Anno Domini
| Anno Domini (Sodobnost, 1973, letnik 21, številka 2) Janez Menart |
| |||||||||
Pri oknu v stolpu kloštra, zazrt v rumenkast list,
sloni s peresom v roki za pultom brat kronist.
Pod zidom sredi dvora šumlja rumena lipa
in v vetru s koncem veje po šipah lahno tipa.
Z nje list za listom pada, kot dnevi z veje let.
V zidovih je samota, tam zunaj širni svet.
Tam zunaj je življenje, je sreča in je beda,
so rojstva, svatbe, smrti, hrup reda in nereda.
Tam zunaj je vrvenje, tam od vasi do mest
drži sem, tja vse polno stezá, potí in cest.
Tam tehtajo tovóre, tam za srebrne funte
zastavljajo gradove, vasi, ljudi in grunte.
Tam meč se križa z mečem za pravdo in za čast,
a s krono se stanovi za davke in oblast.
Tam Oger kolje carske, tam kuga, glad morita,
tam po cerkvah iskrijo se turških konj kopita.
Tam sijejo dvorane, tam v zvenu polnih kup
se spletajo zarote in v vino stresa strup.
Tam v neprestanih sporih zaradi hub in tlake
moré graščaki kmete in puntarji graščake —
tam zunaj je življenje, ki pljuska noč in dan
čez hribe, čez doline ob stari samostan.
A on, kronist, ob pultu s pomakanjem peresa
samoten, tih, pozabljen si služi pot v nebesa.
In gleda to življenje, ki s smrtjo se bori,
in ve: kar on zapiše, le tisto preživi.
In marsikaj zapiše, a marsikaj ni vse —
opat pove mu sproti: to da in tega ne.