Anno Domini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Anno Domini
(Sodobnost, 1973, letnik 21, številka 2)
Janez Menart
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pri oknu v stolpu kloštra, zazrt v rumenkast list,
sloni s peresom v roki za pultom brat kronist. Pod
zidom sredi dvora šumlja rumena lipa in v vetru s koncem
veje po šipah lahno tipa. Z nje list za listom pada, kot dnevi z
veje let. V zidovih je samota, tam zunaj širni svet. Tam zunaj
je življenje, je sreča in je beda, so rojstva, svatbe, smrti,
hrup reda in nereda. Tam zunaj je vrvenje, tam od vasi do
mest drži sem, tja vse polno steza, poti in cest. Tam tehtajo
tovčre, tam za srebrne funte zastavljajo gradove, vasi, ljudi
in grunte. Tam meč se križa z mečem za pravdo in za čast, a s
krono se stanovi za davke in oblast.

Tam Oger kolje carske, tam kuga, glad morita,
tam po cerkvah iskrijo se turških konj kopita.
Tam sijejo dvorane, tam v zvenu polnih kup se
spletajo zarote in v vino stresa strup. Tam v
neprestanih sporih zaradi hub in tlake more
graščaki kmete in puntarji graščake — tam zunaj
je življenje, ki buta noč in dan čez hribe, čez
doline ob stari samostan. A on, kronist, ob pultu
s pomakanjem peresa samoten, tih pozabljen si
služi pot v nebesa. In gleda to življenje, ki s
smrtjo se bori in ve: kar on zapiše, le tisto
preživi. In marsikaj zapiše, a marsikaj ni vse
—-opat pove mu sproti: to da in tega ne.