Anjuška

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Anjuška
Rihard Drolle
Izdano: Slovenec 45/209 (13. 9. 1917), 1−2.
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bilo je leta 1915. v sredi poletja. Prideljen sem bil k poveljstvu neke pehotne brigade. Imel sem streho za sebe in svojega konja v skednju nekega bogatejšega kmeta, nedaleč od poveljstva.

Proti večeru nekega lepega dne sem dobil povelje, nesti poročilo k polkovniku pešpolka ...

Osedlal sem konja in hotel odjezdili, ko mi prinese mojega kmeta hčerka kuhanega mleka in kos kruha. Mleko sem spravil v steklenico, kruh pa v torbo. Dekle pa je medtem vtrgalo v gredi vršiček rožmarina in ga vtaknilo konju v uzdo. Meni je nato dala roko v slovo, konja pa je prijazno pogladila po vratu in odjezdil sem ...

Jezdil sem počasi po še precej lepi cesti med lepimi travniki in livadami. Solnce je pričelo zahajati in se veselo smehljalo z azurnega neba, kokor bi ničesar ne znalo za vojsko in ne čutilo bede nas zemljanov. Z livad pa je mehak vetrič prinašal ono omamljujočo vonjavo, ki človeka zasniva v nekake mehke sanje. Nežne cvetke, ki so klile ob cesti, so priklonile svoje pisane glavice, kakor bi se bale, da bi si ne zaprašile kelikov s prahom, ki se je dvigal izpod kopit mojega konja. Sem iz gozda, kateremu sem se bližal, pa so mi zadonele na uho vsakovrstne melodije ptičev, celo črn kos s svojim večno turobnim glasom jim je pomagal. Medtem je bilo solnce že zašlo in večerna rosa se je iskrila na cvetkah in vejah dreves kakor se iskri solza na žametnih trepalnicah devojke. Zbudil sem sc iz sna in zopet se mi je zdela narava kakor bi jo občudoval v sanjah in te sanje so sc mi zdele kakor ena sama neskončno lepa povest ...

Nategnil sem vajeti in konj se je nejevoljno spustil v tek. Mogoče je tudi on sanjal, sanjal o zlatem ovsu in dišečem senu ...

Izza gozdnih vrhov je izplavala luna, ptički so utihnili in zavladala je tišina; le tam v ospredju je tuintam počil kak strel vedno čuječe poljske straže.

V eni uri sem dospel iz skrivnostno tihega gozda in zapazil ob robu istega lep križ na lepo ozaljšanem grobu padlega ulanca — Hrvata. Stopil sem s konja in odkrite glave ter v mesečnem svitu napisal pod ime junakovo:

Vojna še vlada.
Ti pa v tihi spiš gomili.
Tvoje grude boj nemili
ne napada.
Tam po tiru
vojsko vozijo vozovi.
Ti pa sanjaš pod cvetovi
sen o miru ...

Požuril sem se nato zopet na konja in v pol uri dospel v majhno gališko vasico, ki pa je že snivala v sanjah ...

Vprašal sem stražo, ki je stala ob vhodu vasi, kje je polkovno poveljstvo. Pokazali so mi malo lično hišico, kjer je še brlela luč. Stopil sem raz konja in oddal v hiši pri delu sedečemu polkovniku poročilo. Ko je polkovnik poročilo prečital, mi je dal za njega potrdilo in meni za nameček par cigaret. Nato sem stopil iz sobe in šel iskat prenočišča. Kmalu sem našel ličen hlev. Privezal sem konja za jasli, ga razsedljal in mu vrgel za pod zob par snopov ovsa, ki so ležali razmetani po dvorišču. Konj jc veselo jedel, jaz pa sem povžil mleko in kruh, katerega sem prejel pri odhodu, nakar sem vstopil v hišo, kjer je še brlela leščerba.

Soba, v katero sem vstopil, je bila snažna in lepo pospravljena. Pri mizi v kotu pa je sedela stara majka pri kakih 50 letih in molila rožnivenec. Pozdravil sem majko, ona mi je istotako odzdravila, potem pa jc šepetala molitev dalje. Vsedel sem sc na klop in si zapalil eno izmed podarjenih mi cigaret. Majka je kmalu dokončala svojo molitev, odložila je rožnivenec na polico in me vprašala odkod prihajam. Povedal sem ji, da sem postavil svojega konja v njen hlev in da za sebe prosim ležišča. Takoj mi je napravila posteljo na klopi, na kateri sem sedel. Nato pa je sedla za mizo in zaplakala ... Začudeno sem jo vprašal: »Majka, zakaj plakaš?« Ni mi odgovorila, ampak še močneje je zaihtela. Precej časa je trpela predno se je umirila. Obrisala si je solze z ovenelega obličja, sedla bliže k meni in začela pripovedovali:

»Lepo smo živeli, ko še ni bilo vojne. Imela sva z možem tri otroke, dva sina in eno hčerko Anjuško. Pa žalibog, moralo je priti do vojne. Šla sta oba sina, borila se in — padla za domovino. Ni mi žal za njiju, saj je moralo tako priti. Ponosna sem, da sem jima mati, ker padla sta kot junaka. Le Anjuška jih ni mogla pozabiti, kajti ljubila ju je kakor je znala ljubiti samo ona. Dva meseca po smrti mojih sinov so se morali naši umakniti in Rusi so pridrli v naše selo. Kruto so gospodarili tu vsi, posebno pa kozaki. Še bolj pa so zdivjali, ko jih je naša vojska zopet butala nazaj, kajti vedeli so, da se morajo kmalu umakniti. Prijeli so nekega dne mojega moža, ki je delal na polju rekoč, da je vohun. Nič niso pomagale moje in Anjuškine solze in prošnje, odpeljali so ga zvezanega v daljno Rusijo. Zbolela sem od žalosti in umrla bi bila, ako bi me ne negovala in tolažila Anjuška. Bilo je nekega dne proti večeru, ko so se morali Rusi umakniti iz našega sela. Jaz sem bila že malone ozdravela in sedeli sva z Anjuško pri mizi in se pogovarjali. Okrog polnoči pa prijezdijo kozaki na naše dvorišče. Privezali so konje in jim nametali najlepšega ječmena, sami pa so preklinjajoč pridrli v sobo. Šest jih je bilo, svoje sulice so postavili v kot, sedli so za mizo in zahtevali večerjo. Bali sva se jih z Anjuško in postregli sva jim kakor sva najbolje znali.

Ko so se najedli, je eden izmed njih stopil k Anjuški in jo hotel poljubiti. Anjuški pa je zavrela kri in udarila je kozaka s pestjo v obraz.

»Ha, dekle, kako se me upaš biti po obrazu, enaka si svojemu očetu, ki je bil vohun, ni čuda — saj si njegova hči!« se jc zadrl divjak. Drugi so nato vstali izza mize in eden je prijel Anjuško za roke in rekel: »Ti prevzetna divja ptička moraš z nami.« Prosila jih je Anjuška na kolenih naj jo puste, da zamore skrbeti za mene bolno starko. Prosila sem jih tudi jaz naj se usmilijo, a zaman. Divje so se zakrohotali, rekoč:

»Pogini starka, če ne moreš živeti brez nje! Ta krasna ptica pa mora z nami.« Vlekli so jo na dvorišče in jo posadili na konja; potem pa se še sami zavihteli nanje. Anjuška je zaihtela in mi zaklicala: »Majka, ne žaluj preveč, vrnem se!« »Ne vrneš se ne, ti preje postrižemo peroti!« so se zadrli kozaki in v divjem galopu odjezdili z mojim zakladom z Anjuško v temno noč« ...

Starka se ni mogla več premagovati in zopet je zaplakala. Smilila se mi je, ali tolažiti se jo nisem upal, kajti prevelika je bila njena bolest ...

Legel sem k počitku in zasanjal sem o lepi Anjuški in kozakih ...

Drugo jutro zarano sem potolažil starko in odjezdil zopet nazaj skozi gozd in travnike in zopet so me pozdravljale ptice in zopet se mi je smehljalo solnce, jaz pa sem mislil na Anjuško.