Andrejčkova glava je prazna

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Andrejčkova glava je prazna
Žarko Petan
Spisano: Maruša Štepec
Viri: Petan, Žarko (1967). Andrejčkova glava je prazna. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Andrejčkova glava je postala balon. In to kar čez noč. Zvečer je položil na blazino svojo pravo glavo s čopom zlatih las vred. Ko pa se je zjutraj prebudil in zdirjal v kopalnico, je zagledal v ogledalu namesto glave velik rdeč balon z rumenimi pegami.

"Mamica, mamica," je zaklical ves prestrašen.

"Kaj pa vpiješ?" se je mamica oglasila iz kuhinje. "Ali že spet ne veš, kje imaš šolsko torbo?"

"Mamica, moja glava je postala balon!"

"Kaj še vedno spiš! Pohiti, sicer boš zamudil."

Andrejček si je miže očistil zobe, na hitrico zmočil obraz in nato odšel v šolo.

Po ulici je koračil lahkotno. Blag vetrček mu je pihljal v hrbet in privzdigoval njegovo glavo, ki je zares postala balon, od tal. Na vogalu je srečal svojega sošolca Janezka.

"Andrejček, kaj pa se godi s teboj?" ga je ta vprašal.

"Letim, letim, letim. Pojdi z menoj!"

"Kako?"

"Primi me za roko, pa bova skupaj poletela."

"Kam?"

"Kamorkoli. Ali še dlje. V zrak. Pojdi!"

Janezek je prijel Andrejčka za roko in že sta se pognala kvišku. Najprej sta nekaj časa letela samo pedenj od tal. Potem pa sta se počasi dvigala čedalje višje in višje. Na križišču sta bila že deset metrov visoko. Preletela sta ga, čeprav je na semaforu gorela rdeča luč. Avtomobili so se ustavili. Pešci na pločniku so jima mahali. Miličnik je zapiskal.

"Andrejček, ali veš, da je letenje prepovedano?" je vprašal Janezek.

"Kaj nam pa morejo!"

"Miličniki imajo helikopter in letala, ki so hitrejša od zvoka. Ujeli naju bodo."

"Ne, ne bodo naju ujeli. Preden se bodo dvignili v zrak, bova midva že daleč. Morda prav blizu sonca."

"Meni je že zdaj vroče."

"Ti si pa res nerga, Janezek. Razen tega si zelo težak. Veš kaj? Odvrziva torbi!"

Bila sta ravno nad Tromostovjem. Spustila sta torbi, ki sta štrbunknili naravnost v Ljubljanico.

"Andrejček, Andrejček!"

"Ali te je strah, reva?" je zavpil Andrejček.

"Poglej!"

"Kaj pa?"

"Gasilce."

Velik rdeč avtomobil se je ustavil pred magistratom. Dolga lestva se je dvigala navkreber. Po njej je plezal gasilec. V roki je držal brizgalno cev.

"Andrejček, sklatili naju bodo z neba kot hruške. Poglej gasilci so na trgu pred magistratom razpeli velikansko platno."

"Curek mrzle vode je švignil v zrak. Zgrešil je Andrejčka in Janezka ter se nad njima razpršil. Kapljice vode so ju poškropile. Bila sta mokra, kot da bi ju oprhali.

"Oh, kako je prijetno. Sleciva se," je predlagal Andrejček.

Tako sta tudi storila. Kose obleke sta zalučala na zemljo. Njuna suknjiča sta še dolgo z razprtimi rokavi vihrala v zraku. Kot dva goloba. Andrejček in Janezek pa sta v telovadnih hlačkah letala naprej. "Poglej, raketa!"

Mimo njiju je brzela koničasta raketa mesecu naproti. Astronavt, ki je sedel za krmilom, ju je prijazno pozdravil.

"To je bil Gagarin."

"Ne, pač pa Glenn."

"Saj je vseeno, kdo je bil, " je rekel Andrejček. "Poglavitno je, da sva ga videla. Če bi ostala na zemlji, ga ne bi nikoli videla."

Pod njima so se daleč naokrog razpostrirale zelene, rumene in rjave preproge. Tedaj se je pojavila daleč na obzorju majhna črna pika, ki je postajala vedno večja. To je bil helikopter. V njem je sedel miličnik, ki je poprej za njima žvižgal na križišču. S krepelcem jima je kazal, naj se pri priči spustita na zemljo. Andrejček in Janezek ga nista ubogala. Krepko sta z rokami zaveslala po zraku in kmalu je helikopter izginil nekje med oblaki. Bližala sta se visokim goram, katerih vrhovi so bili pokriti s snegom in se bleščali v soncu.

"Brrr, mene zebe, " je potožil Janezek.

"Mene tudi. Brrr."

Tresla sta se od mraza in se tesno objela, da bi jima bilo topleje. Pa tudi dolgočasiti sta se začela, kajti pokrajina pod njima je bila prav takšna kot na šolskem zemljevidu.

"Kaj, če bi se vrnila?" je predlagal Janezek.

"Kam neki?"

"V šolo. Zdaj je gotovo že minila prva ura. Odmor je. Miha, Marjan, Polde in Slavko se igrajo na dvorišču."

"Pa se vrniva, " je pristal Andrejček.

Pot nazaj se je vlekla. Debelo uro sta letela do šole. Pristala sta na strehi. Po žlebu sta se spustila do okna, ki je bilo na srečo odprto. Skozenj sta vstopila v razred.

"Kje pa sta bila? Zakaj sta zamudila?" ju je vprašal tovariš.

"Letela sva po zraku."

"Gasilci so naju škropili."

"Miličnik se je v helikopterju podil za nama."

"Videla sva raketo. In v njej Gagarina."

"Ne, v raketi je bil Glenn."

"Bila sva tako blizu sonca, da bi se ga lahko dotaknila, samo če bi stegnila roko."

"Videla sva travnike, polja, njive."

"In s snegom pokrite planinske vrhove ..."

"Že prav," je tovariš prekinil njuno čebljanje. "Andrejček, ali znaš pesmico na pamet?"

"Ne, ne znam. Moja glava je postala balon," je odgovoril Andrejček in krepko kihnil.

"Pa veš, zakaj je postala balon?" je vprašal tovariš.

"Ne, ne vem."

"Zato, ker je prazna. Če bi vsak dan sproti spravljal vanjo to, kar se učimo v šoli, ne bi nikoli postala balon!"