Anja in Matej

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Anja in Matej
Tatjana Kokalj
Spisano: Ingrid Križaj
Izdano: Kokalj, Tatjana (2004). Anja in Matej. Čedad: Zadruga Novi Matajur, samozaložništvo. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




Sestrica in bratec[uredi]

V Rožni ulici živita sestrica in bratec. Anja in Matej. Stanujeta v hišici z belo ograjo, rožami na oknih in majhnim dvoriščem, kjer se igrata. Hiše v ulici segajo skoraj do neba. Kadar pogledata skozi okno, vedno zavzdihneta: »Le kje je sonce? Kje letajo ptice in kod hodijo oblaki?« Nekega dne je bratec šepnil sestrici: »Pojdi z menoj, greva pogledat, kaj se skriva zadaj za hišami.« Sestrica si je obula nove čeveljčke in prijela bratca za roko. »Kam jo mahata?« ju je vprašal Žiga, ki jima je pritekel nasproti. »Na drugo stran mesta,« sta kratko odgovorila. »Me vzameta s seboj?« se je ponudil fant. Bratec in sestrica sta prikimala. Ko so prečkali mostiček, je nasproti prikorakal Gal. »Greš z nami?« so vprašali in Gal se je strinjal. Pa niso hodili dolgo. Pritekla je še Pija in se pridružila druščini. Pot se je vzpenjala in spuščala, šla mimo hiš in vrtičkov in nazadnje zavila proti igrišču. Tam so se gugali otroci, se spuščali po toboganu in plezali po vrveh. »Zdaj vem, kaj je zadaj za hišami,« se je razveselila sestrica. »Prijatelji!« »Pridružite se nam,« so zaklicali otroci na igrišču in veter na nebu se je toplo zasmejal.



Jež na veji[uredi]

»Pojdiva v gozd in naberiva kostanj,« sta sklenila bratec in sestrica nekega toplega jesenskega popoldneva. Prijela sta se za roki in odhitela po poti, posuti z rumenim listjem. Tišino v gozdu je nenadoma prekinilo glasno kričanje in razburjanje. »Poglejte,« je rohnel medved, »ježek je splezal na drevo in ne more več dol.« Sestrica in bratec sta pritekla bliže in v rumeni krošnji opazila ježka. Kazalo je, da bo zdaj zdaj padel na tla in se nevarno poškodoval. Sestrica je od strahu zamižala, bratec pa jo je tesno stisnil k sebi. »Ježek, splezaj dol,« je prosila lisica. »Polomil si boš iglice!« je boječe klical jazbec. Ježek pa nič, kot da ne sliši prigovarjanja na gozdnih tleh. Naenkrat je zapihal močan veter. Ježek na drevesu se je zazibal, izgubil ravnotežje in se odlepil z veje. »Auuuuuu!« so zajele sapo gozdne živali in nekaj trdega je priletelo na gozdna tla. A glej ga spaka. Z drevesa sploh ni padel jež, ampak kostanjeva ježica. Razprla se je in po tleh so se vsuli rjavi sadeži. »Kostanj!« sta zaklicala bratec in sestrica in ga hitela nabirat v košaro. Živali so se spogledale in zmajale z glavami: »Od tu spodaj je izgledalo, da je v krošnji skrit jež,« so zatrjevale. Niso pomislile, da je prišla jesen, saj je sijalo toplo sonce in so na vejah prepevali ptički.



Zapuščena metla[uredi]

Sestrica in bratec sta pospravljala domače dvorišče. Joj, koliko reči se je nabralo. Razbit rožni lonček, metla, kanglica brez ročaja, zlomljena lopata, grablje z enim zobom, košara brez dna in stolček le z dvema nogama. Na samokolnico sta naložila nepotrebne reči in drug drugega vprašala: »Kam naj odneseva to šaro?« Takrat se je proseče oglasila metla s ščetinami, ki so kot razmršeni lasje štrleli na vse strani: »Naj ostanem z vama.« Bratec in sestrica sta debelo pogledala. »Ne potrebujeva te. Prestara si in izrabljena. Ne pometaš več.« Metla je tiho zacvilila: »Ko sem bila nova, so z menoj pometali velika dvorišča. Pokukala sem v najbolj skrite kote in pometla vsak list, ki je ležal na tleh. Zdaj, ko sem stara, pa me hočeta zavreči.« Sestrica in bratec sta se presenečeno spogledala in stara izrabljena metla se jima je zasmilila. »Pa ostani z nama,« sta privolila in tisti hip se je oglasila še lopata. »Nočem od doma,« je odločno rekla. In za njo so začeli protestirati še stolček, kanglica, košara, lonček in grablje. »Ostali bi radi!« so govorili drug čez drugega. Bratec in sestrica sta brez besed zložila ropotijo s samokolnice. V hiši sta poiskala orodje ter pričela popravljati odslužene reči. Metli sta pritrdila nove ščetine, kanglici ročaj, lopati sta zamenjala leseno držalo, grabljam pa sta vstavila nove zobe. Lončku sta prilepila manjkajoči košček, košari sta s časopisom zapolnila dno ter stolčku naredila manjkajoči nogi. »Še bomo skrbeli za vrt, dvorišče in rožne gredice,« so obljubili popravljeni predmeti.



Slastna žemljica[uredi]

Bratec je tisto jutro sedel na kolo in se odpeljal do pekarne. Vso pot do tja so se mu cedile sline. Gospa v pekarni je fantiču v košarico potisnila dve zapečeni žemlji. Bratec je zdrvel proti domu, kjer ga je čakala sestrica. Blizu doma je dečku prekrižal pot mucek Fedja. Prijazno je zamijavkal. Bratec je pritisnil na zavoro, prislonil kolo k ograji in stekel k mucku. A mucek je visoko dvignil rep in jo pobrisal na travnik. Bratec je pozabil na žemljico in kolo ter stekel za njim. Dolgo časa se je igral z malim črnim Fedjo, ki se ni naveličal plezanja po drevesu, skakanja v travo in tekanja po dolgi potki. Sonce je počasi zapustilo cesto in vrglo dolge sence na travnik. Bratec se je spomnil na sestrico, ki je bila gotovo že zelo lačna. Zdrvel je h kolesu in se že hotel odpeljati, ko je opazil, da je košara prazna. Žemlji sta izginili. Bratec je preiskal vse kotičke, pogledal za grm, po dolgi cesti, a zaman. Razburjen je sedel na tla in si podprl glavo z rokami. »Le kdo mi je odnesel žemlji?« je premišljeval. Takrat je nad njegovo glavo zletela sinička. Bratec ji je sledil s pogledom na drevo. Tam so se med porumenelim listjem skrivale njene prijateljice. V kljunčkih so premlevale drobtinice in zadovoljno čivkale. Bratec je sedel na kolo in se odpeljal nazaj proti pekarni. Morda je ostala še kakšna žemljica za sestrico! Z njegovo so se že pogostili ptički za malico.



Novoletna jelka[uredi]

Bil je mrzel zimski dan. Tako hladno je bilo, da bratec in sestrica niti skozi okno nista upala pogledati. Nosek jima je škrlatno pordečil, če sta ga le za hip naslonila na mrzlo steklo. »Po novoletno jelko morava,« je čez dolgo časa rekla sestrica in hitela vleči iz omare tople šale in rokavice, bundo in debele hlače. Bratec je nejevoljno zmajal z glavo. A tudi on si je nadel debelo kapo in se zavil v šal. Kmalu sta stekla po zasneženih stopnicah v mrzel dan. Gozd je molčal in drevesa so bila skrita pod snegom. »Poglej, tista jelka je najlepša,« je rekla sestrica in pokazala na srebrno drevo, ki se je bohotilo sredi jase. »Pustita me!« je zašumela jelka. Sestrica in bratec sta se spogledala. »Pa posekajva vitko smreko,« je predlagal bratec. »Ne odpeljita me iz mojega gozda,« je dahnila smreka. Tudi majcena smrečica, debelušna jelka in celo smreka z zlomljenim vrhom so zaklicale: »Nikamor ne gremo.« Naenkrat so prileteli krivokljuni. Sedli so med zasnežene iglice in sneg se je drobno usul na tla. »Najlepše okrašena drevesa smo,« so zašepetale smreke in jelke, ki so zibale ptice na svojih vejah. Bratec in sestrica sta občudovala ptičke, ki so se bleščali kot rdeči balončki. »Ne bova sekala dreves,« sta sklenila. »Le kje bi se gugali krivokljuni, če ne bo smrečic?«



Mraz[uredi]

Tiho je naletaval sneg. Hiše v Rožni ulici so dremale. Drevesa so se z dolgimi vejami naslonila k tlom. Ptice so skrite pod žlebom čakale na snežne rokavice, ki jih je zanje pletla zima. V beli hiši na oblaku je rogovilil Mraz. Oblečen je bil v puhast bel plašč, noge so mu greli beli škornji, zavit je bil v bel šal in na glavi je imel belo kapo. Odprl je predal v stari beli omari in pobrskal po njem. »Čas je, da pobarvam to črno mrzlo noč,« je rekel in segel po barvice. Izbral je belo, ki se blešči kot biser in tisto, ki je mehka kot smetana, srebrno, bledo sivo in svetlo modro. Z nahrbtnikom polnim barv je stopil v zimsko noč. Mimo je prihrumel veter in dobre volje puhal predse beli dim. Mraz je v roke vzel barvice. Avtu sredi ulice je pričaral dolgo brado, dimniku veliko kučmo in pticam je nataknil tople bele rokavice. Razgrnil je dolgi beli šal in vanj je zavil še hišo, drevesa in cesto. Celo noč, ko je Rožna ulica spala, je namakal čopič v bele barve. Vijugal je z njimi in risal po oknih ledene rože z velikimi cvetovi in nazobčanimi listi. Ko je zjutraj legel k počitku, sta se bratec in sestrica zbudila. Pokukala sta skozi okno v beli dan in navdušeno zaklicala: »Prišla je bela zima in prinesla celo naročje zimskih rož.«



Prestrašeni pikec[uredi]

»Houuuuu,« je v pasji uti žalostno zalajal Pikec. »Že spet ima hude sanje,« sta hkrati rekla bratec in sestrica. Čeprav je bilo sredi noči in je zunaj zavijal veter, po ulici pa je ležal še sneg, sta stekla po mrzlih stopničkah. Pokukala sta v pasjo uto. »Zakaj jokaš?« je vprašal bratec in se sklonil globoko k pasji kepici, ki je žalostna zavijala. »Bojim se,« je zajavkal Pikec. »Strah me je vetra in črnih vej, ki se sklanjajo k tlom.« »Saj si pes, hišni čuvaj, ne sme te biti strah,« je rekel bratec in sestrica je prikimala. »Strah me je,« je ostal pri svojem Pikec. »Nočem čuvati hiše niti poslušati vetra, ki tuli. Odnesita me noter,« je še dodal. »In kdo bo čuval hišo?« sta vprašala hkrati sestrica in bratec. Pikec je skomignil z glavo in pomahal z repom: »Ne vem. Nikoli me nista vprašala, ali želim biti hišni čuvaj. Kar potisnila sta me v uto in zdaj me je strah. Od groze se bom vsak hip polulal.« Bratec in sestrica sta se spogledala. »Morda ima Pikec prav. Res ga nisva nikoli vpraša, ali bi čuval hišo in odganjal razbojnike. Niti pomislila nisva, da ga je strah noči in vetra,« sta glasno premišljevala. »Vzameva te v hišo,« sta sklenila. »V hiši boš ostal, dokler ne zrasteš. Ko boš dovolj velik, boš zopet odšel v pasjo uto in naju čuval.« Pikec je prikimal. Do takrat je še zelo daleč. Morda si bo izmislil nov izgovor, saj se v temno mrzlo uto ni želel več vrniti.



Zaspančkov palček[uredi]

Noč je bila. Bratec in sestrica sta ležala v postelji. Zehala sta in si vlekla odejo čez glavo, a nista mogla zaspati. »Štejva ovce,« je predlagal bratec. Ko sta jih preštela že šesto trinajst, še vedno nista zaspala. »Pogovarjajva se o najbolj dolgočasnih rečeh,« je predlagala sestrica. Govorila sta o blatni poti, strganih škornjih, o zlomljeni veji in loncu z luknjo. Nič ni pomagalo, še vedno nista zaspala. Čez dolgo časa je narahlo zacingljalo. V sobo je vstopil palček z dolgo belo brado. Sestrica in bratec sta ga presenečeno pogledala in vprašala: »Kdo si?« »Sem Zaspančkov palček,« je šepnil bradaček in sedel kraj postelje. »Vsak dan obiščem otroke in jim razdelim sanje. A danes sem zelo pozen.« »Zakaj si prišel šele zdaj?« sta vprašala oba hkrati. »Mala žabica ni hotela zaspati. Povedal sem ji sedem pravljic, ji v posteljo položil dvanajst najlepših sanj, a žabica je imela odprte oči in je regljala brez konca. Šele ko je vstala luna na nebu, je zaspala.« »In kam si šel potem?« se je oglasila sestrica. »Hitel sem od hiše do hiše, prepeval najlepše uspavanke in pripovedoval najbolj prijazne pravljice. Šele sedaj sta prišla na vrsto vidva, saj živita v zadnji hiši v Rožni ulici,« je rekel Zaspančkov palček, globoko zazehal in zasmrčal. »Bodiva čisto tiho,« sta rekla bratec in sestrica, »da ne zbudiva Zaspančkovega palčka. Niti ganiti se nista upala. Brez pravljice in brez sanj sta tudi onadva zaspala.



Zlata ribica[uredi]

Bratec in sestrica sta prišla k reki. Sklonila sta se k vodi in jo zajela z vrčem. Ko sta pogledala vanj, sta opazila, da v vrču plava riba. Sestrica je prislonila obraz k ribi in šepnila: »Si zlata ribica, ki izpolnjuje želje?« Riba je dvignila glavo in naveličano prikimala: »Nekoč sem res izpolnjevala želje, a če vama povem po pravici, sem tega do grla sita.« »Kaaaj?« se je začudila sestrica. »Ne izpolnjujem več želja,« je zatrdila riba. »Vseeno mi je, če ostanem za vedno v vrču.« »Si ravno danes nehala izpolnjevati želje?« je silila vanjo sestrica. »Že pred mnogimi leti sem se tako odločila. A doslej me ni nihče več ujel in tega nisem mogla nikomur povedati.« »Če nama ne boš izpolnila želje, te ne izpustiva,« se je razjezil bratec. »Krasno!« se je zahihitala riba. »Nočem nazaj v onesnaženo vodo, ki smrdi po olju in se ob njenem bregu lovijo plastične vrečke.« »Boš šla nazaj v reko, če ti midva izpolniva željo,« sta predlagala bratec in sestrica. »Eno željo imam. Naj postane ta reka spet modra, kot je bila pred mnogimi leti,« je žalostno rekla riba. Bratec in sestrica sta pobrala smeti okoli vode in posadila rože na breg. Zlato ribico sta spustila v reko. Veselo je zaplavala v valove.



Mali tatič[uredi]

Neke sončne pomladi je bilo dvorišče polno otrok. Veselo so klicali drug drugega in metali žogo v koš. Naenkrat je smeh utihnil. Bratec in sestrica sta pogledala skozi okno. Sredi prahu je ležala zvita kepa, okoli pa so stali dečki in strašno grdo gledali. Bratec in sestrica sta se pomešala med mrke poglede. »Kaj se je zgodilo?« je zanimalo sestrico. »Janu je ukradel sendvič,« je zarohnel največji med fanti in s prstom pokazal na prašno kepico. Luka je takoj nato stegnil nogo in žival je prestrašeno zacvilila. Sestrica in bratec sta opazila, da je kepa sredi prahu psiček Žorž, ki se je pred nekaj dnevi prikradel na dvorišče. Bil je blaten, z razmršeno dlako in z žalostnim pogledom. Sestrica se je sklonila k psičku in ga pobožala. »Ste mu dali jesti?« je vprašal bratec. Fantje so sklonili pogled k tlom. »Ne,« so odgovorili. »Psiček je lačen, zato je vzel sendvič,« je opravičila Žorža sestrica. »Ste ga okopali, pobožali in mu ponudili topel dom?« ni odnehal bratec. Fantje so tiho odkimali. »Ste ga tepli?« je vprašala sestrica in nihče izmed fantov se ni upal prikimati. Rdeča pika na psičkovi nogi pa jih je izdala. »Greš z nama?« je psička vprašala sestrica. Žorž se je počasi dvignil in odcapljal za njima. Dečki so odšli. Na sendvič so pozabili.



Čarovnica iz zelenega gozda[uredi]

»Pojdiva na morje,« sta vzkliknila sestrica in bratec neko poletno jutro, ko je sonce močno pripekalo. »Je daleč do morja?« sta spraševala drug drugega in hitela po prazni ulici. Delala sta dolge korake, a ulica se ni hotela končati. Ob mlaki je sedela žaba in namakala krake v zeleno vodo. »Je daleč do morja?« sta jo vprašala bratec in sestrica, a žaba je skomignila z rameni. Še nikoli ni bila na morju, zato jima ni odgovorila. Ko sta prehodila ulico, sta v daljavi zaslišala vlak. »Sediva nanj in odpotujva,« sta se razveselila. A vlak je švignil mimo in se ni niti za hipec ustavil. »Pojdiva z avtobusom,« sta sklenila, ko sta stopila kraj ceste. A tudi avtobus je hitel mimo. Šofer je komaj utegnil pozdraviti bratca in sestrico, ki sta žalostno gledala za njim. Takrat se je po tanki vrvici z drevesa spustila čarovnica z dolgim nosom in bradavico na bradi, z zamršenimi lasmi in dolgimi nohti na rokah. »Kaj bi rada, sestrica in bratec?« je vprašala z raskavim glasom. »Rada bi šla na morje,« se je ojunačila sestrica in prijela bratca za roko, da ne bi pobegnil. Čarovnica je po zraku zavihtela s palico in izgovorila čudežne besede. V tistem hipu je zašumelo morje. Bratec in sestrica sta zaplavala med visoke valove in se smejala. Potem sta nabirala školjke in zgradila grad iz mivke. »Ko bo senca velikega bresta padla na gozdno jaso, bo čarovnije konec,« je rekla čarovnica in se izgubila v gozdu.