Andrej Hofer
| Andrej Hofer |
| |||||||||||||
Francoska velika prekucija je bila ves svet zmešala, kakor je vsakemu znano. Tudi naše cesarstvo je zlo zlo terpelo. Zgubilo je mnogo dežel, in jih sopet pridobilo. Pa nobena avstrijanska dežela se ni tako serčno potegovala za svoje prirojene cesarje, kakor Tirolska.
Tirolska je štela mnogo hrabrih in zvestih mož: naj hrabrejši in naj umnejši pa je bil Andrej Hofer.
Leta 1808 se je avstrijanska vlada spet pripravljala na vojsko zoper Francoza. Tirolci, to zvedeti in ker so ravno tedaj Francozom ubogali morali, berž pošljejo Andreja Hoferja na Dunaj: radi bi bili pač zvedeli, ali še misli pravi cesar kaj na nje, ali jih bo hotel rešiti tujega gospodarstva, ali ne? Ko se je Hofer prepričal, da jih ima cesar še rad, pripravljal je že dva mesca poprej, preden se je bila vojska začela, povzdigo vseh Tirolcov zoper Francoza.
Ko se leta 1809 cesarski vojšaki na Tirolskem prikažejo, se je koj 5000 kmetov vojski pridružilo. Hofer pa je druge kmete zbral, in jo je napledel nad Bavarce, ki so tedaj mesto Francozov deželo posedli. Tri velike voze sená je Hofer pred sovražnike postavil, da bi vse krogle v seno se poskrile. Srednji voz je vižala kmečka deklica; in kolikorkrat so Bavarci v seno strelili, vselej je zavpila: Juhe! zato, da so vedili, da je še živa. Za vozmi pa so tičali najboljši tirolski strelci, ter so vse Bavarce postrelili, ki so iz topov streljali. Potem pa planejo nad sovražnike, jih še nekaj pobijejo, nekaj pa vjamejo. — 11. aprila so kmeti glavno mesto Bavarcem vzeli, ter jih s puškami in cepci prav do živega ošteli. — 12. aprila se prikaže 8000 Francozov, ki so hteli kar skoz Tirolsko na Nemško se podati. Ali Tirolci in cesarski vojaki jim kaj tacega niso privolili, in so jih v kervavem boju premagali, in 13. aprila še enega oboroženega Bavarca ali Francoza nisi našel po vsi Tirolski deželi.
Ali sovražniki kmalo z novo silo na Tirolsko prideró, in nedolžne kmete grozno tepó. Pri nekem mestu so 100 seljakov zato obesili, ker so pri njih orožje našli. Ta novica je Tirolce čez vse razkačila: Hofer zbere svoje rojake in tudi sosede povabi na boj, ter jim takole piše: „Ljubi bratje! Za Boga, za cesarja in za ljubo domovino! Jutri zgodaj zadnjokrat čez sovražnike planemo. S pomočjo matere božje Bavarce polovimo, al jih pa pobijemo. Pridite nam pomagat; če hočete pa bolj pametni biti, kakor božja previdnost, pa le doma ostanite, bomo že vse brez Vas opravili!“ —
Sosedje so prišli, in drugega dne je bila bitka. Na visokem kraju je stal Hofer in je vižal boj; neki kapucinar pa, po imenu Haspinger, ta je vžigal serca z božjo besedo. Ranjeni Tirolci niso hotli domú: pod bližno drevje so posedali, so pravili, da gledajo nebo odperto, naj bi se le bratje dobro tepli. — Noč je boj končala, in po noči pa so jo pomedli sovražniki iz dežele: na tihem so šli, ker so konjem in vozem podkove in kolesa s slamo ovili, da se ropotanje čulo ni.
Malo poznej so bili cesarski vojšaki blizo Dunaja tepeni; cesar je mir storil in Tirolsko sovražnikom prepustil. Dal je to svojim Tirolcem sporočili, in jim je naročil, naj se Francozom podveržejo. Pa kaj mislite! še verjeli kaj takega niso zvesti Tirolci, ni jim šlo v glavo, da jih je cesar zapustil. — Hofer se poskrije, pa je vendar le oddaleč kmetom svoje povelja dajal. Kapucinar Haspinger jih je od zdaj vodil. Pri reki Ajsak so čakali Francozov: čez reko pa so z vej most spledli in so ga s kamnjem obložili. Francozi pridši do reke stopijo zaupno na most, ali most se vdere, in francoska moč se ziblje v valovih in jo zapleše v uni svet. Zdaj pa so Tirolski strelci streljati začeli, in so dvanajst sto sovražnikov postrelili. Sovražniki jo pa vundar naprej uderó, in zdaj zagromijo znad vseh hribov veliko pečine, in pomečkajo marsikterega Francoza; ženske in otroci so pa posebno kamenje na sovražnike valjali; vse je delalo, kar je le po dveh nogah lazilo. Francozi in Bavarci bežijo v glavno mesto, bilo jih je še 25.000. — Ali pred mestom jih pričakuje Hofer s 18.000 možmi. Dan vnebohoda Marijnega je bil razločen dan za Tirolsko: Kmalo po polnoči zbudi Haspinger Hoferja, bere sveto mašo in ob šestih zjutra začnejo streljati. Tirolci zmagajo in Hofer stopa ponosno s svojimi rojaki v prosto glavno mesto. Tirolska dežela je bila tretjokrat cesarjeva. — V mestu je govoril Hofer svojim dragim Tirolcem takole: „Pozdravi Vas Bog, ljubi moji! Ker ste me za vodja zbrali, sem pač semkaj prišel. Vsi, ki hočejo moji prijatelji biti, naj ljubijo Boga, cesarja in domovino in naj se krepko bojujejo; kteri pa kaj takega nočejo, naj se mi le kar precej spravijo, to vam povem. Kteri pa hočejo z menó, naj me nikdar ne zapustijo, tudi jaz jih ne bom zapustil, tako gotovo, kakor mi je Hofer ime. No! povedal sem Vam že, vidili ste me tudi; Vas pa Bog obvari!“
Kmalo potem je cesar na Dunaju popolnoma mir storil, in Tirolci so vbogali svojega cesarja, in so se Francozom ali prav za prav Bavarcom podali: še Hofer je opominjal, naj ubogajo. — Ali poznej so neki prijatelji ga pregovorili, da je ljudstvo podpihal — in zdaj so sovražniki mnogo plačila obljubili, če ga kdo umori. Dva mesca je Hofer se skrival v neki koči v planini pod debelim snegom. Ali njegov služabnik, ki mu je skrivaj kosilo tje nosil, ga je izdal, in pervega mesca leta 1810 so ga 20. dne ob polnoči Francozi vjeli, ženo in otroke so v miru pustili, njega pa so peljali v Mantuo, kjer je bila vojaška francoska sodnija. Malo sodnikov ga je v smert obsodilo, ali prišlo je više povelje, da ga imajo v 24 urah ustreliti. Dan 20. februarja 1810 bil je Hoferjev poslednji dan: ravno pred smertjo je dal nekemu vojščaku še sreberno dvajsetico, in stoječ z nezavezanimi očmi je umerl: cesar Frančišek pa je njegovo rodovino požlahtil, in jej vse premoženje povernil.
Andrej Hofer bil je velik in krepak, imel je dolgo černo brado in slok nos. V lice bil je rudeč, kot kri. Na strani je nosil dolgo sabljo, ob glavi čern klobuk malo na plat zavihnjen, in na klobuku se je vidila podoba matere Božje.
Serce pa mu je gorelo za dom in cesarja. Kako lep izgled zvestega deržavljana!