Polnoč je. Svét počiva in luna lije na-nj
za plačo dnevnih trudov sladkôbo mirnih sanj;
vse spi, – le mati čuje kraj bolniga sinú
in tarna in zdihuje, da smili se Bogú!
Ob up so šli zdravniki, molčé hitéli preč,
in materi zabôdli v sercé obupa meč;
ah! njeno dete-rož'co ji vertnarica smert
če 'z zemlje presaditi tjè gori v rajski vert.
Pa kakor med deževje zasije sončni zrak,
se détešce nasmeja med njenih solzic mrak;
vtolažiti si mater, ji vtešiti sercé,
ji jame govoriti besédice sladké:
„Oj, mati, mila mati, ne jokajte tak zlo!
Me glava že jenjuje, in koj mi bolje bo.
Poglejte, tù kraj zglavja mil angelček sloní,
me tak prijazno gleda, na smehljej se derží.“
„Oj, mati, poslušajte, kak vabi me sebój;
on pravi: Ljubi bratec, potegni jo z menój;
v nebésa zornojasne zbeživa iz zemljé,
vsa polna je hudobe, – preslaba je za té.“
„Na nji vesêlje vmira, še prédin se rodí;
še blage sréče vžitek ljudem sercé tesní;
in sama radost vtaplja na zemlji se v neslast,
in zdihljeji šumijo skoz slednjo mrač in strast.“
„Temnil bi tvoje čêlo bojazni nepokòj;
oblival cvetlo lice bi grôze hladni znòj;
solzé bi ti mračile očí tak jasni čvét,
in gréha ost zasajal bi v tvoje serce svét.“
„Oj ne! Mar z manoj zbégni tjè gôri v sveti raj;
tam sreča, tù neznana, nam sije vékomaj;
nebeškimu Očetu boš tamkej hvalo pél,
se z angelci 'zigraval – sam angelček vesél!“
Tak pravi bolno dete, kar angel govorí;
pa mati tarna huje, nje se v težavi zdi,
da sinek umiraje že gré ob jasni um,
de zgraja v bolni glavi mu že bleditve šum.
In v révi na tla klékne, povzdigajoč roké:
V molitev za edinca se ji zmení sercé;
na zdihljejih-perótah pošilja ga Bogú,
bi rada ga zmenila za miliga sinú.
In dolgo, dolgo moli, ke kakor mati zna,
ki vé, da Bog rad skuša, pa v skušnji moč tud' dá;
obup žé v sercu gasne, spet up dobiva moč,
pa détešce zastoka, in pravi jokajoč:
„Oj, mati, huda mati, ah, ne molite več!
Ne vidite, de angel od mene béga preč?
Namest veselja sije z očí mu žalost zdàj:
Bojím se, da bo zbégnil brez mene v svéti ràj.“
In mati plane kviško, ga stisne na sercé,
gorkeje oblijejo njé britke ga solzé,
ter pravi: „Hudo déte, kak mi sercé moríš!
Kaj srota bom počéla, če ti mi ubežiš?“
K nji se nakloni milo, in pravi otročič:
„Le majhno poterpite, ne jókajte se nič;
dobil bom góri krila, se vernil bom vesél,
in vas iz revne zemlje v nebésa zlate vzél.“
„Ah glejte, spét me vabi; pustite naj grém ž njim;
kaj hočem néki tukaj; zadosti že terpím!“
In déte se nasméhne ji enkrat še ljubkó,
še zdihne – in uide za angelam v nebó.
In tém mine noč, in zarja v zagorju sije spét,
in radostno se zdrami v življenje čili svét;
pa mati nič ne vidi, nič svét je ne skerbí,
za sinam odletélim v nebésa si želí.
