Anali izumrlega naroda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Anali izumrlega naroda
Joža Lovrenčič
Spisano: 1931, 1932
Viri: Slovenec, 1931, št. 227, 228, 229, 230, 231a, 232a, 233, 234, 235, 236, 237, 238a, 239, 240, 241, 242, 243, 244, 245, 256, 247, 248a, 249a, 250a, 251a, 252, 253, 254a, 255, 256, 257a, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 267a, 268a, 269, 270, 271, 272, 273a, 274, 275, 276, 277 (označeno kot 278), 278, 279, 280, 281, 282, 283, 284, 285, 286, 287, 288, 289, 290, 291, 292a, 293a, 294, 295, in 1932, št. 1a, 2, 3, 4, 5a, 6, 7, 8a, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27a, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35a, 36, 37a, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prvi del[uredi]

I.[uredi]

Toplo je dahnilo od juga preko morja in prostrana ravan ob narasli Natisi je čez noč ozeleneia. Spokojno, ko da se ji nikamor ne mudi, je tekla reka; še šumeti se ji ni ljubilo, le tu in tam je zamolklo zagrgrala, kakor bi se prebudil kje v njenih tolmunih divji povodnjak, zazehal in zajel preveč vode, da mu je spodletelo. Na mirni gladini in v plitvinah so se srečavale družine slokonogih in dolgokljunih močvirnic, nad njimi so letale in gostolele lastovke in se spuščale tik do vode, kot bi hotele v oni svet, ki se je v njej zrcalil vse do Adrije, kjer je neskončni odsvit nebesne sinjine izginil v penečih se valovih, nad katerimi so se spreletavali in hreščeče vzkrikali beli galebi.

V zeleni ravnini so se pasli dolgogrivi, nizki, iskri konji, vitoroga goved in beloruna drobnica, ki se je družno poganjala za sočno muljavo. Na bregu ob mogočni vrbi, katera je ozeleneia kljub svoji starosti, ki so jo pričali razkav, luščeč se lub in zevajoči žlambori, je slonel star pastir. Ogrnjen je bil v plašč iz lipovega ličja in v rokah je držal dolgo drenovo palico, ki jo je bil usekal in upognil ob ognju že ono leto, ko so svetovali v Silikanskem gradišču kralju Pronu, naj njemu, Ajkaju, zaupa svoje številne črede. Od onega leta ga je drenovka spremljala in mu zvesto služila, kar se ji je poznalo, zakaj pri ročaju je bila tako uglajena, da ni bilo skoraj videti, kako je bila nekoč ožgana. Tik pri vrhu jo je držal Ajkaj z obema rokama in nanje oslonil lice in zadovoljno gledal sina Osa, ki je sedel na tleh in majil piščal, dasi je bil že mladec v kaki sedemnajsti pomladi in bi mu bolj prislojal lok in lovski nož, s katerima bi se lahko postavil volku in medvedu, če bi se priklatila iz Karusadskih lesov, ki so tam na vzhodu mogočno šumeli, ko je v nočeh še zavelo mrzlo skozi nje od severa. Ne oče ne sin nista mislila na volke in medvede, saj se je živina lepo blizu pasla in lesovi so bili daleč — torej je Oso lahko z gladkim rogom mirno tolkel in drgnil po vrbovi veji in ko je bila vsa muževna, je odložil rog in spretno zasukal lub, ki se mu je srečno obrnil, ne da bi se kje razparal. »Bo!« je rekel oče in se nasmehnil, kakor bi se spomnil davnih let, ko je tudi sam majil piščali v vrbju tam gori ob Silikanskem jezeru tako spretno, da ga ni bilo, ki bi ga prekašal v majenju.

»Bo!« je pritrdil sin veselo, uprl v spodnjem koncu olupljeno vejo na prsi in potegnil z obema rokama umajeni lub proti sebi, nato pa je zgornji konec, ki je bil še ves sočen, zgrabil z belimi zobmi in povlekel s palice piščal, zapihal vanjo ter tako poskusil, če je cela. Ni imela še prirezanega in vdelanega zamaška pri grlu in ne še na koncu, a vendar je skoraj glasno zapiskala, kar je Osa vzveselilo, da so mu zažarele oči, ko je pogledal očeta, češ, lepo je šlo.

»Bo!« je ponovil oče.

Prva letošnja, pa se mi je posrečila!«

Da bi le srečo pripiskala!« je želel oče.

Sin je obrezal dva čepa, ju vtaknil v piščal in jo nastavil na usta in zapiska! Tako lepo, da se je očetu zjasnil sicer resni obraz in se mu je samo smejalo in so ovce prisluhnile, govedo privzdignilo glave in sta konja, ki sta ju imela, če je bilo potreba iskati pomoči pri drugih pastirjih, priostrila ušesa in zahrzala. Oso je piskal in piskal, kakor bi hotel pokazati, da je umajil prvi prvo piščal med vsemi pastirji, kar jih je v ravnici, in še, kakor bi hotel tekmovati s kosom, ki je glasno žvižgal vrh jelše na onem bregu Natise, in s škrjancem, ki je gostolel, vzpenjajoč se proti nebu, in s slavci, ki so se začeli oglašati prav one dni od grma do grma, seleč se iz toplih spodnjih dežel, da tudi v zemlji Karnov ob Natisi in še više gori ob Sonciju pozdravijo pomlad s svojo mehko pesmijo, pritajeno preko dne, pod večer in v nočnih urah pa hrepeneče glasno, da jih morajo biti vesete vse vile, ko se zbirajo v mesečini k raju.

»Zdaj je pomlad,« je rekel oče; »dokler se ne oglasi piščal, se mi nič ne zdi, pa naj bo še tako zeleno in naj še tako pojo ptiči!«

Konja sta zopet zahrzala in strigla z ušesi in gledala proti jugu. Oče je to opazil, postal pozoren in menil, da morata kaj čutiti. Sin je odložil piščal, vstal in gledal in poslušal.

»Zdi se mi, da slišim konjski topot,« je povedal čez trenutek in še pokazal smer, odkoder naj bi ga bil ujel. Oče je zasenčil z obema rokama oči, da bi bolje videl, kdaj se kdo prikaže.

Tedaj je vesel rezget kakor razposajen smeh sproščene narave odmel v solnčno ozračje in zamolkli topot, ki je prihajal od obale, se je slišal vedno bliže, dokler se ni pojavil v ravnici jezdec, ki je podil konja proti njima, ko da mu gre za stavo, katero hoče na vsak način dobiti.

»Konjar je!« je spoznal Oso jezdeca.

»Konjar?« se je začudil oče.

»Konjar, poznam ga in dobro ga razločim! Kam se mu le tako mudi?« je bil sin gotov, da je dobro videl in se ni motil ter še vprašal in čakajoče gledal očeta, kaj mu odgovori.

»Potrpi, kmalu bova vedela, saj bo zdaj zdaj tu, ko tako neznansko podi konja!« je dejal oče. »Takega jezdeca, ki bi konjarja prekosil, ni med pastirji,« je menil Oso, gledal proti jugu in žal mu je bilo, da ni konjski pastir in bi mogel dan za dnevom preizkušati iskrost konj preko širne ravni, kar bi bilo lepše in prijetnejše, nego zavračati govedo in drobnico in biti kakor priklenjen po cele dneve na isti prostor in se dolgočasiti.

Oče se je bil zamislil in obraz se mu je zresnil, kakor bi ga kaj močno zaskrbelo.

Oso, ki se mu je zdelo čudno, da oče na njegovo besedo ni ne črhnil, se je ozrl.

»Kaj si se tako zamislil, oče?« je vprašal in pozabil na svoje želje.

»Kaj sem se zamislil? Na konjarja mislim. Da bi mu le Rimljani, ki so že naši sosedje, ne bili odvedli konj! Vse je mogoče. Tako so začeli pred leti pri naših Venetih: najprej so vpadali v njihovo lepo ozemlje in plenili črede in kar jim je prišlo živega na pašnikih pod roko, potem so se pa polakomili plodne zemlje, udarili so vanjo, kakor bi imeli svoje premalo, in se je polastili in zasužnjili vse! Grabežljivi so Rimljani ko volčje in ko volčje nikdar siti. O, dosti sem že slišal o njih!«

»Mi pa bi se jim ne podali tako hitro kakor Veneti, kaj, oče?« je hotel sin vedeti in je zažugal s stisnjeno pestjo preko Natise.

»Ne bi se jim, sin. Ob Sonciju in Karusadiju smo trdi in trdni kakor dren in hrast in nagnoj, Veneti pa so se v svoji plodni zemlji sprevrgli in so mehki, kakor bi ne bili naše krvi!«

Delj nista utegnila govoriti, zakaj konjar je drevel že proti vrbi in je s krepko roko zadržal tik pred njima svojega iskrega konja, ki so mu drgetale spenjene nozdrvi in je obstal z vzravnanim vratom in so mu jasno žarele velike oči, kot bi bil vesel lepega dne in bi rad nesel gospodarja naprej in naprej. Preden je utegnil ovčar povprašati, kaj novega prinaša, sta že s sinom poslušala:

»Prvi Belenov dan je danes. Ob Timavu ga bodo praznovali, pa ga bomo tudi mi, pastirji, ob Natisi, da nam bo bog dober! Pri onem starem, visokem topolu ob reki se zberemo in mu bomo žrtvovali. Vse je pripravljeno. Pridita tudi vidva!«

Tako je povedal konjar, pozdravil in pognal rjavca, ki je izginil proti severu, ko da ga je odnesel veter. Dosti je bilo še pastirjev sirom ravnine in v se je hotel obvestiti, da bi prišli in se ne zamerili Belenu, ki je dobroten dal solncu novo moč in vzbudil po njem vse v novo življenje.

»Pojdeva!« je rekel oče, sin je pa zavriskal, da je odmelo čez ravan; potem je vzel piščal in piskal in piskal in bil vesel ko samo solnce, ki se je na vedrem nebu bližalo v poldan in je bilo, ko da gleda sam Belen na vzbujeno, pomlajajočo se zemljo. Polne in žive in glasne so bile ta čas vse poti, ki so vodile k Timavu od večernih vetrov, hitele k njemu od severnih sap in prihajale od jutranjega hladu. Veneti izza Natise so jih napolnili, po njih so se zgrinjali Karni, ki so gospodovali goram in dolinam od triglavega Tula, plešastega Kanina in njegovega soseda Rombona, od ostrozobega Krna in pašnega Matajura preko škrbe Korade, raztegnjene Okre in temnega Karusadija do Timava in morja. Iz Tergesta in Pikventa, iz Flanone in Alvone, iz Mutile in Faverije in Nesakcija so hiteli Istri in med nje so se spotoma pomešali Japidi izpod belega Alba in iz mest Metula, Terpe in Arupija; Letovici so prišli za njimi od Emone in z njimi so dohajali Panonci. Vsi so se sešli ob Timavu, kamor so bili že priveslali v svojih brzih lembih Liburni z južne in jutranje istrske obale.

Pomladni god boga Belena je spravil sosedna plemena Ilirov ko sleherno leto na pot. Dvignili so se in zbrali in noč in dan so šli in prispeli k morju, da bi praznovali in trgovali ob Timavu, ki pribobni iz deveterih vrel v jezero, se v njem umiri in šele potem izlije v morje. Iz rodu v rod gre beseda o tej skrivnostni reki in z njo živi vera, da bo Belen Ilirom dober, dokler se ga bodo spominjali ob njej in ga klicali in se mu priporočali. Iz rodu v rod je bila sveta ta beseda in je sveta ostala in so se ravnali po njej in se še ravnajo, ko vse brsti in poganja in oznanja Belenovo blagodat, in jim je dobro. Od leta do leta jih prihaja več in ko se vidijo, se čudijo, kako raste njihovo število in njihova moč pri vseh rodovih, in so veseli in se bratijo in si obljubljajo, da se drugič osorej, ako Belen da, vnovič snidejo.

Belen je dal in tisoči so ob Timavu.

Ob jezeru se vzpenja nad bobneče šumeči mi deveterimi vreli sveti gaj. Mogočni hrasti rastejo v njem in sredi med njimi, ki so se v brstju, zeleni ogromna lipa in podnjo se dvigajo trije žrtveniki. Srednji je največji; na njem žrtvujejo Belenu, bogu solnca in vseh sokov, ki dajejo življenje; z levega sprejema žrtve Heso, bog boja, z desnega pa Tevtat, ki ščiti trgovce in kupce. Pisana tisočglava množica je pustila svoje blago ob obali in se strnila in nagnetla v gaju in okoli jezera. Možje in mladci, vsi ožgani v obraz, vitki in visoki in mišičasti, oblečeni v kože, so s prodirnimi, žarovitimi očmi gledali v gaj, ki so ga napolnile ženske v belih platnenih in volnenih oblekah. Vse je bilo svečano in je čakalo, kdaj pristopi veliki žrec in zaprosi Belena milosti in mu priporoči narod. Šepetaje je šla beseda med vrstami in v množici je postala glasna kakor šum valov, ki so se spodaj zaganjali ob skalo. Kazali so si žreca Seka, visokoraslega starca z valujočo belo brado, ki je temno kakor videc gledal z globoko udrtimi očmi pod visokim čelom, polnim brazd, katero so obkrožali ko sneg beli kodri in mu padali na rama in zatilje.

»Kar pomnim, je enaki!«

»Vsako leto bolj čvrst je, reci!«

»Belen, ki mu služi, ga varuje!« »Sama modrost ga je!« »In izkušnja!« »S samim Belenom govori kakor jaz s teboj!« »Kralj Karnov je star, a ga je še on vzgojil!« »Joj!« Tako je šlo med množico in ko so se načudili Selcu, so motrili karnskega kralja Prona, kateremu so tudi že leta posrebrila lasi in brado, in potem so se navduševali za mladega kralja Istrov Epula, ki ga je bila sama moč in sila. Žrec Seko, ki dolga, dolga leta žrtvuje in služi Belenu kot najvišji svečenik Karnov na Silikanskem jezeru onstran Karusadija, je pristopil k srednjemu žrtveniku, na katerem je ležal bel konj slovite karnske pasme, in ž njim sta bila kralja Prono in Epulo. Prono je obstal na desni, Epulo na levi. Šum med množico se je polegel. Vsi so gledali proti Belenovemu žrtveniku. Mir pričakovanja. Žrec je razprostrl roki — beli sta bili in kakor prosojni — in z mogočnim glasom, ki je odmeval, ko da prihaja iz zemlje, je zaklical: »Belen, Belen, naš veliki bog, bodi nam dober, daj nam svojega ognja, prosimo te: povžij, povžij žrtev, ki ti jo narod nudi, časteč te! ...« Svečano je izzvenela prošnja in množico je prevzela; nemo je strmela v žrtvenik, da bi videla, ali jim je Belen še dober in naklonjen. Prono je pristopil k žrecu in mu izročil kremen; pristopil je še Epulo in mu dal jeklo — in Seko se je nagnil k žrtveniku in vkresal v gobo pod dračjem iskro in goba je zatlela. Žrec je dvignil roke in pel hvalo: »Belen, Belen, naš veliki bog, hvala ti, uslišal si naš klic in prišel si s prvo iskro!« Množica je ponovila žrečev klic in kakor bi zagrmelo, je šlo v gaj in je mogočno odmevalo od kar usadijskih peči: »Belen, Belen, naš veliki bog, hvala ti!« Dračje se je vnelo, plamen je švignil v smolnata polena, objel cvrče žrtev in se dvigal preko nje skozi modri dim v belih zubljih, ki so se poganjali, kakor bi hoteli doseči lipo, skozi katero je zavel lahek veter od morja in je zašepetalo v nji mlado, nežno listje pritajeno in skrivnostno, da bi mislil, Belen se javlja ... Vnovič je žrec dvignil in razprostrl roke in prosil z globokim glasom, ki je tajnostno polnil sveti gaj: »Belen, Belen, bodi nam dober, naši zemlji, Belen, daj življenja, čuj nad našimi družinami! Deci, da raste, bodi dober, mladenkam — ljubezni ne odklanjaj mladcem, da bodo silni, bodi dober, može ohrani v njihovem junaštvu, ženam daj še življenja za red naš in starce nam ohrani v svet in mero — Belen, Belen, bodi nam dober!« »Belen, Belen, bodi nam dober!« je ponovil narod in ko je prošnja izzvenela, je žrec prižgal ob Belenovem žrtveniku dve plamenici in je dal eno kralju Pronu, drugo kralju Epulu. Prono se je obrnil na desno in je vtaknil plamenico v dračje na Tevtatovem žrtveniku, kjer je ležala v žrtev lepa lisica, Epulo je pa stopil na levo k Hesovemu žrtveniku, na katerem je čakal črnosiv volk, da ga objamejo plameni.

Množica se je preganila, vzpenjala se je, dvigala glave in radovedno gledala v gaj, da bi videla, kako bo z ognjem na žrtvenikih boga kupčije in boga krvavega klanja.

Pronova plamenica se ]e v dračju ugasila, Epulova je pa pri priči vse užgala in vzplapolal je plamen na Hesovem žrtveniku in se je kosal z onim na Belenovem. Ženske so zaihtele, možem in mladcem so pa vzžarele oči, ko da je šinil žar Hesovega ognja vanje ...

Žrec je spregovoril:

»O bog Tevtat, ki si po morju vodil k nam tujce iz daljnih krajev in iz notranjih in severnih dežel kupčevalce, da so naši rodovi ž njimi tržili in bili v obilni meri leto za letom deležni tvoje dobrote, glej, najlepšo lisico, ki so jo izsledili lovci v deželi Karnov, smo ti, o Tevtat, hvaležni prinesli in jo položili na tvoj žrtvenik! Sprejmi jo in bodi nam tudi ti dober!«

»Bodi dober, bodi dober!« so tiho prosile ženske, ki so se bale Hesa in njegovega ognja in bi rade, da bi ga plamen mirnega boga Tevtata premagal. Ob Sekovi prošnji jim je rastlo upanje in nestrpno so čakale, kaj bo žrec še storil.

»Bo!« so se vzveselile, zakaj žrec je užgal drugo plamenico in jo dal Pronu. Gledale so kralja, kako jo je vzel, gledale so, kako jo je držal, in trepetale, ko je stopil k žrtveniku, iznad katerega se je dvigal steber dima.

»Bo, bo! Zdaj bo!« je postajal šepet že glasen, ker niso se mogle premagati, da bi zamolčale svojo gorečo željo. Dim se je polegel, ognja ni bilo.

»Joj, joj!« so zavzdihnile ženske, žrec je pa užgal še tretjo plamenico za Tevtata, a ugasnila mu je, ko jo je dajal kralju.

»Joj, sprejoj! Tevtat nam ni več dober, zli dnevi pridejo!« je šlo med ženskami in so ihtele, ker vedele so, da kralj ne sme več poskusiti, da bi zanetil dračje pod Tevtatovo žrtvo. Res, kralj Prono se je umaknil in na njegovo mesto pred Tevtatov žrtvenik je stopil žrec Seko in vzdihnil:

»O bog Tevtat, slabo znamenje si nam dal. Hvala ti tudi zanj! Po njem vemo, da pridejo v deželo težki časi.«

Potem se je obrnil in šel pred Hesov žrtvenik. Premišljen in kakor utrujen je bil njegov korak in glas, ki je bil odločen, je le za spoznanje trepetal, ko je molil: »Heso, bog moči in sile, ki si nas naučil po naših očetih in dedih kovati orožje, da branimo z njim pred sovražnikom rod in zemljo, bodi z nami in nas vodi!«

»Bodi z nami in nas vodi, Heso, bož moči in sile!« je odmelo krepko in viharno od jezera, v gaju med ženstvom pa je bilo tiho, tiho ...

Ko je povžival ogenj žrtvi na Belenovem in Hesovem žrtveniku, je šel žrec iz svetega gaja k deveterim vrelcem Timavovim in nad vsakim je nastavil uho in prisluškoval bobnenju in šumenju v globini. Ko se mu je zdelo, da je dovolj slišal, je vstal in temno gledal tok treh levih in desnih treh vrelcev in ko se je nagledal znamenj, se je vrnil v gaj in je obrazložil narodu, kaj je slišal in videl: »Poslušal sem, o narod, preroško govorico Timavove vode v podzemlju in sem slišal kakor zavijanje krvoločnih volkov in krok gavranov in vmes je bilo slišati kri, kri, kri ... kakor gostolijo lastovice, ko pade med nje jastreb. Tudi sem videl: tok levih treh vrelcev in tok desnih treh se je v srednjih tako združil, da so vzrastli valovi v cvetoč živ grm, in ko se je osipal, so bili cvetovi kapelj v solncu rdečekrvavi. Hesov čas, o narod, je blizu!...«

Temno in zamolklo je govoril žrec o tem, kar je videl in slišal, a zadnji stavek, svojo prerokbo, je samo še dahnil, kot bi hotel označiti grozo, ki pride in bi jo rad odvrnil. Skozi ženske vrste ob gaju je šel šepet, ki je širil strah in je bila v njem bridkost, moški so ob žrečevi napovedi oživeli, med mladci ob jezeru pa je zaorilo:

»Hvala ti, Heso, za znamenje tvojega prihoda! Heso in Epulo in mi ž njim! Nismo zastonj brusili mečev in pripravljali lokov in puščic in kopij. Tudi sekire so ostre, oj! Živel naš mladi kralj Epulo! Glej, pripravljeni smo, da nas povedeš sebi v slavo in nam v ponos!«

Epulo je potegnil meč in zamahnil ž njim proti večeru: »Mladci, nestrpni ste. Počakajte, da pride sovražnik. Od večera pride in Rimljan mu je ime. Ni mu še dovolj zemlje. Naj le poskusi: hrbet imamo varen. Bratje Liburni in Japidi in Letovici nas stražijo in Panonci in Skordijski tja dol do Makedoncev. Prvi smo mi Istri in Karai, da se postavimo in otmemo še Venete, ki so zapadli v suženjstvo in jim senat iz Rome ukazuje. O, udarili bomo, mladci in velmožje, udarili ... Kralj Prono, pokažem ti, da sem vreden Hesov borec, in vesel boš privolil, da odpeljem tvojo hčer Eno s tvojega dvorca nad Silikanskim jezerom na svoje gradišče v Tergeste!«

Prono je stopil k Epulu, stisnil mu je roko in slovesno obljubil mlademu kralju: »Belen mi je priča, Epulo, tvoja bo Ena po prvi zmagi, ki ti jo nakloni Heso!«

Žrec je položil na njuni krepki roki svojo, ki je bila od starosti že vela in se je tresla, in je dejal: »Novo znamenje bratstva in edinosti med Karni in Istri — Belen bodi dober!«

»Vesel sem, o Seko, tvoje napovedi, dvakrat vesel, o Prono, ker pojde za dvojno zmago. Zmaga nad sovražnikom bo sladka, a druga bo slajša: Ena, najlepša kraljična v zemlji Ilirov, bo moja! O njej pojo že pevci ob lutnjah. Danes sem jo menil dobiti, o kralj, tu v tvojem spremstvu, a ker je ni, pojdem po teh tvojih besedah s teboj na Silikansko gradišče, da jo po treh letih, ki sem jih preživel med Dalmati, vidim, kako se je iz otroka razvila v mladenko, ki vnema srca junaških mladcev.«

Seko in Prono sta se smehljala mladostnemu ognju mladega kralja Istrov in žrec je še menil: »Kraljestvo boš pridobil, Epulo, z Enoedinko, od Tula do Nesakcija bosta združila zemljo bratskih rodov in ji kraljevala!«

»Bosta, ako vama bo Belen dober in Heso naklonjen!« je pritrdil Prono.

Med množico ob jezeru, ki je slišala Epulove besede o Eni in je videla, kako mu je Prono segel v roko in kako je še sivi Belenov žrec podkrepil znamenje dano besede, je zadonel vesel klic, ki so ni hotel poleči: »Živel Epulo, život Epulo!«

Izpod hrastov in lipo v gaju, iz ženskih vrst pa je pelo v odgovor: »Živela Ena, živela Ena!«

Vzkliki, polni navdušenja, so se v trenutku pomešali in odmevalo je iz njih veselje Karnov in Istrov ...

Kralja sta stopila iz svetega gaja in žrec Seko ju je spremil; sredi med njima je šel v svoji beli svečeniški halji kot živ mir; samo blagost je odseval njegov obraz in dobroto. Starešine, velmožje in mladci, ki so stali ob gorenjem koncu jezera pod gajem, so se zvrstili za njimi kot urejena četa. Sledile so mladenke in žene z otroki, ki so jih bilo pripeljale s seboj od blizu in daleč, da vidijo Belenov gaj in njegovo čudovito reko. Za domačini so se zgrnili oni iz sosednih rodov in množica je zavalovila k morju in je bila glasna in živa.

II.[uredi]

Na ravni, prostrani obali, kjer so imeli zloženo in pripravljeno krzno in roževino, jantar in smolo, med in vosek, zlato in železo in še govedo in drobnico in priljubljene nizke, a hitre karnske konje in dobro pitane prašiče, kar je vse čakalo kupcev, so se žrec in kralja ustavili. Žrecu sta pomagala po starem običaju zasaditi sredi sejmišča drog, vrhu katerega je visela lisičja koža, ki naj bi opozarjala na previdnost pri zvitem in pretkanem kupčevanju. Ko je bil drog postavljen, so žrec Seko in kralja Prono in Epulo sedli in povabili v svoj krog starešino in velmože Karnov in Istrov ter odposlance sosednih rodov. Od ognjev, ob katerih so jo začela gnesti vesela množica, so jim prinesli pečeno jagnjotino in medico in ol in velmožje so prešli v živahen razgovor in posvetovanje.

Tujih trgovcev iz južnih krajev še ni bilo, a krik in vik jo vendar vstajal, zakaj pravim kupčovalccm ni pustila kri, da ne bi barantali, čeprav ni prišlo do posebnih kupčij. Vso življenje in vrvenje je bilo zato lo radovedno ogledovanje, ki so ga solili s šaljivimi opazkami in zavijanji, katera so vzbujala glasan odpor. Polagoma so se gručili v posamezno skupine, ki so so zabavalo ob gostiji, petju in raju. Oni, ki so prišli iz notranjih dežel, so se prepeljavali v čolnih in manjših ladjah ob obrežju, glasno vzklikajoč iu veseleč se prijetne vožnjo na zeleni, ogromni vodi, ki se je širila v nedogled in neskončnost, živo pošumevajoč, ko da baji zgodbo iz. daljnodaljnih dežel.

Pod večer se je ob morju zbranemu narodu nudil nenavaden prizor. Solnce se je tik nad morsko gladino spremenilo v krvavordečo oblo, od jutranjo strani tam iznad Istre pa je vzhajala druga obla, pravtako krvavordeča — ščep. In morje je bilo kakor s krvjo polito in od solnčno oble je čezenj proti ščepn držala ognjena pot, v kateri so videli ogromen ognjen moč, ki so je lomil v pramene; zdelo se jo, ko da drži tam daleč pod nebom nevidna roka in da grozi z njim, ker tresel se je ...

Narod je gledal, so čudil, vzklikal.

Heso je dal novo znamenje, jo pojasnil žrec. In še isti večer, ko se je množica veselila in rajala v svitu mesečine, kot bi hotela tekmovati z morskimi vilami, ki jih jo menila videti ob vzpenjajočih se valovih, sta kralja z žrocom in s starešini iz rodov Menov in Katalov in Kalenov in Sekuzov in Okrinov, v katero so so delili Karni in Istri, odobravala nasvete in skupno so ugotavljali vojne odredbe, da bi bilo vso pripravljene. Če bi nastopil trenutek, ki bi zahteval obrambo rodne zemlje.

*

Proti jutru, ko so so začeli kazali iz somraka obrisi Istre in so mogli ločiti morje od kopnega, so se pojavile na obzorju prve ladjo. Redki, ki so bdeli, so zagnali vesel kril, in kmalu jo bilo vse na nogah; zbrali so so na obrežju, so umivali, da preženejo zaspanost in krmožijavost, potem pa so gledali, kaku so bližajo ladje, ki vidoma rastejo. Napeto so čakali, ugibajoč, koliko tujcev pride. Kakor hitro se jo prikazala nova črna točka daleč doli na jugu, so jo pozdravljali klici:

»Še ena, še ena?«

»Kie, kie?«

»Glej, tam doli, kjer zareže Istra najbolj v morje ...«

»Ne vidim!«

»Čakaj, vidiš oni oblak, ki se vleče od juga? Tam, kjer se konča, tam spodaj je zdaj!«

»Aha, je že iz sence, jadra so zablestela v solncu. Dvojna ima, velika je!«

»Grška ali rimska — Dalmati imajo take kot Liburni, srpaste kakor mesec, ko pojema, in jadro urezano na tri vogale.«

Tako so spet in spet drli k onemu, ki je prvi opazil novo ladjo na obzorju, in tisoč prstov je kazalo smer, odkod prihaja. In so pristajali Dalmati, prijadrali Grki s polotoka in z otočij in iz Rima so pripluli trgovci in iz Etrurije in so iztožili tkanine in razno orožje in orodje in posodje in dragoceno lepotičje, izdelano s spretno roko in uglajenim okusom. Tudi ognjena južna vina so izložili v amforah in mehovih.

Zamenjevanje je postalo tako živahno, da bi človek upravičeno dvomil v Tevtatova znamenja, ki jih je bil dal pri žrtvovanju v gaju. Na kupe blaga so imeli domačini in skladovnice so ga nagrmadili tujci na obali, a premalo ga je bilo. Trgovci od juga bi radi še s tem in onim napolnili svoje trebušaste galeje, feluke in brigantine. Naročali so, kaj bi še vse drugič radi. Kralj Epulo si je ogledoval izdelke, ki so jih nudili južni trgovci. Kupil je biserno ovratnico in dve zlati zaponki. Na eni zaponki so se kljunčkali drobni golobčki, čez drugo so pa leteli v zaporedni vrsti kraljevi levi, kot bi grozili vsakemu, ki bi se drznil nevabljen bližati njej, kateri bi zaponka spenjala lahka oblačila. In še je kupil grško vazo, ki jo je čez črno polje opasovala rdeča slika in predstavljala na eni strani med ročaji junaka ob ljubljeni ženi, na drugi strani pa bojni prizor, v katerem junak zavrača sovražnika. ..

»Eni ponesem, ko te spremim, Prono, s svojimi mladci na silikansko gradišče!« je rekel karnskemu kralju in toplo mu je bilo pri srcu, zakaj mislil je in videl Eno, kako ljubeče objamejo njene sinje oči njegove darove in kako ji zarde lica in ne bo v zadregi vedela, kako bi našla besedo, da se zahvali ...

»Vesela bo tvojega kraljevega daru,« je menil oče lepe edinke in pohvalil okusno izbero, kar je delo mlademu kralju očividno dobro ...

Sredi popoldneva, ko so se začeli tujci pripravljati, da bi odvezali ladje in zapluli proti domu, je kakor da ga nese vihar, v divjem diru priropotal na nizkem konju, ki je bil ves v penah in znoju, mlad Karn in kričal:

»Gali, Gali! V ravan ob Natisi so vdrli in nam plenijo črede! Pastirji se bijejo z njimi, a jih je premalo.«

Jezdec je bil ovčarjev sin ...

Med množico je zavalovilo, krik strahu in ogorčenja je odmeval vse križem. Epulo in Prono sta zaslišala jezdeca, sklicala kratek posvet velmož in že je stopil Epulo na vzvišen prostor; kot upodobljen Heso je stal trenutek mirno, pomiril narod ter odločno zaklical: »Kar je mladcev in mož Istrov in Karnov in imate orožje, se strnite v vrste in na konje! Zemlja je v nevarnosti. Gali so prišli čez Alpe in zasedli del ravni ob Natisi!«

Začelo se je prerivanje in begžnje, izposojevanje orožja in konj.

Trgovci iz Rome so pozorno gledali, poslušali in bi radi izvedeli vse podrobnosti, a izvedeti niso mogli nič drugega, nego kar je povedal kralj. Grki in Etrurci so odpluli, Veneti, ki so bili prišli po kopnem, so poiskali svoje rojake, kateri so bili pripluli v čolnih in ladjah, in se vrnili z njimi. Kmalu ni bilo v pristanišču več tujcev. Rimljani, ki so se zadnji odpravljali, so še videli, kako se je zbrala okoli Epula v trenutku tisočglava četa in ž njim na čelu odrinila bojevito vzklikajoč v smer, odkoder je prišel jezdec z vznemirljivim poročilom.

»Bojevit rod so Iliri!«

»So; kako so se zagnali! Ni jih bilo treba ponovno pozivati. Kratko povelje je zadoščalo in tekmovali so, kdo bo prvi ob kralju!«

»Neoboroženi so si izposojali orožje. Sram jih je bilo, da bi zaostali!«

»O, boste videli, tudi od te strani bodo delali naši republiki še težave, kakor so jih delali pred nedavnim Dalmati v zvezi z Makedonci, ko sta nam vezala na vzhodu Adrije roko Filip in njegov sin Gentij. Poročati bo treba v Romi o vsem, da napravijo red in mir in ne bomo trgovci v nevarnosti!«

»Prav praviš, poročati bo treba!« so pritrjevali rimski trgovci svojemu tovarišu, medtem ko je spet drugega zaskrbelo in je izrazil svojo bojazen, češ, kdo ve, bodo li srečno prebrodili Adrijo, v kateri še vedno križari in oprezuje vzdolž obale toliko ilirskih morskih roparjev s svojimi lahko gibljivimi lembi.

»Ni več tako hudo, kot je bilo za časa naših očetov,« je tolažil tretji, »ne upajo se, ker vedo, da bi se prikazalo spet naše brodovje v Adriji in da bi bilo drugo strahovanje hujše od prvega.«

Tako so pletli pogovor rimski trgovci v pristanišču in na ladjah, ko so šumno zarezale v Adrijo in so enakomerno udarjala vesla. Brezskrbnosti pa se le niso udali. Dan in noč so čuječe pazili, da bi jih kje ne iznenadili drzni Liburni ali Dalmati ...

Ko so izginile na obzorju zadnje ladje, so se poslovili od morja tudi Japidi in Letovici in z njimi so se dvignili oni, ki so prišli iz Norika in Panonije; skupno pot so imeli mimo Monkolana in Avesike, kjer so se nekateri ločili na sever, drugi šli pa dalje proti Terpi, mestu v bližini one jame, ki bi lahko vzprejela in poskrila vse bogastvo Japidov in še Letovicev, in čim dalje so prišli, tem bolj se je krčila družba, želeč si ob slovesu in razstanku, da bi se ob letu spet videli pri Timavu ...

V skrbeh so začeli potem odhajati tudi starejši Istri in Karni rodov Katalov in Kalenov, ki so prebivali na vzhodni strani dežele, obljubljajoč, da bodo obvestili v slehernem gradišču rojake o nevarnosti in da bodo čakali pripravljeni, kdaj jih pozove bojni rog in kdaj zaplapolajo kresovi na določenih gorah in dajo znamenje, da je zavladal v deželi Heso.

Kralj Prono in njegovi Karni rodu Menov, ki so prišli iz onih krajev, v katere bi se morali vrnili ob robu Karusadija, so ostali ob Timavu ali pa šli v bližnje gradišče Pucinum, kjer so čakali obvestila in novic od Natise. Negotovost, kaj se tam na ravnici godi, jih je zadrževala.

Pod večer je poslal Epulo Pronu poročilo:

»Galov veliko, na tisoče; doslej so oplenili razne venetske vasi in taborijo ob Natisi. Vztrajamo ne daleč od njih na straži. Narod naj se še nocoj vrne v svoja gradišča, ker bi utegnilo biti sicer prepozno.«

Kralj je razglasil poročilo in potem so se dvignili in se odpravili skupno na pot proti domu. Žrec Seko, ki se je bil umaknil v Belenov gaj po vznemirljivi vesti, da bi priporočil Belenu in Hesu Epula in njegovo četo, se je vrnil, zasedel konja in jahal vštric kralja ...

Ko se je razlila mesečina čez morje in Timavsko Jezero, ni bilo čuti več človeškega glasu; pljuskanje prelivajočih se valov na morju in jezeru se je spajalo z grgrajočim šumenjem deveterih vrel reke Timava in s šelestom iz svetega gaja v skrivnostno soglasje in je bilo pesem Belenu, ki je vzbudil vse v novo življenje.

III.[uredi]

Roma, mesto na sedmih gričih ob Tiberi, ki je podjarmila vse rodove italskega polotoka in si je po trdovratnih, desetletja trajajočih bojih s Kartažani utrdila svojo oblast, je bila v letu 567. po svoji ustanovitvi vznemirjena. Res je vse drlo k tavrijskim igram, ki so trajale dva dni radi zmagovitih poročil iz Hispanije, res je dal nato Marcus Fulvius za zmago v etolski vojni, v kateri so Etolcem pomagali tudi Istri, desetdnevne igre, ki so presegale po obsegu in sijaju vse dotedanje, res so videli v teh igrah Rimljani prvič rokoborbo, prvič gledali boj z levi in panterji, a poročila o izrednih pojavih in prikaznih, ki so bile zlega pomena, so jih skrbele.

Poročila so pravila, da je v Picenščini tri dni deževalo kamenje, da je strela na mnogih krajih ubila ljudi, da se je v mestu neka deklica spremenila v dečka, ki so ga takoj izgnali, in še v tempel boginje Ops, ki je čuvala in dajala rodovitnost in bogastvo zemlje, da je treščilo. Odredili so za prva zla znamenja devetdnevno spokorno praznovanje in radi strele v svetišče so dodali še deseti dan. Konzula — vsakoletna najvišja predstavnika države — pa sta žrtvovala v spravo največje živali in sta dala zato tudi mesto očistiti.

V tem času so se vrnili od Timava trgovci s svojimi ladjami in izkrcali v Ostiji, pristanišču rimskega mesta ob izlivu Tibere v morje. Ostijskemu kvestorju, državnemu blagajničarju, ki jo tam določeval in sprejemal carino, so trgovci povedali, kaj so videli in doživeli ob istrski obali.

Kvestor je pohitel z uradnimi opravki, potem se odpravil v mesto, da pove pretorju — najvišjemu sodnemu dostojanstveniku v pravnih zadevah državljanov in tujcev — kaj se godi na skrajnem severu države. Srečo je imel in je naletel na pretorja Lucija Julija, ki mu je bil žreb določil v delokrog Galijo. Lucius Julitts je poslušal ostijskega kvestorja, Vprašal ga še po trgovcih, ki so prinesli novico, in jih dal pozvati k sebi, da so mu kot očividci poročali. Ko je imel njihove izjave, je pozval znanilca, naj skliče senatorje k seji v posvetovalnico.

Na Foru, glavnem trgu Rome, so se zbirali senatorji v senakulu. Gladko obriti možje od najlepše moške dobe do mrkogledega starca so bili ti »očetje in izbranci«, oblečeni v bleščeče toge, ki so bile spodaj obrobljene s škrlatom, pod togo so pa nosili belo volneno tuniko z navpičnim škrlatnim robom, obuti so bili v senatorske čevlje, na roki jim je pa blestel zlat prstan.

Znanilec jih je pozval in resno in dostojanstveno so prišli senatorji v prostrano posvetovalnico, ki se je dvigala tudi na Foru blizu senakula in so jo zvali curia Hostilia.

Senatorji so zasedli klopi, njim nasproti so se posedli na kurulske stolce, ki so bili iz slonovine, konzula in pretorji, kolikor jih je bilo v mestu, cenzorji in edili pa na navadne stole, kvestorske imenovane. Ob vratih sta bila ljudska tribuna, ki sta zastopala nižje ljudstvo in sta mogla preprečiti sleherni senatov sklep.

Ko so se posedli in se razvrstili po starosti in časteh, je predsedoval sklicatelj pretor Lucius Julius in spregovoril:

»Patres conscripti, opravil sem auspicije in so bile ugodne in sem vas sklical, zakaj za nujno zadevo gre, za čast in ugled rimskega naroda. Proglašajoč; razpravljanje in sklepe za tajne, otvarjam sejo. Priča smo bili, očetje, zadnje čase nenavadnim pojavom, ki smo jih sami videli ali dobili o njih zanesljiva poročila, in spravne žrtve smo opravili višjim bogovom, zavedajoč se, da nam morejo le oni pomagati. Zlim znamenjem, patres conscripti, sledijo že usodni dogodki.

Trgovci, odlični možje našega mesta, so se danes vrnili iz zgornje Adrije, kjer so trgovali z barbari Iliri ob Timavu. Kaj nas brigajo Iliri v skrajnem Kolu Adrije, porečete, dovolj je, da smo ukrotili one ob spodnji Adriji in Tirenskem morju, da nimajo veselja podpirati makedonskega Perzeja, ki bo tudi kmalu klonil, če nam bodo bogovi naklonjeni. Res je, prav bi vam dal, prejasni očetje, če bi šlo samo za peščico Ilirov tam gori, dasi tudi teh ne podcenjujem, a gre za nekaj drugega. Ko so naši trgovci kupčevali z barbari, med katerimi sta bila tudi dva kralja, je pridrvel od venetske strani mlad Karn, pravijo, in je brez sape povedal, da so v ravan ob Natisi udrli — Gali. Gali, pravim. Ali vam ne vzkipi kri ob toliki predrznosti? Gali, ki smo jih pred dobrimi tridesetimi leti ob Padu pri Telamonu docela premagali in iztrebili. Gali si upajo, ne da bi jim senat in rimski narod dovolil, vpasti zopet v meje Italije? Vidim, kako stiskate pesti, in vem, da sklenete odločne mere. Trgovci so dalje povedali, da je vest o vpadu Galov zgrabila tudi Ilire. Kar na sejmišču so imeli vojni posvet in kralj Istrov — mladeniških let je še — je na mestu zbral tisočglavo četo in udaril z njo proti Galom. Tudi Iliri v skrajnem kotu Adrije bi utegnili tedaj motiti mir na severu. Govoril sem, patres conscripti, na vas je sedaj, da položaj pretehtate in predložite sklepe v glasovanje.«

In so se javljali k besedi in govorili, priznavajoč vsi, da je treba hitro kaj storiti. Pa je vstal še izmed starejših senatorjev, iz vrste konzularov, Marius Aelius in spregovoril s počasnim, globokim glasom:

»Skrb, patres conscripti, ki jo je pokazal pretor Lucius Julius, je vse hvale vredna, kar ste mu tudi že vi priznali, ko ste pozorno sledili njegovim izvajanjem in tudi izjavili, da je treba takoj nastopiti in zadevo urediti. Predlagam sklep: Pretor Lucius Julius naj odpotuje v Galijo in pozove Gale na odgovor in zahteva v slučaju njihove krivde zadoščenje.

K temu sklepu bi pa želel še drugega. Lucius Julius je omenil Ilire in pravilno in opravičeno opomnil, da jih ne podcenjuje. Očetje, znano vam je in se spominjate, da sem se mudil kot konzul pred šestimi leti na Grškem in v Makedoniji in sem s kraljem Filipom, ko je iz sovražnika poslal naš zaveznik, premagal kralja Antioha pri Termopilah in izgnavši ga iz Grške, premagal tudi Etolce, dasi jim je stal na strani z nasveti veliki pregnanec Kartažanov, Hanibal. Tedaj sem imel priliko spoznati tudi Ilire in izvedel sem, kako velik in močan rod so. Nam so prav za prav še v celoti neznani, ker smo imeli doslej opravka le s tem in onim njihovim plemenom ob obali spodnje Adrije. Da se zaveste njihove moči, ki nam lepega dne utegne bili opasna, prosim, poslušajte:

Ilire imenujejo Grki plemena narodov, ki prebivajo severno od Makedonije in Tracije, od mej Haoncev in Tesprotov do Istra. Ta označba določuje dolžino njihovega ozemlja, ki se v šir razprostira od Makedonije in gorate Tracije do Panonije in Jonskega morja in še do prvih višin Alp. Po grški izmeri bi prehodil širino v petih, dolžino v tridesetih celodnevnih pohodih. Zadnje čase sem pa izvedel, da to še ni vse. K Ilirom je treba prišteli še Panonce, Noričane, Japide, Istre, Kante in vse obmejne rodove, ki bivajo tostran Istra. Tako znaša dolžina vsega ozemlje čez šest tisoč, širina okoli dvanajst sto stadijev.

Ime je dobil rod in z njim njegovo ozemlje po Iliriju, sinu silnega Kiklopa Polifema, ki je prizadejal Odiseju, kot berete v Homerju, toliko skrbi. Kelt, Ilirijan in Gala — trije sinovi Kiklopa Polifema in Galate — so zapustili svojo rodno zemljo Sicilijo in si podjarmili rodove, ki so dobili po njih ime Kelti, Ilirci in Galati.

Ilirijevi sinovi so bili Evhelej, Avtarijej, Dardan, Med, Tavla in Perheb in hčere Partodaorto, Dajaro in še nekaj drugih. Pa kaj bi vam našteval cel rodovnik, očetje, prepustimo tole letopiscem in zgodovinarjem! Eno stoji: veliko je bilo število llirijevih sinov in hčera in iz njih so vzrastli rodovi. Sin Ilirijevega sina Avtarija je dobil sina Panonija, ali kakor ga Grki imenujejo, Peana, in ta je imel Skardiska in Tibala in iz njiju je vzrastel rod Japidov, Liburnov, Istrov in Karnov, ki so na severu naši mejaši.

Obširen sem bil, patres conscripti, a menim, da prilike to zahtevajo in je prav, če poznamo mogočne sosede, preden nas sila pripravi do tega, da jim posvetimo svojo pozornost. Prepričan sem namreč, očetje, da meje naše republike še niso utrjene, kakor bi morale biti, in rod, ki se tako množi in raste kakor Iliri, se bo skušal še razširiti. Predlagam, v skrajnem kotu Adrije naj se ustanovi naselbina, ki naj bo trden branik pred vpadom barbarov.«

Tudi po govoru Marcija Aelija, ki so ga senatorji pozorno poslušali, se je razvilo živahno pretehtavanje. Proti takojšnji ustanovitvi nove kolonije sta bila le ljudska tribuna, ki sta zahtevala k Aelijevemu predlogu dodatek: » ... naj se ustanovi naselbina ..., kadar bi se ugotovilo, da jo res nujno potrebna.«

In potem so z razstopom glasovali in oba predloga sta bila sprejeta. Predsednik pretor Lucius Julius, nekaj senatorjev in oba ljudska tribuna so podpisali zapisnik in seja je bila končana.

*

Pretor Lucius Julius, kateremu je senat naročil, naj kar najhitreje izvrši poverjeno mu nalogo, je res kmalu odpotoval iz mesta proti Mediolanu po novi cesti, ki se je zvala via Flaminia. Spremljalo ga je šest liktorjev s fasci snopi palic, iz katerih je gledala sekira, znamenje neomejene moči. V Mediolanu je menil izvedeti od prokonzula Lucija Porcija kake podrobnosti, ki bi se odigrale po preteku tolikega časa, kar so vdrli Gali v deželo. Res mu je prokonzul povedal, da so začeli Gali, ko so oplenili nekaj Venetov, graditi ob Natisi mesto, in še je poudaril, da je treba takoj nastopiti z vojsko, dokler še niso utrjeni. Tudi je povedal, kar je dognal po svojih izvestiteljih, da so spočetka Galom močno nagajali Karni in Istri s kraljem Epulom na čelu, a da se zadnje čase zdi, kakor bi se sporazumeli. Ta okoliščina, je menil, še bolj sili k takojšnjemu vojnemu nastopu.

Pretor je s prokonzulom soglašal in priporočujoč mu varstvo meja, je odpotoval dalje na zapad v Galijo, da izvrši svoje poslanstvo.

IV.[uredi]

Vedro jutro se je vzdramilo nad prostranim višavjem zelene Okre, odkoder je zamolklo šumelo v ranem hladu. Močan vzhodnik je vel in je bilo, ko da je iz lesov povabil s seboj vse nevidne duhove, da bi zarajali z njim nad zemljo junaških Karnov. Rožnata zarja, ki se je razgrnila kakor Belenov plašč čez sinje nebo, je skrivnostno odsevala na valovih Silikanskega jezera, da je bilo kakor posuto s samim lesketajočim se zlatom, preko katerega so se poganjali beli labodje, razprostirali peruti, vztrepetavali z njimi in pozdravljali božansko solnce, ki je iznad zelenih lesov dvigalo svoj žareči obraz in že objemalo mater zemljo in bilo veselo biserov, katere mu je bila pripravila za jutrnjo. Tudi od severa jo šumelo. Sontius je valil svoje silne, bodre vode in se zaganjal proti ostrvu, ki se je dvigalo sredi jezera. V ogromnem vencu so se vrstile na ostrovu visoke, košate lipe, ki so segale s spodnjimi vejami do jezera, da se je zdelo, kot bi se v krogu vzpeli in zgrnili v vihri razburkani valovi in zakrili in zastrli najlepše Belenovo svetišče v zemlji Karnov.

Iz svetišča na ostrovu je zadonela v prebujajoče se jutro glasna hvalnica. Zbor belo oblečenih svečenikov jo je zapel Belenu, zbran okoli njega, ki se je v mladeniški lepoti upodobljen dvigal izza žrtvenika, s katerega se je vila k njemu sinja meglica dehtečega kadila. Solnčni prameni, ki so lili v svetišče, so se lomili v zlatih žarkih krog njegove glave; tak je bil, kakor bi pravkar dospel iz svojega višnjega doma in vstopil v svetišče, da osebno sliši in sprejme slavo, ki mu jo pojo verni služabniki.

Tam gori nad Soncijem, kjer prišumi zadnjim, že nizkim goram izmed bokov, je na obzidju Silikanskega gradišča zablestelo ko labodova perut. Ali se je dvignil labod z zelenih jezerskih valov, da se odpočije v samem solncu na višini in mu zapoje v rano jutro pesem in se potem zgrudi? Ali sе je vzela iz bele meglice, ki je splahnela v solncu, dobra vila in hrepeneče čaka, kdaj se bo mogla vrniti na jezero?

Ali je sama božiča Noreja v svoji snežnobeli obleki, obrobljeni z zlatimi resami, in se razgleduje po ravnici, držeč v levici zlat klas, s katerim suje zemlji, zaščitnica njena, vso blagodat? Ni se dvignil labod z jezerskih valov, ni se vzela iz bele meglice dobra vila in ne razgleduje se božiča Noreja po zeleni ravnici. Iz očetnega doma je prišla Ena, hči karnskega kralja Prona, in je stopila na obzidje. Ko je obstala na obzidju in je dvignila roko in so ji zdrknili beli, široki rokavi do ramen in sta ji težki, črni kiti na desno in levo prameneli čez deviške grodi, je zorno jutro ostrmelo: zarja je ugasnila, kakor bi se ne upala z mlado kraljevo tekmovali, in solnce se je pognalo iznad zelenih lesov in se uprlo v Silikansko gradišče vse svetlo in toplo, veselo ob toliki lepoti.

Ena je molila. Z besedo, sladko ko pesem, je molila, z očmi, modrimi ko samo sinje nebo, je molila, in še je molila z rokama, ki sta bili ko da sta zliti iz samih zlatih pramenov.

»Belen, Belen, bodi mi dober,
v prvi uri, tebi posvečeni, te kličem,
v cvetu let te kličem, bodi mi dober!
Rastla sem in vzrastla in srce mi ni več mirno.
Njega čakam, ki so mi govorili o njem
in bi moral priti, a ga nisem še dočakala.
Belen, Belen, bodi mi dober,
privedi ga, ki ga srce ljubi in ga išče moja misel
in ga kliče moja beseda s sladkim imenom —
Belen, Belen, bodi mi dober!...«

Tako je molila Ena in hrepeneče ji je zamrla prošnja beseda na rožnatih ustnah in s solznimi očmi je iskala v ravan preko Belenovega svetišča in jezera proti Karusadiju in mimo Medejskega gradišča, ki se je tam doli na desno dvigalo sredi ravni ob Natisi; iskala je in iskala in ko ni našla, kar bi rado uzrlo njeno oko, je poklicala družice, ki so bile prišle z njo in jo čakale pod obzidjem, poslušale njeno molitev in želele, da bi Belen dobrotno uslišal prošnje njihove gospodarice.

»Gledam in gledam,« jim je rekla, ko so se ji približale, »da bi uzrla očeta in z njim kralja Istrov, o katerem mi je tolikokrat govoril in mi obljubil, ko je odhajal k Timavu, da ga povabi in privede s seboj na naše gradišče. Nič več ne vztrpim, družice! Konja belca zajašem in jima pojezdim naproti, pa prav do Timava, če bi ju prej ne srečala.«

»Ena, gospodarica naša jasna, oče kralj nam je naročil, da te ne smemo pustiti iz gradišča, dokler se ne vrne. Če bi te me ne zadržale, ki se damo preprositi, mehke kakor smo, stari Adnamat, ki straži s svojimi hlapci ob velikih vratih, te bo zadržal!«

»Nihče me ne zadrži, tudi Adnamat z vsemi hlapci ne!« je odvrnila odločno, stopila z obzidja in odšla z družicami, ki se ji niso upale ugovarjali, med nizkimi hišami proti kraljevemu dvorcu.

Na pologu sredi gradišča se je dvigal dvorec karnskih kraljev. Bil je bolj častitljiv kot sijajen. Nad temeljnim zidom, zgrajenim iz grobo oklesanih skal dvanajst sežnjev v dolžino in sedem v širino, so sc začele v višini ramen srednicera moža stene iz neobtesanih hrastovih brun, katera so bila tolika, da jih je bilo deset dovolj, ko so hoteli z njimi doseči dvojno višino zidu. Nad zgradbo je bila poveznjena streha iz ločja in slame; strmo je padala na obe strani z majhnim ostrešjem in pričala, da je bila pred kakim letom prenovljena, zakaj ločje in slama sta se še rumenela v solncu. V pročelju je šest hrastovih stebrov, ki so bili lepo oglajeni in okrašeni z vrezanimi krogi, iz katerih so se druga ob drugi vzpenjale vdolbene črte in se pod vrh združevale v nekake cvetove. Na te stebre se je oslanjalo večje ostrešje. Tako je imel dvorec lepo klonico pred vrati, ki so vodila v notranjost. Nad vhodom v klonico se je belila izprana turova lobanja z ogromnimi rogovi, znamenje kraljeve moči. Prostrana trata okoli dvorca je bila ograjena s seženj visokim mogočnim zidom, ob katerem so rastli in se košatili hrasti, ki jim ni vedel nihče starosti. Za dvorcem so bili hlevi in po*slopja za služinčad.

Ena je prispela z družicami v dvorec.

»Prosimo te, prejasna gospodarica naša, potrpi in počakaj! Radi nas se premagaj, da nas ne bo krivil oče kralj neposlušnosti. Trda in težka je njegova beseda, kadar se njegova volja ne izvrši.«

»Nič se ne bojte, prijateljice moje, pri očetu vas izgovorim in nič hudega se vam ni bati!« je potolažila Ena družice, ukazala, naj sporočijo hlapen Empetu, da pripravi konja belca, ter odšla v svoje prostore.

Družice so ostale v klonici in gledale za svojo lepo gospodarico skozi odprta vrata, dokter ni izginila v spodnjem koncu glavne, velike, dvorane.

»Odločna je, Belen ji bodi dober in jo usliši, za kar ga je prosila!«

»Kralj Istrov je bo vesel, ko mu pride naproti, in radi veselja, ki mu ga napravi, bo še naš kralj vzraloščen in ne bo nam nemilosten, ko se vrnejo.

»Kaj menite, ali ne bo pomenil ta obisk, da smemo pričakovati kmalu svatbe?«

»To bo veselje v gradišču, to bo god!«

Mladenke so se ob misli na kraljevsko svetovanje navdušile, se prijele za roke in zarajale, pojoč popevko božiči Noreji, ki naj se ne mudi in še v času mladega solnca obišče kraljevi dvorec in mu nakloni svojo blagodat, da požene iz kraljevega rodu mladika za mladiko.

Hlapec Empeto, ki mu je bila sporočila ena izmed družic kraljičin ukaz, je privedel pred dvorec osedlanega belca. Stasit, lep konj je bil; nepočakan je hrzal in bil s prednjimi kopiti v rušo. Empeto, leporasel mladec, ga je božal in trepljal, obenem pa gledal Enine družice.

»Kaj naj pomeni vaš raj in vesela pesem?« jih je vprašal.

»Ena pojezdi naproti svojemu dragemu, pa mislimo, da bo kmalu svatovski pir in se že veselimo!« so mu povedale.

Empeto je zavriskal, zakaj novica, ki jo je slišal, je bila tudi njemu všeč.

Tedaj se je vrnila iz notranjosti dvorca Ena. Preoblekla se je bila v lovsko obleko. V desnici je držala lok, ob ledjih pa ji je visel tul, napolnjen s puščicami. Kakor poosebljena božiča lova je stopila med družice, ki so se uredile v dve vrsti in se ji poklonile.

»Kaj ste tako vesele z Empeloni vred, ko ste bile prej tako v skrbeh?« jih je nagovorila Ena in se nasmehnila, ker slišala je njihovo pesem, ki je bila njeno hrepenenje, in v mislih jo je pela z njimi, proseč Norejo, naj usliši njene družice in ji bo dobra.

»Nate, prejasna, smo mislile in na tvojo srečo, pa nam ne zameri, da smo vesele zarajale in še zapele!« so ji povedale in jo prosile, klanjajoč se ji.

»Iz jaz, kraljičina, sem zato še zavriskal, da bo veselje večje in bo odmelo od gora in se razlegalo do morja!« se je oglasil tudi Empeto.

»Še se boste veselili in rajali in vriskali, ko se vrnem z Epulom, kraljem mladim istrskim!« jim je obljubila Ena, stopila iz klonice h konju in se prožno pognala nanj, prijela za uzdo, ki ji jo je prožil Empeto, tlesknila z jezikom in belec jc dostojanstveno-ljubko prešel v topot, kakor bi se zavedal, da nosi kraljičino, najlepšo mladenko Silikanskega gradišča.

Empeto in družice so gledali za njo in ugibali, ali si bo upal stari Adnamat, ki straži s šestorico mladcev pri vratih gradišče, ustaviti Eno in jo zavrniti.

»Bo jo!« je bil prepričan Empeto, zakaj vedel je, da Adnamat nikdar ne popusti pred nikomer, ako gre za to, da izpolni besedo, katero je dal kralju.

»Eni se ne bo upal postavljati po robu. Odločen je Adnamat, Ena je odločnejša!« so ugovarjale družice Empctu in skrito želele, da bi kraljičina zmogla Adnamatovo odpornost, ker bi potem njihova odgovornost pred kraljem ne bila tako velika ...

Govorili so, ugibali in čakali.

Topot je utihnil.

»Zdaj se postavlja Adnamat! Videle boste, ne bo dolgo, in Ena se vrne!« je bil Empeto že zmagoslaven.

Družice so molčale in gledale proti gradiščnim vratom.

Empeto se je motil. Ena se ni vrnila.

Začudeno je ustavil kraljičino Adnamat.

»Nikamor iz gradišča, Ena!« ji je zaklical in kar sam stopil pred konja, ga prijel za brzde in držal, dasi je belec nevoljen stresel glavo.

»Očetu nasproti, tega mi ne ubraniš, Adnamat, pa če si mu še tako obljubil!« je odvrnila kratko Ena, sc nasmehnila, napela vajeti in konj ji je bil pokoren: vzpel se je, da je Adnamat, kakor je bil star, urno odskočil, in že je bila kraljičina skozi vrata in belec je dirjal z njo po spoložnem klancu nizdol.

»Nič ne bo prav!« je zamrmral Adnamat

»Kaj bi si delal skrbi! Tudi če jezdi do Timava, se ji ne more nič zgoditi. Časi so mirni, zveri se pa tako ne boji. Še vesela bo, če ji pride katera na pot, da spet preizkusi svojo spretnost z lokom!« so skušali Adnamatovi mladi tovariši pregnati njegovo skrb, ki se jim je zdela nepotrebna.

Adnamat se je res pomiril. Gledal je za Eno in jo spremljal še, ko jo izginila v ravan mimo jezera.

»To vam rečem, saj bi jo ustavil, a kakor Amazonka je, o katerih sem slišal pripovedovati Grke, da so živele tam daleč za Skiti ob Pontu in same vladale in strahovale moške. Lov in boj sta jim bila edino vesolje. Gorje onemu, ki se jim je zameril!...« je bil Adnamat zgovoren in skušal tako opravičiti svojo popustljivost.

Mladci so ga resno poslušali, a ko je končal, so se namuznili.

»Aha, zameriti si se bal, da ne bi izbrala katerega izmed nas za glavnega stražarja, ko umre kralj in nam zavlada ona!« ga je dregnil prvi.

»To, to je bilo!« so mu pritrdili vsi in se zasmejali.

»Ali se nisi naveličal že stražne službe, Adnamat? Otrok sem bil, pa si nas že strašil tod prav tak, kakršen si danes!« se je oglasil nato drugi, ki je videl, da starcu šegavo izzivanje ni bilo všeč.

Komu bi pa ukazoval in s čim bi se postavljal, če bi se naveličal! Boji se, da bi ga še pes ne povohal, če bi moral zapustiti gradiščna vrata. Kakor klop ovčje kože se jih drži in se napihuje!« je bil oni prvi še vedno zbadljiv.

Adnamatu je bilo preveč.

»Skusili niste še ničesar, odtod vaša prešernost in objest! O mladci, le počakajte, ko se vam zvali na ramo odgovornost, boste spoznali skrb in minejo vas vse tako in podobno besede. Mar veste, kaj se pravi prevzeti odgovornost pred kraljem? Nič ne veste, ker kralja še niste videli, kako postane nemilosten, ako se kaj zgodi, če kdo ne izpolni njegovega povelja. Saj ste slišali, kako je bilo, ko je podlegel v karusadskih gozdovih Balan neresu? Tudi kraljevič Balan je bil neugnan. Petnajst let mu je bilo, ko je hotel na lov. Dobro, ugodili so mu in šli so. Kralj je zaupal sina izkušenemu velmožu, najboljšemu lovcu. Ni se še zorilo, ko so se vzpeli na konje in zdirjali z gradišča v ravan in proti Karusadiju. Minil je dan in pozno pod večer so se vračali z Balanom, ki se je boril s smrtjo. Predrzen kakor je bil, se je ločil od svojih spremljevalcev, da bi se sam postavil. Pa je naletel na neznanskega peresa, sprožil vanj puščico za puščico, a njegova moč je bila prešibka, da bi ji neres podlegel. Samo razdražil ga je bil in žival se je zagnala proti njemu, preden je utegnil priti do konja in zbežati. Pretresljiv klic je otlmel v temnem hrastovem lesu in od vseh strani so dreveli lovci, zakaj jasno jim je bilo, da mora biti kraljevič v nevarnosti. V groznem, obupnem boju z neresom so ga našli. Res so neresa pobili, a Balan je krvavel in komaj še dihal. Takega so prinesli domov, a noči ni preživel: pod jutro je izdihnil ... Joj, kaka žalost je prevzela tedaj naše gradišče! Kralj je bil nepotolažljiv in v svoji boli ni poznal meje maščevanju in kazni. Velmož Stagar je plačal svojo odgovornost z življenjem. Ko se je opravičeval in prosil milosti, ga je sam kralj zabodel in življenje je moral dati za življenje. Pa to ni bilo še dovolj. Stagarjevo truplo so zanesli med pečine, da ne bi njegova duša našla miru in bi se z njegovim mesom sitile ujede, kosti pa naj bi perele na solncu in v dežju. In še ni bil kralj potolažen, še ni bilo dovolj kazni. Stagarjevo družino je izgnal iz gradišča in iz zemlje Karnov, da so se morali zateči med Venete in si tam poiskati novo domovanje ... Ali zdaj razumete mojo skrb?

Mladci so se zresnili.

»Zakaj pa ni vzel kralj sam Ene s seboj k Timavu?« so hoteli vedeti.

»Zakaj? Boji se zanjo. Kar je izgubil sina, pazi na Eno, kakor na punčico svojega očesa in je ne pusti iz gradišča. Samo na Belenovo ostrvo sme z njim, drugam ne. In še tedaj vpraša volhvo Karo, ali jo sme vzeti s seboj. Jaz in Kara sva si dobra, pa mi včasih zaupa kako skrivnost.«

»Pa ti je tudi zadnje čase zaupala kaj, da se tako bojiš?« je rastla v stražarjih radovednost.

»Mi je,« je odvrnil Adnamat zamišljeno.

»Kaj, kaj, povej!« so silili vanj.

»Ne smem. Če izve Kara, mi ne bo zaupala nobene stvari več!« se je branil starec.

»Saj nismo ženske, da bi šli in šklepetali po gradišču, kaj si nam povedal. Molčali bomo, pri Belenu se ti zaklinjamo!« so dvigali roke in ga obstopili, da bi slišali skrivnost.

Adnamat je pogledal previdno na desno in levo in še obrnil se je, da bi se povsem prepričal, ali ni nikogar v bližini, ki bi utegnil ujeti kako besedo, pa je potem dvignil kazalec in pretil z njim in prosil: »Samo, da boste molčali!«

»Bomo, bomo, Adnamat!« su mu znova zagotovili in se še bolj strnili okoli njega.

»Kara je svetovala kralju, naj ne hodi k Tirnavu, če noče nesreče nad svojo hišo,« je šepetaje izdal Adnamat, kar mu je zaupala volhva, in se zopet ozrl na vse strani.

Adnamatove besede so mladce zgrabile. Ostrmeli so in gledali vanj, kot bi čakali še kakšnega pojasnila.

»To je, kar me še najbolj skrbi!« je dejal Adnamat.

»Pa je kralj le šel!« se je oglasil oni, ki je prej zabavljal in zbadal.

»Šel. Z velmožmi se je posvetoval in sklenili so, da gredo, ker so se bali, da bi sicer užalili Belena in si nakopali njegovo jezo, zakaj kdor ne slavi njegovega pomladanjega godu, ne sme pričakovati čez leto nič dobrega. Kralj pa mora misliti na vso deželo in ne samo na svoj dom. Zato je šel!« je pojasnil Adnamat.

»Belen mu bodi dober, kralju in Eni bodi dober in nam vsem in tudi tebi, Adnamat, naj prežene skrbi, da se ti zvedri spet čelo in bodo spet jasno gledale tvoje oči!«

»Usliši vas Belen, mladci! Saj ste dobri, rad vas imam in ne zamerim vam, če se včasih spozabite nad mano, sivim starcem, ki ne spada v vašo družbo. Starost je mladini zoprna, ker jo kroti, ko hoče biti prenagla, a vedite, da je le llubezen, ki drži vajeti!«

Adnanmtu je zablestelo v očeh. Obrnil sc je in stopil proti obzidju in kakor da so mu blešči od žarkega solnca, je šel z reko preko oči ter potem gledal v ravan. Eno bi še rad videl in rad bi uzrl vračajočega se kralja, zakaj v rani jutranji uri ga je že pričakoval in čudno se mu je zdelo, da se toliko časa mudi, ko se je druga leta že pod večer vračal.

Ko je tako ostal in gledal, ne da bi poslušal, kako so ob vratih mladci skušali tolmačiti Karine besede, se je vzpel iznad morja tam doli v ravnini za Karusadijem črn oblak in se dvigal kakor zločest zmaj na nebo. Vedno večji je bil, se širil in pretegal, kakor bi z žrelom in ogromnimi kremplji hlastal za solncem, katero je končno res dosegel in ga požrl, da je mrka senca legla na svet.

Adnamata je spreletelo.

Belen, ali je to tvoje znamenje za nesrečo in črne dni, ki si mi ga dal videti v uri moje skrbi?« je vzdihnil in se vrnil k vratom, kjer so bili mladci glasni, se smejali in gledali proti nebu, sklanjajoč glavo na zatilnik, zakaj nad njimi je vreščalo na vse pretege.

»Bodo ga, bodo ga!« so klicali, ko je prišel do njih.

»Kdo? Koga? je vprašal.

»Poglej, poglej, lastovke in drugi ptiči jastreba, ki se je zagnal mednje?«

Adnamat je zaokrenil glavo in pogledal.

Črno lastovk je videl in še in še jih je priletalo od vseh strani; zaletavale so se v ujedo in odletale, pa se spet opogumile in se vračale, da pomorejo sestram.

Kako se je končal boj, ki je vse lako zanimal, niso mogli ugotoviti, zakaj solnce je bilo prodrlo izza oblaka in v njegovi bleščobi niso mogli slediti ne lastovkam ne jastrebu ...

V.[uredi]

Solnce je tonilo v venetski ravnini. Zlata obla se je bila že do polovice pogreznlla vanjo in zdelo se je, ko da so tam daleč na obzorju odprta zlata vrata, katera vodijo k samemu Belenu v njegovo vse višnje domovanje. Vrata so se manjšala in manjšala, kakor se je manjšalo Adnamatovo upanje, da še v večerni zarji pozdravi kralja in z njim Eno, predrzno kraljičino. Senca, ki je bila dosegla jezero in ga pustila za seboj temno, ko da je iz same raztopljene smole, je mimogrede zajela tudi Silikansko gradišče in že lezla preko njega v vis, da prežene še s Silikonskih vrhov zadnji svetli pozdrav poslavljajočega se dne ...

Adnamat je napenjal svoje stare oči, da bi ugledal kje kralja in njegovo spremstvo. Ničesar ni mogel zapaziti, kar bi ga vzvesetilo, pa je klical svoje mladce, naj oni pazijo v ravan, ko imajo še sokolji vid. —

Tudi sokolji vid ni pomagal in mladce je začelo prav tako skrbeti kakor Adnamata, zakaj tudi sami so se čutili krive, ker mu niso pomagali zaustaviti Ene, in so se bali kraljeve jeze, o kateri so dopoldne slišali.

»Da bi se vsaj Ena vrnila prej ko kralj, če ga ni srečala!« so želeli.

»Da bi se!...« je ponovil za njimi Adnamat.

Nad jezerom se je dvignila megla in se širila in zgrinjala kakor belo tkivo nizko nad ravnino, se gostila nad Soncijem, ga zakrila in se vlekla kakor ogromno povesmo med gore, da vzveseli vile, ki težko čakajo, da si stkejo iz njega svoja lahka bela oblačila in za rajajo v mesečno noč ...

Tam, kjer je ugasnilo solnce in so še zadnje oblačice, ki so se bile strnile druga ob drugi kakor čreda drobnih belorunih jagnjet, potemnele in kdovekam splahnele, se je vžgala zvezda večernica. Komaj jo je spazilo oko, a čimbolj se jo temnilo, tem svetleje je migotala in kmalu je zamežikalo nešteto svetlih očesc s tomnosinjega svoda in noč ni bila več strahotna, dasi so prhutali po zraku veliki netopirji in so se začelo oglašati s svojimi zateglimi klici nočne ujede, za katere sc pa po grmičju pod gradiščem niso zmendi drobni slavci, ki so od grma do grma tekmovali, kateri bo zapel lepšo pesem ljubezni ...

Hlad jo pritisnil. Stražarji so zanetili ogenj, posedli okoli njega, so greli, a govoriti se jim ni ljubilo. Dva sta čula ob vratih, drugim pa jo beseda polagoma zamrla, polegli so na krzna, ki so jih razgrnili po tleh, in zaspali. Adnamat je posedal ob ognju, vstajal, hodil k obzidju, postajal ob njem in se spet vračal.

»Kako pozno bo že, Adnamat?« ga je vprašal eden onih dveh, ki sta stražila.

Adnamat je pogledal na zvezde.

»Pol noči bo za nami,« je povedal.

»Mesec je že zašel, temno je ...« se je oglasil drugi.

»Temno,« ga jo prekinil Adnamat, »treba bo zažgati smolo na stolpih!«

Vrh stolpov, v katera je prehajalo obzidje in sta se dvigala za visokega moža nad njim, je bila na vsakem kakor velika zdela napravljena vdolbina, katero so imeli napolnjeno s smolo, da so jo tedaj, kadar se je v noči vračal kralj s svoje poti, prižgali. Tudi v času nevarnosti je vrh stolpov gorelo, a tega se skoraj nihče v gradišču ni več spominjal, le pripovedovali so o tem, kakor so slišali.

»Hej, zaspanci, vzdramite se!« je zaklical Adnamat in prijel tega in onega ter ga potresel.

Nič se niso pretegali, nič godrnjali, planili so pokonci in hoteli k vratom, da se postavi vsak na svoje mesto.

»Ni treba, ni treba, nisem vas zato vzbudil!« jim jo povedal Adnamat in si mel roke, radi mraza ali iz zadovoljnosti, da jih je prestrašil, niso vedeli.

»Kaj nas potem budiš vse?« so bili po Adnamatovih besedah hudi.

»Kaj vas budim? Ker vas čaka delo. Dva pristavita vsak svojo lestev k stolpu, druga dva pa vžigata plamenico, da zanetita na stolpih!

V trenutku so izvršili Adnamatovo povelje. Na stolpih je začvrčalo in že se je z vsakega pognal modrikast plamen, ki je zaplapolal kakor mogočen kres in svetil daleč v temno noč.

Stražarji so se vrnili k ognju in niso več zaspali.

»Kara gre, Kara!« sta povedala ona dva, ki sta stala ob vratih.

»K Timavu je odšla že pred kraljem, kdove, kod je hodila?«

»Svoja skrivnostna pota ima, ki jih ne izda nikomur!«

»Adnamat, ko pride mimo, jo zaustavi, pove nam kaj!«

»Saj res, saj res!« so bili vsi navdušeni.

Rekel ji bom, če se bo hotela ustaviti. Svoje muhe ima. Če je dobre volje, se bo rada ponudila,« je dejal Adnamat in videlo se je, da mu Karin prihod ni neljub.

»Hoj, Kara, ali si se nahodila? Dolga je bila tvoja pot!...«

»Dolga, dolga, mladec prijazni!« so čuli oni ob ognju, kako je s svojim vreščečim glasom skušala biti ljubezniva, ko je odgovorila straži.

»Dobre volje je!« je menil Adnamat.

V vratih se je pojavila sloka ženska postava, nekoliko upognjena z glavo naprej, kakor bi ne zaupala nikomur in bi se hotela ob vsakem koraku prepričati, ali je pot pred njo varna. V temno haljo je bila na čuden način zavita, povrhu pa je nosila črno lisasto kožuhovino, ki se ji je poznalo, da je že davno, kar si jo je prikrojila. Pod desno pazduho je držala sveženj zelenja, ki ga je komaj objemala.

»Kara, Kara!« so jo vzprejeli mladci.

»Pozdravljena, Kara! Sam Belen te je prinesel, da nas rešiš skrbi! Prva si, ki prihajaš od Timava. Prisedi, prisedi, pa se odpočij in ogrej!« jo je pozdravil in vabil Adnamat.

»Prisedla bom in se pogrela, zakaj trudna sem in mrazi me, kakor bi bila volčja zima!« je odgovorila.

»Sem k meni, sem k meni, Kara!« so jo vabili mladci in ji delali prostor.

Kara je sedla poleg Adnamata in skrbno položila svoj sveženj na kolena, preko katerih se je nagnila, iztegnila roke nad ogenj in si jih grela.

»No, kaj je z nesrečo, Kara, ko je šel kralj k Timavu?« jo je vprašal Adnamat, ki bi se že rad znebil skrbi.

»Prihaja ...« je odvrnila kratko.

»Kdo, kralj ali nesreča?« je hotel vedeti Adnamat.

»Nesreča,« mu je povedala in vsi so obmolknili in gledali vanjo.

»Še boste gledali!« je sama prekinila molk.

»Seveda bomo, dokler nam Belen ne ugasne oči!« se je oglasil mladec, ki je rad zbadal.

Kara je mimogrede utrgala z oljkove mladike, ki jo je imela v svežnju, list in ga vrgla na ogenj, ne da bi bil kdo to opazil. List se ni zganil, kar scvrl se je in počrnel.

»Nič se ne širokousti, mladec! Ne bo dolgo in ugasnil ti jih bo,« mu je odgovorila skrivnostno.

Mladec je pobledel.

»Kdaj jih bo pa meni?« so hoteli po vrsti izvedeti usodo svojega življenja.

Volhva je vsakega posebej pogledala, se skrivnostno muzala in ustnice so se ji premikale, kakor bi šepetala sama zase kako zakletev, in je prav tako kot prej vrgla na žerjavico štiri liste in gledala vanje.

»Ali vidite,« je opozorila nanje, »to je vaše živjenje! Oni list je tvoj, ta tvoj in onile tvoj!« je pokazala na liste in obenem na mladce, kakor je odmenila vsakemu.

»Moj je odskočil,« je dejal prvi.

»Moj tudi!« je bil drugi vesel.

»Moj je bolj!« se je postavljal prvi.

»Moj je pa kar obležal in se scvrl,« je pripomnil tretji zamišljeno, zakaj zdelo se mu je, da to ne pomeni dobrega.

»Tudi moj se skoraj ni ganil,« je zamrmral četrti.

»Ali bi tudi ti rad vedel, kako bo s teboj, Adnamat?« je vprašala.

»Pa mi povej!« je odvrnil.

Še peti oljkov list je padel na žerjavico in je kar povrsti odskakoval, dokler ni odskočil, da niso vedeli kam.

»Ali ste videli? Adnamat je najstarejši, a bo le živel delj ko vi vsi, ki ne boste dolgo. Ob letu me ne boste več spraševali, naj vam prerokujem. Oljka, utrgana med dnevom in nočjo ob Belenovem vrelu, ne laže,« je še dostavila in se pripravljala, da vstane.

Nihče je ni zadrževal razen Adnamata. Mladci so bili kakor pogreznjeni vase in so molčali.

»Nikamor se ti ne mudi, brlog ti ne uteče in s svojimi sovami boš lahko prespala cel dan, pa če bo še tako lep, ko nimaš razen svojih čudnih živali nikogar, da bi skrbela zanj,« ji je rekel.

Kari se je zdelo za malo, kar je slišala.

»Nimam nikogar, praviš? Kdo pa mi ne da miru? Za vas vse moram skrbeti, od kralja pa do tebe, starec jezikavi!«

»No, no, Kara, samo nič huda ne bodi, saj vem, da čuješ s svojim znanjem, ki ti je dano, nad vsem gradiščem. Poglej, nam si povedala, kaj nas čaka, a kar bi zdajle rajši vedel, tega nam nisi!«

»Kaj bi še radi vedeli?« je pomirjena vprašala in obsedela.

»Kako da kralja še ni in kaj je z Eno, ki je ni bilo moči zadržati, da ne bi šla očetu naproti?«

»Kralj, kralj se pač vrne in izvedeli boste stvari, ki jih ue pričakujete ...«

»In Ena?...« je težko čakal Adnamat.

»Hehe hehehe ... Bojiš se, ko si jo pustil iz gradišča, da bi se ti primerilo kaj lakega kakor ono leto Stagarju, hehehe ... Huje bi te doletelo, huje, Adnamat, če bi ne bilo mene ... Nič ne zijaj, poslušaj!«

Adnamat in njegovi — dva sta bila izmenjala stražo — so strmeli v Karo, ki je začela pripovedovati:

Vse sem še pustila pri Timavu in odšla. Grem, grem, pa zdrevi mimo mene mlad pastir, ko da ga podijo sami besi. ,Pastirče, kaj te tako žene?' sem zaklicala za njim. Ujel je še moj glas. ,Nevarnost!' je odgovoril in že ga nisem več videla. Grem, grem naprej, počivam in se spet dvignem in lako sem prišla na obronek, kjer prehaja Karusadij v ravnino, in sem znova počivala pod mogočnim hrastom, odkoder som videla, kako se redči les in začenja potem grmičje, in še tja v ravan sem videla. Glej, pa sem tedaj zagledala, kako je nekaj jezdecev privihralo preko ravni, poskakalo tam ob grmičju s konj, jih pustilo enemu, da jih je varoval, ko so se začeli pasti, drugi so se pa porazgubili, vsak v svojo stran, a vsi proti Karusadiju. Oprezovali so in iskali za nečim in spoznala sem, da niso domačini. Vstala sem in se skrila za deblo, da hi me ne ugledali. Tedaj začujem od našo strani lopo! in zledenela mi je še ona kri, kar jo imam. Svojim očem nisem mogla verjeti. Ena je jezdila svojega belca, a nasproti se ji je postavil eden izmed onih, ki so prodirali v les. Videla sem, kako se je začudil, kakor bi uzrl samo boginjo Norejo, nato je za trenutek poslal, potem se je pa odločil in se pognal proti konju, da bi ga zaustavil. Ena je kriknila, zgrabila za lok, vzela puščico in jo sprožila s tetive, da je zažvižgalo. Tujec, lep je bil in še mlad, je omahnil, a za rano, ki mu jo je napravila puščica v stegnu, mu menda ni bilo mar. Smehljal se je, kazal na srce in še nekaj govoril, kakor bi prosil — tako se mi je zdelo — naj sproži še drugo puščico in ga zadene do smrti ...

,Katmel, Katmel!' je tedaj nekdo zaklical in ko ni bilo odziva, sta čez trenutek, očividno po sledu kopit Eninega belca, prihitela še dva in preden je Ena, ki se je bila zaustavila ob nenavadnem srečanju in ji je bilo najbrž žal čednega mladca, utegnila pognati konja, sta segla že po njej, zakaj videla sta, da ni mogel nihče drugi nego ona zadeti njunega tovariša.

Tedaj sem Eno rešila. Ob hrastu sem se vzpela samo v črni halji, dvignila roke, razprla kar se je dalo oči, in sodim, da so menili videti prikazen, ko sem zaklicala s skrivnostnim glasom, ki je v gozdu se skrivnostneje odmel, kakor da ga ponavljajo za menoj vsi duhovi: ,Belen s teboj, Ena!...'

Nepremično sem obstala in nepremično gledala.

Oni, ki je ležal, je zamahnil z roko onima dvema, ki sta se zdrznila in ko okamenela, Ena me je pogledala, so nasmehnila in pognala konja.

Tedaj sem videla, da je nevarnost za njo minila, pa sem se umikala in ko sem jim bila za hrastom iz vida, sem se zleknila na hrbet, pobrala svoje stvari in lezla kakor lisica med grmičjem ter tako prišla neopaženo čez parobek v gosto zaraslo kotlino in varno nadaljevala svojo pot ...«

Kara je končala, prisluhnila, zgrabila sveženj in vstala, kakor bi jo kaj pičilo, ter že ginila iz območja ognja sloka in temna v temno noč, da poišče svoj brlog, kakor so imenovali njeno kočo tam onkraj gradišča, stisnjeno pod živo skalo, do katere je z obeh strani vodilo obzidje.

»Kara, tega ti ne pozabimo! Sam Belen te je navdahnil, da si krenila pred drugimi od Timava in prišla še pravi čas in rešila Eno nevarnosti in z njo tudi nas!» je klical Adnamat za volhvo, ki se pa ni več zmenila za njegovo zahvalo ...

Stražarji ob ognju in ob vratih so se oddahnili. Pozabili so na ona čudna čuvstva, ki jim jih je vzbudila Kara, ko jim je povedala, da ne smejo upati na dolgo življenje. Veseli so bili in zadovoljni, da jim ne bo treba kar čez noč na oni svet, kamor bi morali, ako se ne bi Ena tako čudno rešila Katmela in njegovih. O vsem tem so govorili, ugibali, kdo in kakega rodu bi bil Katmel in še o vesti, ki je volhva ni hotela izdati in jo prinese kralj.

Nenadoma so poskočili od ognja.

V vznožju gradišča je zatrobil rog; glasno in jasno je zadonel v tiho noč in odmel od vseh strani.

»Kralj!« sta zaklicala stražnika od vrat.

»Zdaj vemo tudi mi, ni treba vajinega sporočila! Kako pa sta stražila in pazila, da nista prej ničesar slišala in opazila?« je bil Adnamat hud.

»Dremala sta in sanjala o stari Kari!« so se ponorčevali oni, ki so vstali od ognja.

»Bakle v roke in kralju naproti!« je ukazal Adnamat in štirje mladci so zgrabili vsak po dve bakli, ki so bile ob vratih pripravljene, užgali ročno vsak svojo in v niz so hiteli štirje ognji, ki jim je veter krivil plamene in se je zdelo, ko da iščejo drug k drugemu in bi se strnili radi ter sprostili, da bi pokazali, kolika je njihova moč ...

VI.[uredi]

Empeto je privedel tri konje do gradiščnih vrat, kjer je našel Adnamata z mladimi stražarji ob obzidju. Vsi so gledali v ravan in zaslanjali ušesa z dlanmi. Kralja so dočakali in sprejeli in ga spremili v dvorec, Ene pa ni bilo in znova jih je prevzela skrb, kaj bo z njimi.

»Adnamat, gorje nam!« je zaklical Empeto, ko so se zbrali okoli njega. »Kralj je pogrešil Eno. Čudno se mu je zdelo, da se ne bi vzdramila ob njegovem prihodu in prišla in ga pozdravila. Dari istrskega kralja ji je prinesel in bi jo rad vzveselil z njimi že nocoj. Stopil je pred njena vrata in jo tiho klical, a ko se mu ni oglasila, je odprl in vstopil. Enine družice in vsi, kar nas je bilo ostalo doma, smo se tresli. Vesel je bil vstopil kralj, med nas se je vrnil mrk.

,Kje je kraljičina?' je vprašal.

Družice so popadale pred njim na tla in dvignile roke:

,Milost, kralj, milost!'

,Kje je?' je ponovil vprašanje in po glasu sem sodil, da ni pričakovati milosti.

,Prosile smo jo, o kralj, naj bi ostala in te čakala, kakor si nam bil velel, a kraljičina prejasna ni vztrpela več, belca je dala osedlati in jezdila ti je naproti.'

,Empeto!' je kakor zagrmel kralj.

Stopil sem iz vrste družine in menil, da bo po meni.

,Vzemi tri konje in tako povej Adnamatu: Do jutra čaka kralj. Če do prve zarje ne dočaka svoje edinke — potem gorje vsem, ki ji niste preprečili odhoda iz gradišča!'

Tako, Adnamat, zdaj sem ti sporočil kraljevo besedo in povedal vse, kar vem. Konji so pripravljeni, ti odloči, kdo naj jih zajaše. Jaz bi te prosil, da mene ne izključiš, zakaj sicer pridem prvi na vrsto, ko se začne zoriti in bo kralj sodil po svoji jezi,« je končal Empeto.

»Izmed nas izbori, Adnamat!« so prosili stražarji in nič kaj ljubeznivo niso gledali Empeta, češ, prvi krivec si, ko si pripravil Eni konja, pa naj te še prvega zadene kazen, ki jo zaslužiš tako po pravici, kakor si nas po nepotrebnem spravil v zadrego, iz katere nas more rešiti le kraljičina, ako ji je Belen dober.

»Tako bomo napravili,« je rekel Adnamat. »Empeto, Kran in jaz bomo odšli. Štiri ure imamo še do jutra, konji so spočiti, podili jih bomo in z zarjo se vrnemo — sami ali z Eno, srečni ali nesrečni. Na konje!«

Pognali so se v sedla, zgrabili za uzde in konji so zahrzali in zatopolali skozi vrata in šli so, ko da jih podi bes, kakor bi rekla Kara, če bi jih videla. Stražarji so gledali za njimi, se čudili in edina misel in želja vseh je bila: Da bi jo dobili, da bi jo privedli!«

*

Kralj Prono je bdel. Minila ca je prva jeza in je mislil:

»Glej, Kara mi je napovedala nesrečo, ako se odstranim iz gradišča, in že me tepe. Na svatovščino sem mislil, pa je Heso pregnal Norejo. Epulo v boju z Gali, hčer žene ljubezen za menoj in k njemu in gre pot, ki smo se je mi izognili! Belen, ali si mi odmenil, da končam sam in zapuščen dni svojega življenja? Ali ni dovolj, da si vzel meni ženo in otrokom mater, ko bi jima morala biti kakor pomladno solnce cvetu, ki ga je izvabilo iz tal? In če si mi vzel Balana, sina nepozabnega, solnce moje in veselje! Ali res hočeš, da mi ugasne še svetla zvezda v večeru mojih let, da mi izgine in je ne vidim več? Belen, ki imaš naše življenje v rokah, smiluj se me, bodi dober očetu in hčeri, ki te častila, ti žrtvujeta in skrbita v zemlji Karnov za tvojo slavo. Smiluj se, smiluj se, bodi nam dober, Belen!...«

Sen ga je premagal. Nemirno je spal ob soju grške svetilke, ki jo je držala v rokah pred se nekoliko dvignjeno ena izmed lepih harit, brončeno upodobljena mogoče Hekata sama, ko je iskala družice, da bi zarajala z njimi in trosila zemlji in ljudem cvetje ljubezni in lepote. Z jutrnjo je bila kraljica prinesla to svetilko in kralj jo je imel postavljeno ob svojem ležišču, da ga je spominjala žene in njene ljubezni.

»Tevta ... Tevta ... pridem ...« je iz sanj govoril kralj in ko je obmolknil, mu je zaigral krog usten rahel smehljaj, ki je kmalu zamrl, kakor plamenček v svetilki, ko je povžil vse olje in prasketaje ugasnil.

Temna je stala Hekata ob ležišču s prazno ladjico v rokah, ko se je kralj predramil in zastrmel vanjo.

»Sanjal sem,« je pomislil. »Ali mi je Belen poslal sanje v tolažbo ali si mi jih pričarala ti, lepa grška boginja, ki si priča moje davne sreče? ... V svetlobi je prišla, v svetlobi, kakršno zmore le Belen, in sina je imela s seboj. Smehljala sta se mi oba in se mi bližala in me vabila, naj bi šel z njima. Samo gledal sem ju in bil srečen. Pa je Tevta prijela tedaj Balana za roko in obrnila sta se, da gresta. Še sta se ozrla, neznansko mil je bil njun pogled, kakor bi bila žalostna, da ne maram z njima. Zabolela me je njuna žalost, zaklical sem drago ime in obljubil, da pridem. Oči sta jima vzžareli ob moji besedi, nasmehnila sta se mi spet, rahlo odprla vrata in izginila ...«

Tako je obnovil kralj sanje, da jih ne pozabi. »Ene ni bilo zraven!« je čez trenutek bridko ugotovil, nakar je planil kakor ranjena zver pokonci in oči so mu zagorele v jezi, kakor bi iskal žrtev, nad katerimi bi se znesel.

»Prezgodaj je še!« je ugotovil na klepsidri v sivem somraku, ki je začel prodirati skozi okna, zakaj pesek se ni še iztekel. »Še dve uri je do zarje in novega dne, ki ga bo merilo solnce na steni s senco ...« 

Ob misli na senco se je zdrznil.

»V senci bom živel in solnca ne bo več zame, ako mi z zorom ne vrnejo moje zarje ... Ali jo bodo našli, ali bodo privedli živo in zdravo? Ali me čaka jutro, enako onemu groznemu, ko sem moral gledati sinu edincu v umirajoče oči, ki so se tako težko poslavljalo od belega dno in me prosile še, zadnji trenutek, naj zadržini, naj preženem sence iu temo. Nisem jih mogel pregnati, napolnile so ves dom, ko je ugasnilo mlado življenje. Tudi maščevanje jih ni pregnalo. Spovračale so se sence in se spovračajo. O, kako mi šele napolnijo dom, ako je ne bo tudi nje, hčere ljubljene, Ene! ...«

V hrastih okoli dvorca so se oglasili ptiči; taščica je začela s svojim jutranjim pozdravom in že je smuknil iz gnezda v obzidju stržič, zaščebetal in potem drobil svojo pesem zdaj tu zdaj tam, kakor bi hotel, najneznatnejši, pokazati, da prav nič ne zaostaja s svojim glasom za lepo rdečevratko in ne za gosposkimi lastovkami, ki so se vzdramile pod ostrešjem in tudi zažgolele svojo. Na sleme dvorca je priletel iz grmičja onstran obzidja črni kos, odprl svoj zlatorumeni kljur in ubral svojo zornico, ki je preglasila vse.

»Samo veselje,« je pomislil kralj, »jaz pa v svoji žalosti tehtam up in strah in trpim v negotovosti.«

Spet je pogledal na klepsidro.

»Še se ni izteklo! Kakor polž se vleče čas. Ne, ne strpim več v negotovosti! Karo pokličem, naj mi jo prikrajša, pa naj bo že njena beseda v veselje ali grozo!« se je odločil, stopil do vrat, jih odprl in zaklical strežniku, ki je čul preti njimi, svojo željo.

Strežnik se je poklonil in odšel.

*

Kran je čakal v ravnini pod Kamsadijem na razpotju, poganjal konja za razdaljo izstreljene pšice zdaj v eno smer zdaj v drugo, gledal na desno in levo, a čimbolj so bledelo zvezdo in ugašale, tembolj se je oziral proli Okri v strahu, ni li že zardelo nad njo nebo, kar bi pomenilo, da je določeni čas potekel.

Admanat in Empelo sta ga bila pustila na razpotju, da ne bi zgrešili kraljičine, ako bi se vrnila po drugi poti, modtem ko sta ji sledila onadva ontod, kakor jim je povedala, Kara, da je šla. Podila sta konja ko še nikdar v življenju, ne meneč se za zavijanje volka, ki se je oglašal v lesu, in ne za godrnjavega medveda, ki sta ga iznenadila na njegovi zgodnji poti, da je obstal, zamrmral in krenil v drugo smer, kjer bi ga nihče ne motil.

»Kaj bi napravila Ena, če bi ji prišel nasproti tak kosmatec? Po prvi pšici bi ji ne nastavil srca kakor oni Katmel, o katerem si mi pravil,« je dejal Empeto, ki je mislil na medveda, ko sta ga imela že dolgo za seboj, da sta se pomirila celo konja in se hotela spočiti, kar sta pokazala z umirjenim korakom.

»Ne kliči nesreče!« ga je zavrnil Adnamat. »Ali ne veš, da se rado, prerado zgodi, o čemer človek govori in česar se boji? Saj sem imel tudi jaz lako misel, a sem rajši besedo požrl, ko mi je bila že na koncu jezika, da bi ti jo povedal.«

»Kaj deš, ali jo dobiva?« je hotel Empeto popraviti svoje vprašanje.

»Če je ne dobiva, morava dobiti vsaj sled za njo! Prej se ne vrnem. Ne da bi se bal kraljeve jeze in kazni, ne! Samo zato se ne vrnem, ker hočem jasnosti in gotovosti. Če bi šlo vse, kakor bi moralo iti, bi morala biti Ena že doma ali vsaj srečati bi jo morala. Nekaj jo vmes, nekaj jo je moralo zadržati!« je odvrnil Adnamat.

»Kaj pa, če si jo izbrala za povratek drugo pot?« je spet vprašal Empeto.

»Izbrala drugo pot! Ali ni varnejša ta ob kraju gozda! Kdo si bo upal sam ponoči skozi gozd?«

»Ena si upa vse!« je menil Empeto, ki ni več dosi upal, zakaj od morja je vstajala že megla, po čemer je sklepal, da se bliža jutro.

»Res, je, predrzna si upa vse, a če bi ubrala ono pot preko Karusadija, bi naju Kran ne pustil iskati dalje. Za nama bi že bil, kakor sem mu naročil,« je dejal Adnamat in spet pognal konja, da ne bi izgubljal časa s praznim ugibanjem, ki je bilo zgovornemu Empetu tako ljubo.

Adnamat je izginil v megli.

»Ne podi tako, drugače izgubiš še mene! Nič več te ne vidim, samo po topolu morem še za teboj!« je klical Empeto za njim in se jezil nad konjem, ki ni mogel doteči Adnamatovega.

»Pri Belenu, če ne bi šlo za Eno, nak, take ježe ne bi prenesel! Sredi noči, ko bi človek tako lepo spal, pa jezdi mimo volkov in medvedov in zagazi potem še v tako meglo, v kateri samega sebe ne vidiš in se ti zaje do kosti!« je modroval Empeto in bi še tresel sam s seboj svojo nevoljo, a topota ni več slišal in znosil se je nad konjem, ki je moral v besen dir.

»Stoj!« ga je zaustavil iz megle Adnamat.

»Čakaj, da pridem do tebe!« mu je odvrnil Empeto in zadržal konja.

Objezdila sta karusadske obronke in prišla na južno stran v ravnino, ki jo je zagrinjala gosta megla, kakor bi se morje razlilo preko nje in bi sivo valovilo, kolikor sta mogla videti v prvem somraku.

»Poglej!« je pokazal Adnamat z roko v meglo, ko je prijezdil Empeto do njega.

Iz megle je rdeče žarelo.

»Kurijo,« je dejal Empeto veselo in že mislil, kako bi bilo prijetno počivati ob ognju in se pogreti.

»Kurijo, seveda kurijo, a to mi povej, kdo? Ali so naši pastirji, ali so Katmel in njegovi, ali je Epulo, o katerem so povedali, da jo šel nad Gale? To mi razloži, dragec, in rad te hom imel vse svoje dni!«

»Zdaj se pa jaz izgubim v meglo,« je odvrnil Empeto in skočil s konja. Ti počakaj lepo tukaj. Ako boš zaslišal sokolji žvižg, kar lepo s konjema za mano, sicer pa bom prejkoprej spet tu, da zaokreneva v varnejšo smer. Ali je prav in si zadovoljen?«

»Prav!« jo bil Adnamat zadovoljen in Empeto je odšel in se izgubil med grmičje, odkoder je bilo slišati, kako si dela med njim pot. Čim bližje je bil ognju, tem opreznejši je bil. Vrgel se je na tla in lezel po vseh štirih v rosni travi, postajal ob redkih grmih in prisluškoval in oprezoval. Nenadoma je planil izza zadnjega grma, poskočil in zakričal na vse grlo:

»Hooo ... Adnamat ... Hooo! ...«

Adnamat, ki je nestrpno čakal sokoljega žvižga, se je prestrašil in je daleč zaklical tako pogumno, kakor bi imel s seboj oboroženo četo:

»Ali je potreba pomoči? Takoj, takoj!«

»Nič ni treba pomoči, Adnamat, naši ljudje so tukaj!«

Adnamat se je oddahnil in pognal konja, da bi videl, kake ljudi je iztaknil Empeto.

Empeto je bil že pri ognju, ob katerem so sedeli mladci in mlajši velmožje iz Silikanskega gradišča, pomešani z Istri. V velikem krogu se je vrstil ogenj za ognjem in tudi v sredini je plapolal. Prišel je v tabor Epulove vojske.

»Empeto. Ali si nam prišel pomagat?« so ga vzprejeli.

»Kam sem zašel?« je vprašal in se oziral po ognjih.

»Med prijatelje, Empeto, ali nas po treh dneh ne poznaš več? To imaš slab spomin, hahahaha!...«

»Spomin, o še ga imam, a kmalu, z zarjo že mu bom moral dati slovo!« je nekako zavzdihnil Empeto.

»Ali misliš, da bodo Gali planili prvo nate? Kar nič skrbi! Naženemo jih in rešimo tvoj spomin!«

»Nič ga ne boste rešili, če mi ne poveste, kje bi dobil kraljičino našo Eno,« je pojasnil Empeto svojo skrb.

»Eno iščeš?«

»Eno, da. Včeraj je odjezdila in do polnoči se ni še vrnila. Očetu je šla naproti in oče je že doma in ...«

»In se boji za kraljičino in ti je zagrozil, da te spravi ob spomin, kakor Stagarja, hahahaha ...« so ga prekinili, se zasmejali in si pomežikovali, češ, vlecimo ga.

»Ne samo mene, osem nas pojde v krtovo deželo, če je ne izsledimo in ne pripeljemo do jutra domov. Povejte mi, ali ste jo kaj videli, drugače moram naprej z Adnamatom. Mudi se nama, do jutra ni več daleč!«

»Videli smo jo in še govorili smo z njo!«

Empeto se je veselo obrnil v smer, odkoder je prišel, nastavil obe roki ob usta, da bi bil njegov glas močnejši, in jc zategnjeno zaklical: »Aaa ... dnaa.. maaat!...«

V neposredni bližini se mu je odzval Adnamat in se čez trenutek pojavil z obema konjema ob ognjih, kar je vzbudilo med vojniki šegavo veselje.

»Dobro znaš klicati, Empeto! Poskusi no, še enkrat tako poklicati Eno, mogoče boš imel srečo, da se ti tako hitro odzove, kakor se je odzval Adnamat!« so se šalili nekateri, drugi so pa pozdravljali starega čuvaja.

Eno so videli in govorili so z njo! »Daj, primi jih, naj ti povedo, kar vedo! je bil Empeto nestrpen.«

»Da ste jo videli, da sto govorili z njo?« jo hotel Adnamat potrdila, da bi mogel verjeti.

»V našem taborišču je, so mu povedali.«

»Belen, hvala ti! je vzkliknil Adnamat,« razprostrl roki in pogledai hvaležno proti nebu. Empeto pa je ves iz sebe planil k njemu, ga objel in zaklical: »Rešena sva, Adnamat, rešena!«

»Od Timava se je vračala, kjer ni dobila več očeta, pa je naletela na naše in privedli so jo v tabor pod večer. Epulo jo je zadržal in čuje zdaj ob njenem šotoru!« 

»Peljite me k njemu, prosil ga bom, da jo pusti še pred dnem z nama,« je prosil Adnamat.

Vojniki niso vedeli, kaj bi napravili.

»Sitno je. Počakaj, saj zdaj se vama ne mudi!«

»Nama ne, a kako bo z onimi, ki so ostali v gradišču, če nas ne bo do zarje?« je skrbelo Adnamata.

Skrbi ga je rešila Ena sama. Empetov klic jo jc bil vzbudil, vstala je, se napravila in stopila pred šotor in povedala Epulu, ki je bdel tam zraven, da jo iščejo njeni ljudje, če je prav slišala. Epulo jo je spremil in prišla sta do ognja, kjer sta čakala Adnamat in Empeto.

»Kraljičina prejasna, Belenu, ki ti bodi dober, hvala, da sva te dobila. Bodi še ti nama dobra in odpravi se pri priči z nama na pot proti domu, ako hočeš rešiti kraljeve jeze vse, ki smo te pustili iz gradišča!« je prosil Adnamat.

Ena je govorila z Epulom.

Adnamat in Empeto sta ju gledala; z očmi sta ju prosila, naj bi bila milostna in ne zavrnila prošnje.

»Pojdem! se je odločila Ena.«

Epulo je dal privesti Eninega belca in še svojega konja — vran je bil — in pozval še svoje oprode in z Adnamatom in Empetom so se pognali v sedla in odpotovali ob vzklikanju taboreče vojske, ki je bila vdana mlademu kralju voju in vesela karnsko karnske kraljičine. Prav tam, kjer je bila Ena prejšnji dan ranila Katmela, o katerem je zvedela, da je galski glavar, se je Epulo poslovil in Ena je jezdila dalje med Adnamatom in Empetom in bila nekam zamišljena...

Pred dvorcem v Silikanskem gradišču so obstali vsi mokri in spenjeni konji in z njih so poskakali Ena, Adnamat, Empeto in Kran. Nad Okro je rdelo nebo n ko je stopila Ena pod klonico, da odide k očetu, se je razlila preko neba prelepa zarja, kakor bi se sam Belen nasmehnil.

»Kraljičina, govori za nas, opraviči nas!« je prosil Adnamat, ki je stopil z Eno v klonico in nosil njen lok. Preden je mogla Ena v notranjost, so prišle iz dvorane njene družice, obrazki so jim žareli in so pele:

»Noč je minila, žalost minila, z zarjo se naša je zarja vrnila, z zarjo veselje, z zarjo življenje — dober, predober vsem nam Belen je!...«

Postavile so se bile v dve vrsti in si odpevale, potem pa vse skupaj ponovile pozdrav, se vnovič poklonile kraljičini in obstale v redu, kakor so se bile razvrstile.

»Hvala vam, prijateljice, za lepi Jutranji pozdrav!« se jim je zahvalila Ena in se jim prijazno nasmehnila, kot bi jim hotela poplačati vso skrb in ves strah, ki jim ga je povzročila.

V vratih se je pojavil kralj.

»Oče!« je planila Ena k njemu in ga objela.

Nič več ni bil mrk in zagrenjen; sama ljubezen ga je bila, ko jo je pogladil po bujnih laseh, ji privzdignil s svojih prsi, kamor se je bila nagnila, glavo in ji pogledal v modre oči ler mehko vprašal:

»Kod si hodilo, dete?«

»Tebe sem iskala, oče, in Epula, ki sem ga našla. Ne štej mi v zlo, ljubezen me je gnala. Ljubezen je kriva, da me nisi našel doma, in ne družice moje zveste in ne Empeto in tudi Adnamat in njegovi ne! Vsi so me zadrževali, da izpolnijo tvoje povelje, a zadržati me niso mogli,« je opravičevala Ena z zvonko besedo svoje zveste, ki so jo hvaležno gledali in bili veseli, zakaj na kraljevem obrazu ni bilo ne sence jeze.

»V nevarnost si šla, ki je nisi slutila. Zdaj jo poznaš, ko veš, da je zavladal bog Heso v naši zemlji. Dober je Belen, Ena, da te je varoval in te mi vrnil, ker Heso je trd in ne pozna milosti, kakor je ne bi poznal jaz, ako bi te ne bilo!« je rekel glasno, kar je bil odgovor na hčerino prošnjo, da so ga slišali vsi. Potem pa sta oče in hči odšla v notranjost. »Kdo ve,« je nadaljeval kralj spotoma, »koliko vode priteče še s Soncijem izpod troglavega Tulai skozi jezero pri Ampleciju, skozi jezero pod Karprelskim gradiščem in skozi ono pri Tolmoni v naše jezero okoli Belenovega hrama, preden bomo mogli reči: »Nevarnost je minila, Heso se je pomiril!...«

»Lahko bom prenašala zdaj nevarnost in Hesov čas, oče, ko sem ga videla, ki sem ga s hrepenenjem sanjala in čakala,« je odvrnila hči, kakor ji je narekovalo srce, ki je ljubilo.

»Težko ti bo, Ena, težko, kakor praviš, in nisi vedela, kaj je ločitev. Otrok, ločitev ljubečih src, ki ne vedo, kdaj se spet oglasijo drugo ob drugem, je huda, huda. O, saj sem ti že pripovedoval. Ko sem šel s svojimi četami makedonskemu kralju Filipu, tretjemu tega imena, na pomoč proti Rimljanom in sem se poslavljal od tvoje matere, sem to občutil... Vrnil sem se — dobil sent tebe z bratcem siroti nebogljeni, njo pa pod rušo na Belenovem ostrvu ...«

Kralju so se ob bridkem spominu orosile oči.

»Ne bodi žalosten, oče!« ga je prosila hči, se ga ljubeče oklenila ter mu skušala pregnati bridkost, a tudi njene oči so bile rosne.

Ko sta prišla v Enino sobo, kjer je bil kralj razvrstil Epulove darove, tako da bi jih hči ugledala, kakor bi odprla vrata, in bi jih bila vesela, se je vrnil strežnik, ki ga je bil poslal po Karo.

»Kralj, volhvo sem privedel. V klonici čaka in te prosi, da jo milostno sprejmeš in ji ne zameriš, ker se je mudila. Pripravljala se je, da bi ti ustregla,« je javil in s Karo opravičeval tudi sebe.

»Pojdi in povej ji, da je ne potrebujem več, zakaj z zarjo se je vrnila Ena in pregnala vse sence, ki so me mučile!«

Strežnik se je poklonil in odšel v klonico, kjer se mu je nasmehnila Kara, pripravljena, da vstopi.

»Ni treba,« ji je rekel strežnik in ji še sporočil kraljevo besedo.

Grdo ga je pogledala Kara, zakaj da jo kralj zavrne, ni pričakovala.

»Povej kralju, da se Kara ne usiljujo, a da se bo prav tako kesal in še bolj ko nocoj to noč, ko me ni poslušal in se ni ravnal po moji besedi. Senčice so bile, kar so mu napovedala, senco prihajajo. To mu povej in mu reci, naj se drugič premisli, preden pokliče Karo, da jo zavrne!« je bila užaljena in odšla v svoji temni halji kakor sama nesreča.

Strežnik ji je pokimal, da se ji ne zamori, kralju njenega naročila pa ni sporočil, zakaj predrzno se mu je zdelo in še ni maral motiti ga v njegovem veselju z novo črno napovedjo ...

VII.[uredi]

Ena je sedela v svoji sobi. V rokah je držala gladko bručeno kovinasto zrcalo in se ogledovala v njem, kdo ve, kolikerokrat že, kako ji pristoja biserna ovratnica, ki si jo je nadela, in kako se ji podajata zlati zaponki, katerih ena — ona z golobčki — ji je spenjala belo volneno obleko na levem ramenu, druga z levi pa nad desnim ledjem, kjer je obenem držalei voljno pentljo sukane pasice, da ni popustila in se ji niso razdrle gube, katere so ji z vso skrbnostjo in okusom nabrale v jutranji zarji njene družice. Nič amazonskega ni bilo pri tem opravilu na njej, sama mehka nežnost je je bila in lepota, katere bi morala biti boginja Noreja vesela in ne bi smela pustiti, da tako samuje.

»Go1občki zlati na mojem ramenu, kaj, ko bi oživeli in vzrastli in odleteli doli v obmorsko ravan, kamor komaj seže moje oko, ko gledam z obzidja in pošiljam svojo misel k dragemu, ko sama ne morem k njemu in ne smem! Kaj, ko bi odleteli, pa mu povedali, kaiko sem vas vesela in kako sem vesela nanizanih biserov, ob katerih slehernem mi je, kol bi se me nežno dotikali prsti njegovi... In vi levi, ki si stojite v sovražnem skoku nasproti? Tudi za vas bi imela naročilo, če bi bila vesčica in bi moja beseda delala cudau Rekla bi vam ko golobčliom, da bi oživeli, in poslala bi vas dracemu. Da bi mu bili poslušni in se zagnali nad sovraga, ki ga zadržuje, da ne more k meni, ko ga tako kliče moje srce ...«

Odložila je zrcalo in se zagledala v amloro; ni imela v njej močnega južnega vina ne domačega ola in ne sladke medice, s hladno studenčnico jo je napolnila in postavila vanjo modre potočnice, ki so so razbohotile in zacvetele, ko da se je razgrnilo nad upodobljenimi prizori samo sinje nebo.

»Glej,« si je rekla, kakor bi vedel, kaj naju čaka, tako amforo je izbral. »Ali je Hektor tam zgoraj, ki se poslavlja z Andromaho, ali jo Odisej s Penelopo ali kdo izmed onih junakov, o katerih poje grška pesem in so jo prinesli tudi k nam in jo po naše zapeli, da so se naši mladci in možje navdušili in se razdvojili v Grke in Trojamce, ko so jo poslušali. Zdaj morajo biti vsi Trojanci, ko so vpadli Gali v našo zemljo, samo prej morajo opraviti z njimi in srečnejše, kakor so oni v pesmi z Grki!« je želela in prešla z mislijo in besedo k spodnji sliki.

Zavzdihnila je.

»Hektor in Ahil! ... Epulo in Katmel ... O, ali naj ovdovim, še preden sem žena poročena? Ali naj bom nesrečnejša kakor Andromaha, ki ji je Hektor pustil vsaj sina Astiaksa? Ne, ne, saj Epulo ni Hektor in Katmel ne Ahil in jaz ne Helena, ki je povzročila boj med Grki in Trojanci! ...«

Ob misli na lepo Heleno se je zdrznila.

»Kaj, če ni pozabil Katmel name, ko me je tako čudno gledal in kazal na srce še potem, ko sem ga ranila? Kaj, če izve, da sem namenjena Epulu, ki mu nisem povedala, kaj se mi je pripetilo, in ne sluti, da se ne bojuje samo za zemljo Karnov in Tstrov, nego tudi zame, da ne poslanem Helenu, ki jo je kralju Menelaju ugrabil in odvedel lepi Trojanec Pariš ...«

Vstala je, tlesknila razigrano z roko v roko, se zvonko nasmejala, da so se začudile njene družice, ki so sedele zunaj pod hrasti ob preslicah in jo slišale.

»Prava norica sem, ko mislim take stvari in si domišljujem vse mogoče! Če bi vedel Epulo, da mi vzbudi s svojim darom lake misli, prepričana sem. ne bi mi ga poslal. K družicam stopim in bom z njimi motala predivo, da me minejo vse neumne misli!« je sklenila.

»Vesela je naša kraljičina, pa bodimo še me vesele in za poj 1110!« so menile družice in so ugibale katero bi pele.

»Heso je zavladal v deželi, pa zapojmo ono o lepi Heleni!« je svetovala ona, ki je bila najboljša pevka.

»Saj res, kar začni jok,« so bile vse zadovoljne.

In so pele:

»Lepa je, lepa grška dežela,
grška dežela je kralja imela,
kralja Menelaja slavnega.

Kralj Menelaj imel je ženo,
mlado ženo, prelepo Heleno,
lepša je ko zarja bila.«

Prišli so gosti prav od vseh krajev
in napolnili dvor Menelajev,
da je šumel kakor panj.

Bil je med gosti Pariš iz Troje,
v prsih še nosil srce mlado je —
lepa Helena se vnela je zanj.

Sredi noči zapustil z njo dvor je
in jo odvedel daleč čez morje,
daleč čez morje v Trojo s seboj...

Ena je prišla iz dvorca. Pesem, ki so jo začele družice, ji je pregnala veselo razigranost, s katero se je mislila pridružiti jim, zamišljena se jim je približala, se oslonila na hrast in jih poslušala. Družice so opazile njeno zamišljenost in so utihnile, zakaj bale so se, da ji ni pesem všeč.

»Ali naj zapojemo katero drugo, kraljičina?« so jo vprašale in bile pripravljene, da ji ustrežejo.

»Ne, kar nadaljujte,« jim je velela, dasi bi že rada pozabila na misli, ki so ji vstale ob grški amfori.

Družice so prešle spet v pesem, ki se je srebrno glasila izpod hrastov in je privabila celo kralja v klonico, kjer je obstal in jo poslušal.

»Kralj Menelaj pa ljubil je ženo,
mlado ženo, prelepo Heleno,
ki mu odnesla je srčni pokoj.

Z jutrom je besen stopil med goste:
Kaj vam povem, se čudili boste —
Ženo mi ugrabil je Priamov sin.«

Voji junaški so se zakleli:
»Menelaj, ženo ti bomo oteli.
Trojo pa zrušimo v pomnljiv spomin.«

Kralju je bila pesem všeč in da bi jo bolje slišal, se je tudi on približal pevkam in se ustavil ob hčeri, ki ga je z levico objela okrog vratu in mu naslonila glavo na ramo, da je čutil, kako ji bije srce ob pesmi, kakor bi jo živela in se bala za usodo lepe Helene. Gladil jo je po lepih laseh, bil zadovoljen in se smehljal ob hčerini zamišljenosti, zakaj vedel je, da mora biti s svojo mislijo pri Epulu, ko posluša zgodbo o Parisu in Heleni ...

»In so se zbrali, čez morje peljali
in so pred zidano Trojo obstali
in bojevali so let se deset.«

Padli junaki so, padla je Troja.
»Kje je kraljica, Helena moja?« 
iskal je Menelaj ugrabljeni cvet.

»Kratko opravi naša pesem z boji,« je šepnila Ena očetu. »Rada bi slišala vse, kar baji grška pesem, zlasti bi rada poslušala, kako se poslavlja Hektor ...«

»Pa le vse pove!« ji jo odvrnil oče in sta poslušala.

Prišla je h kralju žena Trojanka
in se ustavila pred njim neznanka
in govorila s solzami v očeih:

»Kje je Helena tvoja kraljica?
Leta so vzela cvetna ji lica
in so pregnala z usten ji smeh.«

Tako je rekla in na kolena
zgrudila se je pred kraljem Helena
in še zavzdihnila: »Zdaj me spoznaj!«

Meč je zavzdignil ostri visoko,
meč je potisnil v srce globoko
ženi nezvesti kralj Menelaj ...

Otožno je izzvenela pesem, kakor bi drhtela v njej žaloet za lepo Heleno, ki se je kralj ni usmilil in ji je plačal nezvestobo s smrtjo, da maščuje svojo bolest in hekatombe junakov, kateri so morali pasti radi nje in jih ne bodo dočakale več zveste žene v zemlji Aliajcev.

Družice, ki so čakale, da jih Ena pohvali, kakor jih je vedno, ko so pele, so se motile. Povesile so glave in hitele motati niti iz prediva, da bi prikrile svojo zadrego, in pritajeno pogledovale Eno, kaj bo napravila.

»Lepo ste pele!« jih je pohvalil kralj.

Dvignile so glave in se nasmehnile, a le za spoznanje, zakaj Ena je ostala tudi ob očetovi priznalni besedi zamišljena. Svojega zadovoljstva, da so vsaj kralju ustregle, si niso tipale dolgo in glasno kazati, da ne bi užalile kraljičine, katere naklonjenosti ne bi marale za vse na svetu izgubiti.

»Ali boš ostala pri družicah in z njimi predla?« je vprašal kralj hčer, ki se ga je držala še vedno oklenjena.

»Ne ostanem, oče; žalostna sem, ne morem biti z njimi vesela,« mu je odgovorila in ga zaokrenila proti dvorcu. Kralj se ji ni ustavljal in počasi sta stopala izpod hrastov preko rušnate trate, ki jo je zlatilo popoldanje solnce.

Kralj se je smehljal.

»Žalostna si, Ena? Ali ti nisem rekel, da ti bo potlej težje nego ti je bilo, dokler še nisi slišala Epulove besede, s katero ti je razodeval svoje srce?« jo je vprašal in še pristavil: »Doma bi ostala oni dan, pa bi si prihranila vso to mladostno žalost!«

»O oče, saj je tudi ta žalost lepa; vesela sem je, samo sama sem najrajši z njo, da se ji nemoteno vsa predam in čutim njeno bridko sladkost ...«

»Ob tej bridki sladkosti mi še zboliš!« jo je rahlo zavrnil oče, se ustavil in jo ljubeče resno pogledal.

Ena so je nasmehnila očetovi resnosti, ki jo je presodila, da je narejena.

Če se bojiš, da bi zbolela, potem bi ti povedala, kako me najlažje ozdraviš, je sladkonagajjvo zažvrgolela očetu na uho hči, ki ji je njegova opomba prišla prav, da mu mimogrede zaupa željo, katere mu še ni razodela. Dasi se ji je spovračala z vsakim dnevom pogosteje in je rastla z mrakom v svoji moči in jo mamila, naj jo izpolni kar sama, da se pomiri.

»Kako?« je bil kralj radoveden.

»Na Medejsko gradišče pojdiva, bliže bom Epulii tam doli,« ga je zaprosila hči.

»Bliže nevarnosti, Ena, je dejal kralj.«

»Ali ne zaupaš njegovi moči?« je bila hči užaljena.

»Zaupam,« ji te odgovoril, »a boj ni samo moč, je tudi sreča. In sreča je opoteča, dete!«

»In zato bi mu morali biti bliže, da bi mu pomagali, če bi bilo potreba!« ni hotela popustiti hči.

»Počakajmo, kaka sporočila nam pošlje, potem ne rečem, da ne bi šli v Medejo. Mogoče bomo celo morali!«

»O, da bi morali, o, da bi morali!« je zaklicala Ena in njena želja je odmela od lesenih sten, ko sta z očetom stopila v dvorano, in še od žrtvenika v ozadju, izza katerega ju je gledal Helen mrk in mrzel, kakor bi težko čakal večera, da zažari ob žrtvenem ognju in se zbere okoli njega dvorna družina s prošnjo molitvijo, naj ji bo dober ...

VIII.[uredi]

Trikrat sedem dni je še vstalo jutro izza Okre, trikrat sedem juter je še molila Ena ob vzhajajočem soncu na gradiščnem obzidju in hrepeneče gledala v ravan, da bi videla, ali jo je Belen uslišal, ali se bliža dragi, ki ga tako težko čaka ... Ko je prvo jutro četrte Hedtuice zardelo nebo nad zeleno Okro in je kakor živi Belenov obraz pogledalo izza ne mlado srce, je Ena obmolknila sredi svoje prošnje, srce se ji je veselo vznemirilo in začelo biti hitreje, dih ji je za trenutek obstal, zorni obraz ji je preletela radost in ji pognala vanj lahko rdečico. Kakor zamaknjena je obstala in gledala preko jezera, valujočega v soncu, pod karusadske lesove, odkoder se je pomikala v hitrem diru skupina jezdecev.

Mladenke družice, ki so jo kakor sleherni dan spremile do obzidja in čakale, da sama opravi svoje molitve in prošnje, so se zdrznile in se spogledale, kaj pomeni, da je kraljičina tako nenadoma utihnila in prekinila prošnjo, a je ni z obzidja. Zaskrbelo jih je, da se ne bi mati in gospodarici primerila zla nezgoda pa so pohitele k njej na obzidje, se ji poklonile in jo vprašale druga za drugo z drhtečim glasom:

»Kaj ti je gospodarica naša prejasna?

»Ali ti je škodil jutranji hlad, da trepečeš?

»Ali prihaja sovražnik, da ti je zastala beseda?

»Ali ti je zavdala volhva Karu, ki smo jo srečale, ko smo šle iz dvorca?«

»Kaj mi je, bi vedele rade? Ni mi škodil jutranji hlad, da trepečem, niti ne prihaja sovražnik, da bi mi zastala beseda, niti mi ni zavdala volhva Kara,« je odgovarjala vsaki po vrsti in se smehljala, ne da bi jih pogledala, zakaj nepremično je strmela v ravan.

»On je, on!« jo vzkliknila čez trenutek, oči so ji žarele v prečudnem egnju in z roko, ki se je zdela v solncu ko prosojna, je kazala proti jezeru:

»Ali ga vidite? Tam po poli ob jezeru prihaja, na iskrem vrancu jaše, junak pred četo junakov, ki so gotovo že ustrahovali sovražnika. Pohitimo, prijateljice, obvestimo kralja in potem na delo, da pripravimo vse potrebno in goste dostojno in lepo sprejmemo!«

»Pohitimo, pohitimo!« so bile družico pripravljeni1 in vesele Eninega veselja so odbrzelo z njo v dvor, kjer je bilo že vse živo.

»Oče, oče, Epulo prihaja!« je zaklicala Ena kralju, ki je stal sredi velmož, kolikor jih je bilo v gradišču. Ko da hoče z njimi v boj, je bil opravljen. Nadel si je bil oklep in šlem in si opasal krog ledij mogočen meč. Tudi velmoje so bili v bojni oprtanii in osedlani konji so čakali pred dvorcem, bili ne strpno s kopiti in pohrzavali.

»Vem, dete moje, vem!« ji je odvrnil oče.

Je prišlo do njega, ji je povedal, da je Epulo podal že ponoči sla, ki je sporočil, naj ga z Jutrom pričakujejo.

»In mi nisi nič povedal, oče!« je bila hči kakor užaljena, da ni prej izvedela vesele vesti.

»Nisem ti povedal, da bo večje tvoje veselje, ino ga sama ugledaš z obzidja, kamor si ga hodila doslej dan za dnevom zaman čakat,« je odvrnil kralj in se tako opravičil.

»Pa si dal tudi že kaj pripraviti za goste?« je pokazala Ena, kako je skrbna gospodinja.

»Vse je pripravljeno, hči. Glej, kar si se ti mudila na obzidju, so že prinesli hlapci bršlina in lovora, da ovijete stebre in okrasite dvorano. Le urno, mladenke, in pomagajte, vaše roke so spretnejše za tako delo in okusneje uredite vse! Ti Ena pa stopi tudi k ognjišču in poglej, če je vse v redu, kakor sem naročil,« je dejal kralj in Ena je z družicami odšla v dvorec.

Od gradiščnih vrat se je približal Adnamat.

»Kralj,« je javil, »Epulo s svojimi je že ob vznožju!«

Dvanajst velmož se je pognalo v sedla in odjezdili so Epulu naproti, kralj sam pa je s starejšimi šel do gradiščnih vrat, da tam pričaka in sprejme ljubega gosta. Narod je iz vseh koncev gradišča vrel za njimi, celo stara Kara je zapustila svojo kočo pod pečino in hitela, da ne bi zamudila in bi mogla opazovati, kako, sprejmejo mladega kralja, iz česar bi potem predla in motala niti svojih prerokovanj.

Adnamat s svojimi stražniki je imel ob vratih dovolj posla, da je vzdržal red, zakaj vsi so silili v ospredje, da bi prej ugledali istrskega kralja in ga lažje videli ter presodili, ali je tak, da bi bil vreden drug njihove lepe kraljičine. Otroci so bili splezali na obzidje, se prerivali in se drli kakor vrabci, da jih ni mogel strahovati Kran, ki mu jih je bil poveril Adnamat in je moral sam mednje, da jih je pomiril.

Komaj se je vrnil stari čuvaj na svoje mesto ob vrata, so otroci na obzidju znova zavreščali.

»Gredo, gredo! Jih že vidimo. Še zadnji ovinek imajo. Naši so se jim že pridružili!« so obveščali in hiteli, kdo bo prej kaj novega povedal.

Izza ovinka v rebri je pritopotal konj vrante in na njem je sedel ponosno vzravnan Epulo v vojni opremi, ki se je bleščala v solncu, kakor da je vsa iz samega suhega zlata. Narod, zbran ob vratih, je ostrmel in obmolknil; še otroci so potihnili in gledali zavzeti junaka, kakršnega so si predstavljali, ko so slišali pripovedovati o kraljeviču, ki se ni strašil jezerskega zmaja in ga jc končal ter dobil v plačilo lepo kraljevo hčer, katera je bila na vrsti, da jo pogoltne nenasitna pošast.

»Ali bo ta kraljevič tudi dobil našo kraljičino?«

»Saj ni premagal zmaja!«

»Kdo pa ti je povedal, da ga ni?«

»Kdo mi jc povedal? Glej ga, ali ne veš, da ni več zmajev?«

»Pri nas jih ni, a doli ob morju, kjer je kraljevič doma, so gotovo še!«

»Če so, potem jih ni pokončal ...«

»In ni zaslužil naše kraljičine, čeprav je tako lep!«

Otroci so tiho modrovali, med tem ko je med narodom završalo, zakaj Epulo se je približal in mogli so ga videti vsi in od ust do ust je šlo, da je lep, kakor bi bil Belenov brat.

»Živel Epulo, kralj Istrov!« so vzklikali vedno glasneje in glasneje in dvigali roke in mahali z njimi, da hi pokazali, kako so mu hvaležni, ker se je postavil po robu Galom, ki bi sicer gotovo preplavili vse plodne ravni in mogoče že naskakovali samo Silikansko gradišče.

»Živel Prono, kralj Karnov! Živela kraljičina Ena, hči njegova!« je odmelo v odgovor iz Epulovega spremstva, ki mu je sledilo in ni hotelo biti manj navdušeno od naroda za obzidjem.

Ena je slišala v dvorec, kako ji vzklikajo, in ni ji vztrpela v notranjosti. Z družicami je prišla v klonico, kjer so bile ovile vse stebre z zelenjem, da je bila slavnostna, kakor je še niso videle. Kraljičini je drhtelo srce v veselem razburjenju in najrajši bi pohitela k množici, se pomešala med njo in neopažena pozdravljala Epula in gledala, kako jo iščejo njegove oči.

Epulo je prijezdil do vhoda, zaustavil konja in ročno skočil z njega. Adnamat je bliskoma prijel kraljevega vranca in Epulo je stopil do Prona, ki se mu je bližal in mu stisnil roko ter ga pozdravil:

»Pozdravljen in dobrodošel Epulo, kralj Istrov, v našem gradišču! Čakali smo te in pričakali — Belen ti naj bo dober!«

»Hvala ti Proino, kralj Karnov, za pozdrav in sprejem! Dolgo sem želel priti v tvoje gradišče, a Heso me je zadrževal in zadržal delj, nego sem mislil. Belen nam bodi danes in vsevdilj dober nama in narodu Karnov in Istrov!« je odzdravil Epulo z jasnim in polnim glasom, ki je zvenel kakor bi udaril ob bron.

»Belen, Belen, kraljema bodi dober!« je zaorilo med množico in klici niso prenehali vso pot do dvorca, kamor so spremili oba kralja, zgrinjajoč se za njima in prehitevajoč ju, da sta stopala ob strnjenih vrstah in morala odzdravljati na desno in levo.

Pred dvorcem je množica obmolknila, zakaj vrh stopnic, ki so vodile v klonico, je stala Ena. V polkrogu so jo obdajale družice, oblečene ko ona v svetlobele hačjine. Vsi bi radi slišali, kako bo sprejela kraljičina mladega kralja.

Ena je stopila z dvema družicama iz polkroga in šla po stopnicah nizdol. Na prvi je obstala pred Epulom in očetom, ki sta se tudi ustavila.

»Dobrodošel v našem domu, kraljevi gost! Kruh in sol ti bodi znamenje nase gostoljubnosti in Belen naj ti bo dober!«

Tresel se je Eni glas, ko je pozdravljala, še bolj so se ji tresle roke, ko je v dveh zlatih zdelicah ponudila ljubemu gostu kruhu in soli. Epuio je bil prevzet od lepote, zakaj v beli haljini, ki so jo spenjale njegove zaponke, je bila kraljičina kakor vila iz gore, ki je zatemnila njeno sliko v lovski opremi, kakršna inu je bila ostala v spominu izza one noči, ko so jo privedli v njegov tabor. Poklonil se je, vzel kruha s soljo in ga pokusil. Ko je mladenka na desni vzela gospodarici zdelico s kruhom in ona na levi zdelico s soljo, je kralj Istrov podal Eni roko — bilo mu je, ko da je ujel solnčni žarek — in je rekel:

»Prejasna gospodarica kraljevega doma, zahvaljujem se ti za gostoljuben sprejem, ki me je vzveselil in osrečil, da ga bom pomnil vse svoje življenje, v katerem bodi Belen dober tebi in meni!«

»Živela Ena, živel Epulo,«  se je množica spel razgibala, vzklikala in gledala mlado kraljevo dvojico, kako je prožno stopala ob kralju očetu po stopnicah in izginila z njim in velmožmi, ki so jim sledili, v dvorec.

Kralj je odvedel goste v dvorano, kjer so pred domačim žrtvenikom opravili daritev in se poklonili Belenu, potem pa posedli okoli dolge mize in Enine družice so jim stregle, med tem ko so drugi skrbeli za spremstvo, ki si je poiskalo prostor pred dvorcem v senci mogočnih hrastov.

Gostija v dvorcu je bila vojni posvet.

Spregovoril je Epulo, kralj Istrov in vojnih čet, ki so branile zemljo pred vpadom Galov, in je povedal, kako je po prvih dneh previdno obrambe pomnožil svojo vojsko z mladci in možmi iz obmorskih gradišč in še s svojimi Istrani, kako je nato v ostrih in ljutih spopadih večkrat odbil Gale, ki so hoteli prodreti od Natise v sosedna gradišča proti Timavu, da bi jih oplenili in si tako oskrbeli več orožja in orodja, katerega so potrebovali v selišču, ki so ga začeli graditi ob reki.

»Ko so uvideli,« je nadaljeval, da nam niso kos, so pred kratkim poslali v naš tabor svoje odposlance, češ, da so prišli z miroljubnim namenom, hoteč se naseliti v krajih, ki niso tako obljudeni, kakor je njihova domovina. Prosili so za naše prijateljstvo in gostoljubje in sklenili smo premirje, dokler rodova Karnov in Istrov v svelu starešin in velmož ne izrečeta svoje besedo. Povedali pa so mi Gali ob tej priliki, da jim prokonzul Lucius Porcius grozi s konzulom Markom Klavdijem, kateri bo v kratkem nastepil svoje mesto v Gorenji Italiji ob Padu, ali kakor oni pravijo, v Galiji Cisajpini. Pred važnimi, usodnimi dogodki smo, ker Rimljanom ne zadošča Italija. Kar so ustrahovali Punce pred leti, hlastajo po tujih zemljah, da bi si jih podjarmili in utrdili svojo moč ter grmadili v Rimu bogastvo iz zasužnjenih dežel. Zemljo naših Venetov že imajo, gotovo jih bo skominah tudi dalje, ko pride Marcu Claudius nad Gale in bo videl naše plodne ravni. Moja misel je zato, vel možje in starešine iz, rodov Karnov in Istrov, da tu smemo napraviti Galov, dasi ko vdrli v naše ozemle ob Natisi, štirinajstkrat tisoč sovražnikov. Bolje je imeti dobre zaveznike, ki nam utegnejo v bližnji bodočnosti priti prav in nam biti krepka opora!«

Kralj Prono in z njim karnski in istrski vel možje so odobravali Epulovo poročilo in njegove ukrepe. Soglašali so z njegovimi izvajanji in ga pooblastili, naj sprejme Gale v prijateljsko zvezo in jim še sporoči, da jim rodova Karnov in Istrov prepuščata svet ob spodnji Natisi do morja pod pogojem, da ne bodo silili dalje in bodo priznavali gospostvo karnskega kralja Prona in njegovih naslednikov.

Še so razmotrivali, kako bi se pripravili in kako bi razvrstili svoje čele, ako bi Rimljani res začeli z vojno ogražati njihovo ozemlje.

Kralj Prono jo svetoval, naj bi Epulo ostal v svojem taboru, da bi jih ne iznenadili Rimljani, ki grozijo Golom, kakor bi bili prišli v njihovo zemljo, vsa gradišča Karnov in Istrov pa naj se pripravijo in čakajo znamenja, ki bi jih klicala v boj.

»Jaz sam«, je zaključil, »se odpravim s svojimi četami na naše Medejsko gradišče, odkoder bo slediti dogodkom in bomo mogli, če bo potreba, takoj udariti na sovražnika, da rod, ki mu je svoboda dražja od zraku, ne bo žrtvoval svojo zemlje, tudi Rimljanom ne, ki menijo, da morajo strahovati vse ki so si podjarmili italske narode!«

Ena je pozorno sledila vsemu, kar sta govorila kralja in so izvajali velmožje. Ko je oče omenil Medejsko gradišče, je preletel njen obraz žar veselja in hvaležno ga Je pogledala, da bi ga spomnila prošnje, naj jo vzame s seboj, da bo bliže Epulu, ki bo moral ostati, kakor je slišala, še na straži v ravni onstran Karusadija.

»Oče,« ga je zaprosila še z besedo, ko je končal, »tudi mene boš moral vzeti s seboj na Medejeko gradišče.«

»Priča si naših posvetov, bodi še priča dogodkov, o katerih smo govorili, ako nastopijo. S seboj te vzamem, ker komu naj te sicer zaupam, ko si mi draga in ljuba kakor zenica. Vem, ne vztrpela bi, če bi te pustil samo. Spet bi nemara šla za menoj, a kdo ve, če bi se izteklo tako srečno kakor zadnjič, ji je odvrnil oče in se nasmehnil Epulu, da bi mu tako razodel, kaj žene hčer iz Silikanskega gradišča.

»Hvala, oče!« je dahnila Ena in povesila pogled, zakaj videla je, da počivajo na njej Epulove oči in jo gledajo z drugačnim žarom kot ga je videla prej, ko je govoril o vojni.

Pa je spet vstal kralj Epulo in je spregovoril slovesno, mirno in toplo:

»Kralj Prono, ti veš, da sem mislil priti od Timava s teboj, da se poklonim prejasni tvoji hčeri. Sreča mi je bila dana, da sem jo videl prej, nego sem pričakoval, a prav zato sem še težje čakal, kdaj bom mogel priti in spregovoriti besedo srca vpričo tebe, o kralj, in v zboru velmož Karnov in Istrov. Sloves kreposti in lepote tvoje hčere gre od gradišča do gradišča, cd Karnov k Istrom, od Istrov k Liburnom in Japidom in dalje. Pa se je vnelo moje srce in vzljubil sem kraljičino Karnov in želja moja in moje matere Sevne je, da bi zagospodovala v našem gradišču Tergestu ob moji strani junaškemu rodu Istrov, ki želi, da bi se naš kraljevi dom pomladil ...«

Epulo je za trenutek obmolknil. Obrnil se je od očeta in gledal Eno in njegov glas je bil vse bolj topel, ko je nadaljeval:

»Vidim, moj poklon si sprejela, prerasna kraljičina, iz očetovih rok. Ali si se ga vzveselila? Ali ti je govoril željo mojega srca? Ali sem prišel še pravočasno, ali me ni predolgo zadržal Heso, da bi bil medtem Belen komu drugemu dober in mu naklonil cvet cvetov ilirske zemlje? Kralj oče mi je dal besedo ob Timavu v Belenovem gaju vpričo velikega žreca Seka in velmož in naroda. Rekel je: Tvoja bo Ena po prvi zmagi, ki ti jo nakloni Heso!«

Zopet se je obrnil do kralja in velmož:

»Kralj in velmožje, odločite, ali so spopadi z Gali zmaga in prejasna kraljičina imej tudi besedo, ki mi bo najdražja!«

»Heso ti je bil naklonjen,« so mu pritrdili in odločili kralj in velmožje.

»Heso ti jc bil naklonjen in Belen ti je dober!« je šepnila Ena. Podrhteval ji je glas, zakaj kakor si je želela tega trenutka, ji je bilo tesno pri srcu, ki bi rado še sanjalo in upalo in se balo. Ta trenutek je spoznala, da jo življenje s sanjami, upanjem in strahom kakor pomlad na prebujenem travniku s pisanim cvetjem, ki ga je človek vesel in se ga nikdar dosti ne nagleda in mu je težko, ko zamre cvet za cvetom v žarkih žgočega poletnega solnca.

Vstal jc kralj Prono in vstali so velmožje Karnov in Istrov. Kralj je povedel Epula in Eno pred žrtvenik, zajel v roženo žlico kadila in ga posul na tlečo žerjavico, razprostrl roke nad mlado dvojico in molil:

Belen bodi nam dober!
Hesovi opremi sem ti žrtvoval,
naj ti bo tudi tako žrtev prijetna,
tebi in Noreji, ki veže srca in množi družine,
naj bo prijetna in ljuba!
Na otroka moja. Belen, razlij svojo blagodal
in jima bodi dober vse čase!«

»Bodi dober, Belen, nama vse čase!« sta pred žrtvnikom ob očetu ponovila Epulo in Ena prošnjo in oče jima je položil roko v roko in bila sta mož in žena.

»Belen vama bodi dober vse čase!« so zaklicali velmožje in njihov klic je mogočno odmel med stenami in prodrl iz dvorca, kjer ga je narod viharno ponovil in se čakajoč oziral v vrata, da bi izvedel, kaij so sklenili kralja in velmožje v dvorani.

Izpod klonice je zatrobil rog v znamenje, da bo kralj govoril narodu. Ko se je narod strnil okoli stopnic, so prišli iz dvorca velmožje, se postavili na desno in levo ob stebrih, in je prišel še kralj z Ene in Epulom, ki sta se držala za roko.

»Živela kralja, živela kraljičina!« jih je sprejel narod.

Ko so se klici polegli, je stopil kralj v ospredje in jc spregovoril:

»Narod Karnov, z veselim srcem ti sporočamo veselo vest, da sem v zboru velmož sklenil uslišati prošnjo junaškega kralja Istrov, ki je zaprosil za moje hčer, kraljičino Eno. Žrtvovali smo že Belenu in položil sem jima roko v roko, da sta zvezana za vse čase v slavo rodov Karnov in Istrov, katerim naj zavladata, ko bom moral jaz k očetom, z modrostjo in ljubeznijo, čujoč nad zemljo in njeno svobodo. Živel kralj Istrov Epulo, živela kraljica Ena!«

»Živel kralj Istrov Epulo, živela kraljica Ena!« je bil narod navdušen in njegovih vzklikov ni hotelo biti konec. Odmevali so od zidov, odmevali od pečin in gora in bi skoraj preglasili rog, ki je znanil z obzidja v vse štiri strani zemlje Karnov, da se začenja v Silikanskem gradišču proročno slavje. Od gradišča do gradišča so potem odmevali rogovi v tesni dolini Soncia, v valovitih brdih onstran njega, v ravnici pod njim in preko Karusadija in še po plodni dolini Mrzle reke, ki je izpod Okre tekla v Silikansko jezero.

Preden se je solnce vzpelo v poldan, so pripeketali na iskrih konjičih velmožje od vseh strani dežele v Silikansko gradišče, kjer se je narod veselo gostil in prepeval, in pomnožili so sijaj pri poročnih obredih na ostrvu v Belenovem svetišču, kamor so spremljali v poznem popoldnevu Epula in Eno. Beli labodje in druge močvirnice so se morali umakniti in poskriti v samotno plitvine, zakaj številni čolni vseh vrst, okrašeni z zelenjem in cvetjem, so nosili od vseh strani na ostrvo narod, ki se je bil zbral, da pokaže svoji kraljičini, kako jo ljubi in jo vzveseli s poročnimi darovi, katere so imeli v vsakem gradišču že dolgo pripravljene zanjo.

Veliki žrec Seko je v družbi svojih bratov Belenovih služabnikov pričakal v glavnem pristanišču pod mogočnim živim slavolokom lip kraljev čoln. Kakor ogromen labod, v katerega liku je bil izdelan, se je bližal pristanu, spremljan od manjših čolnov, v katerih so se vozili velmožje, svatovsko spremstvo.

Pristali so in se izkrcali.

Seko je vodil Epula in Eno s svati v Belenov hram.

»Živel Epulo, živela Ena!«

»Belen vama bodi dober!«

»Noreja naj vama ne bo nenaklonjena!«

»Solnce veselja naj vama ne zatone!«

»Živita v slavo Karnov in Istrov, ki vaju ljubijo in ne zabijo dneva, ko sta se oba rodova združila z vama v eno samo mogočno družino!«

»Dobre vile rojenice naj obiščejo kmalu kraljevi dvorec in sojenice naj se mu približajo z ugodnim rekom, da bo v zemlji Karnov in Istrov veselje še večje in popolno!«

Med glavnimi vzkliki naroda, ki je sul kraljevi dvojici cvetje in zelenje na pot, ju je privedel žrec Seko v svetišče. Ob kamniti žrtvenik so bili postavili še dva bronasta, ki sta se s trinožja dvigala in se razširila v velik cvet jezerske rože, v katerem sc je iskrila žerjavica. Najprej je žrtvoval Seko na kamnitem žrtveniku, proseč kralju Epulu in kraljici Eni vrhano mero Belenove naklonjenosti v dobro zemlji, kateri bosta poslej družno vladala. Ko je žrec končal, sta stopila Epulo in Ena vsak pred svoj bronasti žrtvenik in potresla nanj poročno kadilo, klanjajoč se Belenu, ki je žarel v večerni zarji. Seko je opazoval, kako se dviga dim iznad žrtvenikov, in je videl, da se modri stebrički, vijoči se proti Belenovemu hipu, ne iščejo, da bi se strnili ... Slab znak je videl v tem, postal je zamišljen in je molčal, ker Belenovega odgovora na prošnje ni maral tolmačiti. Sreča mlade dvojice mu je bila ta veliki dan kakor sveta in rajo in veselja zbranega naroda ni hotel kalili.

Solnce se je krvavordeče poslavljajo, ko so stopili iz svetišča; skozi lipe je potegnil veter, da je zaječalo v njih, in jezero je nemirno zavalovilo ...

DRUGI DEL.[uredi]

I.[uredi]

Kralj Prono je z Eno, mlado kraljico Istrov, in z izbrano četo Karnov bival na Medejskem gradišču, ki se je dvigalo nad prostrano nižino v gorenjem koncu, kjer se je Natisa v kolenu zaobrnila in tekla proti jugu. Ena je bila vesela, zakaj bliže je bila Epulu, ki jc še vedno taboril na jugovzhodni strani Medejskega gradišča v ravnini ob zadnjih obronkih Karusadija, da bi zaustavil sovražnika, ako bi hotel prodirati proti Timavu in dalje v deželo Istrov. Kakor z obzidja Siliknnskega gradišča, tako je tudi tu gledala v ravan, a ni ji bilo kot prejšnje čase, zakaj menila je, da vidi in razloči Epulovo taborišče. In še je bila vesela, ker skoraj ni bilo dneva, da je ne bi obiskal Epulo, ko je z izbranimi jezdeci jahal na izvidne po hode. Vsakokrat je prihajal ali pa se vračal mimo Medejskega gradišča in se ustavil, kolikor mu je dovoljeval bog Heso, ki ne pozna brezskrbnosti in njenih družic veselih ur.

Potekali so dnevi in noči in minila jih je sedmica in nabirali so se v novo sedmico, ki je tudi šla, in obrnila se je še tretja in četrta je tudi že potekala. Mesec na nočnem nebu se je staral in mladil in ko je pul poln med čudno svetlimi in visokimi zvezdami in zvedavo ledal na ravan med Natiso in Karusadijem, se je zdelo, kakor bi se smejal in rogal: He, to ste junaki! Staram se in mladim, a novega pri vas ne doživim ničesar. Tu Istri in Karni — tam Gali, kakor sem vas ugledal ono prvo noč v mladem letu. Nič več bojev ni. Gali mirno gradijo svoje selišče, Istri in Karni pa v orodju, hehehe, in se ne ganejo. Kdo naj razume take junake, hehehe! ...« Solnce bi dotekel, mesec, pa bi ga vprašal, kaj je videlo, in povedalo bi ti, da so se Karni in Istri sporazumeli z Gali.

Še je potekla sedmica dni. Mesec se je postaral in šel čez nebo z obrazom zlokobne starke. Skrival se je za oblake in le od časa do časa pogledal, kaj se godi pod njim. Videl je nove dogodke in nič več se ni posmihal in rogal.

Od Patavija v Venetih sta korakali v urejenih vrstah rimski legiji. Vodil ju je in jima poveljeval konzul Marcus Claudius Marcellus, ki je bil poslal že iz Rima prokonzulu Luciju Porciju naročilo, naj prodira proti gnlski naselbini in jo strahuje.

Prokonzul je povelje izvršil. Prišel je iz Patavija in se ustavil ob Natisi ter nepričakovano obkolil Gale, da se niso mogli ganiti in ne sporočiti Istrom in Karnom, kako so jih Rimljani zajeli. Porcius jih ni napadal in ni se spuščal z njimi v boj, dasi so ga izzivali, ko so videli, da miruje. Menili so, da se ne čuti dovolj močnega in se boji galske premoči. Pa je le čakal konzula, da on odredi in ukrene, kar se mu bo zdelo prav.

Ko je ob prebujajoči se zarji bledel mesec že čisto nizko nad ravnino na zapadnem obzorju, je dospel do Natise s svojo vojsko konzul Marcus Claudius Marcellus. Prokonzul mu je poročal o Galih in še, kar je bil izvedel o Istrih in Karnih.

»Kratko bomo opravili!« je menil konzul, ko je slišal poročilo, in je poslal k Galom, naj pridejo k njemu njihovi voji.

Prišel je Katmel in z njim najpogumnejši.

»Gali, podajte se — sicer vas napadeni v krvavem boju!« jih je pozval Marcellus odločno.

»Konzul,« je odvrnil Katmel prav tako odločno, »s kako pravico ste nas obkolili in s kako pravico zahtevaš, da bi se ti podali? Na ozemlju Karnov smo in s Karni in Istri smo se sporazumeli in prepustili so nam nižino ob Natisi, da se lahko nemoteno tod naselimo.«

»Podajte se!« je ponovil konzul.

»Niso nas poslali naši k tebi, da bi se ti podali. Vidim, od svoje zahteve ne popustiš in zato se moramo vrniti, da se v posvetu odločimo, kaj naj napravimo,« je odvoril Katmel konzulu, ki jih je odpustil in zahteval, naj mu še dopoldne sporočijo, kako so se odločili. Zavlačevanja, je rekel, ne trpi in ako jih ne bo, ko bo solnce v poldnevu, započne z bojem, v katerem ne bo poznal usmiljenja.

Med Gali je zavrelo, ko je Katmel poročal, kaj zahteva konzul. Krik in vik je rastel, da so ga slišali Rimljani in se že pripravljali za boj. Katmel je govoril in dokazoval, kako je nemogoče upati, da bi uspeli, ako bi se spoprijeli z Rimljani, ki jih je res manj, a so vse drugače pripravljeni in oboroženi nego oni. Odposlanci, ki so spremljali Katmela h konzulu, so prav tako odsvetovali sleherni oborožen odpor in končno se jim je posrečilo, da so pomirili tudi one, kateri so najbolj silili, naj bi udarili nad Rimljane. Solne je bilo že v poldnevu, ko so skenili, da se podajo.

Konzul je hotel uresničiti grožnjo. Z legijo je navalil na selišče, kjer je sprejel sredi svojih tisočev Katmel in ko se je ustavila legija in so se pomirili Gali v napeto pričakovanje, mu je javil z glasno besedo.

»Konzul, čas, ki si nam ga določil, je potekel, a posvetovanje je bilo tako, da nismo mogli prej k tebi. Prišel si sam k nam, pa izvedi zdaj tu, kaj smo sklenili. Podamo se!«

Marcellus je zaklical s konja:

»Potem položite do zadnjega vsi orožje!«

V galskih vrstah je zaškripalo. Take zahteve niso pričakovali in glasno mrmranje je pričelo, kako so nevoljni in že kar pripravljeni, da bi udarili. Katmel je poznal svoje ljudi, ki jim je bilo najsramotnejše priti ob orožje, pa je stopil bliže pred konzulu, da bi preprečil krvavi spopad, in je zaprosil:

»Konzul, ničesar nimamo nego to bore orožje. Pusti nam ga in odšli bomo iz te zemlje, kakor je lepa in bi v njej radi živeli v miru z vsemi sosedi!«

»Ne morem vam pustiti orožja in ne smem. Senat odloča o tem,« je odgovoril konzul.

»Potem bodi velikodušen in nam pusti orožje, dokler ne izreče senat svoje besede. Dovoli, da odpošljemo nekaj mož v Rim, kjer mogoče le dosežemo, da se ne bomo siromašnejši vračali iz te pokrajine, nego smo prišli vanjo!« jo nadaljeval Katmel.

»Položite orožje in vaši poslanci lahko takoj odpotujejo!« je bil konzul rezek in kratek.

Katmel se je obrnil k svojim ljudem in jim povedal, kaj je dosegel. Vdali so se v svojo usodo in tisoči so polagali tihi in mrki svoje orožje na določena mesta, kjer so ga obstopili triarii, stari, preizkušeni vojaki iz legije, in ga stražili.

*

Brzi sel, ki ga je poslal konzul Marcus Claudius Marcellus, je dospel v Rim in je poročal, kaj se je zgodilo ob zgornji Adriji na severni meji države. Senatorji so se zbrali k seji na Martovem polju pred mostom v templu boginje Bellone, v katerem so sprejemali tuja odposlanstva.

Fretor Cajus Valerius je sprejel pred templom galske odposlance, jih odvedel v senat in jih predstavil. Poklonili so se senatorjem Gali in Katmel, ki jih je vodil, je zaprosil za besedo in so mu dovolili in je govoril:

»Velemožni starešine, odposlanstvo štirinajstkrat tisoč Galov stoji pred vami. Nismo prišli, da bi prodirali v ozemlje rimske države in izzivali jezo rimskega naroda. Miroljubni so bili naši nameni, ko smo zapustili rodno zemljo Galijo, ki je preobljudena in primanjkuje njenemu prebivalstvu zemljišč. Beda nas je prisilila, da smo se zbrali, dvignili in krenili od doma. Pot nas je privedla čez Alpe in zasedli smo neobdelano in neobljudeno plodno zemljo ob Natisi, ne da bi koga nadlegovali. Istri in Karni so se pač vznemirili ob našem prihodu, a ko smo se sporazumeli z njimi, smo začeli mirno graditi svoja selišča, kar vam bodi dokaz, da nismo imeli namena, povzročati sovražnosti ne z rimskim narodom ne z drugimi sosedi. Pa nas jo pred kratkim, velemožni starešine, potem ko nas je bil prokonzul Porcius obkolil, pozval konzul Marcus Claudius, naj se predamo, ker bi nas sicer napadel. Odločili smo se za mir, čeprav ne časten, predajajoč se ne samo v oblast, no tudi v varstvo rimskega naroda. Menili smo mirno oditi, a so nas razorožili in nam vse pobrali, kar smo imeli. Zato smo prišli do vas, velemožni starešine. Rimski senat in narod prosimo, naj nam dovoli, da oboroženi svobodno odidemo, in da ne bi nastopal proti nam nedolžnim, ki smo se mirno podali, huje nego proti sovražniku.

Sonat je pozorno poslušal Katmela in je potem razpravljal o zadevi, ki se senatorju Mariju Aeliju ni zdela malo pomembna, zlasti ker se je izkazalo, da so se Gali sporazumeli z Istri in Karni. Svetoval je zato, naj senat zahteva, da Gali nemudoma izpraznijo ozemlje ob severni Adriji, ki spada v območje Rima, in se vrnejo v domovino.

Aelijev nasvet je senat upošteval.

Pretor Cajus Valerius je sporočil Katmelu in njegovim:

»Senat je ugotovil, sklenil in vam sporoča: Niste prav napravili, da ste prišli v Italijo. Vnš rod vas ni poslal, kakor smo izvedeli po vašem odposlancu, ki je šel v Galijo in zahteval od vaših starešin pojasnila. Tudi ni bilo prav, da ste se hoteli ustaliti na tuji zemlji in ste začeli graditi selišča, no da bi vam to dovolil rimski oblastnik v oni provinci. Vendar senat ne želi, da bi bili oropani, ko ste se mirno podali. Da vam odposlance, ki vas spremijo do konzula in vam vrnejo vse, kar so vam odvzeli, če se takoj vrnete čez Alpe in poveste doma, naj ne skuša nihče več priti proti naši volji čez neznanske gore, ki nas mejo, sicer bi se mu zgodilo, kakor vsom, ki so to storili. Lucius, Furius, Purpureo, Quintus, Minucius in Lucius, Manlius Acidituis vas spremijo in izvršijo senatov sklep.«

Katmel in njegovi so se poklonili in odšli iz senata, da počakajo določeno jim sprmstvo.

*

Konzul Marcus Claudius Marcellus je oni čas, ko so so mudili galski odposlanci v Rimu, pošiljal manjše oddelke hitrih konjenikov, da preiščejo bližnje ozemlje Karnov. Prepovedal jim je, spustiti se v boj, če bi naleteli na sovražnika, ker ni intel od senata pooblastila, da bi smel zanesti vojno v zemljo Ilirov.

Pa se je zgodilo, da so se ponovno vrnili od izgledne konjenice le posamezni in pripovedovali, kako je druge napadel in posekal istrski kralj s svojimi četami, ki taborijo ob karusadskem pobočju. Konzul ni delj odlašal. Pismeno je zaprosil senat, naj mu dovoli, da začno vojno z Istri, ki predrzni izzivajo rimsko orožje. Obenem je šo poudaril, da je nujno potrebno, takoj ustanoviti obmejno kolonijo ob reki Natisi.

Gali so bistro opazili vse dogodke in bili prikrito veseli, ko so se konjeniki vračali krvavi in v zmanjšanem številu.

»Maščevali se bomo za predajo, če dosežejo naši kaj pri senatu!«

»K Istrom in Karnom pojdemo in skupno bomo udarili!«

»Čakaj konzul, drugič boš ti v pasti!«

»Tako ponižanje, ne sinemo ga mirno prenesti!«

»Ne bomo ga, pa naj se zgodi karkoli!«

Tako je rastel Galoni pogum, ko so videli, da se konzul ne gane kljub izgubam, ki so mu jih zadali Istri, in grozili so v svojem jeziku in nestrpni in mrki čakali ivšitve. Dnevi so se jim vlekli in v poznih nočnih urah, ko so se ognji že pogasili in so triari dremali, so mislili na beg. Res je ta in oni poizkusil, da bi se rešlil k Istrom, a ko je plačal željo po svobodi z glavo, so ponoči samo še škripali z zobmi in krčili pesti ...

*

Katmel se je vrnil v spremstvu senatovih legatov, ki so stopili v konzulov šotor. Gali so pomenljivo gledali svoje odposlance, ki so jih stražili legigionarji in niso smeli še govoriti. Videli so, da so se vrnili boljše volje, kot so odšli. Sklepali so zato, da so le nekaj dosegli in ni bila njihova pot zaman, pa je med tisoči razorožencev veselo završalo.

Konzul je prišel čez nekaj časa z legati in prokonzulom k galskim odposlancem in jim ukazal, naj povedo svojim, kaj so dosegli pri senatu.

»Prosti smo, z orožjem in vsem, kar je našega, lahko gremo, a samo čez Alpe — nazaj v domovino!« je naznanil Katmel narodu, ki se je bil zgrnil okoli njega.

Konzul in prokotnzul in legati in legionarji so pričakovali veselega vzklikanja — a ga ni bilo, kar je osupnilo celo Katmela samega. Množica se je sicer zganila in se prerivala in je vršalo med njo, ko so iskali vsak svoje orožje in imetje, o navdušenju ali posebnem priznanju in zahvali senatu za njegovo velikodušno odločitev, kot jo je smatral konzul, pa ni bilo ne duha ne sluha.

Mimo in resno so se Gali strnili v posamezne oddelke in ko jim je dal Katmel znamenje, je zabobnela zemlja ob Natisi pod njihovimi koraki in krenili so ob reki navzgor, da se vrnejo, kot so zagotavljali, skozi Recijo domov.

Ko so odhajali zadnji oddelki Galov, je prinesel brzi sel konzulu senatov odgovor na njegovo prošnjo. Konzul je odstranil pečate, potegnil iz pikside omot papira, ga razgrnil in bral:

SENATUS POPULUSQUE ROMANUS CONSULI

MARCO CLAUDIO MARCELLO.

DE CONSILIO, QUOD NOBIS MISISTI... O
NASVETU IN PREDLOGU, KI SI GA NAM
POSLAL, SMO RAZPRAVLJALI IN SKLENILI,
DA ZA POČNI ROJ Z ISTRI. OBENEM SMO
VNOVIČ RAZPRAVLJALI O KOLONIJI IN
KO SMO SE ZEDINILI, DA NASELIMO TAM
GORI OB MEJI PROTI ILIRIJI LATINE, SMO
POVERILI USTANOVITEV TE NAŠE NOVE
POSTOJANKE TRESVIROM, KI SO PUBLIUS
SCIPIO NASICA, CA J US FLAMINIUS IN LUCIUS
MANLIUS ACIDINUS. PRIČAKUJEMO,
DA JIM POJDEŠ NA ROKO S SVETOM IN
VOJAŠTVOM, KOLIKOR TI BODO RAZMERE
TO DOPUŠČALE. VALE.

II.[uredi]

Gali so zavili ob Natisi mod gore in dospeli mimo Karkoškega gradišča čez Ažliško polje do utrdbe v Landarju, prešli potem v tesen ob strminah Kozlovega roba in Kraljeve gore in ko so se ustavili v dolini ob Natisinem kolenu, kjer jih je s planje strmega griča Dira pozdravljalo Karnsko gradišče Silanov, so bili na razpotju. Na desno se je odpirala dolina proti ostrozobnemu Krnu, pod katerim je valovilo Karpretsko jezero, na levo se je proti severozapadu dolina ožila med hribe in se dvigala v prelaz.

»Kam se odločimo?« je vprašal Katmel, ki je bil zase že sklenil, da se vrne h Karnom, kamor ga je vlekla maščevalna misel zoper Rimljane in še spomin na vilinsko prikazen v Karusadskem lesu, kise mu je tolikokrat povračal in je ni mogel pozabiti. »Na levo nas votli pot proti domu,« je kazal smer, »na desno med Karne. Odločite se!«

Hrupno se je množica odločevala. Prerivanje, iskanje, klici, pregovarjanje, jeza, veselje, navdušenje, žalost, gnev — kratko: lirušč in trušč. Dirskih gradiščarjev so je polotil strah, ko so ugledali toliko množico in tako razgibanoi, in so so pripravljali na obrambo. Pa je ni bilo treba. Gali so so razcepili. Bojeviti, ki niso mogli preboleti sramotne predaje ob spodnji Natisi, so se odločili za desno pot med Karne, drugi so krenili na levo in izginili kmalu med gorami.

Tisoči, ki so ostali in jih je žejalo po osveti — med njimi je bil tudi voj Katmel — so poslali na gradišče trojico mež. Prestrašenim grudlšcarjem so povedali, da so galski rod in prijatelji, zavezniki njihovega kralja Prona in kralja Istrov Epula, ki stojita s svojo vojsko ob morju in sta pripravljena, da udarita na Rimljane, kateri so bili njo zajeli in jih potem nagnali domov.

»Kar nas je ostalo, in dosti nas je, poglejte v dolino, ne moremo kar tako prenesti rimske oholosti, pa se hočemo pod vodstvom našega voja Katmela v družbi s Karni in lutri maščevati nad Rimljani. Tako smo se zakleli in svojo zakletev izpolnimo!«

Strah in nezaupanje sta izginila. Silani so se pobratili z Gali in jih pogostili in ko so odhajali, so se jim pridružili, da bi prišli tudi oni pravočasno v pomoč kralju, ki se bori za zemljo očetov ob morju. Vedeli so, da bi tudi gorati del dežele prišel ob svobodo, ako bi zapadle nižine v suženjstvo, in od gradišča do gradišča se je množila galskokarnska vojska, ki se je pomikala ob Sonciju hrumno in šumno, kakor bi se hotelu kosati z njim, ki je glasno hrumel in šumel mimo skal in čeri in jim kazal proti jugu ...

V rosnem, svežem jutru, ki je sledilo viharni noči, so imeli za seboj že Silikansko gradišče in jezero in kot bi se jim mudilo, so se ognili karusadskih lesov in spešili preko ravni. Nič so niso bali, celo želeli so, da bi naleteli na Rimljane in jim pokazali svojo moč, preden bi se javili kralju Pronu ali Epulu.

Niso srečali Rimljanov, pač pa so vzbudili strah med Karni in Istri.

Ena je z Medejskega gradišča opazila, kako se pomika preko ravni proti Epulovemu taboru velika vojaka. Nič ni megla razločiti, kdo bi bili, in v strahu, da je sovražnik, ki hoče pasti Epulovim četam v hrbet, je obvestila očeta o nevarnosti. Oče ni mogel verjeti, a ko je tudi sam šel in videl nepričakovana krdela, katerim ne bi bil kos s svojo medojsko posadko, je odposlal brze jezdece do Epula, da bi ga opozorili na nevarnost, ki se bliža a severa.

V Epulovem taboru je bilo vse živo in pri delu. Preizkušali so loke, pripravljali pšice, da jim ne poidejo, brusili sekire in moče, ostrili kopja, obdelovali kije, pračarji so prirezovali široke jermene, tolkli kremen v primerne kose, ki naj bi nadomestili svinčene krogle, ako bi jim pošle. Vso to mrzličnest so bili povzročili Rimljani, zakaj Epulo je ugotovil, da so se po odhodu Galov začeli pripravljati na boj, in je pričakoval njihovega napada. Pronovi jezdeci, ki so mu sporočili, da se bliža od severa velika vojska; in da ni več daleč, so ga iznenadili. Domačih čet ni pričakoval, ker so se bili že vsi odzvali, kar jih je bil določil s kraljem Pronom za prve boje.

»Sovražnik, Rimljani!« je vzkliknil. »Po dolini Natise so morali odposlati eno izmed legij, da je zavzela gore in prodrla potem brez odpora ob Sonclju nizdol, da nam pride za hrbet in nas istočasno napadejo od dveh strani. Le čudno, da je ob Natisi mirno in nismo opazili nikakega premikanja čet!« je pomislil, a vendar ni okleval in odlašal.

»Nad sovražnika!« je dal povelje. Vojska Istrov in Karnov je planila v vrste in že je bila pripravljena, da udari proti severu, ko je zaslišala rog, ki je trobil njen znak. V trenutku je začudeno obstala. Da bi bila to vojna zvijača Rimljanov? Ne, doslej znaka še niso trobili — znan je sano domačinom. Rog se je ponovno oglasil in že bliže. Tako bi se Rimljani vendar ne upali bližati, Epulova vojska je zagnala vesel vik in krik, ki je narastel v pravo bučanje, ko so se pojavili pred njo prvi oddelki Gulov in Karnov iz gorenjskih krajev.

»Kralj Epulo, prišli smo, da se ti pridružimo in se maščujemo nad Rimljani, ki so nas v svoji oholosti izgnali iz vaše zemlje. Sprejmi nas med svoje in nas vodi! V prve vrste nas postavi, da izlijemo svoj gnev in poravnamo s krvavimi meči, kar smo jim ostali dolžni!« je pozdravil Katmel Istrskega kralja.

»V prve vrste, v prve vrste!« so zaklicali Gali, ki so bili ob svojem vojtu in njihov klic je odmel iz tisočev.

Epulo jo potegnil meč in v znamenje bojnega bratstva je udaril voja Katmela trikrat na desne ramo in mu potem stisnil roko in rekel:

»Katmel, sprejmem te med svoje z vojsko vred. Sedaj pa naj le pridejo Rimljani!« je še glasno zaklical in pogledal јаsnо po vojski, ki je še vedno stala v vrstah.

»Ne čakajmo ih, planimo nanje!«

»Nanje, nanje!«

»Preženimo volke grabežljivke!«

»Preženimo jih, preženimo!«

»Dovolj zemlje imajo, naše jim ne damo!«

»Ne damo je, ne damo!«

»Do zadnjega jo bomo branili!«

»Do zadnjega, do zadnjega!«

»Rimski volk ne pozna ilirskega lovca!«

»Poznal ga bo, ko se bo iztegnil!«

»Nanj, nanj!«

Kakor vzburkano morje je valovilo med mogočno vojsko: zveneli so ščiti, žvenketali meči, gozd sulic in keltskih sekir se je dvigal in zibal, kakor bi šla vihra skozenj. Epulo je bil vesel navdušenih in bojaželjinih čet, a vendar jih je miril, naj še strpijo in počakajo, da se prikažejo Rimljani v ozemlje Karnov.

»Bolje je čakati, da bomo mi izzvani in bo na naši strani pravica, kakor da bi navalili nam krivdo,« je pojasnjeval.

Zaman.

Vojska se ni dala pomiriti, hotela je nad Rimljane.

Odbrati je moral četo Galov in oddelek konjenice in poslal jih je proti Natisi.

V ravnini jc Epulava četa naletela na močno krdelo rimskih izvidnikov. Udarili so se in padali so na levi in desni. Rimljani so odnehali in se umaknili, Epulovi pa so poslali kralju samo vest, kaj se je zgodilo in so čakali njegovih navodil.

»Sovražnik jo je že izkupil, bodimo pripravljeni!« je Epulo sporočil vojaki in bil prepričan, da Rimljani ne prenesejo mirno prvega večjega spopada, ki je bil že prava bitka, kot je mogel sklepati iz poročila.

»Udarimo!« je svetoval Katmel. Čim bliže jim bomo, tem večjo zmedo povzročimo med njimi. Nič ne vedo, koliko nas je in mislijo, da jih čakamo na obronkih. V ravnini proti Natisi je dovolj bregovitih mest, za katerimi se lahko neopaženo uredimo in potem udarimo tako nepričakovano, da jih mine veselje, meriti se z nami!

Epulo jc poslušal Katmelov nasvet, dal je povelje in vojska se je valila tiho in previdno z obronkov Karusadija v ravan, kjer se je razvrstila v bojni red in nestrpno čakala, kdaj se prikaže sovražnik ...

Ob istem času in isto uro, ko se je razvrstila in čakala vojska kralja Istrov na Rimljane, je uredil konzul Marcus Claudius Marcelilis svoje čete in krdela in preden jim je dal znamenje za pohod, je stopil pred njo in je govoril:

»Vojaki, ne prikrivam vam pred odhodom v boj, du gremo nad krvoločnega sovražnika, ki ne pozna usmiljenja, ako mu boj uspe, kar so skusili naši očetje, ko so se borili z menjajoče se srečo z ilirskimi rodovi na obalah južne Adrije. Sloko, utrjeno telo, pogled, ki omamlja kot bazilisk, dolgi lasje in divja brada, ogromni ščiti, nenavadno dolge sulice in kopja, strahoviti kiji, njih petje, s katerim začnejo boj, njih bojni ples, njih oglušujoče rožljanje in žvenketanje z orožjem, ko udarjajo s ščitom ob ščit — vse to, vojaki, je preračunjeno, da bi prevzel njihove napadalce strah in bi bežali že ob samem pogledu nanje. Tak je sovražnik, na katerega gremo.

Vojaki, rimske legije so ugnale Kartažane, Hanibal, pred katerim se je po pravici tresel Rim, jo te dni umrl kot izgnanec v Aziji; ukrotile so naše legije Hispance, Makedonce so prisilile k miru, ustrahovale so Gale, pa bi se mi bali Istrov in Karnov, barbarov, ki računajo samo na svojo telesno silo in ne poznajo duha, ki vodi orožje!

Vojaki, mislite na bojne trofeje naših očetov in dedov in k njihovim dodajte danes novo! Senat in rimski narod vam je poveril častno nalogo, da se postavite za njegov sloves in ovenčate legijske orle z novimi lavorikami!

Agmina — bojne vrste so se začele premikati. Prva jc odkorakala izbrana četa zaveznikov, za njo legija z zavezniki na krilih in za njimi pratežne čete. Med zavezniki, ki so bili kakih tisoč korakov pred jedrom rimske vojske — legijo, je nastal silen krik in so se zaustavili. Kakor bi vzrastli iz tal, so se na valoviti ravni pojavili Istri in drli proti Rimljanom, ki niso imeli časa, da bi utegnili stvoriti po svoji navadi agmen quadratum — bojno vrsto.

Spopadli so se.

Kopja so se lomila, puščice so žvižgale in žvižgal je svinec in kremen iz prač, sekire so kresale, ščiti žvenketali, meči se krhali, bodala curljala od krvi in med vse se je mešal divji krik borečih se in stok ranjencev. Valovilo je sem in tja, v šir in vzdolž in boj jo trajal uro, dve uri in tri ure in se zavlekel čez poldan in ostal neodločen, dokler niso posegle v boj sveže čete z Medejskega gradišča, po katere je poslal Epulo in so prišle s kraljem Pronom, ki je priporočil Eni, naj bi sc umaknila v rodno gradišče, kakor hitro bi dobila nrvo neugodno vest.

Z novo silo se je pognala ojačena Epulova vojska nad Rimljane in boj se je razvnel s strahotno grozoto. Do noči so se sekali, bodli, klali in davili in ko je tema legla na ravan, da niso mogli ločiti ne prijatelja ne sovražnika, so triarii, najvztrajnejši rimski vojščaki, krili umik poražene vojske ...

Istri, Karni in Gali so zagnali zmagoslaven vik in krik, strnili ščite in dvignili nanje svoje poveljnike: kralja Epula in Prona in voja Katmeia. Prepevajoč bojno pesem, so jih nesli v taborišče ob Karusadiju, kjer so zakurili ognje in so kljub utrujenosti plesali svoj bojni ples. Gali so divjali od veselja, ker so z obrestmi vrnili Rimljanom ponižanje, in ni jim bilo žal velikih žrtev, ki so zredčile njihove vrste.

Ovenčan s slavo rimskega strahovalca, je kralj Epulo še isto noč prijezdil s Pronom in Katmelom na Medejsko gradišče. Ena, ki je trepetala zanj in prosila Belena, naj mu bo dober, in je žrtvovala Hesu, da bi vodil njegovo vojsko k zmagi, mu je padla v naročje in solze ljubezni in radosti so kapale iz njenih ko cvet potočnice modrih oči na junakov oklep.

Epulo je bil srečen, Katmel pa je kakor okamenel obstal in strmel v prikazen, ki ga je spremljala na vseh poteh, se mu spovračala v sanjah in jo je doslej zaman iskal ...

III.[uredi]

Konzula Marka Klavdija Marcella ni več veselilo, da bi še iskal med Iliri lavorik nove bojne slave, dasi so mu v vojnem posvetu prigovarjali prokonzul in legati, naj zahteva novih čet in izpopolni vojsko. Prigovarjali pa so mu to ne toliko radi Istrov in Karnov, o katerih so menili, da ne bodo mogli uiti usodi, ki jim jo bo prej ali slej pisal rimski legionar s svojim mečem, marveč radi Galov, katere so prepoznali v istrskih in karnskih vrstah in jih je razdražilo in razgnevilo, da si upajo tako vračati hvaležnost rimskemu narodu ...

Konzul je pritrjeval prokonzulu in legatom, bil njihovih misli, a poslušal in izvedel jih ni. Njegova poslovna doba je šla h kraju in senat ga je pozval, naj se vrne v Rim, da bo vodil nove volitve. Zato je odvedel svojo vojsko prezimovat v Patavium in ko je vojnim tribunom naročil, naj od časa do časa nadzorujejo mejo ob Natisi in nemudoma poročajo, ako bi bilo kaj izrednega, je odpotoval v Rim.

Senat se je zbral v templu boginje Bellone na Martovcm polju, kjer je bil pred nedavnim sprejel Gale. Zbral se je, zakaj konzul Marcellus se je vrnil in moral je poročati o stanju province, ki mu je bila dodeljena v njegovem poslovnem letu, in še o vojnih pohodih, ki jih je s senatovim dovoljenjem vodil.

Marcus Claudius Marcellus je poročal.

Hvalil je red v obeli Galijah — cispadanski in hanspadanski — hvalil pridnost in vdanost prebivalstva rimskemu narodu, prešel k Venetom, o ka-lerih jc menil, da niso še povsem zanesljivi in še sanjajo o svoji stari svobodi, h kateri jih gotovo vzpodbujajo in sčujejo rodovi Karnov in Istrov, ki so kot oni Iliri in ne morejo krotiti svojega sovraštva do rimskega naroda, kar se je pokazalo zlasti v zadnjih časih, ko se je mudil v zadevi Galov na meji. Gale je omenil mimogrede, a učinkovito, ko se je zgražal nad njihovo nehvaležnostjo in povedal, da se niso vrnili v domovino, ampak prešli k Istrom in Karnom in jim pomagali v boju proti narodu, ki jim je bil po senatu pravkar milostno prizanesel njihovo predrznost in jih, že zajete, oborožene odpustil. Nato je govoril o boju z Istri. Hvalil je vztrajnost zaveznikov, poveličeval hrabrost legionarjev, ki ne poznajo strahu in so z junaškim pogumom pripravljeni prenesti sleherno žrtev, samo da bi bili vredni sinovi junaških očetov, ki so izkrvaveli v neštetih bojih za sloves rimskega naroda. Tako je govoril in hvaleč in olepšujoč je spremenil svoj porazni umik v sijajno zmago nad Istri, ki da jih je potisnil v njihovo gozdnato, nedostopno ozemlje. Triumfa ni zahteval, zakaj v svojih sklepnih izvajanjih ni prikrival, da je sovražnik silen, da ni še povsem poražen in da ne bo mogoča trajna in uspešna obramba proti njemu, dokler se ne dvigne ob Natisi trdno, stalno taborišče v oporo vsem podvzetjem proti Ilirom, ki utro sicer lepega dne v Italijo pot celo Makedoncem, o katerih je slišal, vrnivši se v Rim, da so pod Perzejem postali spet bojeviti.

Senat je poslušal konzulovo poročilo in ga hladno sprejel. Ker se je nato oglasil senator Marius Aelius in ognjevito grajal, da se ni njegov nasvet in že senatov sklep o koloniji na severu še izvedel, je pozval senat trimože — tresvire coloniac deducendae — ki jih je bil določil in jih je zbor naroda potrdil, naj nemudoma pripravijo vse in izvedejo senatov sklep z vsemi določili: naseljenci dobe latinsko pravo in vsak pešec po petdeset, stotniki po sto in konjeniki po sto štirideset rimskih oral zemlje v obdelovanje in prehrano.

Publius Scipio Nasica, Cajus Flaminius in Lucius Manlius Acidinus, ki je bil spremil po senatovem naročilu galske odposlance v tabor Marka Klavdija Marcella in je od vseh treh edini poznal pokrajino ob Natisi, so obljubili senatu in mu zagotovili s senatorsko besedo, da začnejo takoj z delom, pri katerem naj jim Mars, zaščitnik Home, pomaga.- - -

Publija Scipiona Nasiko je tresvirski posel močno skrbel. Preglavico mu je delal take, da ni mogel niti mirno spati. Ko je tako dan in noč mislil, kako bo na severu v neposredni bližini barbarskih Ilirov, katerih ni mogel strahovati Marcellus z redno vojsko, se je spomnil Kvinta Ennija, slovitega pesnika in pisca priljubljenih iger. Njegov prijatelj je bil in je govoril in poznal več jezikov. Zato so ga razni konzuli jemali s seboj, ko so odhajali v tuje pokrajine, da jim je služil za tolmača, in še zalo, da bi ovekovečil njihova dela.

»He,« si je mislil Publius in bil vesel, da bo imel preizkušenega in še zabavnega in dovtipnega spremljevalca, »tudi meni bo dobro služil in ne odreče mi, saj severnih krajev še ni videl. Opišem in orišem mu jih po Acidinovem pripovedovanju lako živo in lepo, da bo strmel in se bo, pri Apolonu in vseh deveterih Muzah, moral navdušiti in me bo še prosil, naj ga vzamem s seboj!«

Tako si je zvalil Publius Scipio Nasica doberšen del skrbi z ramen in je vstal in se napravil na Avontin, ki je bil zloglasna četrt revežev in pesnikov in igralcev. Tudi Ennius je stanoval na Aventinu. Lahko bi si bil prebral, a bilo bi contra moreš stanovsko zavednih poetov in histrionov, ako bi se izločil iz njihove srede. Tega ni maral in tudi ni maral za nobeno ceno zapustiti skromne svoje hiše, v kateri je preživel najlepša leta in je med njenimi stenami tako lahko in nemoteno delal. Edino živo bitje, ki ga je imel v hiši in je oskrbovalo dom in mu streglo, jo bila sužnja.

Publius je prisopel do Ennijeve hiše in je vstopil v skromni vestibul, odkoder je zaklical:

»Kvinte, kje pa tičiš? Spet nova tragedija ali kaj?«

Ennius so ni oglasil, pač pa je pridrsela sužnja in se poklonila.

»Gospoda iščem,« ji je povedal Publius.

»Gospod, gospoda, gospoda ni ... ni doma ... « je kakor jecljala, ko je odgovorila in jo sproti rdela. Publius se je nasmehnil, ko je videl zadrego Ennijeve sužnje. »Svoje muhe ima, ne pusti se motiti,« je pomislil pa jc rekel:

»No, povej gospodu, da bi rad z njim govoril Publius Scipio. Žal mi je, da sem prišel tak čas, ko ne more biti doma!«

Tako je rekel in se je vrnil, sužnja pa se je oddahnila, zakaj ni se ji bilo več treba bati gospoda, ki bi se sicer znesel nad njo, pa čeprav bi pustila k njemu samega Scipiona. Ko je delal, bi tudi konzula ne sprejel.

Ko se je zmračilo in je Ennius pustil delo in mu je sužnja povedala, da ga je iskal Publius Scipio, je bil le radoveden, kaj mu je hotel. Drugo jutro se je odpravil sam k njemu. Prišel je v vestibul in že v atrij in vprašal po njem. Iz tablina, gospodarjeve pisarne v gornjem koncu atrija nasproti vhodu, se je oglasil Publius:

»Ni me doma!« 

Resno zadirčno je odmelo po atriju in izzvenelo v šegavo pritajeno hehetanje.

Ennius je presenečen obstal, začudeno pogledal proti tablinu in dejal:

»Kako? Ni te doma? Mar ne poznam tvojega glasu?«

Publius nato še vedno iz tablina:

»Nesramen človek si, Ennius! Ko sem jaz včeraj vprašal po tebi, sem verjel tvoji sužnji, da te takorekoč ni doma, ti pa nočeš verjeti meni samemu!«

»Dobro si me potegnil, Publius, izkupil sem jo, hohohoho!...« se je dobrodušno zasmejal Ennius.

»Kakor zaslužiš!« mu je odvrnil Publius in stopil prijatelju naproti ter ga odvedel iz atrija po hodniku mimo tablina v peristil in od tam v triklinium, kamor so nanesle sužnje pijače in prigrizkov.

»Tako, zdaj mi pa povej, čemu si se blagovolil potruditi k meni na Aventin, kar sicer ni tvoja navada?« je vprašal Ennius, ko se jo oslonil za mizo na zofo in izpraznil prvo čašo cekubca, katerega se ni nikdar branil.

»Veš, da sem eden izmed tresvirov eoleniue deducendae tam gori na severu, kjer jo tovoril, kakor nam znate pesniki bajati, Jazon svojo Argo iz Istra preko kopnega v Adrijo. Pa sem mislil, da bi to pot v take kraje zanimala in bi me spremljal. Če te je vzel pred šestimi leti Marcus Fulvius Nobilior v Etolijo in pred letom njegov sin Quintus, ko je šel ustanavljat naselbino v Potencijo, čemu bi te zdaj jaz ne povabil in ti napravil veselja, ko sva prijatelja. Seve, nekoliko sebičnosti mi ne boš zameril. Ti znaš jezike in na to sem predvsem mislil, ko sem menil, da bi nam dobro služil,« je razlagal Publius in vmes sam stregel gostu.

»Znam jezike, znam, in ilirščino tudi obvladam!« se je pobahal Ennius. »V Etoliji sem govoril z ujetimi Istri in res rad bi jih spet slišal. Lep jezik imajo! In še to! Veš, Annale pišem zdaj, s katerimi hočem posekati Naevijev ep o punski vojni. Ta pot s teboj mi utegne priti še prav!«

»No, vidiš, kako ti pomorem do svojega gradiva, samo glej, da ne boš pozabil name v svojem delu!« si je hotel Publius zagotoviti nesmrtnost in je še govoril o severnih pokrajinah, kakor mu jih je orisal Lucius Manlius Acidinus, in njegove izbrane besede, ki so se glasile ko ubrane v slavospev, so navdušile Ennija, da je ob cekubcu vzhičeno vzkliknil:

»O, to mora biti zemlja, vredna pesmi!«

IV.[uredi]

V severovzhodu Adrije, odkoder bi se vzklik galeba, poletavajočega nad prelivajočimi se valovi, slišal do pristanišča ob Timavu, se je morje globoko zajedlo v celino in se zaganjalo v položno vzpenjajoče se brdo, ki je prehajalo v dva vrha. Prednji je bil višji in je bil na južni strani kakor odsekan; v visoki pečini so Krulili divji golobi, gnezdili sokoli in postolke in še uharice, spodaj ob čereh, ki so štrlele fanad gladine, so pa domovali in počivali galebi, ko so se utrudili na svojih poletih. S tega vrha se je belil kralja Istrov kamniti dvorec, ki ga je od ranega jutra do lepega večera zlatilo solnce, kot bi bil posebno ljub Belenu, in je bil znamenje brodarjem na morju podnevi in ponoči, ko je z njegovega stolpa svetil ogenj. Pod njim in na slemenu nižjega vrha so se vrstili v objemu močnega obzidja dvorci velmož in preprostega naroda ponižni domovi, pred katerimi so se sušile mreže in je zavdarjalo po ribah.

Tergeste.

Epulova prestolica.

Odkar je odšel Epulo k Timavu, da proslavi Belenov pomladanski god in obišče potem v Silikanu kralja Prona in zasnubi njegovo lepo hčer, se ni vrnil. Sporočil je sivolasi materi Sevni, da so ga zadržali Gali, ki so nepričakovano vpadli v ozemlje Karnov, in je moral z vojsko proti njim, da bi jih zavrnil in ne bi ogražali še zemlje Istrov. Potem je poročal, kako je ugnal Gale in še o svoji lepi nevesti Eni in je prosil, in naročil, naj pripravijo sprejem, kot ga Tergeste še ni videlo, in svatovščino, da jo bodo pomnili pozni rodovi. Zadnjo, kar je sporočil materi, je bilo, da ga mora še čakati, ker je prišel na mejo hujši sovražnik nego so bili Gali. Pred Rimljani mora stražiti in braniti rodno zemljo.

Vest o Galih je mater vznemirila, a ni se bala; vest o lepi nevesti iz doma sosednega kralja jo je vzveselila; vesti o Rimljanih se je ustrašila in jo je bolela. Iz sokoljega gnezda, iz belega dvorca je gledala čez nemirno valujočo in prelivajočo se ravan sinjega morja proti Timavu in še tja čez je gledala v ravnico, kjer je menila, da se je postavil sin s svojo vojsko proti sovražniku, in dan za dnevom je ponavljala:

»O ti moj sokol sokolič, tudi ti si odletel in me pustil samo, samo! Takoj je odletel sokol Ardo, oče tvoj, pred trikrat desetimi leti, da pomore v spodnjih krajih pobratimu Agronu. — Ni se vrnil več. Zaman ga jo klicalo moje srce, zaman ga je iskala moja misel, zaman sem si izjokala mlade oči, ki so močile tudi tudi tebe, sokolič moj, z grenkobo moje žalosti. Prokleta rimska roka ga je vzela meni in tebi, negodnemu sokoliču. Res, pri Belenu in Hesu sem se zaklela, da ti vcepim z mlekom svojih prs sovraštvo do rodu, ki ti je vzel očeta, in vendar se bojim zate, sokol sokolič moj, ko stojiš v cvetu let na čelu vojske in misliš na osveto! Srce mi je nemirno in trepečem kakor šiba na vodi, ko se mi vriva misel, kaj, če te ne dočakam. Ne, ne! ... Belen ti bodi dober, sokol moj, in Heso naklonjen! Pripravim ti, pripravim sprejem in svatovščino, tebi, sokol moj, in tvoji sokolici, samo vrni se, vrni, preden ugasnejo moje oči, ki te iščejo in te Čakajo, da se spočijejo ob tebi, sokolič moj, solnce moje!«

Dolge dni je gledala mati Sevna preko morja, dolge noči je mislila na sina in se bala zanj in trepetala, a prišel je čas, ki ji je pregnal trepet in strah, kakor prežene solnce meglo z morja, in kakor za iskri sinje valovje v prečudni luči, polni veselja in življenja, je zažarelo tudi Sevni v očeh.

Hitro je prišla vest o boju z Rimljani, hitrejša krila je imela druga, ki je javila sivi sokolici, ždeči v belem gnezdu kamnitega dvorca, zmago sina sokoliča. In še hitrejše sle je poslala mati Sevna k Liburnom, naj njihove ladje in čolni prekosijo let lastavic in priplovejo v zaliv pred Tergeste, da z domačim brodovjem odbrze pred Timav po kralja zmagovalca in mlado kraljico ter njuno spremstvo.

Ob vzhajajočem solncu so odpeketali iz Tergesta Sevnini sli v Liburnijo, preden je tonilo solnce v morje, so se vrnili in javili, da so Liburni s svojimi lembi že na poti. Minila je noč in ko je zazorilo novo jutro in so je dvignila z morja megla, so v zalivu pod Tergestom zablestela bela jadra liburnijskih lembov in istrskih ladij, ki so se jim pridruževale od Nesakcija na skrajnem jugu dežele, da proslavijo svojega kralja.

Vesela je bila Sevna, veseli so bili Tergeščani, ko so zagledali zbrano brodovje in veseli so gledali z obzidja in z obale, ko je znova zarezalo šumeče brazde in odplulo proti Timavu, in klicali so mornarjem, dokler so menili, da jih slišijo, naj se ne mudijo in se skoraj vrnejo. — — —

Epulo in Ena, Prono in veliki žrec Seko, voj Katmel in velmožje so jezdili na iskrih konjih sredi tisočglavega spremstva Karnov, Istrov in Gailov, ki so neprestano vzklikali. Proti Timavu so jezdili iz Silikana, kamor so se umaknili po uspešnem boju, da proslavijo svojo zmago nad Rimljani. Ko so dospeli k deveteroviri sveti reki, so se ustavili. Zgrnili so se v sveti gaj, ki je pošumeval v jesenskem vetru ves v žolti boji, kakor bi ga bil odel Belen s samim suhim zlatom. In žrtvovali so zahvalno žrtev Belenu, ki jim je bil dober, in žrtvovali so Hesu, bogu moči in sile, ki jih je naučil po očetih in dedih kovati orožje in jim bil naklonjen, da so obranili pred sovražnikom rod in zemljo.

Navdušeno so pozdravljali Tergeščani ladje, ko po odhajale, bolj navdušeno jih je sprejelo Epulovo in Enino spremstvo, ko so se bližalo Timavu in pristajale.

Vkrcali so se. Šumelo je valovje, ki so je umikalo ladjam, ko so uravnavale smer proti Tergesht, preglasilo ga je veselje, ki je prešlo v pesem in vrisk, zakaj lepota morja v dopoldanskem solncu, pogled na karusadske lesove v jesenski ubranosti in beli Epulov dvorec, ki so ga ugledali od daleč in jih je vabljivo čakal, so vse navdušili.

»Tergeste, Tergestek!»«

Pesem je utihnila, samo vzklik in vrisk je šel od ladje do ladje in polnil ozračje, da so se galebi plašili in so se jim upali slediti le v veliki oddaljenosti.

Tergeščani so nestrpno čakali kralja in mlade kraljice. Ko so zagledali vračajoče se brodovje, so deca in mladenke in žene in sivolasi velmožje pohiteli iz gradišča do obalo, da bi prej pozdravili kralja in kraljico in vzprejeli svoje, ki so bili v boju. Nihče ni pomislil, da mogoče kane v veselo pričakovanje grenka kaplja: žalosti, ko ne bo očeta, ne bo moža, ne bo brata in ne bo ljubega, ki so obležali in izkrvaveli v ravnini onstran morja ...

Brodovje se je toliko približalo, da je narod z obale in z obzidja že razločil posamezne osebe na ladjah in v čolnih, da je videl, kako udarjajo vesla, kako so ob bokih ladij porjejo valovi, kako so mornarji potegnili za vrvi in jadra stisnili ob jambore, da bi jih ne motil veter in bi mirno zaokrenili v pristan. Na krovu največje ladje, ki je bila prva, so opazili ob junaški postavi kralja Epula v belo krzno oblečeno kraljico.

»Ali se je zgodilo čudo ali kaj? Tako se mi zdi, kakor da se je Belen zmotil in vodi k nam od večerne strani jutranjo zarjo!« se je sklonil starec k starcu, ko je ugledal Eno, in glasen je moral biti, da ga je sosed slišal, zakaj na obali in z obzidja je crilo, da nikoli tega.

»Živel Epulo, kralj naš junaški!«

»Živela Ena, kraljica naša mlada!«

»Živel Prono, kralj Karnov!«

»Pozdravljeni, pozdravljeni in dobrodošli!«

Kraljeva ladja je pristala. Ko je stopila iz nje ob kraljevi strani Ena, je za trenutek vse onemelo in občudovalo mlado kraljico, prevzeto od njene lepote. Samo trenutek, potem pa je navdušenje spet zakipelo iz mladih in starih grl, da se je sivolasa mati Sevna, ki je iz dvorca opazovala vrvenje v pristanu in poslušala navdušeno klicanje, jokala od ginjenosti ob toliki ljubezni in vdanosti, s katero je sprejemal narod njenega sina in njegovo nevesto ter ju spremljal od obale v gradišče in proti dvoru.

Pred dvor je prišla Sevna med družino, ki se je razvrstila ob vhodu in pričakovala kralja in kraljica. Veselo so ji žarele vlažne oči, ko je vzprejela sina in snaho in pozdravljala spremstvo. Vsa srečna se je nasmehnila in šepnila, ko se ji je približal kralj Prono in se ji poklonil ter dal roko:

»Bala sem se za naše sokolje gnezdo, a Belen nam je dober, še bom gojila sokoliče!«

In so slavili potem v belem gradišču Tergestu tri dni in tri noči svatovsko slavo junaškega kralja Epula in lepe kraljice Eno in še pobedo ilirskega boga Hesa nad rimskim Martom ...

•••

Deževni meseci so se umaknili zimi, ki je odela karnske vrhove v belo ruho in neugnano zatulila preko karusadskih lesov, da so zaječali in zabučali, kakor bi odgovarjali morju, ki se je prelivalo v ogromnih valovih in jih zaganjalo ob obalo, kjer so se lomili ob čereh in pečeh in se odbijali, šumeč in peneč se v onemogli jezi.

Sicer je zima, kakor je besnela, pomirila vse.

Vojska Istrov, Karnov in Galov se je razšlo. Gradišča so se napolnila in oživela. Bojni rog so zamenjali vojniki z lovskim in Rimljane z zverjadjo. Ob zimskih večerih so prepevali za ognji pesem o junaku Epulu in lepi kraljici Eni, ko so ženske predle in so moški pripravljali drevesa — orala, upajoč, da je sovražnik za vedno potisnjen iz dežele in jih ne bo več motil, ka se vrne vigred in z njo čas setve.

Tudi na kraljevem dvoru v Tergestu niso mislili več na bojnega boga Hesa. Sredi zime, ko se je bilo solnce že pomladilo in se je začela noč krčiti, kar se je poznalo na dnevu ob zoru in zarji, je bil Belen Epulovemu dvoru dober in mu dal novo solnce in luč. Na perutih silnega vetra, ki se je v temni noči zaganjal v belo zidovje in žvižgal in tulil in zavijal, kot bi se zbrali vsi besi iz črnih karusadskih lesov, da pokažejo svojo moč in se znosijo nad delom človeških rok, je priplula nad kraljevi dvorec boginja Noreja in kraljica Ena je položila kralju Epulu v roke Dardana, mladega sokoliča.

Vesela sta bila kralj in kraljica, veselo čez vse mere je bila mati Sevna. Jutro se je nasmehnilo, poldan je toplo žarel in večer se je čudil, ko so videli, kako je grlila vnučka, in noč je strmela in bila nema priča, kako je bdela in čula nad njim, iskala najslajših besed in jih šepetajoč dihala vanj:

»Belen ti bodi dober, sokolčič moj mali, biser moj najdražji, solnčece moje svetlo, zvezdica moja jasna, lučica moja ljuba, zlato moje drago, novo veselje mojih starih dni!...«

Ne samo Epulo in Ena, ne samo Sevna, vse gradišče je zavriskalo, ko se je ono jutro s stolpa kraljevega dvorca oglasil rog in naznanil, da jo boginja Noreja obiskala Eno. Vesela vest je šla na hitrih krilih od gradišča do gradišča in v zemlji Istrov in Karnov so zaplapolali pod večer kresovi, ob katerih je narod rajal in pel.

»Živel Dardan, kraljevič Istrov in Karnov!« je odmevalo po Istri.

»Živel Dardan, kraljevič Karnov in Istrov!« je odmevalo v zemlji Karnov in še posebej v Silikonu, kjer je kralj Prono poklical veščico Karo, jo poslušal in potem razglasil njeno preroško besedo, da bo Dardan velik in slaven v zemlji Karnov in Istrov, ki bo zaman čakala večjega ...

V.[uredi]

Leta petstoosemdesetprvega po ustanovitvi Rome, ko so se v južnih marčnih nočeh visoko pod nebom selile proti severu ptice močvirnice, zdaj divje gosi in race, zdaj kljunači in žerjavi, zateglo se oglašajoč in dajajoč si znamenja, in so se čez dan v svetlem in toplem solncu prehitevale v isti smeri lahkokrile lastovke, da poiščejo svoja stara gnezda, se je pomikala proti Natisi nenavadna množica ljudi, da si ustanovi v zemlji Karnov nov dom.

Pod vodstvom tresvirov Publija Scipiona, Gaja Flaminija in Lucija Manlija, se je valilo preko venetske ravni štiridesettisoč dvesto mož. Kakor da gredo v boj so bili opremljeni in razvrščeni in prapore so nosili in znake rimske vojske. Pešci so korakali v manipulih in centurijah v natančno določenem številu in redu. Prvi so bili hastati — suličarji, za njimi so se vrstili principcs — naskakovalci in velites — lahko oboroženi, nakar je sledil oddelek triarijev. Vsi so nosili usnjen oklep, le bogatejši so se postavljali z verižastim; dolg, štirioglat ščit, kovinasto čelado s perjanico, kratek dvorezen meč ob buku in šest čevljev dolgo kopje. Veliti so imeli okrogel ščit in usnjen šlem. Hrbet je težilo vsem še razno orodje in najpotrebnejši pratež. Pred pešci in za njimi je brzdalo svoje vrance in belce in rjavce tristo konjenikov v desetih trumah — tridesetoricah. Čelade in kovinasti oklepi so se jim lesketali v soju mesečine, v rokah so držali okrogel ščit in sulico, ob boku pa jim je visel dolg meč.

Za urejeno legijo vojakov kolonistov so se vlekli in ropotali vozovi, s katerih je prihajalo glasno govorjenje, ki se je prevrglo od časa do časa v jezljivo zabavljanje in prepir, ob katerem so je oglasil otroški jok; pa je spet vse potihnilo, kakor bi bilo po nevihti, in pesem in vesel smeh sta pričala o dobri volji. Družine starejših bojevnikov so bile na pokritih in odprtih vozeh in žene in deca so radovedni opazovali novi svet, ki se je razprostiral pred njimi in okoli njih. —

Ob tresvirih je jezdilo šest legijskih poveljnikov - tribunov in še avgur — svečenik, tolmač dobrih in slabili znamenj, je bil z njimi in pesnik Ennius, ki se jo držal Publija Scipiona in strmel in občudoval lepoto novih krajev.

Dolga je bila pot iz Rome. Menjajoče se pokrajinske slike in mesta in selišča, skozi katere jih je peljala, so nudile obilno snovi za pogovor. Tribuni, ki so se večinoma gibali okoli tridesetih let, niso imeli smisla za pokrajinsko lepoto in njeno čare v prebujajoči se pomladi. Spet in spet so govorili o vseh mogočih dogodkili v prestolici, katerih so se sami udeležili ali slišali o njih. Opolzke ljubezenske zgodbe so prevladovale in bučen smeli jih je spremljal.

»He, mladci, nič naj vam ne bo žal po mestu! V provinci, in zlasti če prodremo še kam med barbare, boste gledali in uživali! No, pa saj ste že vsi ugriznili v barbarska jabolka in okusili, kako so sladkal ...«

»Še ne, še ne, Lucij Kvinkcij!« so mu klicali nekateri, željni, da bi jim povedal kaj grobega.

»Daj nam iz svoje zakladnice!« so silili vanj drugi.

»Iz zakladnice, da, da,« so povzeli tretji, bogata je na takih dogodkih, saj je o njih celo senat razpravljal in te črtal iz svojega števila!«

»Prav zato sem z vami,« je dejal Lucius Quinctius Flamininus, vzpodbodel konja, da je zdirjal, in za njim so peketali konji zaostalih tribunov. Ko so ga dotekli, se je zasmejal in prešerno menil, da imajo tresviri in avgur tenka ušesa, Ennius pa da bi ga utegnil spraviti v kako tragedijo, dasi je vse sama komedija.

Razumeli so ga, da hoče pripovedovali, a so ga vendar šе izzivali:

»Kaj po je prav za prav bilo, da je s takim uspehom grmel proti tebi v senatu stari Cato?«

»Kaj je bilo? Sama čednost jih je, kajpa v besedah, in se zgražajo, če je človek, pa najsi je tudi bivši konzul, vesel in razigran. Iz ortstranske Galije je prišlo poslanstvo in tožilo senatu tudi mene ...«

»Oho, kaj si jim vendar napravil in s čim se jim zamoril?« so bili tribuni radovedni

»Kaj sem jim napravil in s čim se jim zameril? Nič posebnega in omembe vrednega ni bilo,« je omalovaževal dogodek, da bi se pobahal in vzbudil večji občudovanje svojega posebnega junaštva. »Potolkel sem jih kot se spodobi rimskemu konzulu,« je nadaljeval, »potem sem se pa v pretoriju pošteno gostil in zabaval. Večer je bil in z mano lepa Galka, ki so jo mi privedli legionarji, vedoč, da tako blago, zlasti če je boljše krvi, visoko cenim. Ugrabili so jo v nekem dvorcu, ko se je bojeval njen ljubi ali mož, ki je baje padel. Katmel mu je bilo ime. Nič ni bila žalostna po njem in lepo sva se imela, hahahaha ... Govorila sva o vsemogočem in tudi o klanju. Baš sem jo vprašal, če je videla že kdaj koga obglaviti. Rekla je, da ne, a da bi rada. Pa ti privede slučaj isti trenutek v šotor neko galsko poslanstvo. Njih starešina je začel govoriti, jaz pa sem pogledal svojo devojčico, češ, zdaj bi ti lahko pokazal, če bi rada videla, kako brizgne topla človeška kri ... Prikimala je in napravil sem ji veselje: govorniku je odletela glava in nič več se ni mogel pritoževati, kako nasilni so naši legionarji. Oni, ki so spremljali svojega starešino, so ga pobrali in odnesli, ne da bi kaj črhnili, zakaj glave niso marali izgubiti, moja lepa Galka pa se je zahihitala ... Rečem vam, bila jr bitjo posebne vrste in vredna takega dogodka, ki pa me je stal senatorsko čast!

Gali so bili po vsem tem razdraženi in njihovi poslanci so prišli preti menoj v Romo in se pritožili nad mojim ravnanjem. Ko sem se vrnil in zahteval triumf, so me pahnili iz senata in vse mesto se je zgražalo nad mano in kazalo s prsti za menoj leto in dan. Nisem se dosti zmenil, ko sem slišal in videl, kako farna crescit etindo, a sitno mi je le bilo, zakaj vsi so se me izogibali. Pa me je končno rešil mesta in njegovih govoric in zgražanja Lucius Munlius Acidinus. Vzel me je s seboj med vas, češ, v Makedoniji si bil, v stik z Iliri si prišel tam, poznaš jih, prav nam prideš pri njihovih rodovih na severu. Rad sem se mu odzval, a zaklel sem se, da bodo za galsko predrznost plačali barbari, kamorkoli pridem!«

»Dobro, Lucij Kvinkcij, mi ti bomo pomagali!« so mu obljubljali tribuni, ki jim je bila njegovo zgodba všeč.

»Katmela si omenil, he, ali ni bil pred letom v Romi?« je povprašal eden izmed tribunov.

»Neki galski voj tega imena je res bil, a je prišel od Natise, kjer Quinctius ni še bil, da bi mu prevzel prečudno dulcinej!« je menil drugi.

»Hahaha, ta bi bila lepa, če bi se ljubimca kje tod srečala! Kako bi se spogledala, Kvinkcij?«

»Kako bi se spogledala? Povedal bi mu, če še ne ve, da mi ni več mar za njegovo Galko, ki ga gotovo pogreša, ko nima več mene, hohehehe!...«

»In če bi mu ne bilo prav?«

»Če bi mu ne bilo prav, bi mu pač pokazal, kako odleti glava, in opravil bi z njim, čeprav bi ne bilo zraven one Galke, da bi se hihitala!«

Nad Karusadijem in vrhovi, ki ko se dvigali za njim, je nebo začelo rdeti v jutranji zarji, ko so si približali Natisi. Lucius Manliut, Acidinus, ki je poznal pokrajino, je dal znamenje in dolga vrsta se je ustavila.

Blizu svojega cilja smo, je rekel in pokazal z roko v smer, kjer so bili začeli graditi Gali mesto. Tja moramo! Zdi se mi, da so Gali dobro izbirali in da bo tudi za nas ona lega najprikladnejša. Natisa je lani še dovolj široka in globoka in do morja je le kakih dvajset tisoč korakov. Samo previdni moramo biti! Kdo ve, če ni v bližini kje kaj Karnov ali Istrov. Prvi dan nc bi rad, da bi se srečali z njimi!«

ln začeli so se previdno in polagoma pomikali v smег, ki jim jo je naznačil, in so neovirano prišli do Natise in se ustavili. Konjeniki so se razvrstili v velik krog, da bi stražili in javili, če bi so bližal kod sovražnik. Pešci so odložili nepotrebno orožje in ko so se spočili, čakali povelja, kaj naj začno. Posamezni so se gnetli ob vozovih, katero so vozataji zapeljali na določen prostor med ruševine galskega selišča. Govorili so z ženami in deco, izprašujoe jih o zdravju, vožnji in šo tisočerih drugih malenkostih.

Tresviri in avgur so si ogledali lego kraja in ugotovili točko, ki naj bi bila središče naselbine.

»Groma!« so zaklicali vsi ob enem Ptiblius Scipio Nasiea, Cajus Flaminius in Lucius Manlius Acidinus.

In prišli so vojaki z lopatami in začeli kopati široko in globoko jamo — gromo ob točki, ki so jo označili tresviri. Ko je bila jama izkopana, so dali tresviri novo znamenje. Naseljenci so se gnetli in prerivali. Vsak je hotel priti prvi do grome, v katero so nosili in vsipali prst, ki so jo prinesli vsak iz svojega kraja, in še so suli vanjo od vseh plodov, ki vspevajo v Laciji, Sabinščini in v Oskih, odkoder so po večini prišli.

»Zasujte gromo!« so veleli tresviri, ko ni bilo nikogar več, ki bi čakal, da položi v tujo zemljo kal blagoslova, prinešenega od doma na daljnem jugu.

Tuja zemlja, ilirska zemlja je pokrila italsko prst in njene plodove, in ko je bila jama zasuta, so postavili na njej žrtvenik rimskim bogovom. Avgur je pristopil k žrtveniku in na njem žrtvoval od vsega, kar so prinesli s seboj. Ko je opravil žrtev, je polil še tla ob žrtveniku okoli in okoli z vinom in je potem gledal proti nebu in čakal znamenja, ki bi ga raztolmačil. Dolgo ni bilo od nikoder nič, ne izpod neba, ki se je sinje bočilo nad njimi, ne iz pokrajine in ne od morja, ki so ga videli v dalji, lesketajoče se v jutranjem solncu. Množico jo skrbelo, češ, bogovi niso naklonjeni naselbini, ki naj bi vzrastla ob gromi.

Nenadoma je avgur, ki je bil sam nestrpen in že skoraj dvomil, da bi se mi avspicije posrečile, veselo dvignil roke in pretrgal napeto pričakovanje. Glasno je zaklical:

»Aquila!«

»Aquila?« je odmelo med množico, ko da ne verjame.

In pokazal je pod nebo in so videli leteti od desne strani — mogočnega orla.

Dobro znamenje vam jo dane. Ptič samega Jupitra je in je znamenje, ki daje naselbini poroštvo moči in slave. Po njem, ki ga je s svoje roke poslal Jupiter v tej svetli uri, bodi naselbina sedaj in vse čase — Aquileia!

Slovesno je govoril Avgur in dovesen jo bil njegov obraz, ko jo utihnil in pogledal po množici.

»Aquileia, Aquileia!« so sprejeli tresviri in naseljenci veseli ponosno ime in gledali orla, ki jo nekaj časa krožil visoko nad njimi, potem se pa zaokrenil, kakor bi ga motili njihovi klici, in odlelel proti goram v svoje domovje, ki se je za zelenimi holmi belo dvigalo pod nebo in je bilo vsem, ko da gledajo v pravi pravljični svet ...

Z upanjem v lepo prihodnost so se lotili nadaljnjega dela. Pripravili so plug in vpregli vanj na desno vola, na levo kravo in so v velikem četverokotu okoli žrtveniku izorali brazdo, ki naj bi zaznamovala mejo tabora in mesta. Tam, kjer so imela biti vrata, so plug privzdignili, tako da je bila brazda na štirih krajih pretrgana. n so še s severnih »vrat« zaorali brazdo do južnih in od vzhodnih do zapadnih in tako določili glavni ulici, ki sta se križali pri žrtveniku, kjer je bil večji prazen prostor. Prvo ulico so imenovali cardo maximus ali via principalis, drugo decumanus maximus ali via praetoria.

Ko je bil obris taborišča in jedra naselbine gotov, so se lotili vsi dela; še žene in otroci so pomagali. Kopali so ob brazdi globok jarek, izkopano zemljo uravnavali v nasip, v notranjosti pa so postavljali začasne šotore v skupinah, kakor so morale biti razvrščene v legiji posamezne kohorte in turme. Za žrtvenikom na pretorijski ulici je stal poveljniški šotor, praetorium, za njim je tekla vzporedno z »glavno ulico« via quintana, ob kateri je bil kvestorjev — blagajničarjev šotor tik pred vrati, nazvanimi porta decumana.

Tako so uredili začasno taborišče in so počivali pred pretorijem, ko je stopil Ennius, ki je ves čas motril delo in užival lepoto pokrajine, v kateri se jo mogel diviti prebujajoči so pomladi in poslavljajoči se zimi, na tribunal, govorniški oder, ki so ga bili postavili tik pred pretorijem, in je začel govoriti tako vzhičeno, da so vsi obmolknili in ga strmeč in občudujoč poslušali.

»Aquilejonses sumus, qui fuimus ante Romani ...«[1]

V pesmi je popisal vso dolgo pot od Rome do Akvileje, proslavljal senat in imenoma tresvire, ustanovitelje nove naselbine, vzpodbujal naselnike, naj čujejo na zemlji, in jim hvalil pokrajino, ki ji še ni videl enake. In je zaključil:

»Urbs, cui Juppiter Optimus cmen aquilae misit. aeterna ereit et gloriam Romae sequetur!« [2]

Tresviri, avgur, tribuni in vsi naselniki so vzklikali in ploskali pesniku, ko je končal, a še preden je >topil s trihunala, je vzklikanje in ploskanje prešlo v viharno navdušenje, zakaj Publius Scipio so mu je približal in mu položil na glavo — corono civilis, venec iz hrastovih listov ...

Tako je bila ustanovitev Aquileje slovesno opravljena, a še ne gotova. Rimljani so vedeli, da bo nova naselbina izpostavljena sovražnim navalom in zato so poslej pridno dovažali iz karusadskih lesov hlode in skale, hoteč obdati tabor z močnim obzidjem in zgraditi v njegovem območju stalna, zavarovana bivališča, ki bi mogla kljubovati še laki sili Kornov in Istrov.

VI.[uredi]

Lepega dne, ki se je napravil iz meglenega jutra, so poganjali karnski pastirji od vseh strani v ravan ob Natisi konje in govedo in drobnico na pomladanjo pašo. Stari govedar oče Ajkaj in njegov sin Oso sta bila prva; hitela sta in priganjala živino, da ju ne bi kdo prehitel in jima prevzel sočnih pašnikov ob stari vrbi, kjer sta bila leto za letom kakor doma. Rezgetanje, mukanje in blejanje je polnilo ozračje in še pastirski rogovi so se oglašali in ko je kje kdo zavriskal, je odmelo od vseh koncev in krajev prav tako glasno in veselo, zakaj vsak pastir se je hotel postaviti in pokazati, da zna lepše vriskati nego drugi ...

»Ju ... ju ...« je hotel zavriskati Oso, ki je bil pustil očeta daleč zadaj in prišel že do stare vrbe, a sredi vriska je obmolknil kakor bi odsekal in se pognal kak streljaj proti jugu, kjer so se bile ustavile bezljave junice in se začele pasti. Vrisk mu je zastal in hitel je k živini, da bi jo otel. Videl je namreč, da sta od Karusadija sem prišla dva moža in začela goniti pred seboj njegove krave.

»Pustite jih, pustite jih!« je kričal Oso, ki je dirjal na vso sapo, a neznana moža se nista zmenila za njegovo vpitje in sta le še bolj otepala živino, da bi hitreje stopila.

Oso ju je dohitel in po obleki je spoznal, da ima opraviti z Rimljani.

»Živina je naša!« je zaklical, prehitel junice in jih začel zaobračati, a opraviti ni mogel ničesar, zakaj živina se je dveh bolj bala nego njega samega.

»Oče, oče! Rimljani!« je na ves glas zaklical Oso, ko je uvidel, da sam nič ne opravi.

»Rimljani, Rimljani!« je odmel očetov glas in kakor prej vrisk, tako se je oglašal zdaj ta klic od vseh strani in še jo bilo čuti, kako ustavljajo in zaobračajo vsi živino, boječ se, da bi jim je ne odgnali Rimljani.

Preden je mogel Ajkoj do sina, se je onima dvema pridružila večja skupina mož; oboroženi so bili, smejali so se, zgrabili Osa in ga vlekli s seboj, med tem ko sta onadva in še nekaj drugih počasi poganjali živino in priganjali še drugo, ki se je bila približala.

»Rimljani, oče, Rimljani!« je slišal Ajkaj še dvakrat, trikrat, kako ga kliče sin, potem pa je umolknil, dasi se mu je oče odzival in ga klical in klical ...

Po vseh gradiščih, odkoder so bili odgnali pastirji živino, so se onega popoldne začudeno povpraševali in ugibali, kaj naj pomeni, ko so videli, da se vračajo črede in hitijo mlajši pastirji kakor brez duše pred njimi.

Ni jim bilo treba dolgo povpraševati in ugibati.

»Rimljani! Rimljani!« so pridrveli pastirji v posamezna gradišča vsi upehani.

»Kje, kje so?« 

»Koliko jih je?« 

»Ali so spet napadli naše?« 

»Govorite vendarle!«

Ko so prišli pastirji k sebi, so odgovarjali velmožom in množici naroda, ki se je zbral okoli njih:

»Kje so? Kje naj bi bili drugod kakor ob Natisi, kjer so sc pojavili že lansko leto, a so jih naši nažgali. Koliko jih je? Nismo jih utegnili šteti, ker se nam je mudilo, da rešimo živino. Ali so napadli naše? Niso jih, ker ni bilo nikogar v ravnici, da bi se jim postavil po robu, kakor zaslužijo. Nemoteno lomijo ob Karusadiju skale in sekajo hraste in vozijo vse k Natisi, kjer zidajo in se utrjujejo, kakor nam je pravil silikanski pastir oče Ajkaj, kateremu so odgnali lepo število živine in še sina Osa. Po sledi je šel za njimi in ko jim jo prišel blizu in je videl, da jih je dosti in jih prihaja od Karusadija še več z vozovi, se je plazil med grmičjem in se oglašal kakor ujeda. Videl je sina, kako je hotel pobegniti, ko jo slišal njegov žvižg, ki ga jc poznal, a so ga znova trdo prijeli in še Ajkaj sam je bil v nevarnosti, da ga iztaknejo, zakaj da bi so ujeda tako blizu oglašala, se jim je zdelo sumljivo in stikali so po grmovju, a do njega le niso prišli. Pa jim je sledil dalje in prišel do Natise, kjer so napravili preko nje močan most iz hrastovih hlodov. Onstran mosta pa je videl kar celo mesto že. Tja si ni upal. Sinu je še enkrat zažvižgal, tako mu je zažvižgal, kakor si dajemo pastirji znamenje, ko si gremo pomagat, in sin mu jo odžvižgal, da čaka ...

Tako nam je povedal Ajkaj, ki je hitel v Silikan, da obvesti kralja in prosi pomoči, zakaj sina ne bo preživel, ako mu ga ne rešijo. In še to vam povemo, živino bomo morali zdaj pasti samo ob gradiščih, ker v ravnici je s pašo pri kraju, čeprav bi bila zdaj najbolj sočna in izdatna. Če hočete, da jo poženemo še tja doli, potem se morate velmožje postaviti in pognati Rimljana, kakor ste ga lani!«

Tako so pripovedovali pastirji po gradiščih in tudi Ajkaj je vznemiril silikansko gradišče, kjer so ga morali pustiti v dvorec pred kralja takšnega, kakršen je prišel s paše.

»Preobleči se vsaj!« so silili vanj.

»Kaj menite, da bo gledal kralj na obleko, če mu povem, da so mi Rimljani ugrabili sina in še lepo število glav!«

Niso mu več branili, njegovo vest so raznesli po gradišču, med tem ko je en pripovedoval kralju, kaj se je zgodilo in kaj je vse videl. Iz dvorca se je vrnil potolažen in samo stiskal pest, s katero je grozil proti Natisi.

»Kako si opravil?« ga jo vprašal Empeto, ko je zavil proti hlevom.

»Tako sem opravil, da bo prav. Toliko časa ne bodo imeli volčje grabežljivi rimski, da bi raztrgali našo živino. Jim že pokažeta kralj Prano in kralj Epulo!« je odvrnil Ajkaj.

Res.

Preden je zašlo solnce, je moral sedlali Empeto konje, da so odnesli sle kralja Prona v Terceste h kralju Epulu in v vsa večja karnska gradišča. Epula in velmože Karnov in Istrov je vabil k skupnemu posvetu na Silikansko jezero v Belenovo svetišče.

*

Oblačno je bilo nebo nad zemljo Kamov, kakor bi ga bila prepregla težka skrb, ki je zavladala v njej, in Silikansko jezero je bilo temno in valovito, kakor so bile temne in nemirne misli velmož, ki so se odzvali klicu kralja Prona. Prišli so velmožje rodu Menov s svojih gora ob Sonciju; visokorasli so bili in koščeni in prevdarni, kakor so jih vzredile in izobličile gore s svojimi vrhovi in prepadi in plazovi in hudourniki in soteskami in grapami in dolinicami in rekami in jezeri in gromom in bliski in strelami in še s snegavi. Prišli so velmožje rodu Kalenov s Karusadija; trša ti so bili kakor hrasti in odločni, da se jim niti skrb ni mogla včrtati v obraze. Prišli so velmožje rodu Katalov izza Okre in velmožje Subokrinov in Sekuzov iz Istre; vedroživahni so bili vsi in nikdar v zadregi za besedo, pa naj je padla prav ali napak, in ognjeviti so bili in nepočakani — živo nasprotje Menov.

Na Belenovem oloku so jih čakali in vzprejemali kralja Prono in Epulo in veliki žrec Belenov Seko in Katmel, ki je prišel s severa. Ko so bili zbrani vsi, kar so jih pričakovali, jih je vodil Seko v Belenov hram, katerega so napolnili prav do vrat.

Veliki žrec je stopil pred žrtvenik in zbor velmož je zaprosil z njim Helena, naj jim bo dober. Belen se je v vsej svoji mladoniški lepoti in moči mrko dvigal izza žrtvenika in še njegovi zlati prameni okoli glave so bili, ko da so izgubili božanski sij. Prošnja je bila polna zaupanja, a je mračno odmevala po svetišču in predramila še netopirje, ki so ko zlovešče misli prhutali pod ostrešjem.

Seko je spregovoril:

»Kralja in velmožje Karnov in Istrov iz zadrug Menov in Kalenov in Katalov in Okrinov in Subokrinov in Sekuzov! Helen kliče po zadoščenju, ki mu ga morate dati. Zemljo, ki ga časti in in je dober, njej in njenim prebivalcem, hoče zasesti rod, katerega je Epulo, kralj Istrov, z vašo pomočjo lani tuko ustrahoval, da smo menili: ne bo ga več. Pa se je spet pojavil in videti je, kakor bi se hotel maščevati in potem zavladati naši zemlji, kar naj Belen dobrotno odvrne! Odlašati ne kaže, velmožje! Pripravite se in bodite odločni in bodite edini in Belen vam bo dober in Heso naklonjen!

»Odločni in edini do smrti!« je zadonelo po svetišču.

Kralj Prouo, ki so mu zaiskrile stare oči v mladeniškem ognju ob toliki enodušni odločnosti velemož obeh rodov in še Galov, je dvignil roko desnico in dejal:

»Velmožje, sivi so moji lasje in siva je moja brada. Dolga je doba mojega življenja, a ta desna, ki je že v Makedoniji sukala meč, je še krepka in ne bo mirovala. Pri Belenu se zaklinjam, usahne naj mi, če bi pustila, da bi le kos naše zemlje prišel ob svobodo, da bi le drobec katerega izmed naših rodov zapadel v robstvo Rimljanov! Ob Natisi, naši reki, so se utaborili in utrdili. Kaj hočejo? Pač nič drugega, nego zavojevati zemljo Karnov in Istrov in pokoriti si naš narod, da bi bili poslej kakor govedo pod igom. Neznana, velmožje, nam je bila do sih dob sama misel, da bi nas mogel kdo zasužnjiti, ker ni ga bilo naroda, ki bi se upal ganiti proti nam. Ali bomo zdaj sovražno izzivanje mirno gledali iz svojih gradišč in nebrižni trepetali in čakali, da nam poplavijo ravni in doline, ki smo si jih iztrebili in napravili orne, da nam odženejo črede in z njimi nas in naše? Velmožje, ali bi bili potem še Karni in Istri?

Ali bi bili še vredni imena svojih očetov? Rotim vas, velmožje, in zaklinjam pri njihovem prahu in njihovih sencah, držite besedo, dano pred Belenom: Odločni in edini do smrti v boju za rodno zemljo in svobodo!«

»Zaklinjamo se, odločni in edini bomo v boju za rodno zemljo in svobodo!« so ponovili velmožje obljubo in v Belenovem svetišču je zažvenketalo orožje, ki so ga dvignili, da potrdijo svojo prisego.

Epulo je stopil na Pronovo mesto.

»Smrt Rimljanom!« je zaklical.

»Smrt Rimljanom!« je odmelo.

»Živel Prono, živel Epulo!« so vzklikali.

»Epulo, zberi nas, vodi nas!« so prosili in zahtevali.

Oglasil se je Epulo in je govoril:

»Zbral in vodil vas bom, velmožje, vas in vse junake iz vaših zadrug in gradišč v zemlji Karnov in Istrov in še Gale, zveste zaveznike naše, ki so se pri nas udomačili in ljubijo našo zemljo kot svojo rodno. Slišali ste: Rimljani so se utaborili in utrjajo se. Ne ene skale jim ne pustimo več iz naše zemlje, ne enega hrasta več iz naših lesov! Kresovi naj zagore na naših gorah in holmih v vednost vsem, da Hesov čas ni minil in na večernih obronkih Karusadija se zberemo, kakor smo se zbrali pred letom. Liburni in obrežni Istri pa na morje in pred italska mesta! Naj vidijo Rimljani, koga izzivajo!«

»Naj vidijo! Živel Epule, vej naš, živel!«

In še so se poklonili Belenu ob misli, da se mu bodo mogli ob njegovem pomladanjem godu v svetem gaju pri Timavu, in odšli so iz svetišča in čolni so jih odnesli v vse štiri strani z otoka na obrežje, kjer so jih čakali hlapci s konji. Seko je obstal ped lipami v pristanišču, gledal zamišlen za njimi in ko so izginili, se je vrnil v svetišče in se vrgel pred žrtvenik in klical:

»Helen, Helen!...«

VII.[uredi]

Kresovi so dogoreli, bojni rog je trobil v zemlji Karnov in Istrov in iz gradišč so se pomikale oborožene čete in se družile in rastle in hrumele kakor hudournik, ki se zažene z gore, da s svojo silo pridrevi v ravan in vse opustoši.

Vojska Istrov se je ustavila pred Tergeslom. Velmožje Opalo, Epo, Suro in Laso so jo vodili. Opalo je privedel svoje čete iz Nesakcija, utrjenega mesta v spodnji Istri ob reki Arsi, Epo jo zbral svoje v Mutili in okolici, Suro je prišel iz Faverije s svojimi in Laso iz Albone. Vojska je počivala, znanci so se pozdravljali, oni, ki so se prošlo leto bíli, so kazali preko morja, kje so si spoprijeli z Rimljani, in pripovedovali, kako je bilo. Velmožje so odšli, da se v belem dvorcu na griču poklonijo kralju Epulu in mu izroče svoje čete, ki naj jih vodi in razpolaga z njimi, dokler ne reši domovine nevarnosti.

V Tergcstu je šumelo in hrumelo; od vseh koncev in strani gradišča so ljudje hiteli pred dvor, da bi videli, koliko vojske se je zbralo iz gorenje Istre, in še, da bi se poslovili od svojih, preden jih kralj odvede nad sovražnika.

Pripravljen na odhod je prišel kralj v bojni opremi iz dvcrca. Za njim sta prišli kraljica Ena, ki je pestovala sina Dardana, in mati Sevna. Obema so se solzile oči, otrok se je pa veselo oglašal in stegal ročice, hoteč k očetu, ki mu je oprava lesketala v jutranjem solncu. Kralj se je ustavil, pregledal vojsko in ko je videl, da je vse v redu, se je poslovil od žene in matere ter vzel še sina v naročje. Baš ga je držal v rokah pred urejenimi četami, ko so prispeli Opalo, Epo, Suro in Laso in so slišali besede, ki jih je glasno spregovoril:

»Najdražje moram pustiti, a zato gorje jim, ki nam ne dajo miru in nas izzivajo!«

»Gorje jim!« je zaorilo med bojaželjnimi četami, kakor bi zdivjalo morje in se besno zagnalo ob čeri in visoko pečino, vrh katere se je dvigal beli kraljevi dvorec. Velmožje iz spodnje, osrednje in vzhodne Istre so tedaj pristopili h kralju in se mu poklonili in javili, da so njihove čete pripravljene in čakaje preti mestom.

»Čete iz Nesakcija, našega močno utrjenega mesta, iz Mutile in Faverije in iz Albone nas čakajo. Velmožje Opalo, Epo, Suro in Laso, ki so se že lansko leto hrabro postavili, so jih privedli. Čas je, da odrinemo!« je obvestil kralj svojo vojsko, ki je vzklikala velmožem in je bila še bolj navdušena, ko je kakor mogočen odmev se oglasilo tudi pred mestom vzklikanje kralju in njegovi vojski.

Kralj je pobožal in poljubil Dardana in ga izročil Eni. Otrok ni bil zadovoljen, spet je stegal ročice, a oče ga ni več vzel, vzela ga je Sevna in ga tolažila in motila. Ko se je vojska pomirila in je hotela Ena vzeti materi Dardana, ji je Sevna ob Epulu, ki je bil pripravljen, da zajaše konja, govorila:

»Tako sem nekoč držala Epula, ki je jokal in stezal ročice za očetom, naj držim se sokoliča Dardana! ... Težko mi je, hudo mi je, Epulo, sokol moj,!« se je obrnila k sinu in solze so jo zalile, ko je kakor dahnila v slovo željo in prošnjo, naj mu bo Belen dober ...

»O mati, mati, ne spominjajte svoje težke prostosti v tem trenutku, ki je tako bridek, da ne vzdržim!« je ihtela Ena, ki je bila v svojem materinstvu lepša kakor tedaj, ko je hrepenela s silikanskega gradišča k dragemu.

Epulo se je pognal na konja vranca, se ozrl na sina, ženo in mater in zaklicali: »Belen z vami in z nami!«

»S teboj, Epulo, grem! Vzemi naju s seboj, Epulo, da ti bova blizu!« jo klicala Ena za kraljem, ko je odjahal izpred dvorca in vodil svojo vojsko skozi gradišče po holmu nizdol. Na desno in levo se je zgrnil narod in pozdravljal kralja, velmože in vojsko, ki je korakala mimo, glasno odzdravljajoč.

Ko je bila vojska odšla iz gradišča, je vse drevelo pred vrata in na obzidje, odkoder so še gledali za njo. Videli so, kako se je pridružila četam pod mestom, kako je kralj z velmožmi urejeval posamezne oddelke, kako je nato sedeč na iskrem vrancu zamahnil z mečem, ki je zablestel v solncu, kakor bi se ognjena kača pognala v zrak in se v njem vila, kako so je vojska zganila in se pomikala, bojno pesem pojoč, ob obali in se vzpela poti kontoveljskim gradiščem v reber in izginila tam za njim v senco mogočnih karusadijskih lesov ...

»Za njim pojdem, mati, za njim, da obiščem mimogrede še očeta, ki bi ga rada videla, preden se odpravi v boj. Tako tesno mi je, tako so nečesa bojim, da se mi kar krči srce. O mati, Dardana vzamem s seboj in pojdem!« je tožila in vzdihala Ena, ko sta se vrnili z materjo v dvorec.

»Otrok, potolaži se, nič ne bo hudega! Naša vojska je velika in močna. Preden se pomladi mesec, bo v deželi spet mir in veselje in tedaj lahko vzameš Dardana in ga poneseš na silikonsko gradišče, da vzveseliš z njim starega očeta. Vem, vesel je sokoliča, kakor sem ga jaz vesela, ki bi ga za vse na svetu ne marala izgubiti. Kar lepo skrbiva zanj in pustiva žalost in črne misli, ko nama sijeta njegovi očesci tako lepo, da nobena zvezda ne tako!«

Tolažila je siva kraljica Sevna mlado Eno, tolažila jo jo, utolažiti je ni mogla ...

*

Vojska Istrov in Karnov se je utaborila ob zgornjem Timavskem jezeru, ki je sicer samovalo sredi temnih lesov in jih nemo zrcalilo, zamaknjeno samo vase. Iztrebili so grmičje okoli orjaškega hrasta in na prostrani jasi, ki so jo tako dobili, so postavili svoje šotore. V sredi poti hrastom je bil Epulov, drugi so se pa v krogu vrstili okoli njega. Hitro so vzrastli šotori in hitro so bili tudi utrjeni. Sekire so pele, mlado hrastje je padalo za kole, katere so gosto zabijali v tla okoli iztrebljene jase in jih še prepletli s protjem v toliki višini, da so mogli le stoje ob plotu videti med koljem na jezero. Onstran jezera se je svet Vzpenjal. Na jug in na sever je prehajal v grebene, s katerih so mogli opazovalci pregledati ravan proti Natisi in obalo ob Timavu.

Ko so bili s taboriščem gotovi in so si še utrli pripravno pot, ki bi jo še vešče oko utegnilo izgrešiti, dokler ni bila uhojena, je Epulo razpostavil straže po grebenih in odposlal obenem prve oglednike, katerim je naročil, naj se zglasijo tudi na medejskem gradišču, kjer se je zbirala vojska Karnov in Galov in čakala Epulovih navodil.

Gali so se bili udomačili v obližju medejskega gradišča, v katerem je kralj Prano prepustil Katmelu svoj dvorec, da bi bil na straži s svojimi ljudmi in zadržal Rimljane, če bi so pojavili in hoteli prodirati proti Silikanu. Vso zimo so mirno preživeli, si gradili ob vznožju griča svoje koče in na pomlad so začeli obdelovati polje. Oni dan, ko so Rimljani ugrabili Ajkaju sina, jih je vznemiril in poslej so bili sleherni trenutek pripravljeni, da zamenjajo drevo z bojno sekiro. Ko se je vrnil Katmel s posveta v Belenovem svetišču, so dan za dnevom čakali, kdaj pride kralj Prono s svojo vojsko, da bi spet udarili na Rimljane, ki so jim vzbudili nov gnev, moteč jih kot prošlo leto sredi dela v novi domovini. Navdušeni so zato pozdravili kralja Prona in njegovo vojsko, ko so jo dočakali, in želeli so, da bi hitro opravili z Rimljani in se vrnili potem na svoje njive, ki jih je bilo težko jim pustiti v lepem času setve. Kralj Prono je menil, da sami ne morejo v boj, da je treba počakati Epula in njegovo vojske, ki se ne more več dolgo muditi.

Epulovi ogledniki so se zglasili na Medejskem gradišču. Peljali so jih pred kralja Prona in jih je poslušal:

»Kralj Epulo sporoča, da se je utaboril s svojo vojsko ob zgornjem Timavskem jezeru, odkoder bo udaril z vso silo, kakor hitro bo Rimljan poskusil pordirati v naše ozemlje. Velika je naša vojska, a ker ne vemo še, kako so Rimljani močni, želi kralj, da bi se nam že zdaj pridružili tudi Karni in Gali. Na Medejskem gradišču naj bi ostalo le toliko vojske, kolikor bi je bilo potreba za prvo obrambo, če bi sovražnik prodiral proti severu, kar pa ni verjetno, kakor kralj misli, ki je prepričan, da skomina Rimljane po obali in Istri.«

Kralj Prono se je posvetoval z velmožmi in Katmelom in sklenili so, da odpošljejo polovico vojske pod Katmelovim vodstvom Epulu, kralj sam pa da ostane z drugo polovico na Medejskcm gradišču, odkoder bi lahko navalil na sovražnika, ko bi prodirali proti Karusadiju, in udaril legijam v bok ali celo v hrbet. Če bi pa Rimljani le usmerili svoj pohod proti Silikanu, bi jih moral toliko časa zadržati, da bi prispela Epulova vojska in zajela sovražnika, da bi se ne mogel umakniti in bi se moral podati na milost in nemilost.

Katmel se je odpravil s svojimi četami in prišel v Epulov tabor in ob Timavskem jezeru in na Medejskem gradišču so čakali in oprezovali, kdaj ugledajo rimske legije, a Rimljanov ni bilo in ni bilo. Ni se jim mudilo in so tudi čakali in bili zadovoljni, da so v miru izgradili Akvilejo v utrjeno oporišče.

Epulo je poslal izvidnike prav do Natise. Noč in dan jih ni bilo in že so se bali v taboru zanje in se pripravljali, da udarijo, ko so se sredi druge noči vrnili.

»Do Natise smo prišli in ugledali onstran nje mogočen tabor, ki je kakor veliko mesto. Tostran reke nismo videli ne enega Rimljana, pa nas je zmagala radovednost in šli smo ob reki navzgor in ko smo se čutili na varnem, smo jo prebredli in šli med Venete, kjer smo se po njihovo opravili in si izposodili nekaj ovac, katere smo gnali v tabor naprodaj in se ravnali prav tako kakor Veneti, ki jutro za jutrom oskrbujejo Rimljane z živežem. Ovce smo dobro prodali, a po denar smo morali v poseben šotor, kjer nam ga je poštel neki dečko v našem jeziku ...«

»Oso, Ajkajev sin?« so menili Karni s Silikanskega gradišča in bili hudi, kako se je mogel spozabiti in se vdinjati Rimljanom, ki so ga ugrabili, ter so zagotavljali, da se znesejo nad njim, ki je tako hitro zatajil kri svojega rodu.

»Kar nič se ne prenaglite,« jih je miril oni, ki je poročal, in je nadaljeval: »Začudili smo se, ko smo slišali v rimskem šotoru našo besedo. Radi bi izvedeli, odkod je dečko, pa nam je pomignil naj ne bomo radovedni, in razumeli smo, da bi pozneje rad govoril z nami. Nasmehnil se nam je, ko smo odšli, ter zaklical za nami, naj ne zapijemo vseh novcev, ki smo jih dobili za ovce.«

»Pa pridi, da boš tudi ti deležen!« smo mu smeje se odgovorili, zakaj razumeli smo njegov opomin, ki je hotel, da se pomudimo v taboru. In smo se. Ves dan do večera smo popivali, zakaj v taboru imajo Rimljani pijačo, da je veselje. Popivali smo in gledali in šteli ... Pa bi se ušteli, čc bi nas ne bil poiskal popoldne oni dečko. Bil je res Oso. Povedal nam je, da nas je po jeziku spoznal, da nismo Veneti, ker zavijamo Istri po svoje. Ob vinu smo izvedeli njegovo zgodbo in še, da se je po prvih dneh pretkano udal v svojo usodo in se priljubil nekemu bivšemu konzulu Flamininu, ki je sedaj denarničar v taboru. K sebi ga je vzel, da mu služi za tolmača, ko ima opraviti z Veneti. Pravi, da je bahav in se dan za dnem ponaša, kako je nekoč potolkel in strahoval Gale, nad katerimi bi se rad kdaj znesel, ker so ga tožili v Rim in ga spravili ob senatorsko čast ...«

»Flamininus, praviš? Lucius Ouinctius Flamininus? Epulo, ne čakajmo več! Tega vraga moram razčesniti!« je vzkipelo v Katmelu, da so se vsi začudili.

»Potrpi, Katmel, ne ubeži ti!« je dejal kralj galskemu voju, ki je stiskal pesti in se težko premagoval, da je ostal miren, ko so drugi poslušali, ki jih je trenutno bolj zanimalo poročilo, kaj so izvidniki še izvedeli in videli. Poročevalec je to opazil in je važno čakal, kdaj ga pozove kralj, naj nadaljnje. Kralj mu je pomignil in ker je Flamininovo ime tako razdražilo Katmela, je sklepal, da mora biti sila pomemben človek, pa je še govoril o njem.

»Ob senatorsko čast so spravili Gali Flaminina sem rekel, kakor mi je povedal Oso, a ob častihlepje ga niso. Tudi mu niso pregnali sle po bogastvu, o katerem sanja, kakor pravi Oso, da si ga bo nagrmadil v Akvileji — tako imenujejo svoj tabor — ko bodo zavojščili Istre in Karne, češ, da je naša zemlja bogata zlata, kakor so mu pravili Veneti in mu je Oso potrdil ...«

»Bogata, a za nas in nc za Rimljane!« je zahrumelo med vojsko.

Ko se je hrum polegel, so še slišali, kako so Rimljani zgradili tabor, koliko tisoč nasilnikov jo v njem, ki so vsi oboroženi, in še, da čakajo legije Klavdija Marcella, ki je bil prošlo leto že ob Natisi in ga je poslal senat spet v gornje kraje, da bi nadaljeval boje, ki jih je započel z Istri.

»Vse to smo izvedeli in ko nas je pod večer priganjal Oso, naj gremo, smo se delali, kot bi nas pijača čisto zmagala, in nismo marali iti. Tako smo so bili domenili z Osom, ki smo mu prej prigovarjali, naj pobegne z nami, a je menil, da nam utegne v taboru več koristiti in da zato ostane. Prilike za beg bo vsak dan več, je menil, in mogoče bo treba prenesti domov važnejših vesti. No, dobro! Pa smo ga obdelovali z vsemi psovkami, ki so nam prišle na um, in še grozili smo mu, ko je vstal in odhajal. Tudi to je bilo domenjeno. Pa je šel in smeje se govoril s stražo in kazal na nas, ki smo vpili in zahtevali še pijačo. Straža je prišla k nam in se ni zmenila za ponudbo, da bi ji plačali cel vrč, ako nas pusti čez noč v taboru, ko je vino tako dobro. Prijela nas jo in pognala skozi zapadna vrata, koder smo bili zjutraj prišli. Pred vratmi smo se še jezili in hoteli nazaj, potem pa omagovali po poti, dokler smo menili, da nas more straža še videti. Ko nas je zagrnil mrak in smo bili dovolj oddaljeni, smo jo ubrali v ono venetsko selišče, kakor da nas nese veter. No in potem na konje in preko Natise. Ko smo bili že na tostran, je zabučalo v rimskem taboru, kakor ne buči še morje ne, ko ga sredi zime razdivja najhujši vihar. Kaj je bilo, kaj so imeli? Menim, da jo dospel Marcellus s svojo vojsko in so ga pozdravljali.«

Tako poročilo so prinesli izvidniki in Epulu in velmožem in vsej vojski je bilo žal, da so čakali in izgubljali čas, mesto bi kar udarili, doklor niso bili Rimljani pripravljeni.

»Nič ne de in nič se ne bojmo! Še nocoj se odpravimo iz taborišča, da dospemo že v jutranjem somraku do Natise in navalimo na Akvilejo, ko bodo najmanj pričakovali. Mercellovi logionarji pa no morejo biti kaj prida vojščaki, ker sicer ne bi tičali tam za roko, ko so videli, da ni nikjer naše vojske,« jo svetoval Opalo in utemeljeval, kar je predlagal.

»Kaj pravite, velmožje?« je vprašal kralj.

»Prav je govoril Opalo. Tako napravimo, kakor nam jo svetoval,« so bili velmožje Opalovih misli.

»Jaz bi svetoval drugače, se je oglasil Katmel. Pogled mu mrk, glas zamolkel. Še je vrelo v njem. Mislil je samo na Flaminina in na njegovo zlodojstvo.

»No?« je bil kralj radoveden.

»Govori in svetuj,« so dejali velmožje, »da pretehtamo, ali naj poslušamo tebe ali naj se ravnamo po Opalu!«

»Dobro je govoril in svetoval Opalo, velmožje, a kdo nam more biti porok, da niso Rimljani pripravljeni? Reka je med nami in njimi. Navalili bi na Akvilojo, a kaj če bi zašli v past, iz katere ne bi bilo rešitve? Če kdo, sem jaz prvi, ki bi rad končal v trenutku vso rimsko gadjo zalego ob Natisi, a vendar svetujem, da bodimo previdni.

»Kaj naj potem napravimo?« so ga prekinili velmožje.

»Tudi to povem,« je nadaljeval Katmel. »Kralja in vas, velmožje, prosim, da bi tudi to pot pustili mene in moje Gale, naj izvabimo Rimljane iz tabora in čez Natiso. Dovolj nas je, preveč velikega števila čet ne bi kazalo poslati. Po malem izzivajmo Rimljane in jih sproti pokončajmo!

»In če izzoveš vse?«

»Mislil sem tudi na to. Preden gremo, da izzovemo sovražnika, napravimo tako, kot so napravili naši očetje tam v Galiji — priliko imamo. Tudi naši očetje so tako taborili v mogočnem gozdu — Litana se imenuje — in čakali istega sovražnika, ki grozi sedaj nam. Šli so in so vse križem nekaj sto korakov na široko ob robu gozda podsekali drevesa, potem so izzvali Rimljane in kolikor jih ni drevje pobilo, jih je njihovo orožje. To bi svetoval in še, da ne izdamo, kje je naš tabor, podsekajmo gozd kje na jugu ali na severu. Kaj so ti zdi, kralj, kaj menite, velmožje?«

»Pri Belenu, ni slaba tvoja zamisel, Katmel!« so se oglasili prvi velmožje in tudi Opalo je menil, da jo Katmelov nasvet bolji kakor njegov in da ga je treba takoj izvesti.

»Dobro, Katmel. Slišal sem besedo velmož in jaz jo potrjujem. Tako storimo, kot svetuješ!« je odločil kralj.

Na obronkih Karusadija med spodnjim in zgornjim Timavskim jezerom so še isto noč zapelo sekire pesem, ki jo zamolklo odmevala po lesu in plašila zverjad in perjad, nevajeno, da bi ji kdo kdaj kratil nočni mir. Iveri so letele na vse strani, a ko so je začelo zoriti, so jih skrbno pokrivali z mahom, da ne bi vzbudile kakega suma in mogoče celo spomina na usodno Lintano. Tudi zaseke pri drevesih so sproti zadelovali z mahom in ko so opravili svoje delo in ga pregledovali ob zoru, ki je polagoma prodiral skozi mlado zelenje, so bili zelo zadovoljni ter menili, da Rimljani n bodo opazili ničesar, pa tudi če imajo sokolje oči.

»Tako, Katmel! Past je pripravljena, mi se razpostavimo na levo in desno in bomo v zasedi čakali, da udarimo, ako se ti res posreči, kar si zamislil,« je dejal kralj Epulo, ko so potihnile sekire in so se vrnili vojniki v tabor ter povedali, da so opravili svoje delo.

»Upam, kralj, da se nisem motil v svojih računih in da bo današnji dan dan nove slave!« je odvrnil Katmel, odbral najboljšo četo in še krdelo Istrov in odvedli so skozi gosti les nizke karnske konjiče in ko so prišli na plano, so jih zajahali in oddirjali po bliskovo proti Akvileji.

Prostrana ravan se je v mladem jutru vzbujala in ko je posvetilo izza Karusadija solnce in je zablostela kakor posuta s samimi biseri, so dospeli do Natise, odkoder so ugledali rimsko taborišče, in priznati so morali, da izvidniki niso pretiravali, ko so govorili o mogočni utrdbi.

»Prav tam stoji,« je menil Katmel, »kjer smo mi začeli graditi. Nam niste dali miru, tudi vi ga ne boste imeli!« je siknil skozi zobe in pognal konja, da se je vzpel, zahrzal in zdrevel. Drugi za njim. Nič se niso skrivali. Kakor bi bili gotovi zmage, so se bližali sovražniku.

Naseljenci so šc izpopolnjevali okope in nasipe. Obstali so sredi dela, gledali preko reke, kričali. Kakor oživi mravljišče v nevarnosti, tako je začelo vrveti na okopih in nasipih. Delavci so se umaknili gostim stražam in klici od desne na levo in beganje sem in tja je pričalo, da niso pričakovali sovražnika.

»Opalo je imel prav, presenetili smo jih!« je dejal Katmel, ko so se ustavili ob mostu in podrli s svojimi puščicami prve stražnike, katere pa so takoj nadomestili drugi v večjem številu, da bi zabranili predrznim Ilirom, kakor so mislili, priti preko reke.

Katmel jo ukazal delu svojih čet, naj ne odnehajo s puščicami, drugi naj pa kriti vzbujajo videz, kakor bi podirali most.

Na okopih in nasipih vik in krik.

»Hitite, hitite, most podirajo!«

»Legionarji, ne mudite se, udarite nanje, dokler ne pridejo še drugi za njimi!««

»Nad nje, nad nje!«

Skozi vzhodna, pretorijska vrata je pripeketala konjenica in za njo je korakala legija, da je bobnelo. Množica na nasipih je bila vedno večja in vzklikala je Marccellu. Vzklikanje je prešlo v hram in ploskanje in porogljiv grohot, ki se je čul preko reke, ko so videli, da je sovražnik zapustil mostišče in se umaknil za bližnje grmičje.

»Bojijo se, bojijo!«

»Za njimi, za njimi!«

»Konjeniki ne čakajte, legionarji podvizajte, da bomo videli, kaki junaki so Iliri, ki znajo izzivati tako predrzno!«

»Dohitite jih, dohitite in jim pokažite, kaj je rimski legionar!«

Tako so klicali Akvilejci in vzpodbujali svojo vojsko in menili, da bodo priča lepe bojne igre, kakršne nimajo prilike gledati v Romi, kjer se morejo zadovoljiti samo s triumfi.

Legija je prišla čez most, se uravnala v agnien quadratum — široko bojno vrsto — in v navalu sledila konjenici, s katero se je spustil Katmel od časa do časa v prasko in se spet previdno umaknil, a vedno tako, da so Rimljani z novim pogumom udarili za njim, zlasti ker so videli, kako je poveljnik Marcus Claudius Marcellus zadovoljen, da se bo mogel kot pretor — v tej časti je bil poslan v cispadansko Galijo — maščevati za poraz, ki ga je doživel kot konzul. Preko mnogih svojih konjenikov so morali, ki so obležali mrtvi in ranjeni, sovražniki so pa bili le redki. Konji padlih so splašeni drveli preko ravni v vse strani.

»Ob konjenico bomo, če jih ne dohitimo in ne prisilimo v odločilen boj!« so menili tribuni.

»Dohitimo jih in gorje jim bo!« so zagotavljali centurioni in kohorte in manipule so razdražene drle za sovražnikom, ki jih je izvabil že v bližino Karusadija, se češče ustavljal in se končno ustavil na obronkih in se spustil v boj.

»V gozd zaupajo,« je tolmačil Marcellus sovražnikovo predrznost in njegov pogum, »da se lahko umaknejo, ko bodo tepeni!«

»Ne eden se nam ne umakne živ!

»Do zadnjega morajo vsi pasti in plačati predrzno izzivanje!«

»Če se komu posreči, da unese celo kožo, bo pač vedel povedati, da je ne kaže nositi k nam na prodaj!«

»Nekaj jih bomo morali pustiti, da jim sporočimo, naj pripravijo, kar imajo dobrega, ko pridemo v drugič preko ravni, da za vselej osvojimo to zemljo!«

Tako je šlo med legionarji, ki so za trenutek tudi obstali, da se oddahnejo, med tem ko se je konjenica bila s sovražnikom. Oddih je moral biti kratek, zakaj sovražnik je bil ljut. Videli so, da se bori z obupno odločnostjo, ki ji ni mar ne življenja in ne za smrt, in da se zato ne bodo več umaknili. Prepričani, da v prvem navalu strejo sovražnika, so se Rimljani zagnali nadenj. A Katmel je vzdržal napad in ga s svojimi besno odbijal. Sredi divje borbe, ko je že pojemala moč Galov in Istrov, je Katmel ranjen omahnil s konja, ki je obstal ob njem, kot bi ga branil. »V gozd!« je naročil še svojim in se zavlekel med grmičje. Gali so se še nekaj časa z nezmanjšanim pogumom borili, da bi prikrili izgubo svojega poveljnika, potem pa so se nepričakovano umikali v dve strani tik ob posekanem gozdu, le posamezni so previdno iskali rešitve kar po sredi. Rimljani so zmagoslavno pritisnili za njimi in ko je bila večina legije v podsekanem gozdu, so oni, ki so se umikali po sredi in poskakali s konj ter se skušali skrili za ogromnimi hrasti, začeli podirati ob robu podsekana drevesa in že je zahreščalo tudi na desni in levi, kjer so se iz zasede pojavili vsi Istri in Karni. Drevesa so se podirala in podirala in hreščala, a vik in krik in stok je bil glasnejši. Rimljani so izgubili glavo in kdor je le mogel, se je skušal rešiti.

Končalo se je grozno klanje v Karusadijskem lesu. Epulo je ukazal pobrati vse rimsko orožje in ga znositi v taborišče, kjer so hrupno slavili zrnato. Bridka kaplja v čaši zmagoslavnega veselja je bila potrtost Galov, ki so izgubili svojega voja. Oni, ki so videli, kje je omahnil, so šli, da bi ga poiskali in prinesli v taborišče živega ali mrtvega. Vrnili so se brez njega in ugibali, kaj se je zgodilo z njim. Bili so, ki so menili, da so ga zapazili umikajoči se Rimljani ter ga odvedli s seboj, drugi so bili prepričani, da je omagal, iščoč poti v tabor, in zapadel krvoločni zveri v plen, tretji pa so upali, da se je le kako rešil in se še vrne ...

Ko so Rimljani, ki so ušli pogubi, dreveli preko ravni, so nenadoma zaokreniii proti morju, zakaj opazili so, da se pomika od severa nov sovražnik. Prono je prihajal z Medejskega gradišča, odkoder so videli, kako se umikajo Epulove čete, in hoteli sojini v pomoč. Pa niso niti umikajočih se napadli. Medtem, ko so bili zašli Rimljani v past in so zadnji oddelki videli, kako pretkano so jih sovražniki prelestili, so poslali v Akvilejo poročilo in prosili pomoči. Pomožna legija se je odpravila iz Akvileje. Pronovi so jo ugledali in čuteč se prešibke, so se umaknili, preden jih je mogla spaziti.

Sredi ravni se je srečal Marcus Claudius z legijo, ki je bojaželjna hilela, da bi mu pomagala in se s svežimi močmi znesla nad sovražnikom, o katerem so še zjutraj menili, kako lahko ga bo strahovati.

Pretor je dvignil roko in legijo zaustavil.

»Nazaj!« je zaklical. »Prešibki smo. Zvijači smo podlegli. Sovražnik je v gozdu in še na severu imajo močno postojanko, ki nas je zasledovala. Biti mora vseh toliko, da se bomo morali drugače pripraviti, preden udarimo znova nanje. Podcenjevali smo njihovo moč in spretnost. Zato danes nazaj! Strah pred grozoto, ki ji je ušel majhen del moje legije, je nalezljiv, sovražnik je pa skoroda nedotaknjen in razpolaga z neokrnjenimi četami, katerih ne bi zmogli!«

In so se vrnili. Med pomožno legijo jo hrumelo in kakor z zaničevanjem so gledali žalostne ostanke Marcellove vojske, ki se je dala tako slepo izvabiti po sovražniku in se pustila tako poniževalno potolči, ko bi lahko na planem dohitela predrzna krdela in jih prisilila v odkrit boj, v katerem bi morala podleči.

Še večje jo bilo razočaranje v Akvileji. Dopoldne so nestrpno čakali kdaj se vrne Marcellus zmagovalec, ki so mu zamerili, da ni pohitel in pobil sovražnika pred njihovimi očmi. Ko se je razvedelo, v kako zagato je prišel, niso mogli verjeti, da bi bilo res tako hudo, dokler niso videli legije, ki je odhajala v pomoč. Pa so jo bodrili in ji naročali še bolj ognjevito ko v jutranjih urah Marcellovi, naj se znese nad barbari.

Šel je dopoldan, zmagovalca niso dočakali. Minil je poldan in nagibalo se je že proti večeru. Ob nasipih in na bregu Natise se je trlo naseljencev.

»Boj se je zavlekel!«

»Pomožna legija je prišla še pravočasno in pognali so sovražnika kdove kam daleč, če ga niso na mestu zdelali!«

»Na meji države smo bili in v vednem strahu, zdaj se nam ne bo treba več bati!«

Tako so čakali in upali in začeli veselo pozdravljati Marcella in njegove, ko so se v mraku bližali in jih je bilo videti veliko.

»Ujetnike imajo s seboj. Mogoče so zajeli celo kralja. To bo triumf!« so bili glasni in vzklikali. Legijonarji niso odzdravljali. Množica se je čudila, a je tolmačila molk, češ, mogoče je Marcellus padel. Ko je izvedela resnico, jo je objela skrb, bolj temna ko noč, ki je legala na naselbino. Edini, ki je bil vesel v Akvileji ta čas, je bil Oso, Ajkajev sin ...

IX.[uredi]

Mesec se je pomladil in pomlad se je bohotila s svojim zelenjem in pisanim cvetjem ter ob tergestski obali, kakor bi hotela spet pokazati večnonemirnemu in vedno enakomernemu morju, da je kopno lepše od njega, ko dahne ona preko zemlje in izvabi iz nje s svojim čarom novo življenje, ki ga človek in žival težko čakata in sta ga leto za letom nenavoličano vesela.

Kraljica Ena je bila sredi pomladi in ni bila vesela. Čakala je v belem dvorcu Epula, učila Dardana, naj ga kliče, a nista ga dočakala in ne doklicala. Mati Sevna ni znala več novih besed, s katerimi bi tolažila snaho. Ponavljala se je, Eni je pa bilo sleherni dan huje. Kakor ujetnica se je zdela sama sebi, ko ni bilo Epula in ni že toliko časa videla očeta in slišala njegove ljube besede, ki jo je pogrešala kakor otrok kruha. Ne beli dvorec ne morje ne mati Sevna in ne mali Dardan ji niso mogli pregnati domotožja, ki je iskalo očeta zdaj v tihem Silikanskem gradišču v senci mogočnih hrastov, pod katerimi je tolikokrat posedal z njo, učeč jo in veseleč se njene rasti, zdaj je spet krožila njena misel nad Medejskini gradiščem kakor ptica golobica, ki so jo bili odnesli v daleke kraje in porabila prvo priliko, da se je spovrnila, v krogu obletela znano ji streho in se spustila pod njo, kjer je, priklanjajoč so na desno in levo, glasno grulila in oznanjala družini, kako ji je bilo težko po domu.

Tako je bilo z Eno.

Lepega jutra, ko je vso dolgo noč mislila in ugibala, kako bi ukrenila, da bi prišla k očetu in Epulu, je poklical k sebi Empeta. Njega in Krana si je izprosila od očeta, da bi imela v Tergestu med služinčadjo dva domačina, ki bi jima lahko zaupala in se v vsakem slučaju zanesla nanju, ako bi se primerilo kaj izrednega, kar bi rada tajno sporočila domov. Empeto je prišel in se poklonil. »Klicala si me, kraljica, in Empeto jo vesel, da more čakati tvojega ukaza,« je rekel.

»K očetu bi rada in h kralju, zato sem te klicala, Empeto. Ti mi boš pomagal in Kran, vama zaupam. Pripravita vse potrebno za pot in sredi noči, ko bo vse trdno spalo, odjezdimo iz Tergesta na naše Silikansko gradišče. Ko bomo tam, potem me ne bo skrbelo, kako uredimo nadaljnje. Izvedita vse priprave tajno in neopaženo, ker sicer bi izvedela mati Sevna, kaj nameravam, in storila bi vse, da bi mi onemogočila iti na pot, ki se ji zdi v teh časih nevarna. Boji se zame in še bolj za Dardana, zato me je pregovarjala in me zadrževala. Jaz pa moram k očetu, Empeto, moram!«

»Prišla boš, kraljica; vse uredim s Kranom in tajno pripravim, kakor si mi naročila,« je dejal Empeto, se poklonil in odšel.

Pa je prišla vest, kako je porazil Epulo v Karusadijskem lesu Rimljane. Ena se je vzveselila in vesela poslušala kraljico mater, ki ji je ponosna in vsa srečna govorila:

»Vidiš, sokolica moja nepočakana, kako sem prav imela, da sem te tolažila in te zadrževala! Kmalu bo spet mir v deželi, Epulo, strahovalec Rimljanov, ki je že drugič krvavo maščevni se za očeta Ardana, se vrne in z njimi in sokoličem zletite potem neovirano v silikansko gnezdo k staremu sokolu Pronu.« 

Vesela je ostala Ena proko dne in zadovoljna in pela je, da je odmevalo v belem dvorcu, ko da je dahnila tudi vanj pomlad s svojim čarom in pregnala iz njega vso nemirno skrb in črno žalost, ki sta jo redila strah in bojazen. Mati Sevna je poslušala Enino pesem, se smehljala in sama zaze golčala: »No vendar, no vendar si se potolažila, sokolica moja nepočakana!«

Nepočakana sokolica Ena se je res potolažila, zakaj moreča skrb, da se ne bi Epulu in očetu primerilo v boju kaj zlega, jo je minila, hrepenenje po domu pa ji je ostalo in ji zagonetno rastlo od ure do ure, da je težko čakala, kdaj se pogrezne solnce v morje in se užge prva zvezda in za njo nešteto onih, ki ji bodo svetile na pot. Vlekle so se ure, solnce, se je zdelo Eni, da se ne gane na vedrem nebu in s pesmijo, ki jo je pela otroku, ga je priganjala:

Pojdi, pojdi solnce spat
v svoj zamorski čarni grad,
da bo prišel tihi mrak,
s tihim mrakom sen sladak!...

Dardan je poslušal mater, se ji smehljal in smehljaje se zaspal. Tudi solnce se je kakor smejalo v beli dvorec in ožarjalo Eno z vedno medlejšimi žarki in se slednjič udalo njeni prošnji, ki jo je tako sladko ponavljala.

Tiha in mirna je prišla noč in objela beli dvorec in vse tergestsko gradišče in vsnula njegove prebivalce, ki se jim ni bilo treba več bati Rimljanov. Stražo pri vratih sta biln prevzela Empeto in Kran in jo vestno vršila do polnočnih zvezd. Tedaj sta šla, pripravila konje in se ustavila pred dvorcem. Empoto je pritajeno požvižgoval, kot bi se bil izgubil med zidovje drobni slavec in pojemal s svojo pesmijo, polno tihesm hrepenenja.

Ena je čakala pripravljena in ko je zaslišala požvižgovanje, je vzela spečega Dardana v naročje in tiho tiho prihitela pred dvorec, postala za trenutek, se previdno ogledala, jeli vse varno, izročila nato Empetu otroka in se pognala na svojega belca. Ko je bil tudi Kran v sedlu, je prevzel on malega in ga spretno in rahlo položil pred se, da se ni vzbudil, in ga varno oprijemal z levico in pozibovaje ga, je bil ves srečen ob misli, kako se bo lahko postavljal nekoč, da je pestoval prvega kralja Karnov in Istrov ... Še Empeto je zajahal konja, tlesknil z jezikom in odpeketaii so v tiho noč skozi gradišče poti nebeškimi zvezdami, ki so prijazno migotale v sinji višini, kot bi zvedavo gledale in se čudile poznim potnikom, kam se jim tako mudi, da ne morejo počakati zornega jutra in belega dne. Hitro so odpeketali iz gradišča, hitreje so jih nesli konji v položno reber proti Karusadiju, kjer so izginili v temni les po poti, katero so hodili — oni iz doline Mrzle reke in izpod Okre, ko so prihajali in tovorili k Timavu svoje blagot, pa je zapadla v plen krvoločnemu risu, ki se je z žarečimi očmi pognal s hrasta nanjo, in zavekala je kakor otrok in že utihnila. Čim globlje so bili v lesu, tem strahotnejša je bila tihota, v katero so se oglašali in gubili hrzanje, rezget in topot konj, ki so spenjeni dreveli, da jih ne zatečejo volčje, grozotno zavijajoči v temo, in jim ne zastavi poti medved, ki se je mrmraje vzbudil in lomastil po lesu, da se je lomila suhljad pod njim in šumelo staro listje, po katerem je brodil. Nič se ni vznemirjala Ena, pogumno je brzdala konja in zdai zdaj pogledala na Krana, kako drži Dardana, se nasmehnila v priznanje in šlo je naprej in naprej in ko je začelo pošumevati listje po drevju v rahlem vetru, se je les redčil in videli so, kako rdi nebo nad Okro. Prvi žarki so planili izza nje, ko so se kenji umirili in nihče jih ni več priganjal. Zlagoma so prispeli po vijugasti poti v dolino in se ob Mrzli reki bližali Silikanskemu jezeru ...

V ranem jutru se je vzdramila v tergestskem kraljevem dvorcu mati Sevna in je vstala in se napravila in šla, da pogleda kakor sleherni dan najprej malega Dardana in ga poljubi na njegova rožna ličeca in rdeča usteca, ki so še v snu prehajale v sladek nasmešek, katerega se ni mogla nagledati in je bila ob njem vsa srečna. Stara je bila kraljica Sevna in se je glasno z besedami veselila vnučka. Pa je nenadoma obmolknila in zavzdihnila in se z drhtečimi rokami prijela za srce, kot bi jo kaj zbodlo in neznansko zabolelo. Tudi glas ji je drhtel, ko je začela znova govoriti, in oči so se ji od besede do besede sproti bolj solzile, da si jih je morala otirati.

»Belen vsevišnji, ali se mi je sanjalo ali je bila resnica. Sredi noči je moralo biti, ko se mi je zazdelo, da slišim konjski topot, ki se je spočetka glasno razločil, potem pa ginil v daljavo in zamrl. Jeli prišel spet Epulov sel z novimi vestmi in pozdravi in se vrnil? Ne, ni bil sel. Če bi bil sel z vestmi in pozdravi, bi bila Ena že pri meni in mi vesela vse povedala ... Sanje so bile. Sanje, hude, grozne sanje!... Ali nisem stala na vratih in gledala, kako je prijezdil mož moj kralj Ardan? Kri mu je lila s ponosnega čela čez oči, sokolje oči, ki so bile moja sladka ljubezen in sreča. Ni me pozdravil, samo kriknil je: »Nič ne vidim! Kje si, sokolica moja, kje si, drago moje, sokolič moj? In ali nisem tedaj razprostrla rok, da ga po tolikem času objamem, in tudi kriknila: »Ardan!« Pa se je bridko nasmehnil in preden sem mogla k njemu, je izginil žalosten, žalosten ... Joj, joj!...«

Sevna je odšla, da pogleda sokolica Dardana in zabi ob njem na težke, mučne sanje. Družinčad, ki jo je srečevala, se ji je tiho poklanjala in se spogledovala, se ustavljala in pritajeno šepetala, ko je bila mimo. Čez trenutek je vstopila Sevna v Enine prostore in obupen, ihteč krik je odmel po belem dvorcu:

»Nič ne vidim! Kje si, sokolica moja, kje si, zlato moje drago, sokolič moj? ...«

Rahlo je pošumevalo listje v lipah na Belenovem otoku, kot bi pozdravljalo prihod mladega solnca, ki se je prismejalo izza zelene Okre in pozlatilo jezerske valove, na lahko prelivajoče se v jutranjem hladu. Žrec Seko je prišel iz svetišča in obstal pod lipami ob pristanišču, kjer je pričakoval sleherno jutro, li ne pride kdo, ki bi mu prinesel vesti, kako vlada na jugu bog Ileso. Glavo je nekoliko nagnil, zaslonil desno uho z roko, ki jo je vzbočil v školjko, in poslušal. Ko je ugotovil, da prihaja konjski topot od vzhoda, je zasenčil oči in se vprašal:

»Ali prav vidim in prav razločim? O Belen, ne motim se, se imam dobre oči! Ena, kraljica Istrov in Karnov, prihaja. In onadva, ki jo spremljata? Videl si ju že, Seko, le kje, kje? V svetišču? Da, tudi. A kdo bi bila, kdo?... Bliže so, konje so ustavili, čoln bi radi, da se pripeljejo na ostrvo? ... He, Plunko,« je zaklical proti svetišču in ko se je izza njega pojavil mlad svečenik, je nadaljeval — »odveži, odveži večji čoln, glej na obrežju čakajo, da se poklonijo Belenu!«

Plunko je odvezal čoln in veslal proti bregu, stori žrec je pa dalje ugibal:

»Kdo, le kdo bi bila onadva? Epulo ni ne oni na desni ne oni na levi. Epulo je na Karusadiju pri vojski. Tudi velmožje, ki vse poznam, so tam doli. Čakaj,« — udaril se je ob čelo — »e, stara stara glava, seve, seve! Empeto in Kran sta, zvesta, vdana in preizkušena Enina služabnika ... No, glej, Plunko je pristal! Ne vstopijo vsi trije? ... Pač, trije. O Belen, bodi mu dober, otroka ima Ena s seboj!... In Kran bo ostal tam? ... Ostal, vprašaš? Saj mora. Kdo naj sicer gleda na konje? ... Glej, Seko, glej, Ena se ti je nasmehnila! Bridek se mi zdi nasmeh, nič več ni ono vesele mladosti v njem, a lep je še vedno, kakor je lepa Ena ...«

Plunko je pristal s čolnom, Seko pa je razprostrl in dvignil roke in pozdravil:

»Kraljica Istrov in Karnov, pozdravljena, pozdravljen, kraljevski otrok, prvič na Belenovem ostrvu!«

»Pozdravljen, Seko, veliki žrec!« je odvrnila kraljica. »Glej, prišla sem, da žrtvujem s sinom svojim malim Belenu, ki naj mu bo dober. In še bi rada govorila s teboj, modri ugodnik Belenov, in poslušala tvoj svet. V tihi noči o polnoči sem se pripravila in neopaženo izginila s sinom iz tergestskoga dvorca. Zvesti Empeto in dobri Kran sta mi pomagala. Po kralju, ljubem pridrugu mojem, mi je težko in za očeta se bojim in sem v skrbeh. Pri obeh bi bila rada, obema bi stala rada ob strani in jima stregla in, če bi bilo treba, se tudi bojevala ob njuni strani, da bi vzbujala pogum v naših vrstah, ako bi klonile ... Premisli, Seko, sem li delala prav in kaj naj storim ...«

Seko je poslušal in molče vzel mladega sokoliča Dardana v roke in vstopili so v svetišče. Ko se je dvigalo z žrtvenika kadilo, je žrec dvignil tudi otroka proti Belenu. Ginjen je bil, oči so se mu orosile in drhtel mu je zamolkli glas, ki je prosil:

»Belen, prvič je pred teboj kraljevi otrok Dardan, upanje naše in porok velike prihodnosti Karnov in Istrov, ki jih bo združene vladal in vodil. Bodi mu dober! V letih njegovih detinskih čuj nad njim, Belen, da bo rastel kakor hrast, zdrav in trden, v mladca in moža, ki bo častil tebe in v zemlji svojih očetov živel njeni svobodi! Belen, sliši in usliši me, bodi mu dober zdaj in vse čase!«

Tako je prosil žrec in ko se je obrnil in izročil Eni otroka, ji je rekel:

»Ena, kraljica, svetoval bi ti: vrni se v Tergeste, a porečeš, da sem krut in ne umem srca, ki ljubi. Svetoval bi ti, ostani s sinom, sokoličem malim, na silikanskem rodnem gradišču in čakaj, da se vrne otec z Medejskega gradišča in z njim Epulo s Karusadija. Pa porečeš: čemu potem moj nočni beg in dolga pot? Razumem in zato svetujem: pojdi, le pojdi v Silikonsko gradišče, odpočij se in ko se odpočiješ, pusti sina Kranu in ženskam v rodnem dvorcu, z Empetom pa odjezdi na Medejeko gradišče, da pozdraviš očeta in objameš Epula, če mu bo dovolil Heso, da lahko pride k svoji grlici, ko izve, da je priletela v njegovo bližino. Potem se pa ne mudi tam, koder vlada Heso, ki neti ogenj besnega sovraštva in se ne zmeni za rahla srca!«

»Zahvaljujem se ti, Seko, za tvojo besedo. Umeš me in tvoj svet je dober. Sprejemam ga in po njem se bom ravnala. Belen nam bodi dober!«

Tako je rekla Ena in zapustili so Belenovo svetišče in odšli pod lipami v pristan in Empeto in Plunko sta odveslala s kraljico in Dardanom proti bregu, kjer je Kran gladil konje in govoril z njimi:

»Le počakajte, konjiči, pridni ste bili, hitro nas nosili, na gradišču se zato nazobljete rumene pšenice, da bo veselje! Vidite, že gre kraljica, le lepo mirni, kmalu bomo doma!«

Čoln je pristal. Kran je pustil konje, stopil k bregu in pomagal z Empetom kraljici na suho. Preden je zaveslal Plunko s čolnom proti ostrvu, so bili že v sedlih in pognali konje, ki so jadrno vzdirjali preko ravni proti Silikonskemu gradišču, katerega niso že lep čas videli in jih je zdaj v jutranjem solncu tako prijazno pozdravljalo in vabilo izmed zelenja v višini, da so vzžarele Eni oči in je bilo Empetu in Kranu, da bi se kar smejala in z glasnim vriskom opozorila starega Adnamata nase, ki ju pač ne pričakuje in bo začudeno pogledal, ko bodo jezdili v reber in ju prepozna.

X.[uredi]

Stari Adnamat se je ob gradiščnih vratih res začudil, ko je prepoznal rane jezdece in jih sprejel in pozdravil. Svojega začudenja ni utegnil razodeti z besedo, zakaj kraljica je bila od dolge ježe utrujena in mudilo se ji je z malim v dvorec, da se odpočije. Ko so bili mimo in so se zbrali mladci čuvaji okoli njega ter bili radovedni, kaj je prignalo Eno v rodno gradišče, jim je odgovoril:

»Kaj jo je prignalo, vprašate? Toisto bi vas vprašal jaz, zakaj nič mi ni povedala in nič ne vem. Neugnana je bila svoje dni in neugnana je ostala. Če si je ubila kaj v glavo, je morala izvršili. Pravil sem vam že in nekateri ste bili sami zraven, ko nas je pred letom spravila v nevarnost, da bi bili kmalu radi nje ob življenje. No, topot nismo krivi mi, če ima spet v mislih kaj posebnega. Kralj nam ni ničesar naročil, da bi se morali bati. Empeto in Kran naj skrbita za svojo glavo in Tergeščani naj si jo belijo, ako bi se kaj primerilo. Mogoče se pa ob Katmelu spomni, da ni varno v času, ko je bojni bog Heso na pohodu, meni nič tebi nič potovati, kamor bi se komu poljubilo. Pa ženska je ženska, svoj prav ima in izmodriti jo more samo nesreča, ko jo žalne! Ne rečem, da bi naša kraljica Ena ne bila modra, in tudi nesreče ji ne želim, le da bi bila bolj previdna, to bi ji svetoval, zakaj neprevidnost je često mati zle nesreče, katero naj Belen dobrotno odvrača od Ene na vseh njenih potih!«

»Tako, Adnamat, sedaj vemo toliko, kolikor smo vedeli prej, ko smo jih ugledali!« so se zasmejali mladci.

»Ako hočete vedeti več, poiščite Empeta in Krana!« jim je vrnil glasno.

»Mene ni treba iskati, Adnamat, in Empolo mi je dejal, naj ti povem, da tudi pride, ko opravi s konji!« se je oglasil Kran, prihajajoč od dvorca.

Adnamat se je okrenil in ko mu je stisnil Kran roko, ga je minila nejevolja.

»Mi o volku, volk iz lesa!« je dejal Kranu, ki mu je obdržal roko in jo zadovoljno tresel, da bi mu pokazal, kako ga je vesel. »Zdaj pa povej tem mojim mladcem, ki jih je sama radovednost, kaj vas je prineslo domov v naše gradišče?« je še rekel, ko mu je izpustil roko.

»Kaj nas je prineslo, bi radi vedeli?« se je obrnil Kran k stražarjem in ko je za trenutek obmolknil, kakor bi pomišijal ali naj jim pove, se je kratko odrezal: »Konji!«

»Zdaj veste vse! Dobro si jih ugnal, Kran, in jim vrnil mesto mene!« se je zdaj zasmejal Adnamat in potrepljal Krana po ramenu.

»Drugače bi ga vprašal, pa bi bil tudi Kranov odgovor tak, da bi res vedeli, kar bi radi. Tebe je potegnil, tebe, Adnamat!« so se branili.

»Če sem pa jaz zastavil vprašanje nalašč tako, da sem položil Kranu odgovor na jezik?« se je hahljal Adnamat in še oči so se mu smejale, ko je pomežiknil Kranu, češ, to sva jih! ...

»Kraljica hoče k očetu,« je povedal nato Kran in pomignil Adnamatu in oddaljila sta se od vrat in hodila ob obzidju. Kran je govoril, Adnamat ga je pa samo poslušal in zmajeval z glavo, iz česar so sklepali stražarji, ki so ju gledali, da Kranove vesti ne obetajo nič dobrega.

Pa so zagledali Empeta. Z velikim vrčem je prihajal. Dva sta mu skočla naproti, da bi mu vzela breme, ki ga je bil očividno vesel, zakaj s smehom ju je sprejel in se delal, kakor da se ju otepa.

»Žejne žolne, ali ne morete počakati, da vam ga sam prinesem? Ali mislite, da toliko mero sam izpraznim? Le nosile ga, a prvi mora nagniti Adnamat, potem pridete drugi na vrsto! Dobro, da vas je vsaj ob vratih nekaj, ko je v gradišču vse tako prazno, da je kar dolg čas! Kamor pogledaš, same ženske! Resnično, človeka mora biti sram med njimi in redkimi i betežnimi starci in deco! Nič vam ne zavidam slave stražarjev na varnem, zakaj težko že čakam, da vas zapustim in odjezdim s kraljico na Medejsko gradišče, kjer bo kaj več življenja. Samo če ni stara Kara zamotala vseh niti, ki so bile tako lepo spredene in naravnane! Prva ženska je bila, ki smo jo srečali. Iz dvorca je prihajala in kraljica jo je zaustavila in morala je z njo. Gotovo bi rada slišala še njen svet, preden odide. Da bi ji le preveč črno ne govorila in je ne oplašila!... Tako, zdaj smo pa skupaj! Admanat, Kran, le bliže, če si hočete poplakniti grlo z metlico!« je zaklical Empeto, ko so prišli do vrat, kjer so ga obkolili vsi stražarji in onadva sla se tudi približala in ob vratih je zavladalo glasno veselje, polno šegavosti, ko je krožil Empetov vrč iz roke v roko in razvnemal srce in besedo.

Kraljica Ena je bila med tem prišla v svojo dekliško sobo. Milo se ji je storilo, ko je videla, kako zapuščena je in kakor izrezana, in zajokala bi, a Dardan, ki ga je držala v naročju, jo je tako lepo glodal in se ji smehljal, da jo je minila tiha otožnost. Zibaje otroka — sama ga je hotela prvič uspavati v rodnem dvorcu — mu jo žgolela, kakor da jo razume:

»Vidiš, sinko zlati moj, tod so tudi mene pestovali, tu sem se igrala in spančkala in sanjčkala. Zaspančkaj in zasanjčkaj tudi ti, dragec moj, aja ... aja ... aja ... O, ko bo konec krvavih bojev in bo mir zavladal v deželi in boš vzrastel, tod se boš igral in stari oče te bo vesel in jahal boš na njegovem kolenu in potem te posadi k sebi na konja in hoip, hop, hop, pojde v dolino in čez Karusad v Tergeste v beli grad in očka in mamica in stara mati te bomo veseli junaka sokoliča, ki je z junakom sivim sokolom prilete l... Aja ... aja ... aja ... In boš še rastel in boš junak in boš zavladal zemlji od Tula do Nesakcija, junaški sin junaškega očeta, aja ... aja ... aja ...«

»Aja, aja, aja, lepe reči ti mati baja, jaz bi ti ne mogla takih!« je momljala sama zase stara Kara, ki je čakala kraljico v dvorani, gledala Belenov kip ob žrtveniku in poslušala besedo za besedo, skomigajoč zdaj z rameni, zdaj resna, kakor bi pomišljevala, se li izpolni materina napoved, zdaj spet ji je preletel obraz bridek nasmeh in mrzlično je zasukala in potresla roke v znamenje, da materi kraljici ne veruje, ko so njej njeni čari pokazali prihodnost vso drugačno ...

Kraljica je utihnila. S sladkim nasmeškom krog ustec ji je Dardan zaspal v naročju in rahlo ga je odložila, da se ji ne bi zbudil. Ko je ležal na postelji, je obstala ob njem in ga ljubeče gledala. Misel, kako jo bo nebogljenček iskal in se jokal, ko ga bo za nekaj dni prepustila tuji oskrbi, jo je vso prevzela in zadržala ob njem. Najrajši bi ga vzela s seboj še na Medejsko gradišče, da bi ga videl oče in ga bil Epulo vesel.

»Zdaj pa kar lepo ajaj, sinko moj, da se pomenim s staro Karo, kaj mi bo ona svetovala!« je dahnila v otroka in ga še poljubila ter po prstih odšla do vrat, ki jih je tiho odprla, za trenutek postala, da je malega še enkrat objela s pogledom, nato pa zaprla za seboj in vstopila v dvorano.

»Je zaspal?« jo je vprašala Kara.

»Zaspal. Dolga pot, zrak ga je prevzel ... Belen čuj nad njim!«

»Čul bo Belen nad njim in nad teboj, kraljica, dasi le čakajo težki časi, ki bi jih rada zaustavila, če bi mogla, a kar je Usod določil, se ne da spremeniti. Mislila sem kajkrat nate, vedela sem, da prideš, in rotila sem Usoda in ga priklicala ...«

»In kaj mi poveš?« je vprašala Ena, ki je bila sedla na klop nasproti Kari, položila roke na mizo in jo pričakujoče gledala.

»Ko sem kuhala in žgala preroška zelišča v svoji koči, glej, je prišel Usod in me prijel za roko in me vodil s seboj. Dolgo sva hodila, kakor bi šla na visoko goro, in poleni mi je zmanjkalo pod nogami tal in bilo mi je, ko da hodiva po sami mehki megli. Ves čas nisem ničesar videla, šele, ko mi je Usod rekel, naj gledam, sem videla. Pred menoj je bila kakor na dlani zemlja in razločila sem vse kraje in gradišča in stopila sem lahko, kamor se mi je zahotelo. Mislila sem nate in šla sem v tergeslski dvorec, a v njem nisem našla ne tebe ne kralja in ne malega, povsod sem srečevala le neznane ljudi. Stopila sem nato, kakor misel je šlo hitro, v to naše gradišče in v dvorec, kjer sem te našla. Sama si bila z otrokom, ki se je igral z lokom in govoril o čudni, krvoločni zveri in pravil, da jo mora zadeti, ker bi sicer vse pokončala ... Toliko vem zdaj povedati, kar setliče tebe in tvojega otroka. Rekla sem ti že, da bo čul Belen nad vama, drugega me ne izprašuj, ako si hočeš prihraniti prezgodnjo žalost!...«

»To pa te še lahko vprašam: ali smem na Medejsko gradišče?« bi z negotovim glasom rada vedela Ena.

»Snteš in vrneš se, kakor si slišala, zakaj otrok se ti zdaj še ne igra z lokom in tudi govoriti še ne zna,« je odvrnila Kara in Ena je bila zadovoljna z najbližjo prihodnostjo, ki se ji je ni treba bati.

»Zdaj pa pojdiva pred dvorec, da se oteščava! Lepše je zunaj v jutranjem solncu pod zelenimi hrasti, kjer mi še poveš, kako je s Katmelom, o katerem si mi povedala, ko sem te zadržala, prihajajočo iz dvorca, da je tu in da ga hodiš lečit,« je pozvala kraljica Karo in mimogrede naročila, s čim naj jima postrežejo.

»Meni ni treba nič, kraljica. Nisem, da bi ti delala pri jedi druščino. Katmel ti bo znal o sebi več povedali sam, jaz ti le to rečem, da so ga Rimljani huje zadeli, kakor pa ti pred letom. Čudila sem se, kako je mogel vzdržati, da ni izkrvavel. Potrudila sem se z njim in mislim, da so ga moji leki rešili. Priti pa bom morala še in še bova lahko govorili, ako prej ne odideš, ko te tako vleče k očetu in k Epulu kralju, kar je prav in ti ne svetujem, da bi odlašala!...«

Ena jo je hotela zadržati, a Kara se ni dala pregovoriti. Poklonila se ji je in odšla. Ena je izpod hrastov gledala za njo in ko je sedla za kamenito mizo in so ji prinesli toplega mleka, belega kruha in sladke strdi, se je spomnila svojih družic in poslala ponje, hčere velmož, da bi ji drugovale kakor nekdaj in ji s pesmijo krajšale čas. One pesmi o Menelaju in lepi Heleni se je domislila in rada bi jo še slišala ...

Prišle so družice, poklonile so se ji in po vrsti jih je pozdravljala, se čudila mlajšim, kako so vzrastle, vrstnicam pa zagotavljala, da so lepše, nego so bile, pa jih izpraševala, če težko čakajo, kdaj se povrnejo mladci iz boja. In še jim je priznala, da se jih je v Tergestu često spominjala in da ji je bilo dolg čas po njih, ki jih je bila vajena od malega. Družice so spočetka samo odgovarjale, ko pa so videlo, da je kraljica prav tako ljubezniva kakor prejšnje čase, jih je minila ona tipajoča bojazen s čudno zadrego, ki veže jezik, in zagostolele so in ščebetale kakor lastovke veselo, kadar priletijo v mehkotoplem pomladnem jutru preko morja in najdejo pod starim krovom svoje staro gnezdo prav tako, kakršno so pustile v pojemajočih jesenskih dneh.

»Po vaši pesmi mi je bilo tudi dolg čas. Zapojte mi, kakor ste mi včasih pele! Rada bi slišala spel vaš srebrni glas, ki se je tod razlegal, kakor bi prišle vile iz planin in bi rajale pod našimi hrasti veselo svoje kolo,« je zaprosila kraljica, da bi ob pesmi zasanjala v svoja mlada leta in v bežnih trenutkih preživela ves njihov čar, ki se ji je zdel že tako daleč, daleč ...

»Zapele bi, kraljica, a kaj, če s svojo pesmijo vzbudimo malega sinka tvojega?« so oklevale.

»Če ga vzbudite, ga boste pestovale!...«

»O, potem pa zapojmo in pojmo, dokler ga ne vzbudimo!« so bile vesele, zakaj rade bi že videle Dardana, da bi mogle ugotavljati, komu je podoben: materi Eni, očetu Epulu ali staremu kralju Pronu.

In so zapele in pele vse pesmi, ki jih je želela slišati Ena. Tudi pesem o lepi Heleni so ji pele in čudno, lepša se ji je zdela in bol j kot nekoč se je zamislila vanjo in nič ni bila huda na lepo kraljico in zalega Trojanca, pač pa je zamerila Menelaju, kako je mogel biti po desetih letih tako krut. In še se ji je spovrnil spomin na ono razmišljanje, ko se je bala za Epula in se ni mogla otresti misli na neznanega Gala, ki ga je ranila, ko ji je zastavil pot. Nasmehnila se je ob tem spominu, ki jo je tako čudno prevzel, in skušala je z mislimi drugam, a ni ji uspelo. Kakor vešča okoli luči, kakor golob okoli gorečega doma, tako so ji krožile misli in vzporejale njo s Heleno, Epula z Menelalera in Katmela s Parisom ...

»Kaj naj le to pomeni?« se je vprašala. »Ali je spomin zato tako živ, ker je Katmel blizu in je mislila, kako bo, ko bo prvič govorila z njim sama, z njim, ki je kakor okamenel, ko jo je prepoznal na Medejskem gradišču, in je bil tih in zamišljen, ko jo je na onem posvetu velmož v rodnem dvorcu zasnubil Epulo, in je bil v Tergestu na svatovskem piru, kakor bi prišel na stravo ...

Gledala je družice, poslušala njihovo pesem in zamaknjena v spomine, ni opazila, da se je bližal iz dvorca galski voj Katmel. Ves bled je bil, kolikor mu je bilo videti obraz, ki je bil povezan, ob palici je šel in z levo roko si je držal prsa. Pevke so ga ugledale in se zmedle, zakaj nekatere so obmolknile, druge so se spogledale in si pokimale, češ, pojmo kar naprej, a pesem jim je kakor obnemogla in je tiho zamrla.

Tedaj se je kraljica zdrznila iz svojih spominov, se okrenila in pred njo jo stal Katmel.

»Oprosti, prejasna kraljica, da sem se približal, ne da bi me klicala in želela. Mogoče niti zame nisi vedela, ki sem gost v vašem dvorcu po volji očeta kralja. Izvedel sem, da si prišla, in ko sem zaslišal petje tvojih zalih družic, mi ni bilo mar za bolečine, prišel sem, da se ti poklonim, vdan gost, gostiteljici svoji kraljevi!...

Kraljica mu je dala roko.

»Pozdravljen, junaški voj Galov in naš zvesti zaveznik in ljubi gost, ki ti želim, da bi kmalu ozdravel in se mogel maščevati za rane, katere so ti zadali Rimljani! Ob prihodu v ranem jutru sem že zvedela, da si naš gost, in obiskala bi te, da nisi prišel, zakaj skrbelo me je tvoje stanje in še rada bi vedela, kaj bi mi povedal o Epulu, kralju in možu mojem, in o očetu, ki ju kanim jutri zarana obiskati,« je odzdravila in mu velela, naj sede.

Iz dvorca je zajokalo.

»Dardan, Dardan se je vzbudil!« so bile družice vesele.

Kraljica se je nasmehnila. Vedela je, kaj bi rade, pa jim ni branila, ko so jo prosile, če smejo k njemu, da bi ga pestovale in utolažile.

Katmel in Ena sta ostala sama. Mlado listje je pošumevalo nad njima in solnčni žarki so se kradli skozenj in se upirali na kamnito mizo, kakor bi se sulo nanjo žolto zlato.

»O Epulu kralju in o očetu bi rada kaj vedela, kraljica? Neznansko dolgo se mi zdi, da ju nisem videl. Epula izza onega jutra, ko sem izzval Rimljane, ki jih je, kakor sem slišal, porazil, da bodo pomnili. Mene so tik pred bojem v Karusadskem lesu oplazili in onesvestil sem se. Ko sem prišel k sebi, sem slišal krik iz bližnjega lesa. Hotel sem planiti, da bi šel in se dalje bil, a v glavi mi je šumelo, preko lica mi je zevala rana v strnjeni krvi — sovragov meč je zdrsnil ob šlemu — in še pod rebri me je neznansko žgalo. Kar sem nameraval, oni dan nisem dosegel, zato sem si hotel rešiti življenje in plazil sem se mukoma med grmičjem in se privlekel končno do neke mlake, okoli katere so se pasli konji. Med njimi sem zagledal tudi svojega rjavca, ki jc preplašen moral zdivjati in zdreveti iz bojnega meteža, ko sem padel z njega. Poklical sem ga in zvesta žival je zaigrala z uhlji, zarezgetala, kakor bi se srečna in vesela zasmejala, in že me je zagledala in pritopotala k meni ter sklonila glavo nad me, kakor bi hotela videti, kako mi je. Pogladil sem jo po glavi, zbral vso moč, se oprijel za njen vrat, se spravil na noge in potem v sedlo. In rjaveč me je prinesel, sam ne vem, kako in ne kdaj, na Medejsko gradišče. Ko sem se vzdramil, je stal ob meni kralj Prono, tvoj oča.«

,Hvala ti, Katmel,' je rekel, ,da si tako prelestil Rimljane! Prav vse se je zgodilo, kakor si bil ti zamislil boj. Epulo je sovražnika tako potolkel, da so njegovi žalostni ostanki bežali kakor brez glave in se niso upali niti ojačeni z novimi, svežimi močmi postaviti se proti mojim četam, s katerimi sem bil na pohodu, da bi udaril nanje od strani. Ko smo se vračali v gradišče, smo te našli nedaleč spodaj v ravni nezavestnega in ob tebi tvojega konja. Pobrali smo te in spravili v dvorec in te skušali oteti. Belen ti je dober, vračevo delo ni bilo zaman. Kak dan ostaneš tu, a ko se boš čutil, da bi zmogel na pot, te spremijo moji mladci na Silikansko gradišče, kjer boš na varnem in se v miru do konca pozdraviš. Tu na Medejskem gradišču menim, da ne bomo več dolgo v miru čakali sovražnika, ko nas je videl!'

Tako mi je govoril kralj in da ne bom v napotje in povzročal nepotrebnega posla, ko je bilo treba misliti na boj in biti sleherni trenutek pripravljenim na sovražni napad, sem drugi dan poprosil, da bi mi dal kralj spremstvo, in prišel sem v Silikonsko gradišče in sem vesel, da sem dočakal tukaj tebe, prejasna kraljica. Na Medejsko gradišče pojdeš. O, kako rad bi te spremil tja doli in se spet uvrstil v kraljevo vojsko in se maščeval, maščeval!...«

Mirno je pripovedoval, ob zadnjih besedah se je razvnel in obmolknil, kakor bi ga rana nenadoma z vso močjo zaskelela in bi omagal. Globoko je zadihal in se oddahnil, oči pa so mu žarele v čudnem ognju, ki je spajal v sebi srečo pritajene ljubezni in srd in gnev. Srečnega se je čutil, da je mogel gledati Eno in govoriti z njo tako sproščeno lahko, kakor ni pričakoval in si ni doslej nikdar upal, misleč na ono prvo srečanje, o katerem ni nikomur povedal in je spoznal, da tudi kraljeva hči ni ne prej ne slej omenila onega dogodka nikomur. Zakaj, se je že večkrat vprašal in tolmačil si je njeno tajno za naklonjenost in bil vesel.

»Тudi jaz se ti zahvaljujem za pomoč, ki si jo izkazal naši zemlji, glej, in za kri, s katero si jo orosil in zvezal z njo za vse čase, ti njena kraljica se mora oddolžiti, zakaj tvoja žrtev je vredna kraljevega plačila!...«

Tako je rekla kraljica Ena in je vstala in je stopila h Katmelu in se sklonila k njemu, mu položila rahlo svoje nežne roke na glavo, jo zaokrenila in mu dahnila na čelo — poljub, ob katerem jevzdrhtel in jo pogledal tako vdano kakor tedaj, ko jo je prosil, naj sproži še drugo puščico in ga zadene v srce ...

»Kraljica, za tako plačilo mi ni žal, da me je ranil rimski meč. Pri Belenu ti prisegam, da mi bo spomin na to tvoje plačilo svet vse čase, zakaj verujem, da moram po njem ozdraveti in preboleti vse rane in še služiti tebi in tvoji zemlji. Želela si mi, da bi kmalu ozdravel in se maščeval za rane, katere so mi zadali Rimljani. Mislila si rane, katere vidiš. Tudi te zaslužijo maščevanje, a zadali so mi še drugo rano, ki je krvavela in še vedno krvavi. Samo tedaj, ko sem tebe prvič ugledal — odkrito bom govoril, kraljica, in upam, da mi ne boš zamerila — sem v sladkem upanju, ki mi ga jo vzbudila tvoja nebeška prikazen, pozabil na rano, katero sem prinesel iz rodne zemlje ...«

»Govori, Katmel, poslušala te bom kakor sestra!« je sladko spregovorila Ena, ko je obmolknil, kakor bi čakal njenega odgovora in se hotel prepričati, jeli je ni užalil s svojo besedo, ki ji je povedala, da jo jo vzljubil, ko še ni vedel, kdo je in komu je namenjena.

»Poslušaj me, kraljica, mogoče se mi zaceli tudi ta rana ob tebi, ki si tako dobra. Pred leti, ni jih dosti, a zdi se mi, kakor bi bilo že davnos davno, sem bil srečen kakor Epulo lansko pomlad. Ekritusira, hči starejšine našega plemena, mi je bila namenjena, pa so prišli Rimljani s konzulom Lucijem Kvinktijem Flamininom in v krvavem boju smo podlegli. Ekritusiro je dobil Flamininus v svoje roke in vdala so mu je tako zelo, da se je z njim vred rogala bolesti, ki ji je zapadel naš rod. Bila je priča in se smejala, ko jo v svojem taboru obglavil starešino našega poslanstva, ki je prišlo k njemu, da bi ga prosilo, naj bi ravnal milo z zavojevanim narodom. Kakor pobesnel sem, ko sem izvedel, kje je Ekritusira in kako je z njo. Tolažil me je njen oče, tolažili so me velmožje, a v zemlji, kjer me jo izdalo najdražjo bitje, nisem hotel več ostati in zbral sem vse one tisoče, ki bi radi živeli v svobodi, in prišli smo čez Alpe v vašo zemljo, kjer sem ugledal tebe, prejasna kraljica, kot prvo hčer te zemlje in ostrmel. Nadaljnje ti je znano, samo tega še ne veš, kaj me je tako gnalo, da sem izzval Rimljane oni dan in jih prisilil v boj, v katerega, menim, bi se sicer še ne upali. Naši ogledniki, ki so se pritihotapili v Akvilejo, so prinesli vest, da so videli v taborišču onega zlodejskega Flaminina. Glej, ko sem to slišal, mi je zakrvavela ona rana, kakor bi bila sveža, in vse gorje, ki sem ga moral prestati, je na novo oživelo in nič drugega nisem mislil, nego da bi mi prišel oni zverski človek pod roko in bi se maščeval, maščeval! Ni ga bilo in zato mi je težko in bi rad, da bi že skoraj prebolel te nove rane, zakaj dokler še živi ta rimski volk, ne bom imel miru. Bogovi, ki vodijo našo usodo, so pripeljali v vašo zemljo mene in njega, ki ga mora doleteti kazen, kakršno je zaslužil!...«

»Ubogi Katmel,« je sočustvovala Ena, »pozabi na vse težko in bridko, ki si ga prestal, in upaj, da ti v naši zemlji vzide solnce lepših dni, ko se Heso naveliča krvi in bodo morali Rimljani mirovati.«

»Belen te sliši in usliši, prejasna kraljica!« je bil Katmel hvaležen in gledal zn njo, ki je vstala in odšla v dvorec, da pogleda, kako ravnajo družice z Dardanom. Nič več ni mislil na rane in bolečine, nič več ni dvomil, da ne bi okreval; srce mu je bilo tako spokojeno in veselo, kakor je bil vesel in solnčen dan, zaobjet v neskončno sinjino neba in v mlado zelen, polno svežih sokov in bohotne rasti. Eno samo željo je imel: služiti kraljici, ki mu je tako dobra in naklonjena ...

Potekal je dan, ki bi Katmel želel, da bi trajal večno, zakaj preživel ga je v družbi kraljice in njenih družic ob malem Dardanu: pesem in raj in vesela beseda in smeh, vse se je vrstilo in je bilo, kakor bi stoprav s tem dnem dahnila pomlad vse svoje cveteče in dehteče življenje v Silikansko gradišče, ki jo bilo sicer tako žalostno, prazno in pusto.

Tudi družice so to čutile.

Ko je pod večer prišla Kara, da pregleda Katmelu rane in mu jih preveže, ter je opravila svoj posel, so jo obkolile in prosile, naj jim pove, če bo še kdaj tako lepo in veselo kakor ta dan, ko se je vrnila med nje kraljica Ena.

»Upajte, ki ste mlade, a radovedne ne bodite!« jim je odgovorila, se nasmehnila in odšla.

XI.[uredi]

Marcus Claudius Marcellus ni imel po strahovitem porazu, ki ga je doživel v Karusdijskem lesu, več obstanka v Akvileji. Legija, ki se ni bila udeležila boja, je silila vsa ogorčena k maščevalnemu pohodu, oni, ki so ušli groznemu pokolju in se srečno vrnili v labor, so pa bili proti vsakemu poizkusu, da bi izzivali Istre.

»Ali ste še legionarji, vredni tega imena?«

»Pozajčili ste se!«

»Kdaj je še rimski legionar obupal in klonil pred barbari?«

»Ali so nas zato poslali na mejo države, da bi pokazali, kako nas je strah mejašev, ali zato, da jih ustrahujemo?«

»Vrnite se, vrnite v Romo in povejte, da je na severu red, ki ga rimsko orožje ne zmore, dokler ima take legionarje!«

Stari triariji so poslušali jedki porog in posmeh, a ko jim je bilo vsega le preveč in so videli, da se mlajši ne upajo postaviti po robu prešernim tovarišem iz druge legije, so jih začeli zavračati oni, ki so se postavljali, da se niso strašili pred samim Hanibalom in da so oteli Romo sovražnika, s katerim so Istri ne morejo primerjati, dasi so silni in bojeviti, kar bodo skusili prej ali slej vsi, ko se poprimejo z njimi in jih mine objestna prešernost in veselje, zabavljati drugim katero je zadnji spopad izmodril in vedo, da je previdnost bolja nego vihrava nepočakanost.

Zaman so triariji zavračali bojaželjne legionarje. Pomirili so se šele, ko se je izpred pretorija oglasila troblja, kar je bilo znamenje, naj se zbere vojska, da ji bo poveljnik govoril. Manipuli, kohorte, turme — vse edinice so se zgrinjale iz svojih prostorov na trg ob gromi in tribuni, na katero se je povzpel Marcus Claudius Marcellus.

»Vojaki,« je spregovoril, ko je bila vojska zbrana pred njim in tiho čakala, kaj ji pove, »slišal sem, kako vas boli poraz, v katerem so izkrvaveli vaši drugi, hrabro se boreč, da bi rešili slavo rimskega orožja. Slišal sem, kako težko čakate, da bi vas vodil v nov boj, v katerem bi se maščevali za težko izgubo in oprali meče v krvi sovražnikov. Hvalim vas, vojaki, za vaš pogum in voščim vam, da bi pod novim konzulom zmagoslavno predirali v sovražno ozemlje, kamor vas jaz ne popeljem več. Dvakrat sem poizkusil, dvakrat nam je bila bojna sreča sovražna. Kdor jo hoče zdaj v tretje izzivati, dobro, prepustim mu poveljstvo, dokler ne pride iz Galije konzul Aulus Manlius Vulso.«

Prenehal je in gledal po vojski, v kateri je pritajeno zašumelo, zakaj nihče ni pričakoval, da bi Marcellus odložil poveljstvo, preden bi prišel konzul.

»Ali ga ni, ki bi se upal, ko so legionarji tako željni boja in maščevanja?« je vprašal Marcelius čez trenutek, na kar je sledil nestrpen molk, poln pričakovanja, dreganja in spogledovanja.

»Jaz poizkusim!« se je oglasil bivši konzul in izključeni tribun Lucius Quinctius Flamininus, ki mu ni več godil kvestorski posel v taborišču, ker je moral doslej samo izdajati in prazniti zaloge, ko ni bilo plena od nikoder, kar ga je — bivšega vojskovodjo — jezilo.

»Dobro, Lucij Kvinkcij!« je dejal pretor. »Če ti bo sreča mila, bom prvi, ki ti bom čestital, in besedo ti zastavim, da se vrneš v senat!« je še zaklical in stopil z odra.

»Ave, Quincti, ave!« 

»In barbaros, in barbaros!«

»Moveamus! Progrediamur!«

Vzvalovila se je vojska in hrumelo in šumelo je okoli tribune na obširnem prostoru pred poveljniškim šotorom: legionarji so navdušeno vzklikali novemu poveljniku in ga gromovito pozivali, naj ne odlaša in jih odvede nad barbare. Šest liktorjev s fasei — snopi palic, sredi katerih je bila sekira, znak neomejene oblasti — je odstopilo od pretorja in se postavilo ob Lucija Kvinkcija Flaminina, ko je snel Marcellus svoj rdeči poveljniški plašč — paludamentum in ogrnil z njim kvestorja ter mu tako predal poveljstvo nad akvilejsko vojsko, med katero je znova zahrumelo, kakor bi potegnil vihar, ki se ne da zaustaviti.

»Ave Quincti, ave dux!« 

»Nad barbare! Nad barbare!« 

»Naprej! Naprej!« 

»Ne čakajmo, udarimo!«

»Maščujmo sramoto, izperimo jo z rimskega orožja!«

»Mir, mir, novi poveljnik bo govoril!« 

Res, Lucius Quinctius Flamininus je stopil, obrnjen v rdeči paludamentum, nn oder in vajen podobnih prilik, ko je bilo treba ohraniti navdušenje vojaštva in ga še podžgati, da ne popusti, je govoril:

»Mark Klavdij, tovariši tribuni, centurioni in vojaki, hvala vam za zaupanje, ki ste mi ga izkazali. Nisem ga še zaslužil, a upam, da vam v najkrajšem času pokažem z dejanjem, kaj zna in zmore bivši konzul, ki ga je senat tako nezaslišano ponižal na ljubo barbarom, hoteč jim pokazati velikodušno pravičnost rimskega naroda, ki je ne zaslužijo. Moje poveljništvo je omejeno in bo trajalo le dotlej, dokler ne pride konzul Aulus Manlius. Nič ne de. Menim, tudi ta kratek rek bo zadostoval, da se maščujem zate. Mark Klavdij, da se maščujem za toliko kohort, ki so napojile barbarska tla s plemenito krvjo rimsko, in slednjič, da se maščujem tudi zaradi sebe nad barbarskim rodom. Gali ali Istri — ne poznam razlike med njimi. Bil sem Makedoniji, bil v Galiji — divji so ti in oni, obzira in rimske velikodušnosti ne zaslužijo. Iztrebiti jih je treba, očistili zemljo te zalege in očiščeno spraviti v oblast rimskega naroda. Mart, zaščitnik Rome, naj nam pomaga, da to srečno izvedemo!

»Ave Quincti, ave dux!«

»In barbaros, in barbaros!«

»Moveamus! Progrediamur!«

Množica je vzklikala in kakor besnela in skoraj ni opazila, kdaj je zapustil pretor Marcus Claudius Marcellus taborišče in v spremstvu konjeniškega oddelka odjezdil proti Mediolanu v transpadansko Galijo, da poroča konzulu Avlu Manliju o dogodkih pri Akvileji.

*

Zavzel se je sivi kralj Prono in ni verjel svojim stari močem, ko so ga poklicali, naj pride in pogleda, kdo se bliža. Gledal je in gledal. Slišal je topot dveh konj, videl ju je, kako dirjata v reber na Medejsko gradišče, spoznal je belca, ki mu ni videl enakega v zemlji Karnov in Istrov in je moral priznati, da je Enin ljubljenec, a da bi nosil njo, ki živi daleč tam ob morju v belem tergestskem dvorcu in srečna posluje malega Dardana, ne, pri Belenu, tega ni mogel verjeti in je zmajeval z glavo, ko so mu trdili velmožje, ki so bolje videli, da je Ena, katero spremlja Empeto. Pa sta pripeketala konja v sredo gradišča in Ena je razjahala pred očetom in planila k njemu in ga objela. Še je bil kralj Prono zavzet in zdelo se mu je, da sanja.

»Oče, moj oče!« je ponavljala Ena in se ga oklepala in moral je verjeti v resničnost, da ga objema rodna hči.

Strog jo hotel biti kralj in s trdo, svarilno besedo bi rad zavrnil Eno, ki si je upala na tako pot v nevarnih časih, a ni mogel. Hčerina ljubezen ga je premagala in ganila in kakor včasih doma na Silikanskem gradišču, ko sta samevala v rodnem dvorcu, jo je pobožal in mehko ponavljal:

»Oj ti otrok, otrok moj!...«

In prijel jo je za roko in jo vedel v dvorec, da mu pove, kaj jo je tako nepričakovano in nenadoma spravilo na dolgo, nevarno pot in jo gnalo iz Tergesta ter jo privedlo k njemu na Medejsko gradišče.

Prišla sta v dvorec in Ena je govorila.

Poslušal je kralj Eno, poslušal oče hčer in videl je, kako ga otrok ljubi in se boji zanj, videl je in slišal, kako se ji toži po Epulu, da hira brez njega osamljena v belem dvorcu kakor cvet v senci, da se obrača za njim kakor rumena Belenova roža za solncem in je neutolažena ko sokoliča, ki ji je puščica vzela na poletu izpod sinjega neba sokola ...

Ena je končala in obmolknila.

Pa je spregovoril oče kralj. Gladil si je sivo brado in kakor da tehta sleherno besedo, je zlogoma vrstil drugo k drugi mehko in obzirno, da ne bi zabolela hčere, ki je je zgolj ljubezen, v kateri se ni strašila dolge poti skozi strahotni les sredi gluhe noči, samo da prispe k njemu.

»Bolje bi bilo, hči moja, če bi strpela in počakala pri materi Sevni, ki ji je tvoj nočni beg povzročil gotovo težke in bridke ure, zlasti ker si vzela še malega s seboj, katerega tako zelo ljubi. Pa tu si zdaj in vesel sem te, Ena, ko vidim tvojo ljubezen in skrb. Zato bom poskrbel, da utešim tudi tvoje hrepenenje, ki so ga bile polne tvoje besede in ki ga še razodevajo tvoje oči, s katerimi nemirno iščeš v ravan. Sla odpošljem k Epulu, da ne boš predolgo čakala, grlica. Veš, spet je tako potolkel Rimljane, da poteče še nekaj Natise, preden se opomorejo in pridejo k sebi. Kar mirna bodi, ne bo še solnce v poldnevu in Epulo pride, po bliskovo pridirja na svojem vrancu in zagrli te, da bo veselo tvoje srce in pozabi na vse črne slutnje, ki so te begale osamljeno v belem dvorcu in ti jih je nemara naša velhva Kara še pomnožila, ko je golčala, kaj je vse videla in ve, in se ti je meglilo pred očmi in se je pojavljala druga za drugo kakor prhutavi krvosesi iz noči. Epulo ti jih prežene, kar jih nisem jaz, in potem, Ena, se vrneš v nase Silikansko gradišče, vzameš Dardana in odjezdite v solnčnem dnevu v Tergeste, kjer z zaupanjem čakaj, da se kmalu vidimo!...«

Tako je govoril oče kralj in je šel, da izbere sla, ki bi ga poslal k Epulu, Ena pa se je oslonila na okno in se zazrla v ravan, ki se je razprostirala pred njo v vsej lepoti dopoldanskega pomladnega življenja. Pogled ji je vzplaval proti Karusadiju in zdelo se ji je, da razloči ono skupino starih hrastov, pod katerimi je tako čudno spoznala Katmela, ugotavljala je prostor, kjer je prošlo leto taboril Epulo, in še je preko Karusadija menila videti tam ob morju ne samo tergeslsko gradišče, temveč tudi svoj novi dom — beli kraljevi dvorec. Preko morja, ki se je sivo bleščalo onkraj zelenega kopna, se ji je pogled vrnil v ravan in sledila je Natisi, ki se je vila kakor ogromna spolzka kača med zelenjem, in iskala, kje bi ugledala rimsko taborišče ...

Ko je tako gledala in strmela v pokrajino, se je oglasila v njej nenadoma mati. Spomnila se je Dardana in rada bi videla Silikansko gradišče, a predaleč je bilo in griči so ji ga zakrivali.

»Hči sem, žena sem in sem mati,« jo je spreletelo. »Ljubezen do očeta in moža me je prignala sem. Očeta sem našla zdravega in moža bom kmalu objela: oba bosta pa ene misli, naj se vrnem. Slušala ju bom in se ne bom izpostavljala nevarnosti. Na otroka moram misliti, njemu živeti in mu posvetiti vso skrb, saj je sladko upanje moje in Epulovo in rodu Karnov in Istrov. Na Silikansko gradišče se vrnem in sporočim materi Sevni, naj ne bo v skrbeh in naj ve, da čakam v rodnem dvorcu, kdaj neha vladati v deželi bojni bog Heso.«

In sloneč na okrni, je zaželela, da bi bilo to kmalu. Pa je tedaj ugledala, kako je zdrevel izpred gradišča v prostrano ravan konj, ki ga je podil jezdec, ko da mu gre za življenje.

»Sel, ki ga je poslal oče k Epulu,« je vedela Ena in gledala za njim in ga spremljala z mislijo in želela, da bi njo nesel njen belec tako v tabor ...

Izginil je sel in Ena ga ni videla več in ni videla, kako je zadržal konja, ko se je približal Karusadiju, in ga hotel ročno zaokreniti, da bi se vrnila kot bi ju nesla vihra. Prepozno! Oddelek izvidne rimske konjenice ga je obkrožil, zajel in vzklikal:

»Dober začetek! Prvi pleni! O le počakaj, ne boš sam! Kmalu ti bomo poskrbeli za druščino!«

Minil je poldan, nagnilo se je solnce, zavel je večerni veter preko ravni, prve zvezde so se vžgale in tiha noč je objela pokrajino — Ena in Prono sta čakala Epula in ga nista dočakala ...

XII.[uredi]

Lucius Quinctius Flamininus ni gubil časa. Ko je Marcus Claudius Marcellus zapustil Akvilejo in je vojaštvo še vedno navdušeno vzklikalo novemu poveljniku in želelo boja, ki naj bi barbarom pokazal, da se prezgodaj veselijo, je sklical v pretorij vse tribune, hoteč se posvetovati z njimi.

»Drugi dan že poteka, legionarji ne odnehajo in kot slišite, nas nestrpno pozivajo, naj ne odlašamo,« je začel. »Menim, da takega navdušenja ne smemo omalovaževati, ker bi bilo težko »pet vzbuditi ga, ako bi zamrlo. Saj veste, vojska, ki ni navdušena, izgubi bitko, preden se premakne! Torej moramo čimprej udariti. Kam in kako? Poslušajte! Istri upajo — tako sodim — da bomo poraženi toliko časa mirovali, dokler se ne opomoremo, kar se po njihovem gotovo ne more zgoditi kmalu, ter da se potem znova zaženemo na Karusadius, ki jim dobro krije hrbet. Naj le upajo in čakajo! Ko se bo zdelo nam prav, že krenemo tudi proti Karusadiju, da jih naženemo, prej pa udarimo drugam! Povedali ste mi, da so vas po zadnjem boju, vračajoče se proti Akvileji, zasledovale neke čete, ki so prišle od severa, a da so se umaknile, ko so zagledali našo pomožno legijo. Proti severu udarimo! Ob Natisi navzgor, dokler ne naletimo na one čete, ki nas še manj pričakujejo! Izvidniki so mi že poročali, da ni čutiti tam gori posebne moči, zato nenadoma nad nje! Proti Karusadiju pa mir, le posamezne straže naj tja do srede ravni kažejo čuječo pripravljenost. Tak bi bil moj načrt in izvesti ga moramo še nocoj!«

»Dobro, Kvinkcij, dobro! Vidi se, da se nisi zaman boril z Gali in Makedonci! Stari poveljnik se je vzbudil v tebi, ki ve, kako je treba zgrabiti sovražnika! Dober je tvoj načrt, kaj bi se še posvetovali in razpravljali! Pojdimo, da ga izvedemo!« so sprejeli tribuni poveljnikovo namero in odšli med vojaštvo vsak k svojemu oddelku.

Ob prvi nočni straži je bila pomnožena legija opremljena, urejena in je čakala samo povelja, da odrine. Lucius Quinctius je prišel iz pretorija, se pognal na konja, ki mu ga je pripravil in ga držal Oso, dal znamenje in zabobnelo je po pretorijanski cesti in oddelek za oddelkom je izginjal skozi vzhodna vrata v tiho pomladno noč, ki je sanjala nad pokrajino.

Oso se ni mogel premagati. Izpred pretorija jo je ubral za legionarji, pa ni prišel dalje, nego do vrat, kjer ga je zaustavila straža, ki je bila v nočnih urah pomnožena ne samo pri vseh vratih, ampak tudi na okopih.

»He, dečko, ali bi z našimi rad nad svoje ljudi ali ti je dolgčas po njih?« so ga podražili.

»Ne eno ne drugo!« se je odrezal in gledal za vojsko, radoveden, v katero smer krene.

»Potem se lepo vrni in pojdi spet in če nimaš drugega opravila, hvali svoje bogove, da se ti godi tako dobro!«

»Hvalim jih, hvalim in prosim, da bi mi bili dobri. Tudi vrnem se in noči ne bom prebdel, bodite le brez skrbi! Tega pa mi ne boste branili, da ne bi smel pogledati za svojim gospodom, ki je postal poveljnik in sem mu jaz osedlal konja. Lucius Quinctius me ima rad, kar glejte, da so mi ne zamerite!« se je domislil Oso in užaljeno vzrastel.

»Hohohoho!... Ali ste ga slišali, kako se je že prevzel mladin Karn? Predobro se mu godi pri nas!«

»Čuj, Oso, povej nam no, kako in s čim si se Kvinkciju tako prikupil?« so bili drugi radovedni.

»Kako sem se mu prikupil in s čim? Potreboval me je!« je bil Oso preračunjeno kratek, da bi vzbudil med stražniki večjo pozornost in zavlekel pogovor, med katerim bi mogel sledili vojski.

»Potreboval?« so se začudili. »Ali ni imel dovoli naših?«

»Dovolj in preveč, pa tudi premalo, ker sicer ne vem, zakaj je bilo treba, da so me zgrabili tam sredi ravni, ko sem z očetom mirno pasel naše čredo. Vidite, prav tam gori sem pasel, kamor se je zaobrnila vojska, in nič nisem vedel o Rimljanih, pa je prišel oddelek vaših in so me zajeli, je pripovedoval stražnikom, zakaj bili so izmed onih, ki so bili prišli z Marcellom in niso poznali njegove zgodbe.

»Vesel bodi, da so te privedli v tabor, ko nas niso tvoji razdražili! Nocoj bi li drugače pokazali!«

»Kako si prišel pri Kvinkciju v milost, to nam povej!«

»Saj res, rekel si, da te je potreboval! Ali nas hočeš vleči? Dečko, to bi bila pri nas nevarna igra!

»Kaj bi vas vlekel, če je pa res! Ko so me privlekli v tabor, ni nihče znal govoriti z mano. Pa je prišel Lucius Quinctius in začel po naše. Malo čudno je govoril, res, a razumel sem ga. Tako sva postala prijatelja. Pomagal sem mu pri njegovih poslih, ko je imel opravka z Veneti, ki vam nosijo hrano, in učila sva se drug drugega, on mene vašega jezika, jaz pa njega po naše.«

»Hoho, radi vašega barbarskega jezika te je potreboval? No, mi te ne bomo in zdaj se lepo spravi odtod!«

Oso se ni ustavljal. Dovolj je videl in še če bi ga zadrževali, ne bi ostal, zakaj težko mu je bilo in vznemiril se je, ko je opazil, kako se pomika vojska ob Natisi. Pomislil je na očeta, mislil na Silikansko gradišče in se bal, da ga ne bi Rimljani zavzeli ter prodirali potem po dolini Mrzle reke in čez Karusad ter tako zajeli vso vojsko in si podjarmili zemljo Karnov. Ko se je obrnil, da bi šel v tabor, je zaslišal topot preko mostu čez Natiso. Postal je in gledal.

»He, Oso, pa te bomo le potrebovali!« je zaslišal čez trenutek od vrat.

»Kaj hočete?« je vprašal.

»Družbo si dobil, da ne boš sam in ti ne bo dolgčas pa še da ne pozabiš svojega jezika, če se bo Kvinkcij predolgo mudil pri tvojih ljudeh!«

Oso se je približal in videl, da sta se vrnila dva izvidnika in imela sredi med sabo na konju Karna, ki je bil ves v vozah.

»Nič noče govoriti, kar so ga zajeli. Poskusi, mogoče mu ti razvežeš jezik! Privedli so ga, da bi ga Kvinkcij zaslišal, pa ko ga ni, morate k centurionu, ki ima nočno službo! Tolmačil boš, kar pove, če zna govoriti. Ako je pozabil, mu že razleknejo usta, da začne jezik teči! To mu kar zdaj lahko poveš!«

Zasmejali so se stražniki, zasmejala sta se izvidnika in tudi Oso se jo zasmejal, dasi je bil njegov smeh posebne vrste in je mogel ujetnik, ki je mrko gledal, umeti in spoznati, da je prisiljen.

Ujetnik se je začudil, ko je zaslišal domačo besedo. Oso mu je dejal, naj se ga ne boji, pa mu svetoval, naj si izmisli kako pretkano laž, ki bi Rimljanom godila, njemu pa naj pove in zaupa vse, odkod je in kako so ga zajeli.

»Nehaj, naj čujemo, če zna on govoriti! Da imaš ti jezik, vemo!« so se stražniki zadrli nad Osom, ko so jim je zdelo, da govori sam predolgo.

»No, govori, zini kaj, drugače spraviš še mene v zadrego!« je opozoril Oso nesrečnega rojaka in se delal hudega in nepočakanega.

Ujetnik je spregovoril. Povedal je Osu, da ga je kralj poslal z Medejskega gradišča, kjer tabori, da bi sporočil Epulu, naj bi prišel k njemu, ker Ena, ki je prišla, da ju obišče, ga težko pričakuje. In še je zavzdihnil in povedal, kako so ga zateli, preden je mogel sporočiti kraljevo vest.

»He, čuden čarovnik si, Oso! Hitro si mu razvezal jezik, nič ne bo potreba naše umetnosti, da bi mu razklepali usta! Zdaj mu le povej, da je dovolj, nam pa razodeni, kaj ti je lajal!« je zaklical eden izmed stražnikov, ko je kraljevi sel še govoril, in Oso mu je z roko zamahnil, naj neha.

»Kaj je govoril? Povedal mi je, da je žejen, ker od jutra ni več zmočil ustnic. Tam gori izmed onih visokih gora je prijezdil, da bi obvestil svojega kralja, da so se zbrali vsi gorski prebivalci, ki so pravi orjaki, in gredo s svojim groznim orožjem v pomoč!« se je lagal Oso, se delal prestrašenega, kakor da se boji za rimsko vojsko in svojega gospoda, bil pa neznansko zadovoljen, ko je videl, da so stražniki z izvidnikom vred vsi iz sebe.

»Hitro, hitro k centurionu in mu povej to novico! Poslati bo moral sla za Kvinkcijem, da ga oni orjaki ne presenetijo!« so silili stražniki v Osa in oba izvidnika in odpeljati so morali ujetnika.

Med potjo je Oso povedal kraljevemu slu, kako se je nalagal, ter menil, da bo s svojo lažjo mogoče celo rešil Karne kake nezgode, ako pošlje centurio za vojsko, ki je udarila proti severu, vest o neznanski karnski siii, katera se vali z gora.

»Belen daj, da bi bilo tako, kakor upaš, in vesel bom, da so me zajeli, ker sicer ne vem, ali bi vzdržali naši na Medejskem gradišču, ako bi ga obkolili in napadli. Premalo je naših,« je zaskrbelo ujetnika, ko je slišal o vojski, ki je krenila ob Natisi navzgor.

Pred centurionom je Oso ponovil svojo izmišljotino in videl je, da ga je prav tako vznemirila kakor stražo pred vrati. Nič ni pomišljal, dal je poklicati konjenika, ki je bil pripravljen za sleherni slučaj, ako bi bilo potrebno javiti kam kako vest, in moral je pri priči za vojsko, da sporoči Kvinkciju Osovo novico ...

Dirjal je, dirjal rimski sel in s spenjenim konjem je dohitel legijo. Lucius Quinctius ga je poslušal in ni napravil in odredil drugega, nego da je poslal nekaj izvidnikov, ki naj bi preiskali ozemlje kolikor mogoče daleč proti severu in se hitro vrnili, ako bi opazili, da se res bliža odkod kaka močna sovražna vojska. Sam pa je s svojo legijo nemoteno nadaljeval pot in v času tretje nočne straže je obstal pred Medejskim gradiščem, ga obkolil in navalili so nanj z vseh strani. Tiho, kakor jim je zapovedal Quinctius, so se vzpenjali v reber in bilo je, ko da iščejo nočne sence, ki čutijo bližajočo se zarjo, kam bi se zatekle in skrile. Pa so prišli do nizkega obzidja, se vzpeli in pognali čezenj, pomorili presenečeno stražo pri vratih, jih odprli in niso se mogli več premagali: zaltulili so kakor volčje, da je odjeknilo v somrak grozno in strašno. Karni so se vzdramili. Napada niso pričakovali in zato so zbegano gledali, kaj se godi. Ko so videli, da rinejo Rimljani od vseh strani v gradišče, da so ga že napolnili, da je ni poti, kjer se ne bi trli, so zagnali tudi oni divji krik in vik, obupno zgrabili za orožjo in klali na desno in levo ne meneč se za svoje življenje, samo da bi oteli kralja, ki se je boril sredi njih, in njegovo hčer. Zaman. Pred dvorcem, kamor so jih potisnili Rimljani, so izkrvaveli in padel je sivi kralj Prono, zadet v srce, braneč do zadnjega diha svobodo svoje zemlje iu najdražje svoje — Eno.

Legionarji so udrli v dvorec in začeli pleniti od prostora do prostora.

»O jaz nesrečnica, jaz nesrečnica!« je obupno klicala Ena v svoji sobi, vila roke, ihtela, se grabila za glavo, se bila z njo ob steno, da bi končala svoje življenje, preden bi se je dotaknila roka pobesnelega legiomaria, in je končno omedlela in se zgrudila na tla.

Empeto je stražil ob njenih vratih, da do zadnjega brani svojo kraljico. Ko je slišal, da je utihnila, in se je bal, da se ni sama rešila s smrtjo, je vstopil in se prestrašen sklonil nad njo.

»Kraljca prejasna, ne umri, ne umri!« je klical in jo dvigal in tresel.

Ko je odprla oči in ga začudeno pogledala in spoznala, ga je prosila toliko, da je dahnila, naj jo zabode, a tedaj so se odprla tudi vrata in dva do zob oborožena legionarja sta planila proti Empetu, preden je mogel zgrabiti za meč. Silna moč je prišla vanj, ko se je vzravnal ob kraljici, da jo krije. Z golo roko je odbil meč, se zagnal in že držal oba legionarja kakor s kleščami za desnico, ko se je pojavil v vratih Sam poveljnik Lucius Quinctius Flamininus.

Empeto je popustil in legionarja sta pogledala poveljnika in čakala, kaj jima ukaže.

Quinctius je stal in gledal. Gledal je Eno, ki se je bila ob brezupni Empetovi borbi spet onesvestila, in čez trenutek je velel:

»Spravita najprej tega Karna k drugim jetnikom in spoloma naročita, naj prideta dva druga še po žensko, ki je očividno hči sivolasega voja, kateri je ne more več braniti, ko leži negiben v mlaki krvi pred dvorcem!«

Legionarja sta zgrabila Empeta in ga odvedla, Quinetitis pa je ostal in z vidno slastjo gledal onesveščeno Eno in bil zadovoljen, da je prišel še pravi čas in preprečil, da se nista znesla razdražena vojaka nad njo, ki je gotovo najlepši in najdragocenejši plen ...

»Poveljnik, ukazal si, naj prideva!« sta se javila legionarja, ki ju je naročil.

Pokazal je na Eno:

»Previdno jo odnesita in položita na nosilnico in potem v ravan in na voz z njo in jo stražita! Žvljenje vaju bo stalo, ako sejie kdo dotakne!«

Vojaka sta izvršila povelje ...

Solnce je bilo že nad Okro, ko je Lucius (juinctius zbral pred dvorcem sredi gradišča legionarje in se jim zahvalil za junaštvo, s katerim so vrnili čast rimskemu orožju, ter jih pozval, naj ostanejo tudi poslej tako neustrašeni in pogumni, čeprav bi imeli opraviti s silnejšim sovražnikom nego ta dan, ki ga bodo gotovo pomnili, ko so prvi zmagovalci v zemlji Karnov.

»Živel Kvinkcij zmagovalec!« je zaorilo mod vojsko in odmevalo po gradišču, ko se je zmagoslavno zvrščala in se pomikala proti vratom in po rebri v ravan.

Quinctius je zapuščal v družbi tribunov gradišče.

»Zažgal bi to gnezdo, ko smo spravili, kar je bilo vrednosti v njem,« je spotoma govoril, »a plamen in dim bi nas lahko predčasno izdala, kar bi nas utegnilo stati tako lepo zmago. Zadovoljimo se in vrnimo se v Akvilejo, ne da bi čakali onih čet, ki jih je bil sel napovedal in bi jim mogoče ne bili kos. Akvileja nas čaka. Vzveselimo jo s prvo zmago in se še sami malo poradujmo, preden pride konzul Aulus Manlius Vulso in se začne pravi ples!«

»Dobro, Kvinkcij, dobro! Zadovoljni smo!«

»Škoda, da pride konzul!«

«Škoda! S teboj bi rajši klestili barbare!«

»Tvoja šola je dobra, pomnili jo bomo!«

»Če bo Marcellus držal besedo, si si z današnjim dnevom priboril senat!«

»Kdo ve, mogoče te še lepega dne pozdravimo v Akvileji zopet kot konzula!«

»Vreden bi bil, da ti dajo tako zadoščenje!«

Tako in podobno so se laskali tribuni Quinkciju, kar mu ni bilo neljubo in je bil vesel, da je mogel po tolikem času zopet uživati nekdanjo slavo in oboževanje.

»Hvala, tovariši, hvala za priznanje, a prepričan sem, da bi sleherni izmed vas ne delal drugače, če bi mu Manlius izročil poveljstvo!« se je zahvaljeval Qiunctius in hvalil tribune, da si obdrži njihovo naklonjenost in prijateljstvo. In še jim je s posebnim glasom, ki je vedel, da jim ustreže, namignil: »Barbarska jabolka zorijo!...«

»Hahahaha ...« so bušili mladi tribuni v bučen smeh, »tudi obljub in prerokeb ni pozabil!«

»To je poveljnik!«

»Živel, Kvinkcij, živel!«

Legionarji, ki so dreveli s plenom in ujetniki kakor deroč hudournik po rebri nizdol, in trume konjenikov, ki so čakali v ravni in slišali, kako vzklikajo tribuni poveljniku, so se tudi navdušeno oglasili.

»Ave imperator!« so ga pozdravljali z vzklikom, ki je bil najvišje priznanje zmagovitemu poveljniku.

Ko je prispel Quinctius v ravan in zajahal pred legijo, ki se je bila že uredila, je kakor zagrinelo, zakaj štiri tisoč in več grl je zaklicalo:

»Ave, ave imperator!«

In odmeval je ta klic vso dolgo pot do Akvileje in v Akvileji se je še pomnožil in rastel in rastel in preglasil šum Natisinih valov, ki so se pod okopi zaganjali ob mostišče.

V Silikanskem gradišču so preživljali ono jutro nemirne ure, polne strahu in groze.

»Kralj Prono se je vrnil. Njegov glas sem slišal, ko se je začelo zoriti. Trikrat me je poklical,« je povedal Katmel volhvi Kari, ki je prišla, da pogleda, kako je z njegovimi ranami. »Dvigniti sem se hotel, da bi šel in ga pozdravil, pa se nisem mogel ganiti. Ko me je v tretje poklical, mi je bilo tako čudno in tesno pri srcu, da ti ne morem povedati. Obležal sem in poslušal, da bi še kaj slišal. Pronovega glasu ni bilo več, pač pa je tedaj zajokal Dardan, kakor še nikoli te dni, kar je v dvorcu. Gotovo je stopil kralj k njemu in ga vzbudil, pa se ga je mali ustrašil!«

Dvornica, ki je oskrbovala kraljeviča in ujela pogovor, se je približala Katmelu in Kari in je rekla:

»Nikogar ni bilo k nama, res pa je zajokal Dardan proti jutru tako zelo, da sem se prestrašena vzdramila in pogledala kaj mu je. Plaho je gledal in jokal in jokal, potem je pa nehal, kakor bi odrezal, in še nasmehnil se je in znova zaspal.«

Dvornica je poklicala Krana, ki bi moral kralju razsedlati konja. Kran je vse debelo gledal in je sklical služinčad.

»He, ali je prišel kralj ali ni prišel?«

Nihče ni vedel nič.

Pa je prišel tedaj od gradiščnih vrat stari Adnamat. Sopihal je in bil ogorčen.

»Kaj pa ti je Adnamat?«

»Kaj? Jezim se na svojo stražo!... Proti jutru je šlo, pa je prijezdil kralj. Mrk je švignil mimo mene, toliko da me je pogledal. — Jezen je, sem si mislil, ker ga nismo čakali in ne pozdravili, kakor gre in se spodobi. Pa sem zrohnel nad stražo in so se mi smejali in se mi smejejo, češ, da sem star in se mi je sanjalo in imam sanje za resnico. Nič se mi ni sanjalo, oni so spali, mesto bi bili budni in čuječi! Videl sem ga, videl kralja. Zdaj pa sem prišel, mislim, da bo že pokonci, in se opravičim. Utrujena je bila straža in je zadremala, jaz pa, ki sem dober človek, sem jim privoščil in sem čul sam. Tako porečem kralju in mu obljubim, da jih poslej ne pustim ne trenutek več zaspati, ker sem spet videl in spoznal, da je dobrota sirota.«

»Adnamat, kralja ni v dvorcu!«

»Kaj? ... Tudi vi bi me radi vlekli in se norčevali iz mene starca?«

»Nič te ne vlečemo in tudi norčevati so ne maramo iz tebe, pač pa te vprašamo in nam povej, kdaj se je vrnil kralj iz gradišča?«

»Proti jutru, povedal sem vam!« je bil Adnamat nevoljen.

»Ne iz Medejskega, Adnamat, kdaj se je vrnil iz našega gradišča spet k vojski?«

Adnamat je bil zmeden.

»Kralja, ki sem ga videl priti, pravite, da ga ni v dvorcu, in hočete vedeti, kdaj je odšel, ko ga jaz nisem videl. Čudni ljudje, čudne stvari!«

»Čudne stvari, prav si rekel, Adnamat! Zdaj pa poslušajte mene!« je spregovorila Kara s temnim podmolklim glasom in vsi so jo strahoma pogledali in čakali, kaj jim pove.

»Adnamat je videl kralja, ko je prijezdil, Katmel ga je slišal, ko ga je klical, Dardan nedolžni mali ne more povedati, zakaj je jokal, a jaz vam povem: tudi on ga je videl in kakor je povedala dvornica se je navsezadnje sprijaznil z njim in se mu nasmehnil. Vrnil se je kralj v svoj dvorec in se poslovil, preden je odšel na dolgo pot, s katere ga ne bo več in ga boste zaman pričakovali. Pred letom sem mu že govorila o tej poti in ga svarila, pa me ni poslušal in zato je stopil nanjo, preden mu je bilo sicer namenjeno ...«

»Da je umrl, da je padel?...« so se zdrznili vsi in onemeli in gledali v volhvo ko okamenrli.

»In Ena ... kraljica?...«

»A te je tudi klicala?« je pogledala Kara izpod čela Katmela in ga vprašala.

»Ne,« je odgovoril.

»Potem ne izprašuj!« mu je odgovorila in jo je razumel, da živi.

»Rekla sem, da je stopil kralj na pot, s katere ni vrnitve, preden mu je bilo namenjeno,« je govorila nato Kara vsem. »Zato pojdi, Kran, in privedi iz hlevov črnega ovna, vi vsi pa z menoj pred dvor in skličite vse, ki so v gradišču!«

Nič ni vprašal Kran, čemu ji bo oven, šel je, da ji ga pripelje, in tudi drugi so šli in so sklicali gradiščnike od straž pri vratih pa do otrok, ki so jih jemale matere v ležišč in jih prinesle v naročju na trato pred dvorcem, kjer se je že pasel črnoruni oven.

»Brez lokov in kopij ste. Ponje!« je ukazala volhva moškim.

Šli so in so se vrnili oboroženi.

Kara se je približala ovnu. Videli so, kako so se ji pregibale bele ustnice, kako je trikrat zahutala proti njemu in trikrat pljunila, in so vedeli, da ga ureka, in so čakali, kaj se bo še zgodilo.

»Življenje onega, ki je povzročil in bil kriv, da se je prišel nocoj kralj poslavljat, sem urekla v tem črnerunem ovnu. Kakor bo oven padel in izkrvavel, tako naj pade in izkrvavi tudi oni. Zaklela sem vse duhove, ki mi služijo, zdaj pa zaklinjam še vas: zlovešče glejte ovna in mu privoščite vse najhujše, kar naj zadene onega, ki ga ni med nami in ga ne poznamo!«

Vsi so gledali ovna mrko in sovražno.

»Pripravite loke in kopja, možje, in pomerite v zakleto žival-človeka!«

Stopili so možje in mladci v ospredje, nastavili puščice, zadegali kopja: puščice so zasvisnile, kopja letela in oven se je zavalil in obležal v zeleni travi, ki jo je pordečila njegova kri...

XIII.[uredi]

V tergestskem belem dvorcu je kraljica Sevna oni dan, ko je izginila Ena z Dardanom, neutolažljivo klicala snaho sokolico in vnuka sokoliča in begala izgubljeno iz prostora v prostor kakor ptica, ki so ji pobrali mladiče in išče in kliče po grmovju okoli gnezda. Drugi dan se ji je srčna tegoba spremenila v jezo in ogorčenje, kako je mogla snaha pobegniti, ne da bi jo vprašala, ne da bi ji povedala, kam gre. Tretji dan se je umirila in je samo ugibala, kaj naj ukrene.

»Daleč ni šla, daleč ni mogla pobegniti z malim. Ali je zletela na Karusad k svojemu sokolu, ki je koprnela po njem, ali v svojo redno gnezdo na Silikansko gradišče. Drugam ni mogla, nikjer drugje nima ljudi, ki bi ji bili bližnji. Vendar, kaj, če je zašla in bi jo doletelo med potjo kako zlo? In če bi se vrnil Epulo in je ne bi našel doma v belem dvorcu?... Ni drugače, Epula moram obvestiti o njenem begu in k Pronu moram tudi poslati sla ... Moram?... Po svoji glavi je ravnala in delala, kaj bi ji kazala skrb in ljubezen!... Nič se ji ni moglo primeriti, saj ni bila sama, dva hlapca je vzela s seboj in sedaj je na Karusadu pri Epulu ali v Silikonu. Mož in oče naj odločujeta, ali jo obdržita pri sebi, njuna skrb je, ne moja!... Ne, ne, moram, moram poslati sla, moram ju obvestiti, saj ne gre samo zanjo, Dardana ima s seboj, solnce moje mlado, živi moj biser, cvet moj najdražji in najljubši. Kako, le kako naj živim brez njega! Oči bi si izjokala in bi mi ugasnile, če bi ga morala dolgo čakati in gledati, kdaj kdaj se mi prismeji naproti, in roke, ki so se ga navadile posovati, bi mi odrevenele, zakaj srce bi mi zastalo, ako bi ga več ne bilo. Vrniti se mora, vrniti s sokoličem mladim, ki ga stara mati ljubi kakor bi mu sama dala življenje in še bolj!...«

Tako je mislila, ugibala in se odločala mati Sevna in ko je lepega jutra obsvetilo solnce dvorec in gradišče in se iskrilo na nemirnih valovih morja in lilo svetlobo čez vrhove Karusudijskih lesov, se je odločila. Pozvala je dva sla in ko sta se zagnala v sedlo vsak na svojega iskrega konja, jima je še naročala: »Pojdita, mladca, in vrnita se kmalu v druščini, ki posuši moje solze!...«

Odjahala sta mladca, mati Sevna je gledala za njima in ko sta se pod gradiščem ločila, je spremljala onega, ki je dirjal ob obrežju, da ga prinese konj v Epulovo taborišče onkraj Timava. Ko je tako gledala, je zapazila tam daleč v skrajnem zalivu, kakor bi se premikalo na valovih velike črne ptice.

»Čudno,« je pomislila in govorila, kakor da jo kdo posluša in mu pripoveduje, »čudno! Čolni niso, nevidni bi bili v taki oddaljenosti. Ladje so, rimsko brodovje je. Naše ne more biti, ko je odplulo v južno smer, da se znosi ob obali Italije ... O Heso, kaj res ne bo še konec tvojega krvavega gospodstva?... Belen, bodi nam dober, Tevtat, pomozi nam in privedi čas, ko se bodo spet zbirali rodovi ob lisičjem drogu na Timavu, Noreja, daj poglej naša polja, ki samujejo že drugo pomlad in ga ni človeka, da bi jih obdeloval in prosil tvojega blagoslova! Kako dolgo naj trpi še vse to, kako dolgo?... Joj, joj, ali ne vedo Rimljani, kaj so trpeli, ko je šel Hanibal skozi njihovo deželo, da udirajo zdaj k nam v naše ozemlje?... »Nič ne vidim,« si rekel Ardan, ko si prišel k meni. Joj, joj, ali res vse izgine in bo jad prevzel vso zemljo, da ne bo ničesar videti?...

Raztužila se je mati Sevna in se je vrnila v dvorec in je čakala in čakala in ko je večerno solnce zlatilo gradišče, je zapeketalo po hribu navzgor in sel iz Epulovega taborišča je ustavil pred dvorcem konjia in šel in sporočil stari kraljici:

»Nisem dobil mlade kraljice v taboru in nisem dobil kralja. Veliki žrec Seko ga je povabil na Belenovo ostrvo in odšel je z vsemi Karni in z velikim številom naših velmož, preden sem dospel. Izvedel sem, da so zavzeli Rimljani Medejsko gradišče in da je kralj Prono padel...«

»Joj, joj!... In Ena in Dardan?... Govori, govori!...«

»Eno, pravijo, so Rimljani odvedli. Več ne vem.«

»Joj, sprejoj!...« je vzkriknila kraljica Sevna in se opotekla — — —

Drugi sel je videl več in več izvedel.

Ko se je bližal Silikanskemu jezeru, je opazil ob njem množico konj in ljudi, ki so vstopali v čolne in veslali proti ostrvu. Pognal je konja in vprašal je prve, ki jih je dohitel, kako slavje je na ostrvu.

»Kako slavje?« so ga pogledali začudeno, a ko so videli, da res ne ve, kaj se godi, in so izvedeli, da prihaja iz tergestskega dvorca, so mu povedali žalostno zgodbo in so še rekli: »Tako, vidiš, je in zato tolika množica naroda, ki hiti, da se udeleži strave. Prav si še prišel, da boš videl vse in boš z nami plakal za našim dobrim, modrini in junaškim kraljem!«

Sevnin sel je vnovič pognal konja in ga podil in se ni prej ustavil, dokler ni dospel do jezera. Tam je razjahal, privezal konja k prvemu drevesu, ki je bilo še prosto, sam pa se preril skozi množico in planil v prenatrpan čoln, da bi mu ne bilo treba čakati in bi dospel čimprej na ostrvo.

Mož pri možu in vsi oboroženi so polnili prostor pred Belenovim svetiščem in gledali mrko in bili tihi; ženske, ki so prišle črno oblečene iz bližnjih gradišč in stale ob strani, šo jadikovale in naricale, slaveč pokojnika in njegova dela.

»Kralj naš dobri, zakaj si nas zapustil, kaj se ti je mudilo v Belenovo kraljestvo?

Oče si bil zemlji naši in oče svojemu narodu, v tvoji besedi je bila ljubezen in skrb in tvoja roka je delila dobrote!

Pravico si ljubil in po tebi smo je bili vsi deležni!

Svobodo si ljubil in smo jo dihali!

Joj, kralj naš predobri, zakaj si nas zapustil?

Kakor bi ugasnilo solnce nad našo zemljo nam je, odkar tvoje oči nam več ne sijejo!

Kako naj te pokličemo, kralj naš predobri, da bi nas slišal in nas potolažil z besedo svojo ljubo in nam pregnal žalost?

Ali naj te kličemo z besedo otroka tvojega, hčere tvoje edine, ki si jo branil, in je ni tukaj?

Ali naj te zaklinjamo pri sveti tenji kraljice Tevte, ki je šla pred teboj?

Ali naj te rotimo pri spominu na Balana, sina tvojega, ki ti je bil solnce življenja?

Nem si, kralj naš predobri, srce ti ne bije več, izkrvavelo ti je za svobodo našo, osiroteli te ne bomo več slišali in delež naš ostaneta žalost in bol!...«

Sredi oboroženih velmož se je dvigala visoka grmada. Na grmadi je bil postavljen vladarski stol in na njem je sedel v bojni opremi voščenobled kralj Prono nepremičen in bridek, oklepajoč z usehlimi rokami velik in težek meč, kot bi zasliševal narod, da bo sodil. Ob njem je viselo na grmadi njegovo najljubše orožje in pred njim so bili položeni zadnji darovi, ki mu jih je prinesel hvaležni narod. In še trije konji belci so zaklani ležali na spodnji, širši plasti polen: dva ob straneh, eden ob vnožju. Ko da počivajo, se je zdelo, in da čakajo kralja ...

Okoli grmade se je zvrstil zbor Belenovih svečenikov, ob njej pa so stali stari veliki žrec Seko, kralj Epulo in vrsta velmož. Vsi so imeli bakle v rokah.

Seko je pristopil k žrtveniku, ki je bil postavljen ob spodnjem koncu grmade in je na njem plapolal ogenj strave. Nadenj se je sklonil in je užigal baklo in je z globokim glasom klical:

»Belen, Belen, prosili smo te, bodi dober, nisi nas slišal, vzel si nam kralja, zemlji naši očeta. Po svojem bratu Hesu si ga izvabil iz naše srede, da bi čutili tvojo roko in vedeli, kdo nam vlada. Klanjamo se ti, ki dajaš in jemlješ življenje! Smrtna žrtev, ki jo objame tvoj ogenj, bodi ti ljuba in po njej nam bodi dober osirotelim!«

Sekova bakla se je vnela in zaplamenela in potem so po vrsti pristopili k žrtveniku Epulo in velmožje in svečeniki, da bi tudi užgali svoje bakle, narod pa je ponavljal tožbo in prošnjo, ki jo je slišal. Tožno se je glasila, ko jo je govoril Seko, vse tožneje ko je odmevala v zboru množice, ki se ni mogla premagati in so se ji rosile oči in ji drhtel in zastajal glas, poln srčne žalosti in ljubezni.

V žarečem vencu bakel se je dvigala temna grmada, orožje na njej je lesketalo in še voščenobledi obraz mrtvega kralja je v odsevu njihovih plapolajočili plamenov blestel in množica je umolknila, zakaj prisluhnila je in slišala Sekovo obredno besedo:

»Belen, ki si sprejel že v svoj naročaj velikega duha kralja Prona, použij v svojem ognju še telo, ki ga je duh oživljal! Prono, Prono, Belen bodi tvoj delež!«

Poklonil se je žrec Seko, poklonil se je Epulo in poklonili so se velmožje in svečeniki in podtaknili so se od vseh strani bakle v grmado in visoki plameni so planili iz nje in po njej in se vzpenjali h kralju in ga objeli ...

Narod je zaihtel, zastokal je in je zagnal plač in tožbo, da je bilo, ko da ječijo stoletne lipe in se lomijo vse v enem samem trenutku ob viharju, ki se sunkoma zaganja vanje. Bolj ko so plameni objemali kralja, večja je bila žalost in glasnejša. Pa je veliki žrec dvignil obe roki in jih držal vzpeti, dokler se narod v svojem plaču in tožbah ni pomiril in je le še ihtel, opazujoč s solznimi očmi kralja na grmadi, da si vtisne tudi takega za vedno v spomin in mu izkaže hvaležnost in ljubezen do zadnjega.

Izpred plapolajoče grmade je spregovoril Epulo, kralj Istrov.

»Trojna žalost, trojno gorje, o narod, je v mojem srcu in en srd,« je dejal. »Vprašam te, narod, kdo je kriv, da povživajo danes uničujoči plameni tvojega kralja, ki bi lahko še dolgo vladal modro in pravično in z ljubeznijo in bil vesel svojega ljudstva. Vprašam te, kje je hči Pronova kraljica Ena, moja žena? In še te vprašam, narod, kdo nam trga zemljo, kdo te hoče zasužnjiti na tvojih lastnih tleh, na svetih tleh pradedov tvojih in očetov, kdo hoče zabrisati sled našega rodu in njegovo življenje v teh lepih pokrajinah, od Belena vsevišnjega blagoslovljenih?«

»Rimljani, Rimljani!« je pozabil narod na žalost in vzbesnel.

»Rimljani, narod,« je nadaljeval Epulo, ko se je množica pomirila. »Njim velja moj srd, njim moj gnev! Zaklinjam vas ob kralju, ki ga povživajo plameni, ne zabite na gorje, ki so ga povzročili! Ko plamen naj bukne srd tudi v vaših srcih in naj ne ugasne, preden ne bo izvršeno maščevanje, ki naj upokoji tenje očetov vaših in kralja vašega Prona, katere bi sicer nemirne begale, ko se ne bi mogle spočiti v svobodni zemlji!«

»Maščevanje, maščevanje!«

»Kralj Prono, maščujemo te!«

»Zaklinjamo se, ne bomo mirovali, dokler ne boš maščevan!«

»Živel Epulo, živel Dardan, kraljič naš!

»Nad Akvilejo, nad Akvilejo!«

»Rešimo, otmimo kraljico Eno!«

»Živela kraljica Ena!«

»Vodi nas, kralj, otmemo jo tebi in sebi!«

»Otmemo jo, otmemo in maščevali se bomo, maščevali!«

Tako so se razvneli velmožje, tako se je razvnel narod in čakal, da je pogorela grmada in se je shladil pepel. Tedaj je vzel žrec Seko veliko žaro in so jo napolnili s Pronovim pepelom in še so pobrali vso orožje in jo zasuli. In mesto grmade je vzrastel grič, da bo pričal, kje počiva Prono, kralj Karnov ...

Vse to je videl in slišal drugi sel Sevnin in je potem še stopil h kralju Epulu, se mu poklonil in mu povedal o skrbi in žalosti kraljice matere.

»Vrni se in povej materi kraljici, kar si videl in slišal in še ji reci, da je Dardan čvrst in zdrav na Silikanskem gradišču, kjer počaka, da se vrne z menoj in — če nam bosta Belen in Heso dobra, tudi s kraljico v tergestski naš dvorec!«

Sevnin sel se je vrnil in sporočil, kar je videl in slišal in kar mu je naročil kralj Epulo. Kraljica Sevna ga je gledala in poslušala in ga ni razumela. Smehljala se je, ko ji je pripovedoval, in ponavljala in ponavljala sladko in ljubeče:

»Sokolčič moj, sokolčič!...«

Sel je umolknil, a tedaj ga je s čudnim žarom v očeh pogledala, planila kvišku, kriknila »Nič, nič ne vidim!« in se zakrohotala, da ga je stresel mraz in ga je bilo groza in se je poklonil in umaknil.

XIV.[uredi]

V Akvileji je posadka divjala od veselja nad prvo zmago in Lucius Quinctius Flamininus ji ni kratil razbrzdane razposajenosti, hoteč se povsem priljubiti vojaštvu in se obenem znesti nad Katonorn in vsemi gromovniki, ki so ga bili pognali iz senata, rohneč proti lahkoživosti, iz Azije uvedeni, kateri da je stregel in zavajal še vojsko.

»Sam svoj gospod sem bil v zemlji barbarov in ni ga bilo nad mano, ki bi mi mogel ukazovati, kako naj živim, tudi senat ne! V taboru pa je bil red in vojaki niso drugače živeli nego pod drugimi konzuli in poveljniki. Pa le ni bilo prav in so vedeli v Romi za stvari, ki jih jaz nisem vedel in videl! Zato jih zdaj gledam in vem zanje, da se bo splačalo prenašati očitke in kazni, če bi spet začeli rohneti v senatu, kar se še lahko primeri in bi ne bilo nič čudnega. Saj so še Eneja Manlija in samega Publija Scipiona, ki je premagal Hanibala in Kartažane, oblajali in strgali, ko nista imela več vojske za seboj! Akvileja je daleč, naj me senat le čaka! Ko bodo ukroteni Istri, se bo kolonija razvila in prijetno bo živeti tukaj. Rajši tu kvestor in gospodariti po svoje in po svoje živeti, ne da bi moral odgovarjati za sleherni korak, nego še kdaj v Romi konzul! Ztlo, Quincti, uživaj in pusti uživali, dokler imaš čas in priliko!«

Tako je mislil Lucius Quinctius in se po tem ravnal in posadka je bila zadovoljna in Bacchus in VenUB sta bila vesela Martovih sinov ...

Kraljico Eno je bil spravil Quinctius v pretorij, da bi mu ne bilo dolgčas in bi živel z njo kakor nekoč z lepo Galko Ekritusiro.

Pa Ena ni bila Galka.

Že med potjo, ko se je ovedela, se ji je približal in bil prijazen in jo skušal pomiriti, obljubljajoč, da se ji ne bo godilo v Akvileji slabo. Menil je, da jo bo vzveselil in da mu bo hvaležna za prijazno besedo, s katero jo je ogovoril on, imperator, ki mu vojska vzklika. Motil se je. Ni ga pogledala, ni mu odgovorila. Nasmehnil se ji je in ji ni zameril in ko so ga vprašali tribuni, kaj mu je povedala, jo je opravičeval celo, da je še vsa zmedena in zbita od dogodkov, ki jih ni pričakovala.

»Do Akvileje se spočije in potem se bosta že kako pomenila, če ti ima kaj povedati!«

»Tako krvoločna, kakor ona Galka, se zdi, da ne bo!«

»Lepa pa je, lepa!«

»Lepa! Rečem vam, da bi Paris pustil Heleno in se odločil zanjo!« je priznal Quinctius tribunom in še rekel, da bi se izplačal pohod, če ne bi dosegli drugega, nego da bi zajeli njo, ki mora biti najlepši cvet v svoji barbarski zemlji.«

»Ali ne jabolko?« so ga podražili in se zasmejali.

»Tudi, če hočete!« jim je veselo odvrnil.

»S Heleno si jo primerjal. Kaj pa, čc si z njeno ugrabitvijo razdražil barbare — Ahajce in bi jo morali deset let braniti in se boriti zanjo?«

»Hahahaha!... Dobra je ta!«

»Dobra, tovariši, res dobra, samo ne pozabite, da sobe nisem primerjat Paridu! Ali mislite, da bo deset let lepa? Hahahaha ... Ne bom kakor Paris! Ko se mi bo zdelo, odločim z njo vojno, zakaj stavil bi, da ni nič manj nego kraljevskega rodu!«

»O, potem je pa naša zmaga sijajna! Konzulu Aulu Manliju ne bo treba drugega, nego sporočiti Istrom, da je pripravljen, pogajati se za ceno njihove kraljeve lepotice, in žrtvovali bodo zemljo in vse, samo da jo rešijo, mi pa se vrnemo v Romo z novo provinco Istro in tvoja slava, Kvinkcij, ne zatone!

»Se naš poet Ennius te bo opeval!«

»Pokazati mu boš moral svojo lepo ugrabljenko in navduši se, da mu heksametri ne bodo več šepali!«

»Dobro znate sukati orožje, a tudi vašemu jeziku ni kaj reči!« jih je zavrnil Quinctius, ki mu je bilo dovolj šegavega zbadanja.

»Triumfatorja spremljamo in običaja se držimo! Prenesti moraš malo šaljivega poroga, da ti Fortuna ne obrne hrbta!« so se mu odrezali tribuni.

»Moja Fortuna je ugrabljenka in ne bojim se zanjo!« je bil Quinctius spet dobre volje, zakaj odgovor tribunov mu je laskal in mu je vzbudil misel, da bi se res postavil v Akvileji kot prvi triuinfator ...

Ni zahteval triumfa, ko je prispel z zmagoslavno vojsko v Akvilejo, saj so ga triumfalno sprejeli. Zato pa je bil kakor pravi triumtator v Romi radodaren, ko so slavili prvo zmago. Ob splošnem navdušenju je pozabil celo na lepo barbarko in ni imel zanjo časa. Prepustil jo je Osu, ki mu je naročil, naj jo do večera skuša pomirili in naj jo prepriča, kako je imperator, njegov gospod, prijazen in dober, da ga mora sleherni vzljubiti, pa naj se ga zato nič ne boji ...

Quinetius se preko dne ni zmenil več za jetnico, Oso pa se ni zmenil več za gospoda in je hvalil Belenu, da je tako srečen in bo mogel streči svoji kraljici in jo tolažiti v njeni žalosti, dokler bo poveljnik s tribuni in zmage pijanimi legionarji slavil svoj vojni uspeh.

Nemirno je bilo Osu srce, ko je slišal v pretoriju pred težkim škrlatnim zastorom, ki je ločil delovni in sprejemni prostor od onega v ozadju, kjer je poveljnik obedoval in spal. V ta svoj prostor je bil spravil lepo ugrabljenko in v njem naj bi jo Oso sprijaznil z njeno usodo.

Postal je Oso z nemirno utripajočim srcem in iskal je besedo, s katero bi pozdravil kraljico, pa je zaslišal, da pritajeno ihti, in nič več ni pomišljal. Prijel je za težki zastor, ga odmaknil in vstopil v somračni kubikul Kvinkcijev.

»Belen ti bodi dober, kraljica Ena!« jo je pozdravil in ni vedel, kaj bi še rekel, zakaj kraljica se je dvignila z zložljivega kurulskega stola in ga gledala, ko da stoji pred njo prikazen.

»Kdo si, mladec, ki mi sredi samih volkov želiš dobro?« je vprašal čez trenutek in njen glas je bil mehek, da se je zdelo Osu, kakor bi ga ogovorila vila iz planine.

»Oso sem, sin Ajkajev, ki je dolga leta pastir čred kralja Prona, tvojega očeta!«

Ena je bolestno vzdiltnila, dvignila beli roki in si z njima krčevito zastrla obraz in omahnila na stol.

Preplašen je strmel Oso vanjo, dokler ni spet dvignila glave in ga pogledala žalostno, žalostno.

»Res, kraljica. Ajkajev sin sem. Ne spominjaš se me, ne poznaš me, jaz sem te pa hitro spoznal, čeprav te nisem dostikrat videl, ker z očetom sva prišla le redko v gradišče,« je zatrjeval in pripovedoval Oso in ko je videl, da se mu je nasmehnila, se je opogumil in ji hitel praviti, kako so ga zajeli, kako je mislil spočetka pobegniti in kako se je končno udal v svojo usodo, kar je bilo prav, ker je tudi sredi rimskega tabora skušal koristiti domači vojski, kateri želi, da bi že kmalu nagnala Rimljane z Lucijem Kvinkcijem Flamininom vred, čeprav je z njim dober in se ne more pritoževati, da bi se mu godilo slabo.

»Lucius Quinctius Flamininus?«

Oso se je spet zdrznil, zakaj Enin glas ni bil več mehek ko je vprašujoče izgovorila ime njegovega akvilejskega gospoda.

»Flamininus, kraljica!« je potrdil, stisnil desnico v pest, jo dvignil, zagrozil, z njo v sprednji prostor, kakor da bi bil v njem poveljnik, zaškripal z belimi zobmi in še dejal: »O, saj ga jaz tudi sovražim, njega in vse Rimljane, ki so prizadejali naši zemlji že toliko zla in žalosti!«

»Oso, ako bi vedel, kar vem jaz, bi ga bil tako sovražil, da ne bi mogel napravili koraka v naše ozemlje in ne bi trepetala jaz zdaj v strahu, kaj napravi z menoj!«

»Kraljica, saj ni še prepozno!« jo je razumel. »Pazil bom in iskal priložnosti, da ti ustrežem, pa naj se zgodi potem z menoj karkoli! Ne, potem bo huje, sama bi ostala in si ne bi mogla pomagati! Kaj, če bi skušala, kraljica, pobegniti? Pomagal ti bom in še jaz pobegnem s teboj!«

»Če me rešiš, Oso, ti tega nikdar ne pozabim!

»Pojdi zdaj in poglej, kako je v taboru in kako je s stražo pri vratih! Če ne bi mogel storiti drugega, skušaj pa sam pobegniti, da bi sporočil kralju Epulu, naj ne odlaša in udari z vso vojsko nad Akvilejo, ako me hoče rešiti!« je prosila kraljica, ki ji je mladec vzbudil upanje, da bi se utegnila oteti.

»Sam ne pobegnem, kraljica! Rajši poiščem katerega izmed naših, ki so jih zajeli. Empeta sem videl med njimi, ki je služil v kraljevem dvorcu, dokler ga nisi odvedla s seboj v Tergeste,« se je branil Oso, zakaj pomislil je, da bi Quinetius drugemu ne zaupal toliko kot njemu in bi morala potem kraljica sama prenašati svojo žalost, ki je ne bi mogla nikomur potožiti, kar bi jo še bolj potrlo.

»Če si res videl Empeto, poišči ga, ako moreš, pa mu povej, kako je z mano, in posvetuj se z njim, kaj bi bilo storili! Vem, pripravljen bi bil storiti zame vse in vse tvegati kakor na Medejskem gradišču, kjer me je branil do zadnjega.«

»Poiščem ga, kraljica!« se je poklonil Oso in odšel, zagrnil zastor za seboj in stopil iz sprednjega prostora pred pretorij, kjer se ni zmenil za stražeča legionarja, ki sta težko čakala, kdaj ju izmenjajo, da bi bila deležna dobrot, s katerimi je imperator tako radodaren v svojem veselju, o čemer je pričal šum in hrum, prihajajoč iz vseh strani taborišča ...

V somraku, ki je polnil kubikul in se vedno bolj gostil, da je bilo že težko ločiti posamezne predmete, je kraljica Ena primaknila stol k mizi, se oslonila nanjo z lakti in sklonila glavo v roke. Tako je sedela in z grozo mislila, kaj bo, ko se razmakne težki škrlatni zastor in se izza njega pokaže oni, katerega je zasovražila oni dopoldan, ko ga še ni poznala in ji je pripovedoval Katmel, kako je živel v Galiji in mu uničil srečo življenja ...

»O, zadavim se rajši, kakor da bi ... da bi ... zmagal tudi mene!« je iskala, kako bi se izrazila, zakaj upiralo se ji je, da bi v zvezi z njim le dahnila besedo ljubezni.

Pa se je spomnila otroka, videla je siroto, ki bo iztezal ročice, jo klical, iskal in je ne bo priklical in našel nikdar več, tudi če bi mu bil Belcu dober in bi dorastel in jo šel iskat na kraj sveta.

Stresla se je.

»Ne, ne, otrok moj ljubi, bolje, da me nimaš, kakor bi imel mater, ki si je za ceno svoje časti otela življenje!« 

Ko se je tako odločila, jo je minila groza. Mirno je čakala in celo upanje se ji je budilo, da ji bo zlodejski človek, kakor ga je imenoval Katmel v svoji bridki tugi, mogoče prizanesel z najhujšim.

Ali je minila ura ali sta minili dve, Ena ni vedela, ko je spet zaslišala korake. Bil je Oso. V sprednjem prostoru je prižgal svetiljko in potem še pri njej in ji je povedal, da je našel Empeta, a da ni utegnil govoriti z njim toliko, kolikor bi rad. Niso mu pustili. Tudi s Kvinkcijem da je govoril. Dobre volje da je bil in ga poklical, ko ga je opazil, ter vprašal, kako se počuti lepa ugrabljenka.

»In kaj si rekel?«

»Rekel sem, kraljica, da si se pomirila, samo žalostna da si še. Pa se je zasmejal in dejal, da te že potolaži, in vsi tribuni, ki so bili ob njem, so se zakrohotali, kakor bi se oglasila jata črnih gavranov. Potem pa mi je naročil, naj poskrbim, da ne boš stradala in te ne bo žejalo v pretoriju. Zdaj grem, kraljica, da ti oskrbim vse!« 

»Ni treba, Oso! Ne dotaknem se jedi in ne zmočim si jezika s pijačo, ki bi bila dar njegovih rok! Ako mi hočeš ustreči, pojdi in prinesi mi studene vode!« ga je prosila in Oso je šel in ji prinesel vode in je ni hotel dalj motiti, ker je menil, da bo utrujena legla in zaspala.

»Bodi v bližini, Oso, če moreš! Ne bo me tako strah,« ga je še prosila.

»Bom, kraljica. V sprednjem prostoru bom počakal, dokler ne pride, če bi me še kaj potreboval, sicer pa tudi nisem daleč. V pretorij, čeprav v celico ob strani, sem sc tudi jaz preselil, kar je Quinetius poveljnik,« je povedal Oso in se poklonil ...

Bilo je v času popolnočnih zvezd, ko je od morja prihajala že megla in je vstajala tudi nad Natiso in začenjala zagrinjati ravan in Akvilejo, ki se je pomirila in je bilo le še tu in tam slišati kak vklik in hreščeč krohot, zadnji odmev triumfalnega slavja.

Tedaj se je vrnil Lucius Quinctius v pretorij.

Oso je dremal.

»He, Oso, dečko moj, vzdrami se, vzdrami, da se zatečem k tebi in mi boš pomagal, ako mi zmanjka sladkih besed v tvojem jeziku, ki ga govori moja lepa ugrabljenka!«

»Sem že pokonci, gospod!« je skočil Oso na noge.

»Ali spi moja ptičica?«

»Nič ne vem, gospod. Kako naj bi vedel, če sem spal gospod?«

»Samo da ni zletela, potem je vse prav!«

»Kako bi zletela, gospod, če sem jaz še tukaj in če sta pred pretorijem dva legionarja?«

Quinctius ni poslušal delj pretkanega Osa, zgrabil je za škrlatni zastor, ga odmaknil in za njim se je spet zgrnil. Oso se jc zleknil na tla, kjer je ležal prej, si dal pod glavo roke, gledal v svetiljko in čakal in prisluškoval, kaj bo.

Mir.

Nekaj je padlo, kakor bi treščila na tla velika ptica, ki jo je pogodila visoko pod nebom smrtonosna puščica.

Quinetius, ki je bil za trenutek obstal, ko je vstopil, si je odgrnil rdeči poveljniški plašč in ga vrgel na ležišče.

Zopet mir.

Približal se je Eni, ki je za mizo sedela in dvignila glavo in ga gledala nepremično. Oči, v njih so bili še sledovi solz, so ji lesketale, žarele. Neskončno sovraštvo, strah in pogum — vse obenem je bilo v njenem pogledu. In obraz, ki ga je bila sicer sama milina, so ji je mrko zresnil in pričal in izražal zgolj silno voljo in odločnost, ki je pripravljena kljubovati pa če bi šlo za ceno življenja.

»Ne glej me tako hudo, srce!... Rad te imam ... ljubim ... Moja ... moja!... Ne boj se me, ptičica lepa!...«

Bližal se ji je Quinetius, bil sladek in širil roke, da bi jo objel, da bi jo prižel nase in v omamni slasti užil najslajše plačilo svoje zmage, ki si ga je prihranil za konec. Nema in srepa se mu je umikala Ena, dokler je mogla, potem pa je nenadoma obstala, v očeh ji je zabliskalo: pljunila je predenj, da mu pokaže, kako ga sovraži in zaničuje, in še gа je udarila v obraz ...

»Prezgodaj bi bilo, prehitro, ptičica moja, kaj, ko me še ne poznaš in se nisi še izžalostila ... Razumem, razumem ... Da boš videla, kako sem dober in da me je s takimi stvaricami sama ljubezen, počakam za nocoj, ker nočem, da bi v čašo ljubezni vlivala bridki pelin ... Sama se boš približala, ko boš videla, da ni drugače in ti bo dolg čas!« je prenesel Quinctius Enin odpor in jo pustil.

Ena je obslonela nepremično ob steni, srce ji je še vedno vznemirjeno utripalo in v presledkih se je globoko otddihala, da so so ji dvigalo roke, katere jo bila sklenila preko grudi in so ji krčevito oprijemale linijo pri ramenih.

Quinetius jo jo gledal, gledal in nasmihajoč so užival ob njeni topi mrkosti in zadregi, dokler se ni sklonil nadenj sam bog Somnus in pregnal operutenega strelca z lokom in puščico, da se je moral vrniti k svoji lepi materi Veneri in ji potožiti, kako ni uspel, čeprav mu je stal ob strani razigrani stric Bacchus ...

»Hvala ti, Belen, ki si mi bil v moji stiski dober!« se je Ena hvaležno zahvalila svojemu bogu v srcui, ki so ji je umirilo. Vendar se ni gonila. Bala so je, da bi s še tako rahlo stopinjo ali kretnjo vzdramila rimskega volka in bi se vzbudila v njem neukrotljiva sla, kateri bi morala podleči ali žrtvovati življenje.

Odneknod je priletela velika vešča in krožila in krožila okoli svetiljke, se zaganjala v plamen, omotična odletela, padala na mizo, lezla brenče v krogu po njej, pa spet vzletela, obkrožala plamen, dokler si ni ožgala pisanih kril in zdrknila omagana v zelenkasto olje, ki ga je bila ladjica skoraj še polna. Vztrepetala je še enkrat, dvakrat, da bi so rešila, a nič ni pomagalo, udati se je morala v svojo usodo, ki jo je iskala in izzivala. Ena jo je gledala, mislila nase in pri srcu ji je bilo tesno, tesno ...

»Kraljica!« jo je pritajeno tiho kakor bi dahnil poklical Oso.

Okrenila je glavo.

»Kraljica, upihni luč in pridi ven, če te je strah. Nič ne bo slišal!« je še šepnil Oso, pridržujoč zastor, da bi lila svetloba iz sprednjega prostora v kubikul in bi kraljica videla, ako bi ga poslušala.

Pomislila je, pogledala proli ležišču, se odločila in opogumila. Tiho je stopila k svetilki, jo upihnila in tiho, tiho, pridržujoč dih je zapustila kubikul in Oso jo spustil težki zastor.

»Ali zbeživa?« je vprašala kraljica hlastno.

»Nocoj še ne, kraljica. Prepozno jo, čas četrto nočne straže je že, kmalu so bo začelo zoriti. Počakati boš morala kak dan, preden vse uredim. Najboljše bi bilo, če bi Quinetius spet udaril kam in bi se taborišče izpraznilo. Tako sem premišljeval ta čas, ko sem so tresel zate, da bi dobil preprosto obleko kake venetske žene in bi te preoblečeno spravil iz mesta, kakor sem zadnjič dva Epulova izvidnika. Lahko bi bilo to, samo če bi ne bilo Kvinktija, da te ne bi pogrešil!

»Poskrbi, poskrbi, Oso, za vse še danes, ker take noči ne prenesem več,« je prosila Ena.

»Vse bom poskusil, kraljica,« je obljubil Oso, »zdaj pa počij še te ure do dneva, da ne boš preveč izmučena!«

»Kje? Tukaj?«

»Tukaj, kraljica. Peljal bi te v svojo celico, a bolje bo tukaj. Ne boš ležala na krznu, z mojim pastirskim plaščem se boš morala zadovoljiti nocoj, drugega nisem utegnil pripraviti, ko nisem vedel, kako bo!«

»Ne upam si, Oso, čeprav sem potrebna počitka. Kaj, če bi se zbudil oni in opazil, da me ni tam notri?« jo je skrbelo.

»Nič se ne boj, kraljica, jaz bom čul ob tebi in če bi so oni zbudil in klical po tebi, bi te že opravičil, zakaj si prišla v sprednji prostor. — Smrčal si, gospod, — mu porečem, — kakor sam Jupiter, ko premetava gromonosne oblake, kako hočeš potem, da bi mogla lepa ugrabljenka, ki je izmučena in potrebna počitka, spati v tvojem kubikulu! — Res, tako mu porečem in smejal se bo in vstal dobro volje!«

In Oso jo razgrnil svoj pastirski plašč in Ena se ni več branila, legla je in zaspala ...

XV.[uredi]

Jasno se jo razlilo jutro nad Akvilejo, a posebnega življenja ni vzbudilo. Posadka je počivala, samo posamezno skupine izvidnikov so morale iz tabora, da bi ugotovile, če so Istri ob Karusadiju izvedeli, kaj se jo zgodilo na severu, in se li zato no pripravljajo, da bi znova navalili na kolonijo, zlasli ako jim je prišla v tem v pomoč ona vojska iz gora, o kateri so dobili vest med Kvinkcijevim pohodom proti Modemskemu gradišču.

Tribuni, ki so so pozno prikazali iz svojih prostorov, so se sprehajali po ulicah, so ustavljali pred oddelenji te ali one legijske skupine, govorili s conturioni, nagovorili tega ali onega legionarja, pa so spet vračali proti protoriju, obstali v gručah in si mežikali, češ, da jo je imperator, ki je spal na lovorikah, dolgo potegnil. In so se smejali in zbijali dovtipe, ki so bili pravi odmev neprespane noči.

Pa je prišel iz pretorija Lucius Quinctius.

Pozdravili so ga.

Mrk je bil in slabe volje.

»Imperator, ali je dal Phoebus prezgodaj zapreči svoje plameneče belce, da si tako čmeren?«

»Z Diano bi se zmenil, da bi zadržala za nocoj mesec nekoliko del, ko si imel v gostih Venero in njenega sinka Amorja, ki ljubita mesečino!«

»Kako je bilo z barbarskim jabolkom? Človek bi mislil, da je bilo kislo, ako bi sklepal po tvojem obrazu!«

Niso ga zvedrili.

»Ne utegnem, da bi se mudil in odgovarjal na vašo sršeče besede. Plen je treba pregledati in urediti. V kvestorij moram, ko ni drugega, ki bi mu zaupal, da mi ne zmeša računov in vsega!« je bil kratek in odšel v urad, ki ga je po svoje vodil, odkar so se kolonisti ustalili.

Tribuni so gledali za njim, majali z glavo in ko je izginil, so bili spet glasni.

»Čudno, kako ga je preko noči minila dobra volja!«

»Pa vendar ni lepa ugrabljenka kaka čarodejka, da bi mu urekla?«

»Urekla, urekla in stari panj se je za pravo unel!

»Tako je, sicer bi nas povabil v pretorij in nadaljevali bi, kjer smo končali snoči ali točneje ob tretji straži, pa pokazal bi nam svoj barbarski zaklad, da bi ga tudi mi občudovali. Verujte mi, boji se zanj in ga skriva, zato je bil tako pust!«

»No, če začne puščobo prodajati in se tiščati sam s svojo ptičico, potem bi bilo že bolje, da bi skoraj prišel konzul Aulus Manlius!«

Tako so ugibali in so zabavljali in se jezili tribuni, ki so se uračunili v mislili, kako bodo še praznovali triumfalno slavje; za malo se jim je zdelo, pa so šli, da bi nadaljevali na svojo pest in tako izvabili še Kvinkcija, ako je ostal stari in so ga krivo sodili in obsodili ...

Kvinkcija ni bilo, dasi je v taboru znova zašumelo in zahrumelo, ko so videli legionarji zgled, ki so ga dali tribuni, in so menili, da imajo prav tako pravico slaviti zmago, katere Quinctius ne bi dosegel, če ga ne bi silili, naj udari. V kvesturi je sedel poveljnik, pregledoval plen, ga ocenjeval, opredeljeval, zapisoval in računal, računal tako, da ne bi ostal sam praznili rok, ker je vedel, da ni nikogar, ki bi se vrnil siromak v Romo, ako je opravljal v koloniji njegov posel. Z Vnemo je bil pri tem delu, ker ga ni zaupal nikomur ne zato kot je rekel tribunom, da ni drugega, ki bi vse prav vodil, marveč ker ni maral nikogar blizu in se je bal, da bi ga utegnil kdo izpodriniti ... Zamaknjen je bil v račune, ki so ga spravili v boljšo voljo, nego bi ga mogli spraviti veseli in razigrani tribuni. Da, celo na lepo ugrabljenko je pozabil ob svojih računih, ki so se mu spreminjali v zveneče ase in še v suho zlato ...

Phoebus je poganjal svojo kvadrigo, kakor bi rekli tribuni, in že se je bližal hesperidskim vrtovom, da bi se v njih spočili njegovi plameneči belci in se potem še okopali v oceanu ter zdrveli po skrivnostni poti v one kraje, odkoder se zjutraj sveži vzpenjajo.

Tedaj je prišel h Kvinkciju Oso.

»Gospod,« je rekel, večerja je v pretoriju pripravljena. Vse je tako, kakor si naročil, gospod. Zate in za lepo ugrabljenko, gospod!«

Quinctius je pustil račune.

»Ali me pogreša? Ali me že težko čaka?«

»Nisem je vprašal, gospod. Rimskega jezika sem jo učil, da bi te razumela, če bi li zmanjkalo naše besede, gospod!«

»Hehehe!... Prav, prav, Oso! Torej sta le mislila name. Upam, da bo nocoj prijaznejša nego snoči. Le pojdi pa jo lepo pozdravi in jo nauči še kako sladko besedo, hehehehe!... Ne bom se mudil dolgo več. Kmalu zgotovim in pridem!;«

»Kakor ukazuješ, gospod!« je sprejel Oso naročilo, se poklonil, odšel in bil vesel, da je gospoda tako povlekel, pa je še želel, da bi se toliko časa mudil, da bi ga ne bilo do jutra ali kar najbolje nikoli več v pretorij, dokler je v njem kraljica Ena, ki komaj čaka, kdaj pobegneta. Pa ga je pretkana domislica, s katero se je izognil odgovora, če kraljica pogreša in težko pričakuje gospoda, zaskrbela. — Kaj, ko bi jo vprašal? Povedati ji mora, naj molči, ali pa naj reče, da jo vse sproti pozabila. Pohitel je pa sklenil, da ji dvoje, troje besed le pove, da se tako zavaruje pred gospodom in ne zapravi njegove naklonjenosti, dokler jo še potrebuje in utegne z njo kraljici koristiti.

Prihitel je v pretorij.

»Ave, domina!« je pozdravil resno kraljico, ki ga je začudeno pogledala.

Ni se mogel vzdržati, da bi ostal resen. Zasmejal se je.

»Pozdravljena, gospa! — pomeni moja beseda,« jo je podučil in ji povedal, da ga mora rešiti iz zadrege in se pri priči naučiti rimskega ali latinskega jezika.

Ena se je v vsej svoji bridkosti nasmehnila ter menila, da ne bo govorila ne karnski ne latinski s Kvinkcijem, ki ne zasluži človeške besede.

»Zasluži ali ne zasluži, zdaj ne gre zanj, kraljica, zame gre, zato me poslušaj. Ko pride, ga pozdravi ,ave domine!', razumeš? Ave domine pomeni po naše pozdravljen, gospod! Ni težko, kaj? Jaz sem si ta pozdrav prvo uro zapomnil. Kar vesel bo, če ga tako pozdraviš, pa če te bo vprašal po zdravju, se mu nasmehljaj in reci ,ego valeo', veš! Ego pomeni po naše jaz, valeo pa sem zdrav. Pa še kako sladko besedo naj te naučim, je naročil! Teh bo najprej čakal. Vem, težko jih izgovoriš, a če bi šlo radi mene, kraljica, kar povej mu jih, saj beseda ni konj! Cor dulce pomeni sladko srce, če mu pa porečeš cor dulcissime, kar je toliko kot najslajše srce, bo pa še bolj zadovoljen! Tudi beseda ,amo' je sladka in bi jo gotovo še rajrajši slišal, zakaj če bi mu rekla ljubim, bi mu povedala isto. Tako, kraljica, mislim, da bo dovolj! To sem te naučil: ,Ave domine! Ego valeo cor dulcissime. Amo.' Pa še lahko dostaviš: te domine'.«

»Oso!« je dahnila kraljica in se zdrznila, zakaj slišala je korake, ki so se bližali pretoriju.

»Ave domine! Ego valeo, cor dulcissime. Amo te domine!« je ponovil Oso in hotel, da bi tudi kraljica govorila za njim.

»Tiho bodi, Oso! Oni prihaja!« je prosila kraljica.

»Ni težko, ni, kar lepo poskušaj izgovarjati za mano! Počasi bom govoril, glasno in razločno, da se ti privadi uho in se ti ne bo zapletal jezik. Tako, poslušaj: A-ve ... do-mi-ne ... cor ... dul-ci-ssi-me ... e-go ... va-le-o ... a-mo ... te ... do-mi-ne ..«

Lucius Quinctius je bil vstopil, postal pred zastorom, poslušal, kako se Oso trudi, in bil zadovoljen, da ima tako bistrega ujetnika-sužnja. »Še grške filozofe bi prekosil kot grammatistes, če bi ga vzel kdaj v Komo in ga osvobodil! Pri Minervi, zaščitnici te modrosti, ne delal bi nečasti gospodovemu imenu, ki bi ga nosil,« je veselo pomislil, se nasmehnil in odgrnil zastor.

Ena, ki se je smehljala ob navdušenem Osovem zlogovanju, čeprav so jo vznemirili bližajoči se koraki, se je v trenutku zresnila in obraz ji je bil, ko da ga je preletela in zastrla črna senca! Oso, ki jo bil dvignil roko s privzdignjenim kazalcem, da bi znova začel s svojimi stavki, je lokavo pogledal gospoda in čakal, kaj mu poreče.

»Dobro si učil, Oso, zadovoljen sem. Zdaj pa mi pomagaj, da se lepo po domače opravim, in potem, lepa ugrabljenka« — poklonil se je Eni — »prevzamem jaz pouk, ki ti gotovo ne bo delal težave, če si opustila svojo trmo!«

Oso je odvzel gospodu paludament, s katerim se je postavljal, odvzel mu oklep, mu razvezal jermenje, ga sezul, mu malo uredil tuniko ter ga vprašal, če naj mu ogrne tudi togo, pa je ni maral. Ko si je umil še roke in si jih obrisal, je stopil k mizi, ki je bila urejena prav po rimsko, čeprav so bili sredi barbarske zemlje. Okoli nje so bile postavljene široke klopi, prekrite s krznom, in na njih še blazine, da so se nanje oslanjali, ko so leže jedli.

»Oso, zdaj boš nama lepo stregel!«

»Bom, gospod!«

»Zdaj pa, lepa ugrabljenka, izvoli! Glej, častno mesto tu te čaka in jaz gostitelj bom legel tukaj ob strani proti gorenjemu koncu, da mi lahko šepneš kar v uho kako sladko besedo, ki jo tako težko čakam, ko si mi razvnela srce, da gori kar plamenoma!«

Ena se ni premaknila.

Oso jo je pogledal in ji namignil, naj se ne upira.

Quinctius je stopil k njej, da bi jo privedel k mizi.

»Ptičica, shirala mi boš! Škoda bi bilo tvojega lepega življenja,« je bil sladek, a Ena se mu je umaknila.

»Prav, pa te k jedi ne bom silil!« je spremenil glas, ki je bil rezek in je pričal, da je užaljen. Legel je in jedel, še več pa je pil in ni govoril več ne z Eno in ne z Osom, ki mu je točil. Vsakotoliko je pa pogledal svojo ugrabljenko, spačil obraz in se režal.

»Gospod, tribuni so te dopoldne obirali, ko so obstali pred pretorijem sami. Poslušal sem ...« je skušal Oso, da bi spravil gospoda do besede in usmeril njegovo jezo, ki mu jo je vzbudila Ena, drugam.

Quinctius, ki jo sicer rad poslušal Osove novice, katero je ujel v taboru, se to pot ni zmenil zanj.

»Gospod, skoraj bi verjel, da si uročen, ko si tako čuden in tih. Prav so imeli tribuni!« je nadaljeval Oso in izzival gospodu.

In ga je izzval.

»Kaj so imeli prav?« se je oglasil trdo.

»Prav so imeli, gospod!« 

»Hahahaha!...«

»Le smej se, gospod, a kaj porečeš, če izveš, kdo te je uročil?« je pletel in zapletal Oso svojo niti.

»Kdo?« je bil gospod radoveden in njegov glas že ni bil več trd.

»Ugani, gospodi!«

»Oso, ne preizkušaj moje potrpežljivosti!«

»Gospod, ne upam si skoraj ponoviti, bojim se ... je lezel Oso v dve gube, škilil proti Eni in se odmikal, kakor bi ga bilo strah pred njo.

»Govori! Tribunov se ne boš bal, če ti ukazuje imperator!«

»Govoril bom gospod, a niso tribuni, ki se jili bojim, če se mi kaj zgodi, vedi, da sem se žrtvoval zate! Pri nas se nikogar tako ne bojimo kakor čarovnic, ki človeka lahko pri priči pošljejo na oni svet, ker so v zvezi z vsemi besi, ki jim služijo. Tako so rekli tribuni: ,Nič čudnega, če je poveljnik tako mrk in pust, ko ima pod streho lepo ugrabljenko, ki mora biti prava čarodejka. Vidi se, da ga je že uročila!' Tako so rekli, gospod!« je končal Oso, skrivaj pogledal Eno, kakor bi ji hotel reči, naj izrabi vse, kar bi se bila kdaj naučila pri volhvi Kari ...

»Hahahahahaha ... se je gromko zasmejal Quinetius in se dobre volje dvignil izza mize. »Nič se ne boj, Oao! Glej, kako se ne bojim jaz prav nič vaših čarodejk, zlasti če so tako lepe! ... Pa me uroči, pa me ukloni, pa se mi ustavljaj, lepa čarodejka, ustavljaj se še, če moreš, meni, ki sem zavzel vaše gradišče! Ne boš, ne boš, in če bi ti po Osovo vsi besi pomagali!«

Razvnel se je in planil nad Eno kakor kragulj nad drobno ptičko.

Vzkrik.

Krohot.

»Zdaj naj ti pomagajo besi!«

Oso je trepetal za kraljico. Planil bi nad gospoda, a če ga ne bi zmogel, bi bilo po obeh, s kraljico bi bila ob življenje, ki si ga tako mogoče le še rešita. Tedaj pa se je zgodilo, česar Oso ni pričakoval. Ena se je iztrgala Kvinkciju iz objema, se vzravnala pred njim, ga pogledala z očmi, ko da gorijo, in z glasom, ki je bil ko da kliče duhove in je tako čudno odmel po pretoriju.

»Gal obglavljeni in Ekritusira onesrečena, maščujta, maščujta, maščujta! ...«

Zaklicala je in je stala bela ko kip, oči so ji še gorele in bila je strašna ko prikazen. Quinetius se je zdrznil, se umaknil, oči so se mu v strahu razširile, strmel je oddaleč v Eno, dvignil roke, kakor bi se pred nečim branil, in omahnil na ležišče, kjer si je zakril z rokami obraz in je kakor zatulil:

»Priklicala ju je, priklicala! Oso, pomagaj mi. brani me, reši me! Glej, ob nji stojita! ... Gal nosi svojo glavo v rokah, vame jo bo treščil! ... In ona ... Srce ji krvavi in v roki ima okrvavljeno bodalo ... Ob njeni levici stoji in mi grozi! ... Oso, Oso, reši me, reši! ...

Oso se je tresel od strahu in razburjenja in je verjel, da zna kraljica čarati. Vstopil se je pred gospoda, da mu je zastrl pogled na Eno, ki jo je sam s strahom gledal, zakaj še vedno je stala nema in nepremična in grozna in ni odmaknila svojih uročnih oči s Kvinkcija. »Reci ji, Oso, prosi jo, naj se umakne v sprednji prostor, da je ne bom videl, da izgineta tudi onadva z njo! Hitro, hitro, drugače zblaznim! ...« Osu ni bilo treba prositi. »Gal in Ekritusira, hvala vama!« je zadihnila Ena sproščeno, da sta jo oba slišala in še vedno srepo upirajoč pogled v Kvinkcija, se je približala zastoru, ga odmaknila in izginila za njim, kjer se je globoko oddahnila in se onemogla zgrudila na tla, zakaj vse moči so jo zapustile ...

XVI.[uredi]

Izvidniki so prinesli od morja vest, da se bliža obali rimsko brodovje. Lucius Quinetius te vesti ni bil vesel. »Tudi konzul bo kmalu tu,« je pomislil in žal mu je bilo, da bo njegove poveljniške slave tako hitro konec in bo moral odložiti rdeči paludamentum in se vživeti zopet samo v kvestorske posle, o katerih bo moral novemu poveljniku še poročati. Zaskrbelo ga je, bo li Aulus Manlius Vulso tudi tako kot Marcellus zaupal v njegovo kvestorsko poštenje.

»Dokler sem še sam svoj gospodar, moram gledati, da spravim na varno in v gotov denar, kar je kaj vredno. Kaj bi imel še takega? ... Ah, dobra misel! ... O oni čarodejki sem dejal tribunom, ko smo jo ugrabili, da bi njeni ljudje gotovo žrtvovali zanjo vse, če bi jim jo vrnili. Ali naj odlašam in jo prepustim Vulsonu? ... Privoščil bi mu jo sicer, da bi mu s svojimi vražjimi čarovnijami pretresla živce, kakor jih je meni, toda potem bi bila zame izgubljena! Ne, preden pride konzul, mora iz tabora! Proti odkupnini. Tako bom imel vsaj kaj haska od nje, ki mi sicer povzroči še kaj hujšega nego mi je snoči. Grozna ženska kljub svoji lepoti! ... Koliko naj jo cenim? Talent zlata? Ne, ne bo preveč! Plačajo naj ga, ako jo hočejo imeti iz mojih rok!«

Tako je mislil in sklenil Lucius Quinetius in pozval Osa, ki mu je prepustil čarodejko, naj jo spravi v svojo celico, dokler se drugače ne odloči.

»Ukazuješ, gospod?«

»Pripelji ugrabljenko spet v kubikul!«

»Gospod, ali se je ne bojiš? Gospod, ali bi ne bilo škoda tvojega življenja?«

»Pripelji jo!«

»Gospod ...«

»Pojdi!« je bil Quinetius kratek in Oso si ni upal več govoriti, čeprav bi gospoda rad opozoril in spomnil kako ga je težko rešil čarodejke, in mu še povedal, da je še vedno mračna in da se je sam boji ... Iti je moral.

Quinetius je stopil v kubikul in čakal. »To bo pogledala drugače ko snoči, ko ji povem, kaj nameravam! Videl boš, Oso, da se mi ni treba bati za življenje! ...« In je hodil po kubikulu in postajal nervozen. »Boji se priti, da se ne bi znesel nad njo, ko mi je snoči tako napravila! O, saj bi se, če bi se ne bal, da mi ne prikliče spet onih groznih prikazni, ob katerih mi je kar ledenela kri. Svoj živ dan ne zabim tega. Brrrr! ...« se je stresel.

Gospod, ali naj vstopiva?« se je oglasil Oso pred za zastorom.

»Vstopita!«

Oso je odgrnil zastor in ga pridržal, da je vstopila kraljica prva. Videl je, da je premagala strah in se kraljevsko ustavila, kot bi hotela znova pokazati Kvinkciju, da ne bo pred njim klonila.

»Lepa čarodejka, nič me ne glej več tako srepo je začel Qumctius. Premislil sem se in ne bom te več moledoval za ljubezen, ki je ne maram izsiliti! Vem, domov bi rada. Vidiš, čeprav si name klicala duhove, sem le dober. Pustim te k tvojim, ako te odkupijo. Zlata je vredna tvoja lepota, z zlatom te lahko rešijo. Imenuj mi ujetnika, katerega naj pošljem k tvojim, da jim sporoči ceno. Še danes se mora odpraviti in jutri večer boš prosta, ako bo odkupnina v redu. Koga naj pošljem?«

Oso je presenečen proseče pogledal kraljico, ki so ji vžarele temne oči, ko da je posijalo solnce vanjo. Kar zaklical bi ji, naj se odloči zanj, a se ni prav upal, ker se je bal, da bi s svojo besedo kako razdražil gospoda, ki bi se potem mogoče še znova premislil.

»Empeta pošlji, onega, ki me je branil pred tvojimi!« je prvič spregovorila Ena s Kvinkcijem. Glas ji je nekoliko drhtel, a je bil še jedek. Oso je žalostno pogledal.

»Prav, Empeta pošljem. Zvečer ga pošljem, ti pa ostaneš v mojem kubikulu do jutri, samo duhov mi ne kliči več!«

Tako je rekel Quinetius, poslal Osa po Empeta, sam pa stopil v sprednji prostor, sedel in pisal. Pisal je propustnico, s katero bi mogel Empeto mirno mimo izvidnikov, ako bi naletel nanje, in prav tako onadva, — samo dva je hotel — ki bi prišla z zlatom po ugrabljenko ...

Ko je legel mrak nad Akvilejo in se prelil v noč, ki je spravila vse vojaštvo v šotore, sta hiteli po Pretorijski ulici dve senci. Bila sta Quinetius in Empeto. Dasi je bil Quinetius gospodar posadke in tabora, se je na križišču Kvintanske ulice previdno ogledal, še bolj previden pa je bil, ko sta dospela v Sagularsko ulico tik pred vzhodnimi, pretorijskimi vrati. Ne bilo bi mu prijetno, ako bi ga kdo prepoznal, ga ustavil pa ga izpraševal, kam gre z ujetnikom. Zato je tudi samo z roko dal znak straži in spustila ju je, meneč, da je kak centurio, ki nadzira ...

Ko sta prišla pred okope in v ravan onstran mosta, kjer je rastel visok topol, kakor bi se poganjal proti nebu črn plamen, je spregovoril Ouinetius:

»Pisanje imaš, ki ga pokaži našim, ako bi te kje zaustavili. Ko prideš k svojim, izroči ga onima dvema, katera bi prišla. Pogoje si slišal. En atiški talent zlata je odkupnina, razumeš, en talent, ki mora biti jutri večer v mojih rokah. Jutri večer ob tem času! Tu pri tem topolu naj me čakata. Ako ju ne bo z zlatom, potem povej, da tudi lepe ugrabljenke ne bo več!«

Tako je zagrozil Quinetius in sta se ločila. »Volk!« se je ozrl Empeto za njim in siknil, potem pa se je spustil v dir kar so ga nesle noge, zakaj rad bi, da bi še pred jutrom dospel v Epulovo taborišče ...

Ena ni pogledala Kvinkcija, ko se je vrnil. Še vedno se je tiščala ko ranjena orlica v kotu kubikula. Z grenkobo v srcu je mislila, kako se vrne. Očeta ne bo dobila več, da bi jo zagovarjal, da bi jo branil, če bi jo Epulo zavrgel in ji vzel Dardana, sladko dete. Vedela je, Epulo je ponosen in bala se je, da je ne bi hotel več poznati, ker je bila v rimskih rokah, Lepe oči so ji zalile solze in sunkoma je ihtela.

»Čudna ženska,« je menil Quinetius, ko jo je gledal. »V svobodo se vrne in mesto da bi vriskala in bila vesela, se cmeri ko dete, ki se boji šibe!« Pa mu je blisnilo in je mehko vprašal: »Srce, ne maraš domov? Bi ostala rajši tukaj in bila moja? ...«

Prezirljivo ga je pogledala in odločno zaokrenila glavo, da je moral spoznati, kako ga sovraži. »Mehercule, kdo naj razume potem tvoje solze! Jaz jih ne in jih ne bom, a tudi gledal jih ne bom! Dve noči sem zapravil s teboj, tretje ne bom!« je dejal, se zasmejal in odšel, da poišče tribune, da prebije in zabije z njimi noč v veselju in razigranosti in jim pokaže, da ni prav nič uročen ...

Ena se je oddahnila in se od srca razjokala, ko je ostala sama v kubikulu in je ni motil niti Oso, ki ga je poklical Quinetius s seboj. Lažje ji je bilo, ko se je izjokala, in celo sen jo je premagal, dasi se ga je branila, boječ se, da bi se poveljnik vrnil in bi bil divji in nasilen, hujši kot prošle noči, ko se mu je ubranila, kot bi ji sam Belen pomagal.

Jutro je že bilo in solnce visoko. Dnevni hrušč in trušč, ki je zavladal v taborišču, je vzdramil Eno. Prebudila se je in se prestrašeno ozrla po kubikulu. Kvinkcija ni bilo.

»Hvala ti, Belen,« je dahnila, »res si mi dober!« Quinetius je prenočil v kvesturi, kjer je bil sicer njegov stan, in ko se je vrnil v pretorij, je bil dobre volje.

»Ho, kako je bilo nocoj, čarodejka lepa? Si bila zadovoljna v samoti, kaj? Me nisi nič pogrešala? Jaz tudi nisem tebe. Ni se mi bilo treba bati tvojih besov, ko smo dobili med ujetnicami dovolj takih, ki ne znajo klicati duhov, hahaha ...«

Ena ga je zlovešče pogledala.

Pa je zaobrnil besedo. Pokazal je na klepsidro.

»Ali težko čakaš, da se izteče? Empelo že mora biti pri tvojih in že iščejo in tehtajo zlato. Tudi jaz težko čakam noči in sem vesel. Saj si tudi ti vesela danes, ko te pustim domov, kaj?«

Prikimala mu je in se za spoznanje nasmehnila.

»Hehehe, vendar znamenje pritrjevanja! Skoraj mi je žal, da sem ti dal besedo, saj bi se počasi še razumela, hehehe! ...« jo je podražil in odšel po svojih poslih.

Počasi se je iztekel pesek, počasi, vse prepočasi je hodilo solnce Eni svojo nebesno pot. Od ure do ure, od trenutka do trenutka je postajala bolj nestrpna in v tej nestrpnosti se ji je vzbujala celo bojazen, kaj, če je vse le rimska prevara, kaj, če je le zanka, ki naj bi zadrgnila še dva rojaka, obložena z zlatom? Mogoče bi bil eden njiju sam Epulo... Stresla se je ob tej misli.

»Ne, ne! ... Mora biti resnica, vrnem se, vrnem! O! ...«

Oso, ki je imel opravka z Veneti pred kvesturo, da je z njimi barantal v dobro svojega gospoda, se je proti poldnevu vrnil h kraljici. Nič več ni bil žalosten kot prejšnji večer in še zjutraj, ko mu je bilo težko, da se je kraljica odločila za Empeta.

»Spremljal pa te le bom, kraljica! To se pravi, na domenjeni kraj bom moral jaz prvi, da bom čakal onih dveh, ki pridela po te. Potem pa se bom moral vrniti z gospodom, da bova spet v dveh, kakor bosta vidva, ko pojdeta. Tako mi je rekel. Pa sem pomislil, kaj, če bi onadva prosil, da bi vrgla še zame Kvlnkciju kako malenkost in me odkupila? Ali bi govorila zame, kraljica, če bi sam nič ne opravil? Tehtnico mi je še naročil gospod, naj vzamem s seboj, da se prepriča, če so prinesli v odkupnino pravo mero zlata. Kaj, če bi ga pregovoril, da bi jaz tehtal, pa bi ugotovil, da je mera obilna? Ali bi rekla, kraljica, naj bo odkupnina zame, kar je preveč? Veš, Quinetius je tako udarjen na denar, da bi rajši žrtvoval mene kakor drobec zlata!«

Ena, ki so ji Osove besede prepodile bojazen, da bi bil spletel Quinetius le zanko, je bila vesela in je pastirju obljubila vse, kar jo je prosil.

Zvezde so gosto in svetlo migotale, mesec se je v svoji rasti zadovoljno smehljal, ulice v taboru so se izpraznile in so potihnile. Lucius Quiuetius je izpred pretorija pregledal trg, pogledal po Pretorijski ulici, ki je ravno ko puščica vodila do Pretorijskih vrat in se je vrnil v kubikul, kjer ga je čakala Ena. ne da bi se ga več bala. Ogrnil ji je togo in dejal:

»Pojdi, tudi nocoj bo dobro!«

Legionarja, ki sta stražila pred pretorijem, sta ju pozdravila in se potem čudila, kako sta se sprijaznila poveljnik in lepa ugrabljenka, ki ga doslej ni mogla, kakor sta ujela drugo noč.

»Pusto ji je postalo, pa se je premislila! Lepše je v družbi mladih tribunov, katere gotovo poiščeta, kakor čumeti v samoti!« je menil prvi.

»Ženska!« je menil drugi kratko in sta utihnila.

Tiho je stopala Ena ob Kvinkciju. neznansko dolga se ji je zdela Prelorijska ulica. Misel, da gre v svobodo, se ji je zdela tako čudna, kakor bi sanjala, in bala se je, da bi jima kdo še zadnji trenutek presekal pot, ju zaustavil in bi se morala vrniti. Videla je, kako jo Qninctius oprezen, in to jo je še bolj plašilo. Pa sta le dospela do Pretorijskih vrat in šla nemoteno mimo straže.

Preko ravni ji je vzplaval pogled proti Karusadiju in še proti severu, kjer se je oslanjalo nebo na gore, pod katerimi jo je čakalo Silikansko gradišče in v rodnem dvorcu otrok, ki jo je ta čas že v joku pozabil. Prelepo so sijale zvezde nad zemljo Karnov, prelepo je šumela Natisa, prelepo so od daleč bučali lesovi pesem svobode, da bi mogla biti žalostna, ko jo je že zrak, ki ga je zadihala iz rodne zemlje, ozdravil in ji vrnil moč in voljo in veselje, kar pomeni življenje, za katero se je tako bala ...

»Topol tam, vidiš?« se je oglasil Quinctius in pokazal dogovorjeno mesto ter se čudil, da jima ni še prišel Oso naproti, ko mu je vendar naročil.

Tedaj je Ena vztrepetala od vesele vznemirjenosti, kot so trepetali listi na drevesu v nočnem vetrcu, ki je vel preko ravni. Pogledala je proti topolu in razločila pod njim tri konje in tri moške.

»Eden je Oso,« je pomislila, »a kdo sta onadva? Je-li Epulo?... O Belen, bodi mi dober in daj mi moči, da prenesem prvi pogled!«

»Kdo tam?« je zaklical Quinctius in se ustavil z Eno, ko sta bila še kakih pičlih sto korakov od topola. Negotov je bil njegov glas, nič poveljniškega ni bilo v njem; izdajal je samo, kako gori, kako hlepi po zlatu ...

»Istra!« je odmelo kratko in rezko izpod topola.

»Talent?« je hotel še vedeti Quinctius.

«Talent!« je znova odmelo temno, kakor bi se oglasil iz podzemlja sam bog Pluton ...

»Dobro!« je odgovoril Quinctius veselo in odločno se je premaknil in korakal z Eno proti topolu, odkoder jima je hitel naproti Oso. Opravičeval se je gospodu, da ni dolgo, kar je onadva dočakal, pa sta ga zmotila, ker sta hotela vedeti, kako se je godilo ugrabljenki, in je moral gospoda pohvaliti, da je ravnal z njo lepo, in jima še povedali, naj bodo Istri zadovoljni, da je prišla njegovemu gospodu v roke, ker če bi jo dobil kdo drugi, bi je ne mogli tako zlepa rešiti.

»Že prav, že prav, Oso!« je bil Quinctius kratek, zakaj ni se mu ljubilo poslušati sužnja, ko je mislil na zlato odkupnino, ki mu tako lepo pomnoži zaklad, s katerim bo še lahko kdaj v Romi veselo živel in se postavljal.

Istra se nista genila izpod topola.

Ko so se jima približali, ju je Ena prepoznala. Bila sta Opalo, velmož iz Nesakcija, in Suro, velmož iz Faverije. Njej sta se poklonila, Kvinkcija pa sta mrko pogledala.

»Tu zlato,« je rekel Opalo, odtehtali smo ga in nismo bili skopi!«

»Res je,« je pritrdil Suro, »in če bi zahteval dva talenta, ugodili bi ti, in če bi zahteval tri talente, dali bi ti jih, dobil bi jih, zakaj — svojo kraljico ljubimo!«

Quinctius, ki je bil sprejel zlato, je začudeno pogledal Eno, ki je stala ponosno, res kraljevsko ob strani, kot bi se ji zdelo zamalo, da morajo kupčevati zanjo. Zabolelo ga je po tem, kar je slišal, da ni zahteval več. »Če bi bil vedel, kdo je!« je jezen pomislil in je sklenil, da se bo znesel nad Osom, ki je gotovo vedel, kdo je, a mu je prikrival in zamolčal. Srdito ga je pogledal in mu trdo velel, naj mu da tehtnico, da se sam prepriča, če je teža prava. Oso je razumel njegov pogled in čutil je srd iz njegove besede, zato je milo pogledal kraljico, ko se je gospod sklonil in začel tehtati, kakor bi mu šlo za življenje ...

»Opalo, Suro, ali sta pretehtala res in prav? ... Prelahka je bila vajina utež zame!... Meč! Na tehtnico naj pade še —glava!...«

Ena je zamahnila z roko nad Kvinkcijem in dala znamenje, kaj hoče, ko še ni izgovorila besed, ki so klicale smrt.

Velmoža sta jo razumela. Opalo je prvi potegnil meč in preden je mogel Lucius Quinctius Flamininus krikniti, se je zakotalila njegova odrobljena glava pred Eno.

»Belen, hvala ti! Maščevano jo gorje, mirna se sedaj vrnem,« je razprostrla Ena roke in pogledala proti nebu, odkoder so svetili Belenovi nočni ognji.

Oso se je vrgel pred kraljico.

»Kraljica, kraljica!...«

»Tudi ti si prost in svoboden zdaj, Oso!« mu je rekla.

»Kraljica, kraljica, služil ti bom vse dni in življenje bom žrtvoval zate, ako bo treba!« je bil hvaležen in ginjen in še vse bolj je občudoval kraljico kakor ono noč, ko je priklicala duhove ...

Medtem ko sta Opalo in Suro pobirala zlato, ki se je bilo sesulo s tehtnice, in jima je še Oso pomagal, ko se je zahvalil kraljici, je Ena pobrala Kvinkcijevo glavo in jo zavila v togo, česar ni nihče opazil.

»Na konja, kraljica, in v tabor!« je dejal Opalo, ko so bili gotovi.

Oso je žalostno gledal, zakaj težko mu je bilo, da ne bo mogel spremljati kraljice.

Pa ga je potolažil Suro.

»Nič se ne boj, ne pustimo te, da bi te spet zajeli Rimljani! Pohiti, tam za prvim grmovjem čaka s konjem limpeto, ki je naju spremljal. Njegov konj lahko ponese oba!«

Oso je poskočil in ni čulil nog, tako je šel.

In še so trije jadrni konji vzbrzeli čez ravan, ko da jih nese veter. Med potjo je kraljica izvedela, da Epula ni v taborišču, a da ga vsak čas pričakujejo, če se ni že vrnil med tem, ko sta onadva, Opalo in Suro, odšla ponjo. Na Belenovo ostrvo da je odšel k stravi njenega očeta, ki ga je dal žrec Seko prepeljati z Medejskega gradišča ...

Epulo se ni bil še vrnil, ko so pritopotali in prihrzali spenjeni konji z Eno, Opalom, Surom in še z Empetom in Osom skozi temni les do tihega gorenjega Timavskega jezera in okoli njega do taborišča, kjer je bilo vse živo, čeprav so šle zvezde že proti jutru.

»Da niso zaspani!« se je začudil Oso na konju za Empetovim hrbtom.

»Kaj bi bili zaspani, če še jaz nisem, ki sem prebdel dve noči! Ali misliš, da so mogli spati, ko so težje čakali kraljice kakor kralja!« je odvrnil Empeto.

»Če bi ne bilo mene, bi je ne pričakali!« se je pozdel Oso, ki se ga je lotevala prešernost.

»Ne širokousti se! Kajpa, ti si pripravil zlato, ki naj bi kraljico otelo! Belena, Belena zahvali, da te je kraljica rešila rimskega volka, kateremu bi moral sicer streči svoj živ dan!«

Prijezdili so v tabor in Oso je moral požreti odgovor, čeprav ga je imel na koncu jezika, zakaj vojniki, ki so čakali ob ognjih, so zagledali kraljico, planili pokonci in jo vzprejeli z radostnimi klici, kateri so rastli v oglušujoč vihar navdušenja, da je odmevalo iz temnega lesa, budečega se v rano jutro, iz tihih globeli, ki so še sanjale v lesu, od belih pečin in ostrih čeri, ko da bi oživela vsa zemlja Karnov in bi pozdravljala svojo kraljico.

XVII.[uredi]

Ko so se menjale v Akvileji ob Pretorijskih vratih straže, je prva straža povedala drugi, da sta odšla dva, očividno nadzorujoči centurio s svojim optijonom — narednikom, iz tabora in se nista še vrnila.

»Mogoče sta obhodila vse utrdbe in se vrnila pri drugih vratih, jo menila izmenjana straža, a vendar glejte, da boste budni in je ne izkupite! Centurioni niso Quinctius, ki te dni vse dovoli, da mora biti človek vesel takega poveljnika!«

Tako je šla beseda od prve nočne straže do druge in od druge do tretje in četrte straže, ki je budna pričakala jutro, a centuriona in njegovega spremljevalca ne.

»Oni, ki so čuli prvo vigilijo, so nas vse povlekli, da bi nam ukratili spanje, ko so vedeli, da smo ga po veselih nočeh potrebni! O, pridejo že speltna vrsto, da jih potegnemo tudi mi,« so se jezili, ko se je začelo zoriti in se je ravan pred njimi dramila in budila v novo življenje.

»Kra ... kra ... kra ...«

Krokarji, ki so se spreletavali tam onkraj mosta okoli visokega topola v ravni, so kakor izzivali stražo s svojim hripavim glasom. Nenavadno veliko jih je bilo in drli so se, kot bi se delali norca iz solnca, ki ni še vzšlo. Iz jeze in radovednosti so jih neprespani stražniki začeli opazovati in čudili so se, kaj imajo črni ptiči pod drevesom in v drevesu, da jih je toliko in se lako ženejo.

Gledali so in gledali, črnih ptičev je bilo vedno več. Od vseh strani so še priletavali in sedali na topol ter se spuščali na tla.

»Skoči in poglej, kaj imajo!« je pozval eden izmed straže, ki je menil, da je le treba pogledati, kaj je privabilo gavrane, da jih je kar črno in so drug drugemu v napotje.

Ni bilo treba reči dvakrat; kar dva sta se pognala izpred vrat proti topolu.

»Kra ... kra ... kra ...« so se zadrli gavrani v zboru, ko so opazili, da se bližata legionarja, in nekaj jih j«ezletelo v vrh topola, kjer so se zazibali na upogibajočih se vejah, drugi pa so krožili po zraku in se spustili daleč v ravnini na tla, da bi se vrnili, ko mine nevarnost.

»Vae!... Vae!... Vae!...« Neznansko sta zavpila legionarja, ko sta prišla pod topol in obstala, grozotno je odjeknil njun vzklik v somračno jutro, da se je straža pri vratih spogledala in za trenutek onemela. Pod topolom se nista mudila. Hitreje nego radovednost ju je gnalo, kar sta videla. Bleda in preplašena sta se vrnila do vrat in se tresla od groze ...

»Kra ... kra ... kra ...«

Gavrani so si že dali znamenje, da je nevarnost minila, in vsi so se povrnili krakajoč k — gostiji in se tepli za boljši delež.

»Slabo sta opravila, gavrani se spet zbirajo!«

»Ko gavrana, no, ko vrani sta zavekala pod topolom. Kaj pa je vaju tako zgrabilo?« sta vzprejela stražnika, ki sta ostala pri vratih, onadva, ki sta se vrnila, si otirala znoj in se zasopla oddihala.

»Quinctius, poveljnik Quinctius je pod topolom! Brez glave je!...«

»Hohoho,« se je zasmejal vprašujoči, »včasih je bil res brez glave, kakor pravijo, a tu je še ni izgubil!«

Onadva, ki sta videla grozo, se nista mogla smejati ob dovtipu, ki je meril na Kvinkcijevo življenje v Galiji in v Romi. Ponovila sta črno vest in ne meneč se več za tovariša in ne za stražne predpise, sta oddrevela po Pretorijski ulici.

»Quinctius, poveljnik Quinctius je mrtev!«

Ko da sta iz uma, sta ponavljala črno vest.

V taboru se je vse vzdramilo, planilo na ulice, da je zavrvelo po njih, kakor v zbeganem mravljišču. Vse se je gnetlo okoli stražnikov, vse je tiščalo k njima, vsak je hotel sam vprašati kaj, kje, kako, in slišati odgovor, da bi verjel.

»Tam onstran mostu pod topolom, pod topolom!« sta pojasnjevala legionarja in njuno pojasnilo je šlo od ust do ust in Pretorijska ulica je bila pretesna, ko se je zagnalo vse vanjo in se prerivalo proti vratom in tako so se zbrali onstran mosta pod topolom kolonisti in posadka, ki jo je minila vsa prešernost zadnjih dni in noči.

»Vae!... Vae!... Vae!...«

Težko in zamolklo je odmevalo iz tisočerih grl, ki so pred kratkimi dnevi vriskajoč pozdravljala Kvinkcija, vračujočega se z zmagoslavnega pohoda, in mu klicala najvišje priznanje: ave imperator!...

V potrtost in pobitost, ki je objela množice pod topolom ob Kvinkcijevem truplu, so zadonele od zapadne strani onstran Dekumanskih vrat vesele fanfare, kot bi oznanjale triumf. Svež je bil njihov glas ko samo jutro in poln izzivajočega poguma in podjetne zavesti, ki ne pozna ovir.

Množica je prisluhnila. Oči so ji vzžarele. Fanfare so jo obvladale in ji pregnale žalost in grozo: željna novih dogodkov se je podila v mesto.

»Konzul, konzul!«

Od Pretorijskih vrat do topola je šel klic, da prihaja Aulus Manlius Vulso, in tribuni so uredili legionarje in odkorakali z njimi, noseč s seboj Kvinkcijevo truplo, da vzprejmejo in pozdravijo pravega vrhovnega poveljnika. — — —

*

S severne strani Karusadija se je oglasil rog. Trikrat se je oglasil, po vsakem presledku bliže. Nič ni bilo veselega, nič prešernega, nič izzivajočega v njegovem zvoku, samo znak je dal, da se bliža kralj Epulo, ki se vrača s strave v svoje taborišče. Začudil se je kralj, začudili so se velmožje, ki so ga spremljali, in začudil se je z njimi ves oddelek vojske, ko je na njihov znak odgovorilo taborišče z veselimi trobljami. Ugibali so, kaj bi se moglo primeriti, da bi vzbudilo med tem časom v vojski veselje, in si niso mogli odgovoriti in ne razložiti veselega glasu trobelj, ki so jih bili vajeni slišati le ob zmagali in na svatovskih pirovanjih. Tudi veselih pesmi si niso mogli razložiti in ne radostnih vzklikov, ko so se toliko približali, da jim jih je prinašal južni veter.

»Na svojo roko so napadli Rimljane in jih natreskali!«

»Nemogoče! Opalu in Suru sem naročil, naj mirujeta, dokler se ne vrnem, čeprav je vojska besnela ob vesti, ki jo je poslal Seko,« je dejal kralj.

»In če so jih Rimljani izzvali? Morali so udariti!«

»Nemogoče!« je ponovil kralj, ki je menil, da sovražnik vendarle ni tako silen, da bi mogel kar zapored poganjati svoje legijo v boj.

Velmožje niso prepričali kralja s svojo mislijo in besedo in ne kralj velmož, pa so pognali konje, da bi brže dospeli in izvedeli, kdo ima prav. Ko so zavili v dolu, po katerem je vodila glavna pot, s preme smeri na desno proti jezeru, je pesem v taborišču utihnila, utihnili so vzkliki, utihnile vesele troblio.

Tišina ni trajala dolgo, preračunjena je bila.

Ko je prihajal kralj na svojem vrancu skozi vhod, se je spet oglasila pesem, oglasili so se vzkliki in veseli vriski in oglasile so se troblje — vse se je oglasilo s podvojeno, potrojeno močjo, da bi veselje objelo tudi one, ki so prišli z žalostne peti in so ga potrebni ko lačen kruha.

Sredi taborišča je pridržal kralj konja in konj in jezdec sta obstala ko kip.

»Ena!«

»Epulo!«

Iz kraljevskega šotora je bila stopila Ena, ko je zajahal kralj v taborišče. Ko je obstal, jo zagledal in zaklical z glasom, ki je bil veselo začuden in bridek, se mu jo odzvala in mu hitela naproti, noseč v rokaii s ponjavo zastrt dar, ki naj bi ga bil vesel. Ko je skočil kralj s konja, je vrgla predenj — Kvinkcijevo glavo.

Ostrmel je kralj, ostrmeli so velmožje in ostrmela je vojska. Še Opalo, Suro in Empeto in Oso so ostrmeli in se zgrozili, ko so videli one oči, ki so še vedno tako gledale, kot da se še niso nagledale zlata ...

»Epulo!« je zaklicala vnovič kraljica in se vrgla kralju v objem, a se je vzravnala v trenutku ob njem, ga pogledala v oči in se umaknila, zakaj čelo se mu je bilo pomračilo in oči so bile hladne, ko da je ugasnil plamen, ki jih oživlja ... To je bilo ono, česar se je bala, in zabolelo jo je, zabolelo.

»Kraljica, kaj naj to pameni? Čigava je ta glava? Čigavo delo je to?« je vprašal kralj in čakal odgovora.

Kralju in vojski je odgovorila Ena:

»Maščevan je oče moj kralj Prono, maščevano je moje ponižanje, zakaj glavo, ki sem jo vrgla, je nosil Lucius Ouinctius Flamininus, poveljnik akvilejske posadke!«

Vojska je zagrmela v navdušenju za kraljico.

Kralj je dal kraljici roko in ko jo je vedel v šolor, mu je govrila in ga prosila, naj ji bo dober, kakor ji je bil dober sam Belen, ki je čul nad njo in jo rešil.

TRETJI DEL.[uredi]

Marcus Claudius Marcellus, ki mu v Akvileji ni bila vojna sreča mila ne kot konzulu in ne kot pretorju, je bil dospel v transpadansko Galijo v Mediolanum. Konzul Aulus Manlius Vulso, ki mu je po žrebu pripadla v delokrog Galija, je vzprejel pretorja in ga je pozorno poslušal, ko mu je poročal o Akvileji in o bojevitih Istrih in Karnih. Vesel je bil njegovega poročila, zakaj sanjal je o izrednih vojaških činih, s katerimi bi si rad pribojeval triumf. V Galiji, ki je bila že pomirjena in urejena pokrajina spoznal, da ga ne čakajo lavorike, in zato mu je bilo prav, da ni Marcellus mogel strahovati Istrov. Ko je poslušal pretorja, je sklenil, da porabi priliko, ki mu jo je naklonila sreča, in započne vojno z Istri.

»Obupaval sem že,« je spregovoril, ko je končal Marccllus s svojim poročilom, »obupaval, da poteče doba mojega konzulata v miru in se bom moral vrniti v Romo tih in neznaten, ne da bi si priboril kake trofeje kakor se spodobi konzulu, ki prvič vrši najvišjo službo in uživa njeno čast. Tolažilo me je edino to, da se kolegu Marku Juniju Brutu v Liguriji ne godi boljše. Pa prideš sedaj t, Marce, z vestmi, ki so sladka godba mojemu ušesu in mi budijo upanje, da se mogoče vendar vrnem kot zmagovalec Istrov v Rento. O, že vidim triumfalni voz, že vidim pred njim dolge vrste zavojevanih barbarov z uklonjenimi kralji, že vidim trofeje in ogromni plen in vzklikajoče moje legije in navdušen narod, ki me bo slaveč vzprejemal in pozdravljal triumfatorja!...«

»Naj ti izpolni dobra Fortuna, kar ti obljublja solnčna Spes! Jaz sem odigral v teh krajih in se vračam v Romo, da opozorim vnovič senat na istrsko nevarnost in svetujem, naj bi se zavarovale naše obale v severni Adriji z močnim brodovjem, da bi podpiralo vojsko na kopnem. Ali bodo sprejeli in izvršili moj nasvet, kdo ve? Sam si videl, kako so zavlačevali ustanovitev kolonije ljudski tribuni, ki menijo, da se nam ni treba več širiti ...«

»Kaj pa, čakati je treba, da bi prišli spet Gali s kakim Bronom ali Kartažani z novim Hanibalom pred Romo, potem bi pa že kričali: »Kje ste bili, da niste videli nevarnosti, ki nas upropašča!« Naj ljudski tribuni besedičijo in ugovarjajo, jaz ne bom nič čakal in ne odlašal! Te dni izpopolnim svoje legije in potem v Akvilejo in nad Istre! O, počakaj, videl boš, kako sprejmejo legije to vest!«

Tako je odgovoril konzul Aulus Manlius Vulso pretorju in poklical svojega legata Lucija Minucija Therma in mu naročil, naj skliče vojne tribune.

Pred pretorijem sta čakala konzul in preter in so prišli od svojih oddelkov tribuni Marcus Aebutivos, Titus in Caius Aelius, Marcus Licinius Strabo, Lucius Atius in Caius Popilius, imenovan Sabellus. Dvignili so desnico v pozdrav in ko izklesani obstali pred konzulom, da čuje jo in sprejmejo povelje.

»Tribuni, v Akvilejo odrinemo in nad Istre. Pojdite in sporočite to vsak svojemu oddelku!«

»Ukazal si!«

Tribuni so sprejeli povelje, dvignili zopet roke in odšli. Naslednji trenutek je slišal Marcus Claudius Marcellus, kako je zaorilo med legionarji v taboru in kako je odmevalo od vseh strani bojevito navdušenje.

»Kaj sem rekel?«

»Spočiti so. Težko jih boš krotil, konzul, če bi jih moral držati samo v Akvileji, ki je še neznatno gnezdo, je menil pretor.«

»Ne bom jih!« je zatrdil konzul, prevzet od dobre volje, ki mu jo je povečalo navdušenje, s katerim so sprejele legije njegovo sporočilo.

In jih ni.

Ko je odpotoval Marcus Claudius Marcellus, je konzul s tribuni noč in dan delal, in ko je izpopolnil legije in jih z vsem opremil, je dal znamenje. Viharno vzklikajoč so zapustili mediolanski tabor in v dolgih pohodih, ki so trajali nekaj dni, so prišli lepega jutra pred Akvilejo, kar so oznanjale fanfare.

Akvilejčani so se še pravočasno zbrali ob Dekumanskih vratih, odkoder so gledali v ravan in opazovali bližajočo se konzulovo vojsko, ki ni kazala utrujenosti in je ob zvokih fanfar stopala, da so bobnela tla pod njenimi koraki in so se dvigali oblaki prahu, kar je bilo videti, kot bi se vlekla ob črno valujoči moki gosta jutranja megla.

»To bi morali videti Istri in Karni in minil bi jih pogum, če jim ga je še kaj ostalo, odkar jih je pomedel oni dan Quinctius!«

»Počakaj, bodo že videli! Konzul pač noče, da bi počival v Akvileji, kmalu se jim pokaže!«

»Meniš?«

»Kaj menim, nič ne menim, prepričan sem!«

»Da bi imel le večjo srečo kakor Marcellus, potem bi se nam ne bilo treba bati, kaj bo z našo kolonijo!«

»Marcellus je imel smolo!«

»Smolo, a je bil sam kriv! Saj ni nikdar udaril z vso močjo, kakor bi lahko!«

»Manlius prihaja pravi čas, da ne bo okleval!«

»Jaz tudi mislim, da mu zavre kri, ko izve, kaj se je zgodilo s Kvinkcijem.«

»O, videli boste, ne bo dolgo in Akvileja bo tako varna, kakor bi bila kje ob Padu!«

»Bogovi naj te slišijo in uslišijo!«

»Čas bi bil, drugače nam ne bo obstati!«

»Res je, kdo naj obdeluje zemljo z veseljem, če pa si od jutra do večera, od dne do dne v skrbeh, kdaj se privali sovražnik, ki ti ne bo prizanesel!«

Tako so ugibali, tako so se pogovarjali kolonisti, ko so pričakovali ob Dekumanskih vratih konzula, legionarji pa so s tribuni vred bili tiho vse dotlej, dokler se ni prikazal nekaj sto korakov pred njimi na čelu svojih legij konzul, ponosno in samozavestno jezdeč na konju, kakor bi prihajal sam Mars, odet v rdeči paludamentum, ki je vihral v vetru in je pod njim odseval kovinsi oklep v jutranjem solncu, kakor bi bil ves iz samega suheha zlata.

»Ave, consul! Ave, consul!«

Glasno ga je pozdravljala posadka, glasneje so ga pozdravljali kolonisti, vendar prikriti niso mogli, kar je vse skrbelo: konzul pogreši poveljnika, ki bi ga moral sprejeti. Torej so bili njihobi klici kljub vsemu navdušenju, ki so ga izražali, le nekam zadržani, iz zadrege in potrtosti kakor hladni. Konzulu vse to ni ušlo. Čutil je ob načinu vzklikanja in vsem vzprejemu, da nekaj ni v redu. Tudi iz obrazov je bral, kar so hoteli glasovi prvi trenutek le zamolčati, in zmračil se je ob misli, da bi utegnilo biti vse to slab pomen, slabo znamenje zanj in njegove legije ...

Ko so so zgrnile in razvrstile pred pretorijem konzulove legije in z njim akvilejska posadka, so stopili pred Aula Manlija Vulsona njeni tribuni in najstarejši je javil:

»Konzul, veselo in težko vest, vse obenem, ti moramo javiti ob tvojem prihodu, dasi bi drugo radi zamolčali in bi bili srečni, ako bi je ne bilo. Poveljnik Lucius Quinctius Flamininus, ki je junaško porazil Karne v njihovem utrjenem taboru na severu ter se vrnil s plenom, je postal nocoj žrtev lepe barbarke, o kateri pravijo ujetniki, da je žena istrskega kralja Epula, ki tabori na Karusadiju nekje. Pred nasipi onstran reke smo našli Kvinkcija obglavljenega in ga dali pravkar prenesti v tabor. Videl ga boš konzul, in prosim te v imenu posadke, ki jo je vodil k zmagi, da sc osvetiš za njegovo glavo!«

Aulus Manlius je poslušal in sprejel poročilo, nato je stopil odet v rdeči poveljniški plašč na govorniški oder pred pretorijem in ko si je zaprisegel akvilejsko posadko, je nagovoril legije:

»Vojaki, na meji države smo in vesel sem, da mi je usoda odločila Galijo v upravo, odkoder sem mogel priti v mlado kolonijo, ki nosi ponosno ime po Jupitrovi ptici. Ponosem sem in vesel, da bom mogel to našo skrajno postojanko braniti, ji pomoči, da se razvije v cvetoče mesto, ko se ji ne bo treba bati več barbarov, ki jih bomo, trdno upam, kmalu strahovali! Pretor Marcus Claudius mi je povedal in poročal, kako je tu na meji. Vedel sem, da so težave, ki jih mora spočetka vsaka kolonija premagati, in da je barbarska predrznost tolika in tako objestna, da bi si upala že barbarka — grozno je reči in slišati - obglaviti poveljnika rimske posadke, ne, da je prišlo tako daleč, si nisem mogel misliti! Odveč je tu vsaka beseda, vojaki, da bi vas vnemal in podžigal. Prilike same dovolj glasno govoe, kaj pravim govorce, vpijejo, kričijo in zahtevajo: bodite pripravljeni na udar!«

Kakor bi udaril ob bron, je končal konzul.

»Pripravljeni smo, konzul, zdaj in vedno, samo ukazuj!« so bili legionarji glasni in vzklikali konzulu, dokler ni zapustil tribune in se umaknil v pretorij, kamor je povabil podpoveljnika Lucija Minucija in še nekaj tribunov.

Po ulicah je hrumelo in šumelo, kakor še nikdar dotlej. Tribuni in centurioni so razmestili svoje oddelke, da bi se odpočili od dolgih pohodov, a legionarjem ni bilo za počitek. Tabor so si ogledovali, se gnetli skozi vsa štiri vrata, se razgledovali z okopov in nasipov, občudovali lepoto pokrajine in morja, ki se je prelivalo na jugu in se lesketalo kakor zlato v pomladanjem solncu. Legionarji, ki so že poznali kraje, so kazali svojim novim tovarišem, kod so že hodili, kje so se že bili, pripovedovali so jim o Istrih in Karnih in niso jim prikrivali, da je sovražnik silnejši in spretnejši, nego so mislili, dokler se niso z njim skusili.

»Močni so kakor medvedje, katerih kože nosijo, in krvoločni kakor volčje, ki ne popustijo in ne odnehajo v boju, in zaženejo se kakor razjarjeni turi, ki hočejo vse pomandrati in pokončati kar jim pride na pot. Quinctius jih je zmogel, ker jih je nepričakovano napadel v času četrte nočne straže, sicer kdo ve, kako bi bilo. Nemara bi se mu zgodilo kakor Marcellu, ki je trikrat poskusil in mu je bila trikrat bojna sreča sovražna!«

»Ali hočete reči, da tudi Manlius ne bo imel sreče in bi nas radi oplašili, da bi nam upadel pogum in bi imeli potem zadoščenje, ako ne bi dosegli mi več nego ste vi v tem času, odkar ste tukaj? Ne boste nas, Manlius ni Marcellus, da bi s svojimi legijami popustil in se umaknil pred barbari, čeprav bi bili sami medvedje, volčje in turi!« so menili konzulovi legionarji, stiskali pesti in grozili v pokrajino.

»Z vami pojdemo, kaj bi vas plašili, ko je vaša zmaga naša zmaga! Povedali smo vam, kar se nam je zdelo potrebno, da veste in se boste znali ravnati, ko se spet spoprimemo s sovražnikom, ki bo poslej gotovo še hujši, videč, da gre za življenje in smrt, za njegovo svobodo ali robstvo, katerega se ne bo mogel več rešiti, ako mu zapade. Boj s takim sovražnikom ni lahek, to smo hoteli reči!« so se branili oni iz stare posadke.

»Videli boste, ko se zaženemo, ali je lahek ali ni! Pogum vam je upadel, zato tako govorite! Nam pa ni in ne bo! Kje je sovražnik, ki bi se upal ustavljati taki sili, kakršno ima konzul Manlius? Preden se pomladi mesec, se vrnemo v Romo in Manlius bo triumfiral, boste videli!«

Tako so zaupali legionarji svojemu konzulu in bili prepričani, da jih bo vodil od zmage do zmage ...

Popoldne, ko je tonilo solnce in so pogrebli Lucija Kvinkcija Flaminina, je dobila Akvileja s prvim grobom svojo cesto mrtvih. Med legionarji smrt ni vzbudila groze in niso se vračali iz polja pred nasipi tihi s tiho mislijo, hrupno so se zgrinjali v tabor in ogorčeni prisegali, da ne bodo mirovali, dokler ne pade zadnja barbarska glava, ker le tako more biti rimski poveljnik dostojno maščevan in bo našel mir v zemlji, ki je pila njegovo kri ...

Drugo jutro je sklical konzul Aulus Manlius vojni svet. Udeležili so se ga vsi tribuni in senatov odposlanec — legat, ki je bil stalno v konzulovem taboru. Stari akvilejski tribuni so povedali in obrazložili vse dogodke do potankosti, kakor so jih sami doživeli ali jih slišali pripovedovati od starejših leginonarjev, kateri so izza galskega vpada nepretrgano služili ob Natisi. Razmotrivali so Marcellov trikratni neuspeh, ki so ga pripisovali nepoznanju krajevnili razmer, v katerih je moral napadati sovražnika, ki ga tudi ni poznal. Ko so vse obrazložili, kar so vedeli, so bili nekateri za to, da bi konzul ne zgubljal časa in naj bi takoj udaril, preden bi mogel sovražnik zbrati in urediti močno vojsko, ki je po Kvinkcijevi zmagi gotovo zrahljana. Tudi so še menili, da bi bilo dobro, pognati se globoko v sovražno ozemlje, kar bi sovražnika, čeprav se čuti močnega in trdnega, zbegalo in zmedlo in bi pogum v njegovih vrstah začel upadati. Dva, trije so bili drugačnega mnenja, češ, bolje bi bilo, če bi mogli sovražno vojsko izvabiti v ravan in jo potem napasti z vso silo, s katero konzul razpolaga. Tolike moči, ki bi izdržala napad konzulovih svežih legij, sovražnik pač nima in z lahkoto bi ga zmogli v odprtem boju in ga prisilili, da se poda.

Senatov odposlanec, ki je ves čas tiho poslušal, se je končno oglasil in rekel:

»Konzul, sam veš, senat in rimski narod ti nista poverila naloge, da bi zanesel boj v sosedno ozemlje. Vidim sicer, po vsem kar sem slišal, se mora to izvršiti, a preden se lotiš in započneš boj, ki utegne biti usoden — nič ne vemo, prihodnost imajo bogovi v svojih rokah in so nam jo modro prikrili! — dobodi dovoljenje od senata! Na hitro roko pojde. Ljudskega zbora, ki naj bi odobril senatov sklep, ne bo treba, saj si v provinci, ki jo sovražnik res ogroža! To sem pripomnil, da ne bi kršili zakonov, in ker želim konzulu dobro, kar naj mu večni bogovi, zaščitniki Rome, v obilni meri naklonijo njemu v srečo, vojski in domovini pa v ponos in slavo!«

Tribuni, ki so svetovali, naj bi ne oklevali in se takoj pognali v sovražno ozemlje, so začeli mrmrati, zakaj legatov nasvet jim ni bil všeč in so menili, da pomeni le zavlačevanje, ki ni na mestu, zlasti ker utegne ozlovoljiti legionarje in vzbuditi videz, kakor bi se bali sovražnika in bi si ne upali niti s toliko silo nadenj. Nič čudnega bi potem ne bilo, so izvajali, če bi sovražnik zbegal nje mesto oni njega in bi Aulus Manlius doživel Marcellovo usodo, česar pa bi ne bil sam kriv, ampak senat, ki hoče v Romi odločati o položaju in stvareh, katerih ne pozna.

Ko so se tribuni izgovorili, je vstal konzul in je odgovoril legatu, ki je čakal njegove besede.

»Vse dobro in prav, dragi senatov odposlanec,« je dejal. »Poslušal bi tvoj nasvet in čakal ne samo senatovega sklepa in dovoljenja, no tudi odobritev ljudskega zbora bi čakal, ko ne bi pomenjal vsak dan odlašanja večje nevarnosti. Ali naj res čakamo, da se zberejo Iliri vseh rodov in planejo na nas in bi se potem ko o Saguntu po pravici reklo: Roma deliberante Aquileja periit. Drugo je, sedeti v senatu in govoriti pro in contra s češ in saj, pa vendar, menim, da bi bilo bolje, sicer pa, zdi se, da, baje in kar je še podobnih cincalic, ki zavlačujejo vsak sklep in vsako odločitev, če že v plohi besed ne zvodenijo, drugo, dragi moj, stati na skrajni meji države in si naprtiti odgovornost: na pragu si bil in nisi branil vrat!«

»Mi jih bomo branili!« so tribuni odločno podprli konzula, senatov legat pa ni prišel več do besede ...

Potekel je dan, prešla je noč in vstalo novo jutro in konzul Aulus Manlius Vulso je udaril s tremi legijami iz Akvileje. Nič se ni bal Istrov in Karnov, nič se ni skrival, da bi prikril sovražniku svojo moč; kakor bi narastla Natisa in se hudourna zaokrenila preko ravni proti Karusadiju, tako so valovile strnjene njegove vrste in se niso ustavile, dokler niso prišle do spodnjega Timavskega jezera, kjer so se utaborili na obronkih blizu morja, ki se je zaganjalo ob skalne obalo in šumelo pesem moči in sile, katera ne popusti in ne odneha. Tja je priplul z desetimi ladjami tudi duumvir navalis Caius Furius. Senat je bil namreč vendarle imenoval dva pomorska poveljnika, ki naj bi stražila italsko obalo pred brodovjem Ilirov. Od prelomne točke pri Ankoni pa do Tarenta naj bi križaril Lucius Cornelius, od Ankone do Akvileje pa naj bi obladal zgornjo Adrijo in jo branil Caius Furius. V akvilejske vode je bil najprej zavozil, potem pa je zaokrenil in je odvedel svoje brodovje, bojne trireme in tovorne ladje, napolnjene z velikimi zalogami, v Timavski zaliv, ki se mu je zdel pripravnejše oporišče, odkoder bi mogel hitreje na visoko morje.

Konzulov tabor jc bil oddaljen le kakih pet tisoč korakov od morja. Torej je oživelo kaj kmalu v pristanišču vrveče sejmišče, ki je oskrbovalo z vsem potrebnim vojsko. Da bi bilo varno in ne bi mogel sovražnik motili prometa in pretrgati zveze z morjem, je dal postaviti konzul na vse strani močne straže. Proti Istri je bila najmočnejša in stalna — praesidium stativum so ji rekli; ena kohorta Placentinov, ki jih je bil konzul pred odhodom v Akvilejo hitroma zbral, je zavzela postojanke med morjem in taboriščem in da bi mogla kriti vodarjem pot do reke, je dobil tribun druge legije Marcus Aebutius povelje, naj ji doda še dva manipula pešcev. Tribuna Titus in Caius Aelius, ki sta vodila tretjo legijo, sta to razpostavila ob poti, držeči proti Akvileji, da bi se mogli varno kretati pratežniki — pabulatorji in lignatorji in oskrbovati tabor, ki je bil do večera postavljen, kakor bi pričaran vzrastel iz tal tam v bližini Belenovega gaja.

Vojska, ki ni bila naletela na nikak odpor, je bila razigrane volje. Legionarji, katere so bili oni od stare posadke v Akvileji strašili, so se norčevali.

»Kje so vaši medvedje?«

»Kje so vaši krvoločni volčje?«

»Kje so vaši razdraženi turi, da nas pomandrajo in pokončajo?«

»Bali ste se Istrov, zato pa ste videli same medvede, volkove in ture, hahaha!...«

»Mi, ki se jih ne bojimo, jih ne vidimo nikjer!«

»Poskrili so se pred nami v les in svoje brloge, pa naj bi bil boj s takim sovražnikom težek in hud!«

»Preden se pomladi mesec, smo rekli v Akvileji, jih uženemo, zdaj pa bi dejali, da mu ne bo treba treh poti čez nebo in svetil bo že na novo rimsko provinco!

Tako je šlo med legionarji, ko se je konzul Aulus Manlius Vulso utaboril ob Timavu in je bil pripravljen sredi sovražne zemlje, da udari.

II.[uredi]

Kraljica Ena je bila še v taboru ob zgornjem jezeru, ko so se Epulovi izvidniki vrnili in poročali, kako se vleče čez južno stran ravni neznansko močna rimska vojska, ki se bliža Timavu, kjer so opazili v zalivu tudi rimsko brodovje.

Poročilo je vznemirilo tabor.

»Predolgo smo počivali, predolgo odlašali!«

»Po zmagi, ko jih je Katmel izvabil, ne bi smeli biti zadovoljni! Nad Akvilejo bi morali pa jo požgati in končati vse, kar bi nam prišlo pod roke!«

»Usoda Medejskega gradišča nas je zbegala in zadržala, ko smo najmanj pričakovali!«

»Sovražnik ni več na meji, v naši zemlji je! Z besedami ga ne bomo pregnali! Orožje v roko in pogum v srce in bodimo vredni svojih očetov in svobode, ki smo jo dedovali po njih!«

»Tako je in če bi bilo sovražnika ko listja in trave, nihče ne bi smel kloniti, saj je veliko število le znamenje, da si z majhnim nad nas ne upajo — torej se nas bojijo!«

»Prisegli smo, da se osvetimo nad Rimljani, ob mrtvem Pronu smo prisegli in prisego izvršimo, moramo jo izvršiti!«

Polagoma jih minilo prvo vznemirjenje in spet so bili pravi Karni in Istri, ki niso poznali strahu in bojazni, ko so se pripravljali na boj, kakršnega še niso doživeli, in so vedeli, da bo pomenila zmaga življenje in svobodo, poraz — smrt in robstvo.

Epulo je tedaj rekel Eni:

»Ena, slišala si poročilo, za življenje in smrt pojde! Za te ni več mesta tu, vrni se k Dardanu in čakaj! Dal sem osedlati tri konje — Empeto in Oso te spremita.«

Tri dni je bila ostala Ena v taboru, tri dni jo je bolelo in je iskala besed, da bi zvedrila Epulovo mračno čelo, da bi se mu vzbudil v srcu oni ogenj, ki je leto dni sladko odseval v njegovih očeh in je ugasnil prvi trenutek, ko se je vrnila rešena iz Akvileje. Ni ga zvedrila, ni mu pregnala sence, ki je legla nadenj, da mu je pognal v srcu bridek cvet ljubosumnja, kakor bi se predala onemu, katerega glavo je potočila predenj. Njegova beseda je bila še vedno hladna, tudi v tem trenutku, ki ju je imel ločiti in predati vsakega svoji usodi, hladna. Oči so se ji orosile, beseda ji je drhtela v neznanski boli, ko je odgovorila:

»O Epulos« je rekla, »kakor težko čakam, da pritisnem spet na srce zlatega otroka najinega, tako težko mi je oditi, ko te vidim tako mrkega in vem, kaj te mori. Resnico sem ti povedala, resnico si slišal, pa mi ne veruješ. Pusti me zato, naj ostanem, naj sem pri tebi, v bojni opremi z mečem ali lokom naj se bojujem ob tvoji strani, da ti pokažem, kako me že žeja po maščevanju, da ti pokažem, kako sem vsa tvoja, da preženem meglo, ki je zastrla tvojo ljubezen! O, saj si dober, o daj, da ostanem, da izkrvavim ob tvoji strani, braneč tebe in rodno zemljo!«

Ihtela je in s strahom pogledala Epula, ki jo jo hodeč po šotoru kakor nemiren poslušal in še ustavil ob njej, ko je končala. Zdelo se ji je, da so mu oči zablestele kakor prejšnje čase, ko je žarela iz njih sama ljubezen, in upala je, da začuje tudi sladko besedo, ki jo pomiri in ji vrne ono solnčno srečo, v kateri ni poznala bridkih misli.

»Nemogoče, Ena, nemogoče!« je slišala in upanje ji je zamrlo.

»Epulo!...« je zaprosila s pogledom, ki ga je bila neskončna vdanost in bolest.

»Bolje je, da živiš in skrbiš zn Dardana. Materine ljubezni, njenih besed in rok ne more nihče nadomestiti. Pojdi in ne obotavljaj se! Rimljani so blizu, utegnilo bi biti sicer prepozno. Helen s tabo in z mano! Na ostrovu mu žrtvuj in žrec Seko naj ne neha klicati ga, da bi nam stal na strani! Ne obotavljaj se in pojdi! Poskrbel bom, da dobiš na Silikansko gradišče od časa do časa kako poročilo, če izveš, da smo zmagoviti, me čakaj in vrnemo se v Tergeste, da preženemo črno tugo sivi materi, ki ko izgubljena kliče po nas. Pojdi, Ena, Belen s tabo in ti bodi dober!« je govoril še Epulo in jo prijel za roko ter jo vedel preti šotor, kjer sta že čakala Empeto in Oso in je bil pripravljen tudi njen konj.

Krčevito se je oklenila Ena Epula, solze so ji lile po njegovem oklepu in ztrgati se je moral iz njenega objema, da bi ga vendarle ne zmogla ginjenost.

Ena se je pognala na konja, kakor bi bila premagala vso bol in njeno bridkost.

»Pojdimo, mladca!« je pozvala odločno Empeta in Osa.

Konji so zatopotali.

»Belen s tabo in Dardanom, Ena!« je zaklical Epulo za njo; pridržano mehek je bil njegov glas, zakaj v srcu se mu jo zgenilo, kakor bi prevladala ljubezen s svojo vero nad ljubosumnimi dvomi, s katerimi jo bil onesreČll sebe in Eni povzročil bridko bol.

Ena se je ozrla in izginili so za ovinkom v lesu ...

Epulo je stisnil pest in zaškripal z zobmi.

»Maščujem se, maščujem, Rimljani vnažji!« je zarjul ko ranjen tur ...

Konji so topotali skozi les, v katerem je šelestelo in pošumevalo, in iz slehernega grma in drevesa je gostolelo, kakor bi se drobni pevci skušali, kateri bo lepše in glasneje pozdravil mladi dan, ki je privabil solnce izza Okre že tako visoko, da je prepodilo vse megle in še vse nočne sence iz skritih globeli.

Vso je bilo živo, vse je bilo veselo.

Kraljica je bila tiha in zamišljena, Empeto je bil tih.

Oso je bil vesel in se ni mogel premagati, da bi molčal,

Zavriskal je.

Iz temnega lesa, od peči in robov je odmelo, kakor bi se Oso postoteril.

»Ne deri se!« se je zadrl nad njim Empeto, ki je videl, kako je kraljica zamišljena, žalostna, in je menil, da je ne smeta motiti.

»Pusti ga, naj vriska, saj ni že dolgo!« je rekla kraljica in so nasmehnila, kakor se trenutno nasmehne solnce zemlji izza oblakov, ko se podijo preko neba in se bežno za spoznanje pretrgajo.

Hvaležno je pogledal Oso kraljico, Empeta pa grdo in mu je rekel:

»Vidiš, čmornež! Kraljica ve, da je pastirju vriskanje pol življenja. Meni pa je zdaj kar celo, ko sem moral toliko časa molčali! In še očetu hočem naznanili, da sem živ. Drugače se me preveč ustraši, ko me zagleda. Zato, vidiš, vriskam in bom še vriskal, pa naj je tebi prav ali ne, samo da mi je kraljica dovolila!«

In je vriskal in vriskal.

Ko se je začel les redčiti in se je razgrnila pred njim ravnina ob Mrzli reki, je Oso utihnil, zadržal konja in z bistrimi očmi iskal, kje bi opazil v dolini kake črede.

»Tam je, tam je!« je zaklical veselo.

»Kdo?« ga je vprašal Empeto.

»Moj oče, moj oče!« je povedal ves srečen. Oči so mu žarele in zavriskal je spet tako glasno in veselo, da je šlo preko vse doline in odmelo od strmih robov na oni strani.

»Kraljica, ali smem naprej, da pozdravim očeta? Ne bom so mudil dolgo. Dohitim vaju, preden prideta v gradišče.«

»Smeš, Oso,« je rekla kraljica ob njegovem veselju in v njeni besedi je drhtela žalost, ki je je bilo polno srce, ko ji je vzplaval pogled preko Belenovega ostrva na Silikansko gradišče in obstal nad rodnim dvorcem ...

*

Zavzel se je stari žrec Seko, ko je uzrl na Belenovem ostrvu kraljico lino, o kateri je menil, da je ne bo več videl, in je zato klical in rotil Belena, naj jo osveti, ko bo odet v temne oblake sul iz svoje desne smrtonosne strele ...

Ena se je ustavila ob sveži gomili, nad katero je že stal brušen marmor in je bil vklesan vanj napis:

EHO U RKVI PRONOH!

Vrgla se je na grob in ihtela in ponavljala vklesane kratke besede in so z njimi obtoževala.

»EHO U RKVI PRONOH! — Jaz sem rakev Pronova! Jaz, jaz, nesrečnica, ki sem silila na Medejsko gradišče! O, če bi ne bilo mene, rešil bi se, oče, in še bi se veselil življenja, še bi mi sijalo solnce tvoje ljubezni in dobrote. O, jaz sem rakev, jaz sem kriva tvoje smrti, oče! Mene si hotel rešiti in si padel in izkrvavel, oče! Odpusti, oče, odpusti! Maščevala sem te in še te bom maščevala, oče, samo moči mi daj, da ne omagam, oče...«

Žrec je pristopil k ihteči kraljici, jo tolažil in bodril in ko se je dvignila z očetove gomile, jo je spremil v svetišče, kjer je žrtvovala Belenu.

Ko sta se vrnila iz svetišča, bi se Ena spet zgrudila na očetov grob, a Seko jo je pridržal in jo vodil do pristanišča, hoteč, da bi zapustila ostrvo in se v dvorcu ob otroku pomirila.

»Še nam je Belen dober, Ena,« jo je tolažil. »Žrtvoval mu bom, kakor želi Epulo, ob belem dnevu in v temni noči, z zarjo dneva in z zarjo noči in ob urah zvezd bo plamenel ogenj na njegovem žrtveniku in dober nam ostane in naklonjen. Zaupaj vanj! Videla si, dim tvoje žrtve mu je bil ljub. V svetlomodrih kolobarjih ga je objemal, opletajoč se solnčnih pramenov, ki so ožarjali njegovo obličje ... Vse bo še dobro, Ena, Belen čuje nad nami!...«

»Belen te sliši in usliši, Seko!« - se je poslovila kraljica in stopila v čoln, v katerem jo je čakal Empeto.

Oso, ki ju je dohitel in stal na bregu pri konjih, ni več vriskal; videl je, kako se vrača kraljica žalostna z očetove gomile, in pomislil je, kako bi bilo njemu, če ne bi našel več očeta ... Dobra kraljica so mu je zasmilila in oči so se mu zasolzile.

»Oso, ali nisi vesel, ko si našel očeta?« ga je vprašala kraljica, ko sta pristala z Empetom in je videla, du ima solzne oči.

»Sem, kraljica, a ko te vidim tako žalostno ... O, veš, rajši bi, da bi bila ti vesela in jaz žalosten!« je rekel vdano in bi ta trenutek prebolel očetovo smrt, če bi rešila kralja in vrnila kraljici veselje.

Nič mu ni odgovorila kraljica, samo pogledala ga je in mu bila hvaležna za njegove solzne oči in vdano besedo, ki je čutila, da je prišla iz mehkega siva.

Ko so bili spet na konjih, je kraljica pognala svojega, da je šel, kakor bi vedel, kako je bridko preizkušeno njeno srce zahrepenelo po otroku, da ga objame in izjoče ob njem vse svoje gorje ...

Empeto in Oso sta jo komaj dohajala.

III.[uredi]

Pod hrasti pred dvorcem v Silikonskem gradišču je sedel voj Katmel. ki je bil toliko okreval, da mu ni bilo treba več polegati. Ni bil sam. Okoli njega so ležali po trati otroci, po klopeh, ki so bile ob kamenitih mizah, so sedeli starci in žene in mladenke: nekatere so slonele kar ob mogočnih deblih, pestovale dojenčke in jih pozibavale in tolile. Tudi Enina pestunja je bila med njimi z malim Dardanom v naročju. Celo stara volhva Kara je prišla in še Adnamat ni mogel obstati pri straži ob vratih in je prikorakal pod hraste, da bi poslušal pevca, ki ga je privedla pot daleč izza Okre.

Namenjen je bil k Timavu, pa je med potjo izvedel, da ni varno hoditi tja, in je krenil proti Mrzli reki in prišel je do Silikanskega jezera prav oni dan, ko se je narod zgrinjal na Belenovo ostrvo k stravi. Videl je vse in vse slišal, pa je potem obiskal gradišče in pridržali so ga, zakaj znal je bajati in peti, da so gradiščarji strmeli in ga zamaknjeni poslušali.

Ozemlje Karnov in Istrov v času »Analov izumrlega naroda«, ki jih prinaša »Slovenec«. Risal prof. dr. V. Bohinec.

»Bridkost je v vaših dušah, skrb grize v vašem srcu, jeza vas grabi, z zobmi škripate in pesti stiskate, ko gledate v ravan, ki vam jo hoče ugrabiti Rimljan in vas svobodne zemlje in očetov svobodnih sinovo pod igo spraviti. Ne bojte se, ko sila bo največja, vstane kralj Ilir, naš prvi kralj. Beseda gre, da je obljubil, ko zatisnil je oči: Moj rod na veke ne izmre na zemlji, ki sem jo posedal jaz, in če bi prišel čas, da kdo svobodo mu otme, iz črne zemljo v dan bom planil, da polno bo me sleherno srce in ujed gavranskih črne jate, ki zastirale so solnco svobodno nad mojo zemljo, se zgube!... Tako beseda gre, pa naj bi plašil vas Rimljan? Pogum, rojaki Karni, še dihate svobodno zrak. Čeprav v nevarnosti, a vedite, da onstran Okre Ilirova je zemlja nepregledna in v njej živi še rod junakov, ki ve, da vsi smo ono!«

Pevec je govoril in obmolknil.

Gradiščarjem so oči žarelo in niso jih premaknili s pevca. Čakali so, da bi jim še govoril. Še rajši bi, da bi jim spet zapel.

»Ali ne boš več, pevec?« so bili nestrpni.

»Kaj bi še radi?« jih je vprašal in se smehljal.

»Zapoj nam, zapoj!«

»O kralju Iliru nam še zapoj!« je prosil Adnamal, ki bi rad še poslušal o njegovih junaštvih, da bi potem mogel sam bajati mladcem na straži, ko bi sedeli pri ognjih in ga spraševali o proslosti davni.

»O kralju Iliru, o kralju Iliru!« so bili vsi zadovoljni.

Pevec so ni mogel ustavljati in upirati, zakaj so klicali, sivobradi upognjeni starci, suhotne ženice in ženo matere in mladenke cvetoče in otroci na trati, ki jim ni bilo za igro ob njegovi besedi.

Vzel je lutnjo, so zagledal pod sinjo nebo preki ravni in zelenega Karusadija, so zamislil in ko mu jo roka nevede vzbudila struno, da so gradiščarji prisluhnili, se je kakor vzdramil in udaril je v lutnjo in strune so vzdrhtele in se oglasile, da so vsem spel vzžarele oči in zadržali so dih in se čutili, kako jim bije srce.

Pa se je ob strunah oglasil še pevec.

Ko je Ilir, praded naših kraljev, v naši zemlji prebival, narod naš bil je močan od ranega jutra na Istru v daljni večer do sneženih gora pod nebo hrepenečih in še do leto in dan zelenečih obmorskih poljan. Ni ga bilo, ki bi drznil se dvigniti roko in mir nam kratiti,

kralj naš imel je vojsko, da se zemlja je tresla pod njo, in še s pogledom samo je krotil vse sovražne rodove.

O božanski Ilir, zdaj, zdaj se k nam vrni! Pridi, pridi, Ilir, mi čakamo te, ob Sonciju bobnečem in morju sinjem mi čakamo te! V zemlji so naši kresovi na holmih in strmih gorah zagoreli

in na sovrage klical je rog iz gradišča v gradišče: šel je kralj Prono in šli so junaki njegovi, a ko da so jih vsevišnji zapustili bogovi, izkrvaveli so v zemlji domači in kraljeva v robstvu hči čaka, kdaj vojska otme jo iz voze in jo maščuje. Ilir, Ilir, narod Karnov te kliče in te pričakuje.

O božanski Ilir, zdaj, zdaj se k nam vrni! Pridi, pridi, Ilir, mi čakamo te, ob Sonciju bobnečem in morju sinjem mi čakamo te!

Na lepih ledinah in v tesnih gradiščih kot ovce smo in višnje bogove iz dne v dan rotimo in prosimo, da bi moči dali vojski, ki še stražna stoji in zemljo nam brani pred vragom in svobodne dni. Ali vzdrži ali pade, bogovi vedo, mi ne in zato nam srce plašno je, a bi radi vsi bili neugnani volčje, kralj Ilir, v svobodi neugnani volčje!

O božanski Ilir, zdaj, zdaj se k nam vrni! Pridi, Ilir, mi čakamo te, ob Sonciju bobnečem in morju sinjem mi čakamo te!...

Pevec je utihnil in položil roko na strune, da so onemele, kot bi jih udušil, in zato je učinkovala prošnja, kakor klic pogrezajočega se, bridko presunljivo, da so gradiščarji dvignili glave in pričakujoče gledali, ali ne prihaja Ilir, ki bi moral v črno zemljo slišati pevčev glas in priti med rod Karnov, da izpolni svojo obljubo ...

Zatopotal je konj od vrat, za njim še drugi, tretji.

Pevec, ali si čarovnik in je Ilir slišal tvoj glas in že prihaja, da prežene Karnom črno skrb in bodo veseli solnca nad svobodno zemljo, ki so se bali, da jim zatone v temo robstva in ga ne bodo več videli z veselimi očmi?

Gledali so gradiščarji in čakali ...

Niso pričakali Ilira, a oči so jim vzžarele, ko da se jim je razodel in z njim še sam Belen. Gledali so in niso mogli verjeti in so bili za trenutek kakor okameneli, potem pa se jim je sprostil glas in ga je bilo samo veselje.

»Kraljica, kraljica! Kraljica?«

»Kraljica Ena!«

»Pozdravljena, kraljica Ena, pozdravljena!«

Vse ji je hitelo naproti, prijeli so konja, ga vodili proti dvorcu in ob veselju, da niso več sami, da imajo kraljico, ki bo čula nad njihovo svobodo, je prišel vanje Ilirov duh. Nič več ni bilo strahu v njih, ko so vzklikali, in ko je pestunja dvignila Dardana in ga je kraljica vzela s smehljajem, polnim materinske sreče, so verjeli v solnčno prihodnost ...

Katmel je vstal in je strmel ...

Ali je mogoče, ali prav vidi? Iz rimskega taborišča, iz onega taborišča, kjer živi zver Flamininus, da bi se vrnila? Prišla je, kot je bil prišel kralj Prono ... Ne, ne, resnično je! Konja ji vodijo, Dardana so ji dali, smeji se ... Tudi njega je zagledala. Nasmehnila se mu je ... Je, kraljica Ena je, živa in oteta je in svobodna se vrača v rodno gradišče!... Kaj se je zgodilo? ... Kdo jo je rešil? ... Ali je Epulo strahoval Rimljane?... Da bi njemu bilo dano, oteti jo!... Pa kaj?... Njen obraz je le bridek!... Bogovi!... Ne, ne, Ena ni Ekritusira, da bi si s svojo častjo kupila osebno svobodo!... Ne veruje, pozna jo ... Ne bila bi potem Ena, ona Ena, ki se mu je prikazala ob Karusadiju kot boginja in jo poslej časti in ljubi z ljubeznijo, ki jo more ona le slutiti, in je vesel njene besede, ki mu je dobra, kakor vdana in mu zaupa ... O, če bi se vendar zgodilo, ko se ni mogla med volkovi braniti, potem gorje mu, ki se je drznil in povzročil senco bridkosti v njenem obrazu!...

Volhva Kara je opazovala Katmela, ki je bil odšel izpod hrastov pod klonico in tam čakal, da sprejme in pozdravi kraljico.

»Prav sem gledala in prav sem videla, Katmel,« si je govorila v mislih, ko je motrila njegov obraz, ki je vzžareval in spet temnel, kakršna je pač bila njegova misel v teh trenutkih, katerih ni pričakoval in so vsega prevzeli. »Namignila sem ti, Katmel, ko sem le zdravila, da bo Ena tvoja usoda. Ali si prav razumel? Sodim, da ne ... Ali pa je tvoja ljubezen tolika, da bi bil vesel smrti, ki se skloni nad te, preden si misliš, in te poljubi namesto Ene!...«

Volhva, ali si prav gledala, ali si prav videla, ali ti niso služni duhovi odpovedali?

Ena, glej, je stopila s konja, Katmel ji je dal roko m kraljica ga je poljubila v čelo. Poljubila, Kara! In kaj mu je rekla. Ali si slišala, Kara, ki gledaš v prihodnjost in jo slišiš? Začudila si se in si videla, da se jo tudi Katmel začudil ... Začudil so je in samo veselje, sama sreča je bil njegov obraz ... Kaj si slišala, Kara, kaj si ujela?...

»Maščevala sem te, Katmel, maščeval si me s svojo usodo!«

Ali si slišala, volhva, ali si razumela? Tako je pozdravila kraljica Katmela in jo je pogledal začudeno, kakor gledaš ti začudeno in ne moreš razumeti, da bi ti služni duhovi ne bili razgrnili prihodnosti takšne, kakršno čas udejstvi ...

»Ne čudi se, Katmel, vse ti povem in razumel bos mojo hvaležnost in spoznal, da si me res maščeval in otel!«

»Kraljica!...«

»Pojdi z menoj v dvorec!...«

Ali si videla kdaj srečnejšega človeka, Kara, kakor je bil Katmel, ko je vstopil ob strani kraljice Ene v dvorec? Nisi ga videla, Kara, pa je le zlovešč nasmeh preletel tvoj obraz. In odhajaš? Ne moreš vzdržati med veselim narodom? Ali slišiš, kako vzklika?

»Živela Kraljica Ena!«

»Živel Dardan!«

»živel rod kralja Prona!«

In še pojo, kakor so prisluhnili pevcu?

Poslušaj, Kara!

O božanski Ilir, zdaj, zdaj se k nam vrni! Pridi, pridi, Ilir, mi čakamo tc, ob Sonciju bobnečem in morju sinjem mi čakamo te!

Kralja Ilira kličejo, kakor bi bili pripravljeni na pohod in nič več žalostno, nič več obupano. Vera v svobodo je v njih in čutijo se kakor hrasti v karusadskem lesu, ki zašume v viharju in ne klonijo. Ali nisi vesela vere svojega rodu, volhva črnogleda?...

Pač.

Obstala je in se približala narodu, ki se je zgrnil spet pod hrastje in potihnil.

»Kaj imajo?« je vprašala Krana, ki je stal ob klonici in govoril z Empetom, s katerim sta se vrnila iz hlevov, kamor sta spravila konje.

»Mene sprašuješ, ki vse veš?« ji je odvrnil Kran in jo zbodel.

Grdo ga je pogledala.

»Oso, Ajkajev sin, ne more pričakati in se mu mudi, da bi povedal, kako je bilo s kraljico!« je potolažil Empeto volhvo, ki se ji ni maral zameriti in se je bal, da bi ga uročila v svoji užaljenosti in bi se potem sušil kot izpodglodano drevo.

Kara mu je zadovoljno pokimala, kakor bi mu hotela reči, da si bo zapomnila njegovo prijaznost, in se je prerila med množico in poslušala.

Res, Oso, Ajkajev sin, je govoril in narod ga je poslušal verno kakor prej pevca, ki je tudi pazno sledil pastirjevim besedam.

O Rimljanih je govoril Oso, kako so ga ugrabili, kar je bilo prav in mu ni žal, saj bi sicer ne mogel pomagati kraljici ... In je govoril o Akvileji, govoril o Flamininu, ki je zavzel Medejsko gradišče in se vrnil z Eno, kraljico Eno, kateri je potem služil in videl, da so bogovi z njo, zakaj rimskega poveljnika je začarala, kakor bi ga ne mogla Kara z vsemi duhovi, ki ji služijo. Samo z dvema besedama, ki jih je slišal, a jih ni razumel, je ukrotila Flaminina, da je trepetal in bil potem ko jagnje, dokler ni izgubil pred Akvilejo na njeno besedo glave ...

»Belen je z nami, Belen ji je pomagal!« 

»Belenu hvala, ki je po hčeri maščeval očeta!«

»Pevec, ali si slišal? Vzemi lutnjo in zapoj nam pesem veselja!«

»Zapoj, zapoj!«

In pevec je udaril v strune in pel je slavospev Belenu vsevišnjemu, ki je bil dober in je pomagal hčeri kraljevi in jo otel iz težke voze v solnčevo svobodo zemlji in narodu Karnov v veselje in novo poroštvo, da je beseda, ki gre Iliru, resnična ...

Kara ni poslušala pevca. Izločila se je iz množice in mračna mrmrala sama zase, očividno užaljena, da je Oso, Ajkarjev sin, podvomil v njeno moč ...

»Ali si zdaj zadovoljna, Kara?« jo je vprašal Kran ki je še vedno stal z Empetom ob klonici.

»Oso se širokousti, kakor se je v Akvileji in vso pot do gradišča,« je menil Empeto.

»Širokousti, širokousti se mladič! Če bi vedel, da je Kara urekla črnorunega ovna, bi vedel, da je moral oni Rimljan pasti, in bi mojo moč bolj cenil ... To mu povejta in kraljici tudi, da bo vedela, kdo jo je rešil!«

Tako jima je rekla Kara in odšla izpred dvorca in še mrmrala, zakaj jezilo jo je, da ljudje pozabijo vse, kar jim dobrega napravi, tako hitro pozabijo. Pa jo je še jezilo, da Ajkajev sin ni povedal besed, s katerimi bi po njegovem kraljica ukrotila Rimljana.

»Izvedeti jih moram! Če jih ne izvem drugače prikolnem Rimljana, da mi jih pove!...«

Tako je primrmrala do svoje koče pod pečino in vstopila v svoj čarovniški dom, kjer so se ji zarežale nasproti lobanje, počivajoče na belih golenih.

IV.[uredi]

Potem, ko je bila kraljica Ena odšla in je vojska Karnov in Istrov videla, kako je kralj Epulo ogorčeno bridek izginil v svoj šotor, so se strnili velmožje v tesen krog in se posvetovali. Slišali so bili kraljev grozni klic, ki je zagrozil Rimljanom maščevanje, a opazili so tudi, da je zagrenjen, zakaj sicer bi kraljico spremil.

»Mrk je bil zadnje dni in odsekanih besed.«

»Pronov poraz in Enina usoda ga je skrbela.«

»Pa se ni zjasnil tudi potem, ko se je vrnila kraljica!«

»Kaj bi mu le bilo?«

»Kaj? Nič drugega ne bo, samo misel, kako je preživela kraljica svojo robstvo, ga muči. Suro, ali se ti ni zdelo oni dan, ko sva mu poročala o svoji poti, da ji ni zaupal?« je povedal Opalo in počakal, da mu Suro potrdi.

»Res je,« je odvrnil Suro. »Videl sem, kraljica je bila nama hvaležna s pogledom, ki je bil rosen, za vsako besedo, s katero sva potrdila, s kakim sovraštvom je ukazala obglaviti Flaminina.«

»Mogoče pa prav to ni bilo prav!«

»Zakaj bi ne bilo?«

»No, sovraštvo in tako maščevanje, ko je bil Rimljan pripravljen kar meni nič tebi nič izpustiti jo za lepo odkupnino sicer, si je utegnil Epulo po svoje razlagati. Ena je lepa, mlada in da bi jo samo občudovali? ...« je dejal Epo, velmož iz Mutile in se nasmehnil.

»Ali nisi slišal, kaj je pripovedoval Oso, Ajkajev sin?« so se postavili karnski velmožje.

»Slišal, a kakor ne morete mene prisiliti, da bi veroval, tako ne boste prepričali tudi kralja, če dvomi v resničnost Eninih besed,« je vztrajal Epo pri mnenju, ki ga je bil samo namignil.

»Tako ali tako, zdaj ni čas, da bi kuhal svojo zagrenjenost in ugibal, kako je s kraljico. Prvo je sedaj sovražnik, ki ga moramo pregnati iz dežele, potem bo že lahko ugotovil, kako je bilo z Eno!« je menil Laso, velmož iz Albone, ki se mu je brada še srebrila.

»Kar k njemu stopi v šotor, pa mu povej, kakor si zdaj nam povedal, Laso!«

»Ali pa še bolj razločno!«

»Sam ne grem,« je dejal Laso.

»Pa stopim še jaz s teboj!« se je ponudil Epo.

»Dobro, pojdita!« so bili velmožje zadovoljni in še zahtevali, naj povesta kralju, da ne kaže odlašati z napadom in gubiti po nepotrebnem čas, ko so pripravljeni in samo čakajo še na njegovo povelje, kako naj udarijo.

Laso in Epo sta odšla, velmožje pa so čakali pod hrastom sredi taborišča in razmotrivali položaj, ki se jim je zdel vedno bolj opasen, zakaj novi izvidniki so prihajali in drug za drugim prinašali hujše vesti o neznanski rimski sili, ki se je privalila k Timavu in se utrjujejo.

»Premalo nas bo!«

»Kaj bi obupavali, preden jih nismo sami videli!«

»Saj jih je bilo tudi doslej dosti, a smo jih še vedno nagnali!«

»Kaj pa na Medejskem gradišču?«

»Pripravljeni nismo bili. Prono jih ni pričakoval, kakor jih nismo tudi mi, ko smo jih porazili v lesu. Kdo bi mogel misliti, da se tako hitro opomorejo!«

»Pa bi bilo le dobro, velmožje, in prav, če bi poslali k Japidom in jih prosili, naj nam pridejo v pomoč. Sodim, da so Rimljani to pot razdraženi bolj ko kdaj doslej. Gotovo so našli obglavljenega poveljnika in tega niso mogli prenesti pa so se pognali z vso silo v naše ozemlje, da bi ga osvetili in se znesli nad nami!«

»Ne klonimo, možje, zaupajmo v svojo moč in Belen bo z nami, Belen, ki so se mu vsilili ob sveti reki tujci v sveti gaj in ga mogoče celo sekajo!«

»Da bi poslal svoje strele vanje!«

»Da bi jih poslal, a ne čakajmo! Pošljimo prej mi svoje! Dovolj bo, če bo vodil naše puščice, da nobena ne izgreši, potem nam ne bo treba ne mečev ne sekir in ne kopij!...«

Velmož Epo se je vrnil s kraljevega šotora.

Obstopili so ga.

»Kaj sta dosegla? ga je vprašal Opalo.

»Jaz nič, Laso pa. Ko sva vstopila, ga je bila sama grozna jeza, ki jo je kuhal, podpirajoč si glavo in triščeč pred se. Laso mu je povedal, da čakamo njegove besede. Tudi o kraljici mu je govoril in povedal, kaj misli, »če bi boginja Noreja pokazala, da je bil tvoj sum opravičen, pravico imaš, da jo po šegi in običaju našem kaznuješ in živo pokoplješ, preden bi Belenovi žarki obsvetili plod nezvestobe, katere ne izgovori robstvo.« Tako in še mu je govoril in videl sem, da mu je bilo prav, kakor bi čakal takih besed. »Pojdi, Epo, in povej velmožem, da prideva z Lasom kmalu in naj bo vojska pripravljena!« mi je potem rekel in me poslal k vam in prišel sem in povedal, kar sem slišal in kar mi je naročil.«

Tako je obvestil Epo velmože. Istri so bili zadovoljni, Karni so se pa mrko spogledali. Nič niso rekli, a bolela jih je sama misel, da bi Pronova hči, edinka zadnjega kralja, morala živa v zemljo ...

Ko so odšli vsak k svoji skupini in oddelku, da jih opozorijo, naj bodo pripravljeni z vsem, ker udarijo kmalu na Rimljane, je vojska zagnala tolik bojni krik, da so jo morali miriti:

»Rimljani bodo slišali!«

»Naj slišijo, saj to hočemo!«

»Taborišče jim s svojim vpitjem izdaste!«

»Naj pa pridejo, ne bo nam treba k njim!«

»Spočiti jih sprejmemo, da bo veselje!«

»Volkovom veselje, da se jim lep čas ne bo sk-minalo po naših čredah!«

Iz šotora sta prišla kralj in Laso.

»Živel kralj!« je zaorilo med vojsko.

»Nad Rimljane, nad Rimljane!« je kakor grmelo.

»Pojdemo!« je zaklical kralj rezko in odločno, ko da se je oglasil sam Heso, in velel, naj še kratek čas mirno strpijo.

Vojska se je umirila, zakaj vsi velmožje so se približali kralju in imeli z njim pod hrastom šo zadnji posvet, ki ni trajal dolgo in se je končal prej nego so vojniki nestrpno pričakovali.

Kralj je nato poveljeval.

Gale, kolikor jih je bilo še ostalo, je odposlal na skrajne zapadne obronke Karusadija, Karnom in Istrom je pa ukazal, naj zasedejo gričevje, ki se vleče nad timavsko cesto, in še rebri, ki zaslanjajo Tergestc. Sam si je pridržal izbrane čete, s katerimi je mislil udreti z višin kakor plaz proti obali in spotjo uničiti rimski tabor.

V taborišču je ostala samo močna straža in četa, ki naj bi skrbela za prehrano, ako bi morala vojska ostati delj časa na določenih postojankah in oprezovati in čakati ugodne priložnosti.

Odeti v medvedje, volčje in risje kože, so Karni in Istri izginili v lesu in prišli in priplezali res kakor medvedje, volčje in risi na grebene in pobočja, odkoder so s sekirami, meči, kiji, kopji, loki in pračami v rokah in nekateri še z noži v ustih opazovali Rimljane in sledili slehernemu gibu njihove vojske. Nič jim ni ušlo, nič jim ni ostalo prikrito, karkoli se je zgodilo tam doli pod njimi ob Timavu, na obali in na morju.

»Veliko jih je!«

»Veliko, a ne čutijo se močne. Utrjujejo se.«

»Malo jim bo pomagal nasip, ko se zaženemo nanje!«

»Glej, kako življenje doli ob morju!«

»Kakor ob naših sejmih!«

»O, naj le nakupijo in nanosijo v tabor, ne bo treba nam iskati in čakati naših, ko ga zavzamemo!«

»Izplačali se bomo, izplačali!«

»To bodo gledali trgovci, ki so pripluli iz tujih dežel, ko bodo videli, kako ceno pridemo do njihovega blaga!«

»Kar udarili bi, škoda odlašati!«

»Res, zdi se, da nas ne bodo iskali, dokler ne bodo utrdili vseh svojih postojank!«

»Zastražili so se pa dobro!«

»Jim ne bo pomagalo! Ko nepričakovano navalimo, jih posekamo, da ne bodo imeli niti časa golsniti!«

Bojeviti so bili Karni, bojeviti Istri; od trenutka do trenutka, od besede do besede jim je rastel pogum, oči so jim žarele in nestrpno so čakali, kdaj se odloči kralj, da bi se zagnali nizdol kakor plaz, ki se utrga v gori in pokonča in opustoši vse, kar mu je na poti.

Tudi kralj Epulo je opazoval Rimljane in ko je videl pred taboriščem le šibke posadke, sejmišče pa neutrjeno in napolnjeno samo s takimi, ki so trgovali med taborom in morjem, ko da ni nikake nevarnosti, je bil zadovoljen, ker je mogel sklepati, da sovražnik ne sluti, kako blizu za hrbtom ga čaka nevarnost. Prav tako je bil zadovoljen, ko je poslušal in videl, kako njegova vojska veruje v svojo moč in je ni pogled na sovražnika prav nič zbegal pač pa ji vzbudil še večji pogum, nego ga je imela v taborišču.

Bilo je že pozno popoldne in da se ne bi borili v temi, ker bi se boj utegnil zavleči v pozno noč, se je kralj odločil, da počaka ranega jutra.

Poslal je sla od oddelka do oddelka.

»Jutri s prvim svitom udarimo!«

Zavriskale bi čete, a so se premagale. Samo z veselo besedo so pokazali, kako so zadovoljni, da jim ne bo treba več čakati in od daleč oprezati ter puščati sovražnika, da se v njihovi zemlji nemoteno utrjuje, kakor bi bil doma.

Tiho se je poslovilo solnce. Videli so, kako je krvavo zalesketalo preko morja, kako so ugasnili njegovi prameni v lesu, kakor bi jih vsrkavala debla, ki so se še pravkar svetila v rumeni svetlobi kakor zlati stebri v bajnem svetišču. In že je legel mrak nad lesove in šelestelo je v njih, kakor bi oživel: nevidni duhovi, da bi nemoteno zarajali v lepo po mladno noč ob blesku prijaznih zvezd, ki so se začele užigati v temni sinjini neba.

Epulove čete niso počivale. V skritih globelih so kurili vojniki ognje, sedeli okoli njih in se pripravljali na boj, ostreč in bruseč meče, sekire in kopja in sulice, ki se jim niso zdele še dovolj nabrušene in priostrene. Tudi kijev jim je bilo kar nenadoma premalo in pasti je moralo še nekatere drevo, da so ga obsekali in obtesali v grozno orožje.

Tako je minila noč in začelo se je zoriti.

Ko je trobil rog v rimskem taboru znamenje četrte nočne straže in je vstajala od morja in Timava gosta megla in se razvlekla čez pobočje in legla nad les in je bilo, kakor da se je razburkano in peneče se morje razlilo preko zemlje in jo poplavilo čez vrhove dreves, je Epulo zaklical in dal znamenje.

»Maščevanje!«

Od moža do moža je šla kraljeva beseda in zgrabili so Karni in Istri za orožje in prodirali skozi les kot črne sence, ki se umikajo jutru.

Tiho in oprezno se je približaj kralj Epulo s svojimi oddelki Placentincem, Opalo pa manipuloma druge legije, ki sta varovala vodarje, da jih ne bi sovražnik motil in odrezal tabor od vode, po katero so morali hoditi v Timavovim vrelom.

Od Epula do Opala je svisnilo ko žvižg ujede.

Znamenje je bilo dano in istočasno sta oba udarila z bojnim krikom na stražni posadki.

Megla je krila Epulovo podvzetje in dasi se je že tenčila v žarkih vzhajajočega solnca, je bila v porajajočem se dnevu svetloba le še medla in motila oči, da so se jim v megli vsi predmeti množili in so se videli podvojeni, protrojeni ... Varala je tudi Rimljane, da so videli neznansko vojsko sovražnikov.

Prestrašeni zaradi tega in zaradi nenadnega napada sovražnikov, ki so pridrli iz lesa ko krvoločne zveri, so zbežali Placentinci in oba manipula z obupnim krikom v tabor in vzbudili v njem še večji strah in grozo, ki sta prevzela vse, da niso vedeli, kaj početi.

»Kaj je?«

»Kaj se je zgodilo?«

»Ali je navalil sovražnik?«

»Koliko jih je?«

»Jih niste upali zadržati?«

»Govorite, govorite vendar!«

»Ali so vam porezali jezike, da samo tulite?«

Placentinoi in legionarji obeh manipulov niso mogli priti do besede, niso mogli povedati, pred čim se bežali, niso mogli odgovarjati na vprašanja, tako so bili zmedeni v svojem strahu in prepadli.

Ob zapadnih, dekumanskih vratih in še ob južnih, kjer niso pričakovali vpada in jih zato niso bili zastražili, se je zaslišalo neznansko vpitje in vse je begalo sem in tja in napravilo tako zmedo, da ni bilo mogoče vedeti, kaj se godi, jeli sovražnik pred taborom ali je že udri in je tostran okopov.

»K morju! K morju!«

Slučajno in nepremišljeno je bil nekdo zaklical in ko rešilna misel je njegov klic prevzel vse in odmeval po vsem taborišču vedno huje, vedno silneje, vedno obupneje in vse je drlo k vratom ...

Konzul Aulus Manlius Vulso je miril, prigovarjal, prosil.

»Kaj bogate, vojaki,« je bil glasen, »saj vendar nimate Latinov ali Sabinov pred seboj, ki bi po boju postali naši zavezniki. Naš meč velja divjim barbarom! Če se ne okopate v njihovi krvi, bo tekla vaša v potokih! Ne mislite, da bodo pred vami bežali, če vi bežite! Napasti morate, prodreti in klati, da bo Timav v vseh deveterih vrelih krvav in bo še morje pordečil! — Bežite in ne veste ne, pred čim in ne pred kom! Streznite se, pomislite na sramoto, ki vas čaka! Kdaj so še tri legije, tri rimske legije bežale pred sovražnikom, ne da bi se spustile z njim v boj? Prosim vas, rotim vas, vojaki, mislite na prisego, mislite na čast rimskega orožja, ki je doslej strahovalo vse, in mislite na domovino, ki jo izročate sovražnemu vpadu in pustošenju!«

Nič ni pomagalo povelje, nič prigovarjanje in tudi prošnje niso nič izdale.

»K morju, k morju!...«

Hrupneje, obupneje je odmevalo po taboru od trenutka do trenutka in ko so se spustili po pobočju lahko oboroženi veliti, je udrlo vse za njimi in še sam konzul je pohitel, ker je videl, da je vse zaman in ni več mogoče, bežečih zadržati in pridržati. V prerivanju in gneči, ki ga je kar nesla s seboj, ni opazil, da je le ostal še v taboru vojni tribun tretje legije Marcus Licinius Strabo je z njim trije manipuli, ki so hoteli vztrajati do konica, da bi rešili čast rimskega orožja.

»Peščica nas je ostala,« je bodril Strabo na vežbališču pred pretorijem svoje oddelke, med katerimi je bilo največ starih, v boju preizkušenih triarijev, »a nič zato! Poguma ne smemo izgubiti. Pokažimo, da smo vredni sinovi naših očetov, ki so v hanibalskih bojih od Ticina in Trebije do Trazimenskega jezera in do obupne borbe pri Kanali prestali vse hujše dni! Bodimo hrabri in neustrašeni, ker vedite, da beg ne pomeni rešitve! Zmaga ali smrt je pred nami, tovariši, in če nam je usojeno drugo, boljše je pasti v boju, ko na bregu! S smrtjo se zmaguje!«

»Zmaga ali častna smrt!« je odmelo po taboru iz kakih štiristo grl pogumno in odločno, a bilo je prepozno.

Preden je utegnil Strabo zastražili vhode, sta Epulo in Opalo udrla s svojimi četami v tabor in vrgli so se ko zbesneli volkovi na Strabonove manipule z dveh strani. Boj je bil kljub majhnemu številu ustavljajoči in branečih se Rimljanov ljut in trdovraten. V zmagoslavni krik Istrov in Karnov so žvenketali meči, se lomila kopja in sulice, sekire so padale po čeladah in ščitih in kiji so udrihali, da je zamolklo odmevalo, in grozno klanje ni prenehalo, dokler ni padel tribun in niso obležali ob njem vsi do zadnjega moža njegovih manipulov v junaški krvi, ki je zalesketala ko žolto zlato, ko je prodrlo solnce meglo in jo obsijalo ...

V.[uredi]

Istri in Karni so bili kakor omamljeni v divjem zmagoslavju, ki je odmevalo dd temnih lesov, vzbujajočih se v rano jutro in so glasilo do sinjega morja, iznad katerega so se bile dvignile megle in je žarelo in se lesketajoče prelivalo v vzišlem solncu. Navdušeni so dvignili kralja na okrvavljene ščite in mu vzklikali oglušujoče, kakor bi grom pretresal ozračje.

»Živel kralj!«

»Živel zmagovalec rimske volkulje!«

»Maščeval si Prona, mir bo imel njegov prah! Živel!«

»Živel kralj Epulo, živel!«

Kralja je omamila zmaga, ki ga ni stala nikakih žrtev, in ko je videl, da ni nikjer več v bližini nikakega rimskega oddelka, je pustil svojim, da so po milli volji gospodarili v taboru. Pretaknili so vse šotore in končno navalili na kvestorium, kjer so začeli vriskati in tuliti od veselja. V kvestoriju so namreč našli nagrmadene zaloge živil in vina in še povrhu pripravljeno pojedino ob razprostrtih preprogah, na katere so bilo položene mehko blazine.

»Kralj, pridi in odpočij se!«

»Zaslužili smo, da se po takem uspehu po prečuti noči malo okrepčamo!«

»Vsak dan ne moremo praznovati take zmage, ki jo bodo Istri in Karni pomnili iz roda v rod!«

»Zverjad, ki jo na lovu podreš, moraš nesti domov, da ti jo pripravijo, današnji lov pa je prijetnejši!«

»Je, je! Prideš, zamahneš nekajkrat, potem pa se vležeš na tako ležišče, kakršnega sam Belen nima v svojem nebesnem domu, hahahaha!...«

»Ne dotikajte se teh dobrot, za kralja in velmože naj bodo!«

»Da, da, mi pa poiščimo drugih, ki jih je gotovo še dosti!«

»Kralj, velmožje, pridite, privoščite si, kar so vam pripravili Rimljani!«

Kralj Epulo in z njim Opalo in Suro in Laso in Epo in drugi velmožje so res vstopili v prostorni šotor in se posedli in polegli na pripravljene prostore in se čudili bogastvu, ki je bilo nakopičeno okoli njih.

»Tu je drugače kakor v našem taborišču!« je menil Opalo.

»Pa se odpočijmo malo — potem pa pogledamo, kam je bežal konzul s svojimi strahopetnimi junaki, kateri si nas niso upali niti počakati, da bi se bili spoznali!« je dejal kralj in nič več ni bil mrk njegov obraz.

»Kam je bežal? Svoje bogove je zahvalil, da so ga čakale ladje v pristanu!... Ej, glej, Epulo, iz te brušene čaše je menil piti, a je moral zbežati s suhim grlom!... Ti si jo zaslužil, bolj si je vreden!... Nalijmo si te njihove pijače, gotovo je boljša ko naš ol in naša medica!

»Nalij, nalij, Opalo, da pokusimo!«

Opalo je vzel lepo grško amforo, napolnjeno do vrha s črno tekočino, in ko je ločil v Epulovo čašo, je tekla gosta ko kri in se šumeč penila. In potem je natočil po vrsti še drugim velmožem in sebi in ko so bile vse čaše polne, je prijel in dvignil svojo, jo pogledal z veselim nasmehom in dejal:

»Pokusimo, pokusimo to rimsko kri, ki zaploja zajce! O, naj je še taka, Istrom in Karnom ne bo vzela poguma!... Živel kralj, živel naš konzul v rimskem taboru!«

Zasmejali so se kralj in velmožje Opalu, ki se je obnašal, kakor bi bil gospodar in bi gostil kralja in velmožc, zasmejali so se, dvignili čaše, jih nastavili na usta in obraz se jim je veselo razvlekel, oči so se jim zasmejale in že so bile čaše prazne. Obdržali so jih v roki in šli z levico preko junaških brkov ter si jih brisali, kolikor se niso še oslaščali s spodnjo ustnico.

»Ej, Opalo, to pa ni ol, to pa ni medica! Sam Belen bi se ne branil take pijače! Nalij, nalij še! Lepa je naša zemlja in plodna, a take tekočine še ne pozna! In trgovci, vidim, nam tudi ne prinašajo takšne!«

»Trgovec je trgovec, kdo bi mu zaupal!«

»Konzulu pa lahko priznamo, da ima dober okus in da si ne privošči najslabšega!« 

»Zato pa, Opalo, toči, toči!«

In Opalo je vnovič točil in potem mu ni bilo treba več. Vsak si je meril sam in čudili so se, kako jih rimska kaplja greje, kako jim polni srce veselje in kako jim raste ob njej pogum in moč in sila. In še so se spravili na okusnosti rimske kuhinje, jo hvalili, se navduševali ob njej, želeli, da bi imeli v svojih gradiščih tako, a amfora s svojo tekočino jih je le bolj mikala. Izpraznili so jo in Opalo je šel in poiskal drugo.

»Ooo!...« so se zavzeli, ko jim je natočil iz nje, »to pa teče ko živo zlato!«

In so pili in ko so izpraznili tekoče zlato, jim ni bilo dovolj. Osladnili so se komaj pa so poiskali še amfor in ob njih navdušeni ugotavljali različne kakovosti in trdili, da je v vsaki boljša pijača.

Sredi navdušenja, ki je postalo že čudno glasno in je prehajalo pri nekaterih v prijetno ginjenost, pri drugih pa v mogočno odločnost, ki so jo izražali s samozavestno besedo in kretnjo, se jc spomnil Epulo kraljice Ene.

Ginjena je bila njegova beseda, nič trdega, nič zagrenjenega ni bilo več v njegovem glasu, ko je rekel:

»Velmožje, kraljici moram poslati sla, da zve o zmagi in sporoči tudi velikemu žrecu na Belenovem ostrvu o naši sreči, ki sta nam jo naklonila Belen in Heso!«

»Dobro, dobro, kralj! Vesela bo kraljica, vesel bo Seko, da smo osvetili Prona in z njim vse, ki so padli v Medejskem gradišču!« so meniii velmožje glasno, pritrjevali in bili navdušeni, zlasti Kami, zakaj po kraljevih besedah so sklepali, da ga je minil mračni sum, v katerem ni kraljici več zaupal.

»Vidiš, kralj, Ena nam je pomagala do zmage!«

»Kako?«

»Če ne bi bila izvabila onega Rimljana in ga ne bi ukazala obglaviti, ne bi udrli Rimljani tako globoko v naše ozemlje in torej bi jih tukaj tudi ne porazili!«

»Tako je, tako je!« je pritrdil Opalo in Karni so ponavljali za njim in kralj ni ugovarjal.

Suro, starešina iz Faverije, je vstal, da poišče Jezdeca in mu sporoči kraljevo naročilo. Vstal je in se zazibal proti izhodu, kakor bi mu kdo izpodnašal noge.

»Hehehehe ...«

»Hahahaha ...«

»Hohohoho ...« so se mu zasmejali vsak po svoje.

»Kaj si se odvadil hoditi? Hehehehe ...«

»Na mehkem si preveč sedel, nisi vajen, pa so se ti noge pomehkužile in te ne marajo več nositi, hahahaha ...«

»Hohohoho ...«

Suro se je jezil in le prišel do izhoda in izginil, nakar so slišali, kako kliče mladce, a ga ob veseli pesmi in smehu in hrušču in trušču, ki je vladal zunaj, gotovo ni nihče slišal. Glas njegov se je oddaljeval in kralj in velmožje so zabili že naslednji trenutek nanj.

Ko se je Suro vrnil, se je hudoval.

»Ne dado se spraviti iz tabora, tako so navdnšeni za Rimljane,« je bila razdražena njegova beseda. »S težavo sem nekega Karna pripravil do tega, da je zasedel konja in odjahal. — O, pravijo, reci kralju, da zmeljemo vse Rimljane, če imajo povsod taka taborišča in v njih toliko dobrot! — Res, takega navdušenja še nisem videl. No, pa se tudi vojska gosti, da je veselje! V mehovih so dobili podobno pijačo, kakršno imamo mi v teh lepih posodah. Dokaj so jih že izpraznili in s praznimi se igrajo kakor razposajeni otroci. Nekemu požrešnežu so, ko sem bil zunaj, poveznili pol prazni meh kar čez glavo, da je lilo po njem in vpili so in se smejali in krohotali: ,Zdaj boš imel vendar dovolj!' — Kar mislite, kaj je napravil?«

»Snel je meh in udaril in mlatil z njim po objestnih nagajivcev!«

»Kaj še! Usta je odprl in si stisnil dlani okoli brade v prgišče, da je ujel, kar se je dalo!...«

»Hahahaba ... Pameten dečko, prav je imel! Škoda je zlivati tako tekočino po tleh!« so se nasmejali in kakor bi se jim vzbudila ob teh besedah nova žeja in bi se jim mudilo, gasiti jo, so praznili čaše in pozabili na boj in Rimljane ...

Ko so se Istri in Karni s kraljem Epulom in velmožmi gostili in bili veseli in navdušeni, niso opazili, da sta prijahala do zapadnih, dekumanskih vrat dva neoborožena Rimljana, ki sta gonila pred seboj vsak še po enega otovorjenega konja.

Pred vrati sta se zaustavila, prisluhnila in starejši je šepnil:

»Lucius, tu pa ni vse v redu, prepozno sva prišlal Le poslušaj ta vik in krik in vpitje! To niso naši glasovi!«

»Niso, Aeneus, beživa! Istri so zavzeli kar čez noč tabor, gorje, če jim prideva v roke! Kar tresem se ob sami misli. Beživa, beživa, brat!«

»Pa beživa, a z otovorjenima ne prideva nikamor!«

»Kaj konja! Ljubše mi je življenje nego vsa krama, ki jo nosita! Zaobrniva ju, če bosta prišla za nama, prav, če ne, pa tudi!! Tako in sedaj beživa, beživa!«

Zaobrnila sta otovorjena konja in pognala osedlana, da sta zatopotala in se spustila v dir, ne da bi ju Istri in Karni slišali. Tudi rezgeta otovorjenih dveh, ki sta zaostala, niso slišali. Zastonj sta se bala brata Aeneus in Lucius Gavillius, ki sta se bila naselila pred kratkim v Akvileji in mislila kot vojna barantnča s svojimi tovori, sledeč vojski, na lep in lahek način priti do blagostanja, kakor je prišlo že sto in sto drugih. Lepo sta začela in prve poti k Timavu so jima dobro kazale, ta pot v tabor ju je pa nepričakovano razočarala. Ko sta se oddahnila in menila, da sta že dovolj daleč od nesrečnega tabora, sta se začela tolažiti.

»He, Aeneus, otovorjena konja sva pustila Istrom a z novico otovorjena se vračava v Akvilejo!« je dejal Lucius s šegavo besedo in nič ni kazal, da bi mu bilo težko po zaostalih konjih in blagu, ki ga nosita.

»Kaj meniš, brat, in se smeješ ob grozni nezgodi?« je vprašal Aeneus, ki je bil potrt in se često oziral, da bi videl, če jima sledita otovorjena konja.

»Hm, nezgoda, nezgoda ... Če barantaš, brat, barantuj z vsem!...«

»Barantaj, če nimaš! O, da bi le prišla otovorjena konja za nama! Pomisli, kaka izguba, ko tako nič nimava!«

»Kaj nimava! Kdo pa ima toliko ko midva? Komu v Akvileji je še znana novica o porazu, ki je moral biti grozen? Če barantaš, barantaj z vsem, sem rekel. Prodajala jo bova, to novico bova prodajala, brat, drago prodajala! Najprej zaupno takim, ki lahko drago plačajo, potem pa kakor se nama bo zdelo. Razumeš, brat? Če ne bo dosti v Akvileji, bova krošnjarila z njo kar do Rome in, mehercle, več nama bo vrgla kakor one drobnarije, ki jih nosita konja!«

Aeneus je zijal nad bratovo iznajdljivostjo.

»Mehercle, Lucius,« je dejal, »Merkurija samega še premerkuriš, tako zvit in navit si!«

»Tako, kot se spodobi in je potrebno človeku, ki trguje!« je menil brat in gnala sta konja čez ravan in več nista mislila na onadva otovorjena, ki sta se bila medtem obrnila in počasi in neustrašeno prikopitala v tabor med Istre in Karno in jim povzročila velikansko veselje in dobro voljo, kolikor je niso bili že zajeli iz mehov in amfor. Obkolili so konja, jima sneli tovore in so se norčevali in zbijali šalo, kako jim Rimljani pošiljajo novih dobrot, gotovo prepričani, da so premalo pustili ...

Brata Gavillija sta v divjem diru, ko da gori za njima, pripeketala s svojima konjema v Akvilejo in napravila res kupčijo. Z njo nista napolnila samo svojih mošnjičkov, napolnila sta tudi naselbino z grozo in strahom. Da, še več! Čez nekaj dni je bila novica že v Romi, kjer niso poročali in govorili samo o zavzetem taborišču, temveč tudi, da je vse izgubljeno in vsa rimska vojska uničena ...

*

Na Silikanskem gradišču se je oglasil Epulov sel. Nepričakovano je prišel in vzbudil radost in veselje, ki se je razširilo iz gradišča preko vse zemlje Karnov ob Mrzli vodi in bobnečem Sonciju, kakor bi posijalo solnce izza temnih oblakov in pregnalo mrki somrak, poln skrbi in strahu ... Kraljica Ena je žrtvovala pred hišnim kipom boga Belena in pripovedovala Dardanu, ki se ji je smehljal, kakor bi jo razumel, da se otec kmalu vrne. In še je poslala potem brzo Osa na ostrvo, da ne bi prikrajšala žrecu Sekti veselja ...

Ko se ji je zdelo, da bi utegnil biti Oso že na ostrvu, je stopila s Katmelom do obzidja in videla je, kako se je vil iznad svetišča zahvalni dim in se izgubljal visoko pod nebom.

Pod večer sta slonela kraljica in Katmel spet ob obzidju. Tako kakor pred letom je gledala Ena v ravan, samo onega veselega pričakovanja ni bilo v njenem srcu, ki jo je bolelo, kakor bi se bil zabodel vanj trn, črn trn. Čakala je Epula in ugibala, sta ga li zapustila dvom in nezaupanje, s katerima jo je tako ranil ...

Solnce je zašlo — nista ga pričakala.

Zagorele so zvezde — Epula šo ni bilo.

»Ni pozabil, noče mi vrniti vesolja in sreče!«

»Ne obsojaj, kraljica, boj ne pozna ure!« jo je tolažil Katmel in mislil, kako bi bil srečen, če bi njega tako pričakovala.

»V Tergestc jo šol, verjemi!...«

»Počakaj jutra in dne, kraljica, videla boš, pride!«

Nad Karusadijem se je utrnila zvezda.

»Ali si videl?«

»Videl, kraljica.«

»Tako je z mojo ljubeznijo in srečo ...«

»Tako bo s tvojo ljubeznijo in srečo, hihihihi!...«

Kraljica se je zdrznila in se ozrla. Tudi Katmel se je ozrl. Videla sta, kako je šla mimo volhva Kara, ki je bila v svoji temni obleki kakor grozeča zla usoda ...

VI.[uredi]

Tiste dni, ko je prišla v Romo vest o porazu Manlijevih legij, je bilo mesto že razburjeno in pripravljeno na zlo in nesrečo. Večni ogenj v Vestinem svetišču, ki so ga čuvale belo oblečene deviške vestalke, je bil ugasnil, in ona, ki je s svojo nečuječnostjo povzročila to najhujše vseh zlih znamenj, je morala dati svoje mlado življenje, da bi se odvrnila nesreča in bi so pomirili bogovi. Pa jedva je bilo zadoščeno za to, so prišla poročila o drugih nečuvenih znamenjih in sloherno so avguri proglašali in tolmačili kot hujše. V Krustumiju v Sabinščini je čuden ptič orlove velikosti, sangualis, kljuval in drobil neki sveti kamon, v Kampaniji je začel vol govoriti in v Sirakuzah je bik, ki je zdivjal od čede, naskočil bronasto kravo.

Žrtvovali so bogovom po vseh templjih, opravljali so spravne pohode in prošnje, a ko so zvedeli, kaj se je na severu zgodilo, je narod v mestu brez avgurov tolmačil zla znamenja.

»Ogenj je ugasnil v Vestinem svetišču, kaj naj bi hotelo drugega značiti, ko da je ugasnila rimska moč in sila?«

»Tako je, tako je!«

»Dobro si jo pogodil, boljši tolmač kot avgur si!«

In nova razlaga je šla po mestu in ni ga bilo, ki bi rekel, da ni prava.

»In ptič sangualis, ki ga še nihče ni videl v Romi in ga nihče ne pozna, ali ni podoba Istrov in Karnov, ki kljujejo in drobijo sveti kamen — mejnik naše države?«

»Naravno, naravno!«

»Drugače res ni mogoče razložiti onega pojava v Krustumiju!«

»Da bi sangualis ostal le na meji in ob mejnem kamenu, a kaj, če prileti nad meto sudans — poteči se miljnik sredi Rome? Če je začel tako kljuvati, se mu bo zahotelo tudi po drobovju in po srcu!«

»Srce je pa Roma!«

»Vae, vae nobis!«

In strah pred Iliri je rastel in bali so so hujših dni, nego so bili oni, ko so trepetali pred Hanibalom, ki je stal pred vrati mesta.

»Vol je govoril!...«

»Kaj vol! Bodite; pametni! Barbari so govorili in nas potolkli, da ni ostal ne eden, ki bi prišel in povedal, kako je bilo!«

»Bika in bronasto kravo v Sirakuzah je pa malo težje tolmačiti!«

»Kaj težje, nič lažjega ni, saj je ko na dlani jasno, kaj pomeni to znamenje! Bik jo pač Manlius, konzul Manlius, ki se je zagnal v neplodno podvzetje!«

Tako so tolmačili zla znamenja na Foru, glavnem trgu Rome, tako po vseh ulicah in take razlage so prišle v zbornico in v cirkusih in gledališčih so jih premlevali in vedeli povedati vedno več in sleherni je verjel še tako gorostasno vest, ne da bi zahteval in čakal dokazov, ne da bi pomislil, kar je že stara ljudska modrost ugotovila o govoricah, ki grede rastejo. Farna — govorica je rastla iz dneva v dan in budila strah in grozo, ki sta prevzela vse, da so se plašno ozirali proti vratom, odkoder je vodila via Flaminia proti severu, zakaj prepričani so bili, da se zdaj zdaj privale po njej zmagoviti, grozni Iliri, potomci groznega kiklopa Polifema ... Da morajo biti silni kakor njihov davni praded, o tem niso dvomili, ugibali so le, ali so ostali tudi potomci enooki in ali jim človeško meso še tako tekne, kakor so teknili njihovemu praočetu nesrečni tovariši zvitega Odiseja.

»Odisej je rešil sebe in polovico svojih pred gorostasom Polifemom, a kdo naj reši nas pred tisoči Polifemov, kdo jih oslepi, da bi nam ne mogli blizu?«

»Kdo, kdo?«

»Med nami ni Odisejev!«

»Vae, vae!...«

Pa se je zbral senat v hitrici k seji, kakor je bila navada pri nepričakovanem sovražnem vpadu v državo. Senatorji so sklepali in potem, ko sta po ostrih besedah pristala tudi ljudska tribuna, sklenili, da so morajo takoj izvršiti izredni nabori ne samo v mestu, temveč po vsej Italiji.

Razglasili so:

»Nihče ne sme kakorkoli zadrževati in omejevati rimskega državljana, da bi mu bilo nemogoče, javiti svoje ime konzulu ali pretorju pri naboru. Tudi ne sme nihče polastiti se imovine uslužbencev in prav tako je ne sme tudi prodati, dokler bi bili lastniki v taboru, niti ne sme zahtevati ta čas v nadomestek njegovih otrok ali vnukov.«

Po tem sklepu in po tej odredbi jo vodil pretor Marcus Titinius na Kapitolu nabore, ki naj bi rešili Romo in državo. Po Kapitolinskeni klancu — Clivus capitolinus — je prišlo s Fora na grič toliko nabornikov, da so napolnili prostor pred uradnim poslopjem Tabularijem, ki ni bil majhen, saj se je raztezal med svetišči Jupitra Kapitolinskega, Jupitra Varuha ter boginje Fides in svetiščem Junone Monete. Ni bil najboljši cvet naroda, kar se je bilo zbralo in gnetlo in prerivalo proti Tabulariju, a pretor je bil le zadovoljen. Domovina je bila v nevarnosti in dobrodošel mu je bil vsak, ki se je javil, in še pohvalil je slehernega in njegovo vneto pripravljenost, s katero hoče služiti obči blaginji, braneč državo pred sovražnim vpadom.

Tako je nabral pretor Marcus Titinius dve legiji rimskih državljanov in je potem vnovič sklical senat in poročal o svojem uspehu.

Senatu nista zadoščali dve legiji. Premajhna, preneznatna moč se mu je zdela taka vojska za toliko nevarnost, ki preti od severa. Da bi se mogli uspešno postaviti proti sovražniku, je zahteval še od zaveznikov Latinov, naj pripravijo deset tisoč pešcev in petsto konjenikov. Obenem je poslal senat Manlijevemu kolegu konzulu Marku Juniju Brutu v Ligurnijo povelje, naj gre v Galijo, kjer naj od ondotnih mest zahteva toliko mož, kolikor jih more vsako dati. V isti seji je senat tudi sklenil, da bi preprečil in onemogočil še kako hujše razočaranje v sami Italiji, v notranjosti države, naj odide Tiberius Claudius z vojaki četrte legije in s petimi tisoči latinskih zaveznikov ter dvestopetdesetimi konjeniki v Ligurnijo in se utabori v Pizah, kjer naj drži to postojanko, dokler bi bil konzul odsoten. Pretor Marcus Titinius pa naj skliče prvo legijo in enako število zavezniških pešcev in konjenikov v Ariminum, kjer mora biti pripravljen, da udari, če bi udrli Iliri v transpadansko in cispadansko Galijo in bi hoteli čez Apenine ...

»Senatorji so naši Odiseji!«

»Živeli senatorji!«

»Ne hvalimo dneva pred večerom!«

»Ali ne zaupaš konzulu Marku Juniju Brutu, ali ne zaupaš Tiberiju Klavdiju in Marku Titiniju in njunim legijam?«

»Saj smo zaupali tudi konzulu Marcellu in konzulu Manliju, a dočakali smo strah in grozo!«

Senatove odredbe in njegovi ukrepi niso pomirili naroda, čeprav je videl, kako sta Tiberius Claudius in Marcus Titiriius odšla proti severu z močnimi legijami, črnogledi preroki so sproti zadušili sleherno kal upanja z jedko besedo, ki je samo strašila in napovedovala še hujše dni.

Ko je dospel Tiberius Claudius v Pize, je konzul Marcus Junius Brutus zapustil Ligurijo in se odpravil v provinco Galijo, kjer je zahteval od galskih mest pomožne čete, od rimskih naselbin pa vojščakov, da jih odvede proti Akvileji in se znosi nad Istri za Manlijev poraz ...

Roma je ostala potrta in nestrpno je čakala vest; o zmagah, ki bi izprale sramoto z rimskega orožja in pomirile narod, a dobrih poročil ni bilo. Namesto njih so od blizu in daleč javljali nove nenavadne pojave in čim bolj so verjeli vanje in se jih bali, tem več jih je bilo. Poleg zlih znamenj o strelah, ki so udarile v razna svetišča, o krvavem dežju na živinskem trgu Boariju, o ženi, ki se je v Spoletu spremenila v moža, o krokarjih, ki so gnezdili v notranjščini templa Junone Sospite v Manuviju, so izvedeli tudi, da je v Prenestu zletelo bogu Martu kopje samo iz rok in se pomikalo proti severu; da je v Marucinščini zaklical otrok neki materi še pod srcem: Io triumphe! in še, da so videli v Hadriji ob Padu na nebu žrtvenik in okoli njega množico v belih oblačilih ...

Odredili so znova prošnje obhode od templja do templja, a ko so menili, da je vse dobro, je prišla novica črna in težka, da so Istri in Liburni s svojimi šajkami in lembi oplenili obalo Apulije od Brundizija do Tarenta, medtem ko jih je duumvir navalis Lucius Cornelius mirno čakal ob Ankoni.

Trepetal je narod v mestu ob tej drugi porazni novici, begal je nemiren, izpraševal, poslušal in potem mislil in bil prepričan, da se vračajo dnevi groznih stisk, ko so se jedva oddahnili od Hanibalovih grozot.

»Iliri, Iliri!«

To je bila beseda, ki je odmevala one dni po vsej Romi, budila nemir in skrb in strah in grozo in belila senatorjem lasi in jim grenila sladkost njihovega dostojanstva ...

VII.[uredi]

Ob Timavu.

Manlijeva vojska je pridrevela v Timavski pristan, kjer je bilo usidranih deset bojnih ladij s tovornicami. Bile so galere raznih velikosti: med njimi je biln tudi kvinkverema, ladja na pet vrst vesel, a večina njih so bile trireme. V sprednjem koncu so se izzivalno zavijale v grozne zmajske glave, da bi že pogled nanje vzbudil strah, krn pa je prehajal v pridvignjen rep; vesla, ki so štrlela iz bokov, so bila ko dolga vrsta nog; če so se premaknile in je še veter napel jadra, ki sta bili po dve pripeti na dva visoka jambora, se je zdelo, da se premika grozna pošast čez sinje polje razgibanih valov ob bučečem šumu in pljuskanju, ki je zaganjalo valove na obalo še dolgo potem, ko se je globoka brazda za pošastjo zlila. V krnu pod zavitim repom je imel poveljnik ladje svoj prostor, pomorščaki so se gibali oh jadrih in krmilu, v trebuhu ladje so trpeli ob veslih sužnji, pomorski vojaki pa so bili pripravljeni na krovu, oprezujoč, kje je sovražnik ...

Začudeno so gledali mornarji, ko se je bil pojavil v taboru vik in krik, še bolj so se čudili, ko so videli, kako dreve legionarji na obalo, kamor so tudi sami pohiteli z ladij, da bi izvedeli, kaj se je zgodilo.

Pa se je začelo na kopnem in na morju brezglavo beganje.

Pomorščaki so se gnetli na obali med legionarji in trgovci, pomagali so razdirati šotore, spravljati izložene zaloge kar se je dalo hitro na ladje, da bi jih rešili pred grabežljivimi barbari. Legionarjem ni bilo mar za blago in bogate zaloge, drli so v čolne, da bi se z njimi rešili na ladje ali kamorkoli. Krik, vpitje, prerekanje, udarjanje vesel, suvanje — sama zmeda, kamor je pogledalo oko.

Mornarji so spočetka mirno trpeli, da so jim ubežni legionarji polnili krov in notranjost ladij, a ko so spravili zaloge in je bil naval vedno večji, so se bali, da bi jim prenapolnili ladje. Od konca so začeli z besedo zavračati one, ki bi se radi z njimi rešili, ko pa ni beseda nič zalegla, so zgrabili za orožje.

Tedaj je vik in krik in hrušč in trušč na obali zadivjal, da je preglasil šum morja in še barbarsko veselje v taboru. Iz prerekanja in prepira se je razvil in razvnel pravi boj.

»Kaj? Kaj?«

»Na ladje ne pustimo ne enega več!«

»Kdo ne pusti?«

»Mi!«

»O, bomo videli!«

»Nazaj! Nazaj!«

»Tako? Mornar bo podil rimskega legionarja?«

»Nazaj!«

»Ti boš mene? Kdo pa si? Ali je življenje rimskega državljana manj vredno kakor tvoje, ki si navaden zaveznik, plačanec, suženj?«

»Zaveznik ali plačanec, na ladjah smo mi gospodarji!«

»Bomo videli!«

Na vseli koncih in krajih iste besede, na vseh koncih in krajih iste posledice. Legionarji, rimski državljani, so se čutili užaljene, da bi jim zavezniki in sužnji, ki so bili po večini najeti mornarji, branili na ladje, pa so si skušali pomagati s kopji in sulicami in meči, kolikor so bili še oboroženi, a kdor ni moge drugače, si je pomagal s pestmi. Mornarji so morali braniti ladje in sebe in boj je bil tako divji, kot bi udaril sovražnik ob sovražnika. Ranjenec za ranjencem je strmoglavil v morje in črno jih je bilo okoli ladij, kjer so omagovali in tonili obupno se boreč z valovi, ki so se zgrinjali preko njih ...

Konzul je miril, toda v vrvežu ni nihče slišal njegovih besed, nihče se zmenil zanje. Bratomornega klanja bi ne bilo konec, če ne bi duumvir navalis Caius Fulvius ukazal, naj sužnji udarijo v vesla. In so udarili. Vesla so se enakomerno dvigala in so padala, upirajoč se v vodo in odrivajoč jo, in grozne pošasti ladij so se začele odmikati od kraja in ko so se usmerile, se je zdelo, da režejo hitreje in lažje v zeleno ledino. S krovov se je glasilo veselo vzklikanje mornarjev in legionarjev, ki so se rešili na ladje in se čutili varne, z obale grožnja, kletev, obupen vik in krik ...

Ko ni bilo več upanja na rešitev in beg, je šele mogel konzul Aulus Manlius ločiti oborožene od neoboroženih. Jedva tisoč dve sto oboroženih je izbral iz ogromne množice in ugotovil še, da je zelo malo jezdecev bilo vzelo ob divjem begu konje s seboj. Sovražno je gledala neurejena množica neoboroženih, pratežnikov s priganjači in barantačev na izločene in spet urejene legionarje in radovedno je čakala, kam odrinejo, da bi udrla za njimi in se v njihovem varstvu rešila barbarov in jim srečno odnesla pete.

»Na tabor udarimo!« je zaklical rezko, in kratko konzul legionarjem, ki so tiho sprejeli povelje. Očividno jih je sicer skrbelo, kaj bo, ko so videli svoje skrčeno število, a mrmrati in ustavljati se le niso upali, zakaj so stali v vrstah, je prišel spet vanje vojaški duh in zavedali so se, da je bila jutranja prenagljenost nepremišljena in nevredna rimskega legionarja. In še je poslal konzul sla k tretji legiji ob akvilejski poti. To legijo so tribuni, kakor je bila zbegana, le obdržati v redu in zato je navdušena sprejela naročilo, naj se zbere in vrne, da zavzamejo taborišče in popravijo sramoto, ki jo je povzročila z begom legija, katera bi se morala najbolj postaviti.

Tribuna tretje legije Titus in Caius Aelius sta zapovedala onim, ki so skrbeli za hrano in drva, naj puste vse, ker se morajo pridružiti rednim četam, centurionom sta pa naročila, naj poskrbe, da prideta na vsakega pratežnega konja, katerim so odvzeli tovore, po dva triarija, vsak jezdec pa naj tudi vzame k sebi na konja še po enega mladih pešcev.

»Vojaki, ta dan bo dan slave za našo legijo, če bo vaša hrabrost rešila taborišče, ki ga je strah druge legije izgubil. Lahko ga spet zavzamemo, če presenetimo barbare, ki gotovo ne mislijo sedaj na nič drugega, nego na plen. Kakor so oni zavzeli taborišče, tako ga lahko mi zopet pridobimo. Moramo ga, vojaki, da zabrišemo sramoto bega, kakršnega rimska vojska ne pomni. Pogum torej, ker za slavo rimskega orožja gre in našo čast, vojaki! Najprej! K taboru!«

»Zanesi se tribun, nismo druga legija!«

»Nad tabor, nad tabor!«

»Naprej, naprej!«

»Barbare moramo do noči pregnati!«

»Prezgodaj se veselijo plena!«

»Naklestimo jih, da bodo pomnili, kdaj so prišli v rimski tabor!«

Tako so vzklikali vojaki, ki so z veliko pripravljenostjo poslušali poziv tribuna Tita Aelija, in nemudoma, ko da gre za veselo vest, so odbrzeli signiferi in za njimi so prav tako brzo odkorakali drugi oddelki, zakaj prvi so hoteli priti do tabora in začeti boj. Konzul jih je prehitel. S četami, ki jih je privedel od morja, je stal že ob jarkih in nasipih pred taborom.

Tiho so sprejele konzulove čete tretjo legijo, oči so jim vzžarele, pogum jim je rastel.

Ko so tiho in brez šuma obkolili tabor, je šel Lucius Atius, prvi tribun skrčene druge legije, od manipula do manipula in jih bodril.

»Vojaki, to pomislite,« jih je ogovarjal, »če bi nameravali zmagujoči Istri obdržati tabor, ki so ga zavzeli z orožjem, bi bili navalili za nami — premaganim sovražnikom — do morja ali bi vsaj postavili pred nasipom straže. Do morja niso prišli, straž ni videti nikjer. Ne bojte se! Česar ni zmoglo vaše orožje, so zmogle, sodim, naše zaloge! Najbrže ležijo brez skrbi v taboru in — opiti počivajo in spijo, ne da bi se jim sanjalo, kako jih vzbudimo!«

Po teh besedah, ki so opogumile manipule bolj kot prihod tretje legije, je Atius ukazal svojemu signiferu Avlu Bekuloniju, ki je bil znan po svoji predrznosti in hrabrosti, naj udere z bojnim praporcem v tabor.

Signifer Aulus Baeculonius je bil v trenutku pripravljen.

Rekel je:

»Če mi le hočete slediti, bom napravil tako, da se vse kar najhitreje izvrši!«

»Daj, daj! Bomo sledili, bomo!« so mu odgovorili bližnji oddelki polglasno, a vendar s trdno odločnostjo.

Baeculonius se je razkoračil: levo nogo je postavil naprej, desno nekoliko nazaj, jo upognil, nagnil hrbet in zadegal z desnico, ki je imel skrčeno v trikot, praporce čez nasip in se že zagnal še sam in izginil skozi vrata.

V trenutku se je izvršilo vse to in ker ni bilo slišati iz tabora nikakega bojnega krika, so planili tribunovi manipuli za signiferom. Skozi dekumanska vrata so udrli kmalu nato vojaki tretje legije in konzul s svojo četo.

Ko so prišli Rimljani v tabor in videli, da so Istri in Karni vsi omamljeni od pijače, so navalili nanje in klali kar od kraja in po vrsti. Razni bolniki in ranjenci, ki so bili ostali v taboru in se zavlekli v prikrite kote, kjer so negibno ležali in se delali mrtve, so se dvignili in poprijeli za orožje, ko so veseli zagledali spet svoje. Med njimi se je posebno odlikoval tribun Caius Popillius Sabellus; pozabil jc na ranjeno nogo in mahal in sekal tako, da jih je gotovo največ padlo pod njegovim mečem.

Pokolj je Istre in Karne kmalu streznil; zgrabili so orožje in se obupno borili. Oni, ki jih ni pijača povsem omagala, so se bili ko besni. Epulo se je zagnal na konja, velmožje in najboljša četa so ga obdali in se presekali kljub mnogim izgubam do severnega izhoda in se rešili. Da bi onemogočili sovražniku nadaljnji predor in beg, so Rimljani močno zastražili vse izhode in potem niso poznali usmiljenja, zlasti ko so videli, da se sovražnik ne mara podati in so bori v svoji omamljenosti na življenje in smrt. Legionarji so v svoji jezi razkačeni klali in sekali in krvavo zmagali. V taboru je obležalo, kakor so pozneje poročali, do osem tisoč Istrov in Karnov, koliko legionarjev je bilo med njimi, so zamolčali ...

Konzul Aulus Manlius Vulso je bil vesel, zakaj dosegel je kar je želel in kar je bil obljubil. Maščeval je Kvinkcija Flaminina in maščeval poraze svojega prednika Marcella ter opral rimsko orožje sramote — zmagovalec.

»Ave, Manli, ave, imperator!« so slavile močno zredčene vrste legionarjev v taboru konzula, a od morja je še bučneje odmelo, ko je neoborožena množica zvedela, da je rešena nevarnosti ...

* * *

Akvileja se je bila že oddahnila od strahu in moreče skrbi, ko je vkorakal vanjo konzul Marcus Junius Brutus s četami, ki jih je pripeljal iz eispadanske in transpadanske Gali je. Menil je, da dobi naselbino obupano in do malega izpraznjeno in zapuščeno, če že ne opustošeno in razdejano, a pozdravilo ga je veselje in živahno vrvenje.

»Prevrnilo se je,« je sklepal ob prvem pogledu in ko je izvedel, da je kolega Manlius obračunil sam z Istri, je obdržal samo vojaštvo, ki ga je nabral v mestih, pomožne čete obpadanskih Galov je pa odpustil in vriskajo, ko da so priborile največjo zmago, so se vračale domov v svojo preljubljeno Galijo.

Potem je konzul sedel in napisal senatu pismo, da reši Romo skrbi in bojazni.

CONSUL JUNIUS BRUTUS SENATU ROMANO PATRES CONSCRIPT1, IZVRŠIVŠI VAŠ NALOG, SEM DOSPEL V AKVILEJO, PREPOZNO. NE USTRAŠITE SE! KOLEGA AULUS MANLIUS JE MEDTEM OPRAL OROŽJE IN GA OVENČAL Z NOVO SLAVO. POROČILA O PORAZU, KI SO BILA PRISPELA V ROMO, SO BILA PRETIRANA, ZMAGA JE PA RES LEPA IN VREDNA NAŠEGA OROŽJA.

Tako je pisal konzul Brutus, potem pa čakal v Akvileji, da se vrne Manlius s svojo zmagoslavno vojsko, zakaj izvedel bi rad vse podrobnosti o poteku boja in mu še poročal o razburjenosti, ki je prošle dni prevzela senat in vse prebivalstvo v mestu ob Tiberi ...

Kralj Epulo se je bil zavedel v svojem taborišču ob zgornjem Timavskem jezeru, kako nepremišljeno je ravnal v rimskem taboru. Mrk in tih je bil in zaklel se je pri Belenu, da opojnega rimskega strupa ne bo pokusil več. Še je imel v taborišču močno in številno vojsko, saj so Gali z zapadnih obronkov Karusadija ostali nedotaknjeni in z njimi vsi oddelki Karnov in Istrov, ki so bili zasedli višine zapadno od Timava, a vendar, najboljši velmožje in z njimi najbolj borbene čete so podlegle strupu in rimskemu meču.

»Opalo, zakaj, zakaj si se dotaknil one posode, zakaj si mi nalil iz nje omamo! Maščevanje do konca bi bila morala biti moja pijača, tako sem pa izpil do dna sramoto, da si ne upam iz teh temnih lesov. O, ali naj si nastavim meč in se vržem nanj, da bo konec, da mi ne bo zasužnjeni narod očital sramote in kazal.

»Glej ga, ta je bil kralj in je pogubil zemljo, da ječi pod tujim igom!« Ne, ne še! S sramotnim porazom, Belen, nočem k tebi in k Pronu in očetu Ardanu, ki sta padla junaške smrti, boreč se ko leva. O, o!

Tako si je očital Epulo prve dni sramoto, se boril sam s seboj v šotoru in se ni upal pokazati ne velmožem ne vojski, ki je počivala v taborišču tiha in pobita in bila zadovoljna, da stražijo po višinah in ob lesu kraj ravni Gali in čete, ki niso doživele sramotnega udarca v rimskem taboru.

Potekli so dnevi, vojska v taborišču je oživela in spet mislila, da bi kazalo pokazati Rimljanom, da kljub porazu Karni in Istri niso zgubili poguma. Kralj se pa še ni pomiril, še ni prebolel udarca, ki ga je zakrivil s svojo popustljivostjo. Velmožje so mu prigovarjali, naj se sprijazni s položajem in naj misli, kako bi si opomogli in potem skušali začeti z novim bojem. Niso ga mogli zvedriti.

Pa je prišel tudi dan, ko se je tudi kralj znova opogumil.

Bil je v svojem šotoru mrk in zamišljen kakor vse dni, odkar so se rešili iz groznega klanja, in podpirajoč si glavo in strmeč pred se, ni opazil, da je odmaknil pri vratih Suro težki medvedji koži, ki sta zastirali vhod.

»Kralj!«

Spustil je roke, dvignil glavo in temno pogledal.

»Kaj hočeš, Suro?«

»Kralj, nove čete Karnov so prispele.«

Epulo je vstal in se začudil.

»Da kralj. Kraljica Ena jih je poslala. Po vesti o zmagi te je čakala in ko te ni bilo, je slutila nevarnost in je šla in sama objezdila gradišča ob Sonciju in Mrzli vodi in spravila vse na noge in v orožje, kar jih je bilo ostalo še doma.«

»O Ena, velika si in vzvišena nad moj dvom in črno sumnjo! Ozdravila si me!... Suro, ali naj udarimo? Udarimo, da zbrišem madež, ki me žge ko živ ogenj!«

Kralj je stopil s Surom pred šotor in se približal velmožem, zbranim pod mogočnim hrastom. Nove čete Karnov, ki so bile s prvim jutrom tiho prišle in urejene čakale kralja, so ga pozdravile.

»Živel Epulo!«

»Kraljiva Ena nas je poslala, da ti pomoremo!« 

»Vodi nas, udarimo, kamor nam ukažeš!«

Preden je mogel kralj odgovoriti in se zahvaliti Karnom za njihovo pripravljenost, so prihiteli sli, ki so jih poslali Gali, čuječi ob zapadnih obronkih, in povedali, da se konzul vrača z vojsko, katera mu je še ostala, proti Akvileji.

»Naši so se zagnali za njimi!« so končali s svojim poročilom.

»Udarimo še mi!«

»Udarimo, udarimo!«

Velmožje so oklevali. Kljub novim četam niso tvegali, da bi prešli v nov napad, ter so menili, da bi kazalo mirovati, ako bi jih Rimljani ne izzivali, češ, da bi se ta čas bolje pripravili.

Kralj ni poslušal velmož.

»Udarimo!« je ukazal.

In vojska se je pripravila in prodirala skozi les in prišla do obronkov, odkoder je videla preko ravni. Daleč v ravni je opazila, kako se hitro bliža legija Akvileji, nekoliko bolj v ospredju pa drugo skupino, ki se ni premaknila z mesta.

»Naši so! Gali so!«

»Spoprijeli so se, borijo se!«

In se je Epulo pognal in z njim njegove čete in so pridreveli še pravi čas, zakaj Gali so bili obupen boj s konjenico, ki je krila Manlijevo legijo, da se je mogla vrniti. Ko so rimske trume zagledale novo vojsko, ki je niso pričakovale po tolikem porazu, so se jadrno umaknile in odstopale za legijo proti Akvileji. Gali so se čudili, odkod se je vzel v sovražnika tak nenaden strah, ker Karusadij so imeli za hrbtom in v ljuti borbi niso mogli opaziti, da se izpod redkega lesovja med nizkim grmičevjem pomikajo Istri in Karni, ki jih vodi kralj, so dvignili okrvavljeno orožje in mu vzklikali, da so mogli slišati njihovo veselje preko Natise do Akvileje.

Kralj je pohvalil hrabre Gale in potem, ko se je posvetoval z velmožmi, jih je odpustil in poslal domov z naročilom, naj zasedejo izpraznjeno Medejsko gradišče, kjer naj čujejo in bodo pripravljeni, da jih ne doleti usoda kralja Prona in njegove posadke.

Gali so vzklikajoč in vriskajoč odšli.

»Tako je prav, kralj!«

»Kakor ste svetovali in sklenili, velmožje!«

»Videl boš, da se nismo motili. Rimljani tudi niso iz železa in potrebujejo oddiha in počitka. Zdaj, ko jim konjeniki prinesejo vest, da nas niso še ugnali, si zlasti ne bodo upali v nov boj. Ker je treba tudi nam, da pridemo k sebi kot gre, da bomo lahko z vso silo pozneje udarili, ne izzivajmo! Vrnimo se v tabor in naše straže naj bodo pripravljene in izvidniki vedno in budno na preži!«

»Prav!« je rekel kralj in vrnili so se v taborišče, kjer so jim potekali dnevi in tedni in vesti, ki so jih prinašali izvidniki, so bile vedno iste: Rimljani mirujejo, samo ob Natisi imajo straže in ekspioratorje pošiljajo iz Akvileje.

Nekega meglenega jutra pa so Epulovi izvidniki pritirali v taborišče dva rimska eksploratorja — ogleduha. Bila sta Veneta in nič vojaškega ni bilo na njima. Ko so ju zasliševali, sta spočetka trdovratno zanikala, da bi bila v rimski službi, a ko sta videla, da ni drugače, sta le priznala in Epulo je izvedel, da je bil v Akvileji kmalu po timavskih dogodkih tudi drugi konzul, ki pa je odšel, ko se je vrnil Manlius od Timava. In je še izvedel, da v Akvileji ne mislijo na nove boje, dokler ne dobijo novih legij, ki jih pa najbrže še ne bo tako hitro.

Veneta sta svojo službo in svojo izpoved, čeprav so bili Istri in Karni zadovoljni z njo, plačala z smrtjo in daleč v ravni ob Natisi sta visela v grozo drugim eksploratorjem ...

Prišla je potem jesen s svojim deževjem in na gore je zapadel sneg. Taborišče v Karusadijskem lesu se je izpraznilo, zakaj Epulo je vedel, da se Rimljani bojijo zime ...

VIII.[uredi]

Medtem, ko je čez Okro zatulila prva burja, da je zaječalo pod njo v karusadijskih lešovih, kot bi se tožeč oglasile v njih duše padlih prijateljev in sovražnikov in iskale trupla, ob katerih so se dolge dni in tedne in tedne gostile ujede in zveri, in so se ob njenem silnem žvižgu, ko na povelje, valovi sinjega morja bučeč dvigali in zgrinjali, kot bi se posmehovali človeški nemoči, ki ni upala z ladjo in čolnom iz pristanov, medtem ko je bila dežela Karnov in Istrov kakor da je izumrla in je le dim nad gradišči, ki se je stebril in kolobaril in se je veter igral z njim, pričal o življenju, medtem ko so legijonarji v Akvileji uživali zimski počitek — je Roma še odmevala od istrskih dogodkov. Vest o nepričakovani Manlijevi zmagi je bila vzbudila veliko veselje, ustavili so nadaljnje nabore in že zaprisežene vojake so odpustili, a vendar vsi se le niso pomirili.

»Io triumpe! Dobro je prerokoval še nerojeni otrok — avgur nad avguri bi moral biti, senat bi ga moral nagraditi!«

»In Martovo kopje je dobro zadelo!«

»Ob žrtveniku v oblakih so bili zbrani barbari, ki jih je poslalo na oni svet...«

»Sangualis je krhal sveti kamen in si polomil kljun!...«

»Živel konzul Manlius, živel, živel!«

Tako so bili veseli Manlijevi prijatelji in njihovi klienti, ki so skrbeli, da bi zabrisali med narodom mučni vtis, katerega je bila prva vest o sramotnem begu in porazu.

Ljudska tribuna Aulus Lienius Nerva in Caius Papirius Turdus pa sta ljudsko navdušenje za Manlija pritiskala k tlom, udušiti sta ga hotela, da konzul ne bi končno imel še poguma in bi zahteval, naj se mu dovoli triumf.

Ko se je bil že polegel prvi hrup radi Istrov in je senat sklenil, naj se konzula Aulus Manlius in Marcus Brutus v Akvileji sporazumeta, kateri naj pride v Romo, da bi vodil nove volitve, sta ljudska tribuna ostro in z vso srditostjo napadala v svojih javnih govorih odsotnega Manlija. Ker sta bila oba konzula že v senatu potrjena za prihodnje leto kot krokonzula na svojih dotedanjih mestih, sta ljudska tribuna Nerva in Turdus stavila predlog, da ne sme Manlius delj ko do petnajstega marca ostati poveljnik, da se lahko takoj, ko odstopi kot konzul, pokliče na odgovor.

Ljudsko mnenje se je prevrglo in narod je vzklikal tribunom,a odobrujoč njuna izvajanja. Predlog bi bil navdušeno sprejet, če bi se ne bil oglasil tretji tribun Quintus Aelius, oče obeh poveljnikov tretje legije v Manlijevi vojski. Bil je proti predlogu in z vso zgovornostjo zagovarjal konzula Manlija.

Tribuna pa le nista odnehala.

Ko se je vrnil iz Akvileje konzul Marcus Junius Brutus, da bi vodil volitve, ga tribuna nista mučila samo v senatu z dogodki z Istri, temveč sta ga vlekla tudi pred ljudski zbor.

Na Foru se je nabralo naroda, da je valovilo in šumelo, kakor bi se prelivali morski tokovi; vse se je gnetlo in se hotelo preriti čim bliže do rostre, govorniškega odra, na katerem sta se bila povzpela oba tribuna in je moral tudi konzul za njima.

Caius Papirius Turdus je dvignil roko in narod je potihnil in poslušal.

»Kviriti, rimsko ljudstvo, dolga leta smo se borili, da smo dosegli pravico, ki nam omogoča govoriti in soditi, svetovati in odločati, kaj naj se stori in kaj opusti v blagor domovine in vseh, ki jo tvorijo. To pravico si ne damo vzeti, pa naj pride kdorkoli, ker brez nje bi bili navadni sužnji, bili bi žlota, ki ni vredna človeškega imena!...«

»Tako je, tako je!« je narod prekinil tribuna, ki je moral čakati, da se je navdušenje, ki ga je vzbudil, poleglo.

»V imenu te naše pravice, kviriti, nastopam in govorim, da vam bo položaj jasen in boste mogli sodili in odločevati! — Te dni, kviriti, ste bili priča dveh triumfov: triumfa Tiberija Sempronija Graccha nad Keltiberijci in triumfa Postumija Albina nad Luzitanci in veste, da je prinesel prvi štirideset tisoč, drugi dvajset tisoč funtov srebra. Veste tudi, da sta obdarila legionarje in zavezniške čete kot se spodobi. Ali se niste ob teh triumfih, kviriti, spomnili na konzula Manlija in njegovo sijajno zmago nad Istri in niste li čakali še tretji triumf? Niste ga dočakali, kviriti, pač pa ste dočakali Manlijevega kolega Marka Junija, ki naj vam pove in da odgovor, kako je bilo v Istri. Pravico imamo zahtevati jasnih računov! ...«

»Živel Papirius!«

»Jasnih računov hočemo!«

»Konzul govori!«

Množica se je prerivala, kričala, dvigala roke in grozila.

Konzul Marcus Junius je moral govoriti, a bil je kratek, kot bi se mu zdelo za malo, da bi moral braniti kolega pred vihravo, nerazsodno množico.

»Kviriti, če bi moral polagati pred vami svoje račune in jih zagovarjati, bi govoril obširno, tako pa ne morem ...«

»Haha, ne more, čujte, čujte!«

»Vrana vrani ne izkljuje oči!...«

»Roka roko umije, hahaha! ...«

»Kdo te je volil?«

»Ob volitvah pa si znal govoriti in se nisi izgovarjal, da ne moreš!«

»Ne misli, da smo tako kratke pameti, zapomnili si bomo!«

»Zapomnili, zapomnili!«

»Govori, govori!«

»Slabo vest imaš z Manlijem vred!«

»Tako je, tako je, zato si ne upa govoriti, čeprav bi mogel!«

»Govori, moraš govoriti!«

»Moraš, moraš!«

»Res ne morem, kviriti,« je nadaljeval konzul, ko so se medklici polegli, »ne morem, ker nisem bil v onem ozemlju, ko se je kolega Manlius bojeval. Kar se je godilo in zgodilo v moji odsotnosti, sem zvedel tudi jaz enako kot ljudska tribuna in vi vsi, le po govoricah, ki so mi prišle na uho. Res, pozneje mi je Manlius vse povedal in povedati vam moram, da je končno zmagal, sijajno zmagal. Zmaga pa ne potrebuje zagovora, sama govori dovolj glasno vsem, ki jo hočejo nepristransko soditi in ceniti!«

Konzul je obmolknil. Narod je bil tih, ker je menil, da še ni končal, a ko je videl, da ne bo več govoril, je završalo med množico, kakor bi zabučal in zatulil vihar iz vseh ulic in se razdivjal po Foru.

Tribuna sta bila nepomirljiva. Narod je videl, kako maha Parius na rostri, govoreč s konzulom, in je sklepal, da ga hoče o nečem prepričati. Licinius pa je izrabil ljudsko nevoljo, stopil je v ospredje rostre in gromovito se je oglasila njegova beseda, da je v trenutku vse potihnilo in prisluhnilo.

»Klavrne so bile besede, ki ste jih slišali, kviriti! Gotovo bi rajši izvedeli, zakaj ni prišel Aulus Manlius sam v Romo, da bi dajal odgovor rimskemu narodu, čemu je odšel iz Galije, ki mu jc bila po žrebu določena, v Akvilejo in še celo v Istro. Kdaj je sklenil senat to vojno? Kdaj je rimski narod v to vojno privolil? Pa poreče Marcus Junius: Vojno je kajpada započel Manlius na lastno pest — a modro in hrabro jo je vodil! — Ne, ne, Marce! Težko je reči, ali jo je bolj protipostavno podvzel ali bolj brezglavo vodil! Dve legiji sta bili od Istrov nepričakovano napadeni, rimsko taborišče zavzeto z vsem, kar je bilo v njem, vojska je pa odvrgla orožje in drvela kakor čreda preplašenih ovac k morju in na ladje. In konzul ni bil zadnji! To je modrost, to je hrabrost, to je zmaga! Kviriti, ponavljani predlog: Ko poteče konzulu Manliju službena doba, mora priti in se zagovarjati, čeprav se zdaj tega kot konzul brani! —«

»Dobro, Licinius, dobro! Tako se govori!

»Zagovarjati se bo moral, zagovarjati!« 

»Konzul, kar sporoči mu, da se pripravi!

»Povej mu, da je narod sprejel in odobril Licinijev predlog!«

Tako je narod odobraval Licinijeva izvajanja, tako je vzklikal in tako je sprejel njegov predlog in se potem začel razhajati s Fora, prepričan, da je dovolj jasno in glasno pokazal konzulu svojo moč.

Iz zborovanj pa Roma tiste dni ni prišla.

Triumfator Tiborius Sempronius Gracclius in Caius Claudius Puleher sta se potegovala za konzulat in sta v togah, pobeljenih s kredo, imela dan za dnevom volivne shode, na katere sta s prijazno besedo vabila vse volivne upravičence, stiskajoč jim roko in nagovarjajoč jhi z imenom in priimkom, kot bi vse že davno poznala in bi si bili najboljši prijatelji. In na shodih sta govorila in razvijala načrte, ki so morali volivcem prijati in vzbujati njihovo odobravanje, saj kar sta obljubljala in sveto prisegala, da izvedeta, ni pomenilo nič manj nego obnovitev zlatega veka, o katerem so sicer slišali le še bajati lepe zgodbe ...

Ko je lepega jutra z gradu na Kapitoliju zavihrala rdeča zastava in se je pojavila na griču Janikulu vojna posadka, ki naj bi spominjala narod, kako je bilo mesto v prostih časih vedno izpostavljeno sovražnemu vpadu, je bilo jasno, da so avguri prošlo noč dobili pod vodstvom samega konzula na Martovem polju pred mestom ugodna znamenja za volitve. In narod je, razdeljen v petero premoženjskih razredov, korakal v centurijah na Martovo polje, kjer so se postavili v ograjen prostor — ovile so mu rekali, kar znaČi toliko kot ovčja staja, a volivci se vendar niso zgražali ...

Pred glasovanjem je konzul Marcus Junius z govorniškega odra, tribunala, še enkrat opozoril množico na važnost centurijatnih komicij, volivnega zbora, nakar je otvoril glasovanje.

Glasno, dostojanstveno je zaklical:

»Impero, qua convenit ad comitia centuriata! — Uredite in razvrstite se ter glasujte!«

In centurije so se začele spet premikati in se vrstiti po razredih. Prvo so prišle na vrsto številne patricijske centurije, največ je bilo teh, potem so sledile plebejnke, nato obrtne, za njimi še dve igralski in končno še proletarska centurija: sto triindevetdeset je bilo vseh in večina je oddala tablice z imeni Tiberija Sempronija Graccha in Gaja Klavdija Pulchra.

Po ugotovitvi glasovanja v uradu cenzorjev, je konzul Marcus Junius slovesno razglasil izid volitev. Ko se je naslednji dan narod vnovič zbral v centurijah in izvolil še šest pretorjev, je konzul Marcus Junius opravil svojo nalogo in se je vrnil k svojemu kolegu Manliju v Akvilejo ...

Preden sta nova konzula žrebala za provinci, v kateri naj bi odšla, so javili zopet od vseh mogočih strani grozna slaba znamenja. V Krustumeriji je padel v Martovo jezero z neba ogromen kamen, da je pljusknilo valovje visoko čez bregove in poplavilo vso okolico, v Romi se je rodil na Foru deček, ki ni imel vseh udov, in videli so kačo s štirimi nogami; v Kapul je treščilo v mnoge hiše in v Puteolih je blisk zažgal dve ladji. Medtem ko so javili ta znamenja, je pridrevel v Romo ob belem dnevu pri Kolinskih vratih volk in ušel, zasledovan z velikim krikom, skozi Eskvilineka vrata.

Radi teh strahotnih znamenj sta darovala nova konzula v spraven dar bogovom večje živali in en dan so se vršili prošnji pohodi v vse templje, da bi se zlo odvrnilo. Ko so opravili v redu vse žrtve in prošnje, sta konzula žrebala in Caius Claudius Pulcher je dobil Galijo z Akvilejo, Tiberius Sempronius Gracchus pa Sardinijo.

In potem so prišle marčeve ide — petnajsti dan meseca — in Caius Claudius in Tiberius Sempronius sta nastopila konzulat v slavnostni senatovi seji.

Pri tej seji je bil v senatu navzoč tudi Lucius Minucius Thermus, podpoveljnik konzula Manlija. Govoril je o nevzdržnih razmerah na severovzhodni moji države, dokazoval je, kako se kolonija Akvileja no more prav razvijati v vednem strahu pred sovražnim vpadom, in slavil je konzula Manlija, ki je imel pogum nastopiti proti divjemu sovražniku in mu je pokazal, kako je rimska vojska vedno pripravljena braniti svete ckžavne meje.

»Vojna še ni končana, patres conscripti,« je sklepal. »Istri ne bodo mirno prenesli zadnjega poraza, prepričan sem o tem, ker poznam njihovo vztrajnost in nepomirljivo sovraštvo do rimskega naroda. Čez zimo so imeli časa dovolj, da so se okrepili in pripravili za nove boje. Prepričan sem, kakor hitro skopnijo snegovi in se umiri burja, ki v onih krajih tako razsaja, da vrže jezdeca in konja, če ju zaloti na poti, zatrobi bojni rog barbarov in naše legije bodo imele dosti opraviti, da jih ustrahujejo. Mislite tedaj, patres conscripti, na Akvilejo in Istro in ukrenite vse, da bo meja tudi ob severni Adriji varna!«

Očetje senatorji so pazno poslušali Minucija Therma in ko so so potem posvetovali o krajih, kjer naj bi se vodila vojna, so določil za vojno ozemlje Istro in Sardinijo, kjer so se spet in spet vršile vstaje nezadovoljnega prebivalstva.

In še je sklenil senat:

»Za Istro naj se stvorita dve novi legiji, katerih vsaka imej pet tisoč dve sto pešcev in tri sto konjenikov; legiji naj podpre dvanajst tisoč latinskih zaveznikov in šest sto njihovih konjenikov. In deset bojnih ladij kvinkverem naj bo pripravljenih v ladjedelnici na Tiberi ob Martovem polju, če bi jih konzul potreboval.«

Ko je bilo vse tako sklenjeno in urejeno, bi bil konzul Claudius Pulcher lahko odrinil na svoje upravno mesto v Galijo in v Akvilejo, a ker je hotel s kolegom Gracchom urediti še in izvršiti zakonske predloge o državljanstvu, o preseljevanju v mesto in o osvoboditvi nesvobodnih, kar je bilo vse v zvezi z državljanstvom in preseljevanjem, se je zamudil v mestu delj, nego je nameraval. Tedni in tedni so šli, preden sta mogla z vsem prodreti v senatu in dobiti še odobritev naroda, ki je bil sicer naklonjen predlogom, ker so pomenili nekako uresničenje volivnih obljub, a vendar je to državniško delo Pulchrovo po svoje tolmačil.

»Boji se Istrov, zato odlaša!«

»Slaba znamenja pred žrebanjem so ga oplašila!«

»Zgled Marcellov in Manlijev ni vabljiv!«

»V tretje gre rado, si misli, in se mu ne mudi!«

»Težko je, nositi kožo barbarom strojit, ko jo lahko v mestu lepo gladko obvaruješ, hahaha!..«

Tako je razlagala ulica Pulchrovo bivanje v mestu, a krivično, zakaj konzul si je res želel v Istro, da bi se proslavil.

IX.[uredi]

Dežela Karnov je spet zelenela, spet je gostolelo in žvrgolelo in pelo v njej; kamorkoli bi se ozrlo oko, povsod novo, sveže življenje, ki bi se ga človek ne nagledal in ne naslišal, čeprav so se triglavi Tul in njegovi visoki sosedje še iskrili v hermelinskih, knežjih plaščih ... Oživele so tudi ceste in poti, ki so vodile proti Belenovemu ostrvu in Silikansko gradišče. Vse je bilo veselo, ko da je boginja Noreja v južnih nočeh in v solnčnih Belenovih dneh dahnila v zemljo samo radost in smeh, ki je pognal in se razbohotil v pisan cvet.

V Silikanskem gradišču je bilo nenavadno živo in praznično, da se je še staremu Adnamatu kar samo smejalo.

»Ta dan si zapomnite, mladci!« je ponavljal straži, ki je z njim vred gledala, kako prihajajo v gradišče velmožje iz doline bobnečega, modrega Soncija, od hudourne Natise, preko planote in čez prelaz pod Skalno goro oni od utesnjene Hidrije in spet drugi iz plodne ravni Mrzle reke in še izpod Okre in še s Karusadija. Meni in Katali in Kaleni — vsi rodovi zemlje Karnov so poslali svoje velmože in starešine.

Veliki žrec Seko jih je pozval in so prišli.

V kraljevem dvorcu jih je vzprejemala domačica kraljica Ena, vzprejemal jih je kralj Epulo, vzprejemal žrec Seko.

Ko so se bili zbrali vsi velmožje in starešine in je prišel še Katmel iz Medejskega gradišča, kamor se je umaknil k svojim Golom, ko je bil okreval, je kraljica Ena žrtvovala Belenu na hišnem žrtveniku, žrec Seko je pa opravil molitve, proseč Belena, naj čuje nad kraljevim domom in mu bo dober.

Potem se je žrec Seko obrnil k velmožem.

Glasno in slovesno jo spregovoril:

»Starešine, velmožje Karnov! Nimamo pisane pravice in ne pisanih zakonov, a iz roda v rod jih poznamo in se jih držimo in se ravnamo po njih. Naloga vsakokratnega velikega žreca Belenovega je, da čuje in gleda, ako je umrl kralj, kako se izvršujejo. Starešine in velmožje, kralj Prono je padel v boju in v zmedi in stiski onih dni je narod ob strani na Belenovem ostrvu vzklikal kralju Epulu in mu zaupal svojo usodo. Kralj Epulo je zaslužil zaupanje, a vendar nismo imeli svojega kralja in ga še danes nimamo, ker si ga nismo po zakonih, ki veljajo iz roda v rod, izvolili in potrdili. Star je bil kralj Prono, daleč je čas, ko smo ga volili. Mladi ste večinoma velmožje, ki ste se zbrali danes v kraljevem dvorcu, takrat, pred tridesetimi leti, so bili tu vaši očetje. Zakon, običaj in navado pa poznate: Ako umre kralj, se zberejo starešine in velmožje Karnov, ko poraste gomilo prva trava, in izvolijo iz kraljeve družine najsposobnejšega sina za naslednika umrlemu. Tako so delali naši dedje in pradedje, tako bi morali delati mi. A kralj je zapustil, ko je umrl sin Balan davno pred njim, le še hčer — kraljico Istrov Eno, ki ima s kraljem Epulom sina Dardana. Mislil sem, starešine in velmožje, izpraševal sem Belena, ki mi je v znamenjih in v sanjah odgovarjal, in bi predlagal:

»Eno, hčer junaškega Prona, kralja Karnov, oglasimo za kraljico naše zemlje,
sklonimo obenem, da ji bodi sin Dardan naslednik,
kralj Istrov Epulo pa bodi naš voj!

Bratska sloga in vzajemnost bo tako utrjena in moč Karnov in Istrov bo rastla in kljubovah vsem sovražnikom. Starešine in velmožje, govorite in odločite!«

»Živela Ena, kraljica Karnov, Belen ti hodi dober!«

»Živel Dardan, kraljevič, Belen mu bodi dober!«

»Živel kralj Epulo, voj naš, Belon ti bodi dober!«

Velmožje so vzklikali in žrec Seko jc vodil Eno pred kraljevi prestol, ogrnil jo s kraljevim plaščem, ki ga je nosil oče Prono, in ko je sedla, ji je položil na glavo kraljevo krono, v roko ji je pa dal kraljevi meč in je še govoril:

»Kraljica, ko sem ti po sklepu in odobritvi starešin in velmož našega rodu izročil znake najvišje oblasti nad zemljo Karnov, te vpričo Belena, boga našega najvišjega, in starešin in velmož naše zemlje vprašam:

Ali boš narodu in zemlji naši mati?«

— Bom! — je odgovorila kraljica.

»Ali boš žrtvovala rajši življenje kot bi predala zemljo, ki si ji zavladala svobodni, v sužnost?«

— Bom! — je ponovila kraljica.

»Ali boš vero očetov in zakone in običaje rotiti našega spoštovala, držala in se po njih ravnala?«

— Bom, sedaj in vedno. Belen mi bodi dober in mi pomagaj! —

In poklonila sta se kraljici Eni kralj Epulo in žrec Seko in poklonili so se ji po vrsti starešine in velmožje in Katmel, poklonili in prisegli zvestobo in v dvorani je zagrmelo in odmevalo:

»Živela kraljica Ena, Belen ti bodi dober!«

Tedaj so zunaj s štirih strani gradiščnega obzidja zatrobili v štiri vetrove štirje rogovi veselo znamenje, da sedež karnskih kraljev ni več prazen, da je zavladala kraljica Ena ...

Kraljica v dvorani pa je govorila s prestola:

»Starešine in velmožje, zaupali ste zemljo ženskim rokam — hvala vam. Ta desna, ki je prijela danes meč očeta mojega in dedov mojih, je ojeklenela, kakor je ojeklenelo srce v gnevu in želji po maščevanju, odkar je padel oče in sem morala prebiti sužnje dni v Akvileji. Oklep si nadenem in čelado in z mečem v roki bom branila svobodo rodne zemlje sredi med vami Epulu kralju in možu mojemu ob strani! Trden in neomajen je ta moj sklep, starešine in velmožje, in nikako prigovarjanje ga ne okleva. Tudi ženska je zmožna junaštva in zna hladno soditi, kadar je treba. Ali bi Opalo in Suro zamahnila nad kleto glavo Kvinkcija Flaminina pred Akvilejo, če bi jima ne bila dala znamenja? In ako bi me bil obdržal kralj Epulo v taborišču ob zgornjem Timavskem jezeru, odletela bi bila tudi konzulova glava in ne snoval bi danes več načrtov, kako bi vodil legije v našo zemljo. Res, rajši bi bila mati narodu našemu in zemlji naši v miru, ki bi ga blagoslavljala vsevišnji Belen, blagodatni Tevtat in blaga Noreja, a ker živimo v Hesovih časih, kako naj bo kraljica mati in ne bojevnica? Kakor sem zbrala pomožne čete, ki so se mi navdušene odzvale, in jih poslala v Karusadijski les, tako sem odločena in pripravljena, da jih vnovič zberem in pojdem z njimi na čelu v boj in se skažem vredno naslednico junaškega očeta in vredno časti in zaupanja, ki ste mi ju danes izkazali, starešine in velmožje, ko ste mi izročili kraljevsko moč in oblast.«

Odločno je govorila kraljica in ne Epulo ne Seko in ne eden izmed velmož je ni skušal pregovoriti, da bi opustila misel na bojni pohod.

»Zdaj pa, velmožje in starešine, bi rada slišala in vedela, kako je v naši zemlji, kako je v naših gradiščih,« je želela kraljica poročil.

In spregovorili so starešine Menov in Katalov in Kalenov in poročali kraljici in voju Epulu, kako so gradišča založena z orožjem in kako so borci pripravljeni, da udarijo, kakor hitro bi bilo treba.

»Izzivati ne bi svetoval,« je menil žrec Seko, »mogoče se Rimljani zadovoljijo z Akvilejo, ki jih je stala že toliko žrtev. Dosegli so mejo italske zemlje iu utegnejo biti zadovoljni, če jih pustimo v miru. Mogoče bi si postali ne samo sosedje, temveč tudi prijatelji!«

»Ne verujem, se je oglasil Katmel.

»Prav imaš, voj, žrec ne pozna Rimljanov,« mu je pritrdil Epulo in nadaljeval: »Volkulja, pravijo, je dojila ustanovitelja Rome in volčja čud jim je ostala. Osladnili so se in ne bodo odnehali. Volk se ne zadovolji z eno ovco, celo čredo pokolje. Ne zanašajmo se, bodimo pripravljeni! Od Timava do Tergesta ni daleč — Rimljani so ga videli in gotovo jih skomina. Istri se bliža nevarnost bolj ko zemlji Karnov, kjer jih gore ne vabijo. Kraljica Ena, doslej si mi bila žena, bodi mi odslej še krepka zaveznica s svojimi četami, da bo zavladal najin Dardan svobodni, zmagoviti zemlji kot kralj Karnov in Istrov!..

»Bo, Epulo, mož moj, in če me stane življenje!«

»Kraljica, Dardana se je spomnil kralj. Kaj bo z njim, če greš v boj in se zgrnejo Rimljani proti Silikatni?« je vprašal Orgo, starešina iz Tolmone.

»Res, kaj bo z njim in kam naj gre, če bi grozila nevarnost? To, to pomislimo!« jo skrbelo Kirzana, velmoža iz Karpreta.

»Tudi na to sem mislil,« je pojasnil Seko. »Govoril sem že s kraljico in kraljem, ko sta ga hotela prenesti v Tergeste. Odsvetoval sem, ker sem menil, da je iz Silikona, če bi pretila nevarnost, ložja rešitev. Epulo tudi meni, kot ste slišali, da je Istra izpostavljena nevarnosti novega vpada. Prav zato svetujem, naj ostane Dardan v Silikanskem gradišču. Če bi bilo treba, bomo storili vse, da ga spravimo v varno zavetje!«

»K nam v naše gradišče, kamor si Rimljani ne bodo upali in ne našli!« se je navdušil za kraljeviča velmož od zgornje Hidrije.

Kraljica in kralj sta bila zadovoljna in tudi velmožje so pritrjevali.

»Dober je tvoj svet, žrec Seko, in tudi tvoja misel, starešina Harko od Hidrije ni slaba,« je dejal starešina Orgo. »Mladika iz rodu Karnov in Istrov mora živeti in vzrasti v hrast, ki bo kljuboval vsem vihram. Živel Dardan, Belen mu bodi dober!«

»Belen mu bodi dober!« je odmelo po dvorani.

In še je spregovoril žrec Seko:

»Kraljica, običaj je iz rodu v rod, da zbere novi kralj na Belenovem ostrvu narod, da pred njim ponovi prisego in potem da in sprejme darove ter se veseli sredi svojega ljudstva.«

»Držala se bom običaja, Seko. Velmožje, določite dan in ga razglasite v svojih gradiščih!«

Niso razmišljali dolgo velmožje, zakaj Snika, starešina iz Avesike na Karusadiju, se je oglasil in rekel:

»Kaj bi razmišljali in določevali dan, ko ga je čas prinesel s seboj! Mesec raste in ko bo poln in bo prvi Belenov praznik v mladoletju, ki že tako skliče narod na ostrvo, da se veseli zmage življenja in svetlobe nad smrtjo in temo, tedaj pridemo, kraljica!«

»Dobro, velmožje, pripravim vam praznik mladoletja, da ga bo Belen vesel in bo živel spomin nanj in na prvo kraljico Karnov iz roda v rod v besedi in pesmi, ki jo bodo peli pevci ob lutnjah od gradišča do gradišča!« — — —

Solnce se je nagnilo, velmožje, ki so jih bili še pogostili v dvorcu, so se poslovili in zasedli konje, ki so jih obrzdali in pripravili za pot Empeto, Oso in Kran, zvesti kraljičini stražniki. Odpeketali so iskri konji s ponosnimi velmožmi in še isti večer je zavladalo v vseh karnskih gradiščih veselje in navdušenje za kraljico Eno, ki je odnesla Rimljanom poveljnikovo glavo in talent zlata odkupnine ... In še je rastlo navdušenje, ko je narod izvedel, kaj je govorila kraljica, ko je zasedla prestol svojih očetov, in kaj je obljubila.

Veliki žrec Seko se je do prvih zvezd pomudil v družbi kraljice Ene, kralja Epula in malega Dardana, ki je že tekal od matere k očetu in še k žrecu in bil živo veselje.

»Ah, kako ga ljubi mati Sevna,« je vzdihnil Epulo. »Izgubljena v svoje blodnje še vedno sanja in govori o njem in ga kliče. Nesel bi ji ga, da bi ga še enkrat videla, preden ji ugasnejo zbegane oči, a potem bi ga Ena ne dobila več tako zlepa v svoje naročje, ker ne dala bi mi ga iz rok, boječ se, da ji ga spet odnesem.«

»Bridko mi je, Epulo, ko se spomnim na beg, ki je povzročil toliko gorja, a nisem mogla vztrpeti ... Ljubezen me je gnala k tebi in očetu ... Nisem kriva ...«

»Nisi kriva, kraljica. Belen je, ki ukazuje srcem in vodi naša pota, čeprav mislimo, da hodimo po svoji volji ... Glejta Dardana, ob njem pozabita vso žal. Majhen je, a če mu bo Belen dober, vzraste v junaka in bo kralj dveh rodov, kakor smo sklenili,« je Seko milil kraljici bridek spomin in lečil Epulovo rano ...

»Dardan, kako hud na Rimljane?« je vprašala kraljica otroka.

Ni odgovoril Dardan, a postavil se je moško, stisnil prstke v drobne pesti, ju dvignil in potresel.

»Priden, Dardan!« se je smehljal žrec Seko in ga pogladil po mehkih kodrih s svojo velo roko.

Kraljica ga je dvignila v naročje, pritisnila na srce, ga poljubila in rekla:

»Iz mojih prsi, ki so mu jih ukratili prezgodaj Rimljani, je pil že sovraštvo do njih in se mu vcepljam svoj srd in gnev, da bo rastei z njim v mogočno sovraštvo, katero naj ga bo vodilo, ko pojde v boj, ako se ne posreči nam, da bi rimskemu volku pregnali poželenje in slast po naši zemlji. Kaj ne, Dardan moj?«

»Moj in tvoj!« je dostavil Epulo, ji vzel otroka, ga tudi poljubil in obdržal na kolenu.

»Tvoj in moj!« je pritrdila kraljica.

»In obeh rodov, ki ju bo vodil,« je dodal žrec Seko in ko je vstal, da se odpravi, je še vprašal: »Kralj, ostaneš li do slavja tu in se vidimo na ostrvu?«

»Vidimo se, Seko. Rad bi sicer prej obiskal svoja mesta in gradišča, vsaj večja bi rad videl, kako so pripravljena, a pot iz Tergesta v Amulijo vzdolž obale in dalje v Piran in Humag in Parencij in Ruginij in še v najjužnejše gradišče, v mojo drugo prestolico Nesakcij ob Arsi in potem v Faverijo in Alvono in Flanono in čez Pikventuni nazaj, bi bila predolga, zamudil bi kraljevsko slavje in Belenov praznik mladoletja. Zato počakam tu. Mi bodo pa velmožje poročali, kako je. Še jutri od pošljem sle v vsa mesta in gradišča, da pridejo in bodo tudi Istri počastili na Belenovem ostrvu svojo kraljico.«

Žrec Seko se je poklonil kraljici in kralju, jima želel, da bi bil obema Belen dober in zajahal je Epulovega vranca in Empeto in Kran sta ga spremila. V svoji beli halji na vranem konju je izginil Seko v prvi mrak kakor prikazen iz sveta duhov.

V mesečini, ki je spokojno lila nanj, je že blestelo jezero kakor posuto z zlatom, ko so jezdeci pripeketali na obalo.

»Čoln, čoln!« je zaklical z brega Kran, da je odmelo od svetišča, belečega se pod zelenjem košatih lip, ki so tihe sanjale mladoletni sen, prisluškujoč tajinstvenemu prelivanju nemirnih valov. Kmalu so zagledali v pristanišču mladega svečenika, ki je sedel v čoln in priveslal do kraja po velikega žreca.

»Belen z vama, mladca!« se je zahvalil žrec za spremstvo in ko ga je nesel čoln proti ostrvu, sta se Empeto in Kran že vračala na svojih konjih, vodeč v sredi kraljevega vranca, proti gradišču, ki je bilo v mesečini kakor pričarano na vrh griča.

»Ali si slišal, kako je bojevito govorila kraljica proti Rimljanom?« je vprašal Kran tovariša, zakaj rad bi vedel, če je tudi njega zgrabila njena beseda, ki sta jo poslušala ob vratih, kjer sta stražila in bila pripravljena velmožem na uslugo, če bi kaj želeli.

»Slišal in razumel,« je odvrnil Empeto.

»Hudo je morala trpeti v Akvileji, da se ne more še pomiriti in jo še vedno žeja po maščevanju!«

»Kaj misliš — očeta so ji ubili in njo, kraljevo hčer, usužnjili! Še nas kdo ne bi zlepa pozabil takega udarca in ponižanja in bi kuhal jezo in srd. Sam sem poskusil in občutil, kaj se pravi, pasti Rimljanom v roke. Hvala Belenu in kraljici, da mi ni bilo treba ostati dolgo med njimi!... Drugič bi jim ne hotel priti v pest!« je Empeto glasno tolmačil kraljičin gnev.

»In če pojde kraljica res v boj!« je bil radoveden Kran, kaj bi bilo.

»O, z njo pojdem in jo bom branil!...«

»Pa bolje nego na Medejskem gradišču?« je Kran zbodel tovariša.

»Kran ne bodi jedek! Tudi takrat sem jo branil, vprašaj jo, pove ti, a kako bi hotel prenesti nezavestno skozi legijo sovražnikov, ko so naši že vsi padli ali bili zajeti? Radoveden sem, če bi se bil ti tako postavil, kakor sem se jaz, ko sta pridrla name dva legijonarja in pa še oni poveljnik, ki je plačal pozneje svojo zmago z glavo?« je bil Empeto užaljeno ponosen.

»No, no, Empeto, saj nisem mislil tako hudo!« je miril Kran tovariša, ko je videl, da mu je njegovo besedo močno zameril. »Dosti si prestal, več ko jaz, ki sem samo pestoval malega Dardana in se igral z njim in ga tolil. A veš, večkrat sem te le zavidal in bi bil rajši v tvoji koži ... O, glej, zvezda se je utrnila, prav nad gradiščem!«

Empeto je pogledal, a že je bilo prepozno, da bi videl utrinek, ki je izginil za Okro v temo hitreje kakor misel.

»Belen je poslal svoje znamenje. Komu je namenjeno?« je vprašal in Kran je skomizgnil z rameni in umolknila sta, ko da ju je prevzela težka slutnja ... Samo konjski peket je še odmeval v tilio mesečno noč, dokler ni utihnil gori v gradišču ...

X.[uredi]

Lep je bil Belenov mladoletni praznik, lepo je bilo kraljevsko slavje, lepi so bili darovi, ki jih je narod prinašal kraljici, a še lepši so bili oni, ki jih je Ena poklanjala velmožem in narodu: orožje, nakit, krzna ... Pevci so že na dan slavja peli ob lutnje čast in slavo kraljice Ene in sijaj in blešč, ki se je razvijal in kazal pred Belenovim svetiščem na ostrvu, a zadnji zvok je kriknil, utihnila je lutnja, zamrl je glas ...

Istrski velmožje, ki so bili prispeli pred večerom slavja v Silikansko gradišče, so prinesli vest, da krožijo v zgornji Adriji spet rimske bojne ladje, vse večje, kakor so bile one v Timavskem pristanu.

»Gradišča so utrjena in moštvo je povsod pripravljeno, a vendar, muditi se ne smemo!« so rekli.

In se niso mudili.

Ko je začelo solnce metati sence proti jutru in niso dosegle še naravne velikosti predmetov, se je Epulo poslovil od kraljice in sina, ki ga je imela s seboj, in čolni so odpeljali njega in istrske velmože proti Mrzli reki, kjer so izstopili in zajahali konje. Z ostrva so še dolgo odmevali za njimi pozdravni klici, a ko so potihnili, se prejšnje veselje in živahnost nista več obnovila. Kraljica je postala zamišljena in otožna. Z velmožmi je govorila, kakor bi se posvetovala, potem je vzela Dardana, se poslovila od naroda, opominjajoč može in mladce, naj ostanejo zbrani in bodo pripravljeni, če bi jih pozvala s seboj, in odšla proti pristanišču. Katmel, Orgo iz Tolmone in Kirzan iz Karprela so jo spremljali in Empeto, Oso in Kran so šli za njimi.

»Živela, kraljica, živela!« je klical narod in se zgrinjal izpred svetišča pod košatimi lipami na obalo.

Ko je nesel okrašen čoln kraljico in njeno spremstvo preko jezera proti silikanskemu bregu, se je množica vračala na prostran prostor pred svetišče in se razgovarjala o kraljici in kralju in o Rimljanih.

»Težko se je kraljica poslovila s kraljem!«

»Kar ločiti se nista mogla!«

»Kakor bi kaj slutila!...«

»In mali Dardan, kako je stezal ročice po očetu, ki so se mu oči kar orosile!...«

»Da bi le ne bilo kaj hudega!«

»Kaj hoče biti?«

»Ladje, rimske ladje ne pomenijo nič dobrega!«

»Liburnijske so boljše, kaj bi se bali!«

»Samo, kje so! V južnem morju prežijo in ne vedo, kaj se godi v zgornjem!«

»Ne vedo? Kdo ti je povedal, da ne vedo? Če je priplulo sovražno brodovje izpred Rima, so ga lahko naši opazili in mu sledili!«

»Sledili, če bi bilo morje kakor naše jezero in bi jih opazili! Tako pa, kdo ve, kako je!«

»No, Akvileja je pa le mirna in to je glavno!«

»Res, celo zimo nismo naleteli ne na enega izvidnika, ki bi vohal, kako je v naši zemlji. Sicer pa, saj smo zbrani in pripravljeni!«

»Že, že, a prišli smo na slavje, za boj bi se vse drugače opravili!«

»O, tudi tako bi bilo dobro, ko imamo loke in meče s seboj, sekire in kije pa bi si že spotoma oskrbeli, saj naša gradišča niso prazna!«

»Bo dobro, bo, če bi moralo biti, sicer pa upajmo, da nam ne bo treba kar s prijetnega raja na krvavi ples!«

Tako je šlo med množico in take razgovore so predli, a ker je bilo te vrste predivo le preostro in je bilo prijetnejše brezskrbno veselje, jim je polagoma pošla nit skrbi in oglasila se je spet pesem in lutnja, oživela je igra, oživel je raj, a bilo je vse, ko da je zagrnila solnce lahka megla, ki prepušča le medlo svetlobo ...

Kralj Epulo je bil zavil z velmožmi od Mrzle reke v karusadijsko reber in skozi les je prišel do Komenskega gradišča in še mimo gradišča Volčji grad imenovanega je prišel in se bližal Avesiki, ki je nad Tergestom mejila deželo Karnov in Istrov.

»Kaj naj to pomeni?« so začudeno vzkliknili velmožje in kazali v smer proti Tergestu.

»Goreti mora nekje!«

»Požar, požar!«

»Kaj, če je Tergeste v plamenih?«

»Gorje, prepozni smo!« je zaklical Epulo in vzpodbodel konja vranca, da se je divje vzpel, in dreveli so ko vihra proti Avesiki, venomer ozirajoč se proti Tergestu, nad katerim je bilo nebo sredi popoldneva čudno zamegleno in ožarjeno.

»Gori, Tergeste gori!« je ponavljal Epulo bridko zaskrbljen in ne on ne velmožje si niso znali razložiti, kako je moglo priti do požara. Da bi pridrli Rimljani v gradišče in ga zažgali? Nemogoče se jim je zdelo, da bi tako nenadoma prišli. Nihče jim ni ničesar povedal, ko so jezdili čez Karusadij. Vse je bilo spokojno, živa duša se ni vznemirjala po gradiščih, skozi katera jih je vodila pot ...

Približali so se Avesiki.

»Bežimo! Bežimo!...«

»Rimljani, Rimljani!...«

Zmedene in obupne klice so zaslišali kralj in velmožje iz bližnjega gradišča in kmalu so jim pritekli naproti prestrašeni Avesičani, ki so se hoteli, ugledavši jezdece, umakniti in bežati v drugo smer.

»Kaj je? Kam, kam bežite?« je zaustavil kralj konja in vprašal.

»V les, v les! Rimljani so čez noč pridrli v okolico Tergesta in dopoldne naskakovali gradišče. Hud boj je bil, o, hud boj!...«

»Tergeščani so se branili ...

»Branili ko levi!...«

»In kraljica Sevna ...«

»Kaj je s kraljico?« je kriknil Epulo, da so se Avesičani ustrašili, pogledali jezdeca, ki mu je toliko mar za kraljico, in ko so prepoznali kralja, so sami kriknili.

»Kralj, kralj!« so klicali in dvigali roke proti njemu in ga prosili, naj jih varuje in brani.

»Kaj je s kraljico, vprašam! Odgovorite!« je ponovil kralj in se sklonil vrancu do vratu, da bi ujel hitreje odgovor, ki ga je napeto pričakoval, da so ga bile same oči, s katerimi bi rad kar že naprej z obrazov bral, kaj mu povedo.

»Kraljica ... kraljica Sevna je ... zanetila dvorec ... in ko se je ... še sama ... vnela, je ... kakor divja bežala na obzidje... in se goreča ... vrgla nizdol v globočino morskih valov ... Ogenj z dvorca je zajel vse gradišče in Rimljani so pustili ruševine in derejo naprej. Nekaj jih prodira ob morju, drugi so se pa zagnali v notranjost Istre ... Pomagaj, kralj, zberi vojsko in preženi sovražnika!« so povedali, kar so vedeli Avesičani, in prosili kralja pomoči.

»O, mati!... Gorje, gorje!....« je jeknil kralj, se naslonil vrancu na glavo in zaihtel. Samo trenutek ga je zrušila bridkost in že se je premagal, dvignil odločno glavo in poklical Sura.

Suro, ki je bil v ozadju, je pognal svojega belca do kraljevega vranca.

»Suro,« mu je velel kralj, »Odjezdi takoj v Silikansko gradišče, povej kraljici, kaj se je zgodilo, in pripelji Karne, kolikor je pripravljenih! Drugi naj se tudi kar hitro pripravijo in naj jih privede kateri izmed velmož za nami! Kraljica naj ostane v gradišču!«

Suro je zaokrenil konja in ga pognal, da se iskremu belcu niso videle noge; kakor misel sta izginila za ovinek in v zeleni les ...

»Mi pa,« se je obrnil kralj do velmož, »na vzhodno stran in v notranjost dežele, da prehitimo prodirajoče legije in jih zaustavimo!«

In kralj in velmožje so krenili iz Avesike, kjer so se jim pridružili vsi mladci in možje do sivih las, in brzeli so proti jutru in se niso ustavili, dokler niso prišli do vilenice ob lokvi, koder se je izgubljala reka, mati mogočnega Timava.

Ob vilenici je bilo naroda, da se je trlo. Iz vseh ogroženih krajev je pribežal, da bi našel v veliki podzemeljski votlini varno zavetišče.

Ko je narod zagledal kralja, prihajajočega z velmožmi in četo Avesičanov, ki se je bila spotoma pomnožila v močna krdela, se je radostno zavzel in zbeganosti in potrtosti je bilo konec.

»Pozdravljen kralj!«

»Čakali smo te, kralj!«

»Reši nas, reši zemljo, ki jo v šir in vzdolž pustošijo in plenijo rimski volčje!«

»Izberi nas in vodi nas, kralj, da udarimo nanje!«

»Istra je naša zemlja in Rimljanu moramo dokazati, da nima v njej ničesar iskati nego smrt, ako si jo želi!«

Bolest in gnev sta bila v besedah in klicih in še upanje, da bi bili v rodni zemlji tudi proti dvema vojskama sovražnikov dovolj močni.

Kralj je razjahal konja in stopil med množico. Okoli njega so se zgrnili oboroženi mladci in možje in dvigali meče in sekire in ščite in kopja in sulice in kije in jih vihteli.

»Pripravljeni smo, kralj! V posameznih gradiščih nas je bilo premalo, da bi se mogli ustavljati in braniti. Zato smo prišli in se zbrali tu ob vilenici, kakor je bilo rečeno. Sedaj nas je dovolj in ti si med nami in s teboj najboljši, najpogumnejši, najhrabrejši velmožje!«

»Ne bojimo se več!«

»Udarimo!«

»Udarimo, udarimo in prepodimo grabežljive, nenasitne volkove tako, da jih mine sla po naši zemlji!«

Kralj se je posvetoval z velmožmi in ker so menili, da so le še prešibki, je poslal k Liburnom in Japidom in Letovicem sle s poročilom o nevarnosti in jih je prosil, naj bi poslali pomoč.

Ko je to uredil in je množica še vedno vzklikala in čakala, da jo odpelje kralj takoj nad Rimljane, je spregovoril:

»Česar smo se bali, se je zgodilo. Sovražnik, ki smo ga leto in dan zadrževali v zemlji Karnov in ga tudi kajkrat premagali, je nenadoma vdrl v naše ozemlje, da si ga podjarmi, da nas zasužnji. Svobodni, o narod, smo živeli doslej v svobodni zemlji in svobodni hočemo ostati! Kakor ne bi mogli živeti brez vsakdanjega kruha, tako nam ni življenja brez svobode, najdragocenejše dediščine naših očetov. Za njo vas popeljem v boj in če bi za svobodo zemlje naše morali žrtvovati življenje, žrtvovali ga bomo, da bodo otroci naši in vnuki naši do poznih rodov svobodni gospodarji v svobodni zemlji blagrovali naš spomin!

»Živi, kralj Epulo!« »Vodi nas, udarimo!«

»Udarimo, da no bo prepozno!«

»Premalo nas je še,« je pojasnil kralj narodu, ki je vzklikal, in urejenim četam, »zato počakamo, da pridejo še pomožne čete iz bratskih dežel, potem krenemo proti Pikventu, kjer se utaborimo in sprejmemo Rimljane, kakor zaslužijo!...

Ko se je bil vrnil prokonzul Marcus Junius Brutus v Akvilejo in povedal tovarišu Avlu Manliju Vulsonu, kaj je vse doživel v Romi, kako ga tribuna Aulus Licinius Nerva in Caius Papirius Turdus v senatu in pred narodom napadata, je Manlius divjal in rohnel od gneva in razvnel je legije, govoreč jim, kako njihove napore v barbarski zemlji Roma omalovažuje in se norčuje iz njih in jih hoče celo še klicati na odgovornost.

Legionarji so poslušali in besneli.

»Odgovorimo jim, konzul, lela ljudska tribuna!«

»V triumfu te spremimo v Romo, v trimfu!«

»Dovolj je počitka, marčeve ide so že za nami!«

»V Istro nas polji, konzul!«

»Preizkusili smo barbare, ne bojimo se jih več!«

»Pohiti, rajši imamo tebe in Marka Junija kakor Gaja Klavdija Ptilchra, ki mu je žreb odločil Istro!«

»Pohiti, pohiti, konzul, in pelji nas, da udarimo nad Istre in opravimo z njimi, preden pride Pulcher!«

»Ko bodo Istri na tleh, potem pa naj le kličejo na odgovor tebe in nas!«

Manlius, ki je hotel pokazati ljudskima tribunoma in vsem, kateri so tulili v njun rog, da je budno čul na severni meji in da ni onečastil rimskega orožja, se ni dal dvakrat pozivati, naj navali na Istro. Odposlal je zanesljive venetske oglednike na vse strani in ko so se vrnili, so povedali, da so pač gradišča v zemlji Karnov in Istrov pripravljena, a da ne čakajo nenadnega vpada Rimljanov.

In prokonzula sta se odločila.

Gaja Furija, poveljnika brodovja, sta pozvala, naj priplove s svojim ladjevjem v istrske vode, da bi ob obali spremljal Brutovi legiji, medtem ko bi Vulso prodiral s svojima legijama onkraj Tergesta v notranjost Istre. Od dveh strani bi kakor s kleščami pritisnila istrske čete, da bi se ne mogle ustavljati in bi se morale podati ...

V prvi noči polnega meseca sta prokonzula dala urejenim legijam znamenje, obljubljajoč in zagotavljajoč jim v sovražni zemlji popolno svobodo ako zmagajo.

Legionarji so rjoveli in tulili od navdušenja.

Po hitrem nočnem pohodu so se v ranem jutru, preden se je dvignila z morja megla in so pozlatili solnčni žarki prelivajoče se valove, pojavile preti Tergestom štiri legije in ko so zavzele po trdovratnem odporu goreče gradišče, sta se prokonzula ločila. Marcus Junius je udaril proti Amuliji, Piranu in Humagu, Aulus Manlius je pa prodiral po dolini za Tergestom v brdovit svet od gradišča do gradišča in jih zavzemal v naskoku. Nič mu ni bilo treba oblegovalnih strojev katapultov in testud, nič vinej in ne ovnov in tudi oblegovalnih stolpov in mostišč ni gradil. Ko je padel Tergeste, je samo navdušenje gnalo legionarje, da niso poznali nobene zapreke ...

Suro je drevel mimo Belenovega ostrva še zgodaj pred večerom in tedaj jo zadnji zvok kriknil, utihnila lutnja in zamrl glas veselja ...

»Rimljani v Istri! Narod čakaj!« je zaklical Suro z belca in vsi, ki so bili že na poti, so obstali. Ko okameneli so obstali in gledali za istrskim velmožem, ki je drevel na konju proti Silikanskemu gradišču. Vračali so se k jezeru in na ostrvo in povedali, kaj so pravkar izvedeli, in vsi so čakali razen onih, ki so bili iz bližnjih gradišč. Ti so odšli, da se pripravijo m da poskrbijo še drugim za orožje.

»Kaj napravi kraljica ob tej novici?« so se spraševali in so ugibali oni, ki so ostali.

»Kaj napravi? Ali nisi slišal pripovedovati, kako je govorila velmožem oni dan, ko je sedla na prestol svojih očetov?«

»Da bi šla v boj?«

»Tako je rekla.«

»Rekla. Reče in obljubi se lahko ...«

»Kraljevska beseda in obljuba ni kar tako! Držati mora!«

»Vendar ženska je ženska! Navduši se in njeno navdušenje skopni ko sneg v mladem solncu.

»Ena je Pronova hči!«

»In če bi bila Belenova, ne bi veroval, da pojde v boj!« 

»Počakajmo, videli bomo, kdo ima prav!«

»Videli bomo!«

Veliki žrec Seko je zbral ob vznemirljivi vesti v svetišču svečenike in vrgli so se pred Belenovim kipom na obraz in klicali so boga, da je odmevalo izmed sten pod košate lipe in je narod prisluhnil in nemo poslusal.

»Belen, Belen, bog naš svevišnji, bodi nam dober, Belen, nevarnosti, ki pritiska, nas reši, Belen, ne daj, da bi bili v rodni zemlji sužnji! Belen, Belen, tepi nas s slabimi leti, tepi nas, Belen, z boleznijo in s smrtjo, samo svobode, Belen, nam ne pusti vzeti!«

Ko je narod zaslišal svečeniški zbor, ponavljajoč Sekovo prošnjo, ni več mirno poslušal, zavalovil je proti svetišču in ga napolnil. Kakor se je dopoldne in še v prvih popoldanskih urah glasila pod lipami vesela pesem, tako je odmevala zdaj obredna beseda, vsa resna in temna, da bi izprosila od Belena pomoči in varstva ...

Ta čas je s Silikanskega gradišča zasvetil kres, bojni rog se je oglasil na obzidju in ko se je narod usul iz svetišča, je videl, da gorijo kresovi že tudi po holmih in gradiščih v dolini Mrzle reke vse tja do Okre in v brdovitem svetu onstran Soncija.

Znamenje je bilo dano.

Mladci in možje v najlepših letih so se ločili od postarnih, poslavljali se z mladenkami in ženami in materami, pustil jih na ostrvu, sami se pa prepeljavali na silikonski breg, se postavili tam v vrste in čakali, da se vrne z gradišča Suro in jih odvede kralju Epulu v pomoč.

Oddaleč izpod gradišča je zazvenel konjski pekel.

»To ni sam Suro, več konj je!«

»Gradiščna straža bo z njim pa oni, ki so skočili domov, in še Katrnel in velmožje, ki so spremili kraljico,« je menil nekdo in vsi so napeto gledali in čakali, kdaj se pojavi v ravni pod gradiščem Suro in njegovo spremstvo.

»Zdaj bomo videli, če je tudi kraljica zraven!«

»Jaz pravim, da bo!«

»Ne bo je, v Istro ne bo hodila!«

»Če bi šlo za našo zemljo, ne rečem!«

»Zemlja Istrov ali Karnov — vseeno! Ako zasužnjijo Rimljani eno, tudi druga ne bo dolgo dihala svobode!«

»Tako je in kraljica ni omejila svoje prisege maščevanja samo na zemljo od Tula do Timavn!«

»Počakajmo, kmalu bomo videli!«

»Že gredo, že se vidijo!«

»Trije jezdijo pred četo!«

»Kje je kraljica?«

»Ni je videti!«

»Kaj sem rekel? Kdo ima prav?«

»Čakaj!... Res je ni. Onega na desni razločim, Suro je.«

»Na levi je Katrnel, dobro ga vidim.«

»In srednji?«

»Ne poznam ga, mlad vojnik je in kraljičinega rjavca jaše, da je kar veselje gledati ga!«

»Glejte, glejte, ta mladec ima najlepši oklep!«

»Saj res, kakor bi bil iz suhega zlata se mu blešči v zahajajočih solnčnih žarkih!«

»In čelada — kot bi bilo samo solnce!«

»O, o ... ali ni kraljica v bojni opremi?«

»Je!... Je ...«

Kratek premolk, kakor bi drug drugemu ne zaupali, in vsak se je hotel prepričati s svojimi očmi, da bi mogel verjeti.

Posadka z gradišča se je približala in vsi so mladcu med Surom in Katmelom prepoznali kraljico.

Vihar navdušenja.

»Živela, kraljica! Živela, poveljnica!«

»Živela! Živela!«

Narod na ostrvu je drl k pristanišču, ko jo zaslišal navdušeno pozdrave z brega. Mnogo postarnih mož, ki so prej prej še pomišljali, so se odločili in planili v čolne, da se pridružijo vojni četi, drugi so pa gledali, kaj se godi, da so mladci in možje, ki so bili dotlej zamišljeno tihi, postali tako radostno živi in glasni.

Suro in Katmel sta prijezdila s kraljico in velmožmi in Silikanci, med katerimi so bili tudi Oso, Empeto in Kran, ki so hoteli spremljati svojo gospodarico, dasi bi lahko ostali v gradišču in bolj ustregli Adnamatu, ki se je bal, da bo imel prešibko stražo.

Pred urejeno četo na bregu so se ustavili.

»Pozdravljeni vojniki moji, možje in mladež! Z vami pojdem nad Rimljane!« je zaklicala kraljica Ena s konja.

»Pozdravljena, kraljica!«

»Živela, živela!«

»Pozdravljena in živela, naša poveljnica!«

»Nad Rimljane, nad Rimljane!«

Četa je vzklikala in vzklikala in še z ostrva je odmevalo bučneje nego ko je prihajala zjutraj, da prvič praznuje z narodom kot kraljica Belenov praznile mladoletja.

Gibčno kakor najbolj izurjen jezdec je skočila kraljica s konja in stopila s Katmelom in Surom v čoln, ki sta ga Oso in Empeta prepeljala na ostrvo, kjer je hotela še žrtvovati Belenu ter govoriti z modrim Sokom, da mu priporoči Dardana in gradišče. Hitro je opravila žrtev, priporočujoč Belenu sebe in svoje in zemljo očetno, kratek je bil njen razgovor s Sekom in med oglušujočimi klici se je vrnila k vojski na bregu, zasedla konja in s Surom in Katmelom odvedla navdušene Čete proti Mrzli vodi, ko so se vrhovi Okre zlatili v zadnjih žarkih ...

»Belen s tabo, kraljica! Belen z vami, junaki!« jih je spremljal in šel za njimi klic z Bele novega ostrva

XI.[uredi]

Prokonzula Aulus Manlius in Marcus Junius sta se združila v motovunski dolini Mirne reke med Humagom in Pikventom, zakaj sklepala sta in sodila, da se pripravljajo Istri na obupen odpor in udarec. V Tergestu sta bila izvedela, da se mudi kralj Epulo med Karni, a ko sta zavzela prva gradišča in sta zasedala potem drugo za drugim izpraznjeno in sta mogla zajeti le malo gradiščarjev, ki so se oboroženi umikali v notranjost dežele, nista mogla prav verjeti, da bi ne bilo kralja v deželi. Previdno sta se zato utaborila pod Motovunom ob sotoku Mirne reke in Butanege, kjer je bila dolina najširša in oddaljena le kakih pet tisoč korakov od utrjenega Pikventa, obenem pa sta zastražila z močnimi posadkami tudi vse dohodke, da bi ju spet ne presenetil sovražnik kakor prošlo leto pri Timavu.

Legije so bile nestrpne in bi rade kar dalje prodirale kot so začele, a prokonzula sta menila, da je bolje, spočiti se in čakati v ugodnem ozemlju na vso barbarsko vojsko, nego spuščati se v praske, ki zahtevajo navadno mnogo žrtev, a ne prinesejo odločilne zmage.

»Pa bi vsaj v večjih izvidnih četah vohali za sovražnikom in mimogrede prevrnili kako zapuščeno gnezdo, da nam ne bo dolgčas!« so prosili legionarji tribune, ko so jim sporočali, kako sta se odločila prokonzula. Nič niso dosegli. V taboru so morali ostati in zavidali so one, ki so dan za dnevom kaj novega doživeli, izsledujoč Istre.

S kockami so preganjali čas in ugibali, kdaj zgrabijo spet za orožje, da bi za vedno strahovali Istre in potem odšli s prokonzuloma v Romo ter se postavili v triumfu.

»Nespametno je, da tu čakamo in gubimo čas!«

»Kje bi že lahko bili!«

»Če bi šlo tako, kot nam je šlo od Akvileje do tu sem, bi bila pač že vsa Istra naša!«

»Prokonzula že vesta, kaj delata!«

»Ozemlja ne poznamo, kdo ve, da nas ne čakajo Istri v kaki zasedi, kjer bi nas lahko porazili!«

»Seveda, če bi se jih spet tako ustrašili ko nad Timavom, a zdaj jih poznamo, ne bodo nas več zbegali!«

»Da bi si le že upali, kje pokazati se!«

»Če vedo, koliko nas je, jih bomo še čakali!«

Ni jim bilo treba več dolgo čakati in tožiti o dolgem času, ki so ga preganjali s kockami in takimi pogovori. Ko je potekla sedmica dni, odkar so zavzeli Tergeste, in je osmo jutro rdela zarja nad japidskimi gorami in liburnijskimi višinami, so prinesli od vzhoda izvidniki v tabor vest o Istrih, ki so se zbrali in pripravljeni čakajo, da udarijo.

»Kakih tritisoč dvokorakov od našega tabora se spet stekata dve reki — večja priteče od vzhoda, manjša od severa — in objemata planoto, ki se vleče prav do Pikventa. Nad sotokom rek se dviga manjše gradišče; v njem in okoli njega je zbrana vojska Istrov. Veliko število je je in bojevita je. Preko severne in južne doline smo slišali neprestano bojno vpitje, ki je bilo, kakor bi se oglašali volčje in medvedje. Očividno tudi kralj Istrov odlaša spopad in čaka, da mi začnemo!...«

Tako so poročali izvidniki in prokonzula sta sklicala vojni posvet.

»Če ni drugače, jih moramo le izzvati, zlasti ko legije že mrmrajo, čemu odlašamo,« se je odločil Aulus Manlius.

»Zadostovala bo ena legija, da jih izvabimo. Več moštva jim ne smemo poslati nesproti, da se ne bi ustrašili in umaknili, preden bi prišlo do boja.«

»Dobro, Brute, tretja legija naj odkoraka pod vodstvom bratov tribunov Tita in Gaja Aelija po dolini navzgor, dokler ne naleti na sovražnika. Midva bova sledila vsak z eno legijo z obeh strani reke po planoti in udariva, kadar bo treba. Prva legija naj ostane v taboru, da ga straži, in naj bo pripravljena!«

Tako sta v vojnem svetu ob navzočnosti tribunov sklenila prokonzula in sta ukazala zaklati žrtvene živali. Ko je preiskal avgur drob in izjavil, da je prijateljska stran jeter zdrava, sovražni del pa nakazan, kar priča, da bodo legije uspele na svojem pohodu, je zavladalo v taboru veliko veselje in navdušenje.

»Živela konzula!«

»Živela brata Aelija!«

»Preden zatone solnce, bo Istra naša!«

»Pravi kraj so izbrali, da si potem lahko v reki operemo roke in se vrnemo v Akvilejo, kakor bi prišli z lepega sprehoda!«

»In potem v Romo z ujetniki in plenom, da v triumfu pokažemo, kaj smo dosegli, in zavežemo jezike vsem klevetnikom!«

Prokonzula sta bila zadovoljna, ko sta poslušala vzklike navdušenja, in tribuni in centurioni so še podžigali vojsko, ko so sami z njo vzklikali. Samo prva legija, ki je bila določena, da varuje tabor, ni bila navdušena, zakaj legijonarjem se je zdelo, kakor bi jim konzula ne zaupala, in čutili so se zapostavljene ...

Ob tretji dnevni uri, ko je vel po dolini še prijeten jutranji hlad, sta šla prokonzula Manlius in Brutus od kohorte do kohorte pripravljene tretje legije in vzpodbujala in navduševala velite in principe in hastate in triarije in konjeniške oddelke.

»Po zmago gremo, živela konzula!«

»Tako bomo udarili, da vam nič ne ostane!«

»Po reki vam pošljemo poročilo!«

»Po reki, po reki!«

»Ko boste videli, da krvava teče, vedite, da smo z barbari obračunali!«

»Pa še glejte, da ujamete kraljevo glavo, ki bo morala z vratu, da maščujemo Lucija Kvinkcija Fla-minina!«

»Ne, ne, kralja dobite živega v roko, da ga odvedemo v Romo in bo v triumfu naša večja slava!«

»Dobro, pa ga živega privedemo v tabor, da bo videl, kako je predrzno ustavljati se našim legijam!«

Ko sta dala prokonzula Titu in Gaju Aeliju zadnja navodila, sta potegnila meč in ga dvignila.

Znamenje je bilo dano.

Tretja legija se je premaknila. Zabobnelo je pod njo, ko je odkorakala proti sotoku Mirne reke in Bračane, nad katerim se je dvigalo gradišče Mlum. Šlemi in oklepi in sulice so se zalesketali v solncu, ki je bilo že visoko nad gorami in pomladnje prijazno lilo svojo svetlobo na mlado zelenje v veselje Cereri in Noreji, da se lahko pokažeta naklonjeni človeškemu rodu ...

Leglonarji niso mislili na setve, Mars je bil njihov bog in da bi bili z njimi, so ga klicali in mu peli pesem.

Enos Marmor iuvato —
triumpe, triumpe!
Enos Marmor iuvato, triumpe! ...

Bojevito je odmevala pesem po dolini, odločno in izzivalno, da je je moral biti Mars, bog boja in zaščitnik Rome, vesel svojih sinov, ki niso poznali strahu in ne bi popustili, če bi se v vrstah Istrov pojavil sam njihov bog Heso ...

*

Kralj Epulo je zbral ob vilenici veliko vojsko. Prišli so sosedni Liburni, prišli Japidi iz Metula in obmejnih gradišč in prišla je še kraljica Ena s svojimi Karni.

Pogum je prevzel vojsko, ko so videli, koliko jih je, in kralj se ni mogel več ustavljati. Odvedel je vojsko proti Pikventu in jo potem razvrstil na planoti okoli Mluma.

Ko so izsledili Rimljane, je Epulo prigovarjal Eni, naj se vrne, češ, dovolj je, da mu je privedla svoje čete. Tudi velmožje so ji svetovali, naj ne sili v boj.

Kraljica se ni dala pregovoriti.

»Besedo sem dala in držala jo bom. Vsaj Mlum bom branila!« je rekla in ostala.

Prekanjeni so bili Rimljani, a Istri še bolj. Njihovi izvidniki so se ko divje mačke po velikih ovinkih priplazili nad rimski tabor in hitreje kakor so šli so se vrnili in poročali o legiji, ki se pomika po dolini Mirne reke. Epulo ni čakal, da bi jih z Mluma opazil; zbral je svoje Istre, Liburne in Japidc in četo Karnov. Večino karnske vojske je pustil v Mlimu kraljici, da bi s Katmelom in drugimi velmožmi branilo gradišče in le tedaj udarila, če bi videla, da v dolini omagujejo in potrebujejo pomoči.

Kralj Epulo je prispel z vojsko v dolino. S poglavitno silo je sam ostal v dolini, močne oddelke je pa poslal skozi gozde na obeh bregovih in jim naročil, naj pustijo celo legijo nemoteno do sotočja, potem pa naj ji udarijo v hrbet ...

»Že gredo, ali jih slišite?«

»Tiho in mirno jih počakajmo, da jih ne opozorimo nase in da pridejo kakor v past!« so velmožje mirili vojsko, ki je hotela z bojnim krikom pokazati Rimljanom, da se jih ne straši.

Enos Marmor iuvato —
triumpe, triumpe!
Enos Marmor iuvato, triumpe!...

Še je bojevito odmevala legionarska pesem, še odločno in izzivalno, samo ne več tako strnjeno. Legija se je bila razvlekla in se ločila v udarne enote. V presledkih so korakali. Najprej veliti. Kakih sto korakov za njimi so bili hastati in zopet na sto korakov so sledili triariji. Konjenica je hila nekoliko dalje spredaj, da bi preiskala dolino in javila položaj. Ko je pripeketala do sotočja in ugledala pripravljeno vojsko Istrov, je zagnala krik in zatrobila v hitro pomoč. Istri so tudi zarjoveli. Veliti in hastati in triariji so se spustili v dir, da bi prišli še pravočasno in preprečili poraz konjenice, ki so jo sovražniki obkolili.

Skrite Epulove čete, ki so oprezovale v lesu in se norčevale iz Rimljanov, ko so korakali mimo, pojoč svojo bojno pesem, so planile iz zasede, udarile za Rimljani in ob sotočju se je začelo krvavo klanje, kakršnega legionarji niso pričakovali. Mirna reka je krvava tekla, a ni je pordečila barbarska kri, kakor so bili svrsti si lahke zmage napovedovali, s svojo krvjo so skalili studene valove ...

Zadnja peščica Rimljanov se je borila in že je odmevalo po dolini in od vseh brd zmagoslavje Istrov, ko je prispela z Mluma nova četa Karnov, ki jo je vodil Katmel.

»Kraljica nas pošilja, kralj! Z mlumskega obzidja je opazovala z nami boj in bila vsa vesela, ko je videla, da zmagujete, a nenadoma je vzkriknila.

— Kaj ti je, kraljica? — smo jo vprašali.

— Poglejte, poglejte! — je kazala z roko proti Mirni reki. Pogledali smo in opazili, kako se z obeh strani reke iz lesov na pobočjih valijo močni oddelki legionarjev kakor bi rastli iz zemlje. Jasno nam je bilo, da so to nove legije, ki hitijo prvi na pomoč.

— Katmel, kralj je v nevarnosti, odvedi moje Karne, da mu pomoreš! — mi je velela kraljica.

Izbral sem jih in ti jih privedel. Vsi so hoteli z menoj, a močan oddelek sem le pustil v gradišču, da bi razpolagala z njim kraljica, ker kdo ve, kako se vse zaobrne!«

Tako je poročal kralju Katmel.

»Belen ti bodi, Ena, dober!« je vzkliknil kralj in odposlal večino vojske s kraljičinimi Karni in Katmelom, da bi tudi nove legije, katerih dotlej ni bil opazil, zvijačno zajeli, sam pa je hotel s svojimi, ki v boju niso odnehali, do konca poklati legijo bratov Aelijev ...

Kraljica Ena je z mlumskega obzidja gledala za svojimi Karni, ki jih je vodil Katmel; videla je, da je kralj odposlal številne in močne oddelke proti izhajajočim legijam, in se je tresla in prosila Belena in Hesa, naj pomagata Istrom in Karnom v boju za rodno zemljo in svobodo, dragoceno dediščino svobodnih očetov izza davnih dni. Videla je še, kako sta udarili dve rimski vojski z obeh strani reke na Istre in Karne, ki so se nekaj časa ustavljali, hrabro se boreč, a se potem umikali do sotočja, kjer so se spet izstavili v bojni red in se združeni z vso silo zaganjali v Rimljane. Zaman. Prevelika sila jim je stala nasproti. Sovražni vojski sta jih drobili in redčili in končno je videla, kako so se Istri in Karni prebili skozi obroč legij in bežali po dolini Mirne reke proti vzhodu, da bi se rešili v notranjost, drugi so pa udarili po dolini Bračane proti severu ...

»Bežimo, kraljica!« so jo prosili velmožje, ki so stali v gradišču, in Empeto se ji je približal z Osom in Kranom in ji prigovarjal, naj posluša velmože in se ne izpostavlja nevarnosti, da bi v drugo doživela usodo z Medejskega gradišča.

»Čakajmo, da pride kralj!« je rekla in hotela vztrajati.

»Prepozno bo, kraljica! Rimljani ne ostanejo v dolini, gradišče obkolijo in vse nas zajamejo!«

Še bi se ustavljala kraljica, a od Bračane so pridrveli okrvavljeni Karni in z njimi Katmel in so že od daleč klicali:

»Kralj se je rešil proti Pikventu ali kam! Ob Mirni reki se je prebil skozi Rimljane in odjahal s četo, ki mu je ostala. Močni so še, ne boj se zanj, kraljica! Na konja in domov!«

Tudi Katmel sam ji je svetoval, naj se ne izpostavlja nevarnosti, češ, da bo Mlum prvi, ki ga sovražnik naskoči, ko je videl, da je prišla kralju iz gradišča pomoč.

Kraljica ga je poslušala. Sredi svojih Karnov je odjezdila po planoti proti Pikventu, hoteč priti h kralju — a ni prišla. Karni so zaobrnili konje proti Bračani in jih podili, da bi se umaknili rimski nevarnosti in jih prehiteli, če jih zasledujejo, ter tako prišli v gorenjo Istro, odkoder bi lahko mirno jezdili skozi Karusadijski les proti domu ...

»Daleč je Pikventum!« je rekla kraljica, ko le ni hotelo biti konec poti, ki bi se vzpela v utrjeno pikventsko mesto.

»Daleč, kraljica, daleč za nami je, ker se mu oddaljujemo! Rešena si, zahvali Belena!« ji je pojasnil Orgo, starešina iz Tolmone.

»O, Epulo!... Vrnimo se, vrnimo, Karni moji! Poslušajte kraljico!« je prosila.

»Rešili smo te! Kraljica naša, karnske zemlje v njej se bojuj do smrti! Istro prepusti kralju in se ne boj zanj! Ko izve, da si se rešila, bo vesel in lože mu bo v boju, če bo vnovič udaril na Rimljane!«

»Samo še enkrat bi rada videla kralja, samo še enkrat!« je prosila kraljica in zaustavila konja.

»Ne boj se, še ga boš videla, samo strpi se! Če hočeš zdaj k njemu, ne dosežeš ga, ne boš ga videla in mi in naša zemlja bi ne videli več tebe, kraljica!«

Kraljica se je morala udati in krenili so v dolino Bračane, odkoder so menili najhitreje prispeti v gorenjo Istro. Že so bili v dolini, Mlum je bil že daleč za njimi, kar so zaslišali za seboj konjski topol.

Zdrznili so se.

»Ali so naši?« jc vprašala kraljica, meneč, da je prišel Epulo v Mlum in jih hoče dohiteti, ko je izvedel, kam je krenila s svojimi.

»Ne bodo naši, kraljica! Kar se nas je rešilo ob Bračani na Mlum, smo vsi s teboj, drugi so se umaknili vsi ob Mirni reki!« ji je odgovoril Katmel.

»Potem so Rimljani!«

»Rimljani bodo, kraljica! Sodim, da so se razdelili in ločeno prodirajo, da bi nas čimveč zajeli,« je potrdil Katmel.

»Ne obupajmo, naši konji so dobri!« je zaklical Orgo in vzpodbodel svojega konja, kar so storili tudi drugi jezdeci, da so bili kmalu pešci že daleč za njimi.

»Beg nas ne reši,« je rekla kraljica, »ustavimo se in poskusimo z orožjem srečo!«

»Kraljica, obljubil sem ti v Silikanskeni gradišču, da bom služil tebi in tvoji zemlji do konca. Volhva Kara mi je govorila o neki usodi, ki se, menim, zdaj bliža in bo sladka. Nadaljuj pot kar moreš hitro in se reši, jaz zadržim Rimljane!«

Tako je rekel Katmel in oči so mu žarele, ko je videl, da se je kljub težki skrbi zjasnil kraljici obraz.

»Žrtvovati se hočeš, Katmel!«

»Če so bogovi tako sklenili — žrtvoval se bom, kraljica prejasna, da otmem tebe in bom živel v tvojem spominu!«

»Belen s teboj, Katmelk!« je zaklicala kraljica in orosile so se ji oči, ko je gledala za njim, ki je dirjal k pešcem, da jih zaustavi in razporedi v bojno vrsto.

Orgo ni hotel, da bi galski voj osramotil domačine. Četo jezdecev je izbral in pognali so se za Katmelom, da bi se mogli uspešneje postaviti v bran.

Oni topot je bil že bliže, slišali so se tudi že rimski klici in zmagovito je odmevalo:

Enos Marmor iuvato —
Triumpe, triumpe!
Enos Marmor iuvato, triumpe!...

»Hitimo, kraljica!« so prosili oni, ki so ostali, da bi varovali in spremljali kraljico proti domu.

Še enkrat je pogledala kraljica za Katmelom in je videla, da je že pri pešcih in jim govori. Ko je vzpodbodla konja in so se pognali vsi, ko da jih je nesel veter, je že slišala, kako ji Karni vzklikajo ...

Nič ni mislila ta trenutek na kralja, Katmelova usoda jo je skrbela in težko ji je bilo ...

Dirjali so in dirjali, davno je že zamrlo za njimi vzklikanje. Bračano so imeli za seboj, solnce se je že nagniio, od daleč so že videli Tergeste in morje in na njem rimsko brodovje še onkraj Timava, kjer so se črnele posamezne ladje, ki so bile na straži in varovale obalo od Akvileje do Tergesta, medtem ko so druge plule ob Istri.

Ko so se približali Karusadiju in jezdili že proti Avesiki, je pridrvel za njimi na spenjenem konju Oso.

»Kraljica, kraljica!« je zaklical.

Kraljica je zaustavila konja in z njo je obstalo vse spremstvo.

»Oso?« se je začudila kraljica.

»Jaz sem kraljica, nekaj Rimljanov sem končal, ko so pa oni hoteli mene, sem menil, da si li že dovolj daleč, da te ne dohitijo, in zaokrenil sem konja in pognal!...«

»Kaj je z drugimi, kai je s Katmelom?«

»S Katmelom? ... Ko so prišli Rimljani — konjenica je bila in nekaj njihovih kohort — smo se zagnali z njim v boj kakor besni, da so kar obstali. Ko so prišli k sebi in videli, da gre zares, čeprav nas ni bilo veliko, se je razvnel boj, ki je bil hujši nego oni pod Mlumom. Kalmel je sukal meč, da se je vse kadilo od krvi, in neprestano je klical, da je preglasil rimski krik in da smo ga mogli vsi slišati: — Za kraljico Eno, Karni! Za kraljico Eno! — Takrat, ko sem jaz še pravočasno zaokrenil konja, sem še slišal, kako je kriknil tvoje ime, kraljica. »Ena!« je zaklicai in nič več ga ni bilo slišati.«

Kraljica je prebledela, zavzdihnila in nič več ni želela vedeti...

* * *

Prokonzula Aulus Manlius in Marcus Junius sta bila zadovoljna z izidom bitke. Res je bila tretja legija pobita, res sta padla junaška tribuna brala Aelija, a padlo je tudi več ko štiri tisoč Istrov in so le še šibki oddelki njihovi zbežali v svoja gradišča in mesta v notranjosti dežele, ne meneč se več za boj, razen one peščice Karnov ob Brarani, ki so mislili, da ustrahujejo konjeniško turmo in zmagoslavne khorte druge legije, a so plačali svojo predrznost do malega vsi krvavo z življenjem.

Ko so Rimljani svoje padle pokopali in se je nagnil večer, tih in lep v svoji spokojni zarji, in so mu peli slavci od grmiča do grmiča gostoleč pozdrav, sta prokonzula odvedla svoji, skoraj neokrnjeni legiji v tabor, da se spočijeta za nov pohod.

Enos Marmor iuvato —
triumpe, triumpe!
Enos Marmor iuvato, triumpe,
triumpe, triumpe, triumpe!...

Bojevito je odmevala dopoldne ob tretji uri njihova pesem, odločno in izzivalno; zmagoslavno se je glasila ob Bračani, v prihajajoči večer pa je šla po dolini kot bi prišel po reki Eol, gospodar vseh vetrov in viharjev, in bi privedel s seboj še legije tritonov, da ga oglušujoče trobeč sipremljajo, vračajočega se v morje ...

Drugo jutro so jezdili iz Pikventa ob Mirni reki mimo kraja krvavega poraza proti rimskemu taboru trije Istri, velmožje odposlanci, ki naj bi sprosili mir.

Bežeče čete Istrov so se bile pod noč, ko so videli, da jih Rimljani ne zasledujejo več in se vračajo, zbrale v Pinkventu in v vojnem posvetu so sklenili velmožje, ki so bili mnenja, da se ne morejo delj ustavljati Rimljanom, prositi mir in sprejeti vse pogoje, samo da bi si ohranili življenje in mogli ostati v rodni zemlji. Kralju Epulo je bil zoper ponižujoče odposlanstvo, a ukloniti se je moral večini velmož.

Prokonzula sta sprejela odposlance in Manlius jim je po tolmaču govoril:

»Mir prosite, Istri, prijateljstvo rimskega naroda bi radi dosegli? Pozno prihajate, pozno ste uvideli, da se Istra ne more ustavljati našemu orožju, ki si je podvrglo močnejše pokrajine in prisililo velike in mogočne vojskovodje, da so se nam podali in prosili milosti. Če pomislim na vaše divje napade proti Akvileji, če se spomnim na bitko ob Timavu, bi rekel, da ne zaslužite milosti ne prizanašanja. Vendar, da boste videli, kako je rimski narod plemenit tudi proti sovražniku, sprejmem vašo prošnjo. O miru bo sklepal senat, kateremu moram sporočiti vaše želje, premirje ta čas pa lahko dosežete: petdeset velmož vašega rodu zahtevamo, da jih pošljete kot talce v naš tabor, in našo vojsko morate oskrbovati ves čas, dokler ne sklenemo miru, če bo senat tako odločil.«

Tako je govoril prokonzul Aulus Manlius in odpustil odposlance, ki so pobito prijezdili v Pikventum in v zboru velmož poročali, kaj so dosegli.

»To pomeni sužnost, velmožje! Ali hočete vi biti oni, o katerih bo šlo od roda v rod, da ste se podali sovražniku in mu dali sami roke, da vas je uklenil v lance in zavladal zemlji, ki doslej ni poznala robstva? Ali tako malo zaupate v svojo moč in v silo bratskih rodov onstran Bele gore in Okre, kateri nam bodo poslali pomoč, da naženemo sovražnika iz naše zemlje in otmemo še Venete! Povem vam, velmožje, rajši bi padel ob Mirni reki, nego da sem doživel dan, ko se predajete Rimljanom! Sklenite, kakor se vam zdi, a vedite, da kralj Istrov ne bo miroval, da ohrani narodu in zemlji, kateri vlada, sveto dediščino svobodnih očetov!« je govoril kralj Epulo bridko.

»Vsi smo tvojih misli, kralj, a poglej, koliko nas je ostalo, in pomisli, da z vojsko, ki je doživela včerajšnji dan, ne bomo mogli strahovati sovražnika, ki je silen. Bili smo v njegovem taboru in videli smo ogromno vojsko, katera v svojem zmagoslavju težko čaka, kdaj jo konzula popeljeta v nove boje, v katerih bi se nam pač ne godilo bolje nego ob Mirni reki. Da, huje bi bilo, ker doslej bi tudi konzula ne poznala usmiljenja, ko še sedaj nista bila kaj posebno voljna, dovoliti premirje, spominjajoč se bojev, v katerih smo jih porazili!« je zagovarjal premirje eden izmed velmož, ki je šel kot odposlanec v rimski tabor.

»Škoda, da jih nismo pri Timavu pognali v morje, kakor bi jih lahko! Potem bi si nikdar ne upali v Istro in ne doživeli bi včerajšnjega dneva in še sramotnejšega današnjega, ko ste šli in pokazali sovražniku našo slabost!« se je oglasil Suro, ki tudi ni maral za premirje in bi rajši v smrt nego v robstvo. Ta čas se še lahko opomoremo in če bi bili senatovi pogoji za mir pretrdi, nam ne bo mogel nihče braniti, da ne bi udarili znova!« je svetoval Laso.

Zbor velmož je sprejel njegov predlog in dokazovali so kralju in onim, ki so bili za boj, da je premirje edino, ki jim lahko še pomore do nove moči. Težje je bilo, ko so govorili o talcih. Nihče ni maral v robstvo. Končno so se le odločili in se javili velmožje iz zavzetih gradišč in odjezdili mrki v rimski tabor.

XII.[uredi]

Nepričakovano je prišlo v Romo poročilo, ki sta ga poslala prokonzula Aulus Manlius in Junius Brutus o svojem uspehu v Istri. Vzbudilo je radost in navdušenje, vse zabavljanje je ob njem potihnilo, hvalili so Junija Bruta, hvalili in slavili tudi Manlija, le konzul Caius Claudius Pulcher ni bil vesel. Zbal se je, da bi prokonzula, preden bi sam nastopil v svoji provinci, Istre že popolnoma ustrahovala ter ga tako pripravila ob vojno slavo, ki bi si jo lahko pridobil s silno vojsko, katera je bila določena za Istro.

Ko so v senatu razpravljali, naj se li Istrom dovoli mir in se jih sprejme med prijatelje rimskega naroda, je konzul Pulcher govoril zoper mir in zahteval, naj se odloži sklepanje, dokler on sam ne pride v provinco in ne pošlje poročila.

Senat je pristal na konzulov predlog.

Po senatovi seji, ko je legla že noč na zemljo, je konzul Pulcher nenadoma odpotoval proti domu, ne da bi prej opravil običajno daritev in zaobljubo. V svoji hitrici si ni ogrnil niti rdečega poveljniškega plašča in še na liktorje je pozabil.

Kakor je nepremišljeno dospel do Akvileje, odkoder se je odpeljal z ladjo do Humaga, tako in še bolj nepremišljeno in neprevidno se je obnašal, ko je prijezdil ob Mirni reki v tabor.

Prokonzula sta ga začudeno sprejela, zakaj nista ga pričakovala tako hitro, čeprav sta dobila vesti, kako je odšel iz Rome. Še bolj sta se začudila, ko sta videla, kako kratkih, odsekanih besed je bil z njima. Strme sta pa obstala in se spogledala, ko je sklical pred pretorij vojsko, stopil na tribunal in tako govoril:

»Vojaki! Dolgo je že, leto je poteklo, kar ste prišli v te barbarske kraje, da jim pokažete, kaj je rimski meč, ki ne pozna strahu in mora kloniti pred njim vsak sovražnik. Dolgo leto, pravim, ste tu in da niste še doma in da ni sovražnik še strt — kdo je kriv? Kdo je kriv, vas vprašam, da je Roma trepetala pred temi neznatnimi barbari, ko da se pojavlja nov Hanibal, in je bila vznemirjena vsa Italija in se tresla, boječ se novih vpadov in grozot, ko so ji še Hanibalove v spominu? Vojaki, vsi ga poznate in veste, da nosi edini Aulus Manlius Vulso vso odgovornost za strah in skrb in vznemirjenje, ki je bilo toliko, da Roma v najhujših časih ni doživela večjega! Bežal je iz tabora ob Timavu, predal toliko število vaših tovarišev smrti, barbare je pa pustil, da so po mili volji gospodarili in plenili v našem taboru, kar je pomenilo poraz, kakršnih Roma ne pozna in jih ne mara doživljati. Premagal, da je barbare potem? Vojaki, kdor izgubi tako sramotno tabor, je premagan. Nobena zmaga mu več ne pomaga, nobena zmaga ne zbriše sramote, ki se tako oprime orožja! Ali mislite, da bi se upali barbari še kdaj spustiti se v boj, če bi jih bil Aulus Manlius ob Timavu porazil kakor bi jih moral? Nikdar in nikoli! Akvileja bi bila že leto dni varna in se lepo v miru razvijala, Istra bi bila že v naših rokah urejena provinca in vi, vojaki, bi že lahko uživali mir pri svojih družinah, ali pa bi prodirali že kdovekam globoko v zemljo Ilirov! Pa je prišel Marcus Junius Brutus in podprl sramoto svojega kolega in jo v Romi še celo zagovarjal kot — zmago! Kriv je Aulus Manlius, kriv je Marcus Junius, da ste še tukaj, da se vleče vojna, kot bi šlo za najhujšega sovražnika. Vojaki, poslej bo drugače! Junius Brutus in Manlius Vulso sta odigrala. Prokonzula, ukazujem vama in zapovedujem: ta trenutek zapustita tabor in pojdita svojo pot v Romo, kjer dajta senatu in narodu odgovor!«

Legionarji, ki so po prvih stavkih začeli že mrmrati, so divje zatulili, ko je končal konzul svoj govor, in vzklikali so obema prokonzuloma kakor jima niso niti po zmagi ob Mirni reki. Vzljubili so bili oba in konzulovih žalitev, ki so nje prav tako zadele, niso marali in niso mogli mirno prenesti.

Ko se je polegel hrup, je spregovoril prvi Aulus Manlius.

»Ave, imperator Aule Manli!« je zagrmelo med legionarji, preden je izrekel prvo besedo.

»Ave, ave!«, je odmevalo.

Konzul Pulcher, ki je ostal na govorniškem odru, je zelenel od jeze, zakaj da bo vojaštvo njegov govor vzdražil, ni pričakoval.

Prokonzul Manlius je bil kratek. Legionarji, ki so potihnili in čakali njegovih besed, so videli, kako težko se premaguje, a premagal se je vendar in mirno, samo za spoznanje vzburjeno je odgovoril:

»Prišel si, Pulcher, po lavorike, ki sva ti jih nasekala s kolegom Markom Junijem, in se zanje bojiš! Odtod tvoje drzne besede, ki ne zaslužijo, da bi odgovarjal nanje, in jih preziram. Senat bo sodil in sodil bo narod — njima bom odgovarjal, če bosta zahtevala, in upam, da bosta pravičnejša, nego si bil ti v svoji preveliki bojazni, da te ne bi spravili ob slavo zavojevalca Istre, ki je po zadnji bitki že nasa, ako le senat hoče!«

Marcus Junius Brutus je bil bolj jedek.

»Pustili smo te govoriti,« je rekel, »da slišimo tvojo modrost, dasi ne vemo, kdo si! Poslušaj, ki si prišel v tabor in se šopiriš in širokoustiš: izvedeli smo, kako se ti je mudilo iz Rome, izvedeli, kako si odšel. Takemu možu se prokonzula ne bova pokorila. Poslušala bova povelje konzulovo, ko bo spoštoval sam zakone, se ravnal po njih in bo po običaju, ki ga ni še nihče kršil, opravil na Kapitolu daritve in zaobljubo in prišel z liktorji in v paludamentu v naš tabor!«

»Ave Marce Juni, ave Aule Manli!«

»Tako je, dobro sta mu povedala!«

»Kje imaš poveljniški rdeči plašč?«

»Kje so liktorji?«

»Po čem naj spoznamo, da si konzul?«

»Po tvojih besedah?«

»Tako ne govori konzul!«

»Drugačnih besed smo vajeni legionarji!«

»Daj, daj nam znamenje, pokaži ga, da imaš moč tako govoriti in ukazovati!« so klicali in vzklikali legionarji.

»Kvestor!« je poklical rezko konzul Caius Claudius Pulcher ves zelen od jeze z govorniškega odra, hoteč pokazati svojo moč.

»Tu!« se je javil kvestor in ni nič kaj prijazno pogledal konzula, čakajoč, kaj mu hoče.

»Kvestor, prokonzula se upirata! Neomejeno moč imam nad življenjem in smrtjo. Prinesi Iance, da uklenem upornika in ju pošljem uklenjena v Romo, ko nočeta iti zlepa!«

»Hohoho!...«

»Lance za prokonzula, ki sta ti ukrotila Istre?«

»Kvestor, bodi pameten!«

»Ali ste slišali kdaj kaj takega? Lance za prokonzula!...«

»In uklenjena naj gresta v Romo, ko sta zaslužila triumf?«

»Hohoho ... ali se ti blede, ti, ki praviš, da si konzul!«

»Tebe u kujemo v lance, ne pa svojih poveljnikov!«

»Izgini iz tabora, dokler je še čas!«

»Dovolj je tvojih žalitev, ne bomo jih poslušali več!«

»Ne bomo jih, ne bomo!«

Med hruščem in truščem legionarjev, ki so se zavzeli in postavili za svoja poveljnika in se rogali konzulu, je kvestor stal pred njim in se ni ganil.

»Kvestor!« ga je vnovič poklical konzul, ki se je prepadel od jeze in ogorčenosti kar tresel. »Kvestor, ali si čul povelje in ukaz?«

»Sem!« je trdo odgovoril kvestor.

»Torej?« je čakal konzul.

»Ne izvršim ga. Lancev za prokonzula ne dobiš, tudi če bi ti sama prožila roke!« je glasno in odločno izjavil kveslor.

»Dobro, kvestor, tako je prav!«

»Živel, kvestor, naš si kot prokonzula!«

»Živeli, živeli!«

Ta čas, ko so legionarji odobravali kvestorjev odgovor, je konzul Caius Claudius Pulcher stopil s tribunala, zgražajoč se nad toliko nepokorščino. Ogorčen in besen od zmerjanja in roganja posameznikov in razdražen od zasramovanja in omalovaževanja tisočev, ki so se mu režali v obraz, je zapustil s svojim spremstvom med bučnim smehom in porogom tabor in se vrnil v Akvilejo z isto ladjo, na kateri je bil prišel, zakaj čakala ga je v zalivu.

Nepotolažen in še gorek in razdražen je iz Akvileje pisal pismo svojemu kolegu konzulu Tiberiju Semproniiu Gracchu.

C. CLAUDIUS SEMPRONIO SUO SALUTEM.

V AKVILEJI TI PIŠEM, VRNIVŠI SE IZ TABORA V ISTRI, KJER SE MI JE GODILO SLABŠE, NEGO ČE BI BIL PADEL MED SOVRAŽNIKE. SAMA NEPOSLUŠNOST IN UPOR OD NAJMLAJŠEGA LEGIONARJA DO PROKONZULOV. GROZNO, PRIJATELJ, JE POROČATI O TEM, NEZASLIŠANO TO VIDETI IN DOŽIVETI. ODPUSTITI BOM MORAL TO SVOJAT DO ZADNJEGA IN NASTOPITI TAKOJ Z NOVIM MOŠTVOM. PRIŠEL SEM NEPRIČAKOVANO — SAJ VEŠ, ČEZ NOČ SEM IZGINIL IZ ROME — HOTEČ SI NAJPREJ OGLEDATI KRAJE IN POLOŽAJ, DA BI SE ZNAL POTEM RAVNATI IN JE PRAV, DA SEM TO NAPRAVIL. ČE BI PRIŠEL KAR Z NOVIMI LEGIJAMI, BI MI ŠE TE ZASTRUPILI Z UPORNOSTJO. PRIPRAVITI JIH BO TREBA NA VSE, KAR SEM DOŽIVEL V TABORU DA SE BOM LAHKO ZANESEL NANJE. PROSIM TE, DOLOČI AKVILEJO ZA ZBIRALIŠČE ONEMU DELU VOJSKE, KI JE NAMENJENA ZA ISTRO DA ME NE BO NIČ ZADRŽEVALO V ROMI, KO PRIDEM. RAD BI SE TAKOJ, KO OPRAVIM ZAOBLJUBE, VRNIL V POVELJNIŠKEM PLAŠČU SEM GOR, DA POKAŽEM SVOJO MOČ DOMAČIM UPORNIKOM IN ISTROM. VALE.

Ko je prejel Tiberius Sempronius Gracchus pismo, je izpolnil kolegovo željo in je dal moštvu kratek rok, do katerega naj odide iz Rome in se zbere v Akvileji, kjer naj čaka nadaljnjih ukrepov konzula Gaja Klavdija Pulchra.

XIII.[uredi]

V taboru ob Mirni reki so legionarji po odhodu Gaja Klavdija Pulchra kakor divjali od objesti, da so ga nagnali, obenem pa so odločno zahtevali, naj prokonzula za počneta znova boj, da ne bi imel konzul, ko bi se vrnil, ničesar več iskati in opraviti v Istri.

»Pokažimo, da so dejanja več ko besede, ki so poceni!«

»Potem naj pride in naj poskuša črniti naša poveljnika in z njima nas!«

»Na Foru naj nastopi, ko se vrnemo, bomo videli komu bo verjel narod!«

»Slaba mu bo predla!«

»Slaba, da bo pomnil, kdaj nas je razdražil!«

»,Male!' mu bomo klicali in ne ,vale!' — pa bo imel svojo slavo, kakršno zasluži!«

»Prokonzula, dajta znamenje!«

»V boj! V boj!«

Prokonzula sta tehtala in pretehtala položaj in se res odločila za boj. Rok premirja je bil potekel, senat jima ni odgovoril — proste roke sta imela.

Poklicati sta dala v pretorij talce.

Prišli so, pripravljeni, da bodo slišali, kake mirovne pogoje jim sporočita. Mrko so gledali, ko so se razvrstili in obstali v pretoriju ter čakali usdne vesti.

»Potekel je rok premirja,« je začel mirno in resno prokonzul Aulus Manlius Vulso, »senat ni poslal nikakih poročil, kako misli glede miru in prijateljstva, kar smatrava tudi za odgovor: boj do konca. Možje, prosta vam je pot in svobodno volite: pri nas lahko ostanete in ste naši prijatelji, lahko se pa tudi vrnete k svojim, a veste, kaj vas čaka. Če greste, napravite najbolje, ako prepričate svoje rojake, da jim ne kaže drugega, nego podati se. Priznavamo vaše junaštvo, pustili vas bomo v vaši zemlji in lahko boste ohranili svoje šege in običaje in kralja in vse, kar vam je ljubo in drago, le vrhovno vlado Rome boste morali priznati in nam potem kot zavezniki pomagati, kadar bi bilo treba. Pojdite, sporočite to svojim. Do jutrišnjega večera čakamo vaše odločbe in vašega obvestila. Če ga ne bo — potem je Istra naša in milosti ne čakajte!«

Talci so so poklonili in nič več niso mrko gledali, ko so odšli iz pretorija. Ne eden ni ostal v taboru. Ko so dobili konje, so se mladeniško zagnali v sedla in se spustili v dir ob Mirni reki proti Pikventu, veseli, da so rešeni voze v rimskem taboru, kjer so šele prav občutili in poskusili, kaj je svoboda in prostost, dasi niso z njimi po nalogu prokonzulov slabo ravnali.

»O, kako se v svobodi drugače diha!«

»En sam dan svobode — za leto dni robstva!:«

»Kaj?«

»V smrt rajši ko v robstvo!«

»Ali bi bilo življenje, če bi vedel, da nisi gospodar svoje zemlje in da se moraš pokoriti tujcu, kadar bi hotel in kakor bi se mu ljubilo!«

»Ne imel bi miru, ko črv v usihajočem drevesu bi grizlo v srcu: rob, suženj, rob, suženj — in sušil bi se v onemoglem srdu ...«

»Res, grozno življenje bi bilo!«

»Še solnca bi človek ne mogel biti vesel, preveč bi ga spominjalo na zlato svobodo!...«

»Zato vsi z Epulom v boj do zadnjega!«

»Vsi do zadnjega!«

»Slišali ste, da tudi pri Rimljanih nekaj ni v redu!«

»Slišali. Zdi se, da so nesložni!«

»Sovražijo nas pa le vsi in edini so v želji, da bi nas zavojevali in zasužnjili!«

»Rajši smrt ko suženjstvo!«

»Svoboda ali smrt!«

Pridirjali so pred Pikventum, vzpeli se v grič, pritopotali v mesto in se nemalo začudili, ko niso dobili v njem oborožene vojske. Izvedeli so, da se je kralj Epulo umaknil v Nesakcij, svojo južno prestolico, in obenem pozval vse Istre, naj se zbero in branijo še v Faveriji in Mutili in, če bi kazalo, naj udarijo z vso silo na Rimljana.

»Dobro je napravil kralj!« so meniti velmožje s konj in povedali Pikventcem, ki so ostali, kaj jih čaka.

Vik in krik so zagnali Pikvenčani, da se je slišal z njihovega holma preko dolin in globeli v sosednja gradišča, a velmožje jih niso poslušali, zaokrenili so konje in oddirjali proti jugu, du obvestijo kralja, kaj nameravajo Rimljani.

*

Konzul Caius Claudius Pulcher je prišel v Romo skoraj prej ko njegovo pismo. Sramotenja in omalovaževanja v taboru ni še prebolel in ni mu dalo miru, dokler ni zbral naroda na Foru in ponavljal s še večjo ogorčenostjo nego ob Hinavskem porazu ljudska tribuna Papirius Turdus in Licinius Nerva obtože proti Avlu Manliju in Marku Juniju, sklicujoč se na dogodke, ki jih je sam doživel, in pretiravajoč jih do nezaslišanosti.

A čudno! Narod, ki je tribunoma vzklikal iu ploskal, se ob konzulovih besedah ni dal razvneti; redek je bil klic priznanja in odobravanja in kakor zgrešen se je izgubil, preden je izzvenel, ne da bi mogel navdušiti druge, da bi tudi vzklikali ...

Konzul jo uvidel, da si z besedami in govori ne bo pridobil ne ljudstva ne slave in zato se ni mudil v mestu delj nego tri dni. Ko je opravil na Kapitolu žrtev in zaobljubo, je odšel četrto jutro, ograjen s poveljniškim plaščem, v spremstvu dvanjstih liktorjev in turme jezdecev prav tako hitro kot prvič proti Istri.

V Akvileji sta ga že čakali novi legiji, obstoječi vsaka, kakor je sklenil senat, iz pet tisoč dve sto pešcev in tri sto konjenikov. Tudi zavezniki Latini so se odzvali s polnim številom. Privedli so dvanajst tisoč pešcev in šest sto konjenikov.

Ko je dobil konzul vojsko tako urejeno, je pohvalil tribune, a obenem je le še spregovoril vojaštvu, da bi ga vzpodbudil.

»Tri leta je, vojaki, kar se je tu nad žrtvenikom pojavil orel in dal ime novi rimski koloniji, ki naj bi stražila meje in bila stalen tabor, odkoder bi orel naših praporov osvajal nove pokrajine. Doslej ta naselbina še ni trdna. Vam je bilo prihranjeno, vojaki, da jo končno utrdite in rešite vseh skrbi! Ne peljem vas proti sovražniku, ki bi bil še čvrst in svež, z izkrvavelim ranjencem bomo imeli opraviti. Zadnji udarec mu še zadamo in upam, vojaki, da krepko zamahnete! Poglejte, kaka vojska vas je! Samo število bo sovražnika potrlo, da se nam preda, preden zamahnemo z mečem, ki pa mora pokazati, da je v rimskih rokah! Pogum, v Romo se vrnemo zmagovalci!«

Tako je govoril Caius Claudius Pulcher in česar ni doživel ne v taboru ob Mirni reki in ne v Romi na Foru, je doživel v Akvileji: legionarji in zavezniki so bili zadovoljni z njegovim govorom, vzklikali so mu in klicali, da bi že radi spoznali barbare, ki so bili Romo tako vznemirili.

V dveh dnevnih pohodih je prišel konzul s svojo vojsko do Mirne reke in ko je izvedel, da sta prokonzula že v južnem koncu Istre, kjer oblegata Nesakcij, se ni ustavil in je brzo prodiral dalje, boječ se, da ne bi dospel prepozno in bi mu prokonzula zadnji trenutek ugrabila lovor zmage.

Približal se je po dolinah in preko brdovitega sveta Nesakciju, izpred katerega je odmeval bojni krik. Oddaleč je že videl, kako sta prokonzula močno utrjeno barbarsko postojanko obkolila, kako imata že pripravljene nasipe in jarke, kako sta razpostavila oblegal ne stroje, kako sta zgradila lesene stolpe, s katerih bi hotela obvladati mestno obzidje, videl je, kako vojaštvo naskakuje z vso odločnostjo, kakor bi bilo prepričano, da se mora sovražnik vsak trenutek podati, a videl je tudi s planote, po kateri je vodil svoji legiji in zavezniške čete Latinov, kako se Istri gibljejo, kako prihajajo k reki Arsi, in posvetilo se mu je in je veselo sklenil: »Prvo delo bo, da odrežem sovražnika od pitne vode. To ga mora končati!«

Ko je prišel pred Nesakcij s svojo ogromno vojsko, kateri se je postavil na čelo, je Claudius Pulcher pozval prokonzula in njuno vojsko, čeprav je bila sredi napada, naj prenehajo.

Začudili so se legionarji, ki so jim tribuni in centurioni javili povelje, naj opustijo naskakovanje in se zberejo v urejene vrste pred novim konzulom. Začudili so se tudi Istri, ki so z obzidja gledali, kaj se je zgodilo. Tihi so bili, zakaj menili so, da je nova vojska prišla s senatovim sporočilom o miru, ki naj ga sklenejo.

Konzul Caius Claudius Pulcher je odločno in samozavestno stopil toliko v breg pred vojsko, da so ga mogli vsi videti, in pikro in bodeče je spregovoril:

»Prokonzula, hvala vama! Prišel je konzul, ki je opravil žrtev in zaobljube na Kapilolu, v paludamentu, z liktorji in s svojo vojsko! Vaju in vajinih legij sedaj tu ni več treba. Opravili ste, pojdite! Boste sedaj poslušali konzula, kaj?« je končal jedko in obstal v bregu kakor zmagovalec, ki motri poraženega sovražnika.

Med zmagovitimi legijami prokonzulov je zaškripalo, ko so slišali Pulchrove besede, in kakor bi se divje vzburkali morski valovi, ki so se z vzhoda zaganjali ob peči Nesakcija, je zabučalo med njimi in zahrumelo, a prokonzula Aulus Manlius Vulso in Marcus Junius Brutus sta dvignila roki in legije so se pomirile.

»Pojdimo!« sta zaklicala kakor odsekano in tisoči mož, ki se niso strašili boja in jih je bilo že dolgo sram timavske malodušnosti, so v urejenih vrstah sledili svojima poveljnikoma proti Akvileji ...

•••

Prezirno je gledal konzul za vojsko prokonzulov, a ko je izginila v planoto in so jo zakrili temni lesovi, mu je bilo žal, da ni pridržal preizkušenih legij.

»Sovražnika poznajo, prav bi mi prišli!« je pomislil.

Pa ni svojega pomisleka nikomur razodel, boječ se, da bi utegnil omajati vero in zaupanje v zmago, in je upazal takoj znova obkoliti mesto in se je trudil, da bi ga zavzel v naskoku s pomočjo oblegalnih strojev, ki je dobil pripravljene.

Kralj Epulo je opazil spremembo in je sodil, da so nove legije še izmučene od poti in nevajene boju. Zato se je z obupnim navdušenjem zaganjal s svojimi četami v Rimljane in jih spet in spet potisnil izpred mestnega obzidju in branil reko Arso, ki jim je pomenila življenje.

En dan, dva dni, tri dni so Rimljani naskakovali mesto, zanašajoč se na svoje sveže tisočo, a ko je konzul videl, kako se krči njegovo število, je odnehal in se spomnil prve misli, ki se mu je rodila, ko je ugledal, bližajoč se Nesakciju, mimo mesta tekočo reko.

»Arso jim vzemimo!« je dal povelje.

In tisoči in tisoči, ki so tri dni z meči in s ščiti in s kopji in sulicami in puščicami naskakovali Nesakcij, so začeli z lopatami grebsti in kopati reki Arsi — novo strugo ...

Istri so z obzidja mesta prvi dan začudeno gledali, kaj naj pomeni čudni mir in še bolj čudni poljski opravek Rimljanov v ravnici, drugi dan so strme spoznali, kaj sovražnik namerava, a so se smejali in rogali, meneč, da je nemogoče uravnati Arso v novo strugo, ko so pa tretji dan videli, da se struga ob obzidju suši in da teče voda ob rimskem taborit, so zagnali obupen krik.

»Aha, vidite, kako smo jih zadeli v živo!« je vzkliknil zmagoslavno konzul in obe legiji in latinski zavezniki so zavriskali, da so preglasili Istre, kateri so divje pozivali kralja, naj bi udrl iz mesta in se pognal v Rimljane.

Tudi legionarji so bili nestrpni.

»Čakajmo,« jih je zadrževal konzul, »sedaj bodo videli in spoznali, da jim ne kaže drugega, nego da se brez boja predajo na milost in nemilost!«

Legije so se pomirile in čakali so en dan, da bi se Istri podali — nič. Čakali so drugi dan — nič. Čakali so tretji dan — nič. Istri niso napravili nikakih izpadov, a tudi podali se niso.

Med legijami je nestrpnost rastla.

Ko še četrti dan in peti ni bilo iz Nesakcija nikakega znaka o predaji, so legionarji začeli že glasno zabavljali in mnogi so že hvalili prokonzula, ki sta s svojo vojsko prodrla lako daleč.

Šesto jutro, šesti dan.

Vzhajajoča zarja je bila razlila svojo svetlobo čez Nesakcij, kakor bi hotela s temo pregnali tudi skrb in tesno bojazen in vzbuditi novo upanje. Rimske čete, ki so bile obkolile mesto, in one v taboru so bile budne in pripravljene in gledale proti obzidju, kje se kdo pojavi, da bi dal znamenje predaje.

Nič.

Mir.

Galebi so vreščali v zalivu na vzhodni strani mesta, spreletavajoč se in iščoč jutranje hrane.

»Vražji narod!« so vzklikali legionarji.

»Pa naj še kdo govori na Foru, da je Manlius slab vojskovodja, ko ni podjarmil v prvem spopadu Istre!«

»S takimi sovražniki Roma še ni imela opraviti!«

»Če se zgrnejo v Italijo — smo Rimljani bili!«

»Drug rod je to, ko mi!«

»Je, je! Kdaj bi se bili mi že podali, če bi bili v takem položaju!«

»Prvi dan bi vrgel meč in ščit!«

»Prvi dan, samo da bi mi pustil sovražnik življenje!«

»O, o!... Glejte, zdaj so se prikazili!«

Legionar je pokazal z roko na obzidje, kjer je bilo najbolj visoko. Oboroženi Istri so se pojavili na njem in s seboj so imeli onemogle starce, ženske in deco.

»Kaj naj to pomeni?«

»Ali bodo kar z obzidja prosili za mir?«

»Najbrže hočejo tako poskusiti, ko si ne upajo iz mesta!«

»Konzul je imel prav, na lahek način smo zmagali!«

Tako je šlo med legijami in gledali so in čakali in dočakali so in videli — grozo.

Starce in matere in žene in mladenke in deco so Istri na obzidju klali in davili in ne enega krika ni bilo slišati. In truplo za truplom je padalo čez obzidje pred Rimljane in ko je padlo zadnje, je vzrastel na obzidju v bleščeči se bojni opravi kralj Epulo in zaklical z mogočnim glasom:

»Gledali ste, volčje rimski, žrtev, ki jo je svoboden narod svobodno žrtvoval svobodi! Zadnja misel žrtev naj z njimi preide v svobodno zemljo in v njej naj poganja in kali, dokler ne pride čas maščevanja!«

Tako je zaklical kralj Epulo in z dvignjenim mečem, ki je žarel v solncu kakor plamen, je izginil.

Rimsko vojsko in konzula je spreletela groza, da so ko okameneli obstali in strmeli na obzidje, kakor bi pričakovali še kaj strašnejšega ...

Ničesar več niso dočakali. Za obzidjem je vladal molk, ko da je mesto izumrlo.

Mir pred vihro.

Konzul je dal znamenje za naskok in sedemnajst tisoč legionarjev je navalilo preko suhe struge pod obzidje in vdrlo v mesto med strahovitim krikom in meči so se kresali in so sekali, kopja so se lomila, sekire in kiji so padali, kakor so se gomilili junaški Istri, ki niso hoteli živi v robstvo ...

Med krikom in pokoljem je vzplamenelo na višini sredi mesta Belenovo svetišče in ožarjen od plamena, se je postavil predenj kralj Epulo, nastavil na srce okrvavljen meč in že sam ves krvav, je kriknil:

»Ena! Dardan!
Belen, bodi jima dober!
Maščuj, maščuj!...«

Meč je obtičal v srcu, zadnji kralj Istrov se je zgrudil pred vrati Belenovega svetišča in ko da je bog vesel najdražje žrtve, so njegovi plameni planili iz svetišča in použili kri, ki je močila sveti prag ...

EPILOG.

Konzul Caius Claudius Pulcher se je vrnil v Romo in poročal senatu o svojem uspehu v Istri in odredili so dvodneven zahvalni praznik in priznali konzulu pravico do triumfa, ki se je vršil z velikim sijajem ob vzklikanju zmagovitih legionarjev in navdušene množice, le zavezniki so korakali tiho in zagrenjeno za vozom triumfatorjevim, ker jim ni odmeril enake nagrade kot legionarjem.

Pesnik Ennius je dovršil tedaj šestnajsto knjigo svojih Annalov in Publius Scipio Nasica mu jo je bogato nagradil in jo širil med znanci, da so brali o Akvileji in o vojnih dogodkih v Istri.

Minil je triumf, leta so šla in pozabljeni so bili vsi, ki so zasužnjili Istre in Karne, zakaj iz Rome so odhajali med nje drugi konzuli in prokonzuli in se ponašali, kako krotijo iz cvetoče Akvileje, druge Rome, barbarske rodove ob Sonciju in v Istri.

Res so jih krotili, a ukrotili tako, da je kraljica Ena še doživela dan, ko je zbral kraljevič Dardan kanske čete v mogočno vojsko in udaril z njo proti legijam Emilija Skavra, sporočivši mu:

»Uprli smo se, ker pošiljate, da ohranite svoje črede, ne pastirjev in psov, temveč volkove!...«

Padel je Dardan, padla je Ena in padli so tisoči velmož in naroda, a od troglavega Tula preko Okre in Karusadija do ruševin Nesakcija je živela pesem, proslavljala kralja Prona in Epula, kraljico Eno in kraljeviča Dardana, spominjala se je velikega žreca Seka in galskega voja Katmela in duh junakov iz velike dobe prvih bojev za svobodo zemlje je ostal in živel iz roda v rod ...

Priti je moral Octavianus, priti je moral Tiberius, priti Drusus in potem je prišel čas, ko so sinovi zasužnjenih in tudi ilirskih rodov zasedli prestol svetovnega imperija v Romi.

To pa je bil že Epulov čas maščevanja.

Solnce mogočne Rome je tonilo ...

Tonilo in zatonilo.

Karni in Istri so v svoji zemlji ostali in doživeli prihod novih narodov, ki so kakor vihra prihrumeli od severa in vzhoda in izginili pod južnim solncem. Videli so, kako se je mogočna Akvileja v plamenih zrušila, in — pokristjanili so se že bili — verovali, da je bil Atila šiba božja, s katero je udarila Previdnost potomce onih, ki so zasužnjili njihove davne dede. In potem sta minila še dva veka in pričakali so narod Slovenov, ki se je ustalil ob Sonciju, Natisi in Adriji. V naseljih, oddaljenih od poti, po katerih je drevela vihra narodov, so jih pričakali in menili, da bodo prodirali dalje v italske ravni. Pa niso. In so se potem pobratili s Sloveni, kakor njihovi očetje v času kraljev Prona in Epula z Gali, in zrastli so z njimi v rod, ki še živi v veliki ljubezni zvest svoji zemlji ob Adriji, Nadiži in Soči.

  1. ^ Akvilejci smo, ki bili poprej smo Rimljani.
  2. ^ Mesto, ki Jupiter mu je predobri poslal znamenje orla, večno bo in slavi bo Rima sledilo.