Ana Pavlova

Ana Pavlova Josip Vidmar

Izdano:	Modra ptica, 2/7a (1931), 199–200
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Ne vem, ali se godi tako vsem ljudem ali samo meni. Preberem dobro knjigo, vidim lepo sliko, ki me očarata in mi ostaneta dobro v spominu.

Toda polagoma prične spomin bledeti in naposled popolnoma pozabim vso vsebino, vse, kar se da iz knjige ponoviti: zgodbo, osebe in zgradbo.

In vendar mi ostane zavest, da knjigo poznam in da mi je draga. Kaj mi je prav za prav drago? Nekaj, kar sem popolnoma pozabil? Samo spomin na ure, ki sem jih preživel z njo?

Tako sem se večkrat izpraševal. Prebujal sem napol pozabljene knjižne spomine, jih premišljal in pregledoval, dokler se mi ni pojasnilo nekaj dovolj nepričakovanega. Kaj in kakšni so ti spomini, ki so malodane brez vsebine? Nekake neopredeljive, dasi popolnoma opredeljene, vedno ponavljajoče se predstave barv, občutkov in neulovljivih razpoloženj; nekaj, kar je napol čuvstvo in napol simbolno znamenje za človeške in življenjske značaje. Nekake okrajšave v beležnici človeške duše. In ko sem jih motril natančneje, sem spoznal, da je v te neopisne predstave strnjeno tisto, kar je koncem koncev bistvo vsakega umetniškega dela — duša in človeška svojstvenost njegovega tvorca. Zaradi tega vedno tako živo vznemirjajo duha, kadar pade na katero izmed njih žarek spomina. Ta znamenja dajejo misli zavest, da pozna tvorca in njegovo delo, katerih umrljivi podobi je že zdavnaj pozabila. In če se zatopiš v eno izmed njih, se ti prično obnavljati tudi določnejše stvari, ki si se jih mogel domisliti samo skozi medij simbola v svojem spominu.

Tak svetal spomin mi je v početku tega leta brezobzirno predramila vest, da je umrla najslovitejša plesalka našega časa — Ana Pavlovna.

Videl sem jo pred štirimi leti in sem do danes morda razen enega skoro popolnoma pozabil konkretne like njenih plesnih umotvorov. In vendar jo v onem smislu, ki sem ga pravkar opisal, zelo dobro pomnim. V spominu se mi je uvrstila med najlepše in najizrazitejše ženske pojave, ki sem jih kedaj videl s telesnimi očmi; poleg razkošne in frivolne Rubensove žene, kakršno sem videl golo in le s kožuhom ogrnjeno v dunajskem muzeju, poleg duhovito in predražestno smehljajoče se žene kiparja Houdona, ki sem jo očaran spoznal po njegovem doprsnem kipu v Louvru in še poleg zamaknjeno smehljajoče se svete Ane na sliki Leonarda da Vinci. Najsorodnejša je bila Pavlova poslednji. Bila je plemenite, nedražljive, neizzivajoče ženske lepote, ki je vzbujala občudovanje in čisto radost. Njena plemenitost je spominjala, da je ta pojem v rodu z besedama »pleme« in »plemiški«.

Edini krat sem jo videl pred štirimi leti v Münchenu. To so bili čudoviti dnevi, ki sem jih takrat preživel v tem mestu. Bil sem na poti v Francijo, v Pariz. Ogledal sem si münchenske muzeje in sem med drugimi deli prvič videl Van Goghov avtoportret, ki na tako pretresljiv način združuje neko zverstvo, blaznost in svetost. Prav tiste dni sem tudi prvič slišal apokaliptično ogromni Bachov oratorij »Pasijon po sv. Matevžu«. Vesel sem bil življenja iz polnega srca in sem vse dni, kakor omamljen žejno pil lepoto, za katero so se mi, kakor se mi je dozdevalo, šele tisto leto resnično odprle oči. Tiste dni sem videl tudi Ano Pavlovo.

II

Vsaka umetnost vsebuje že v svojem tehniškem elementu čudež, ki je prav tako sam po sebi umeven kakor je neobhoden. Uživajoča misel ga niti ne opazi več in se ga zave le, če se umetno naredi naivno. Tak čudež je sposobnost, ki jo ima slikarstvo, da lahko s telesno in barvno perspektivo na ploskvah prikazuje prostore in pojave v njem, prostore, ki se često izgubljajo v nedogled. Podobna čarovnija je tudi osnova plesne umetnosti. To je premagovanje telesne teže. Pravi ples vedno vzbuja vtis, da plesalčevo telo plava po zraku, da leta, da je brez teže. Plesalka, ki ne ustvarja intenzivno tega videza, po svoji telesni prirodi ni resnična plesalka. Ta čudežnost je bila Pavlovi svojstvena v nenavadni meri. Pri nji se ti niti za trenutek ni pojavila misel, da stopa na tla zato, ker mora. Vsak njen korak je bil samo izraz, nikdar potreba, samo začetek novega pogona, nikoli padec po skoku.

Na tej čudoviti osnovi je gradila svoje plesne like. Rekel sem že, da se jih v podrobnosti slabo spominjam. Določno mi je ostal v spominu samo njen znameniti »Bakanal«. Uvrščen je bil v drugo polovico sporeda. Ko sem se že nekoliko seznanil z njeno preduhovljeno in plemenito pojavo in naravo, me je posebno zanimalo, kakšen izraz bo našla za pijanost, ljubezen in strast. Kajti bila je ženska. »Bakanal« me je prevzel do kraja. To je bilo v početku svetlo in viharno igranje, ki je polagoma postajalo vroče, zasopljeno, vrtoglavo, pijano, omotično, dokler ni udaril iz njega plamen strasti, radostne in čiste in prvobitne, ki dela iz človeka orodje narave in usode in ki ga osvobaja vsega njegovega, osebnega in majhnega. Dobro pomnim njen čudoviti poziv k ljubezni, ki je bil kakor klic svečenice, ki v omami v ljubezen prebujenega telesa izpolnjuje voljo svojega boga. In vse to v viharnem, vrtoglavem, strastnem ritmu, v skrajni napreženosti vseh telesnih moči.

»Bakanal« me je uveril, da Pavlova ni samo plesalka, ki je obdarjena s popolnoma nenavadnim instrumentom telesa, da njena umetnost ni samo priroden smisel za gracijo in plemenito izrazitost, marveč da je tisto, kar je bistvo vse velike umetnosti: velika in dragocena človečnost, ki si je našla naraven in nujen izraz v čudežni breztelesnosti in v angelsko graciozni in govoreči kretnji, vselej edinstveni, verni in organski. Tu sem se šele zavedel pomenljivosti pojma »organski«. Nobena kretnja ni bila prisiljena ali s študijem priučena. Vsaka je nekako očitno in nedvomno prihajala iz tistih globin, kjer se duša in telo stikata, sporazumevata in kjer prehajata drug v drugega. Udarjale so nekako od znotraj na površino telesa in vsaka ga je pretresla vsega. Nobena ni zamrla neizgovorjena in se ni izgubila, dokler ni prenehala moč njenega zamaha ali valovanja. In tako ne samo vsaka kretnja, marveč tudi vsak njen plesni lik kot celota.

Dotlej sem se maloverno posmehoval plesu kot umetnosti. Tisti večer pa sem sedel prevzet v münchenskem gledališču in srce mi je bilo polno veselega in hvaležnega ganutja, ki sem ga v odmorih skrival pred radovednim očesom. Toda brez vzroka in potrebe. Kdor je zamaknjen, ne prisluškuje tuji skrivnosti in bi se je samo bratsko razveselil, če bi jo opazil.

In kdo ni bil sveto zamaknjen tisti večer?