Andreja Božiča prvi državni izpit

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Andreja Božiča prvi državni izpit
anonimno
Izdano: Slovenski narod 31. oktober 1910 (43/371)
Viri: 371
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V starih dobrih časih je bilo, v onih dobrih časih, ko so gospodarili še povsod dobri odnošaji, lepe navade. Minuli so seveda že zdavna ti časi in dandanes veje popolnoma drug, nov duh; vse je otrovano, klanja se molohu vse, staro in mlado, med seboj tekmuje, kdo mu položi večjih, boljših darov na žrtvenik.

Ej, kako je bilo takrat v onih starih, dobrih časih vse drugačno življenje, zlasti visokošolsko življenje! Tedaj se ni splavalo na površje ono stremljenje, ki okužuje danes dijaški svet. Danes hiti že vsak srednješolec z velikimi koraki v življenje, ne pozna drugega kot resno delo, peha se in preriva, neustrašeno stopa čez mrliče in drvi skozi vseučiliško življenje, da čimprej doseže svoj smoter in svoj kruh, da se že skorja reši vseučiliškega življenja. V onih starih časih pa je bilo drugače; s težavo celo s solzami v očeh se je ločil dijak od vseučilišča in mesta. Da, da, časi se spreminjajo in mi se spreminjamov njih. Danes vežeta dijaka na vseučiliško mesto samo še vseučilišče in predavanje, takrat pa so jih priklepali vseučilišče, predavanja razvedrilo in zabava. Združevali so dulec, in utile in znašel se je in se še najde marsikateri zlobnež, ki se osmeli do trditve, da jim je bilo takrat dulce vse, utile pa lanski sneg.

Tako se je preživela marsikatera vesela urica, pa tudi marsikateri bridka. Visokošolce je navdajala zavest, da je treba po resnem, napornem delu razvedrila; združevalo jih je veselje, jačila in v prijateljstvu jih je utrjevala žalost, rujno vince in polne čaše so vladali včeraj, danes pa je posegla s kruto roko suša, neizprosna žepna mrzlica. Dobro in zlo sta se menjavala kakor vreme v aprilu, zato so se pa vrstile najraznovrstnejše spremembe. ki so pustile marsikateri blagodejni vpliv v mladih srcih.

V nemškem Gradcu se je zbrala za dolgo mizo pri polnih kupicah vesela družba slovenskih visokošolcev. Marsikatera pametna beseda se je izpregovorila, še več pa veselih, pozabili pa tudi niso petja. Sedemnajst jih je bilo. Stari in mladi so se zbrali: stari, obrašeni možakarji častitljivih obrazov in s še bolj častitljivimi bradami so se pomešali z mladimi golobradci, ki so šele pred par meseci ostavili srednješolska poslopja in prišli semkaj srebat vseučiliško učenost in se naslajat nad učenimi predavanji. Zbrali so se vsi, medicinci, modroslovci, pravniki in tehniki; na zunaj ni bilo razlike med njimi, družila jih je dijaška vez, prijateljstvo jih je združevalo. Tudi prvoboritelji niso izostali, prišli so pravnik Božič, medicinec Kveder in tehnik Rakovec. Stari možakarji so bili ti trije in vsak izmed njih je bil lahko ponosen na lepo število tečajev, ki jih je preživel srečno v vseučiliškem mestu. Kveder je študiral šele osemnajst tečajev, Božič samo šestnajst in Rakovec bore štirinajst. Da so bili ti trije najučenejši v celi družbi, je kakor pribito, ker drugi so glede števila tečajev pri tej častitljivosti kar obledeli na svoji slavi. Učeni so bili, kako pa tudi ne, vsaj so se učili temeljito svojih strok, izkušeni so bili tudi in zato so imeli tudi najvplivnejšo besedo pri svojih mlajših tovariših. Njih beseda je veljala več, kakor pa vsi avstrijski zakoniki in postave.

Nad vsemi pa je kraljeval Andrej Božič.

Kadar je kdo rabil dobrega nasveta, kako priti do denarcev, je moral vprašati le Božiča in čez dobro uro so že žvenketali srebrnjaki v žepu. Suša je izginila iz žepa, v tistem trenotku pa se je že oglasila nova suša, neznosna žeja. Treba je bilo tudi to prepoditi; zalivati, namakati je bilo treba, da se ni razsušilo grlo kakor sod, ki leži na solncu.

Lepe navade so vpeljali visokošolci v svoje družbe, prikradle so se pa med nje tudi razvade. Vsak večer se je obsodilo koga na smrt, in letele so na njega puščice in strele, ostre in pikre, dokler niso izstreljali vseh. Vsak večer si je zbrala družba novo žrtev za tarčo svojih dobrih in slabih dovtipov. Dobri dovtipi pa se ne stresajo kakor orehi iz pehara in tudi pri naši družbi se je odigral ta pojav in tako se je zgodilo tudi v onih dobrih časih, da je pošla zaloga šal. Zabave je pa vendarle želel še vsak. Za resne razprave se ni zmenil oni večer nihče. Kako tudi! Cel dan so si belili glave z učenimi razpravami, ubijali v glave zverižene paragrafe in zvečer naj bi premlevali to. To nikakor ne gre, ker drugače se lahko pripeti nesreča, in kdo še lahko znori radi prenapornega dela ali pa si nakoplje najmanj kako živčno bolezen. Kdor hoče torej dolgo živeti, naj išče in vživa zabavo.

»Veš kaj, preljuba moja stara hiša Božič, nič kaj veselo ni. Te bruce bo še treba opiliti. Ti nam povej kakšno, veš kako prav resno,« se obrne nakrat do Božica Kveder, ker je za trenotek nastala tišina v sobani.

»Res, res, eminenca Božič naj nam pove kaj, kako prav tragično povest,« pritrjuje ves zbor.

Radi so poslušali Božiča; znan je bil kot dovtipnež, samo to slabo razvado je imel, da se ni oglašal prepogosto in da je zasukal vso stvar tako, da je bil navadno učinek njegovih storij ravno nasproten, kakor pa se je spočetka pričakovalo.

»Ej, ej, krokarske in brucevske duše, česa že ne zahtevate od stare bajte. Narobe svet danes. Križevački štatuti so že ob vso veljavo. Ko sem bil še jaz tako mlad, kakor so ti novopečeni bruci, je bilo vse drugače. Še črhniti si nisem upal samo poslušal som modre besede starih hiš. Dandanes pa že hočejo bruci zabave in zabavajo naj jih stare bajte. Tako ne more iti naprej.«

»Beži, eminenca Božič, tako neznosno se pa tudi še ni spremenilo. Vsaj vidiš, da bi se bruci radi kaj naučili od tebe, ukaželjni so, zato jih poduči. Povej jim žalostno povest dijaškega življenja; videl boš, da se jim bo srce topilo same žalosti in da jim bodo tekle kot grah debele solze po mlečnih licih,« mu oporeka Rakovec.

»Naj bo, ker ti praviš.«

»Pozor, pozor! Eminenca Božič govori!« 

»Poslušajte torej možje krokarji, poslušajte me duše brucovske!

Takrat je bilo, ko sem srečno dokončal štiri tečaje napornega vseučiliškega življenja. Možje krokarji in vi bruci! Če se še kdo zakrohoče, naj ga blagovoli vzeti vrag in odnesti na dno črnega pekla! In ti, krokar Cvetko, izvršuj ta vražji posel.

Po štirih napornih tečajih je bilo torej, ko sem prikolovratil kot prašen potnik, oprtan z gorjačo do rodnega ostrešja, do hiše mojega očeta. Dober človek vam je bil, možje krokarji, moj oče, sladak ko med, pa tudi trd ko dren, prava gorenjska grča, vam pravim, možje krokarji. Škoda! Ne živi več, črvi so ga že razjedli. Želim mu pa: Večna luč naj mu sveti, v miru naj počiva in blag bodi njegov spomin!« 

»Blag mu bodi spomin,« zarenče nizki glasovi, pri tem pa se namakajo suhi jeziki z rezno kapljico.

»Domov sem se priklatil kot kralj capinov. možje krokarji, kralj capinov, vam pravim, najlepši med njimi in najbogatejši. Strgani čevlji, razcapane hlače, zamazan suknjič, črna srajca, obledela ovratnica in poteptan klobuk, kaj hočete več. Potem pa sedem božjih v žepu! Še nekaj! S seboj sem imel tudi prvo spričevalo o izpitu, dovršenem z najsijajnejšim uspehom v krokarski državi. Vsaj jih poznate ta spričevala, možje krokarji! Lepa je bila diploma, vam pravim, lepša kot doktorska.

Domov sem priromal pražen in zmučen, žalosten v dno svoje duše in skesan bolj ko svetopisemski zgubljeni sin, gotovo pa z boljšimi nameni kot ta. Pa me je zagledal oče izpred hleva, gnojnico je vravnaval, možje krokarji, in ko sem prišel do njega, mi je dejal:

Bog te sprejmi pod domačo streho, Drejče. Pa te dolgo ni bilo in slabo barvo imaš. Medel si in bled. Gotovo si se učil veliko.

Veliko, veliko, oče! mu odvrnem skesano, vsaj veste, da se mora človek vedno učiti in nikoli se ne nauči dovolj v življenju. Kako pa z vami, oče? Zdravi ste, kakor vidim, čvrsti tudi, še trdnejši kot zadnjo pot. Kako pa domači kaj! So li vsi zdravi? In živina, pa polje? Slišal sem, da se obeta letos tudi na Gorenjskem dobra letina.

Bo že, bo že, Drejče, da bi le bilo zmiraj tako, pa bi šlo, meni oče, skoraj na to pa pripomni: Zdaj boš ti lahko poprijel za kako delo; veš, delavcev mi manjka, star sem pa že tudi in sam ne zmorem vsega, vsaj vem, da te veseli naše delo.

I, kaj bi me ne, oče! Vsaj drugega tako ne vem početi tukaj. Malo spremembe pa tudi ne škodi.

Prav imaš, Drejče, boš videl, kako hitro dobiš drugo barvo, kar čez noč zgine ta mestna bledost. Učiti si se pa moral vendar precej. Ves vpal si. Ej, da, skoraj bi bil pozabil. Zdaj si imel menda skušnjo? Pa si jo napravil? Mar ne?« 

Tistikrat pa sta spreletala mojo dušo strah in groza, nanjo se je vsedel črni gavran. Zemlja je zaplesala pod menoj, med nebom in peklom sem visel in stemnilo se mi je pred očmi. Duša moja je vstrepatala kakor breza na polju. Oče, oče, tvoj Drejče se nima izpita v žepu, tvoj ponos in tvoja dika se je spridil; če zveš to, žalostna bo tvoja duša do groba. Ne, ne, te žalosti ti ne nakopIjem, pustim ti veselje in dopadajenje nad tvojim sinom. Nekdo pa je šepetal: Povej, povej! Tedaj sta pričela ljuti boj bojevati v moji prestrašeni duši dva velika, mogočna junaka. Bila sta bitko, kratko, pa kruto in pod udarci, težkimi udarci je trpela moja duša. Tekla je kri obema bojevnikoma, črna, kadeča se kri in namakala je mojo dušo, prepojila jo je, da je postala črna do zadnjega kotička, omadeževale sta mi dušo in teh madežev nisem izpral do danes. Dokončala sta boj zli in dobri duh, na pozorišče je stopal zmagoslavno demon. Satansko so prežale njegove oči, ko se je oziral na mene, pri tem se je krohotal, rogal.

Božičev Drejče se je takrat vzdramil, iz svojega žepa pri suknjiču je izvlekel pergamentno krokarsko diplomo z bulo vred, jo razvil in bolj potihoma, žalostno dejal svojemu očetu:

To spričevalo sem dobil, grozno sem se moral puliti in truditi za njega.

Pa Božičev Drejče ni lagal takrat, možje krokarji, najčistejšo, najsvetejšo resnico je govoril, ker se je res boril za žive in mrtve, da je dosegel tako izborno diplomo.

Suho je grlo, možje krokarji, in dobra kapljica, na zdravje domovine požirek!« 

»Živio domovina!« in zvrnjeni so kozarci. Andrej Božič se oddahne in nadaljuje:

»Božičev oče so gledali spoštljivo pergament, velike blesteče črke, gledali so pečate, gledali bulo. Drejčetovo ime je bilo kar tiskano. Čuden se jim je zdel samo orel, cesarski orel so mislili da je, in takrat, možje krokarji, jim je razkladal nadebudni sinko z vso svojo zgovornostjo, da to ni cesarski orel, da je to le sova – krokar, znamenje učenosti, Drejče pa je vzel spričevalo v roke, ga prečital slovesno očetu. Očetu pa so prijetno zvenele na uho latinske besede in so djali: »Veš, Drejče, če prav ne vem, kako se to pravi po naše, me pa veseli vendarle, da si tako dobro napravil. Ej, kako je to lepo izdelano, kako je trden papir in pa ta rdeči vosek. Nič čuda potem, da že samo spričevalo stane toliko. Deset goldinarjev si mi pisal menda. No, zdaj pa stopiva v hišo, da ga bo pogledala še ona.« 

Božičevega Drejčeta se je pa polastila takrat veselost. Spreletavala ga je le takrat zona, kadar je zagledal režečega demona, ki se mu je smejal tako predrzno, tako nesramno v obraz.

Konec povesti pa je ta, da je dobil Božičev Andrej za svoj prvi izpit iz krokarske države še tisto popoldne od očeta desetak, h kateremu je dobra mati navrgla skrivaj še petak.

Možje krokarji! Žalostna je povest Božičevega Drejčeta; v dno duše mora pretresti vsakega, kdor je iz mesa in krvi in zato vam pravim, možje krokarji in vi brucevske duše: Idite in storite tudi vi to, z vami pa sreča junaška!«