Angelin Hidar (Domovina)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Angelin Hidar
Ivan Lah
Izdano: Domovina, 1920
Viri: št. 111
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Povest o Angelinu Hidarju je izginila, kakor se je izgubila slovenska pesem v gostih šumah korotanskih lesov. Toda jaz sem jo slišal. Slišal sem jo, ko sem nekoč ležal vrh Karavank in so temni mrakovi padali na zemljo koroško pod menoj. Pripovedovala mi jo je starka, ki je sedela na robu poleg mene in je z jasnimi očmi strmela v daljave proti severu. Prepovedovala je sledeče:

Ko se je kralj Rihard Levjesrčni, tudi kralj Rišar imenovan, bojeval s svojimi vitezi na zidovih jeruzalemskega mesta in je prvi na stolpu razvil svojo zastavo, se je sprl z avstrijskim vojvodom, ki mu je zavidal to slavo. Zato je nemški cesar nastopil proti kralju Rišarju in ga je hotel uničiti. Kralj Rišar pa je zbiral svoje viteze in se je vrnil v domovino. Toda na morju je nastal velik vihar in valovi so ga zanesli na obrežje ilirsko. Tu je kralj Rišar rekel svojim vitezom: »Vrnite se po morju v domovino, jaz pa pojdem z malim spremstvom po suhi zemlji, da ne pademo v roke sovražnikom.« In je odšel s svojimi ljudmi preoblečen kot lovec čez hribe in doline in je prišel v lepo zemljo Korotansko. Dolgo je blodil po gozdih, ker se je ogibal človeških bivališč. Nekega dne, ko je počival pri hladnem studencu, je zaslišal glas lovskih rogov in trenutek na to so stopili pred njega trije lovci: bila sta dva sinova grofa Gorata s Črnega grada in njiju tovariš, temni Haron. Vprašali so ga, kdo je in od kod prihaja, kralj Rišar jim je rekel, da je potujoč pevec iz Provance, po imenu Angelar, in da je zablodil na poti. Ko so še govorili, se je drevje razgrnilo in divji jelen je planil iz gozda: za njim pa je prihitela na konju krasna zlatolasa deklica: bila je Juta, hči grofa Gorata. Kralj Rišar je ostrmel nad njeno krasoto. Brata sta ga povabila s seboj na grad in kralj Rišar je pri večerji pel sladke pesmi provansalske. Tako je ostal kralj Rišar na gradu kot pevec Angelar in je hodil z drugimi na lov. Juta pa je ljubila pevca Angelarja in on ji je razodel svojo skrivnost. Toda temni Haron je sumil, da se skriva na gradu kralj Rišar, ker se je takrat o njem raznesla vest po vsej deželi. Povabil je pevca Angelarja na boj in mu je z mečem presekal oklep, pod katerim se je pokazal znak kralja Rišarja: v medaljonu na vratu je imel kralj Rišar bel cvet, utrgan na božjem grobu jeruzalemskem, ki ga je on prvi osvobodil od nevernikov. Zaprli so kralja Rišarja v globoko ječo na Črnem gradu, kajti avstrijski vojvoda ga je zasledoval na njegovem begu. Toda Juta ga je v noči rešila in sta bežala skozi gozde korotanske v severne gore. Tam sta po dolgi poti našla na visoki skali malo duplino in sta hotela tam počakati, varna pred sovražniki. Juta pa je začutila, da bo postala mati, zato sta si v skali sredi gozdov korotanskih uredila svoje bivališče. Ko je kralj Rišar nekoč iskaje plena zašel predaleč v dolino, so ga ujeli cesarski hlapci in so ga odpeljali v Breže, od tam pa v trdni grad Dürnstein ob Donavi. Tako je ostala Juta sama in je v gorski votlini čakala svojega dne. Čutila je, da bo onemogla, zato je spletla košek iz vrb, napolnila ga je z rožami, pregrnila ga je z robcem kralja Rišarja, ki je imel uvezano krono s črko R. in levjim znamenjem, in ko se je rodilo dete, ga je krstila na ime Angelin, zapisala je to ime v les in je izročila košek z detetom valovom mimotekočega potoka, da so ga odnesli v dolino. Ona sama pa je umrla zapuščena in osamljena pri svoji votlini. Valovi so prinesli košek srečno v dolino in tam je našel dete mlinar, ki ga je sprejel v svojo hišo. Takrat je prišel h gorski votlini otec Evstahij, ki je poznal vso skrivnost: Odšel je v dolino in je našel dete pri mlinarju: pustil ga je pri njemu v vzgoji, čez šest let pa ga je vzel s seboj v samostan. Ker je priplaval po vodi, so mu dali ime Hidar. Deček je v samostanu rastel in je prepeval z otcem Evstahijem lepe pesmi na čast Mariji, ki jih je pel v davnih časih slovenski rod v zemlji korotanski. Otec Evstahij pa je bil prej vitez-pevec in je ljubil Jutino mater, ki jo je nasiloma osvojil grof Gorat, ko je premagal in porušil njen slovenski grad. Zato je ljubil Angelina Hidarja in je po očetovsko skrbel za njega. Ko je deček dorastel, ga je vzel s seboj na pot in sta odšla k gorski votlini, kjer je bil grob ob potoku. Tako je našel Angelin grob svoje matere. Padel je na zemljo in je s solzami močil divje cvetke, ki so rastle iz zemlje. Otec Evstahij mu je povedal vse, kar se je zgodilo ob njegovem rojstvu. »A kje je moj oče?« je vprašal deček. Otec Evstahij mu je izročil robec kralja Rišarja in mu je povedal, da je njegov oče kralj Rišar v dalnji deželi Kornvelski. Postavila sta oltar nad grobom in sta se vrnila v samostan. Tisto noč je otec Evstahij obolel in umrl: Angelin pa je odšel v svet, da poišče svojega očeta in mu pove o usodi svoje matere. Na svoji poti je prišel na grad Breže in je stopil kot paž v službo pri vojvodi Bernardu. Tu je prebival v sobi, kjer je bil zaprt kralj Rišar, predno so ga odgnali naprej. Angelin pa je postal najboljši pevec na gradu in so se vsi čudili njegovim pesmim. Pel je tudi pesem o kralju Rišarju. Vojvoda Bernard pa je imel lepo hčerko Hemo, ki je ugajala pevcu Angelinu. Toda, kako bi smel ljubiti hčerko vojvodovo on, ki so mislili o njem, da je sin mlinarjev. Nekega jutra je odšel Angelin kot potujoč pevec v svet. Odšel je po cesti proti severu čez gore, kjer so nekoč gnali kralja Rišarja, in je prišel do Donave. Na gradu Dürnstein je pel svojo pesem o koroških gozdovih in o skriti votlini, kjer je prebival kralj Rišar z Juto. Drugi dan je šel naprej in je prišel na dvor čeških kraljev. Od tam je odšel proti zapadu, hodil je prepevaje po gradovih za solncem in je prišel v zemljo bretanjsko. Tam se je vkrcal v ladjo, ki ga je odnesla v zemljo Kornvelsko, kjer je vladal kralj Rišar. Na njegovem dvoru so se shajali pevci iz vseh dežel in so peli o vitezih sv. Grala, o Montseratu in o čudnih zgodbah starih junakov. Kralj Rišar pa je bil vedno tih in otožen in nobena pesem ga ni mogla razveseliti. V večerih je klečal pred velikim razpelom, v katerega je bil vdelan cvet z božjega groba in je mislil na dogodek v zemlji Korotanski. Spominjal se je zapuščene deklice in nikogar ni bilo, ki bi mu bil povedal, kaj se je zgodilo z njo in njenim otrokom. Težko mu je ležal na duši ta greh. Ko je dospel Angelin na kraljevski dvor, so ga povabili gostje, da mu zapoje svojo pesem. On pa je pel pesem o kralju Rišarju. Ko je kralj o tem zvedel, ga je povabil k sebi, da mu poje pesem v tolažbo. Angelin pa je pel pesem o korotanskih gozdovih in o skali na gorah, kjer stoji grob nesrečne Jute. Kralj je klečal pred križem in je molče poslušal. Od kod je zvedel pevec korotanski to veliko skrivnost. Angelin pa se ni dal takoj spoznati. Živel je na dvoru svojega očeta in mu je vsak dan s pesmijo lajšal srčno bol. Na veliki božični praznik sta se pred jaslicami spoznala oče in sin. Kralj Rišar je obolel: pred smrtjo je povišal pevca Angelina v belega viteza. Ko je umrl, je žalovalo celo kraljestvo za njim.

Angelin pa je zapustil dvor in se je vrnil kot beli vitez pevajoč v gradovih provensalskih, nazaj v svojo domovino. Prišel je preko gor v gore Korotanske in se je pozdravil s solncem kakor z bratom brat. Odšel je na polje gosposvetsko in je tam našel narod pri velikanočnem pomladanskem prazniku. Zapel mu je pesem, ki jo je nekoč slišal od otca Evstahija. Narod pa, ki se je bil odvadil svojih pesmi, je z začudenjem gledal vanj. Zdelo se je ljudem, da gledajo solnce, ko so poslušali njegovo pesem vstajenja. Glas o tem se je raznesel po vsej deželi. Angelin pa je odšel v samostan in je tam položil dragocene darove, da se sezida kapelica na skali, kjer je bil grob njegove matere. Obiskal je njen grob in ji je pripovedoval o kralju Rišarju. Hodil je po deželi in delil dobrote med ljudi. Nato je odšel na brežiški grad. Tam je našel mnogo gostov. Bili so križarski vitezi, ki so bili na poti v sveto deželo. Takrat pa je prišlo poročilo, da prihaja od juga slavni pevec Ulrich Lichtenstein, ki je potoval na češki dvor. Zbrali so se torej plemiči in vitezi in so šli z vojvodom Bernardom naproti slavnemu pevcu do vrat ob meji dežele. Ko je prihajal pevec s spremstvom, oblečen kot Venera, ga je pozdravil vojvoda: »Bože vas sprimi, kraljeva Venus!«

In je povabil vse na svoj dvor. Na Brežah so bile velike gosti in vojvoda Bernard je pozval pevce na pevsko tekmo. Bili so tu poleg Lichtensteina tudi domači pevci: pevec Sodneški s Sodneka, Wildon z Wildona in pevec Angelin, beli vitez imenovan. In so peli vsak svojo pesem z velikim priznanjem in pohvalo gostov. Angelin pa je pel pesem o kralju Rišarju, o lepoti zemlje korotanske in prečudnih skrivnostih, ki se dogajajo v njej. In je odnesel venec zmage. Izročila mu ga je vojvodova hči Hema. To pa je razjezilo križarske viteze, najbolj pa črnega viteza Mojrama, ki je ošabno izzival junake na boj. Angelin je začutil, da je prišla njegova ura: sprejel je boj in je padel pod obzidjem brežiškega gradu. In ko je umiral, se mu je zdelo, da leži na ljubljanskem polju, da padajo gore v globoka brezna in iznad njih se je dvigala svetla skala sredi korotanskih lesov, kjer je bil njegov dom.

Pokopali so ga na brežiškem gradu in po deželi je dolgo slovelo njegovo ime.

To je povest o Angelinu Hidarju, pevcu korotanskem, beli vitez imenovan.

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Ko sem se te dni spomnil te povesti, se mi je zdelo, da vidim belega viteza, kako se dviga iz groba s svojo veliko pesmijo o stari zemlji korotanski in pred njim beže temne sence, ki so toliko stoletij zakrivale njegov grob.