Anže in Jelica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Šopek lepih pravljic
Feliks Stegnar
Spisano: Katja ropoša
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Anže in Jelica.

Bil je svoj čas reven drvar; bival je s svojo ženo in dvema otrokoma v jako ubožni gozdni koči. Otrokoma je bilo ime Anže in Jelica. Ko sta doraščala, primanjkovalo je siromašnim ljudem čimdalje bolj kruha. Tudi časi so se izpremenili, hrana se je podražila in stariše je jelo zelo skrbeti. Nekega večera, ko so se spravljali spat, zdihoval je mož: "Oh, ljuba žena, kako bodeva preživila otroka? Zima - se bliža in niti zase nimava ničesar." In mati reče nato: "Svetovati ne vem druzega, nego to, da ju pelješ v gozd čim preje tem bolje, jima vsakemu daš košček ,kruha, tam jima zakuriš, priporočiš ju Bogu in angelju varuhu in odideš. ,,0 moj Bog! kako bi mogel to storiti svojima lastnima otrokoma, ljuba žena?" vpraša drvar ves zbegan. "No dobro, pa ju imej doma!" zavrne ga žena nevoljno, "pa naredi mrtvaško rakev za nas vse štiri in glej, kako bodeta otroka umirala od gladu!" - Otroka, ki sta lačna legla v posteljco iz mahu narejeno, sta še čula, kar sta se pogovarjala oče in mati, in sestrica se je začela jokati. Bratec pa jo je tolažil, rekoč: "Ne plakaj, Jelica, pomagala si že bodeva !" ter je počakal, da so stariši zaspali, potem je smuknil iz koče, si poiskal ob luninem svitu belih kamenčkov, jih varno skril in se splazil zopet v kočo; nato sta on in sestrica kmalu zaspala. Zjutraj se je to zgodilo, kar sta se dogovorila oče in mati. Mati je dala vsakemu otroku kos kruha, rekoč: "Tu imata za danes, to je vse, a ne pojejta vsega na enkrat!" Jelica je vzela kruh, Anže pa skril ka¬menčke v žep, oče so si dejali sekiro na ramo, mati pa so nesli za njimi vrč vode, ko so hišne duri zaprli. Anže je nalašč malo zaostajal, da bi šli mati naprej, on pa da bi bil zadnji. Večkrat se je ozrl nazaj na kočico, in ko jo je izgubil iz vida, spustil je takoj bel kamenček na tla; par stopinj naprej zopet enega in tako dalje.

Zdaj so že prišli daleč v dobro zaraščen gozd; oče in otroka so nabrali suhih vej in so zakurili. Zdaj so mati rekli otrokoma: "Kaj ne, da sta že trudna ? Tu poleg ognja se vlezita in zaspita, ta čas pa hočeva drv nasekati, potem se vrneva ter prideva po vaju."

Otroka sta zaspala, in ko sta se zbudila, stalo je solnce visoko na nebu, ogenj je bil ugasnil, Anže in Jelica sta bila lačna in sta pojedia vsak svoj košček kruha. Kogar pa ni bilo nazaj, to so bili stariši. Potem sta otroka zopet zaspala, dokler se ni stemnilo. Bila sta še vedno sama, in Jelica se je začela jokati in bati. Anže pa jo je tolažil, rekoč: "Ne boj se, sestrica, ljubi Bog naju varuje. on je pri nama! Kmalu bode luna vzhajala, in potem greva domov."

In res, takoj potem se je polna luna prikazala izza gore, ter je otrokoma razsvetljevala pot, ko sta se vračala proti domu. O luninem svitu pa so se videli snežno beli kamenčki na tleh. Anže je prijel Jelico za roko in takoj sta šla skupaj brez bojazni in nezgode vso ljubo noč. Ko se je začelo daniti', zagledala sta skozi goščavo strešico očetove koče. Kmalu sta dospela tja in potrkala na duri. Ko so mati odprli, ustrašili so se silno, zagledavši svoja otroka. Sami niso vedeli, bi se li jima smijali ali bi ju grajali. Oče pa so se veselili in ju vzeli zopet pod streho.

Trajalo pa ni dolgo in skrbi so se zopet ponavljale. Kakor prej sta se zopet pogovorila, ter sklenila, odpeljati otroka v gozd in ju prepustiti božji previdnosti. žalostni pogovor sta pa otroka čula in Jelici je srce takoj upadlo, prebrisani Anže pa se je dvignil iznad ležišča ter si je hotel zopet nabrati svetlih kamenčkov, a hišne duri so bile zaklenjene, kajti mati so zasledili, kako si je Anže pomagal, in zato so vrata zaklenili. Vender je Anže tolažil jokajočo sestrico: "Nikar ne plakaj, mila Jelica! Ljubi Bog ve za vsa pota, on naju bode že vodil po pravi, da ne zaideva.

Drugo jutro zgodaj so morali vsi vstati in odpraviti se v gozd. Otroka sta dobila zopet kruha, a še manjši košček nego prej. Sli so zdaj še dalje v temni gozd; Anže pa je skrivaj drobil svoj kruhek v žepu in je namesto onih kamenčkov trosil drobtinice na pot, meneč, da jo bode tako s sestrico že našel nazaj. In zgodilo se je vse tako, kakor prej; zapalili so velik kup suhih vej, in otroka sta morala zopet leči v travo in spati. Ko sta se vzdramila, bila sta sama, starišev pa ni bilo od nikoder. Opoludne je Jelica vzela svoj krnhek in ga delila z Anžetom, ki je svojega raztrosil po poti. Potem sta zopet spala do večera brez varstva. Ko sta se zbudila, solzila se je Jelica, Anže pa je bil za¬upal v Boga in je bil preverjen, da bode po drobtinicah sledil pot, po kateri so prišli v gozd; zato je počakal, da se je luna zopet prikazala, in ko se je zasvetilo po gozdu, je prijel Jelico za roko in ji rekel: "Pojdi, sestra, zdaj greva domov!"

Pa ko je Anže iskal drobtinic, jih ni bilo nikjer, kajti gozdne ptičice so pozobale vse. Otroka sta vso noč tavala po gozdu, zgrešila pot in se izgubila; bila sta seveda jako žalostna. Utrujena ležeta na mah in kmalu zaspita. Ko se zjutraj zbudita, mučil ju je glad, a nista imela niti grižljaja skorjice. Žejo in glad sta si tešila z lepimi gozdnimi jagodami, ki so rastle tuintam. In ko sta tako brez poti, brez brvi tavala po gozdu, glej, priletela je k njima ptičica snežnobelega perja, pred njima vedno skakljaje naprej je kazala pot otrokoma, ki sta veselo korakala za njo. Na enkrat zagledata majhno hišico, in na to hišico je zletela ptičica. Ko sta otroka bliže stopila, videla sta, da ptičica kljuje po strehi. In kaj je bilo? Hišica je bila od samega kruha narejena, krita s slastnim pecivom in okna so bila vložena s prozornim sladkorjem. To je bilo otrokoma jako ljubo in jedla sta pecivo s strehe in sladkorno šipo ubitega okna. Zdaj se je čul iz hišice glas, ki je dejal: »Pliska, pluska, breda! To meni že preseda, Kdo hišo mi razjeda?" Otroka se nato oglasita : "Ni pliska, pluska, breda, To veter je - seveda! in sta se gostila dalje, ker sta bila silno lačna in jima je jako dišalo.

Zdaj se odpro hiš na vrata -in na prag stopi strašno stara, upognjena ženica grdega obraza, ki je bil ves poln brazd in bradavic, sredi njega pa je molel v stran precej kepast nos, oči je imela skoro travnato zelene. Otroka sta se zelo ustrašila, starka pa je bila prijazna in je rekla: "Blaga otročiča, stopita vender notri, ne bojta se! Tu je še mnogo več in boljših slaščic!"

Otroka si nista dala dvakrat velevati in sta šla žnjo v hišo. Tu jima je nosila na mizo, da je bilo veselje: sladčice, medice, kolače, pogače, jabolka, hruške, jedrcov polne mehe. In ko sta otroka vse te dobrote slastno zavži¬vala ter se veselila, pripravila jima je starka dve posteljici iz pernatih blazin in snežnobelih rjuh. Vanje ju je spravila spat, da sta mislila, v nebesih bi jima ne bilo bolje; zato sta tudi pobožno opravila večerno molitev in potem kmalu zaspala.

Starka pa ni imela dobrih namenov. Bila je zlobna, grda čarovnica, ki je žrla otroke, ko jih je zvabila v svojo kruhovo hišico, in jih odebelila z obilno hrano.

To je nameravala tudi z Anžetom in Jelico. Na vse zgodaj je stala starka pred posteljico, kjer sta otroka še sladko spala; veselila se je, da ju je zasačila, potegnila je Anžeta iz postelje in ga je odnesla v gosto omrežen gosnjak, in mu je zamašila usta, da ni mogel vpiti.

Potem je prav osorno zbudila še ubogo Jelico ter kričala nad njo: Ustani, lena zijala! Tvoj brat je v hlevu, skuhati mu moreva dobro kosilo, da se bode odebelil in meni zalegel za dobro pečenko!"

Jelica se je nato neznano prestrašila, a pomagalo ni ničesar, ubogati je morala in ustati, pomagati hrano kuhati in celo sama nesti v hlev in plakati s svojim zaprtim bratom. Jelico je čarovnica držala prav trdo. In to je trajalo nekaj časa, med tem pa je starka večkrat lezla v hlev in Anžetu velela, naj potakne svoj prst skozi omrežje, da vidi, če se že kaj debeli. Anže pa je vselej pomolel suho koščico skozi luknjico, in ona se ni mogla načuditi, da se deček nič ne debeli, ko ima vender tečne hrane dovolj. Konečno se je tega naveličala in je rekla Jelici: "Kratko in malo, dosti je tega, danes ga bodeve spekli," in je naredila velik ogenj v krušni peči, ki je bila poleg hišice, potem je vsadila kruh, da bi imela novo pečenega poleg pečenke. Jelica, vsa obupana, si ni vedela svetovati in starka ji je ukazala, naj sede na lopar, da ga porine v peč, kjer bi pogledala, je li kruh že kaj opečen, hotela je pa prav za prav ubogo deklico speči najprej.

V tem je priletela belopernata ptičica in jo je pevaje svarila: " Varuj se, varuj se, bodi previdna!" in Jelici so se odprle oči, da je takoj spoznala hudobno nakano požrešne starke, zato je rekla: "Pokažite mi prej, kako naj storim, potem pa hočem vaše povelje izpolniti." Takoj se starka usede na lopar in Jelica porine držalo s starko vred v peč, kolikor more dalječ in potem zaloputne železna vrata pred pečjo in jih trdno zapalme. Peč je bila skoro razbeljena, zato se je starka cvrla in pekla, da je kmalu -poginila za plačilo svojih grozodejstev . Jelica pa je stekla k Anžetu, odprla gosnjak in ga rešila iz neznosne ječe. Anže je bil ves iz sebe od veselja, objel je svojo sestrico in oba sta jokala ter hvalila Boga, da jima je dal toliko sreče.

In bela ptičica je bila zopet priletela z mnogimi drugimi gozdnimi krilatci. Vsi so posedli na streho, ki je bila od samega peciva. Tu je bilo gnjezdo, in iz tega je vsaka ptičica vzela žlahten kamenček ali biser, katerega je nesla otrokoma, Jelica pa je razgrnila svoj predpasnik, da je vanj spravila vsa darila. Bela ptičica pa je še prepevala pesmico: Drobtinice sta nam trosila, Dragulje sta zato dobila.

Otroka sta zdaj videla hvaležnost drobnih ptičic, ki so pobirale kruhove mrvice raztrošene na poti. Zdaj jima je bela ptičica še pot kazala iz gozda letaje vedno pred njima. Kmalu sta prišla. do velike vode, kjer nista mogla naprej. Nenadoma je priplaval velik krasen labud in tega sta klicala in prosila: "Labud preljubi, krasote poln, Bodi nama rešiIni čoln!"

In labud je nagnil svojo glavo, splaval proti bregu in odnesel drugega za drugim na nasprotno stran. Bela ptičica pa je že odletela čez vodo, da je bila otrokoma še naprej vodnica, dokler nista prišla iz gozda in dospela v borno kočico k svojim stari šem.

Stari drvar in njegova žena sta sedela žalostna in tiha v tesni sobici in sta zelo tugovala za otrokoma; kesala sta se, da sta ju poslala po svetu in sta zdihovala: "Oh, da bi le Anže in Jelica še enkrat vrnila se, oh, potem ju nikdar več ne bova pustila sama v gozdu," - v tem so se duri odprle, ne da bi bil kdo potrkal prej in Anže pa Jelica sta stopila pred stariše. To je bilo veselje! In ko sta potem pokazala še dragocene bisere in žlahtne kamenčke, ki sta jih prinesla seboj, potem je radost prikipela do vrha. Odsihmal niso trpeli več revščine in nadlog.