Ana
| Ana. Marica Bartol |
| |||||||||||||
Napisala ni niti najkrajše novele ali črtice in grešila ni nikoli s »pesnikovanjem«; da, še celo njena pisma do prijateljic in do ženina, zdaj že dve leti njenega moža, so bila jako suhoparna in neznatna. V svojem srcu je pa vendar bila umetnica; njena duša je kar kipela čuvstev, vtisi in misli so jo včasi kar dušile, na dan jih pa ni mogla spraviti. Tudi za slikanje je imela mnogo, mnogo smisla, prekrasnih idej in trezno sodbo, dasi ni nikoli naslikala niti najnavadnejše »mrtve prirode«, niti najskromnejše pokrajine. Na klavirju je sicer igrala, a če je bil le kdo zraven — in bodi si tudi samo njen mož — interpretirala je skladatelja slabo ter vsa v zadregi zadela celo ob eno tipko za drugo. Le kadar ni bilo nikogar zraven, ko je dobro zaprla vrata in okna, tedaj je igrala dovršeno, z vsem srcem in z vso dušo.
Pred občinstvom ni mogla njena skromna narav pokazati umetniškega nadahnenja, dasi je ta vendar polnil vse njeno bitje.
Ana Orlova, sedaj Ana Hribarica, se je rodila in vzrasla v revnem predmestju velikega mesta. Njen oče, orgljar v dveh ali treh cerkvah, poučeval je mestne otroke na gosli za jako zmerno plačo. Slavnega imena in izbrane klijentele si ni mogel pridobiti, kajti dasi je za glasbo živel in umrl, kakor se je izražal sam, ostal je vendar umetnik-glasbenik le srednje vrste. Živeli so torej oče, mati, dva sina in hči Ana prav skromno v zaduhlem, od vseh strani zaprtem predmestju, polnem tovarniškega dima in pare.
Enakomerno so jim potekali dnevi in na videz je bila vsa družina zadovoljna s svojo usodo, osobito ko se je še Ani posrečilo dobiti skromno službico prav tam v nekem komptoarju.
Vedel ni nihče, kako je revico težilo ono tesno predmestje in ona težka služba, ki je obstojala v samih številkah, katere je bilo treba le prepisovati; uganiti ni mogel nihče, kako se jej je gabil a tista podivjana predmestna dečad in kako ji je bilo zoprno sploh vse prebivalstvo v bližnji njeni okolici s svojo neotesano odurnostjo. Ko je bila vsled tega razdražena, a vedno molčeča in slabe volje, dejali so njeni domači: danes je naša Ana zopet nervozna.
Le v svoji mali sobi je dala na večer svoboden tok svojim tožnim mislim ter prehajala nevede v sanjarenje o krasnih vrteh, udobnih in lepo urejenih stanovanjih in zdravem, čistem zraku pod nepreglednim svodom nebeškim. Sanjala je sama zase, a molčala nasproti vsem drugim.
In ko so se imele njene sanje uresničiti, ko je dobri in plemeniti uradnik Hribar spoznal njene dobre lastnosti ter si jo izvolil za ženo in ko ji je za poroko najel stanovanje kraj široke lepe ceste, od koder je imela razgled na vrte od vseh strani, tedaj je vse njeno veselje odsevalo le iz oči in iz srečnega obraza. Svojemu čustvu, svojemu veselju ni znala najti primernih izrazov. In sedaj je živela tu že dve leti in se le včasi spominjala rodnega predmestja ter se vsakokrat zdrznila, misleča nanje.
S svojim možem je živela v prav srečnem zakonu in njiju sreča se je sedaj še pomnožila, ko se je Ana pripravljala na materinsko radost.
Niko Hribar, ki je imel svojo ženo odkritosrčno rad, očital ji ni drugega nego to, da misli s srcem, na kar mu je ona smeje odgovarjala, da zato čuti pa on z razumom.
In na videz je bilo to poslednje res: tako trezno in resno je Hribar vse preudarjal in preračunjal. Vendar ga je morala An a imeti čedalje rajša, kakor je sama pravila, ker je v njem nahajala vedno več lepih lastnosti.
Niko Hribar je vedel v resnici mnogo več, nego bi se bilo mislilo in nego je kazal v svoji skromnosti. Na vsako njeno vprašanje znal ji je jasno odgovoriti, kar ji je gotovo le imponiralo. Zato mu tudi ni mogla na njegova trezna razmišljanja in načrte nikoli ugovarjati, češ, ona tako misli le s srcem. In tako je prišlo, da ji je razložil in preračunil, da bode sedaj, ko se jima rodbina pomnoži, bolje, ako odpovesta dosedanje, zanju predrago stanovanje. Molče je pritrdila in njena slaba sreča prenesti jo je imela zopet v predmestje, kjer se je rodila, vzrasla in službovala in kjer je toliko, toliko trpela vsled surovosti svoje okolice in nelepega, zaduhlega kraja. Hiša, v katero se preselita, je sicer nova, lepa, ali vendar ...