne!« je zarjul velikan. »In če se mi ne pobereš, te poženem s to preklo, ki mi je še ostala!«

»Tudi prav! Takoj grem k seniku in zapalim malo brinja. Ko zagledajo v vasi dim, bodo vedeli, da nočete, in pojdejo v Škofije orožnike klicat. Boste že videli, kaj se pravi po naši občinski hosti kole krasti!«

»Kdo krade?« je zavpil tujec in se res zagnal proti čredniku.

Ta pa ni čakal. Bliskoma se je spustil po drči navzdol. Toda takoj spodaj se je ulovil in potem naglo izginil po ozki ravni stezi med grmovje.

Pet minut pozneje je tujec blizu senika nad seboj zagledal kipeti gost oblak dima proti nebu.

IV.

Brez posebnega nemira je neznanec pričakoval nadaljnih dogodkov. Orožniki, hm! Kaj mu morejo? Saj ni storil nič hudega ... Tistih par kolov je posekal, toda saj jih ni nikamor odnesel! Da, še bolje, če pridejo orožniki, zmeni se in bo imel mir!

Navzlic vsemu je često pogledal navzdol po hosti, ali se kdo ne bliža. Tudi do pokrivanja kolibe mu ni bilo več, ko človek ne ve, ali mu res še ne zabranijo.

In tako je sedel na tnalu, si zvijal cigareto za cigareto in čakal, kaj bo.

Naposled, proti večeru, so nenadoma zašumeli koraki, toda ne pod, ampak nad njim. In preden se je zavedel, je stal tik ob njem mlad orožnik vitke, čvrste postave in zelo razumnega lica z nasajeno puško v levici, z desnico ob kapi v pozdrav.

Videč, kako se je sedeči zdrznil, se je mladi mož nasmehnil in dejal:

»Oprostite, gospod, da sem vas prestrašil! Toda če človek ne ve, s kom bo imel opraviti in je sam, malo opreznosti ne škoduje. Sploh oprostite, da vas nadlegujem; toda ...«

»Saj sem vas pričakoval!«

»Res? Kako to?«

»Neki človek je bil dopoldne tu; pravi, da je vaški čednik. Ker sem rekel, da ne grem k županu, je z brinjevim dimom telefoniral naj pošljejo po vas.«

»No, in zakaj nočete k županu?«

»Kaj bi tam?«

»Že, že. Toda saj veste, da se je treba zglasiti, če se kdo namerava stalno nastaniti. In vi to menda tukaj nameravate?«

»Hotel sem vsaj! Toda ne, da bom za komedijanta. Ali veste, da me je hotel pregovoriti ta čednik nečedni, najbrže v županovem imenu, naj se razglasim za puščavnika? S takimi poštenjaki ne maram imeti opravka!«

Orožnik se je nasmehnil in dejal:

»Morebiti niti treba ne bo, če meni vse po pravici poveste, Pred vsem ...«

»Vem. Kdo sem in tako dalje. Evo, ker sem pričakoval, sem vse pripravil. Tu so moji dokumenti in tu hranilna knjižica, da me ne boste imeli za potepa.«

Orožnik je knjižico celo najprej pogledal. Videč znesek je osupel odprl oči in se nehote nekako priklonil. Potem je razgrnil listine. Premeril je sliko na potnem listu z obrazom lastnika, prikimal in počasi povzel:

»Vi ste torej gospod doktor Ivan Bogataj, knjižničar pri knezu Hohenburgu v Pragi?«

»Bil. Čim pa so mi izplačali volilo mojega rajnkega gospodarja, ki je naloženo v ti knjižici in o katerem imate potrdilo na ti češko pisani listini, sem se za službo zahvalil in sklenil, da se vrnem domovno.«

»Rojeni ste v Prilesju?«

»Da. Toda tja me ni mikalo. Hotel sem v popolnoma tuj kraj, kolikor mogoče daleč od sveta, ki sem ga s svojim štiridesetim letom do grla sit, a da pridem med poštene in čim bolj pristno slovenske ljudi. Ako so vam znani tukajšnji kraji, morda veste, da živi v Pragi gospod profesor Peter Pipan, doma iz vasi tu spodaj. Temu prijatelju sem povedal svoje naklepe, in ko je videl, da ne odneham, mi je zatrdil, da najdem prav takšno ljudstvo tu v njegovem domačem kraju. Toda zdi se, da mož svoje lastne rojake vražje slabo pozna!«

Dasi je bil orožnik pripravljen na dobršno mero čudaštva, ne na kaj hujšega, ga je vsaka beseda bolj osupljala.

»Gospod Pipan vam je svetoval kaj takega?« je vzkliknil. »Koliko ga poznam, je vendar razumen mož! To, da boste spodaj v vasi v miru živeli, vam je že smel zatrditi; ali da vas je gonil pod Končarjev rob ...!«

»Saj pravim, da sem sam hotel! Vprašal sem ga samo, ali ji kak prostorček ne predaleč od njegove vasi, ki sva ga seveda našla na zemljevidu in se mi je že tam zdel kakor nalašč — prostorček, kjer bi me nihče ne nadlegoval, pa bi se videlo na vse strani. Ko je spoznal, pravim, da mi je zares, se je spomnil te ravnice s to skalo. In zdaj sem tu z vsem, kar potrebujem. Izvolite se uveriti, kako sem preskrbljen!«

Vstal je, stopil k duplini ter odmaknil vrata. In orožnik je zagledal cele police loncev, skled in škatel s konzervami, sklade raznih vreč in vrečic ter dolge vrste večjih in manjših steklenic.

»Vse to ste spravil gor vi, gospod doktor?« je ostrmel »In nihče ni zapazil? Kako je mogoče?«

»Ponoči z zadnje postaje sem — kako se pravi tistemu gnezdu? Podbrežje. Tja bom dobival tudi to malo pošte, kar jo bom, a prinašal mi jo bo moj zaupnik, neki Janez Štrcin, da ne boste lovili še njega!«

»Zato sem si predsinočnjim najel okrog dvajset ljudi, da so pobrali vse hkratu. Ob desetih smo odšli, v manjših skupinah seveda, in se nismo nikjer ustavili. Trstenika smo se lahko sploh izognili in nekako ob dveh zjutraj smo bili tu. Možje so naglo odložili, in ker sem jih prej plačal, po dogovoru izginili kakor kafra; namreč preden se je toliko zdanilo, da bi jih mogel kdo videti. Jaz sem potem v nekaj urah namestil vse, kakor vidite sedaj.«

»In po teh strminah ste pritresli to skladišče?«

»Ne, po kolovozu okrog. To se pravi: do ovinka tu za brdom po kolovozu, nato teh deset minut po ravni stezi nad hosto, oziroma pod senožetmi. Saj ste tudi vi prišli tod, ker ste me presenetili od zgoraj?«

»Ali potem ste morali biti o legi čudno dobro poučeni!«

»Kakor da sem se tu rodil. Gospod Pipan mi je narisal pobočje tega hriba na prvo notranjo stran pole, na drugi sem videl pred seboj ves ta pogled. Ne, v tem me moj prijatelj niti za spoznanje ni razočaral. Samo tega mi ni smel prisegati, pravim, da me bodo njegovi ljubeznjivi rojaki pustili pri miru!«

Orožnik je zmajal z glavo.

»Saj vas bi, da se jim stvar ne more zdeti tako ... tako čudna ... Pomislite, gospod: pridete, kakor da ste z neba padli, ne vprašate nikogar in začnete tebi nič meni nič sekati tuja drevesa, graditi si nekako hišo z deskami, ki kdo ve, od kod so ...«

»Deske so moje!« je planil Bogataj. »S sabo sem jih prinesel! Za par kolov v taki puščavi pa menda ne bo škode! Kar povedo naj, da plačam! Ampak naj si zapomnijo: zlepa me ne spravijo od tod — preveč truda me je stalo, da sem si vse tako lepo uredil!«

»Za božjo voljo — menda ne mislite resno! Tu boste živeli? In če zbolite? Ali če vas kdo napade?«

»Naj poskusi! Te dni dobim tri take pse, da gorje mu, kdor se jim približa! Eden je tudi tako čudovito naučen, da ga bom lahko pošiljal v mesnico in štacuno. No, in če bi me nenadno zgrabila bolezen, mu dam dve besedi več v koš. Skratka: vse sem preskrbel, da bom užival popolen mir!«

»Ne verjamem, da ga boste, gospod. Prav zato ne, ker niste na svojem! Čujte — ko imate denar in vam je vseeno: kupite si košček sveta! Recimo ta senik tu gori in ravninico okrog njega. Prepričan sem, da vam lastnik rad proda, če ne boste preveč skopi.«

»Hm ... toda tako bom imel že opravka z davki in druge sitnosti!«

»Večjih ne, nego z občinarji, ki je ta svet njihov. Saj vas drugače tudi nam ne bo mogoče ščititi ... Ne prezrite tega, prosim!«

Pod dojmom teh besed se je Bogataj že zagledal proti seniku. Res, tam bo skoraj lepše, tako popolnoma na prostem.

»Pa je voda gori?« je vprašal.

»Je. Senik od tu skriva veliko skalo in pod njo izvira.«

»Bi stopila gor?«

»Prosim! Odkrito vam povem, da bi bil take kupčije tudi jaz vesel. Da ne bom imel poti, sitnosti in pisarij.«

Moža sta napravila tistih par korakov po poševni stezi izpod roba do senika in si vse ogledala. Ravnica je merila vsaj pol orala. S slamo kriti senik v ospredju je bil skoraj nov in razdeljen v spodnji del, kamor so jeseni v dežju lahko spravili troje, četvero goved, in v podstrešje za seno čez zimo. Brez posebnih stroškov bi se dal prirediti za skromno stanovanje. Na vzhodni strani, že ob robu strmine, je stala precej visoka in močno naprej viseča skala, iz razpoklin tik nad zemljo je žuborel studenec.

»Tako! To vse si vzemite!« je rekel orožnik. »Samo toliko prostora tam pustite Liščarju, da si lahko napravi nov senik.«

»Koliko je vreden po vašem?«

Orožnik je še enkrat z očmi presodil in povedal.

»Ne več?« sc je začudil Bogataj. »Če mu dam dvakrat toliko, ni vredno govorjenja! Potem bi vse pošteno ogradil. Dà, pravo trdnjavo bi si napravil tu gori!«

Nato sta se vrnila pod rob. Bogataj je novega prijatelja pogostil in ob steklenici žlahtnega vina sta se domenila, da stopita jutri skupaj k Liščarju. O nameravani kupčiji pa dotlej ne sme nihče slutiti, da dedca kdo ne nahujska; ali da se čez noč ne polakomni nemogoče cene.

V.

Nekaj radi orožnikove navzočnosti, nekaj zbog dobro igrane Bogatajeve veščnosti se je kupčija s starim Liščarjem navzlic njegovi lakomnosti sklenila že dopoldne. Drugi dan sta se pogodnika odpeljala v trg na podpis in dva dni pozneje je za dobro plačilo mrgolelo delavcev v seniku in krog njega.

Zidar, ki je imel nekaj pojma, kaj je udobnost, je predlagal razne spremembe, toda Bogataj je vztrajal na največji preprostosti. Edino spodnji prostor so za dve pedi dvignili, okna nekoliko razširili, položili pod, strop in vrata nadomestili z novimi.

Ves ta čas, osobito ob nedeljah popoldne, je prihajalo mnogo ljudi, da si napasejo radovednost. V tistem hipu pa, ko je bilo že vse ograjeno in v zemlji seme za sočivje — med tem se je čas pomaknil v prve dni majnika — je puščavnik trdo pokazal, da želi prekiniti sleherni stik z ljudmi. To ime se ga je namreč šegavo prijelo, naj je postajalo še tako jasno, da s pravim puščavništvom pač nič več ne bo.

In nekdo vendar tudi te nade še ni izgubil: črednik Luka. In če ne naravnost kroga pristašev, je imel čedalje več poslušalcev, ki njegovega dokazovanja niso mogli odkloniti kar tako. »Premislite,« je rekel Luka, »nezaslišano je, da bi tolik bogataš ne samo hudiču na čast svetu in njegovemu veselju dal slovo, ampak se še s tako revnim prebivališčem in ležiščem zadovoljil. Kaj zadovoljil! Saj se je naravnost razhudil, ko so mu svetovali tiste olepške. Eden ali drugi od nas je pogledal po svetu in videl, po kakšnih blazinah in drugih mehkužnostih se valjajo mestni ljudje. Dà, samo postelje in kanapeje gospoda župnika primerjajte, pa recite, če življenje tega človeka tu gori ni že skoraj zatajevanje, kakor o njem svete bukve govore! Mogoče mož le prevelikega češčenja ne mara ... Ne delajmo mu krivice, dokler ne vemo!«

»K maši bi vendar lahko prišel, naj je ne vem kdo!« je pripomnil stari Liščar, ki se mu je zdelo, da bi bil za senik lahko dvakrat več dobil.

»Ne rečem, da ne. Toda kolikor smo brali in slišali o pravih puščavnikih, nikoli besede, da so svetniki zahajali v cerkve za druge ljudi!«

»Kaj misliš, da je pritepenec kar svetnik?« je vprašal nekdo drugi z nekoliko podsmeha.

»Tudi tega ne pravim; ampak samo, da še ne vemo, s kom imamo opravka in naj se ne prenaglimo ne v sodbi ne v obsodbi.«

Vsekakor se za enkrat ni moglo trditi, da bi bilo prebivalstvo trsteniške doline tujcu naravnost sovražno. Naj se tudi ni zdel ne preveč zgovoren, ne preveč prijazen, je v vsem pokazal spoznanega moža. Večini žensk se je prikupil že s svojo mogočno postavo, belim obrazom, velikimi, tihimi očmi in s to neznansko lepo, mehko brado. Vse jih je spominjalo na predlanskega skoraj popolnoma enakega misijonarja ter ga še bolj približevalo njihovim srcem.

Toda seve: ako ga na same binkošti niti v cerkev ne bo, niti se čim prej ne izkaže za pravega puščavnika, kateri — to ima Luka menda prav — niso imeli navade zahajati v farne cerkve, iz takšnega ali takšnega vzroka od Boga samega in njegovih služabnikom oproščeni, potem bo kajpak treba priznati, da je na pravi poti gospod župnik, ako že svari pred tujcem, naj bi ga človek drugače še tako rad ljubil in spoštoval.

VI.

Živela pa je v vasi prelepa ženska z imenom Matejčeva Neža, ki je Bog tudi ni ustvaril, da s prekrižanimi rokami gleda tok življenja, kadar se ji je zdelo treba, da ga obrne tako ali tako.

Ta žena prav za prav ni bila iz teh krajev. Prišla je z rajnkim župnikom Oračem pred več nego dvajsetimi leti še čisto majčkeno dekletce iz spodnjega dela dežele in so povedali, da je gospodu nečakinja. Po njegovi smrti je šla gospodinjit vikarju v bližnje Škofije, lepemu, veselemu in že kar elegantnemu možu. Ko je nekaj let nato moral tudi ta na oni svet, zapustivši Neži, še ne trideseletni devici, lepe denarce, se je Jernej Rekar, po domače Matejec, popraskal za ušesi in stopil snubit.

Matejec je imel lepo belo hišico sredi vasi, pri hiši čeden vrtec, nad vasjo na najlepšem pologu nekaj njivic in prekrasen sadovnjak, pri ljudeh tu tam na krščanske obresti celo malo kapitala. Vrh vsega je v dolenjem pritličju v breg zidane hiše izvrševal mizarsko obrt, po kateri je slovel daleč naokrog.

Ko se je raznesla novica, so se ljudje zelo čudili. Ne da bi bil Matejec prestar; njegovih štirideset let proti nevestinim tridesetim se je zdelo primerno razdobje; tudi bi rekel, da je njegova snažnost in ličnost kar klicala žensko, ki se je po župniščih naučila bolj gosposkega reda. In je moralo kmečki pameti goditi še posebej, da so jima njeni groši in njegovo premožence zagotavljali brezskrbno življenje. Ampak tista brezdvomno pristna in globoka pobožnost, ki je dičila Jerneja, ni nikakor hotela v sklad z mislijo, da bi miogel deviški mizar živeti, kakor žive v zakonu drugi ljudje, imeti celo otroke. Kajti čeprav Matejec ni bil pred ženskami plah in neroden, kakor so radi taki ljudje, nikoli ni z nobeno spregovoril norčave besede ali jo pogledal drugače nego brat sestro, da se je zdaj marsikatera zamislila, kako bi sama v tihi kamrici ž njim.

Zato so tem laže drug za drugim verjeli, ko so si tik pred poroko začeli šepetati, da imata zaročenca v mislih le zakon svetega Jožefa. Niti tega niso vprašali, kdo je besedo prvi razustil in odkod ve. Neža, so pravili, je sprejela Jernejevo snubitev šele potem, ko je ženin obečal, da je nikoli ne bo silil v pregrešne neumnosti, češ da se je že pri gospodu vikarju zaobljubila tako: on pa je od veselja poskočil, ker mu je Bog namenil nevesto takisto po njegovi želji in čudi.

Ampak, vprav, ker je bila Neža tako goreča v cerkvenih stvareh, da je vsak dan po sveti maši toliko časa preklečala na golih cerkvenih tleh ter še druge naganjala k svetosti, sta si prišla s sedanjim gospodom župnikom navzkriž. Ona je hotela tudi v Trsteniku podružnico tretjega reda sv. Frančiška, on pa, da rajši zbeži, nego bi si še več tercijalk nakopal na vrat. Pozneje sta se izmirila — celo tako, da ga je pogostoma posetila in se je marsikak jezik opletel ob nju — toda izraza tercijalke mu lepa Neža v srcu ni več odpustila. In ko je zdaj začutila, da duhovni gospod ni preveč naklonjen »puščavniku« tam gori, se je začela še s posebno vnemo zanj ogrevati njeno srce.

Toda ne samo kakšna kljubovalnost in morda celo maščevalnost jo je bojda gnala k tujcu! Kajti ves čas prezidavanja tam gori, je bila prav gotovo med nedeljskimi gledalci in gledalkami. Te gledalke je potem posebej opozarjala na puščavnikove izredno fine in bele srajce s širokimi, pod vratom popolnoma odprtimi ovratniki.

Zelo jo je zanimalo, kdo mu za to žlahtno perilo skrbi. Ona, ki ve še od rajnkega gospoda vikarja, kaj velja in kako ž njim ravnaj, bi se tako rada ponudila. Samo kako priti do odljudnega čudaka?

Da se sporazume z Luko? S črednikom Matejčkova Neža — kako značilno, da je ljudje še vedno niso klicali za Matejčkovko, ampak za Matejčkovo Nežo, kakor da mizarju ni žena ampak hči! — s črednikom Matejčkova Neža dosihmal ni imela zvez. Z možem namreč edina v vasi nista redila lastne živine — Neža je še prešiča rajši kupila — in Luka zato ni prihajal v njuno hišo. Morala mu je skrivši pomigniti, ko je zvečer šel mimo njenih vrat, misleč si, da je starec o puščavnikovem življenju in vseh njegovih navadah še najbolje poučen.

Luki je Bog dal toliko razuma, da res nikomur ni povedal, kako trdo ga je bil takrat odpravil Bogataj. Ko je zdaj spoznal, da ga namerava Neža poveriti z nekakimi naročili, se je najprej zelo razveselil, da pride morda spet s puščavnikom v stik. Toda že se je spomnil, da ga skoraj gotovo čaka isti nevljudni sprejem, tega poguma pa ni imel, da bi potem lagal, češ puščavnik je vprav Nežino postrežbo odklonil. Tako je rajši odkrito priznal, da se k dedcu že dlje časa več ne upa in ona — še vesela, da se ni bolj izdala — je sklenila, da bo o priliki pa kar sama vzela stvar v roke.

VII.

Bogataj je često sedel med vrati svoje ograje, široko odprtimi na nekak pomol, ki si ga je priredil v prijazen vrtec. Tudi danes je tu ven prinesel belo mizico, zasadil v stojalo velik solnčnik ter se zagledal v dolino, vso žarečo v tem svežem zelenju, ki jo je zadnje dni v končni bohotnosti popolnoma zagrnilo.

Potem je počasi nadaljeval pismo na prijatelja Pipana:

»Tako torej sem ti v kratkih potezah naslikal to svoje neveselo detinstvo ob trdem očimu in vanj besno zaljubljeni, pet let starejši materi. Mogoče tiči že v tem ranem trpljenju cime, iz katerega se je razvilo moje 'čudaštvo' — tebi samo malo bolj razumljivo, kakor sem vedno tako dobro občutil.

Ne vem, zakaj me nekaj sili, da ti ga nekoliko pojasnim — mogoče prav pride vsaj po moji smrti, ako bo kdo prisiljen ščititi svrhe, katerim sem namenil, kar mi ostane. Od čudaka do norca je ljudem tako blizu!

Ne bom ti razgaljal 'svojega srca globin'. To ne sodi v okvir te razprave, pravimo. Dva, tri reflekse, prej zunanje celo!

Ne vem, ali se ti ne bo zdelo še najbolj čudno, ako trdim, da niti nisem čudak. Kvečjemu posebnež, drugačnež ... Ne, nisem zbežal od ljudi zato, ker bi jih mrzel — tudi od svoje žene ne! Prav podobno moram tudi ugovarjati, da se sem se 'počudačil' šele v zadnjem času. Ušel sem sedaj ex tunc ne ex nunc; to je: izognil bi se bil ljudem že davno ne samo v tujino, ampak, kakor sedaj, naravnost v 'puščavo', da sem imel sredstev. Ko sem jih tako nenadoma dobil, sem zato pribežal tu sem iz takratnih razlogov, če kdo hoče: iz takratnega razpoloženja, ta moj sklep je treba pritakniti naravnost tisti noči, v kateri sem se brez slovesa ukradel od svoje speče žene na vlak proti Pragi. Vsa ta leta vmes so značila le nekakšno čakanje, čeprav še sanjati nisem smel, da se mi tako obnese.

Nisem čudak, pred vsem nisem mizantrop, pravim. Naravnost pravo in pravcato družabno bitje sem temveč in tudi danes, sredi te zapuščenosti trdim, da je na svetu ni slajše stvari, nego sladek razgovor. O, zlat spomin na tiste mlade dni, ko smo ...

Oho! Kmalu bi bil nekaj zapisal, kar ni res! Le radi daljine, davnine se ti v srcu in glavi napravi tak spomin na sladko uro — v resnici je ni bilo!

Dà, saj to je in zato sedim sedaj tu gori nad to samotno vasjo in še bolj samotno hosto, v ti samotni koči. Res, včasih, ko potem pozabiš bolestne disonance, se ti zazdi, da si doživel tako uro neskaljenega ugodja; toda treba je samo trdo nazaj priklicati teh bežnih trenutkov pravi in resnični obraz, z vsemi sencami, z vsemi spakami, pa moraš priznati, da si občutil svoje trpljenje morda le nekaj manj kruto ta čas. Posebno potem, ko se mi je poženilo še tistih dvoje, troje resničnih prijateljev, navezalo svoje usode, svoja srca, svoje duše na druge ter je ubijalo in ubilo vsako prisrčnost tuje lice, če samo ne, vsaj njegova slika ... Ne, tedaj ni bilo več mogoče, ni bilo več mogoče ... Govorili smo znabiti še iste, vsaj približno iste besede, ali čutili smo preveč jasno, da to, o čemer govorimo, ne tvori več pravega bistva našega življenja. Le odmev nekdanje pesmi je bilo še vse to ...

A znabiti z žensko, s svojim dekletom? ... Ah, dà, ali le zato, ker smo hote varali same sebe! Da ti je bilo dano na stežaj odpreti njeno dušo, kaj bi bil zagledal v njej? O ne rečem, da vedno ukano in izdajstvo; toda: ali je tudi ona videla pokrajino v isti mehki barvi, slišala cvetlic glavice šepetati isto sladko govorico, občutila šumenje dreves tako, kakor si ga ti?

Sicer pa ne govorimo o neskladju takih tihih, samotnih dni. To bi bil prenesel — saj pravim, da nisem norec! — to neskladje dvo-trogovorov. Naposled tu še vedno sam odločaš, jih li hočeš ali ne, sam si izbereš človeka in čas. Moje pravo trpljenje je začelo, ko sem se še sam poročil in radi nje, ženske iz odlične hiše, prav moral v veliko šumno družbo. Oj, te premnoge in predolge ure, ko sem se čutil s tem svojim brezmejnim hrepenenjem po sorodnosti mišljenja in čutenja v srcu pribitega na križ, ko je bil celo učinek pijače, kolikor sem je navzlic odporu mogel spraviti vase, samo ta, da so mi v taki poltreznosti postali le tem bolj bolestno občutljivi moji živci, vsa moja duševna čutila.

Iščem, kaj bi poveda1 bolj »konkretnega». Ali kako je kdaj kdo sedel h klavirju, drugi vzel gosli, tretji zapel, a je prišla koj za najizbornejšo glasbo poulična popevka in jim je bilo prav tudi to? Ali kako je kdo omenil zadnjo gledališko predstavo in se je že razvil lep pogovor o delu samem, izvajalcih, pa smo bili na mah pri — protagonistinem ljubčku? Toda, ko izgovoriš, že občutiš, kako so primeri strašno banalni. Oh, saj je najbolj značilno, da ti ostane le nekak splošen gnus v spominu — subtilnosti, ki so ti prizadejale vse tisto trpljenje, se skoraj še spomniti ne moreš več, čeprav je trajalo toliko let.

Da, skoraj osem let sem prenašal to življenje. Nenadoma sem spoznal, da nima smisla. Vem, ženi povzročim nekaj neprilik, morda celo težkih ur, toda v enem, dveh mesecih bom pozabljen. In pred ljudmi bo njen zagovor celo lahak; čudak sem vedno bil in po čudaško sem končal.

En vzrok, da sem šel, bo pač tudi moja ljubosumnost. Upravičena? Ne vem. Vsekakor nisem človek, ki bi s kom tekmoval. Ah, le preveč mi jih je kazala teh sijajnih 'vzgledov', jaz pa se le preveč zavedal, kako globoko so pod menoj.

Kako sem živel po svojem prebegu v Prago, sam dobro veš. Ti vsaj se me nisi izogibal. 'Intimna' si nisva postala, to je res — zdrav človek v teh letih tudi ne čuti potrebe — ali razumela sva se v mnogočem. Ni mi kajpak ušlo, kako si skrbel, da nisva ostala skoraj nikoli sama; ali ti si vesel človek in ti je pogovor v petih ljubši od pomenka v dveh. Hočem reči, da se me nisi čudaka naravnost bal.

O, čudak! Da vsaj sem! Potem bi mi morebiti ne bilo že sedaj, po nekolikih tednih, tako strašno — dolg čas ...

Dà, ne pomaga vse nič: ta grozna praznota često petih, šestih in še več ur po vrsti, ta občutek, da se je še zrak razredčil do popolne votlosti in da vso to zeha kakor ogromno žrelo vate, ne more biti drugega, nego tisto, kar ljudje imenujejo dolg čas. (Pomisli, da celo — dnevnik pišem!)

Tako vidim, da sem tudi jaz podvržen zakonom, ki veljajo za druge ljudi. In torej samo zato zunaj v svetu nisem občutil praznote v sebi, ker jo je bilo polno okrog mene? In je moj beg od ljudi celo samo zabloda, pred vsem neumno precenjevanje samega sebe, svojih 'filozofskih moči'?«

Vprav, ko je Bogataj dospel do te besede, je ob ograji nekaj zašumelo. Vzdignil je glavo in zagledal še mlado žensko, zagorelega obraza, velikih, čudno zelenih oči, drznega nosa, polnih, rdečih ustnic in postave kakor jelka na gori.

»Oprostite, gospod, kod in kako se pride k vam,« je vprašal glas, ki se mu je zazdel čudovito topel in sladak. »Tam zadaj je zaprto. In tukaj? ...«

»Tudi! Toda, če ste tako prijazni, lepa gospodična ali gospa, izvolite se vrniti k zadnjim vratom — takoj vam odprem ta edini dohod do mojega doma in srca!«

In hiteč k vhodu je Bogataj premišljeval: »Kaj hoče ženska pri meni? Toda naj hoče karkoli, lepa je, da komaj verjamem očem!«

VIII.

»Torej, ljuba gospodična ali gospa ...«

»Gospa, če že hočete, a ljubše mi je kar Neža.«

»Dobro, gospa Nežika!« se je prijazno nasmehnil Bogataj, sedeč v pletenem stolu, dočim je obiskovalko posadil na še bolj širok in udoben naslanjač. »Kaj vas je dovedlo tako visoko sem gor k meni?«

»Najprej sem vas hotela vprašati, ali res ne potrebujete nobene postrežbe, sami kakor ste. Pa ne mislite, da mi je radi zaslužka, prosim! Nisem bogata, a česar mi je treba, imam hvala Bogu vsega dovolj. Poglejte, tista bela hiša poleg velike na voglu je najina, moja in mojega moža.«

»O, ta hiša je vaša? S cveticami po vseh oknih, tako redkimi za te kraje? Kar nagledati se zadnjič nisem mogel! Hm, pa vas je torej nagnilo name ... samo nekakšno usmiljenje do mene?« je počasi pristavil.

»Ne vem, gospod, kako bi rekla ... Usmiljenja, tistega pravega usmiljenja vam gotovo ni treba ... Toda, saj pravim, tako sami ste in ženska ima že takšno srce ... Poleg tega me je gnala še skrb ...«

»Kakšna skrb, gospa Nežika?«

»Oh, kako bi povedala, da ne bi zamerili? Saj veste, v nedeljo so binkošti ...«

»O, da... res. Vem, vem.«

»No, in če bi se mogli odločiti, da bi prišli k maši? Tako čakajo na to ...«

»Kdo čaka? Ljudje?«

»Tudi ... Ampak prav za prav gospod župnik ... Pravi, da se bo zdaj pokazalo ... In če vas ne bo, bo taka jeza. Dà, takšno preganjanje se začne! Zato, ako se vam je mogoče izogniti vsemu temu ... da boste živeli v miru, ko je videti, da vam je toliko na tem ...«

»Tak ... tako ... tako?« je zamrmral Bogataj in gledal nekaj časa molče pred se. Nenadoma so se mu razširile oči in je naglo zaprašal:

»Pa vas je morda gespod župnik poslal k meni?«

»Gospod župnik? Oh, ne ... On bi bil ... Moj Bog, grdo je izreči, a vse se zdi, da bi bil prej vesel, če vas ne bo. In prav zato ...«

»Aha!« je zapel Bogataj. In v hipu je razumel: župnik plete proti njemu nekakšne spletke, on pa ima v vasi — kdo ve zakaj in kdo ve kako — nekaj prijateljev. Ali pa župnik nekaj sovražnikov, ki mu ne privoščijo veselja.

»Ali so ljudje proti meni?« je pristavil potem.

»To pa res ne. Vsaj večina ne. Saj ste se napram vsem izkazali tako dobrega in krivice že celo niste storili nikomur. Zato bodo gotovo vsi zadovoljni, če gospod župnik ne bo mogel reči, da ste brezverec in brezbožnež.«

»Če bi me pa ne bilo, bi morali ljudje dati gospodu župniku prav, hočete reči?« je zaprašal z nekoliko ostrejšim glasom. »In potem bi začela gonja proti meni, pravite? Toda jaz sedim tu gori na svojem, sem še prilično dobro ograjen, imam svoje orožje in tri krasne pasje zverine. Če pa vaščani za moj dober denar ne bi mi hoteli dajati živeža, kolikor ga od njih sploh potrebujem, si lahko še od drugod priskrbim. Koga naj se torej bojim?«

»Oh, gospod, saj ni radi tega! Ampak le še bolj zapuščeni bi bili in če se vas loti bolezen, človek še blizu ne bo smel!«

Njen glas je bil prestrašen, oči polne vdanosti. Bogataj, dovolj vešč življenju in ženskam, je mahoma zaslutil, kaj ji je. Joj! so se mu široko odprle oči, ali je mogoče? Kakšna ljubica bi bila to!

Toda, naj si da radi nje ali kogarkoli predpisovati od hribovskega župnika, kako bo živel in kam hodil? Ali ni pribežal tu ven v samoto prav zato, da se umakne prevaram sveta in življenja — zdaj naj bo sam prvi prevarant?

In vendar se ni mogel otresti občutka, da ga svare besede te ženske pred nečim zelo neprijetnim, vznemirljivim, pred tistim, kar imenujemo življenjski boj. Res, kakor na trdni in daljni skali domuje, toda valovi bodo butali ob njeno podnožje in ga spominjali, opominjali, da še ni dovolj daleč.

Ali, da vidimo! se je nenadoma dvignilo v njem. Saj nismo prilepljeni! Če bo župnikov naval prejak in preveč neprijetno metanje ž njim, še beg ne bo mučen, ker bo manjkalo enakovrednih gledalcev. Sicer pa: saj smo samo pokoja željni in ne leni, samo trudni in ne še mrtvi!

»Gospa Neža!« se je obrnil k mladi ženi. »Ne mislite, da se bojim cerkve! Vzgojila me je pobožna mati in njeni nauki niso umrli v mojem srcu. Posebno tudi ne bi maral dajati slabega vzgleda, in prosim vas, povejte ljudem, da ni iz zaničevanja, če me v nedeljo ne bodo videli med seboj! Toda jaz pojdem k maši, kadar se bo meni zljubilo!«

Zgodilo se je, česar Bogataj ne bi bil pričakoval: Neža se je strmo vzdignila. Toda niti, da bi bil jezen njen glas, niti sovražne oči, ko je rekla:

»Kakor mislite, gospod! Jaz sem vam hotela dobro; ali vaša pamet, vaš svet! Če pa boste česa potrebovali, tam doli sem vam pokazalo svojo hišo; in kakor je nas učil sam naš odrešenik, niti cestninarju ne bodo zaprta moja vrata!«

»Hvala lepa, gospa!« se je prijazno zasmejal Bogataj. »In sploh lepa hvala za vse! Prepričan sem, da na ta vaša vrata še potrkam; ali za sedaj mi dovolite, da se držim svoje jazbečeve dupline. Z Bogom, ljuba gospa Nežika!« Segel ji je v desnico in jo za hip pridržal toplo v svoji.

»Vraga, kakšna postava, kakšne nebeške oči!« ji je tiho pošepetal.

Naglo mu je izpulila roko, vsa zardela in odhitela navzdol.

Nenadoma se mu je zabliskalo v glavi: »Toda, če je tako, bo dobro sproti vedeti, kaj se pripravlja v sovražnem taboru!« Glasno je zaklical:

»Gospa! Bodite tako prijazni, prosim, in recite čredniku, naj se kmalu zglasi pri meni!«

Ozrla se je, hotela nekaj odgovoriti, a je samo pokimala ter se nato še bolj podvizala v dolino.

Bogataj je gledal za njo, dokler ni izginila v grmovju. »Vraga, malo bolj ljubeznjiv bi bil že lahko ž njo!« je jezno stresel z glavo. »Toda nič ne de: ako sem njene poglede prav razumel, jo bo dovolj povabiti po čredniku ... Ako ne najde celo sama nov izgovor, da pride spet ...«

IX.

Preden se je Neža vrnila, je vedela že vsa vas za njeno pot. Naj se je tudi nekako poskusila ogniti pogledom, jo je videl ta in oni speti v hrib. Vendar se je nihče ni upal ustaviti, ko je zdaj hitela proti domu.

Prvi, a tudi le z očmi, jo je vprašal njen mož, stoječ v izbi pri oknu in navidez opazujoč otroke na ulici. Ni se ji zdel vreden odgovora. Celo kakor da ga je mesto tega z očmi nekako pretehtala, morda vprav v primeri z onim tam gori. Sicer pa ubogemu Jernejčku ni bil nov ta pogled in skoraj da ga je polagoma razumel — včasih se mu je storilo, kakor da ga je vsega drobčkenega, ličnega in nežnega neusmiljeno zalučal v kot ...

Potem se je opogumila in prišla županja, tudi še mlada ženska, seveda ne prva — dokler bo Neža s prstom migala, je Bog ni dal, ki bi samo sanjala o prvenstvu! — a vsaj druga žena v vasi in zato vodnici še najbližja, kakor ministrca kraljici. In oprta nekoliko tudi na to, da prihaja tako rekoč v imenu vseh drugih žena.

Ampak spet ne, da kar butneš z izpraševanjem. Nič manj je ni treba diplomacije na selu, nego v salonu. Že, da je Neža šla pred vsemi ljudmi, potem jo stopiš še čakat ali jo vsaj ustaviš. Tako pa pove le, če hoče in kolikor hoče — kakor si seveda imela ti pravico, da se čudiš in zgražaš prej ...

Županja je torej začela z drugimi stvarmi. Toda še preden se je mogel pogovor približati jedru, je vstopil cerkovnik in povedal Neži, da jo kliče gospod župnik pred se.

»Ej, gospod župnik bi gotovo rad vedel, kaj pravi puščavnik!« se je nasmehnila Neža.

»In kaj praviš?« je hlastnila županja.

»Da bi rad prišel v nedeljo k maši, če bi mogel. Pa ne more, ker je bolan. In da ima dispenzo od škofa.«

»Česa ne poveš!«

»Pa so take dispenze?« je zadvomil cerkovnik stoječ že pri vratih.

»Po mestih so! Sicer se lahko izpoveš, ako radi bolezni ali drugih pravičnih vzrokov ne moreš; boljša pa je škofovska dispenza naprej.«

Cerkovnik je čudno počez pogledal in izginil, županja pa ni odnehala, dokler ni izvedela vsaj nekaj več. Kako ima bradač sedaj gori? Ali je res, da je po stenah naga podoba pri nagi podobi? Pa je bil kaj hud, ko mu je spomnila, da ima človek tudi dušo? Ali mu je opomnila to? In je res, da znabiti vendar je puščavnik, ali pa da bo? Kakšno srajco ima sedaj — še taksno z golimi nedri? In je v resnici videti bolj poželjivih oči, če zagleda mlado žensko?

Neža ne more govoriti o nagih podobah, ker ni prestopila praga, verjeti pa ne more, da bi tak mož imel po hiši grešne stvari. Svetih se ne ogiblje, še rad govori o njih. Ali je in bo puščavnik, ne more reči, ker si ga ni upala izpraševati; no, kar sta govorila, bi bila lahko tudi z duhovnikom. In takšna, ki je v njegovih očeh kaj grdega videla, pač sama ne bo veliko vredna.

Ampak zdaj je res že treba k župniku! Neža, radi poseta pri puščavniku itak bolj praznično oblečena, je samo še enkrat po sebi pogledala in potem odhitela na konec vasi, kjer se je košatilo župnišče.

Ko je vstopila, je gospod stal pri oknu. Bil je visok, širokopleč in dobro rejen mož najboljših let z mogočno glavo in ostrimi očmi. Te oči in uporno razmrščeni črni lasje so mu še posebno dajali divji izraz krotilca.

Pogledal je Nežo izpod čela in nekaj časa molčal, dočim je ona z izzivajočo mirnostjo čakala njegove prve besede.

»Ali je res, da si bila tam gori?«

»Bila.«

»In po kaj si šla?«

»Nič za slabo. Prosila sem ga naj pride v nedeljo k maši; naj hodi v cerkev.«

»Kaj tebe briga?«

»Ali ni dolžnost vsakega kristjana ...«

»Meni to poješ?!« je vzrohnel župnik. »Mari misliš, da ne vem, kdo si in kaj si?«

Prekrižala je roki, gledala tja čez njega in z desnim, nekoliko naprej pomaknjenim čeveljčkom prebirala neko pesemco po podu.

Župnik se je s silo ubrzdal ter rekel z besnim, pridušenim glasom:

»Dobro! Počaka naj! Vseeno potem, ali v nedeljo pride ali ne!«

»Saj ga ne bo! Res je, da pride, kadar se bo njemu zljubilo!«

Njen glas je bil, kakor da se še veseli.

»A, a, a! Glej glej! In pa ... in pa — dispenzo ima? Škofovsko dispenzo?!« se je zakrohotal župnik.

Neža je za hip osupnila, da je cerkovnik že tako hitro opravil; potem je skomignila: »On vsaj trdi tako!«

»Mu bom že jaz dal dispenzo!« je siknil župnik. Ali že se mu je skremžil obraz spet v smehljaj in s strupeno ljubeznivostjo je povzel:

»Pa je vsaj prijazen? Ali je bil videti hvaležen za tak skrben obisk?«

»Bolj od marsikoga drugega. Sicer pa bi bilo lahko dovolj, če človek enkrat pove, da nisem šla ničesar iskat!« se je naenkrat mrzlo vzravnala. »Čakaj, no, in povej rajši, kakšen je!« jo je ustavil malo manj osorno. »Vam ženskam baje ugaja?« je zategnil.

»Ej no ... velik je, močan, posebno lepo črno brado ima in belo kožo,« je spet prebirala s šolnčkom.

»Belo kožo?« je planil. »Kje se vidi tista bela koža, o kateri že vse babnice govore? Saj menda ni nag!«

»Ne — nag dedec je grd. Ampak takšno pod vratom zelo odprto srajco nosi, ko je doma.«

»Nedostojno?«

»Moj Bog, kaj bo pri moškem nedostojno! Svetnike vidimo desetkrat bolj gole.«

»Pa pusti ... pusti ženske pri miru?«

»Jaz mislim že. Mene vsaj je!« se je veselo zasmejala.

»Najbrže ti je žal?« je zopet vzkipel župnik.

»Tudi če bi mi bilo, saj nisem pri spovedi.«

Župnik se je spet ukrotil. Vendar mu je bil glas preteč, ko je nadaljeval:

»In pojdeš še k njemu?«

»Ej, kdo more naprej vedeti?«

»Poskusi!«

»In če bi?«

V tem so se vrata s posebnim povdarkom odprla in med njimi se je prikazala kuharica. S sovražnim pogledom je ošvignila Nežo in vprašala, ali lahko pripravi večerjo.

Župnik je pokimal, počakal, da je ženska odšla in dejal:

»Preden preteče teden, bom poskrbel, da bo tista, ki se bo še tipala k temu človeku, kakor očitna grešnica! Lahko noč!«

»Lahko noč!« se je priklonila Neža in že prijela za kljuko. Nenadoma se je strmo obrnila: »Pač še eno moram povedati: kar se tistega tiče, kdo sem in kaj sem, bi mi smel vsak drugi prej očitati! Posebno, ko je edino moja zasluga, če to nisem več in nikoli ne bom! Ako bom tako nesrečna, da bom grešila, se mi vsaj — studiti ne bo smelo potem! Z Bogom! in je trdo zaprla za seboj.

X.

Kdo je bil bolj vesel puščavnikovega vabila, nego naš Luka, ko mu ga je tisti večer sporočila Neža. Naj hoče kosmatin karkoli od njega, slabega pošta ne more pomeniti.

Sicer je čutila vsa vas in tudi čredniku ni bilo neznano, da župnik tujcu ni naklonjen. Toda pred vsem duhovni gospod ni imel živine, da bi bil čredniku naravnost gospodar; potem je starec dobro vedel, da kmetje svojega dušnega pastirja radi poslušajo, a bi ga še rajši podražili, če bi se ponudila prilika brez škode zanje.

Tako je koj drugi dan nagnal govedo na to stran in ob desetih stal pred puščavnikom.

»No, Luka,« ga je pozdravil Bogataj, »ali vam še kaj roji moje puščavništvo po glavi?«

»O, gospod, če bi hoteli!« je vzkliknil črednik po nekoliko nezaupnem pogledu.

»Če bi hotel!« se je oni glasno zasmejal. »Kaj misliš, da bi še šlo?«

»Seveda bi šlo! Zakaj ne? Saj tako nihče prav ne ve, kaj in kdo ste!«

»Ah, Luka — rajši ne! Vi lahko brez tega pridete včasih na požirek grenkega, drugemu mojega puščavništva celo ni treba. Sedite rajši in mi malo razložite, kakšni ljudje žive tu doli v vasi. Najprej, kdo je ženska, ki je bila včeraj pri meni?«

»Tista, ki ste po njej poslali pome?«

»Da. Kakšna je?«

In Luka je povedal vse, kar je vedel. Govoreč toli o Nežini preteklosti, koli o njeni sedanjosti, je često pomežiknil, ali na splošno lepo mlado ženo hvalil, hkoncu pa vneto svetoval, naj jo gospod pač lepo sprejme, če bi se še oglasila, ko ima v vasi veliko besedo in je blagega srca.

Župnika je označil starec za ošabnega in oblastnega moža, o županu daL razumeti, da je velika tapica, ki se najhuje lastne žene boji, ta pa skrbi, da se izvrši, kar hoče župnik.

Nato je šel s prstom od hiše do hiše in vedel o vsaki povedati toliko tega, da si Bogataj za prvo niti desetine ni mogel zapomniti. No, iz vsega je razbral — in njemu je bilo to glavno — da ga bo mogel župnik prejeti samo od verske strani, če bo hotel pri teh ljudeh res kaj opraviti proti njemu. In kakor iz Nežinega govorjenja, se je čulo tudi iz črednikovega nujno svarilo, naj puščavnik sovražniku ne nastavi te plati.

Pri slovesu je povabil moža, naj pride še kaj; posebno mu mora takoj sporočiti, ako bo videti, da se ga misli župnik naravnost lotiti. Spomnil se je običajev po vaških cerkvah ter skoraj pričakoval, da ga nasprotnik napade kar s prižnice. »Prišel je med nas brezverec,« poreče, »ki mu smrdi cerkev in služba božja ter živi kakor pagan.«

Toda, ko se je Luka v torek oglasil pri njem, mu je zatrdil, da je prešla nedelja v miru. Pač pa se govori, da je gospod hudo ozmerjal Matejčevo Nežo radi njenega poseta tu gori in ji prepovedal pod najhujšo kaznijo, da bi prišla še kdaj.

»Kakšna kazen jo more zadeti?« se je nasmehnil Bogataj.

»I,« se je zahihital črednik, »za ženske, ki često zahajajo k njim, duhovni gospodje že najdejo kazen. Sicer pa veste, da se oni z grehi še vedno manj pregreše, nego mi, če govorimo o njih!« se je hudomušno udaril po ustih.

XI.

Tega Bogataj ne bi bil pričakoval, da zagleda že tisto popoldne na stezi pod senožetmi vprav prelepo Nežo.

»Glej, glej!« je rahlo vzdrhtel »Kaj nam je res namenjeno, da v ti tihi dolinici doživimo celo svoj najslajši življenjski roman?«

Poklical je pse, ki so svobodni dirjali po vrtu, jih priklenil in hitel proti vratom.

»Nežika!« je vzkliknil. »Ali je mogoče? In navzlic temu, da ste imeli neprilike radi mene?«

»Ej, kaj tisto!« je zamahnila z roko. »Jaz grem, kamor hočem, in vem sama, kaj je prav!«

»Če je kaj prav, Nežika, je gotovo to, da se spomnite ubogega puščavnika. A da, saj res!« se je zasmejal. »Vaš črednik mi prigovarja, naj si izberem ta poklic. Potem mi gospod župnik celo ne bo mogel blizu, ker bom večji svetnik od njega.«

Dospela sta med tem do koče. Bogataj je to pot odprl vrata v skromno, a dovolj udobno sobico ter posadil Nežo v širok naslanjač.

Pogledala ga je sicer dokaj koketno, a vendar vseskozi resno odgovorila:

»Gospod, nikar se ne norčujte iz svetih stvari! V resnici vas prosim, če hočete, da ...«

»Da?«

»Da si ostaneva prijatelja.«

»Oh, Nežika, kaj mi hočete res biti prijateljica? Pa dà, saj drugače ne bi bili prišli!«

»Veste zakaj sem prišla?«

»I, če ne iz prijateljstva, potem ... potem res ne vem ...«

»Zadnjič sva govorila o vsem mogočem, samo o tem ne, kar je najbolj treba. In tako sem vas pozabila prositi, da ne pošiljajte perila drugam. Saj je sramota za ves kraj, da tu ne bi našli perice! Če imate kaj, mi dajte kar s seboj; boste videli, da boste zadovoljni. Nazaj vam vsak teden pošljem ali sama prinesem.«

»Dobro, gospa Nežika, in res lepa hvala! Gotovo mi tisto pošiljanje ni moglo biti posebno prijetno; toda dva pogoja sta, ako naj sprejmem vašo ljubeznjivo ponudbo. Prvič, da mi ne boste pošiljali, ampak nosili; drugič, da ne boste prali vi sami.«

»Zakaj ne?« je vzkliknila osupla. »Saj je pranje žensko delo!«

Sklonil se je čisto blizu in ji tiho odgovoril:

»Je žensko delo; a samo za takšno žensko, ki moškemu še ni do nje ... Čim pa ga je zgrabila do katere ljubezen, čim je zahrepenel po njej, čim bi rad stisnil k sebi njeno toplo telo, ji gledal v lepe, velike oči ...«

In počasi je iztegnil roko ter jo ovil okrog njenega vratu, da se ni mogla več dvigniti, ko je hotela sunkoma vstati.

»Kaj počnete!« je hropnila.

»Nič — nič hudega, dete moje!« ji je šepetal, nežno gladil njene krasne lase in stiskal svoje lice k njenemu. »Samo tako lepo mi je, tako dobro mi je, kakor mi že dolga dolga leta ni bilo več.«

Polagoma se je umirila; umirila tem bolj, ker se je zadovoljil s tem zgolj prijateljskim, skoraj bratskim ljubkovanjem, ki se ž njim spočetka zadovoljijo vsi pravi zapeljivci.

»O, dà, lep puščavnik!« se je naposled tiho zasmejala.

»Čuj duša, kaj bi rekla, da sem res puščavnik ... To je, če bi rekel, da sem. Ali bi me izdala?«

»Pa kaj imate s tem? Kaj me to vprašujete že drugič?« ga je strme pogledala in se malo udmaknila od njega.

»Veste, Nežika, kako in zakaj? To prismojeno misel mi je v svoji neumnosti vdahnil vaš črednik; toda čim bolj premišljujem ... Da, ali se ne zdi tudi vam, Nežika, da bi se laže ubranil župnik kovega preganjanja tako? Zdaj se prav gotovo začne boj ... zdaj, ko ste spet prišli v meni. Morda ni res?«

Gledala je nekaj časa molče pred se in potem prikimala.

»Res je. Bolje, da nisem prišla ...«

»Joj, zlato moje, ne govori tako!« jo je burno prijel za obe roki. »Saj te mi je poslal sam Bog! Ne veš, kako mi je bilo včasih že težko tako samemu tu gori. V resnici sem mislil, da je na svetu laže živeti brez človeka ... A smo že tako, da ne moremo. Še črednika sem se vselej razveselil. In bi se bil v enem, dveh mesecih najbrže naveličal, da nisem tako nenadoma tebe spoznal! O, v prvem trenutku sem začutil, da sva rojena drug za drugega!« 

»Ali se je res ... ali se je res zdelo tudi ... tudi vam tako?« je vzkliknila in ga gledala s široko odprtimi očmi.

Zdaj jo je zagrnil z obema rekama in jo privil k sebi. Saj jih res ni čutil v ti meri vseh teh besed; a ta hip mu je bilo tako zelo sladko pri srcu in tako poln čudovite slasti ta objem. Preživel je pač toliko časa brez toplejše besede in brez ženske že celo ...

Toda že se mu je izvila in je rekla z zelo resnim glasom:

»Ali to so grešne, zelo grešne stvari, pravim, gospod!«

»Kakšne, duša?«

»Puščavništvo ...«

»I, moje ne bi bilo preveč sveto!« se je prešerno zasmejal. Videč pa, da se ji je obraz še bolj stemnil, je naglo pristavil:

»Joj, ne glejte tako mračno, Nežika! Če hočete, se bom otepal župnika pač drugače. No, in če bo le prehudo, lahko tudi zbežim.«

»Oh, tega ne smete! Ne, pri nas ostanete — nikoli več vas ne pustimo!« je kriknila in se ga oklenila.

»Oho! Glej, dečko, glej, da so ne zapleteš še v kake zanke!« se mu je raztegnil obraz.

V tem hipu so zunaj besno zatulili psi in se poskusili oprostiti verig.

Osupel je Bogataj stopil na vrata. Pred pomolom je zagledal dečka s pismom v roki.

»Zame?« je vprašal.

»Da, gospod!« je plaho odgovoril otrok, ves zasopel in vroč od nogle poti.

Bogataj je odprl zavitek.

»Počakaj malo!« je rekel in se naglo vrnil v sobo.

»Od njega?« je šepnila Neža.

Bogataj ji je molče izročil pismo in ona je brala:

»Velecenjeni gospod! Prišli ste od nekod in se kratkomalo naselili v moji fari. Ker se tudi drugače širijo razne govorice, ste s tem vabljeni, da se jutri zglasite v uradni sobi podpisanega. — Jakob Petelin, župnik.«

Nekaj minut pozneje je bil spisan odgovor:

»Velecenjeni gospod! Ako se zanimate zame, imate prav tako daleč do mene, kakor jaz do vasi. Puščavnik v Liščarjevem seniku.«

»Joj, premislite malo prej!« se je prestrašila Neža.

»Mislim, da ni treba,« se je nasmehnil Bogataj in nesel ven.

»Zavohal je, da ste tu, kaj ne?« je vprašal, ko se je vrnil.

»Oh, gotovo so mu takoj nesli na nos! Sicer pa sem vedela!« je odgovorila še dovolj brezbrižno.

Vendar je ni več držalo in kmalu za dečkom je odšla po poti čez hosto.

XII.

Ako se je Bogataj skrajno začudil, ko je včeraj po tako dolgem času spet zagledal Nežo, mu je danes sapa zastala, da se trudi k njemu sam gospod župnik.

»Ej, dragi moj, huda ti mora presti!« se je glasno zasmejal in nestrpno čakal, kaj bo.

»Seznanjati se nama menda ne bo treba?« je mračno začel župnik, ko je na Bogatajevo povabilo prekoračil ograjo. »Bil sem pri nekem bolniku tu gori in napravil še teh par stopinj do vas. Upam, da vam ne bo neprijetno?« je pristavil s porogljivim glasom.

»O, nasprotno, gospod župnik! Prihranili ste mi pot v dolino.«

»Ste torej mislili priti?« ga je ošinil župnik.

»I, Bog ve. Saj v nekem oziru bi se bilo celo spodobilo.«

»Veseli me, da ste spoznali!«

»Že. že. Samo da vse ne velja za vsakega. Jaz na primer, ki sem puščavnik, sploh nisem nameraval iskati stika z ljudmi.«

»Vi — puščavnik? Menda tega vsaj kmetom ne pravite?! Orožnikom niste!«

»Oprostite, gospod župnik!« se je prijazno nasmehnil Bogataj. »Vi pojem puščavnika očividno zasmehujete, dà, kar istovetite z — eremitom,«

»Jaz ne, toda glejte, da ga ne bodo moji farani! Posebno —, ženske! To bi vam resno odsvetoval!«

»Oho, prečastiti! Kaj pa, če bi se mi res zahotelo postati oziroma biti eremit?«

»To bi pomenilo, da hočete postati oziroma biti — slepar!« je kriknil oni.

»I, kako to, gospod? Kaj je za eremite treba posebnih šol, posebnih izpitov, celo licenc. Rečem, da sem, in kolikor vem, že sem! Če pa se plačuje davek, ga pač bomo, saj imamo!«

Bogataj je s priprtimi očmi opazoval, kako v župnikovem kotlu čedalje huje vre, in prežeče je čakal, ali bo treba še dolgo podtikati.

Tu se je Jakob Petelin nenadoma široko zasmejal.

»Vi bi se torej hoteli norčevati iz mene?« je pomežiknil. »Tudi prav! Zapišite si dobro datum današnjega dne!«

S temi besedami je vstal in posegel po klobuku.

Bogataj je navzlic vsemu malo osupnil.

»Kaj nameravate, gospod župnik?« je vprašal z nekoliko manj gotovim glasom. »Opozoril bi vas, da me bo ščitilo proti vam marsikaj: moje orožje, moji psi in kajpak tudi oblast!«

»Oblast? Jaz ne potrebujem oblasti! Zapomnite si, če še ne veste: v takem kraju je župnik najvišja in edina oblast, kralj in vladar! Kar pa se tiče vašega orožja in vaših psov, bodite brez skrbi: ne bom se jim izpostavljal. Z Bogom!«

»Zdaj pride kar pride!« je zamrmral Bogataj, gledajoč za njim. S tem posetom je hotel nasprotnik očividno pred vso srenjo posvetno dočiti, da je poprej vse poskusil, vzel nase celo to težko ponižanje — odslej bo tudi na zunaj opravičen, da zagrmi z vso silo, iz najsvetejše jeze!

Dà, borba ne bo lahka in moža ni podcenjevati! Njegov trdi obraz ne kaže samo odločnosti, temveč tudi veliko razuma, nevarne inteligence. To ni človek, ki bi poskusil z nerodnostmi, z neumnostmi — znal bo najti, kar bo zadelo! In to tudi pri ljudeh, kakor so njegovi župljani: ljudeh, ki so videti navzlic zabitosti svojega kraja vse prej nego zabiti.

Ne, Jakob Petelin ne bo tako nespameten, da poreče: »Ta tujec je prišel v naš kraj in se ni javil pri meni!« — zadnji kočar bi razumel, da je to lahko nevljudnost, a še ne zločin. Tudi mu ne bo čital nenravnih dejanj, še manj govorjenja proti veri in njenim služabnikom. Toda to pokaže: ta človek se izogiblje cerkve in službe božje! In ali ta greh, če tudi edini, ni dovolj velik, da odtehta vse? Kdor v cerkev ne hodi, pri takem morejo biti še navidezne čednosti ukana hudičeva! In to bo prav moral verjeti vsakdo in je celo čudno, ako bo treba župnika še celo opozarjati!

O silno neprijeten, dà, grozen bo občutek, da imaš na vse strani same sovražnike; a če bi ti vendar ostal skrit prijatelj, še misliti ne bo smel, da se ti približa! Niti stari črednik ne, tem manj ta lepa žena, ki ti je že začela puščavo spreminjati v paradiž ...

Ne, ne, čemu bi si skrival resnico: župnik s tem orožjem v roki je strašen nasprotnik!

Edino, če bi mu ga izvil? Potem seve — ne več na verskem, na čisto človeškem polju — bi bila borba prej zabavna ...

Torej bi šel — v cerkev? ...

Bogataj si v duhu vse predstavlja. Vedno lepše se mu zdi — smehlja se že. Ljudje ga nekoliko začudeno opazujejo, a vsi so zadovoljni — huduje se, besni v svojem srcu samo eden, samo on, ki bi moral biti najbolj vesel.

Bogataj nebeško uživa — pridobljen je. Dà, pojde, pojde! In nadaljuje svoj privid: sredi cerkve se postavi, na najbolj očiten kraj. Ima od družbe sv. Mohorja star molitvenik, v črno vezan, z ogromnim tiskom — naj vidijo vsi od vseh strani! Tu in tam se ozre malo po cerkvi ... Ali ne stoji pri spovednici lepa Nežika? Ali ga ni zadel njen srečni, njen poljubljajoči pogled? ... O, že zato se je splačalo! ... In vse mu potem zunaj proži desnico, vse ga pozdravlja, vse je zanj!

»Ampak — ali ni to podlo, nevredno značajnega moža? Ej, ali sem jaz začel? Hotel si mi skopati jamo, bratec — lepo se sam sebi zahvali, če se ti vanjo zvališ! ...«

XIII.

Drugi dan je puščavnik za gotovo pričakoval če Neže ne, vsaj črednika. Toda glej, vaška živina se je obrnila nad vasjo po logu na ono stran.

Zato je bil zelo presenečen, ko je pol ure pozneje nenadoma stopil starec iz hoste pod njim.

»Kje so vam krave?« ga je vprašal.

»Za brdo sem jih zagnal. Zato se mi tako mudi. Ampak nisem mogel, da ne bi vam prišel vsaj povedat, če me zdaj več ne bo. Preveč dobrega ste mi storili, gospod!«

»Zakaj vas ne bi bilo? Kdo vam brani?« Gospod župnik ali ljudje?« je mračno vprašal Bogataj.

»Gospod župnik! Poklical je župana k sebi. Sploh ne sme nihče več k vam!«

Starcu se je beseda utrgala od jeze.

»Pa zakaj to?« je planil Bogataj. »Kako more?«

»Oh, sprla sta se baje, ko je bil včeraj tu — saj morate sami vedeti, kaj sta imela. Rekli ste, pravi, da vas v cerkev nikoli ne bo. In da je videl vse mogoče po vaših stenah, samo Boga in svete podobe ne. Tak človek, pravi, bo dajal ljudem še krive nauke, ko se bo upal. Zato ne sme nihče v tako nevarnost za svojo dušo. Oh, gospod, saj sem vam svetoval, da hodite k maši!«

»Ti, kanacija, si mi svetoval, naj bom puščavnik!« se je zasmejal Bogataj. »Toda ... čakajte, Luka!...«

Stopil je k čredniku in mu skoraj svečano položil roko na rame:

»Mož! Ali ste mi prijatelj? Ali se smem zanesti na vas? In ali znate molčati?«

»Oh, gospod!«

»Dobro! Poslušajte me zdaj!« je pristavil tiše: »Vi sami ste mi često svetovali, naj bom puščavnik, pravim. In zdaj vam zaupam, da prav za prav sem!«

»Kaj? Res?« je viknil črednik.

»Dà, prijatelj! Toda zdi se, da mi naenkrat ne verjamete niti vi? Ali premislite, Luka, in odgovorite: čemu naj sem drugače pribežal v tako puščavo? Tudi vam bom povedal, zakaj sem dotlej tajil. Prav radi gospoda župnika! Zakaj glejte: kot duhovni pastir bi bil moral prevzeti nekakšno nadzorstvo nad menoj in lahko imel še sitnosti, da se je le preveč ljudi nagnetlo tod okrog. Saj veste, Luka, takih stvari posvetne oblasti dandanašnji ne vidijo rade. Le recite, da se vam je Marija prikazala — preden mine teden, ste pod ključem! Skratka: nisem hotel in še danes ne bi maral, da me častijo ljudje za puščavnika. Toda včeraj, ko sem videl, da me ima gospod župnik za brezverca in bo še ljudi učil tako, sem spoznal, da radi svoje in njegove duše moram preprečiti pohujšanje in začeti znova hoditi v cerkev.«

»Res? V cerkev?« je veselo osupnil črednik.

»Dà. Toda po tem, kar ste mi povedali sedaj, je stvar spet drugačna. Ali ni mogoče, da je gospodov srd že prevelik in me s prstom pokaže vsi fari, rekoč: a vidite, prišel je, a samo zato, ker sem ga prisilil, hinavca!?« Zato pojdem k samemu škofu in mu vse razodenem. Res, malo nevarno je, ostaviti dom tako sam; toda če izpustim pse, in nastavim po hiši in okrog nje pasti, ki same streljajo ... Skratka, za nedelje danes še ne morem obečati. Pač pa bom druge dni kar od jutri dalje zahajal k sv. maši v domačo cerkev. Tako bodo videli gospod župnik in vsi ljudje, da me po krivem dolže.«

»Joj, joj, joj!« je vzklikal črednik. »In puščavnik ste tudi, pravite? Prav zares?«

»Dà. Toda rekel sem, da o tem molčite! Ne maram, pravim, časti! In naposled sem puščavnik sebi in ne drugim!«

»O, saj bo tudi bolje ... dà, bolje bo zdaj molčati ...« je Luka žalostno pritrdil. »Prepozno je!« je vzkliknil.

»Prepozno?« se je začudil Bogataj.

»Da ... ljudje ne bi več prav verjeli ... Skraja je bilo treba, takoj prve dni, preden ste začeli tu zidati in ograjati! In se prepirati z župnikom, da ne zamerite ... Čeprav ... no, dà, čeprav bi se morebiti le še dalo ...«

»Prepustite to meni, Luka!« je mrzlo ukazal Bogataj, komaj premagujoč smeh. »Vi sploh molčite, da ste bili danes tu! V dveh dneh pa pridite spet, da mi poveste, kaj porečejo ljudje in kaj gospod župnik, ko me jutri zagledajo v cerkvi. Zdi se, da vam potem poti še skrivati ne bo treba. Tu imate škatlo rib in to steklenico, na pojdite zdaj, da ne bom naposled jaz kriv, če vam živina uide v škodo!«

Ko je črednik odšel, je Bogataj gledal dlje časa za njim. Potem je z dolgimi koraki začel meriti poti po ogradi.

Tako je dospel do dupline s studenčkom.

»Pa dà!« se je glasno zasmejal. »Kakor nalašč! Samo malo poglobiti bo treba! Takoj jutri naročim Janezu!«

Nenadoma so se mu razširile oči. A le tem glasnejši je bil takoj nato njegov smeh.

»Saj res! Joj, prav gotovo napravim še to!«

Kdo mi more braniti? Evo tam na robu planice! Tri, štiri metre višine bo dovolj! O prekleto, to šele je misel, to šele je misel!«

Zaploskal je in se krohotal, da so mu solze zalivale oči. Seveda, Janez bo mislil, da sem znorel, a nič ne de! O, čakaj, ti bratec tam doli! In bomo videli, ali bodo zdaj verjeli ljudje!«

XIV.

Ko se je župnik drugi dan obrnil za svoj «dominus vobiscum«, je trd obstal in se moral potem s silo pognati v okret; pa še pri drugem ni šlo brez napora. Res, da si je Bogataj, klečeč v prvi klopi, skrival glavo v obe roki, kakor da je globoko zatopljen v molitev; toda gospodu Jakobu se je zdelo, da še skozi prste porogljivo sijejo nesramno izzivajoče sovražnikove oči ...

Nikogar ne ukaneš laže nego dobrodušnega svečenika — Petelin ni bil iz tega testa! Zato v dogodku ni videl znaka svoje zmage, ampak le novo peklensko zvijačo.

»Tako torej! Slepar hoče pokazati, da sem v krivici jaz!« je slovenski mešal med svojo latinščino ... In le mehaničnost opravila mu je omogočila, da ga je nehibno dovršil.

Kajti njegova besnost se je z vsakim okretom še večala: vselej je zagledal tam doli pri vratih več in več vernikov; ne samo žena, moških celo.

Gromozenska vest, da je puščavnik dospel v vas, prestopil cerkveni prag in da zdaj tam gori pred oltarjem pobožno moli, zbrano bere iz mašnih bukev, se je bila bliskoma razširila od praga do praga. In kdo ne bi šel, da vidi na lastne oči, ko nič ne stane in je še zasluženje v tem!

Tam na levi strani pa kleči lepa Neža. Če se upa puščavnik le poredkoma ozreti tja, je naravno in prav, ker bi se morda našel kdo, ki bi rekel, da je zategadelj prišel; nič čudnega pa ni, če ga neprestano opazuje ona, ko ga gledajo tudi vsi drugi ljudje. Toda da ji tega ni mar, kdaj se obrne mašnik in zasači tak njen pogled, za to bo nekoč nemara dajala še težak račun.

Naposled je maše konec in župnik se zadnjič obrne, da podeli blagoslov. Ali kako čudno mu je zaneslo roko! Kaj ni kakor bi vprav vrgel križ mimo in preko puščavnika, da so ga mogli ujeti šele oni od srednjih klopi dalje?

Ampak mar misli gospod, da med tolikimi glavami ni katere, ki bo opazila, zmajala in opozorila potem zunaj cerkve še drugo? Pa ni bila samo ena taka glava, bilo jih je več! In vsaj te so se na mah postavile na puščavnikovo stran. »Kaj vendar še hočejo gospod? Seve, če ni prav, niti da človek pride v cerkev, niti da ne pride — potem Bog vedi, kako ti ustreči, odgovor boš pa le dajal, čeprav si duhovnik — še bolj za to!«

Čuteč zdaj trdno oporo se Neža prav nič več ni pomišljala stopiti k prijateju in mu prožiti roko. Tudi premnogi drugi so ga prijazno pozdravili. V vseh očeh je videl Bogataj toplo pohvalo, dà, zahvalo, kakor bi jim napravil veliko dobroto vsem. Neži se je še videlo, da že išče primernih besed, kako bi mu tudi javno povedala.

No on si je rekel, da nima smisla in je naglo zaprašal:

»Vaš mož, gospa Neža, je mizar. Pa se gotovo razume tudi na tesarstvo?«

»I, menda že. Seveda se.«

»Hotel bi govoriti ž njim. Nekak stolp mi bo napravil, če bo maral,« je tiho pristavil.

»Stolp?« ga je osuplo pogledala.

»Da, nekaj takega. Pa bom vam že doma razložil. Saj smem z vami?« je pošepnil in ji stopil vštric.

»Če smete! Saj me bo za toliko čast zavidala vsa vas!«

»Vsa ne,« se je nasmehnil on. »Ali niste opazili tistega blagoslova na koncu maše?«

»Kako ne bi! Ampak zdaj človek res več ne ve, kaj bi rekel?«

»In že celo, kaj bi še napravil!« je vzkliknil Bogataj z navidezno obupnostjo. »A bo že tako, da gospod še ne morejo prav verjeti. Potruditi se bo treba, da jih prepričamo!«

»O, od danes dalje je prepričano vse drugo! In tisti, ki ga odslej zadene nejevolja ljudstva, gotove ne boste vi. gospod!«

Bogataj se je v srcu nasmehnil izrazu »nejevolja ljudstva«, ki je imel poseben okus. Pa seveda, lepa Nežika je bila gotovo verna čitateljica časopisov, ki jih je širil gospod župnik, čeprav ne z namenom, da se kaj iz njih obrne proti njemu celo.

Na pragu svoje hiše je vztrajala Neža, da gre gost naprej, češ, ona je tu doma.

»Vi pa bodite — kakor doma!« je pristavila in odprla Bogataju skoraj gosposko opremljeno, izredno snažno izbo.

»Takoj pokličem moža iz delavnice. Samo za hip potrpite!« se je obrnila proti vratom.

Ali on jo je naglo ujel za roko in zaprosil: »Počakajte še malo, Nežika! Povejte mi, ali ste zadovoljni, da sem prišel? Prišel sem namreč samo radi vas!«

»Ne radi — — —?«

Hotela je morda reči: »Ne radi Boga in svoje duše?«; toda najbrže se ji v takem položaju ni zdelo primerno izustiti svete besede, ako ne celo, da je bila preveč vesela posvetnosti njegovih. No, znala se je obvladati in je tiho vzkliknila:

»Zaradi mene? To se pravi, da moje besede niso padle na kamen? O, saj tudi samo zato sem napravila tisti dve poti do vas — drugače ne bi ju bila napravila!«

»In prav zato se bojim, da vas zdaj več ne bo ... zdaj ko ste, porednica, dosegli svoj namen. Da sem pomislil, ne bi prišel — skušnjava bi bila prevelika! ... Toda seve, ko vas tudi tako nisem dočakal vse te dni.«

»Če ne nehate, bom res morala ...«

»Kaj boš morala, lepa moja Nežika?«

»Jaz nisem lepa!«

»Marija je lepa!«

»Slišite, iz svetih stvari se mi ne boste delali norca! To sem vam že stokrat povedala!« se je silila v strogost.

»Saj se ne delam norca. Pri nas uče starši dekleta, da morajo odgovoriti tako, če kdo hvali njih lepoto.«

»To že vem, vendar ...«

»A vendar je tako, da je Bog še ni dal, ki bi me bila vsega tako zmešala, znorela. Nežika, recite — kar hočete, kar ukažete, vse, vse storim za vas!«

Gledala je v tla in rahlo drhtela.

»Ali ne veste, da sem poročena?« je zamrmrala.

»Vem. In mi je celo ljubo. Da ste dekle, vas morda nikoli ne bi bil spoznal.«

»Zdaj že vidim, da imajo gospod župnik prav!« je dahnila s komaj opazljivim nasmeškom.

»Potem pojdite in mu povejte!«

»Ne, ne bom,« je zmajala z glavo. »Zato ne, ker še vedno upam, da vas ... da vas pamet sreča!«

»Da vas obsije milost božja, bi bila zdaj rekla drugače ptičica zlata! In je zelo dobro znamenje, da si se v petih minutah že v drugič zbala blagoslovljene vode, ker bi lahko vraga preplašila!« se je sam pri sebi zasmejal Bogataj. Spoznal pa je obenem, da je za danes nasejal dovolj ljuljke in ji je roko spet izpustil — čeravno je čutil, da po vsem tem že ne bi tvegal preveč, ako bi tvegal še nagel poljub.

»Se bova že kako razumela, lepa moja izpreobračevalka!« je pošepetal in ji samo nežno pogladil lica, polna od še sočne mladosti. »In zdaj mi pokličite — ...tesarja, — da mi vislice naredi!«

»Kakšne vislice?« se je zasmejala.

»Boste že videli, ko bo končano! Še zadovoljni boste z menoj!«

Matejec je prišel in se silno začudil, ko je slišal, kaj hoče puščavnik od njega, a še bolj, ko mu je čudak iz svoje risbe delo razložil.

»Pa bi le moral vedeti, zakaj vam bo taka stvar, gospod!« se je malo obotavljal.

»Mislim, da ni treba. Če hočete, vam dam črno na belem, da lahko na moj strošek poderete in odnesete, ako bi bilo kaj slabega. Torej: en meter v zemljo, tri metre nad njo. In iz najdebelejših desak. Računajte po vaši razsodnosti, samo povejte, kdaj končate!«

»Če ni drugače, do druge nedelje lahko stoji.«

»Prej mora! Do četrtka zvečer! To, tu na račun, in požurite se!«

»Na račun! Križ božji, saj je za končano delo dvakrat preveč!« je vzkliknil poštenjak.

»Tem bolje! Če dovršite do četrtka, dobite še za nekaj litrov,« se je zasmejal Bogataj.

XV.

Tako je naposled prispel dan velike preizkušnje, veseli, zeleni praznik svetega Duha, ki ga je vsa trsteniška srenja letos pričakovala s tolikim nemirom, skoraj s skrbjo. Kajti rekli smo že, da si tiste, ki bi želeli, naj se puščavnik sam da v roke sovražnikom, lahko na prste ene roke naštel.

Ali, ah, njega ni bilo, naj so se ljudje še tako ozirali po cerkvi, vsak hip vse pregledali dol do vrat! Da, gledaj, kar hočeš: puščavnika ni, in tudi reci, kar hočeš: gospod imajo prav, ako pravijo, da se nesrečnež s petki za nedelje ne bo odkupil in opral!

Tudi po maši se govori samo o tem in marsikdo je stopil še v gostilno, da tam počaka popoldanske službe božje, ki drugače ne bi bil.

Tu, ko je že zvonilo in so se ljudje v gostih gručah pomikali proti cerkvi, se nanadoma med njimi pojavi puščavnik, s prašnimi čevlji, ves potan.

»Bog daj dobro!« je pozdravil nekatere znance, med njimi župana. »Jaz sem bil danes pa v Škofijah pri sveti maši!«

»V Škofijah?!«

»Da. Rajši sem napravil teh par korakov. Ko pa vidim, da me gospod župnik nič prav ne marajo in bi lahko celo kaj rekli, da me osramote ...«

Vse se je spogledalo; nekateri so zardeli, kakor da jih je nejevere sram. Bogataj se je s pohlevnim obrazom pridružil hodcem proti cerkvi.

»V Škofijah je bil pri maši! A župnik je baje včeraj ponujal županu stavo, da ga ne bo v cerkev niti tak dan!« so si šepetali ljudje.

In hočeš nočeš so vsi opazovali gospoda, kaj napravi, ko zagleda, kdo je ta hip pokleknil pod zvonček tik za njim.

Litanije so odpete in zdaj mora župnik k Najsvetejšemu. Počasi je snel monštranco iz tabernakeljna, počasi se ž njo obrnil proti ljudem. Nenadoma so se mu vidno vznemirile v svilo zavite roke in izza bleska zlata so se skoraj še jasneje zableščale njegove oči ...

Vendar je bila pravica še vedno na njegovi strani: manj celo od delavniških maš boš varal s popoldansko službo božjo, slepar!

Ali tudi ta tolažba je držala le do konca večernic: že v zakristiji je povedal cerkovnik, kje je bil tujec dopoldne. Tega pa vendar ne boš trdil, da je maša v Škofijah manj vredna od maše v Trsteniku!

O, težak, težak je tudi na ti strani boj! Volku stoji ovčja koža, kakor da je njegova. In gospod Jakob čuti, da bo vsako svarilo ovčicam zaman, če se mu ne posreči, da onemu kožuh vsaj nekoliko premakne — vsaj toliko, da se izpod volne prikaže dlaka. Toda premakni, če moreš, ko vrag preži na vsako tvojo kretnjo, da, ko ti še nogo nastavlja, da se izpotakneš in potem vse še bolj ž njim drži! ...

XVI.

Mojster Matejec je dokončal delo res do četrtka zvečer. Saj je bilo tudi zelo enostavno; štirje tramovi, globoko zasajeni v zemljo, nad njimi lesena streha, prevlečena z debelo, črno lepenko, pod njo krepko bruno počez; potem na treh straneh do vrha, na dolenji samo do druge tretjine močne prečne deske, da je ostala proti vasi približno meter visoka lina; a naposled čez vse skupaj malo temnosive barve.

Drugo popoldne potem, — da, ne več ponoči, pri belem dnevu! — je pripeljalo šest mož s parom konj na ploskem vozu en večji in en manjši zaboj. Pred prvo krčmo v vasi so se ustavili in kazoč na novi stolp za Končarjevim robom povprašali starega moža, ali stanuje res tam gori »gospod doktor Bogataj«. Drugače pa, bodisi da ji ni bilo znano, bodisi da niso hoteli povedati, zaman vsa radovednost, kaj vozijo s seboj. Za vasjo so pognali konji v hrib in dobre pol ure pozneje se je videlo natančno, kako nesejo v treh in treh tista dva tovora po stezi pod senožetmi.

Celo samega župnika je spravilo na cesto in od tam je gledal tja gor. Okrog njega skoraj vsa vas. Kajti tu je bilo le največ nade, da se razreši prečudna uganka, ki je ni in ni mogel pojasniti Matejec — edini, ki je te dni smel skozi vražjo ograjo — naj je vsak večer še tako vneto opisoval, kakšen je in bo tisti stolp.

»Saj pravim!« je naposled zamrmral Jakob, ko je toliko časa zaman meril z dolgim kukalom tja gor. In potem glasneje: »Vreme bo opazoval ali pa zvezde! So ljudje, ki si vsak dan zapišejo toplino zraku, koliko pade dežja ta ali ta čas, kako stoje in gredo zvezde, da potem prerokujejo neurja, potrese in mrk, pa še to in še to. Za takšno raziskavanje potrebujejo različnih toplomerov, barometrov, daljnogledov in drugega umetnega orodja. Prav teh stvari sta gotovo polna tista dva zaboja, tako težka, da ju mora nositi toliko ljudi. Kaj naj bi tudi bilo sicer?«

Ampak to je prav za prav vprašanje, ne odgovor! In sploh se ie poznalo župnikovemu glasu, da je zelo zelo negotov ... O, ali je iz njega zvenel morda že tisti tajni strah, ki se ga siromak te dni kar ni mogel več otresti? Kajti preveč se je zavedal, da je oni tam gori srditi boj med njima že v vsi resnobnosti spoznal, ga tudi sprejel in da pomenijo vse te priprave najbrže veliko več nego nedolžne cevi na mesec in zvezde — da pomenijo znabiti že topove naravnost proti njemu, ki naj ga zadenejo čim bolj v živo, morda do smrti ... Toda kako, oj kako — v tem jr grozna negotovost!

Tudi kmetje pomagajo ugibati. Nekateri se priključijo župniku, večina celo, vendar jih je dovolj, ki bi si dovolili biti drugega mnenja. Kanon proti toči, kakor jih imajo po vinorodnih krajih! v dolini? Res, tu loze ni in kosmatin sam niti polj nima; ali zdi se, da drugače ni brez srca za kmeta in bogat je dovolj, da lahko utrpi stotak bližnjemu v pomoč. Župnik namršči obrvi in zastopnik te razlage umolkne. Ali stolp za brizgalke? Še gasilci v trgu ga imajo, da v njem sušijo gumijske cevi. Pa kaj, ko tista koliba tam gori vsa skupaj ni vredna ene same, a preden bi brizgalka dospela na drugo pogorišče, bi bilo davno vsemu konec! V ti, oni glavi bi se že hotelo napraviti: stolpi so pred vsem za zvonove! Toda kaj vraga naj delajo zvonovi v stari bajti, v seniku!

Naposled se usmili noč izmučenih glav. Ljudje se razidejo po čumnatah, a le, da se že na vse zgodaj prikažejo na pragih in speti strme tja gor. Zaman — mirno stoji puščavnikov dom, nemo v zrak štrli poleg njega sivkati stolp; nič se ne gane.

Naj stopi in pogleda črednik! Toda Luka pravi, da ne gre blizu, ker mu je bradač prepovedal, a kaj se vidi od daleč, je pokazal župnikov daljnogled. Gospoda Jakoba ima tako, da bi žel Neži namignil, ako ne bi ga bil prehitel Matejec sam in dobili odgovor, kakor ga more dati le jezna ženska, če skriva ljubček kaj pred njo. Naposled se je ponudil stari Liščar, da si — najmanj sumljiv — ogleda stvar vsaj s svoje senožeti; no, tudi on se je vrnil brez uspeha: psi kakor risi s kota v kot po vrtu, nikjer človeka, še tiste odprtine v stolpu vse prekrite s sivim platnom.

Ali radovednost je sedaj že ponehavala in naposled ponehala. Drugi, dan, v soboto, se je še malokateri ozrl tja gor. In je lepo odzvonilo poldne in mirno odpelo delopust.

Tu kakor strela z jasnega! Komaj so veličastno odbrneli zadnji zvoki iz farnega zvonika — kaj se ne razlije iz puščavnikovega stolpa čisto in bistro krepko in milo? Da zvonček, pravi zvonček, že skoraj zvon! In poje poje s svojim čudovitim, srebrnim glasom, da presune vso dolino — jo presune tako, da obstane in dvigne glavo še govedo sredi poti, da pade oratarjem na polju motika iz rok, da se široko odprejo vsa usta dol do ustec nedolžnih otrok. Minut je treba, da se omrtvelost razgane.

A tu je sedaj prvi tam gori že tik nad vasjo sredi svoje črede sedeči Luka, ki glasno vzklikne, i da je sam: »Ali nisem zmerom govoril?! Pripravljal se je, zdaj bo začel! Je že začel! O, Kristus, Kristus nebeški!« In se odloči, da takoj, celo uro pred časom, požene živino v vas, kjer gotovo že vse vre in kipi.

In glej, ni jih malo vmes, ki sicer še na pol dvomeč že prikimujejo pred se. Pa so se tudi župniku od groze razširile oči. Kajti naj se mu je misel še vedno zdela preabotna, zdaj se mu je zasvetilo, da bi mogel biti poslanec satanov zmožen tudi te lopovščine. Res, nezaslišano norčevanje, bogokletstvo že! Toda v teh brezverskih časih in v državi, ki je v njej še nekakšna pobožnost na najvišjih mestih prej potuhnjena politika, ti porečejo na vse ugovore in prosvede, da svobodnemu državljanu na sebi nedolžne zabave ni moči zabraniti. In celo, če ga posvarijo, zaprosijo, naj po nepotrebi ne razburja, sleparja ne bo motilo, da ne bi dalje vlačil svoje vrvi, begal neumnih ljudi!

XVII.

Vendar niti tisti dan po zdravi Mariji niti drugi dan do večera zvonček tam gori ni več zapel.

Ali strmenje nad njegovim molkom je bilo skoraj še večje. Zakaj pa si ga je mož kupil potem, za Kriščovo voljo, če ne, da zvoni?! Torej res le za znamenje v sili in potrebi, kakor bi že ta in oni trdil?

To domnevo je izustil prvi župan, po nji je le preburno hlastnil župnik, pa se jima je pridružilo še nekaj mož. Ampak vsi nikakor in Luka posebej ne. Res ni mogel sporočiti, ko se je vrnil pod noč, da je videl s svojega skrivališča za zadnjim grmom na Končarjevem robu kaj takega, kar bi še potrdilo njegovo staro vero: ali bradač je ves dan prebil v stolpu in često stopil v hišo po dleto, kladivo in klešče: očividno le ni še vse prav v redu in je včerajšnje zvonjenje pomenilo samo prvi poskus.

In je starec govoril s toliko vnemo in močjo, da jih je spravil čedalje več na svojo stran, a mu je naposled verjela skoraj vsa vas. Naj so se glave — že iz opreznosti — še vedno rajše premikale od leve na desno, v srcih je mogočno prevladovala tehtnica, da bo pa le črednikova obveljala. In ko je naposled omenila še lepa Neža s posebnim nasmehom in pogledom tja nekam čez hribe, da se čudi, kako je mogel kdo dvomiti, kdor je kdaj s tujcem od blizu govoril, je utihnil zadnji odpor. Kakšno bo to puščavništvo, to je drugo vprašanje, in ta si ga je slikal tako, oni tako; ali da se pripravljajo velike in nenavadne stvari, to so sedaj trdno verjeli vsi.

KO so, že v mraku, odzvonili farni zvonovi, je zato nehote prisluhnil vsakdo. O, in glej: spet je tam gori zapelo, zapelo, zapelo ... pretreslo na novo vsa srca, jih vzrojilo in zbegalo, napolnilo s tajno grozo, samo enega z že besno skrbjo ...

Celo tako porazen je bil dojem dogodka nocoj, da je rekel komaj še kateri tiho besedo in se je skoraj neslišno zaprla dver za dverjo, ugasnila naglo lučka za lučko potem. Kaj bi, ko itak ne moreš do konca! In saj je že za jutri povabljen Luka tja gor in bo najpozneje opoldne vsem jasno, kaj bo in česa ne bo.

Ah da, nikoli ne bi bil sanjal stari črednik, da doživi dan, kakor ga je zajtra doživel! Na vseh vratih glava pri glavi, ko je zbiral živino sredi vasi. O, in potem šele ta mogočni občutek, čim se je okrog osme ure prikazal izza grmičevja visoko gori na planici: da ga na vsakem koraku spremlja sto in sto oči!

Toda le še trenutek in zmagoslavje v njegovem srcu se je umaknilo brezkončnemu strmenju. Ne, mili Jezus, tega Luka ni pričakoval! Vsa skala spremenjena v nekak oltar, na sredi dupline visoko razpelo, na njem Kristus vsaj tako velik kakor desetletni otrok. In tam pri vratih v stolp, dvajset korakov proč, puščavnik sam; toda oj ne več v beli srajci z odprtim ovratnikom: vsa mogočna postava v temnorjavkasti, do tal padajoči halji — kuti bi rekel, ako se prefino blago ne bi tako prelivalo v solncu! — gole noge v opankih, brada sedaj na tem ozadju trikrat bolj veličastna ...

»Torej ste na le ... ste pa le puščavnik, gospod?« je skoraj zagrgral črednik.

Oni ga je dolgo resnobno gledal in potem z globokim glasom odgovoril:

»Čujte, Luka, in povejte ljudem: jaz sem puščavnik v tistem pomenu, kakor po vsi sili hočete vi! In spet sem puščavnik, ker sem se popolnoma ločil od sveta!

Sicer pa kaj me vprašujete, kdo sem in od kod sem prišel?« je izgubljeno gledajoč v daljavo po kratkem molku povzel. »Sodite me po mojih delih! Vsakemu sem na službo za najboljši svet in pomagal bom vsem, kjer bom videl, da morem in smem. Toda pridejo naj k meni samo tisti, ki se upajo to pot zagovarjati pred Bogom in svojo vestjo! Samo tisti, ki vedo, da svarila pred menoj ne izvirajo iz resničnega strahu za njih dušo, samo tisti, ki se zanesejo, da jih skromni samotar nikdar in nikoli ne bo zavajal v greh! Tako povejte in recite, da bodo vsak dan odprta moja vrata od štirih do petih popoldne. Vi pa, Luka, lahko pridete, kadar vas veseli. Enako mi bo ob sleherni uri dobro došla blaga gospa Neža.«

Čim je črednik zasišal to ime, ga je neutegoma zapustil skora ves čudni strah. Oh, pa saj se je tukaj tudi puščavnikov mogočni glas hipoma kakor stopil. »Zopet stoji človek pred menoj!« je občutil Luka in odprl usta, da spregovori.

Toda oni se je spet vzravnal in s trdim glasom nadaljeval:

»Ha! Očitajo mi baje, da predobro živim! Pravijo, da že zato ne morem biti puščavnik, ker imam grmado najboljših steklenic ter zaboje najslastnejših pregrizkov! Ampak povejte, Luka, ali časi niso drugačni, nego so bili nekdaj? Najslavnejši sodi stoje danes po samostanskih kleteh, najizbranejše žgane pijače varijo očetje po njih! In gospod župnik — se on brani piščancev, postrvi in terana kali? Vendar moja stvar ni, da sodim in učim; samo naj tudi od mene nihče ne zahteva zatajevanja, ki daleč presega življenje celo teh, ki so ga posebej posvetili svojemu izveličanju. Vsak bo dajal sam odgovor, vsak naj gleda, da ga bo zmogel, ko pride račun!«

Bogatajev glas je naraščal, pogrmeval že kakor pridigarjev na leči in bi bil kmalu še Luka zaslišal veseli podsmeh. Toda najbrže ga je črednik prekinil bolj zato, ker se mu je le preveč mudilo k stvari.

»Gospod,« je rekel in iztegnil dolgi vrat malo naprej, »ali naj tisto ... to se pravi: ali naj gospe Neži, kakor ji pravite vi, rajši skrivši povem, da pride lahko tudi ona, kadar hoče; to je: ne samo od štirih do petih, ko bodo prihajali drugi ljudje?«

Bogatajeve oči so se hotele zasmejati, a resno je dogovoril:

»Čemu Luka? Vsak lahko ve. Jaz nimam ničesar skrivati in k meni pride samo v poštenju vsakdo. Zopet vam pravim: sodi me po mojih delih!«

Črednik se je popraskal okrog nosu. Pa se je še opogumil:

»No, da ... moj Bog ... Mi že vemo ... vsi vemo, od kod in zakaj tista svarila, kakor ste prej rekli, gospod ... Zato, če vam ravno ni le preveč do te gospe Neže ... in če bi bili rajši, da bi tista svarila ... da ne bi bilo vzroka za tista svarila ... Skratka ker bi vas drugače lahko vlekli čez zobe ...«

Zdaj je Bogataj razumel in dedca strogo pogledal.

»Luka, Luka, vam je li ta žena kaj na poti?« je ostro dejal. »Mar mislite, da bi bili vi več ali manj pri meni brez nje? Kaj se ne bi tudi zdelo, kakor da se koga bojim? Ali pa, da ne mislim vsega pošteno, ako ne, da že doslej ni bilo vse, kakor Bog zapove? Prosim vas celo, stopite še nocoj k nji in ji povejte, da bi rad z njo govoril. Če si hočete zato vi ali kdo drugi misliti kaj hudega, slobodno vam!«

»Oh, saj ne pravim, saj ne pravim ...«

»Potem storite, kakor sem rekel! A zdaj izvolite z mano v hišo, da se malo okrepčate. Vendar predolgo se danes nikar ne mudite, ker vem, da vas vse že čaka. Povejte pa ljudem natanko to, kar sem rekel in pokazal. In še to: kdor pride, naj ne nosi ničesar s seboj, ako ne naprodaj! Niti novice ne vzamem zastonj!«

»Pa ... pa zvonjenje, gospod?« je ustavil Luka in pomignil na stolp.

»A dà ...« se je nasmehnil Bogataj. »Zvonil bom navadno opoldne in zvečer ... To se pravi: znabiti tudi ne ... No, dà, kadar se mi bo zljubilo ...«

»In kaj bo pomeniio, gospod? To bodo gotovo vprašali vsi ...«

»Kaj bo pomenilo? Če bom zvonil ali če ne bom? Če bom? ... I, no ... Eh, nič, Luka! Naj si misli vsak, kar hoče! Saj sem že rekel, da ne iščem časti!«

XVIII.

Lepi Neži je starec pošepnil le toliko, da jo vabi puščavnik posebej in, po tem, kar je pripovedoval vaščanom, si ni mogla predstavljati, da jo čaka, kar je zagledala zdaj.

Prav zato, ker je videl Bogataj v njenih očeh ne samo skrajno presenečenje, ampak že strah, se je podvizal, da jo pomiri.

»Pa kaj ti je, duša?« je je rahlo potegnil k sebi. »Ali ni povedal že črednik?«

»Oh, ali ne tako!« je vzdrtela. »Ne, nisem pričakovala ... nisem mislila, da bo tako grozno!«

»Kaj je groznega, otrok?« se je veselo zasmejal. »Mar nisem isti, ki sem bil? Pa ne, da te bega ta moja uboga cunja? Ako je ona kriva, evo ti je tam!« In v trenutku si je odpel vse gumbe vzdolž sebe, da se je pokazala spet njegova odprta srajca, zalučal haljo v kot ter prižel mlado ženo k sebi.

»Da, tako se vas manj bojim!« se je nasmehnila. »O, ampak povejte, zakaj zopet vse to? Pa ne ... pa ne radi mene, kakor ste hoteli že zadnjič? ...«

»Največ radi tebe, zlato moje! Saj je strašni vladar tam spodaj prepovedal že prav vsakemu k meni. In vsi bi se bili pokorili, da mu nisem preje zopet malo zmešal ... Tudi ti, duša, bi me morata prepustiti žalostni usodi, ti, brez katere ne morem več živeti! ... In tako sem si rekel, da je treba napraviti korak dalje ... K puščavniku, reciva k polpuščavniku bo malo teže zastavljati ljudem poti ... No, kaj praviš sedaj?« ji je privzdignil glavo in ji pogledal v oči.

»Moj Bog, kaj naj rečem?« jih je zbegano povesila. »Saj ne morem reči drugega, nego kar sem rekla že tolikokrat ... da ni prav, da ni prav ...«

»Kaj ni prav, Nežika?« se je nasmehnil s potrpežljivo ljubeznivostjo. »Ali misliš, da bom varal in sleparil? Glej, namenil sem se, da odslej porabim mnogo denarja samo za dobra dela. Res, nihče, ki bo vreden, ne pojde od mene praznih rok! Tako bodo ljudje morali spoznati, da nisem slab človek; in ti sama boš imela oporo in zaščito v njih!«

»Jaz?« se je žalostno nasmehnila. »o, saj se bojim, da bodo radi mene celo vsa vaša dobra dela zaman! Gospod župnik lahko S prstom pokaže in poreče ...«

»Vem, kaj poreče gospod župnik!« jo je nenadoma trdo prekinil. »Vem dalje, kaj še hočeš povedati ti! Toda prav zato te bom zdaj jaz nekaj vprašal, kakor sem te povabil samo zato. Ali vedi, da je vsaka beseda moja silno resna in te prosim, da si do konca odkrita, ko odgovoriš: Nežika, ali me imaš res rada? Ne, vprašal te bom več: Nežika, ali me ljubiš, ljubiš tako, da radi mene lahko vse pozabiš in vse zapustiš?«

Počasi je zdrknila njena desnica z njegovega ramena in gledajoč ob njej v tla, se je vsa stresla.

»O, ali vas ljubim,« je tiho kriknila tn ustnice so ji trepetale, kakor da jo bo vsak hip premagal jok ... »In ali radi vas lahko vse pozabim in zapustim? Saj sem že pozabila, vse zapustila! Moj Bog, saj živim ta zadnji čas kakor izgubljena ... Vsa izgubljena in vendar tudi vsa ... vsa najdena! ... Oh, ne mislim nič več, ne čutim nič več, samo to svojo ..., to svojo strašno ljubezen!« je žalostno zaihtela.

»Čakaj, Nežika!« ji je nežno pogladil obraz. Ali pa tudi veš, koga ljubiš? Ali nisem morda zapeljivec, ki ti govori lepe besede in te potem zapusti; ki ...«

»O, ne ne! To niste!« ga je strastno ustavila. »Sama dobrota vas je, sama miloba, samo usmiljenje! O ... o moj tolažntk, o moj ... moj odrešenik! Joj, saj vas nisem vredna!« je kriknila in se mu nenadoma zgrudila k nogam.

»Magdalena!« se mu je storilo ob vsi osuplosti. Toda preveč ie razumel, da bi mogel napraviti drugače: dvignil jo je in tiho spregovoril:

»Nežika! Misli si, da vse vem, kaj in kako je bilo doslej s teboj. Toda jaz te ljubim — spet te prosim, da razumeš vsako mojo besedo! — Jaz te ljubim, kakor si sedaj! Zato te nikoli ne bom izpraševal o preteklosti, rotim pa tudi tebe, da se nikoli več ne opravičuješ, ne obtožuješ pred menoj!«

Pri teh besedah je osupla obrnila vanj svoje lepe, še vse solzne oči in ga dolgo gledala.

»Res hočete tako?« je vzdrhtela »O, saj imate tudi prav!« je potem počasi prikimala. »Kje je vse tisto! ... Oh, tako se mi zdi, kakor da so le še grde sanje!«

»Saj so samo sanje, dete!« je potrdil. »Resnica pa je, da stojiš sedaj tu ob meni in da si vsa nedolžna in čista ... Kaj ne, da čutiš tako, otrok?«

»Dà, tako čutim ... prav tako ...« je tiho potrdla. Potem pa je nenadoma, kakor da se je zbudila: »In tako bo vedno, kaj ne? Nikoli več me ne pustite, nikoli več me ne sunete od sebe? ... In za vedno bom smela biti čista odslej?«

»Da, duša moja! Samo, če boš hotela iti z menoj ... Pojdeš z menoj, ljubica, kadarkoli in kamorkoli te pokličem?«

»Do konca sveta! O, do konca sveta, ti moj dragi, moj dobri, moj usmiljeni! ...«

»In se ne boš bala več ljudi? Se ne boš bala sramote, opravljanja, preganjanja?«

»Ničesar več! Če bom videla, da me ti braniš, se ne bom bala ničesar več!«

»Potem, dete, stopi sem!« je resno dejal. »Ovij mi roke okrog vratu, kakor se oklenemo močnega debla, ako smo trudni preplavali široko reko: nasloni se mi na prsi, kakor se v končnem zaupanju prepusti žena možu; in daj mi sladke svoje ustnice, da tudi jaz po tolikih grenknstih občutim slast poljuba iz vsega srca! Da, ljubica, kakor tebi, bo tudi meni to prvi poljub!«

XIX.

Še nekaj tednov in leto se je razbohotilo v visoko, dehteče, šumeče poletje.

In tak dan je nenadoma stal pred Bogatajem prijatelj Peter Pipan.

»Tak je vendar res!« je vzkliknil in plosknil z obema rokama.

»Kaj je res?« je z nepremičnim obrazom gledal Bogataj.

»No, da si puščavnik!«

»Iz česa sklepaš, velecenjeni?«

»Iz vsega, vraga! Iz tega zvonika, razpela tam, tvoje kute, ljudskega sporočila!«

»Odpri oči in presodi bolj natančno! Na primer kuto! Je kuta ali ni?«

»Je in ni — saj to je! Ampak če se ti človek ozre v oči, bi dejal, da si pri pameti! Kaj hočeš, kaj hudiča nameravaš s tem?«

»Zabavam se. Neznansko se zabavam!«

»In tudi — spoveduš baje. Mlade žene. Lepa dekleta menda tudi. Oprosti, a govorim, ker je videti, da te očitek ne žali.«

»Dokaži!«

»Dokaži? Kako naj dokažem, če sem bil neštete kilometre daleč?«

»Potem molči! Ali kvečjemu vprašuj, če že moraš! Ampak ne tu! Izvoli v mojo hišo, bolje pod mojo streho! Samo da te ni kdo poslal?«

»Župnik?» se je zasmejal profesor. »Ne. Bil sem pri njem, videl njegovo togoto, toda poslal me ni.«

Ko je Bogataj postavil pred gosta steklenico vina, se je naslonil in dejal:

»Tako! Zdaj sem ti na razpolago!«

»Da vprašujem? Če dovoliš, ti najpoprej povem, kakšno sliko sem si napravil sam: župnik te je začel nadlegovati radi cerkve in maš, ti pa,. kako bi ga izplačal. In zdaj, ko se ti je posrečilo, uživaš, da bolj ne moreš.«

»Ne. Vsaj popolnoma ni tako. V tem, da koga dražiš, v osveti sami je lahko sila veliko užitka; toda ta užitek je naposled bedast in filozofa nevreden. Jaz uživam v stvari sami, stvar samo na sebi — puščavništvo kot tako! To je: puščavništvo je melodija, drugo samo spremljava.«

»Pa mi vendar ne boš dajal razumeti, da si se sam od sebe spomnil na ta ... na ta poklic!«

»To je res. Misel mi je del gospod župnik in zato sem mu brezkončno hvaležen. Sicer je prvi začetnik, nekak predlagatelj bi rekel, prav za prav črednik Luka. Ali kakor se mi je zdela stvar glupa prvi hip, da sem dedca celo pognal, tako jo je pozneje gospod Jakob obračal in obračal, dokler se mi ni pokazala v vsi svoji čudoviti veselosti. Toda čakaj: rekel si, da si si nabral tudi že nekaj ljudskega sporočila. Povej, ali res mislijo kmetje, da sem puščavnik?«

»Vrag vedi! Tako neumni niso, da bi te imeli za svetega Antona. Že zato ne, ker baje svojega sibaritstva niti ne skrivaš. Dalje pravijo, da napotiš vsakega, ki pride v verskih zadevah, na župnika.

Toda razvidel sem prav iz tega, kar so mi pripovedovali — ves včerajšnji dan sem porabil za to raziskovanje — da zaropotaš včasih tudi proti čisto duhovnim pregreham. In imaš baje nekaj uspehov, da bi te zanje zavidal vsak misijonar. Naposled še ti zvonci in kute — ni čuda, če si jih popolnoma zmešal.« 

Bogataj se je tiho zahehetal. To pa je onega naravnost razburilo.

»Toda ti sam najbolje veš, da se ta komedija za stalno ne more držati!« je planil. »Dokler jo misliš uganjati?«

»Dokler me bo zabavala, velecenjeni. In zakaj ne bi se mogla držati, če dovoliš? Ali zapaziš le eno Ahilejevo peto? Se župnik je ni mogel! Pred vsem sem osebno stopil na glavarstvo in si vzel patent na izum. Saj so ongavili in ongavili, ali naposled morali priznati, da si državljan lahko obesi zvonec okrog vratu ali na dimnik, ako sicer ne nadleguje sodržavljanov in tudi drugače ne vtika paragrafom v njih zanke vratu. In glej, jaz ga ne! Pro primo ne sprejmem nikakega darila, da me ne morejo prijeti radi beračenja. Ne učim nobene krive resnice in ne hujskam ljudi ne proti deželni ne duhovski oblasti; nasprotno sem vedno — kakor si me sam pohvalil — priporočal pokorščino napram župniku v svetih stvareh. Nobenega zibanja ne bo za menoj in premnogim, posebno manj čednim ženam, sem priporočal zakonsko zvestobo, devicam še posebej, naj spet odnesejo in za legalnejšo priliko shranijo svoj zaklad. Povrhu sem delil podporo in pomoč na vse strani, ščitil vdove in sirote, poučeval nevedne. Sem jaz kriv, če so se vse te rožice svete Elizabete na ščetinastem župnikovem temenu spremenile v žareče oglje?«

Župnik pravi da si — Antikrist!« se je bolj proti svoji volji zasmejal Pipan. »In resnično se čudovito strinjajo znaki. Bojim se celo, da te mož od te strani pogodi in tudi — podre!« je pristavii že zopet resen.

»Nikakor brate! Antikrist je natanko popisan v svetih knjigah, ki jih imam tudi jaz. In če bo treba, bom tistih par strani vsakomur prebral. Antikrist ne bo hodil v cerkev in se križal z blagoslovljeno vodo, ker bo samo pritajen hudič; bo šuntal in hujskal, zasmehoval vse čednosti in kreposti, deloval samo z denarjem. In ne bo samotaril v seniku nad Končarjevim robom, ampak zunaj po svetlem, širokem svetu s krdelom svojih krivih apostolov in učencev peklensko seme sejal. Kajti naloga mu bo, da pred koncem sveta vse vesoljstvo še zbega in pred sodbo vse zrno preveje. Zdaj pa mene poglej in moje delo ter reci, kje vidiš hudiča?«

»Hm, hm, hm ... Torej ga nameravaš res pregnati, siromaka?« je Pipan zamišljeno zmajal z glavo.»Da ti odkrito povem: smili se mi. Ni napačen človek in meni je mnogo dobrega storil. Vse si je uredil tako lepo, da mu že nekoliko postaranemu ne bo lahko začeti iznova drugod ...«

»Jaz ga nameravam pregnati?« je osupnil Bogataj. »Kaj sam pravi tako?«

»Ne naravnost. In zdi se tudi, da se hoče še boriti. Toda gotovo je njegov ugled že doslej trpel in bo še bolj, ako ne zmaga; kar, kakor vidim, najbrže ne bo!«

»Ugled trpel! Vtepe si nekaj v glavo, recimo nekaj tako nespa* metnega, kakar da moram jaz živeti po njegovem in ne po svojem recepiu. a če ne uspe, sem jaz kriv! Kje je zapisano, da mora obveljati res samo beseda teh gospodov?«

»V takih krajih že. Oni vsaj so tega mnenja. Še ura v stolpu mora iti narobe, če jo obsodijo; to je: če hočejo na ta način pokazati svojo moč. Dvakrat v življenju sem doživel prav ta primer. Razumeti jo treba prijatelj, — comprendre, a potem pardonner!«

»Hvala lepa! Dasi ... dasi tega prav za prav nisem nameraval,« je skomignil Bogataj.

»Česa?«

»Da bi možakarja po svetu premikal, kakor ti trdiš. Ali res ne more dati miru? Smatram te namreč navzlic tajenju za njegovega poslanca, vsaj pooblaščenca brez pooblastila in te vprašam: ali ne bi bilo mogoče nekako premirje? On se ne briga več zame, jaz neham — zvoniti. Mogoče celo, da potem to moje čepenje tu gori izgubi zame samo iz sebe vsak čar ... Razumeš? ... Takole kakor vino brez alkohola, smotka brez nikotina. Dà, mogoče mu še zvon za njegovo cerkev prepustim ... Velja?«

»Ne verjamem ... Saj ne. da se popolnoma zlagam ž njim, a on zdaj nikakor ne more odnehati. Ali greš ti ali on — premirja ni!«

»Potem tisti, ki pojde, ne bom jaz! To pa ne samo zato, ker me zanima nadaljni potek tega boja, ampak bolj, ker me tudi drugače drži tu gori in v teh krajih še marsikaj. In če hočeš vedeti, a tudi če znaš molčati, ti lahko povem celo kaj. Boš molčal, vsaj za sedaj?«

»Bom. Čeprav se mi zdi, da že vem.«

»Ženska seveda. Dovolj sem brodil po svetu, dovolj prebiral, pa se je zgodilo čudo. da sem našel prav tu, Bogu za hrbtom, kar sem vedno iskal. Sprva sem se sam opozarjal, da je zmagala glavno zato, ker ni imela tekmovalk; toda zdaj sem do konca uverjen, da samo zato, ker se jih ji tudi sredi velikega mesta ne bi bilo treba bati! Kvečjemu, da sem v ti samoti laže spoznal njeno vrednost, kakor pride — oprosti primero! — dragulj posebne cene do polne veljave šele, ko je ločen iz družbe.«

»Toda, ljubi moj — ta ženska je poročena!« je vzkliknil profesor, osupel nad to nenadno prijateljevo resnobo.

»O? Torej že kar veš. kdo je? Dà, ta ženska je poročena. In je bila gotovo že ljubica temu in onemu. Saj pač največ radi tega ta boj. Toda to me ne moti. ker je ena izmed žensk, ki ne čutiš njih preteklosti. Da si jo pobral na ulici, rešil iz javne hiše, stoji — nova pred teboj! Zato, ker veš, da se je i sama v sebi rodila šele sedaj, da se je vsaj drugič rodilo novo bitje! Ob taki ženski tudi ne vpoštevaš ovir, teh zunanjih ovir. Poročena je in njen mož živi; tudi moja žena živi; a navzlic tem dvojnim verigam se še nikoli nisva vprašala, kako bi se jih otresla. Pač, ker oba čutiva, da bo treba samo hoteti, kadar bova hotela!«

»Pa ne, da jo nameravaš spraviti celo sem gori? Da napravita pred vsemi javen škandal?« je vzkliknil Pipan.

»Glej, glej! Torej se ti zdi možno?« ga je pogledal Bogataj. »Bogme, da se na to doslej niti spomnil nisem. Ampak hm ... Ne, to ne bi bila srečna misel! Na ta način bi obrnil gospodu Jakobu — ranljivo plat, kakor se včasih izražam. Gotovo lahko trdim, da imam prav toliko pravice do ženske postrežbe, kakor on, ko sem le kakšnih pet, šest let mlajši; toda pri meni bi takšno razmerje še oblasti imenovale konkubinat ... celo neke vrste bigamijo ... Skratka, s tem ni nič ... Pač pa je mogoče, da jo vzamem kam drugam s seboj ... Če se namreč odločim, da pojdem... Ali za zdaj, pravim, ostanem!«

Profesor je vstal, gledal v tla in ni vedel, kaj bi še dejal.

»A, da! Ti moraš nekaj povedati tam spodaj ... Kako si opravil,« se je zasmejal Bogataj. »Reci, da nič. Da z mano ni mogoče govoriti, kar je tudi res. Nje ne omenjaj. Lahko bi ga zavedlo, da mi spet on nastavi — preveč ranljivo stran. Jaz pa želim, da se dvoboj izvrši častno in pošteno.«

XX.

Ko je profesor odšel, je Bogataj odprl svoj dnevnik in napisal sledeče vrste:

»Ako bi bil naprej vedel, da pride danes k meni prijatelj Pipan, in se vprašal, ali mu bom kaj omenil o njej, bi si bil odgovoril najbrže, da ne. In ako se vprašam sedaj, zakaj sem storil, moram reči, da ne vem.

Bo že, da se mi je, kakor pravimo, nenadoma odprlo srce, da sem govoril iz razpoloženja, ki te včasih hipno obide sredi samega pogovora.

A sem še zadovoljen, da sem se 'izdal'! ... Doživel sem tisti trenutek v sebi čuden pojav: da se je bliskoma nekaj razmaknilo v meni, da me je mahoma oblilo čudovito spoznanje: vse, kar govoriš, je resnično in vsaka beseda iz tvojega najglobjega bistva!

In v tistem enem samem hipu sem tudi doumel, kaj na tem bitju me je s tako neodoljivo silo omamilo, prevzelo, kaj bi me bilo omamilo, prevzelo i sredi tisočero drugih morebiti še lepših in stokrat bolj izobraženih žensk ... (Sicer pa sem mnenja, da deluje izobrazba sama na sebi in v ožjem smislu — učenost porečem — na moškega prej odbijajoče ... privlačno kvečjemu na tiste, ki je sami nimajo dovolj ...)

O, ne sladki njen obraz, naj je tudi kakor ustvarjen zame, niti to njeno vilinsko telo, čeprav bi jo zanje lahko zavidala vsaka kraljica — nič tega zunanjega, tega vsakdanjega: tisto je bilo, kar se izraziti skoraj ne da! Tisto, kar pri vsakem človeku tvori čisto posebno in edino njegovo bistvo! Zakaj kakor je po telesu vsak človek različen od vseh milijard nekdanjih, sedanjih in bodočih ljudi, ima njegova notranjost svoje in samo svoje oči, svoja usta, svoje čelo, svojo hojo, svoj glas. In prav te oči, prav ta usta, prav ta glas skupaj tvorijo to določeno bistvo, ki je — čisto samo na svetu ... A zato, ker je samo in je tako strašno biti sam, išče, išče ...

O, in jaz sem sedaj našel! ... Našel prav tako samotarsko dušo, kakor je moja — dušo samotarsko in obenem brezmejno željno življenja. Ah, in še dušo otroka, ki bi jo bila svet in življenje do konca pokvarila, da se ni vedno plaho stiskala ob steno in boječe čakala, kam bi se skrila! Kaj je bilo drugega vsa njena pobožnost, nego beg pred umazanimi rokami, ki so grabile po njej, iskanje zatočišča v krajih, kjer ni vseh teh gnusob. Potem je zagledala mene in tajna slutnja ji je pošepetala, da sem ta, ki jo edini lahko spasi — jaz spet sem polagoma in v svoje največje presenečenje razumel njen obupni pogled ... In zdaj sva oba že izven zaduhlih šotorov mimo prežečih straž na begu v široko svobodo ...

V široko svobodo pravim, ne v široko življenje. Kajti mogoče je, da ne bova iskala dalje. Saj je življenje tudi tu, celo tu gori na ti skali; tudi tu cveto rože in trave, zelene in šume drevesa, žari solnce in blesketajo zvezde ...

Evo, to je vse in rešen moj problem! Ah, ta občutek, ko si gotov, kakor nisi bil še ničesar v življenju: midva sama tu notri za vselej za vselej v varni shrambi, kakor dve lečinki v nepredornem, a prozornem zapredku, enota zase — vse drugo zunaj, vendar tako, da smeš brez skrbi uživati vso lepoto stvarstva, vsrkavati vso njegovo sladkost! Brez skrbi posebej, da se to bitje ne stiska morda le navidezno k tebi, a je v resnici še zvezano s tisočerimi nitkami s svetom, ki ga rahlo vleče, vabi, da je navzlic vsi ljubezni še vedno polno tajnega izdajstva njegovo srce.

***

Včeraj me je osupnila njena hoja. Prej se je držala nekako naprej sklonjena in stopinje so ji bile tudi negotove, iščoče. Zdaj je ponosno vzravnana in noga stopa pred nogo, da prav čutiš, kako ji nategne mišice s slokih stegnih vsak korak ...«

XXI.

Bogataj je del svojega preobilega časa res porabil tudi v to, da je opazoval vreme, posebej primerjal z resnico razne vremenske napovedbe. Tako je često odprl koledar družbe sv. Mohorja s Heršljevim ključem in Veliko pratiko, ki, bolj oprezna, ne izda, odkod ima svojo veliko modrost.

Pregledujoč pa tisto soboto ti knjigi, je slučajno prebral oznanilo evangelija za drugi dan. In obšla ga je norčava slutnja, da gospod Jakob to pot že kar ne bo mogel mimo skušnjave.

V tem hipu je zagledal na ovinku črednika. Ura je bila popolnoma nenavadna in zato si je takoj rekel, da prihaja namesto Neže.

»Gospod!« je začel Luka ves zasopel. »Gospe Neže danes ne bo. Neko telico je pičil gad, pa sem jo gnal v vas in zvedel, da je popoldne prišel gospod župnik kričat nad Matejca, ker trpi tako pohujšanje in pušča ženo k vam. Najbrže ji boste kaj pisali?«

Ko se je starec s pismom poslovil, je Bogataj dlje časa gledal na beli župnikov dom in potem zamrmral:

»Prav, prijatelj! Pa se dajva do konca! Če ni vrag, ti že jutri posvetim!«

In se je potem zajtra istinito izvršilo vse, kakor je pričakoval: Župnik je stopil na leco, prebral evangelij in začel takoj govoriti o njegovi vsebini — vprav o krivih prerokih, njih prevarah in lažeh.

No, besede so bile tako splošne, da je prežalca že zaskrbelo češ: urezal sem se! Tu je duhovni gospod nenadoma okrenil in z velikim glasom nadaljeval: »Doslej sem vam kazal očitne krive preroke, zdaj pa moram razkrinkati skrite, ker se zdi, da vse moje dosedanje svarenje izven tega svetega kraja žal še ni zaleglo, kakor bi bilo moralo!«

Joj, ali glej: v tistem samem premolku, ki ga je propovednik napravil po starih govorniških pravilih, se je bliskoma zableščal vam doli v jasi med moškim in ženskim krilom izza strebra, ki ga je skrivaj doslej, široki, beli puščavnikov obraz!

Naj se je gospod Jakob še tako zavedal važnosti trenutka — navzlic naporom so se mu strašno razširile oči. In v istem hipu se je zasvetilo tudi v najtemnejši glavi, kaj je srditi pridigar nameraval povedati in koga je na pol že imenoval.

Toda to je: ali bo tudi skončal? ... Ali bo mogel iz lica v lice njemu, ki ga zdaj tako nedolžno-zvedavo motri? In še bolj: sme li še potem, ko je oni storil pa res že vse in tudi prav poslednje, kar morejo od njega pričakovati Bog in ljudje? Kaj spreobrnjenje ni očitno, oklonitev popolna?! ...

Ha, ampak če si to spoznal — spoznal, da ti je deska za naskok izpodnesena, potem šele, nesrečnik, te časa najhujše: kako boš, da brez odloga in preden kdo opazi, spremeniš smer in planeš na levo, dočim si trdo gledal desno?

Oh, in gospod se res lovi: jeclja, menca, da ga je čedalje teže gledati.

Potem, kakor da je vsaj iz najhujšega pomagal sam Bog: govor dobiva zopet nekako podobo. Res so očitki še dalje samo klavrno splošni — le prav izza brda mora biti za krivega preroka stari vaški krojač, ki mu včasih iz nekdanjega njegovega klatenja po Nemškem udari kak zmeden socialističen spomin na dan — ali ljudje se vnovič upajo dvigniti glave in tisti, ki je držal, da ga je sosedni komolec kdaj podregal, ga zdaj umakne.

Tu — je pa tako, da vse oči neprestano gredo z župnikovega obraza na puščavnikovega in spet nazaj — tu Bogataj nenadoma iztegne vrat, obrne glavo na žensko stran, s pogledi poišče Nežo in se — nasmehne.

O Bog, kako je že prej bolj in bolj bledi župnik smrtno prebledel! Saj se bo zgrudil! Potem nekako, kakor da hoče v strašnem srdu vzplamteti, ko že meri s trepetajočim prstom proti sredi cerkve. Ali ne, trdo se je ukrotil. Ukrotil pač, a ne več osvestil: še dve, tri minute nekaj plete, šibko premika roke, trese z glavo — nenadoma umolkne, izreče tih amen in poklekne k molitvi po pridigi.

Vse kleči, vse sklanja glave nizko k tlom, samo orjaško puščavnikovo telo visoko stoji — telo strašnega, končnega zmagovalca.

Bogataj stoji in s šegavim pogledom motri te glave, osobito one tam pod pestrimi rutami. Najbrže se smehljajo ... posluša celo, ali ne začuie spet pridušen smeh, kakor ga je začul vmes poprei. Toda vse je tiho, celo čudno tiho ...

Tu se spomni Pipana. Gotovo bo na koru. Obrne se in pogleda gor. Res, prijatelj se nagiba globoko čez rob in kakor da ga je že čakal. Toda na smehljajoči Bogatajev pogled odgovori s trdim, jeznim. Nato namigne proti izhodu, pomigne še enkrat, še bolj določno, naposled srdito in zapovedujoče.

Bogataj skomigne, potem prikima. Ljudje se mu umikajo s prej neprijaznimi pogledi — moti jih pač v molitvi.

Zunaj Pipan že čaka. Srašno mračen mu je obraz.

»Tako! Zdaj si jo pa napravil!« sikne.

Bogataj razume: prijatelj je nejevoljen, ker njegov varovanec, tako do konca osmešen, prav mora iti. Toda potolažil ga bo: ako mu župnik uredi stvar z Matejcem, to je, ako pregovori dedca, ki od take žene itak nič nima, da mu Nežo prostovoljno in v miru prepusi, potem je pripravljen — vprav, ker je popolnoma zmagal — da se umakne on sam. Res, ljudje se bodo še nekaj časa smejali, mogoče celo zgražali in razburjali, ali naposled vse pozabi in prizadeti prebole.

Že je odprl usta, da to razloži, ko je Pipan srdito povzel:

»Svetujem ti, da sedaj nemudoma izgineš! Kaj pa si mislil, bedak, da ti ne rečem hujšega?«

»Kaj?« je zategnil Bogataj ves osupel. »Zdaj, ko sem ga na vsi črti pobil?!«

Pipan ga je gledal, kakor da dvomi o njegovem razumu.

»Ti si njega pobil? Kaj si res slep in gluh?«

»Ne razumem te.«

»Ker menda, gosposko dete, še pojma nimaš, kaj je ljudstvo. Drugače ker ne bi bilo mogoče, da svoje glupe šale preneseš v — cerkev! Dokler si dražil človeka zunaj — osobito zato, ker mož zbog svoje precejšnje ošabnosti in trdote, a tudi prejšnjega, vsem prilično znanega razmerja s tvojo ljubico ni posebno priljubljen — je bil marsikdo, morebiti celo večina nekako s teboj; zdaj pa, ki si prišel izzivat ne več duhovnika, čeprav grešnika, ampak naravnost mašnika, onečaščat sveti kraj, si spravil še zadnjega človeka na njegovo stran. Glavo stavim, da tudi njo, Nežo, ako že hočeš vedeti!«

»Kaj? Nežo? Ali si znorel?!« je prestrašen kriknil Bogataj.

»Jaz vsaj ne dvomim, ki svoje ljudi poznam!« je malo manj trdo odgovoril profesor, videč to grozo v prijateljevih očeh. »Lahko pa jo bom vprašal še danes. Zakaj zopet ti svetujem, da nemudoma odideš. Ni izključeno, da pride župnik med mašo popolnoma k sebi in na koncu spregovori. Dovolj bo ena beseda, da se ti kaj zgodi. Ne pozabi, da imaš radi Neže že precej nasprotnikov in da je bilo mnogo pohujšanja zadnji čas! Imaš denar pri sebi?«

Bogataj je topo gledajoč pokimal.

»Potem daj ključe sem! Jaz edini lahko jamčim za tvojo lastnino. Stopi do Škofelj peš, tam si vzemi voz in se odpelji na železnico, ako ti je na tem, da še danes dospeš med ljudi! Premisli vse in sporoči čim prej, kaj naj s tvojimi stvarmi! Kar see tiče Neže, ti dam še besedo, da je ne bom odvračal od tebe. Sicer ji lahko pišeš na moj naslov. Pojdi zdaj! V meni imaš prijatelja in bodi brez skrbi! Takoj po obedu pojdem k tebi in poskrbim, kar je treba. Na pse bo gledal Luka, ki ga najbolje poznajo.«

»Niti toliko ne smem počakati, da bi prišla iz cerkve, da bi še enkrat ...?«

»Ne! Ne draži ljudi! Z Bogom! Jaz grem nazaj, da vidim, kaj bo!«

Stisnil je prijatelju roko in se naglo vrnil v cerkev.

Še za hip je Bogataj ostal tam, premišljujoč, ne bi li prej vsaj še enkrat stopil domov. Ali odhod bo potem še grši, ko bodo po cesti ljudje. Res se nikogar ne boji, toda tudi do kakih surovosti mu ni. In naposled ni dvoma, da bo v Pipanovih rokah vse popolnoma varno, peš pa itak ne more ničesar vlačiti s seboj.

»Vrag vzemi vse skupaj!« se je trpko nasmehnil in se nato naglo napotil po cesti proti Škofijam. In vedno hitrejši mu je bil korak. Samo na zadnjem ovinku se je še enkrat ozrl, pogledal tja gor na svoj domek in globoko zavzdihnil. Saj je moralo priti in je že skoraj težko pričakoval, a da se poslovi tako, tega ne bi bil pričakoval! Ampak naj reče Pipan, kar hoče — najkasneje danes teden bo Nežika za njim! ...

***

Pet dni pozneje je Bogataj prejel od prijatelja tole pismo:

»Tvoj list je včeraj prišel. Zgodi se vse, kakor želiš. Luka je skoraj znorel od veselja, da bo imel streho na stare dni. Danes je bil že v trgu, da ga prepišejo. Notar pravi, da moraš poslati pravilno pooblastilo na moje ime. Vse ostalo dobiš po železnici — tudi zvon, ako ne določiš drugače; župnik ga odločno odklanja ...

Ah, prijatelj, in sedaj pride najtežje ... Je vse zaman — Neža noče. Pravi, da je v nedeljo do konca spoznala, kakšen brezverec moraš biti, a z brezbožnikom ne mara nikakih zvez. Trdno pričakujem, da te prav ta odgovor — ozdravi ...

Prihodnje dni nameravam priti k tebi, da se domeniva o vsem. Najbrže se tudi jaz še to leto preselim v domovino; če boš hotel, si ustanoviva nekakšno skupno življenje. Ni vrag, da se bova tvojemu puščavništvu še često veselo smejala!

Za danes mi bodi iskreno pozdravljen, ti moj dragi trsteniški ex-Antikrist!«