Angelj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Angelj.
Anonimno
Izdano: Domoljub 2. avgust 1888 (1/3), 18—21
Viri: dLib 3
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bil je mrzel zimski večer l. 1872, ko je na Dunaji Bogatin Vesel napravil velike góstije svojim prijateljem. Hiša je bila krasno razsvetljena, po dvoranah vse polno lepo duhtečih cvetic in postrežljivih služabnikov, ki so stregli imenitni gospôdi. Vesel je bil gospodar gledajoč toliko odlične gospodo v svoji hiši, ki se iznenadeni veselé v njegovi družbi. Pozno v noč je še hiša razsvetljena in godba še razveseljuje veseljake.

Gospodar Vesel je bil že postaran mož; žena mu je že davno umrla; imel je edino hčerko Rozalko, ki je bila ravno ta dan stara 18 let; njenemu godu so torej veljale lepe gostije. Veselovo ime je bilo sicer zapisano v krstnih bukvah, toda on se ni menil za vero; kupčija, denar, čast, to so bili njegovi bogovi. V tem duhu je tudi vzrejeval Rozalko do 12. leta. Takrat pa sklene oče, da bo deklico poslal v samostan v šolo. Prijatelji njegovi se čudijo temu sklepu, a on, pameten mož, jim reče: »Moja hči naj se v samostanu uči, kako treba očeta spoštovati in poslušati.«

Pet let je bila Rozalka v samostanski šoli. Vsa spremenjena se vrne domu; po zunanje je dorasla in je bila lepa deklica, a kar je nad vse: v lepem telesu prebivala je lepa duša. Bila je pobožna in bogaboječa, res lep angelj. Ponosen se je oziral oče na njo in gledal že v duhu, kako lahko si bo Rozalka zbirala snubače.

Drugo jutro po veselici je sneg pobelil mestne ulice; na vse zgodaj se odpró hišna vrata in Rozalka hiti v bližnjo cerkev k sv. maši. Ko jo dopoludne oče obišče, bila je že pri delu; zimsko suknjico je šivala sinku delavca, ki v sosednji hiši že. dolgo pod streho leži bolan. »Kaj delaš, Rozalka?« 

— Hči zarudi, v zadregi je, vendar reče: »Obleko bom napravila revnemu otroku«. »Čemu to,« zagodrnja oče; »ako imaš v tem svoje veselje, zakaj nisi naročila šivilji, da bo napravila. Tako delo ni za-te, ti si bogata, ti hodi na sprehod, igraj po klavirji, vadi se v petji, to jo za-te, ne pa beračem obleko šivati.« »Ne jezite se, dobri oče, mislila sem, da bodo revni ljudje še posebno veseli, če jim sama to napravim, saj so tudi reveži naši bratje ...« »No, no, le tiho, pridig od tebe ne potrebujem; pustiva to; povej raji, kako ti je bil všeč sinočni večer?« »O lepo je bilo vse, le ta misel mi je težila srce: »Koliko revežev bi bili začel mesec nasitili s sinočnimi potratami.« To je bilo očetu preveč; nevoljen se obrne in gré v svojo pisarno sam seboj govoreč: »Čudno dekle; mlada je in bogata, življenje se ji smehlja in vedno misli na — berače; čudne muhe so ji v samostanu vbili v glavo«. Rozalka pa je vzdihnila ob odhodu očetovem: »O, kako naj bi jaz pomogla, da bi oče spoznali, kako sladko je podpirati reveže iz ljubezni do Boga. Ne neham se toliko časa priporočati Mariji, da me bo uslišala.« 

Od tedaj se ni mnogo menil Vesel za svojo hčer; imel je preveč opraviti s svojimi denarnimi kupčijami; prihrul je silni denarni polom na Dunaji l. 1873, ki je spravil mnogo milijonarjev na beraško palico. Tudi Vesel je v trenutku prišel ob vse. Toje bil silen vdarec za moža, ki je živel le v denarji brez Boga in brez vere.

Neko jutro ga Rozalka že dolgo čaka pri zajutrku, vendar očeta ni od nobene strani. Zaskrbí jo, kaj da se je očetu zgodilo, zato gré v njegovo spalnico. Strašno zakriči, ko odpré vrata in zagleda očeta na tleh; okoli vratu je zagledala tenko vrvico, ki se je odtrgala, in spoznala je, kaj je oče storil. — Sklone se brzo k očetu, mu odvije vrvico od vrata tor glasno zaplaka: »O Bog, vzemi moje življenje, le duše očetove nikar ne pogubi.« In zazdelo se ji je, da oče še diha, najhujše se torej še ni zgodilo. — Po dolgi bolezni, v kateri je očetu bila Rozalka ves čas ljubeznjiva usmiljenka, se vzdrami oče v revni, priprosti hiši. Spozna, da je prišel ob vse, da je sedaj berač. V sreči je pozabil na Boga, in zdaj v nesreči nima pravega tolažnika. »Ne žalujte preveč, ljubi oče,« reče Rozalka, »saj smo vse poravnali, da zavoljo nas nikdo škode ne bo trpel, jaz pa bom pridno delala, da bomo imeli vsega za potrebo«. »Moja hči bo delala drugim za plačilo,« zajoče oče, »ne ne! Raji od lakote umrem, kakor da bi pripuščal to sramoto«. Rozalka je na take besede molčala, molila in prav pridno pletla in šivala.

* * *

Minolo je pol leta. Vesel je bil še vedno otožen in zamišljen. Rozalka je pridno delala, vendar da bi očeta ne žalila, je le bolj ponoči delala, ko je oče mislil, da mirno počiva. Rozalka pa, ki ni bila vajena toliko truditi se, začne pešati, lice ji je sicer še vedno bledo-rudeče, a v prsih čutila je hude bolečine; toda zaradi očeta zakriva svojo bolezen.

Vesel pride nekega dne oče k njej ter ji naznani, da mu je po dokončanih sodnijskih obravnavah ostalo še toliko premoženja, da bosta oče in hči živela brez skrbi za vsakdanji kruh. Postal je zopet bolj vesel in zopet je jel misliti, kako da bi kupčeval z denarjem. — Roza polna veselja posluša očeta in nazadnje reče sama sebi: »Hvala Bogu, tedaj bodo oče lahko živeli, tudi če jim jaz ne bom mogla ničesa prislužiti.« 

Malo dni pozneje reče Rozalka — bila je že na bolniški postelji: — »Ljubi oče, neko željo imam na srcu, ali mi jo hočete izpolniti?« »Govôri, dete moje, kaj želiš?« — »Glej te oče, zdi se mi, da se bo nama kmalu ločiti, pa čez nekaj časa se bova zopet videla. Gotovo ne bi radi imeli, da bi bila ločena v večnosti. Zato vas prosim, spravite se z Bogom, da bom mirno umrla in vas v nebesih pričakovala.« Kakor strela z jasnega, zadele so te besede očeta. »Kaj ti hočeš umreti in jaz naj ostanem sam na svetu? Molči, ti ne veš, kaj se ti blede. Jaz naj se spravim z Bogom in Bog mi bo tebe vzel, vzel za vselej, ker kdo mi je porok, da je po smrti še drugo življenje?« Tako je govoril oče v svoji obupni žalosti, bolnica pa globoko vzdihne in poljublja sv. križ.

Poteklo je teden dni, in soba, kjer je trpela Rozalka, spremeni se v kapelico. Težko je pričakovala duhovna s sv. popotnico, bila je že silno slaba. Kakor brez uma stal je Vesel poleg postelje, zadnjo dni se je prepričal, da ga bo Rozalka zapustila. Na snežnobeli postelji pričakuje bolnica, bleda kakor lilije na altarji svojega Izveličarja. Bil je že mrak, ko začuje ljubki glas obhajil nega zvončka. Kmalu vsi pričujoči v sobi klečé, le oče nem stoji pri postelji. Milo, skoro da z umirajočim pogledom ozré se bolnica na očeta, kakor bi ga htela zadnjikrat prositi, da naj se uklone svojemu Bogu. Ta pogled ga podere k tlam, molitve Rozaline je Bog uslišal, led se je začel tajati, oče z drugimi vred moli za zdravje ali za srečno zadnjo uro svoji hčeri, kakor je volja božja. — Rozalka reče odhajajočemu duhovnu : »Sedaj rada umrjem, izpolnila se mi je zadnja želja — oče so se spreobrnili.« 

Bliža se bolnici trenutek rešitve, smrtni angelj je že pri njej; oče potrt stopi k postelji ter šepeče umirajoči hčerki: »Rozala, srečna Rozala, moli pri Bogu za nesrečnega očeta.« Bolnica ni mogla več spregovoriti, še enkrat pogleda očeta, poljubi sv. križ in — z angelji nebeškimi se seli angelj človeški v zlata nebesa ...

Oče pa je rad pravil svojim prijateljem: »To jo bil angelj, katerega je Bog poslal meni, da je rešil pogubljenja mojo dušo.«