Angelj varuh v Primorskem listu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Angelj varuh
M. Š.
Izdano: Primorski list 7. marec 1895 (3/7), 36—37
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V hudi zimi smo. Dan na dan mede skoro brez presledka; zameti nakopičili so se po nekaterih krajih v silno visočino, da po potih in cestah ni mogoče hoditi. Ljudem premanjkuje kurjave, kajti tako hude zime se letos nihče ni nadejal. Ubogi ljudje, koliko mraza morajo pretrpeti letos po naših hribih!

Pozno popoldne je bilo, ko je prišel do mojega stanovanja cerkovnik podružnice, oddaljene od nas eno uro.

»Treba bo iti, gospod, stara Zalarica je nevarno obolela, bode jo in težko sope, boji se, da ne preživi več nocojšnje noči,« govoril je prišlec.

»Bolezen je nevarna,« dem jaz, »za staro ženico, ki lahko čez noč ugasne ko sveča, ko jej zmanjka stenja.«

Pot je šla navzgor, zametje so prihajali vedno veči. Dostikrat sem stopil nevede v sneg, pod katerim je bil globok jarek in zabrel sem do pasa. »Danes bo pa huda,« mislil sem sam seboj, »taka pot človeka silno vtrudi.« Šla sva z božjo pomočjo dalje po gozdu. Vrhu. hriba sva bila še precej hitro, ali sedaj se je začel pravi boj, ne se snegom ampak z burjo in od tu naprej, sva imela še slabše ko pod hribom. »Hvala Bogu, vas je. pred nama, da bi le še dobil bolnico pri zavesti,« mislim sam pri sebi.

Do hiše prišedši najdem ljudi na pol premrzle; slišali so zvonček in prihiteli so pred hišo, a burja jim je bila v obraz, da jim je bilo lice vse črno. Šel sem v hišo in pripravil bolnico za smrt; sprevidel sem, da v kratkem času izdihne. Molili smo še za srečno zadnjo uro stare Zalarice in priporočil sem Bogu njeno dušo. Mej našo molitvijo je bolnica zaspala za vselej – končala je življenje stara Zalarica. Potolažil sem še domače, naj ne žalujejo preveč, in odšel sem zopet se spremljevalcem proti domu.

Iz hiše stopivši vidim, da je zunaj še hujše kakor poprej. Sedaj je burja zanašala tudi sneg, da si dalje segel nego videl. Bil je ravno pravi čas za večerno zvonenje, ko prideva nazaj grede do cerkvice in cerkovnik me prosi, naj počakam toliko, da odzvoni. Stopil sem pod zvonik v zavetje in molil večerni angeljski pozdrav. Odmolim še za dušo pokojne Zalarice, priporočim se angelu varuhu in hajdi zopet po hribu proti domu. Komaj hodiva dober četrt ure. napravi se noč. Prižgeva luč in korakava, dalje. Toda pot postaja vedno bolj neznana; stopinje, ki sva jih preje naredila v snegu, bile so že zamedene. Nakrat pa cerkovniku zmanjka poti, da pade v globok jarek; svetilnica ugasne in bila sva brez luči sredi gozda.

»Ali imaš še kaj ognja, Martin?« vprašam mladeniča.

»Imam, ali kaj pomaga, ko ste v svetilki udrti dve šipi!«

»Bog pomagaj!« vskliknem zdajci, »kaj počneva zdaj?«

Gledam na okoli, ali bi morda mogel razločiti, kod naj hodiva proti domu, da bi ne šla morebiti naravnost na nasprotno stran in se izgubila v gozdu. Tu mi šine v glavo misel, da imam pri verižici svoje žepne ure magnetno iglo, ki bi nama gotovo pokazala strani sveta in bi se lahko po njej ravnala.

»Martin, daj mi žepljenice, poskusim izvedeti, kod naj hodiva.« Martin seže v žep, ali joj, žep je poln snega in žepljenice vse mokre, nobena za rabo.

Zdaj mi je odrekla zadnja zemeljska pomoč.

»Kaj storiva sedaj Martin?« rečem cerkovniku, »tu ostati ne moreva, po nama je; dalje tavati po snegu skoro ne morem več, silno sem vže utrujen.«

»Gospod,« odgovori mi, »ali bi ne kazalo morda iti nazaj v vas in tam prenočiti?« »Tudi jaz mislim tako, ali po katerej poti iti nazaj? Iver se ne vidi prav nič, zašla bi morebiti še globlje v gozd in gorje nama potem.« Ozrem se proti nebu in prosim pomoči božje. Komaj to storim, čuj zasliši se glas zvona domače cerkve. Poslušam in zdajci vem, kam nama je iti.

»Ali si slišal zvon, Martin?« vprašam cerkovnika.

»Ničesar nisem slišal, gospod, tudi ne more biti še čas zvonenja sv. Florijanu,« odgovori Martin.

»Hodi za menoj, tu mora biti pot proti domu,« pravim jaz in hitim z novo močjo dalje.

Šla sva četrt ure in že čutiva, da sva na pravej poti. Vedno bliže sva prihajala proti domu; bilo pa je tudi že zadnji čas, kajti skoro so mi odpovedale moči. Še nekoliko korakov in doma sva. Na pol živ vsled trudnosti moram naravnost v posteljo, da se oddahnem.

»Kdo je zvonil nocoj v drugo?« vprašam doma.

»Nihče,« bil je odgovor, »v drugo nocoj še ni zvonilo.«

»Pač, jaz sem čul veliki zvon, ko sva bila se sredi gozda; nisem se motil; za glasom sem tudi šel in našel pot do doma,« pravim jaz, »drugače bi naju ne bilo nocoj.«

»Res ni zvonil nihče, vsaj mi nismo čuli zvona, ki smo tu najbližji.«

Umolknil sem, ker spoznal sem, da ni nihče drug zvonil ko moj dobri angelj vahuh, a čul sem zvon le jaz sam, da sem rešil življenje sebi in Cerkveniku. Tisočkrat hvalil sem dobrega Boga za čudno rešitev in nikoli ne pozabim svetopisemskih besed: »Glej, jaz pošljem svojega angelja, ki te varuje na tvojih potih.«