Anina prva ljubezen

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Anina prva ljubezen
Milan Pugelj
Spisano: Pod psevdonimom Roman Romanov v zborniku Slovenske matice v uredništvu Josipa Kostanjevca, 1906
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.[uredi]

na je bila stara ob tistem času osemnajst let. Velikosti je bila srednje, njeno telo se je bilo že lepo razvilo, samo še njen obraz je bil vedno bled kakor v davnih otročjih časih. Tudi plašna je bila še pravtako, bala se je mračne ulice in hitela na večer iz prodajalne plaha proti stanovanju. Včasih, ko je čula ob večerih za'sabo korake, se ji je zdelo, da gre za njo hudoben človek, ki ima v mislih nekaj grdega in bo tisto storil kakor hitro bo mogel. Ob taki priliki je pospešila korake, tekla je naposled skoro in prišla v stanovanje vsa zasopla.

»Kaj vam je?« — je vprašala tuintam gospodinja, a Ana je hodila po sobi in se je sama sebi nasmehnila.

»Nič« — je rekla — »hitro sem hodila«.

Lase je imela temnorjave in vlažnosvetle in nosila je lepo frizuro. Njene oči so bile velike, skoro temnozelene, a v njih je ležalo nekaj zelo mehkega in prijetnega. Ustnice je imela zmernordeče in v po-smehih, ki so jih kazale tiste njene ustne, je bilo večinoma nekaj bolnega, prikrito trpljenje. Človeku se je zdelo, da si želi nekaj, česar ne bo mogla doseči nikoli, kar je mogoče sploh nedosežno. Sama ve, da je to nedosežno, in ker se tega vsak čas zaveda, so njeni nasmehi tako bolnokonvencijonalni. Tudi njen glas je izražal isto. Nenavadno je bil mehek in člo-

54

veku, ki je govoril z njo, se je zdelo primerno, da izpregovori nekaj prisrčnega in sentimentalnega.

Ana je bila prodajalka v majhni prodajalni čevljev, kjer je bila večinoma vse dni sama. Vse dni je presedela na nizkem stolu ob vratih, čitala knjige in preživljala potem še enkrat v duhu vse tiste dogodke, ki je o njih čitala. Tako je živela večinoma v sanjah, hodila vedno sama in si slikala v mislih nenavadno lepo bodočnost. Mislila je, kako se bo omožila z dobrim fantom, ki jo bo ustavil nekega lepega dne na ulici, na poti v prodajalno ali iz nje. Najbrž se bo dogodilo to spomladi, ko je vse prerojeno in je tudi srce daleč dovzetnejše in drznejše kakor druge čase. Prišel bo fant nenadoma, pozdravil bo in vprašal, če jo sme spremljati. Lep bo, prilično velik, površnik mu bo visel preko rame, v rokah bo imel črno gladko palico in svetle rjave rokavice. Bled bo nekoliko v obraz, nasmeh na njegovem obrazu bo izražal strah in rahlo hrepenenje obenem. In ko bodo tako prijazno čakale dobre oči, bo pač nemogoče biti sirov, nemogoče se okreniti in oditi hladno svojo pot. Tako se bo dogodilo vse lepo in prijetno in potem bo. napočilo popolnoma drugo življenje, ki bo daleč lepše od prejšnjega. Niti primerjati ga ne bo mogoče z njim, s tem življenjem želja in sanj. Zakaj ono drugo življenje bo resnica sama, imelo bo resnične cilje, ki jih bo lahko doseči.

Včasih, ob zimskih večerih, je hodila Ana z gospodinjo v gledišče. Nenavadno ugodno ji je bilo tam, zdelo se ji je, da je to prava-domovina vseh njenih najlepših misli. Ko je zaigrala pod odrom godba in se je razlila po bogato okrašenem prostoru polnozvočna in "ponosna melodija, se ji je zdelo, da ne sedi več, ampak da se polagoma dviga, Ne samo srce, tudi vse

55

telo se dviga z njim vred, med to melodijo plava in ne ve več niti za svet, niti za zemljo. Čakala je težko, da bi se že skoro dvignil široki zastor, da bi nastopil mlad trubadur in zapel zaljubljeno pesem pod oknom lepe grajske gospe.. Zamreženo je okno, samo roko lahko pomoli mlada grajščakinja, da poljubi bele prste nesrečno zaljubljeni trubadur.

Kadar je minila gledališka sezona, je bilo Ani težko. Obhajalo jo je čuvstvo, kakor bi bilo minilo nekaj zelo lepega v njenem življenju, kar se ne bo vrnilo nikoli več. Kakor mladost, ki se izgubljena nikoli več ne vrne.

Ob poletnih dolgih večerih je sedela navadno pri oknu, gledala je na ulico dol, koder je šlo vedno mimo polno ljudi. Pozno že, ob sobotah večer navadno, so peli delavci v gostilni, ki je stala nasproti. To so bile kmečke pesmi, o škrjančkih na primer, ki se izprele-tujejo v zraku in se posmehujejo fantom, ki se je zaljubil in hodi tako sam preko polja, ves bolan na srcu. Nenavadno moč so imele te pesmi do nje in bilo jih je tudi v resnici poslušati s tistega okna nekaj docela posebnega. Dasi je bil človek sredi mesta, se mu je vendar zazdelo, da živi kje zunaj sredi priproste vasi, kjer šumi veter po morju zlatega klasja in poje slavec brez strahu popolnoma tik okna. Zdelo se je, da stoji blizu holm, na holmu je stoletna lipa, pod njo je miza od belega javorja in krog te mize stoje mladi in zali vaški fantje, ki imajo po strani blobuke, drzne krivce na njih in pojo nocoj, 'ker je lep in prijazen sobotni večer.

Včasih se je domislila daleč nazaj na pokojne starše, na prvo mladost, na dom, ki so ga kupili neusmiljeni ljudje in pregnali iz njega domačine. Ob takih prilikah se ji je zdelo življenje samo nelepo in svet

56

sirov in brez srca. Prišlo ji je na pamet, da je čisto sama, da je velika žalost to, če nima človek nikogar, ki bi mu bil vsaj brat. In tako so se pretakale misli zopet v tiste sanje o fantu, ki bo prišel nekega spomladanskega večera in jo bo uljudno ogovoril. Zdaj je že dolgo čakala nanj, že tretjo pomlad, ali vse do tistih' dob ni bilo nikogar. Življenje je bilo mirno, ne veselo in ne žalostno, ampak vsakdanje in pogostokrat dolgočasno. Nekoč si je zmislila, da bi šla po svetu, nekam daleč v tujino, kjer' so drugi ljudje z drugimi šegami in običaji. Na jug morda kam, kjer ne pade nikoli sneg, vedno cveto rože, vedno sije solnce in ni žalostnih in meglenih jesenskih dni, ki morijo človeka in ubijajo vse veselje do življenja. Tudi ljudje so menda tam drugačni. Bolj so živahni, bolj veseli, niso tako mrtvi, ampak bolj živi. Ali če je to natančno pomislila, se je zdela sama sebi čudna in neumevna. Zakaj v tujini so doma tujci, tuj jezik govore, njej neumeven, drugačna docela je njihova" priroda, neprikupljiva in zanjo odurna. Tudi se je bila privadila prodajalni, tistemu nizkemu stolu za vratmi: sedeti tam, čitati lepo povest, malo pomisliti nato in malo posanjati — in ura je že poldne, mrači se že skoro, fant prihaja, da zaklene trgovino in ona odide počasi proti domu. Ozre se okrog parkrat, da vidi, kdo gre za njo. Grdogled moški jo mogoče zasleduje, nekaj grdega misli, prilike išče, da bi tako storil, in res je treba pospešiti korake. Strah je legel na srce, stisnilo se je, skoro teči je treba, naglo zbežati po veži, gor po stopnjicah potem in planiti v sobo nenadoma.

II.

Nekoč je prišel v prodajalno k Ani velik in zelo lep fant. Ni bil baš elegantno oblečen, ampak s tisto ženialno zanikarnostjo, ki ugaja gledalcu. Svetlo ovrat-

57

nico je imel zavezano v pentljo, ki se je pri gibanju telesa veselo zibala, lase je imel razmršene in primeroma velike, a brki so mu bili pod nosom baš pričeli poganjati. Rdeč je bil v obraz, oči je imel plave, in kadar je govoril, je delal to z nasmehom. Pri tem je kazal dve vrsti belih, zdravih in svetlih zob in ustnice so se krožile v nenavadno prijazen izraz. Klobuk je jemal ob prihodu z glave, z desnico je popravljal lase in gledal gor po omarah na levo in desno.

»Kaj bo mogoče nama napraviti kupčijo?«

Vprašal je in se nasmehnil.

To je bilo v zgodnji spomladi, ko skopni sneg in zacveto po gozdnih obronkih zvončki, po mejah marjetice in po gozdovih divji žafrani. Solnce je sijalo zunaj, kakor razigran kuštroglav otrok se je smejalo z neba dol in videti je bilo, da se tudi priroda sama smeje. Vsi tisti holmi okoii mesta, da se drže na smeh, vse njive, vsi travniki in celo resne in strme gore.

Med drevjem so letale ptice, vse veselo razposajene, v vrhovih borov in kostanjev so se oglašali ščinkavci in ponavljali svojo pesem od jutra do mraka. Celo lene vrane so oživele, niso tako dolgočasno kričale sredi polja, kakor se je to godilo v pozni jeseni in ves čas po tistem dnevu, ko je pričel padati od neba dol droben sneg. Življenje je bilo zunaj, toliko ga je bilo, da ga je objel človek komaj z očmi, komaj ga obsegel s spomladansko dovzetno dušo.

»Kaj bo mogoče nama napraviti kupčijo?«

Stal je fant za prodajalno mizo, prijazno se je smejal in baš na lice mu je sijalo veselo spomladansko solnce.

»Mogoče« — je rekla Ana, in ko je videla, kako lepe bele zobe ima fant, kako lepo modre so njegove oči, se je tudi sama smejala.

58

»Ali ste Vi tukaj domača?« — je vprašal fant.

»Ne! V službi sem« — je rekla Ana in iskala po omari.

»Ali ste vedno sami v tej prodajalni?« —

»Ali ste sploh sami v življenju?« —

»Ali nimate bratov, sester, staršev ?« —

»Ali nimate fanta?« —

lzpraševal jo je z majhnimi presledki in menda se mu je zdelo, da pripoveduje same šale,- ko mu je krožil krog ust pač vedno tako vesel smehljaj.

»Ali nimate fanta?« — je ponovil in potem ji je počasi pravil, da je lepa. Da ima lepe lase in oči in usta, in da je njen glas nečuveno sladek. Ani se je zdelo to, smešno in otročje, ampak ni ji prišlo na misel, da bi se jezila nad njim, nad lepim tujcem. Prijazen je, in če mu človek pogleda v obraz in oči, potem vidi, kako je bil vsak temen sum do dna neopravičen. Misli, ki se snujejo za tem belim čelom, niso hudobne, ampak dobre so, prijazne in prijetne kakor oči same.

Fant je gledal črevlje, ki so stali svetli in lepi pred njim in je vprašal po ceni.

»Toliko in toliko« — je rekla Ana in tistikrat se je nasmejala na glas. Sama ni vedela, odkod in zakaj, ampak tako prijetno in lepo ji je bilo mahoma v pro-dajalni, kakor še nikoli prej..

»Vi ste zelo prijazna gospodična« — je rekel fant in se je iztegnil preko prodajalne mize ter jo prijel za roke.

»Pustite!« — je odgovorila. »Ljudje gredo mimo in vidijo. Ampak sedite, če se vam ljubi!«

Sedel je in je govoril mnogo. Pripovedoval je, da se bo zdaj včasih spomnil nanjo. Kadar bo zjutraj obuval te črevlje, ki jih je kupil pri njej, se bo domislil nanjo. In tudi sicer včasih ob večerih bo mislil nanjo. Iz mraka, iz noči morda bo vstal njen obraz,

59

razpredelila se bo tema in iz nje bodo pogledale njene oči. Mimo prodajalne bode hodil odslej dalje vsak dan, in če bi kdaj želela govoriti z njim, naj pač samo zamahne z roko, in bo vstopil. Vse večere odslej dalje jo bo čakal na oglu, od koder jo bo spremljal proti domu, da je ne bo strah pred hudobnimi ljudmi.

Lepo spomladansko popoldne je bilo zunaj, zdaj se je bilo že nagnilo solnce in posijalo skoro po vsej prodajalni. Svetli čveterokotniki so stali po tleh in po prodajalni mizi in se bliščali v visokih steklenih omarah. Zatrepetali so včasih, zakrila jih je za hip senca, ki jo je povzročil mimovozeči voznik.

Ana je slonela na prodajalni mizi, z roko je bila podprla glavo in je poslušala in mislila nekaj nenavadno lepega, česar pa ni niti sama umela. To je bila pač novost v njenem življenju, ni bilo blizu ne minulosti in ne bodočnosti. Kakor ribič sredi morja je bila, ki ga je omamilo južno solnce, zaspal je in spi zdaj in se ne meni za vesla. Valovi se igrajo z njimi, nesejo čoln seboj v tujino, vetrovi jim pomagajo, ki se upirajo v belo jadro.

»Kakšen je ta fant« —- je mislila tiho — »kakšne ima oči, kakšne zobe ima in kako rdeče in menda vroče ustne.«

Lepa se ji je zdela mladost, ni bila res dolgočasna, ampak kratkočasna do nepopisnosti. Kakor sekunde so v njej ure, kakor minute dnevi, kakor ure tedni in meseci. Ali velika tolažba je to, da se je pričela šele zdaj, ko je stara osemnajst let in bo trajala tja daleč — dolgo vrsto let, do tridesetega leta. In še potem bo morda ostalo srce mlado, vsaj še včasih bo dovzetno in drzno kakor v tej razkošni uri.

»Ceno povejte!« — je rekel fant, vstal je bil in popravljal klobuk.

60

»Toliko in toliko« — je rekla Ana, smejala se je in je zavijala črevlje v svetel rožnat papir. Prišlo ji je na pamet, da bi ne bilo lepo, če bi vzela ob tej uri denar. Tako bi bilo, kakor bi pljunil na primer človek na najlepše cvetje, ki cvete v vrtu. Na tejo morda in bi visela potem od nje umazana slina.

»Toliko in toliko!« —

Tudi če nima sama denarja, tudi če se zgodi karkoli, vendar ob tej uri ne more vzeti denarja.

»Pustite!'. . .«

Fant je zaprosil, prijel jo je za lica in jo je hotel poljubiti.

»Ljudje gredo mimo . . . Bože moj! . . .«

Zardela je vsa v lica, tresla se je po životu, njen glas je bil ves preplašen. Ni čula, kdaj se je poslovil, ni slišala, kdaj je zaprl za seboj duri, samo tisti nemir je čutila, ki se je razlil po njeni notranjosti. Vse je vrvelo tam, srce je bilo burno, misli so drevile druga preko druge in v glavo ji je bilo nenavadno vroče.

III.

Dva dni po tistem dogodku jo je vprašal gospodar po tistih črevljih, za katere je manjkalo denarja.

»Podarila sem jih« — je rekla — »podarila.«

Zravnal se je in zelo začudil.

»Čemu, zakaj ?«

»Moralo je biti tako, moralo!«

Odgovarjala je docela mirno, in. tudi ko so jo čez teden dni odslovili, je ostala mirna.

»Moralo je biti tako, moralo! To ni drugače mogoče, ni mogoče!«

Prosila je potem po časopisih za mesto in ga je dobila naposled v drugem oddaljenem kraju.

61

Tiste dni, ko je čakala ponudbe, je slonela navadno doma na oknu in gledala na ulico dol proti ovinku, kdaj se pač že pokaže znani fant. In ker ga ni bilo, se je domislila, kako jo čaka na oglu zvečer, ko se zapirajo prodajalne druga za drugo. Na oglu stoji in gleda dol po ulici, in kadar se prikaže ženska z napol dolgim krilom, se razveseli.

»Ona je!«

Na glas izpregovori skoro, razveseli se nenadoma in potem sledi zopet neprijetno razočaranje. Celo uro tako čaka in odide naposled nejevoljen in žalosten.

Tako je mislila in je šla zvečer, ko so zapirali prodajalne mimo ogla. Ampak tam ni bilo nikogar. Po ulicah je šla potem, vsakega moškega je pogledala v obraz, in mahoma je izginila vsa njena plahost. Nič ni pogledala krog sebe, nič ni pomislila, da gre morda za njo prileten moški, ki misli nekaj docela grdega in hoče tisto tudi storiti.

lzpremenila se je bila v kratkih dneh, nenadoma so videle njene oči življenje, vse daleč drugo kakor je bilo popisano v lepih povestih in ki ga je gledala v gledišču. Tam zunaj ni bilo tistih vernih trubadurjev, ki imajo krotke oči kakor ovce, ki so pohlevni kakor jagnjeta, ki samo igrajo na kitaro in pojejo zaljubljene pesmi. Tudi niso živeli zunaj tisti fantje, ki so pogledali prvič v obraz lepe mladenke, se ž njo zaljubili že tisto uro in ostali zvesti do konca dni. Zločesti moški so Živeli zunaj, govorili so lepe besede, ali lagali so, in njihove misli so .bile umazane. Vsi cilji so bili blatni, opljuvane rože vsi njihovi verni pogledi. Bože moj, kaki lažniki so tisti umetniki, ki slikajo svet tako lep in tako krasen in tako varajo mlado in življenja nevajeno srce!

62

Ona je mislila to in je sovražila vse tiste knjige, kjer je čitala toliko lepega in hrepenenja vrednega. Čuvstvo, ki je polnilo - njene prsi, je bilo hladno, tako vsakdanje kakor misel starca, ki se domisli na bližnjo smrt.

Ko je odhajala iz tistega kraja, se ji je zdelo, kakor da zapušča dom, ki so ga prodali upniki. Še stoji hiša pravtako kakor vse dni prej, maček še leži ob pragu, še visi veriga dol od žleba, kjer je lajal priklenjeni pes. Ali gospodinja, ki stopa na vezni prag, ni mati, in gospodar, ki prihaja iz hleva, ni oče. Tuji ljudje so, ne poznajo domačina in nimajo zanj srca.

Ne žalosti, ne veselja ni bilo ob odhodu. Tudi upanja ne, da bode bodočnost lepša.