Ameriški vtisi

Ameriški vtisi Anton Kristan

Izdano:	Proletarec 1927 1008 - 1052
Viri:	dLib 1046, 1047, 1048, 1049, 1050, 1051, 1052, 1053, 1054
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

Suha dežela.

Ko smo se podajali na pot v Zedinjene države ameriške, smo se v šali poslavljali od vseh mogočih pijač, češ, v deželi prohibicije je "suša", ondi se pije samo voda ali pa sadni soki. No, verjemite mi, da sem v tej "suhi deželi" popil v enem mesecu več vina nego v "mokri" Sloveniji vse leto. Prav za prav človek res ne bi pogrešal alkoholnih pijač, saj dobiš v mestih za neznaten denar poljubno količino najboljših sadnih sokov, ki jih je obilna izbira: če nočeš limonade, imaš na razpolago oranžado, ananasov sok itd. Sladoled — ice cream — se takisto prodaja v vseh mogočih odtenkih. In sadja nimaš nikjer v tako razkošni izbiri: banan, breskev, oranž, velikih jagod, malin, hrušk, jabolk, pa dinj in lubenic. Američan uživa veliko sadja: že pri zajtrku začne z njim, nato seže po kaki meseni ali jajčni jedi, ki jo zalije s kavo, čajem ali mlekom. V Ameriki se tudi prideluje veliko grozdja. Ko dozori, ga brž spravijo na trg. Ljudje ga kupujejo in ga doma stiskajo. Kamorkoli sem prišel, povsod so mi prinesli dobrega vina iz kalifornijskega ali newyorškega grozdja, ponekod tudi iz ananasovih sadežev. Vino je seveda različne kakovosti, kakor ga pač ljudje umejejo prirediti. Dasi se alkoholnih pijač ne sme prodajati, vzile temu se vino tudi ad embalira, ljudje, ki se pečajo z izdelovanjem vina in s tihotapljenjem alkoholnih pijač, se imenujejo "butlegerji." Glavni izmed teh so zelo imoviti in imajo dobre zveze. Saj v dolarški deželi samo bogastvo kaj zaleže. Angleško se pravi: "Taj ima toliko in toliko premoženja," marveč: "Ta je toliko in toliko vreden!"

Nobeno delo ni sramotno.

V Ameriki je že tako: vse se presoja s stališča, koliko "kaj nese", t. j. kakšen je zaslužek. V tej luči se nobeno delo ne zdi "sramotno". Kdor se hoče v tej deželi uveljaviti, mora prijeti za vsako delo. Redkokomu je dano, da izvršuje v Ameriki poklic, ki se ga je bil izučil v Evropi. V New Yorku sem našel pri tvdrki Bollafio delavca, ki je pridno vihtel kramp in kopal zemljo za novo stavbo. Ta delavec je po študijah zdravnik, njegov tovariš, ki je odmetaval nakopano zemljo, pa inženjer. G. inž. Bollafio, ki se je preselil pred leti iz Gorice v New York, mi je pripovedoval, da je sam skoraj dve leti delal kot navaden delavec na raznih stavbiščih, medtem ko je si iskal in potem dobil svoje strokovno delo. Ta delavec je imel posebno srečo, da se je že tretje leto uveljavil kot stavbeni inženjer. Redkokomur je dana taka sreča. Zdravnik koplje zemljo, ker je v Ameriki preveč zdravnikov in odvisnim ne preostaja drugega, kot da se lotijo motike. V velikem newyorškem hotelu n. pr. umiva posodo mlad sodnik iz Hrvaškega in je še srečen, ker zasluži pri tem delu na teden toliko kot je v Liki prejemal na mesec. Preje je tudi on kopal zemljo; zdaj je vesel, da je dobil lažje delo. Bančni uradnik je nočni stražar, ker dobi v tem poklicu za osem ur nočne službe 25 dolarjev.

Povsod čutiš hudo borbo za obstoj! Velike industrije, velike trgovine in banke so v oblasti trustov. Boj zoper te ogromne organizacije je skoraj ni mogoč. Prodajalne specerijskega in kolonialnega blaga so že v veliki meri v rokah tzv. "čenstorov"; kar prodajajo mali prodajalci, ki jim pravijo "groceristi", je po navadi dražje, ker "čenstori" prodajajo ceneje nego morje "groceristi" kupiti na debelo.

Izmed malih se je "butleger" uveljavil. Njegovo delo je nepostavno in kočljivo, vendar pa izredno dobičkonosno. Korupcije je, kajpa, tudi v Ameriki veliko. Kar strmel sem, ko sem spoznal, kako si "butlegerji" s podkupovanjem olajšujejo svojo obrt. Če je resnica samo polovica tega, kar sem slišal, se ne smemo ničemur več čuditi. In rekli so mi, da je še več res. Dejstvo je, da sem v državah Illinois in Wisconsin pil v gostilnah vino ob navzočnosti organov javne oblasti. Dejstvo je tudi, da ljudje v Detroitu s prstom kažejo na "butlegerje", pa se vendarle tihotapcem nič ne zgodi.

Veliko vprašanje je, ali je prohibicija koristna. Res je, da je odpravila nesrečne "salune" in tiste beznice, v katerih so brezvestni podjetniki v družbi zloglasnih žensk grdo obirali delavce in jim odjemali po navadi ves dnevni ali tedenski zaslužek. Res pa je, da se kljub prohibiciji silno popiva. Zdi se mi, da bo treba prav veliko izobraževalnega dela, če hočejo Američani pridobiti svojim zakonom trdno podlago in pravi učinek. Prav posebno skrb pa se mi zdi posvetiti mladini, ali v širšem smislu: ameriški rodbini.

Razporoke in ameriška rodbina.

V Ameriki je zelo razširjena razporoka. Žena ni več toliko navezana na moža, kakor nekdaj. Dela v tovarni, pisarni ali v trgovini, in je vsled tega ekonomsko bolj neodvisna od moža kakor v prejšnjosti. In ker ima v Zed. državah žena pravice, ki so ji dale zalet navzgor, je razporoka logično sledila. Jih je zelo veliko, in vsled raznih vzrokov.

V razmerah, kjer ima vsak zakonec vedno svoj prav, češ — "saj lahko sama ali sam živim" in kjer ni ljubezni, temveč sama dobičakželnost, se ne smemo čuditi, če je družinsko življenje zelo zrahljano. To se posebno kaže na otrocih. Bil sem sicer premalo časa v tej deželi, da bi lahko izrekel o tem kako splošno sodbo, toda to, kar sem opazil, ne govori v prid rodbini, vsaj z našega stališča ne. Pri nas v Evropi se žena res preveč izkorišča. Zlasti velja to o delavčevi ženi, ki zahaja čez dan na delo. Ko se zvečer z možem vrneta, se mož vsede, da popuši cigaro ali pipo, žena pa hiti z gospodinjskimi posli. Zjutraj je isto. V Ameriki je splošen napredek rešil ženo marsikaterega gospodinjskega dela: kuha, se s plinom, prah čisti stroj, perila je malo, ker se lahko porabljeno nadomesti z novim, jedi se kupujejo že pripravljene in je treba samo par minut, pa so skuhane. Ali vse to ne more rešiti ameriškega rodbinskega življenja, ki se vedno bolj razkraja. Nerešena točka je otrok. Zanje Američan skoraj nima časa. Od vzgoje mladih rodov pa v Ameriki zavisi bodočnost. Na tem področju vidiš malo veselih žarkov. Med našimi slovenskimi izseljenci je za sedaj glede tega še znatno boljše nego drugod ...

Ameriške tatvine.

"Izkušeni svetovalci" so mi pred odhodom polagali na srce, da naj v Ameriki skrbno pazim na prtljago, češ, v tej deželi ni nič varno; vsak dan čitaš o vlomih, tatvinah in zločinih. Dejstvo pa je, da imajo v Ameriki ponoči hiše večinoma odprte, a ni tatvin; mlekarji položijo zjutraj pred hišo steklenice mleka in se le redkokdaj pripeti, da katera zmanjka. Farmerji iz mestne okolice pripeljejo ponoči ali že zvečer kanglje mleka na glavno cesto, zbiralni avto jih pobira in vse gre v redu. Časniki leže na hodniku, ljudje prihajajo po nje, položijo denar na kup in odidejo. Prodajalec hodi bog ve kje, ko pa pride do svojega.

Enakopravnost na železnicah.

Na videz je res tako. A ne pozabi, da je v Ameriki marsikaj na videz "res", kar v resnici ni res. Ko se natančneje seznaniš z ondotnimi razmerami, spoznaš, da tudi ameriške železnice ločijo potnike po tem, kar kdo plača. Res je, da imajo vsi vagoni žametne sedeže in da dobiš zmerom svoj sedež, ki je sicer prav tesno odmerjen. Lesenih klopi ni. Toda če plačaš nekaj več, vstopiš lahko v Pullmanov voz, kjer imaš na razpolago dvojen sedež, tako da se udobneje počutiš, povrh pa imaš tudi postrežbo, ki jo izvršujejo izključno zamorci. Ako plačaš še več, dobiš poseben, čisto separiran oddelek. Tedaj — enakopravnost do denarnice.

Pa so praktični, ti Američani: vsi lahko sedite na žamet, ali premožnejšemu se ne bo ljubilo sedeti v gneči, zato bo raje odrinil malce več denarja, pa bo imel udobnejši prostor. Za nočno potovanje imaš na izbiro kar tri oziroma celo štiri stopnje "enakopravnosti". Kdor veliko plača, ima oddelek zase, za manjši denar te spravijo v kabino z 2-3 posteljami, za še manjša greš v posteljo spodaj in za še manjša v posteljo zgoraj.

2

Poulična kopališča.

Ugajalo pa mi je, kako so rešili problem javnih kopališč. Ob vročih dneh zapro posamezne ulice za promet, sredi ulice odpro vodovodne hidrante in vtaknejo vanje velike sprhe. Mlado in staro hiti v plažnih oblekah pod "tuš" in ohladi in pomladí celo ulico. Podobne prizore sem videl tudi na vrhovih posameznih hiš. Vzlic znanemu ameriškemu puritanizmu se ni nihče zgražal nad tem.

Imponiralo mi je tudi, ko sem videl, kako so prepeljavali na valjarjih cele hiše iz kraja v kraj. Spodaj se hiša izpodžaga, se potegne na valjarje in hajdi naprej! Res je, da gre večinoma za lesene stavbe, ki so od zunaj obložene z opeko, nekatere pa niso dosti večje od barake. Ali takih hiš je polno v vseh mestih od New-Yorka do Chicaga. Buildingi (nebotičniki) so seveda iz železne konstrukcije.

Krediti v trgovinah.

Uprav neverjetno je kreditiranje v velikih trgovinah. Prideš v tako trgovino in se zanimaš za ta ali oni predmet; tako ti ga ponudijo na up. Pa vprašaš, češ, saj me poznate! Ali s tem jih ne spraviš v zadrego. Odgovore ti: »Nič ne dé, boste že plačali.« Ta zaveda me je silno zanimala. Dobro poznavanje nalč ameriških trgovskih razmer me je prepričevalo, da dobiček, ki ga imajo velike trgovine pri takem poslovanju, ni zanemarljiv, pač pa občuten. Tveganje je sicer veliko, vendar obvladajo trgovci tveganje zelo dobro z dolgoročnimi dobički. Največja razpošiljanka v Čikagu Sears, Roebuck & Co., ki da na 243 milijonov komadov pošiljk na leto (blaga v vrednosti 1.241,000.000 dolarjev), zasluži pa "čistega" nad 20 milijonov dolarjev ...

Ameriška armada in mornarica.

Zedinjene države imajo redno vojsko, ki šteje 134,412 mož (častnikov je 11,779). Vrhovni poveljnik je po ustavi zvezni prezident. Narodna garda šteje 174,969 mož, med temi 11,273 častnikov. Narodna garda je prav za prav prostovoljni vojaški zbor, čigar člani opravljajo svoj civilni poklic, le v izrednih slučajih nastopijo v uniformi in z orožjem, ki ga ima vsak član doma.

Vojaki redne vojske so plačani. General dobiva 10,000 dolarjev na leto, major general 8,000 dol., brigadni general 6,000 dol. Vojaki dobivajo vojsko oskrbo, obleko, stanovanje in še od 24 dolarjev mesečno; plača se vsako leto poviša in lahko doseže najvišjo stopnjo 157.50 dol. Zedinjene države štejejo 115 milijonov prebivalcev, medtem ko jih ima Jugoslavija komaj 13 milijonov, toda njena stalna armada šteje sigurno 150,000 mož. Stroške za ameriško armado plačuje zvezna blagajna.

Mornarica Zedinjenih držav šteje 14 bojnih ladij s težkimi topovi in 4 ladje z lažjimi topovi, 1 ladjo za vojne aeroplane, 21 lahkih križark, 295 rušilcev in 116 podmornic. Zdaj se gradi še novih 100 bojnih ladij. Moštva ima 92,678, med njimi 8389 častnikov. Zaradi otoških posestev (Filipini) obstaja še poseben mornariški zbor, ki šteje 19,480 mož.

Ameriška pošta.

Skupna zvezna naprava je nadalje tudi pošta, ki je imela 1. 1926 dohodkov 659 milijonov dolarjev, izdatkov pa 679, torej okroglo 20 milijonov deficita. Glede na ameriške splošne razmere so poštne pristoj- bine brez dvoma jako nizke. Navadno pismo se fran- kira z dvema centoma, kar je približno toliko kot dve minuti dela navadnega delavca. In za pristojbino 2 centov gre pismo do 3000 milj daleč. Poštnih uradov imajo Zedinjene države 50,910 (Jugoslavija 3537). Pri pregledovanju statistike poštnih dohodkov od 1. 1850. sem je opaziti, da je imela ameriška pošta le v petih letih prebitek, vsa ostala leta je bila pasivna.

Ameriške banke.

O velikem pomenu in razširjenosti ameriških bank smo že govorili. Seznanimo se še z bančnim sistemom v Zedinjenih državah. Banke se delijo tako-le:

a) Narodne banke (National banks), ki smejo pod določenimi pogoji izdajati papirnati denar in so pod direktno kontrolo zvezne vlade. Le-tčh je 8070 in imajo skupaj 1369 milijonov dolarjev delniškega kapitala, ki je dal 1. 1925 čistega prebitka 223 milijonov dol. Narodne banke so izdale za 713 milijonov dol. bankovcev.

b) Državne banke (State banks), ki so pod di- rektno kontrolo posameznih držav; take postanejo, kadar lahko izkažejo 100,000 dol. vplačanega kapitala.

c) Zasebne banke (Nonreporting banks), ki ne morejo zaradi prenizkega kapitala postati državne banke.

d) Federalne rezervne banke, ki so namenjene predvsem podeželskim farmerjem; financira jih zvezna vlada in posojujejo zlasti farmerjem (kmetom) denar po nizkih obrestih. Izdajajo tudi lastne federalne bankovce. Takih bank je 12.

Največja Narodna banka je National City Bank of New York (delniška glavnica znaša 52 milijonov dol.), za njo se vrsti Chase Bank v New Yorku (40 milijonov dol.), potem Continental and Comercial Bank v Chicagu (25 milijonov) in First National Bank v Bostonu (20 milijonov) itd.

Papirnati denar izdaja v prvi vrsti zakladno mi- nistrstvo v Waishingtonu, potem pa tudi narodne in federalne banke. Te papirnate note se dejansko raz- likujejo med seboj. Pet vrst jih je, in sicer se delijo sledeče:

a) Zlate novčanice (gold certificates), ki so zajamčene z zlatom, ki ga hrani zvezna zakladnica.

b) Srebrne novčanice (silver certificates) so zajamčene, kakor zlate v polni vrednosti, s srebrnimi dolarji v varstvu zakladnice.

c) Zvezne novčanice (federal notes) so tako zvani "legal tender" — postavni denar — ki ga mora vsakdo vzeti po njegovi imenski vrednosti kot plačilo dolgov; enako ga sprejemajo davčni uradi. Seveda so vse ostale novčanice enako dobre in Američan sploh nikdar ne pogleda, kake vrste je njegov denar. Te novčanice so zajamčene z zlato rezervo 153,620,986 dolarjev v zakladnici.

d) Zvezne rezervne novčanice (federal reserve notes), ki so obligacije Zedinjenih držav ter tako rekoč prva vknjižba na vse premoženje zvezne rezervne banke, ki jih izdaja. Te novčanice so zajamčene z zlatom ali s tistimi papirji, kot so določeni v zakonj, Vendar mora biti vedno najmanj 40 odstotkov zlate rezerve.

e) Novčartice narodnih bank (national bank notes), ki so zajamčene z bondi Združenih držav. Razen tega morajo Narodne banke naložiti v zvezni zakladnica 5 odstotkov vrednosti po njih izdanih bankovcev, in sicer v postavnem denarju.

Razen papirnatega imajo tudi zlat denar, ki pa se redkokdaj vidi, ker imajo ljudje rajši papir, pa srebrn, niklast in bakren novec. Zlat in srebrn denar kuje lahko vsak pod določenimi pogoji. Zgoraj omenjeni bankovci imajo v praksi naslednji pomen: Vrednost zlata stopa in pada, prav tako se dviga ali pada vrednost zlatih in srebrnih dolarskih papirnatih not. "Legal tender" note pa imajo vedno tisto vrednost, ki je na njih natisnjena; prav tako je s federalnimi notami.

Vprašanje valute.

Amerika ima zlato veljavo. Znani so boji med zastopniki zlate in srebrne veljave. Veliko vlogo je imel W. J. Bryan, večkratni predsedniški kandidat, ki je zastopal srebrno veljavo, za katero so se potegovale države, ki imajo mnogo srebrne rude. Bryan je hotel dati srebru stalno veljavo, in sic,er v razmerju 1 (zlato): 16 (srebro). Wall Street — newyorški kapital — pa ne mara srebrne valute, ker tako lažje kon- trolira svetovni denarni trg zlate valute. Ker je tako rekoč gospodar zlata, je vedno porazil zastopnike srebra. Zedinjene države ameriške so producirale 1. 1924. zlata za 50 milijonov dolarjev, srebra pa za 48 milijonov. (Jugoslavija producira za 161 tisoč dolarjev zlata in za 23,000 dolarjev srebra.) Na vsem svetu se je produciralo 1. 1924. zlata za 389 milijonov dol., srebra pa za 178 milijonov. Največ ga daje Transvaal (za 197 milijonov), za njim pa Canada (3>1 milijonov). Največ srebra producira Mehika (za 68 milijonov dolarjev).

Še besedo o trustih. O njih se v Ameriki veliko govori. Trusti so nelegalne zveze industrijskih, trgov- skih ali bančnih koncernov, ki gredo za tem, da gos- podujejo nad industrijo svoje stroke in sorodnih panog. Zoper truste, ki so država v državi, je izdala ameriška vlada lepe zakone. Sherman, znani ameriški advokat in član kongresa, je uveljavil pred 37 leti svoj "The Sherman antitrust law", ki je bil sprejet v kongresu 2. julija 1890 in čigar 2. točka se glasi:

Vsaka oseba, ki monopolizira ali skuša mono- polizirati ali združiti ali sklepati zarote, s katerokoli osebo in osebami v svrho monopoliziranja kateregakoli dela, obrti ali trgovine med več državami ali s tujimi narodi, se smatra, da je kriva zločina. Spoznana za krivo, se kaznuje z globo ne nad 5000 dolarjev ali z ječo do enega leta ali pa z obojim, kakor določi sodišče.

Ta zakon je bil naperjen zlasti zoper Standard Oil Co., ki pa je umela svojo organizacijo tako urediti, da ji zakon ni mogel do živega. V javnosti se trusti ne registrirajo, pa so v resnici mogočne zveze, ki ,ne potrebujejo uradnega priznanja.

To, kar beremo o raznih firmah pod "Trust", n. pr. "First Trust Co." ali "Amalgamated Trust and Savings Bank" — se razume kot naslov, ki naj označi bančna podjetja, katerim se zaupajo uprave tako zvanih legatov, prisojal mladoletnih ter zasebnih premoženj. "Trust" pomeni zaupanje. Na srebrnih dolarjih beremo: "in god we trust" (v boga zaupamo). Dovtipneži seve dostavljajo: Dokler je teh poln žep! (Tudi Jugosloveni imamo nekaj podobnega na bankovcih, namreč napis: "Bog čuva Srbiju".)

3

V tovarni poljedelskih strojev.

Pregledoval sem v spremstvu bistrega Američana večjo tovarno poljedelskih strojev. Hodili smo iz oddelka v oddelek. Mož je razlagal, pojasnjeval in seve hvalil. Sem ter tja sem kaj vprašal, sicer sem molčal; le prepogosto sem zmajal z glavo. Ko smo končali pregled, me spremljevalec premeri od nog do glave in samozavestno povpraša:

»Ali imate kaj takega v svoji domovini?«

»Ne,« mu odgovorim, »nimamo, zakaj po naših postavah bi bila taka tovarna skoraj nemogoča.«

Začuden pogled.

»Vi se šalite!«

»Prav nič, dragi moj inženjer. Vi veste, da sem večkrat z glavo zmajal. Kajti — ali mi dovolite neko vprašanje?«

»Prosim, prosim!«

»Koliko smrtnih ali velikih nezgod se zgodi v vašem obratu — denimo, na teden?«

Inženjer se zagleda v prstan na levi roki, z desno pa pokaže v smeri proti Chicagu.

»Ali veste, koliko ljudi se vsak dan ponesreči na ulicah Chicaga ali New Yorka?«

Nasmehnil sem se in dejal:

»Dobro se zavedate važnosti mojega vprašanja, zato ste res prav po ameriško odgovorili. Če se zgodi na cesti dnevno po 5 do 10 nezgod, med njimi več smrtnih, zakaj se ne bi zgodile v tovarni, kjer dela 10,000 in še več ljudi?! Vendar, stvar je drugačna. Ceste ste uredili res mojstrsko, da po možnosti preprečite nezgode. Čudež je, da v groznem velemetnem vrvenju ni več nesreč. Vsa čast ameriški cestni policiji, ki izvršuje svojo službo vestno in odlično. Ali kaj se je v Vaši tovarni storilo za varstvo delavcev? Poglejte si stroj: odkril oddelke ali v strojnici; kje je le ena varnostna naprava?!«

Inženjer se je poklonil, podal roko in — razšel sem se. Zanj, za Američana, so bile moje konstatacije »otročarija«. Kajti varnostne naprave so v socialne politike srednjeevropskih držav za ameriškega proizvajalca ovira svobodnega urejevanja udobnosti. »Delavec naj se varuje sam.« Če se zgodi nesreča, — usnja jih čaka vse polno: belih, črnih in rjavih.

Čikaške klavnice.

V čikaških klavnicah, ki so res nekaj velikega, v oddelku, kamor prihajajo polovice zaklanih in očiščenih komadov, seka na levi strani glave stroj, na desni pa človek — zamorski hrust. Ima ogromno dolgo sekiro, ki jo suče hitreje kot njegov sosed stroj. Po vsakem tretjem zamahu jo namoči; po 15. zamahu vzame drugo. Vprašal sem informatorja: zakaj še niso nadomestili

Mestili človeka na desnici z enakim strojem kot na levici. Odrezal se mi je na kratko: »Direkcija že ve, kaj dela.«

Mnogo sem razmišljal o tem strašnem črnem hrustu, kakor tudi o onem, ki vsake četrt minute zakolje z dobrim darcem izvežbane roke po stroju in podano žival. Stroj dvigne živega prašička, ga ob velikem kolesu osnaži ter odda človeku, ki z enim zamahom ubiti, kajti drugi zamah velja že drugemu itd. Menda je človek le boljši kot stroj in najbrž tudi cenejši. Črni orjak dela precizneje od stroja, ki ga je treba popravljati, če odreče; ako se ne da popraviti, se mora demonitirati in prepeljati v tovarno. Koliko neprijetnosti! Če pa se človeku kaj pripeti, od odreče pri delu — čakata zunaj njegova stroja s številnimi možje rezerve armade brezposelnih. In oni, ki ubijajo, so najbrž bolj uporabni za to delo kot doslej iznajdeni stroji!

Priganjaštvo in plače.

V veliki Swiftovi konzervni tovarni so delavke tako zaposlene, da tako rekoč ne utegnejo dihati, ker stroj dodaja in sprejema iz njih rok z neznansko naglico. Vsaka nepazljivost pa je usodna. Stroj priganja človeka, da napne do zadnjega svoje moči.

Evropski kapitalizem se loči od ameriškega bistveno v sledečem: V Evropi smatra kapitalist, da je zniževanje delavskih plač potrebno za prosperiteto njegovega podjetja. Načelo je: delavca malo plačati. V Ameriki pa plačujejo človeka še dokaj dobro, tako da si lahko privošči dokaj ugodno stanovanje in obilno hrano. Ali zato se izrabi in izčesa, kolikor je le mogoče, da se povzdigne produkcija na najvišjo stopnjo. Američan uporablja vsak tehnični napredek v svoj prid. Tudi vse človekoljubne naprave, ki mu prijajo!

S ponosom so mi v velikih podjetjih kazali tovarniške obednice in lastne bolnišnice. Res je tujec presenečen, ko ga pripeljejo v prostrane snažne prostore in kuhinje, kjer dobivajo tisoči delavcev prav dobro hrano za neznaten denar (od 10 do 100 centov ali več, po potrebi). Dobi se vse mogoče po izbiri in po okusu, mleko, kava, juha, vse vrste mesa, sočivja, graha itd. Dela se v tovarni od zjutraj do večera. Opoldan je pol ure za tako zvani *lunch*. Američani jedo obilno zjutraj in zvečer. Zjutraj jedo razen sadja in mlečnih jedi tudi ribe, kuhano in pečeno meso, jajčne jedi, kavo in čaj; zvečer prav tako: juho, več vrst mesa, sadje, sir itd. Opoldan je le nekaka malica (ne ravno kosilo), ki se ravna seve po potrebi. Najdaljša pavza za to malico je ura. Američani stanujejo v večini precej daleč od tovarn. Opoldan skoraj nihče ne gre domov. Skoči se v bližnjo obedovalnico in se na hitro roko použije kaj malega; tam je seveda vse že pripravljeno.

Nerodno je v bližini velikih tovarn. Mali podjetniki pač lahko preskrbe z »lenčom« nekaj stotin, toda več tisoč?! Zato praktični tovarnarji sami prevzamejo preskrbo »lenča«. Delavec pride ob pavzi, ki se potem določi ločeno za posamezne oddelke, v obedovalnico, se najé in si odpočije. Ni mu treba hiteti v obedovalnico in se ondi stiskati v gneči; ne utrudi se, ampak se celo odpočije. Kdo pa ima dobiček od tega? Tovarnar, ki potrebuje za svoje stroje dobro nahranjenih in po možnosti spočitih ljudi.

Ponesreče pri delu.

Bolnišnice zraven tovarn in v lastni tovarniški režiji so dobre zato, da ni točnega pregleda in prave statistike nesreč. Take številke bi menda počasi vzdramile sicer čudno amerikanizirano delavsko »zavest« in porodili bi se oni nazori, ki jih službena Amerika odločno odklanja kot »importirane«.

Sicer ameriška zvezna vlada zahteva od tovarn naznanilo vsake nesreče. V ta namen rabijo posebne naznanilne pole. Celo preveč natančne! Vendar se ameriški tovarnarji znajo i temu izogniti. Če se delavec lažje poškoduje, mu reče zdravnik: »V tovarno pa kljub temu pridite.« Poškodovanec (ki je npr. poškodovan na roki, nogi ali očesu) ugovarja: »Saj ne morem delati.« Zdravnik: »Saj tudi ne boste nič delali.« In res ne dela nič. Na svojo delavsko polo dobi potrdilo, da je bil na delu; sedi pa v kakem prostoru, kamor so mu prinesli časnike ali kako igro.

Ameriški tovarnar je previden mož; meni, da je njemu v korist, če statistika izkazuje kar najmanj nesreč. Ni prijatelj točne statistike!

Avtomobili in ceste.

Ameriške ceste so nalašč za avtomobile. Od New Yorka do Sheboygana (kjer sem bil najdlje proti zahodu) sem prevozil sigurno 3000 ameriških milj v vlaku in avtomobilu; povsod sem našel prvovrstne ceste, ki so na izbran način asfaltirane. Pri nas so avtomobili za pešca in za kmečke vasi prava nesreča, zakaj na naših cestah dvigne avto toliko prahu, da včasih – ko drve avtomobili drug za drugim – ne vidiš drugega kot ogromne oblake neznosnega prahu. V Ameriki nič tega. Na cestah tudi drve avtomobili, a ni ne prahu ne ropota; od daleč se ti zdi, kakor da bi črni hrošči hiteli neznano kam. Ceste so temeljnega značaja razvoja avtomobilizma. Ogromen napredek ameriške industrije je bil mogoče le ob uvidevnosti centralne uprave in pokrajinskih uprav, ki so po enotnem sistemu zgradile najboljše ceste.

New York in druga ameriška mesta.

Ameriška mesta so silno prostrorna. V New Yorku te zadivijo buildingi – nebotičniki s 40, 50, 60 ali še več nadstropji, ki molé v nebo. V teh velikanskih so samo uradi oziroma hoteli. Mnogo ljudi stanuje v New Yorku v večjih, vojašnicam podobnih hišah, pa tudi v majhnih hišah in predmestnih vilah. New York je prav za prav predmestje Evrope ali pa podoba bodoče Amerike, kakršna naj bi bila. Razprostira se na skali, zato se njegovo središče lahko razvija zgolj v višino. Problem okolice je za to mesto težak. Rešujejo ga s spretnostjo najbolj rafiniranih izumiteljev. Avtomobil v New Yorku že zdavnaj ni sredstvo, s katerim lahko prideš hitro naprej. V ta namen – če se človeku mudi v delavnico, v urad ali kamorkoli – je veliko boljša podzemna železnica, ki jo tako izpopolnjujejo in večajo, da moramo zares strmé občudovati.

Yorka prideš najceneje in najhitreje pod zemljo. Drugače je v Chicagu, Milwaukeeju, Clevelandu, Pittsburghu itd., kjer podzemnih železnic ni. Chicago se je razvil v prvovrstno mesto, ki je tako obsežno, da je od enega konca do drugega menda okrog 30 milj (1 milja = 1609 m). Tu je avtomobil kaj dobro občeval. V Chicagu človeka preseneti na stotisoče hišic – med njimi silno veliko lesenih in v prijetnem zelenju. Kajpak tudi tu so “buildingi”, vendar jih ne grade v velikem vnemu; bolj zaradi tega, ker hočejo imeti na kupu sredi mesta centralizirane javne urade. To velja tudi za tisto trgovino, ki smatra, da je za njo najboljše, če je sredi najbučnejšega vrvenja. Slednjič pride v poštev tudi zavist med ameriškimi velemesi; nobeno noče preveč zaostajati za New Yorkom.

4

Ameriška lahkovernost in sleparji.

Američani so praznoverni in lahkoverni. O praznoverju v hotelih glede številke 13 sem že pisal v potopisu »Moja pot čez veliko lužo«. O lahkovernosti pa čitamo vedno znova jako izrazite primere. Ljudje so n. pr. radi nasedali sleparjem, ki so prodajali stroje za »izdelovanje denarja«. Etbin Kristan je spisal svoje dni v Chicagu burko, ki je obravnavala to lahkovernost, kljub temu pa so se prav v tistem času pripetili razni neverjetni primeri tudi med našimi rojaki. Več takih »strojev« so si nabavili sicer »brihtni« Slovenci. Ko pa so spoznali prevaro, so šli ovadit zadevo — policiji.

Najpogosteje nasedejo ljudje prodajalcem zemljišč. Pride agent v hišo in ponuja srečke za loterijo. Zagotovo prepričuje, da je dobiček povsem siguren, zadaj je obsežno zemljišče, obsežno dobičkonosno delo ali lepša zemljišča za stavbišče. Ljudje kupijo srečke, deloma iz radovednosti, deloma pa tudi zato, da se odkrižajo nadležnega možaka. Čez teden dni pride v isto hišo drug agent in ves vesel sporoči »presrečno novico«, da je »srečka zadela« in »zemljišče postalo vaše«. »Srečna« stranka takoj pohiti pa svojo zemljo. Agent jo popelje iz mesta na velik travnik in pokaže nemogočo parcelo, tako, da od nje skoraj ni dohodka. Brž nato se pojavi drug mož, lastnik »lepših« parcel, ki je voljan zamenjati zemljiški dobitek za boljše in pripravnejše zemljišče, pa proti doplačilu, seveda. »Srečna« stranka gre na limanice. Sestavi se kupna oziroma zamenjalna pogodba, s katero se obveže plačevati toliko in toliko dolarjev na mesec. Stranka podpiše pogodbo, ne da bi jo razumela. Čez več mesecev se pokaže, da je bil »srečen« loterijski dobitnik osleparjen; začne prihajati plačilni pozivi za »vrtar«, za »vodovod« ali pa za »kanalizacijo« itd. Po navadi ostane opeharjenec samo ena rešitve; preseli se, da se iznebi terjalcev. Sleparji pa se smejejo in iščejo novih žrtev.

O takih sleparijah sem izvedel zelo čudne reči. Seveda se obrača glede tega na boljše, zakaj trpke izkušnje so ljudi izučile. Danes so že mnogo previdnejši, pa ne samo priseljenci, ampak tudi domači Američani, ki so bili in so deloma še zdaj najbolj praznoverni in lahkoverni. To velja tudi glede raznih verskih sekt, ki jih je v Ameriki veliko in ki prav tako živé od lahkovernosti. Vsak boljši pridigar najde skupino poslušalcev, ustanovi sekto in živí na račun »vernih«. V Ameriki biti duhoven te ali one vere ali verske sekte znači ves čas: business, »kšeft«. Zelo dober in lahak zaslužek!

Sportne igre.

Američani so še vedno jako dovzetni za pasje dirke. Občudujejo zlasti rokoborce, ki so vedno junaki dneva. O njih se vodijo strastne debate. N. pr. kdo bo zmagovalec: Dempsey ali njegov nasprotnik. Ob takih prilikah se sklepajo visoke stave. Rokoborca pa sta že milijonarja in snujeta nove načrte za še boljši »business«.

Gledališča.

Gledališča so obsežna, odri ogromni, scenerija razkošna. Ogledal sem si več predstav, ki so bile pripravljene prav imenitno, tako da je dobil vsak gost nekaj: vrstile so se dobre pevske in lepe godbene točke, malo varieteja, pa kinematografska predstava, malo veseloigre in pantomime itd. Človek zapusti gledališče po navadi zadovoljen; nasmejal se je, marsikaj ga je zanimalo, marsikaj presenetilo — v celoti pa mu za tak večer ni žal. Po ameriških pojmih je zadovoljno občinstvo poglavitna zahteva in gosta i podjetnika; slednji je vložil v podjetje ogromno denarja, ki se mora primerno množiti, samo da je dober »business«.

Javne knjižnice v ameriških mestih.

V Ameriki imajo tudi znamenite javne knjižnice, ki so imenitne že po vnanjošti: zgradba je po navadi monumentalna, notranjost sijajna. Kolikor sem mogel presoditi, imajo ameriške knjižnice obilno izbiro vsega, kar kdo želi. V Chicagu, Clevelandu in Milwaukeeju se vrsté na knjižnih policah tudi slovenske knjige. Po stavbnih mogočnostih se posebno odlikuje kongresna knjižnica v Washingtonu in javne knjižnice v New Yorku, Chicagu in Clevelandu.

Ameriška vseučilišča.

Ameriška vseučilišča so obilno dotirana. Podrobno sem si ogledal veliko čikaško vseučilišče, ki so ga obilno obdarovali razni milijonarji. To je kolonija zase. Ima ogromne stavbe za predavalnice, učilnice in dvorane za učila, velike jedilnice, kadilnice, sobe za razgovore, cerkve, ki rabi različnim veram, ne smeta igrišča v amfiteatralni podobi, združena z mogočnimi telovadnicami. Okoli vseučiliških stavb so večje ali manjše vile: tu so študentski klubi. Spodaj so druščini prostori, zgoraj pa spalnice. Na vseučilišču četrti, ki sem si jo ogledal v družbi zdravnika dr. Johna Zavratnika — naš rojak je preživel tukaj več let srečnega življenja — mi je na moč ugajala. V družbi odvetnika Riharda Zavratnika pa sem posvetil pravno fakulteto, ki je ločena od vseučilišča in velja kot učilišče zase. Tudi ta je prijetno urejena. Predavalnice so zgrajene v amfiteatralni obliki, tako da lahko prisostvuje predavanjem mnogo slušateljev. Tribuna za profesorje in asistente je lična in tako postavljena, da v tem obsežnem prostoru docela ustreza svojemu namenu. V pravniški knjižnici so tudi slovanski juridični spisi, med njimi npr. zakonik carja Dušana.

Spomeniki. — Zoološki vrtovi.

Spomenikov najdeš vsepovsod lepo število. Razen znanih ameriških velikanov, kakor so npr. kip Svobode v New Yorku, ki meri 220 čevljev, potem spomeniki Lincolna, Franklina in dr., se odlikujejo spomeniki Čehov Havlička in Jana Husa v Chicagu, Poljaka Kosciuszke v Chicagu in Clevelandu, škotskega pesnika Burnsa v Chicagu; Goetheja v Chicagu itd. Krasni so nadalje mavzoleji, med njimi posebno mavzolej generala Granta z značilnim napisom: »Dajte mi mir!«

Zanimivi so tudi zoološki vrtovi v ameriških mestih. Newyork ima v zelo obsežnem parku vse, kar je v živalskem svetu vredno, da človek vidi in pozna. Tudi Chicago, Cleveland in Detroit imajo lepe parke, kjer so botanične in zoološke vrtove, ki so za Evropejca v marsičem zanimivi. Prvovrstno urejen pa se mi zdi zoološki vrt v Milwaukeeju (država Wisconsin). Vse je razvrščeno in postavljeno tako razumljivo in vešče, da ni čuda, če je v njem vedno veliko občinstva, ki se želi podučiti ali pa se zabavati. Sploh mi je ostal Milwaukee v spominu kot eno najbolj prikupljivih ameriških mest. Leži ob lepem Michiganskem jezeru, ima velike tovarne, je prostrano, zdravo, res vrtno mesto s prekrasno okolico. Zoološki vrt pa slovi zlasti zaradi tako zvanega »opičjega otoka«. Sredi vrta je namreč umetni otok, na katerem se podi na stotine opic, ki nenehno uganjajo svoje »spase«. Obiskovalci imajo z njimi obilo zabave, saj so res najbolj podobne ljudem in se dajo rade opazovati. Zdi se, da imajo posebno veselje, če vidijo, da jih ljudje občudujejo.

Marsikoga utegne zanimati, da sem opazil v Ameriki tudi — vagonarje in sicer prav dolgo vrsto na progi Buffalo — Pittsburg. Ugledal sem jih nenadoma, ko sem bil še poln vtisov o veličastju niagarskih slapov. Vagonarji so me na mah spomnili domovine in tega, kako smo mi reševali pereče stanovanjvske vprašanje.

Zdelo se mi je čudno, da ima toliko podjetna Amerika vagonarje. Sodil sem, da se najbrž vrše v teh krajih taka dela, ki bodo v določenem času izvršena in ne kaže, da bi gradili hiše. Mogoče pa je tudi, da se ta vagonarska kolonija pomika za delom.

Drugače nisem nikjer opazil stanovanjskih krize. Narobe: stanovanja je povsod dovolj. Če bi se kje pojavilo pomanjkanje, je dosti ljudi, gradiva in denarja, v nekaj dneh je postavljeno udobno in lična hiša.

Trgovine in cene.

Prav poučno in zanimivo je trgovsko življenje v velikih, pa tudi v malih mestih. Trgovine so n. pr. v New Yorku tako urejene, da človek kar gleda in strmi. Aranžerji izložb so tenkočutni strokovnjaki, prodajalci uslužni, spretni in prav nič vsiljivi, voditelji managerji — mojstri! Kako je samo urejena veletrgovina Woolwortha, ki posebno slovi po svoji palači, dosedaj najvišjem nebotičniku na svetu. Ima številne prodajalne — koliko jih je, ne vem — ki prodajajo vse predmete le po 5 ct in po 10 ct. Tujci se pridružijo tudi veliki trgovski domi, ki so mnogo večji kot n. pr. Gerngross ali Stafa na Dunaju, Tittze v Berlinu in Muenchenu, Louvre v Parizu itd. Organizacija dela je izpeljana do skrajnosti.

Cene v Ameriki? Dejal bi, da so take kot pri nas, če ne še manjše. Ogledaval sem si npr. konfekcijo.

Obleke so po 15, 18, 20, 30, 40, 50 pa tudi po 80 do 100 dol., kakršna je že kakovost, model in izdelek. Dobiš pa za vsak denar. Zdi se mi, da nizka cena najbolj vleče. Ko se obleka malo obrabi, kupiš drugo. Američani so na splošno čedno oblečeni. — Slamnik "Gibrardi" stane od 90 centov do 3 dolarje, "Panama" od 3 do 7 dolarjev, klobuki od 1 dolarja, da, celo od 80 ct do 10 dolarjev. Čevlji prav tako — po kakovosti in po izdelku. Sicer pa se skoraj že od daleč pozna, ali je predmet izdelan po unijski tarifi ali pa je delo zakotnega neuniškega obrtnika.

Trgovin je silno veliko. Vse so lepe, raznovrstne, mikavne. Kam boš vstopil, kje kupil? Kje je boljše, kje ceneje? Domačini — tako so mi pravili — poznajo vse dobre vire, zakaj cene se prav pogosto razlikujejo po okrajih. Bogat okraj ima visoke cene, revne četrti (n. pr. poljska, italijanska, zamorska) imajo nizke cene. Konkurenca pa je neizmerna, vendar zato tudi reklama na višku. Mimo časopisne, ki je s svojo ogromno iznajdljivostjo izrabila skoraj že vse možnosti, je pravo čudo ulična reklama z elektriko. Prve dni tujcu, ki pride v New York, Chicago, Cleveland, Pittsburgh ali Detroit ni treba drugega kakor da se izprehaja zvečer po ulicah. Tu predvaja električna reklama predstave, ki bi jih zaman iskal v prvovrstnih zabaviščih. N. pr.: Nenadoma se pokaže ura, ki visi v zraku in kaže mimogredečem čas na minute in sekunde natančno. Tedaj pa ura izgine, da se zopet nekje pojavi; kje, tega ne veš. A glej: v zraku se je pokazal ročaj, za njim lonček, nad njim roka, ki naliva kavo; vidiš, kako teče, kako padajo kaplje še ena, pa še ena — nato pa se pojavi v zraku živa podoba dečka, ki kavo izpije. Vse to delajo električne znake. Potem pa napisi! In figure! Kažejo se cele slike in dejanja iz dram.

5

Električna reklama.

Električna reklama se je razvila v eno najvažnejših industrij. Na najznamenitejši newyorški cesti Broadway je danes menda 1.250.000 električnih žarnic samo v reklamne namene. Ko zvečer zažare, dajejo sij 25 milijonov sveč. A za reklamo se ne uporabljajo samo ulice, ceste in trgi, ampak tudi restavrani, brivnice, razne modne delavnice in seve gledališča, predram pa slednja manj kot sem se nadejal. Ena sama velika reklama porabi toliko elektrike kot mesto z 10.000 prebivalci za svojo razsvetljavo. Reklamni oglasi na hišah prinašajo često hujše posestnikom večje dohodke nego vsi najemniki. Samo montiranje reklame, ki vsebuje del majhnih električnih žic in avtomatična izpreminjala za različno izžarevanje, stane okrog 20,000 dolarjev. Zato pa lahko trdimo, da električna reklama v New Yorku na Broadwayu ali pa v centru Chicaga in Pittsburgha izpreminja dotični mestni del v pravljičen svet. To bomo lahko razumeli, če pomislimo, da obstoji v tistem okraju New Yorka, kjer je Broadway, okrog 22.000 električnih reklam.

Stroški za velike električne reklame so tako visoki, da se izdelujejo načrti zanje izredno natančno. Vsak večer, preden začne električna reklama, se vse žarnice pregledajo. V bližini so cela skladišča žarnic. Saj si čitatelj lahko sam predstavlja, koliko žarnic se porabi za reklamo, ki ima 20.000 luči! Razsvetljava se začne eno uro po sončnem zahodu in se konča ob eni uri ponoči.

Ta način reklame je iznašel pred sto leti Anglež Samuel Harris. V Ameriki so jo prej prvi uporabljali cirkusi. Med vodilnimi možmi, ki so razvili električno reklamo do viška, slovi tudi Thomas Cusack, ki o njem pravijo, da je bil rojen Hrvat.

Drugi načini reklame.

Reklama se seve izvršuje tudi na razne druge načine. Verske sekte in politične stranke uganjajo reklamo na ulicah, cestah in trgih. Pripelje se n.pr. avto, ki se nenadoma ustavi, mož v njem vstane in jame pridigati. Ljudje se ustavijo in poslušajo. Dober govornik si kmalu pridobi poslušalce. Posebno pridni in iznajdljivi so v reklami razni verski sektarji. Na njihovih cerkvah je vse polno reklam, ki vabijo v cerkev n.pr. s takimi-le napisi: »Tu je hram, kjer si lahko odpočiješ.« — »Prostor za utrujenega moža, da se vsečude, razmišlja in če hoče — moli.«

Tehnično je vse tako dovršeno, da se izprva čudiš. Stopiš n.pr. v hotelski foyer in opaziš na zidu pero, ki samo piše. Pogledaš in vidiš moderno čudo: iz 20. nadstropja piše mož lastnoročno svoja sporočila doli v pritličje.

Zares: Amerika je dežela neomejenih možnosti!

Ko sem vstopil na ameriška tla, so me posetili ameriški novinarji in mi stavili razna vprašanja. Zlasti v Chicagu, kjer so se zelo zanimali za razne probleme stare Evrope. O Jugoslaviji vedo le malo. Nekateri so zamenjali Beograd z Bagdadom. Vsi so pa vedeli, da so Albanci zavezniki Benita Mussolinija, in to temu se ne smemo preveč čuditi.

Ameriško časopisje.

Ameriško dnevno časopisje je predvsem trgovsko podjetje, ki »nosi«. Dnevniki so zelo poceni, obsežni pa tako, da jih človek sploh ne more prebrati. Najprej papirja vzamejo insertat, nato dnevne novice, zadnji članki (tudi od prvovrstnih osebnosti). Za prilogo imajo slike v barvah, karikature, smešne epizode, skratka: ameriški humor, ki ga Evropejci bolj s težavo razumejo.

»Chicago Tribune« se n.pr. urejuje, tiska in razpošilja v nebotničku, ki je hkrati to, kar v Parizu Eiffelov stolp: najvišje obzorje ogromno mesto. Vsak dan se uporabi za ta list vlak papirja. Tiska se v nad 700.000 izvodih dnevno na 80–120 straneh. Včasih se lista kar ustrašiš, toliko ga je.

Časnikarji treskajo mogočen in dobičkonosen posel. Obstajajo pa tudi strankarsko-politični listi, ki so neodvisni in po obsegu in po nakladi. Niso »business«.

Slovensko časopisje v Ameriki.

Slovensko-ameriško časopisje je precej razvito. Posedel sem uredništva dnevnika »Prosveta« in tednika »Proletarec« v Chicagu, tednika »Vestnik« v Milwaukeeu, dnevnikov »Enakopravnost« v Clevelandu in »Glasa Naroda« v New Yorku. Tudi ti listi so se bavili z mojim posetom Amerike in napisali precej notic in člankov o mojem bivanju ter o shodih in predavanjih po slovenskih naselbinah.

Najstarejši slovenski ameriški list je »Amerikanski Slovenec«, ki pa je prišel l. 1913 v last Nemca Winklerja. Le-ta ga je čez dve leti prodal družbi »Editnost« v Chicagu. Ni bil »business«, kakor je moč misliti. Zdaj izhaja petkrat na teden in ga urejajo Franco-čikani. Najbolj razširjen in priljubljen pa je dnevnik »Prosveta«, ki izhaja dnevno od l. 1916. Povprečna dnevna naklada je 8000 izvodov. Srednjo (obligatno) številko dobe vsi člani Slovenske narodne podporne jednotke in se tiska v več kot 40 tisoč izvodih. Že od početka ga urejuje Josip Zavrtnik, v uredništvu so še Ivan Molek, Andrej Kobal in Alojz Beniger. »Prosveta« ima v Jugoslaviji stalnega dopisnika. Sicer je last in glasilo največje slovenske podporne jednote (S. N. P. J.).

»Glas Naroda« je nestrankarski list, ki ga izdaja banka Frank Sakser. Glavni urednik je Idrijčan Ivan Tereček, upravo vodi L. Benedik, doma od sv. Jošta.

»Enakopravnost« je clevelandski dnevnik. Urejuje ga Vatro Grill, zelo inteligenten advokat, ki ga skoraj sam piše. Izdaja pa list poseben konzorcij.

6

Ameriški Slovenci imajo tedaj tri dnevnike in en list, ki izhaja petkrat na teden. Naprednjak je samo »Prosveta« in »Enakopravnost«, ki sta svobodomiselni glasili, precej protiklerikalni in imata glavni kader naročnikov v jednotah: prva v že omenjeni S. N. P. J., druga pa v »Slovenski svobodomiselni podporni zvezi«, čije organ je.

Tedniki so: »Proletarec«, glasilo »Jugoslov. socialistične zveze«. Izhaja na 16 straneh v obliki revije. Urejuje ga Frank Zajc, ki je resen in spreten časnikar. »Delavec« je majhen listič na 4 straneh in velja kot glasilo komunistov. Izhaja šele leto dni. »Glasilo K. S. K. Jednote« izhaja 13. leto. Tiska se v Clevelandu za člane Kranjsko-slovenske katoliške Jednote v Jolietu. »Nova doba« je glasilo Jugoslovanske katoliške Jednote. Urejuje jo Anton J. Terbovc in se tiska v Clevelandu. »Vestnik« v Milwaukeeu urejuje Frank Novak, rojak iz Mozirja in je glasilo podporne Jednote »Sloga«. »Naš dom« izdaja neverski konzorcij, ki mu načeluje in ga financira Hrvat dr. J. Pleše. »Glas Slovencev prekmurskih« izhaja v Pittsburghu, je glasilo ameriških Prekmurcev. »Ameriška Domovina« izhaja trikrat na teden v Clevelandu; lastnika sta Lojze Pirc in James Debevec.

»Mesečnik: »Čas« v Clevelandu, ki ga urejuje Fr. Kerže »Ave Maria«, ki ga izdajajo frančiškani na »Brezjah« (Lemont, Ill.) blizu Chicaga. »Mladinski list«, glasilo mladinskih oddelkov S. N. P. J. v Chicagu. Sedanji urednik je Andrew Kobal, cerkljanski rojak. Do l. 1929 ga je urejeval belokranjski rojak Jacob Zupančič. List več pridiga versko izobrazbo mladim v Ameriki.

Mladinsko vprašanje.

Slovenska narodna podporna jednota v Chicagu je spoznala, da je za Slovence v Ameriki mladinsko vprašanje skoraj najvažnejše. Ulica, šola, tovarniška delavnica mladino amerikanizirajo. Iz mladih Slovencev dorajajo angleški Američani. Starši ne utegnejo paralizirati teh vplivov in ohraniti v mladini vsaj toliko slovenskega duha, kolikor je v danih razmerah sploh mogoče. Pa tudi sami so preveč pod vplivom istih okoliščin. Kaj naj jih ohrani maternemu jeziku? Edinole čitanje slovenskih knjig in časnikov. Zato se je tedaj osnoval »Mladinski list«, ki je pol na pol slovenski, v drugi polovici pa angleški pod imenom »Juvenile«. V angleškem delu se opisujejo slovenski kraji in druge zanimivosti. Tu se objavljajo prevodi slovenskih pesmi in povesti ter pouk v slovenščini. Želeli je le, da bi se ta našim rojakom onstran Atlantika precej ocenjan koristen list dovolj razširil, postal vsaj štirinajstdnevnik in prinašal kar najboljše gradivo.

Razen klerikalnih listov »Ameriškega Slovenca« in »Ave Marije« ter dr. Plešetovega »Našega Doma«, ki se tiskajo v neuniških tiskarnah, se vsi ostali časniki tiskajo v unijskih tiskarnah. Lastne tiskarne imajo le »Glas Naroda«, »Enakopravnost«, »Ameriška Domovina«, »Amerikanski Slovenec« ter SNPJ. — Torej imajo naši rojaki v Ameriki 5 tiskarn. Seveda so komaj podjetja, ki delajo zgolj za lastno potrebo.

Vsebinsko je med dnevniki najboljša »Prosveta«. Ima največji uredniški štab in je sploh gmotno najbolje podprta. Uredniki »Prosvete« imajo plače po 50, 48, 42 in 30 dolarjev na teden, t. j. mesečno približno od 8960 – 11,200 Din. Uprava je prvovrstna. Vodi jo vipavski rojak Filip Godina, mož izrednih upravniških sposobnosti, ki je hkrati tudi tiskarniški vodja. Kajpak, noben slovenski dnevnik se ne more meriti z dnevniki čeških ali nemških Američanov, kamoli še s samimi ameriškimi dnevniki. Vendar se mi zdi, da se slovenski listi v Ameriki stalno izboljšujejo. Napaka je, da jih je preveč. Ko bi se sorodni sporazumeli med seboj in združili, bi izhajalo manj listov, vendar pa bi bili lahko mnogo boljši in bi bralcem več nudili. Po mojem prepričanju je problem ameriških slovenskih listov tudi naš jugoslovenski problem, ki ga bo treba resno vzeti v roke in pomagati našim rojakom onstran morja.

Ko sem si ogledal naše redakcije in tiskarne ter videl požrtvovalnost naših delavskih urednikov in te male peščice intelektualcev (n. pr. Vatro Grill), presojam drugače kot poprej ameriške slovenske liste in jih jemljem s precejšnjim spoštovanjem v roke. Pionirji so Jugoslavijo jih skoraj da niti ne poznajo. Dobro bi bilo, če bi se organizacija slovenskih mornarjev spomnila svojih tovarišev onstran morja in pionirjev slovenskega tiska v naših ameriških kolonijah, navezala z njimi stike in jim po možnosti pomagala.

V Detroitu.

Henry Ford je znan po širokem svetu kot eden najbogatejših tovarnarjev v Ameriki. Njegovo kraljestvo je v Detroitu, največjem mestu države Michigan. Detroit je ustanovil Antoine Laumat de la Monte Cadillac l. 1701, ker mu je kraj ugajal zaradi trgovine s kožuhovino. K jezeru Erie so namreč prav radi zahajali Indijanci in prinašali kože na prodaj. Pripeljali se tja sto ljudi, ki so si naredili kolibe. Polagoma je nastala naselbina, ki jo je l. 1780 osvojil angleški polkovnik Rogers. V revolucijski vojni je imel Detroit precejšnjo vlogo. V posest ameriške unije je prišel leta 1796. Mesto je le še bujno razvijati. Prav posebno pa je pospešil njegov razvoj sloveči Henry Ford, ki je ustanovil v Detroitu svojo veliko tovarno in industrijo. Njegov izum je res spodbudil razvoj industrije, da plačuje delavcem v svojih tovarnah za težko delo delavnik pet dolarjev. Takrat — niti 15 let še ni minilo, je število mesto okoli 400,000 prebivalcev; danes šteje že približno milijon.

Henry Ford je tedaj prav mogočno posegel s svojo ustvarjajočo roko v usodo tega mesta. Fordova tovarna na avtomobilov je menda največja na svetu, a še večja od nje je tovarna družbe Ford (oče in sin), ki izdeluje poljedelske stroje, zlasti traktorje. Ta tovarna je mesto zase, ki se imenuje Fordson.

Henry Ford.

O Henryju Fordu sem bil že veliko čital in slišal. Njegovo knjigo »Moje življenje in delo«, o kateri trdi Robert Blatsch - Ford, da je najvažnejša knjiga, »iz katere bi morali politiki izpit vsi poslanci in senatorji, vsi delodajalci, vsi člani strokovnih organizacij, industrijalci, trgovci in vsi strankarski sploh« in »kar bi morali bi dvakrat na dan brati v cerkvah, šolah, v političnih klubih in na borzah« — sem seveda še ne prebral, prav tako tudi razne kritike in polemike o njegovem delovanju. Mož je res zanimiv. Znana je njegova izreka: »Prepovedano je reči 'nemogoče', zakaj kdor se je res izučil svojega rokodelstva, ve, da je vse mogoče izučiti, zato gre hrabro naprej in poskusi in zopet vidi. In tako bere nehanja gledati pred se...« 

Promatra, dela nove poizkuse in si ustvarja tisto nastrojenje, v katerem je "vse mogoče".

Ford je sovražnik tako zvanih organizatorskih genijev. Tudi naslovov ne mara. Sam pravi: »Pravemu šefu ni treba posebnega naslova. Naslovi so zlo, zakaj mnogi ljudje, ki si pridobe moč in oblast, bi bili prav dobri voditelji, če jim ne bi dali naslova, ki jih napihne in izpremeni v napačne šefe. Kmalu so izgubljeni, ker se jamejo smatrati za previsoke gospodarje...«

Pri Fordu ne sprejemajo na delo ljudi z izpričevali. Nobenega ne vprašajo: Kaj si počel in kaj delal in kaj bil... Nihče ne vpraša: Ali si dobro vršil visoko šolo učenosti, univerzo, oziroma, nisi-li morda prišel iz ječe, kjer si dovršval študije svojega življenja? Ford trdi, da ni še nikdar naletel na človeka, ki bi bil popolnoma pokvarjen.

Obisk v Fordovih tovarnah.

Henryja Forda in njegove tovarne videti iz bližine in se zamisliti nad doživetjem — to je bila moja velika želja... Da bi bil bolj pripravljen na Fordov način obratovanja in postopanja, sem si ogledal poprej še nekatere druge večje tovarne avtomobilov in traktorjev. Zlasti traktorji so me zanimali, ker so najboljša pogonska sila skoraj pri vsakem delu. In Fordova tovarna izdela več kot milijon traktorjev na leto.

V Detroitu nisem bil razočaran. Videl sem več, kakor sem se nadejal. Ob dobri konjunkturi zaposlujejo Fordove tovarne nad 100,000 delavcev. Hodili smo po tovarnah, se vozili na dvigalih iz nadstropja v nadstropje. Prevzela me je želja, da bi se za mesec, dva ali več uvrstil v tisto ogromno verigo naglih teles in poizkusil vse faze človeka, ki ga je vklenil inteligenten kapitalist ter mu odmeril tik-tak njegovega življenja. Spomnil sem se Fordovih gesel, ki jih omenjuje v omenjeni knjigi, da sta namreč dva bedaka na svetu: milijonar, ki kopiči bogastvo na bogastvo in misli, da dobiva čedalje večjo moč, in revolucionarec, ki meni, da bo ozdravil bolno človeško družbo, če bo odvzel bogastvo in ga razdelil med druge. Nihče, niti Ford prav, spoznal sem le, da je Ford izrekel v teh geslih krilate fraze, ki pa jih je treba analizirati vedno le s subjektivnega stališča. Človek, ki ima vsega dovolj, sodi drugače od onega, ki mu vsega manjka in mora dolge ure garati, da si pridobi najnujnejše za življenje.

Fordove tovarne res zaslužijo, da se človek ustavi in si jih ogleda. Organizacija dela, taktika vodstva, razdelitev oddelkov, ogromen obseg, nenavaden način proizvajanja, posebna razsvetljava... vse to prevzame gledalca, ki opazuje, a ne vidi tega, kar si želi. Za take tovarne mora imeti človek izvežbano oko.

V razgovoru z vodilnimi možmi sem čutil trdno voljo mistra Forda, čigar ime izgovarjajo vsi z velikim spoštovanjem, da nadaljuje svoje nenavadno produkcijsko delo, sloneče na strojni mehanizaciji in kar največji uporabi strojev.

Iz Detroita, v katerem sem se najtežje orientiral, ker me je nekako najbolj zbegalo, smo jo mahnili še do Kanade, kjer so alkoholne pijače tako rekoč državni monopol, k Niagarskim slapovom. Od najmogočnejših in najbolj grozovitih tovarn smo krenili v divjo prirodo; od grozeče mogočne volje človekove k strmi veličastni prirodni sili, ki je dotlej še nismo občudovali.

7

Niagarski slapovi.

Niagara je reka, ki veže erijsko in ontarijsko jezero in meji na angleško Kanado in državo New York. Na nekaterih mestih je široka 1200 m, na drugih okrog 600. Slapova sta dva. Gledalca ne začudi višina slapov, saj nista prav posebno visoka. Vzhodni, ki je ameriški, je širok menda 326 m, visok pa nekaj čez 50 m; zapadni — kanadski (Horseschoefall) pa je širok 570 m, visok pa tudi približno 50 m. Nekaj strašotnega pa je neznanska količina vode. Pravijo, da je pade v slapovih 100 milijonov ton na uro. Seveda je pogled v slapove, koder se dvigajo oblaki pen, pare in kapljic v strašnem kalejdoskopu, grozen in veličasten.

Pod slapove se zdaj ne sme hoditi, čeprav so naredili mostič in predih, pa so ga zaradi tega, ker so se v poslednjem času pripetile nesreče: več opazovalcev je divje, mogočne vode od slapov smrtnó zadela. Američani so, kajpak, tudi že vse pravure. Pričelo se je n. pr. to-le: mladi Američani se je vsedel v sod, ki so ga dobro zabili in se spustil po najvišjih slapovih v strašne valove. Ko so sod ulovili, je bil še živ. Drugi so poizkusili priti preko slapov z ladjami in ladjicami, s čolni in brodovi. Kronika niagarskih slapov zaznamuje tudi številne samomore.

Prodajajo se razglednice s slikami Indijancev izza časov, ko so bili v teh krajih svobodni gospodarji. Narisani so, kako se spuščajo s svojimi čolniči po slapovih. Ponosni sinovi prerij se udajajo z vsem dostojanstvom grozotnim valovom, ki jih nosijo kakor vihlar drobne bilke... Kaj čuda, da vročekrvna, k pustolovščinam nagnjena mladina posnema te izmišljene, vabljive smelosti.

Niagarski slapovi pa se že izkoriščajo v človekov prid. Ondi stoje velike elektrarne, ki proizvajajo ni vem koliko sto tisoč konjskih sil. Ne vem, kam vse je napeljana niagarska elektrika in kje vse gore njene luči. Človek si vse podjarmlja. Kmalu ne bo ničesar več, kar bi moglo kljubovati človekovi volji.

Mogočna slika prirodne sile in lepote.

Ko sem strmel v to grozno in strahotno vodovje, v gigantsko silo, v besnečega velikana, se mi je zdelo, da je vse nekam preveliko in vsega preveč; treba je mnogo dni, preden sprejmeš vso to veličastno grozo v svojo notranjost.

Kje si, slap Savice, ki nekako pomiriš popotnikovo dušo in razveseliš človeka? Ali pa ti, slap Peričnik! Vesela je duša in radostno je srce, ko te vidi. Tudi sloveči "Truemelbachfaelle" v Švici so lahko vzprejemljivi; čeprav čudoviti in zanimivi, vplivajo na gledalca prijetno in blažilno. Niagarski slapovi pa te obteže, navdajo te s težkimi mislimi in še dolgo se vračaš k njim.

Niagara z ogromnimi slapovi — če tebe ne bi bilo, ali bi bila slika Amerike popolna?

Naši ameriški kolonisti.

Kako pa naši rojaki — izseljenci? Obiskal sem jih v njihovih naselbinah. Mnoge sem posgtil na domu, obiskal njih društva, govoril na shodih, predaval v narodnih, delavskih in društvenih domovih.

Bil sem jih vesel. Zapustil so staro domovino kot sinovi naših srednje premožnih kmetov, kot hčere kmetijskih domačij, kot bajtarski in delavski otroci. Odšli so po večeni prav mladi, mnogi še pred vojaško dobo. Vso svojo izobrazbo so si pridobili z neznatnimi izjemami na ljudskih šolah, ki so jim dale to, kar so jim pač mogle dati. Oblikovala jih je šele tujina. Hude čase so morali prebiti izprva. Mnogi so mi pripovedovali: "Veste, če bi bil mogel prvo leto kjerkoli dobiti nekaj denarja, bi se bil takoj vrnil domov, tako hudo je bilo." Pravili pa so tudi: "Peš bi bili odšli takrat domov, če med Ameriko in Evropo ne bi bil Atlantski ocean." Seveda so premagali vse težave — ti lažje, oni težje —, se prilagodili novim razmeram in novemu življenju. Mnogi pa so ostali stari Janezi...

Slovenske naselbine.

Vendar pa sem bil lahko vesel večine naših ljudi. V njihovih hišah sem videl tisto blagostanje, ki je eden izmed pogojev za srečo. Njih hiše so lepe in se ponašajo s praktično urejenimi prostori za bivanje; skoraj povsod imajo kopalnice, okoli hiše pa je nekaj zemlje, kjer bohotno rastejo nageljni, gavtrože in rožmarini. Skoraj vedno sem po vnanjosti uganil, kje stanuje Slovenec. Včasih si spoznal slovenska bivališča — tako so mi pripovedovali — po harmoniki in po veseli družbi ob polnih bokalih. Zares mi je bilo prijetno pri srcu, ko sem videl, da se naši rojaki odlikujejo po snagi in ličnosti svojih hiš.

Srečavanje z znanci.

Predstavil se mi je neki mož, gentleman po videzu.

»Ali me poznate, gospod Kristan?«

Gledam ga, pomatram. Imam sicer dober spomin, ali tu se nisem mogel spomniti.

»Pastir sem bil pri »Tincu«. Skupaj sva pasla krave. Iz Polhovega gradca sem doma.«

Spoznal sem ga in vesel sem bil, ko sem primerjal tega gentlemana z onim le pastirjem, ki sem ga bil pred dolgimi 40 leti menda uvajal v prve začetke čitanja in pisanja.

Zopet drugi: »Ali se me spomnite? Bil sem mizar pri P. Na shode sem hodil ...«

Pa tretji in četrti in tako dalje.

Stopila je starejša gospa. Ko sem jo spoznal in ji povedal dekliško ime, ki je pred tridesetimi leti zapustila našo vas, so ji stopile solze v oči. Ima že štiri omožene hčere, ki so vse hišne posestnice. Sama poseduje še tri hišice, ki ji prinašajo okrog 200 dolarjev mesečne najemnine...

Našel sem prav veliko nekdanjih znancev in prijateljev. Večini se ne godi slabo, zakaj standard je že ameriški; dobro! Po večini jim gre tako, da na popotovanjih posedajo na žametnih sedežih...

Koliko je Slovencev v Zedinjenih državah.

Po ameriškem službenem štetju je bilo l. 1920 v Zedinjenih državah: Slovencev 102,744, Hrvatov 83,063, Dalmatincev 2,112, Srbov 36,471 in Črnogorcev 4,198. Naš rojak Ivan Mladineo, ki je direktor jugoslovenskega odseka znanega društva "Foreign Language Information Service" v New Yorku, pa trdi v svoji študiji, ki jo je izdal l. 1925 kot s strojem spisan rokopis, da je v Zedinjenih državah 170,000 Hrvatov, 122,000 Slovencev in 48,000 Srbov, skupaj 340,000 Jugoslovanov.

Prekmurski separatizem.

V Ameriki je mnogo prekmurskih Slovencev, ki jih ameriška statistika najbrže ne pozna. Izdajajo tednik »Amerikanszki Szloveneczov Glasz«, ki izhaja vsak petek v Bethlehemu, Pa., Pittsburghu, Pa., Bridgeportu in Connu že sedmo leto. Pravijo, da je ta »Glasz« »naj vekše in najbolje razsurjene vendzske novice v Zdruszeni drzslaj, steri vszraki redi vu Ameriki zszivonesi vendov szlisznoszti szluszi«. Uredniki in izdajatelji morajo biti zagriženi madžarofili. V zadnjem času se je nekaj mladcev potuhnilo, ker jim je Jugoslavija pred nos soviništicne tendence zapahnila, a zaradi neverjetnih in smotrneje odpuščajo slovenski tisnik. Kot izdajatelj je označen: »Alex Kardos, reditel«.

Prekmurski Slovenci imajo tudi lastno podporno društvo, ki se imenuje »Rakoczi Vogrszko Betetzne Pomagajoutcze Drustvo«. Največ jih biva v Pennsylvaniji, v Pittsburghu in okolici, v Bethlehemu in v Connu, v Bridgeportu in Newyorku: v slednjem imajo »Szpejvoszno drustvo Domovina«.

Zanimivo je, da se zgoraj omenjeni prekmurskoslovenski list ne omenja nikjer med slovenskimi časniki. V Ameriškem družinskem koledarju za l. 1927 je izšel zelo izčrpen članek o jugoslovanskem časopisju v Ameriki, toda tednika prekmurskih Slovencev članikar ni poznal in ga ne beleži. Tudi v statistiki Jednot ni nikjer omenjeno podporno društvo prekmurskih Slovencev. Tudi v lepi Zavrtnikov knjigi »Ameriški Slovenci« nisem zasledil »Prekmurskih Szloveneczov« in njihovih tednikov. Zdi se mi, da se bodo morali vidno in bodeče bolj zanimati za naše rojake in jih pridobiti za slovenstvo, kamor spadajo po rodu in jeziku.

Podporne jednote.

Obiskal sem razne organizacije naših rojakov in sicer podporne, zadružno-konzume, zadružno-denarne, bančne in politične. Med podporami je največja Slovenska narodna podporna jednota v Chicagu, ki združuje nad 500 društev v Zedinjenih državah in Kanadi. Njen poglavitni namen je skrb za slovenske naseljence in njih otroke z zavarovanji za slučaj bolezni, nezgode in smrti. V Ameriki ni ne državnega ne zveznega bolniškega zavarovanja. Vsak mora skrbeti zase, če ga obišče bolezen ali nesreča. Imajo sicer nekaj odškodninske zakone, vendar pa niso niti zdalec zadostni. Jednota skrbi tudi za duševno povzdigo svojih članov: s shodi in predavanji, raznimi publikacijami, z dnevnikom »Prosveto« in z mesečnikom »Mladinski list«. SNPJ. v Chicagu ima premoženja skoraj 3 milijone dolarjev (približno 170 milijonov Din), ki je naloženo v nepremičninah in dobrih papirjih. Ima svojo tiskarno in velik društveni dom za urade in zborovanja.

Mimo te največje podporne jednote so velike še Kranjsko-slov. katol. jednota v Jolietu, potem Jugoslov. katoliška jednota v Ely (Minnesota) in Slovenska svobodomiselna podporna zveza v Chicagu, čije glasilo je v prejšnjih člankih omenjeni dnevnik »Enakopravnost« v Clevelandu. Obstojijo pa še vse polno manjših lokalnih podpornih organizacij, ki služijo različnim namenom. Želeti bi bilo v tem pogledu več centralizacije.

V Clevelandu sem bil obiskal Slovensko delavsko zadružno zvezo, ki ima 4 prodajalne, v Waukeganu, v Canonsburgu in Conemaughu tudi krajevne konzumske zadruge, ki so sad večletnega dela naših rojakov.

V Clevelandu je največ Slovencev. Tu imajo Narodni dom na Ulici St. Clair, medtem ko sta v Collinwoodu dva, ločena po politični barvi. Tu imajo tudi lepo prospevujoče Hranilno in posojilno društvo in — banko, ki se imenuje North American State bank. Predseduje ji zdravnik dr. Seliškar. Hranilna in posojilna društva so tudi že skoraj v vseh naselbinah. In kolikor sem spoznal njih poslovanje, jih moram pohvaliti.

Amerikanizacija.

Pisal sem že o amerikanizaciji mladine. Takoj sem opazil, da otroci naših izseljencev neradi govore slovenski. Na slovenski nagovor odgovorijo po angleško. Naše organizacije, zlasti pa SNPJ, se trudijo, da bi preprečile proces potujčevanja. A tudi tu so mnenja deljena in se vrše o tem vprašanju hude debate. Nekateri mladi, amerikanizirani sinovi slovenskih staršev (n. pr. odvetnik Rihard Zavertnik) propagirajo izključno rabo angleškega jezika z geslom: »Proč s sentimentalnostjo glede slovenščine!« Starejši zelo nasprotujejo tem nazorom.

Jugoslavija je nasproti izseljencem in vsem njihovim vprašanjem zgolj »službena«. Ima poslanistvo v Washingtonu in 4 konzulate: v New Yorku in Chicagu, v Kaliforniji in Montrealu. Kaj pak, med osebjem ni niti enega Slovenca. Edino v New Yorku je za pisarico Ljubljančanka G., ki je tu že na pol reducirana. Izseljenski komisarji vodijo Slovence, so imeli omejen kredit in mu je delovanje skoraj onemogočeno. Bil pa je tudi že reduciran.

8

Jugoslovanska diplomska zastopstva

Jugoslavija je prevzela kot dedščino male Srbije njen diplomatski in konzularni zbor, ki se je instaliral v časih, ko so imeli še srednjeveške nazore o nalogi poslanikov in konzulov v tujih državah. "Repre- zentacija" je bila prva in poglavitna zahteva. Poslaniška mesta so se zasedala po političnih vidikih ali v smislu protekcije, kakor so bila v Avstro-Ogrski privilegij aristokracije. Takim ljudem ni bilo mar za socialna vprašanja izseljencev ali za trgovinske in industrijske interese; take zadeve so jim bile po večini španska vas. Današnja doba pa zahteva vse kaj drugega. Kakšna bodi nova diplomacija, so pokazale nekatere manjše države, n. pr. Češkoslovaška. Mi smo žal na tistem mestu, kjer smo bili pred tridesetimi leti, ko se je slepo kopiralo brezdelje diplomatov velikih držav. V Zedinjenih državah smatrajo naši izseljenci (tako slovenski kakor hrvatski ter srbski iz Vojvodine) naše konzulate za — srbske. Vse je v cirilici. Kje pa so se slovenski ljudje pred 10—20 leti učili cirilice?! Pa še tisti birokratizem, o katerem smo že govorili. Treba bo temeljito izpremeniti nazore o službi in nalogah naših zastopnikov v širokem svetu, če hočemo, da so boljše i v domovini i med našimi kolonisti v tujini. Amerika pa je v tem pogledu še poglavje zase.

Racionalizacija trgovine

Od marca 1. 1922 deluje v Ameriki zavod "Merchants Service Bureau", ki se peča z najrazličnejšimi vprašanji trgovine.

Kot temelj dobičkanosnega dela se označuje izšolanje spretnih in sposobnih prodajalcev. Zares se je zadnja leta prodavanje v trgovskih lokalih dokaj poenostavilo, ker se je silno razmnožilo število onih predmetov, ki se prodajajo v zavitkih, steklenicah, dozah — skratka: povsem adjustirani. Vendar se sma- tra, da je poglavitna teža trgovine v pravilnem proda- janju. Poznavanje blaga je Američanom podrejene važnosti.

Merchants Service Institut pošilja posebne potovalne učitelje, ki seznanjajo trgovce z najnovejšimi metodami in z novimi izkušnjami. Sestavili so statistiko, ki je dognala, kako porabi prodajalec svoj delavnik. Tole pravi:

10% gre za nepotrebno govorjenje, 30% za hojo, 15% za lenuharenje, 15% za delo v skladiščih, 15% za urejevanje in pospravljanje, 15% za prodajanje.

Pravo udejstvovanje prodajalca zavzema šele sedmi del njegovega delavnika. Prodajalec tedaj porabi toliko časa za prodajanje kakor za lenuharenje.

Tudi so statistično ugotovili, kaj in v kolikih odstotkih je krivo, da se trgovini odtujijo odjemalci. Dognali so, da je poglavitni vzrok v trgovini zaposleno osobje in sicer:

Zaradi malomarnosti 23.5%, zaradi zmot 9%, zaradi goljufije 9%, zaradi vsiljivosti 8%, zaradi pre- drznega obnašanja 8%, zaradi nepotrebno počasnosti 6.5%, zaradi nezadostnega poznavanja blaga 3%. Potemtakem je za 67% odgovorno osobje.

Racionalizacija je — kakor vse kaže — strašna stvar. Racionalizacija naj povzdigne promet, zniža stroške — vse pavze, vsi odmori naj se črtajo. Človek posluj kakor stroj! Večje plače uslužbencev in cenejše blago imajo izvir v napačno oziroma neproduktivno porabljenih minutah.

Taka je in taka hoče biti Amerika!

Statistika mezd

Mednarodni delavski urad v Ženevi je nedavno sestavil statistiko delavskih mezd. Indeksove številke življenskega stanja so iznašale v drugem polletju 1. 1926; v Zedinjenih državah ameriških 175, na Angleškem 172, na Švedskem 171, na Holandskem 171 in v Nemčiji 142. Kakor je videti, so stroški življenskega vzdrževanja — izvzemši Nemčijo — v evropskih drža- vah zlate valute precej enaki nivoju severni Amerike. Zaslužki delavcev v Angliji, na Švedskem, v Nizozemski in Nemčiji pa iznašajo jedva tretjino oziroma četrtino tega, kar dobe delavci v Zedinjenih državah ameriških. Tedenska mezda zidarja znaša v USA 72 dolarjev, v Londonu 20 dolarjev, v Stockholmu 20 dolarjev 16 centov, v Amsterdamu 15 dolarjev 36 centov in v Berlinu 14 dolarjev 40 centov. Železolivar prejema tedensko v Filadelfiji 46 dolarjev 50 c., v Londonu 16 dol. 15c v Stockholmu 13 dol. 20c. v Amsterdamu 11 dol. 20 'C. in v Berlinu 10 dolarjev 80 c. Mizar dobiva tedensko v Filadelfiji 65 dol., v Londonu 20 dol. 10c., v Stockholmu 15 dol. 60 c. v Amsterdamu 13 dol. in v Berlinu 11 dol. 70 c.

V teh številkah človek, ki jih zna čitati, veliko vidi. V prvi vrsti pač odgovor na vprašanje: Ali je za povzdigo splošnega gospodarskega stanja potrebno, da dobe delavci za svoje delo kar najboljše plače? America — docet?

Delavske unije

Ameriške delavske Unije niso strokovne organizacije v našem srednje-evropskem smislu. To so nekak- šne korporacije, ki so si s svojim delom ter dolgoletnim obstojem pridobile v gospodarskem življenju veliko moč in imajo ogromna materijalna sredstva.

Postati član ameriške delavske Unije je zelo težko, našim ljudem skoraj nemogoče. "Unijsko" delo je dobro plačano, mezde se ravnajo po posebnem dogovoru in unijska podjetja so povsad na dobrem glasu. Med našimi delavci pa Unije niso priljubljene; čul sem najrazličnejša mnenja o linijskih uradnikih, češ, da so birokratje in bogve kaj še. Prepričati se, kajpak, nisem mogel več nego o tem, da naši strokovnjaki, zavedni delavci, res ne morejo postati člani Unij povsod kjer bi hoteli in želeli. Delajo v "odprtih" (neunijskih delavnicah in tudi v neunijskih rovih). Plače neunijskih delavcev so seve precej drugačne od plač, ki jih navaja statistika mednarodnega delavskega urada. Čemu Unije tako nerade sprejemajo oziroma zakaj odklanjajo sprejem novih članov, zlasti evropskih priseljencev? Navajali so mi mnoge vzroke, med njimi, da so nezanesljivi, da bi utegnili škodovati pri raznih glasovanjih in odločitvah, ker ne poznajo navad v deželi, dalje, da niso dovolj izobraženi in podobno. Vstop priseljencev, ki bi mogli samo ovirati delo Unij, se v glavnem ne želi zaradi tega, ker je treba za član- stvo v delavski Uniji znatno več delavskih izkušenj, nego jih imajo kmetiški sinovi iz evropskih držav, ki niso preje nikoli slišali o strokovni organizaciji ter so še preveč podvrženi konfesijonalnim in drugim vplivom.

Dejstvo pa je, da ameriške delavske Unije nimajo umevanja za vse tiste naloge, ki so bistvo naših srednjeevropskih strokovnih organizacij, katere z vso ljubeznijo in energijo vzgajajo novo sprejete člane in jih seve rade sprejemajo.

Klubi

Družabno življenje v ameriških velemestih se razvija v klubih. Kdor ni včlanjen v tem ali onem klubu, je precej osamljen. Klubi pa so zelo številni. Framazoni imajo ogromno organizacijo. Nekatere lože so zase, druge so v zvezi z ostalim svetom. Tudi delavci in kmetje so člani raznih lož.

V Evropi poznajo ameriško družabno organizacijo "Rotary International", ki jo je ustanovil Pavel P. Harris, odvetnik v Chicagu. "Rotary" je po svojem bistvu organizacija, ki naj po ameriško izravnava velika nasprotja. Obogati sebe in služi hkrati drugim! Iz tega gesla je nastala fraza: "High ethical standards in business and professions" (Visoki etični principi v trgovini in obrti). Ta organizacija zapoveduje svojim članom, da se morajo vsaj enkrat na teden sniti in se porazgovoriti o temeljnih načelih organizacije.

Ustanovljena je bila 25. februarja 1. 1905 v Chicagu. Danes obstoji v 42 severoameriških državah 2600 klubov. Razširila je svoje delovanje tudi preko meja Zedinjenih držav ameriških. Njene veje segajo celo v Evropo. Nedavno se je vršil v Pragi internacionalni kongres te organizacije. Američani so dovzetni za vse novo in bizarna za vse ekscentrično ip doslej še neznano. Človek strmi ob navdušenju, ki ga vidi n. pr. ob boksarskih nastopih. V Chicagu je gledalo do 100,000 ljudi orgije boksanja. Dva moža se pretepata, bijeta, tolčeta (to se imenuje "boj za svetovno prvenstvo") in stotisoči, da, milijoni so, ki z naslado poslušajo v radiu udarce, stok, vzklike, ploskanje, pritrjevanje in vpitje. Kako vneti so pri tem ljudje in kako sodelujejo, priča dejstvo, da je ob nedavni rokoborbi med Tunneyem in Dempseyem dvanajstim ljudem nehalo utripati srce. Umrli so od silnega vznemirjenja...

Tiste ure, ko se je vršilo to medsebojno pretepaštvo, ki je prineslo zmagovalcu 1 milijon dolarjev, premagancu pa pol, je bil ves promet od železnice do telefona, brzojava in radia v službi boksarske publike.

Da, "America docet..."

9

Ameriško zadružništvo

Namenoma sem si pridržal "za nazadnje", da povem par besed o ameriškem zadružništvu. Najteže mi gre baš tu izpod peresa, ker sem pač zadrugar izza mladih let in me je ameriško zadružništvo edino, če smem tako reči: precej "razočaralo"! Poznam že od popreje razna poročila o ameriški zadružni ligi in o "Central Cooperative Exchange", ki sta obe zadružni organizacijski centrali: prva je nekaka zadružna zveza, druga pa nakupovalna in prodajna centralna zadruga. Nisem si mogel prav predstavljati, zakaj je tako, kakor so pripovedovala poročila. No, prepričal sem se, da je Amerika res — drug svet. Ko sem se razgovarjal prejšnja leta na raznih zadružnih kongre- sih s poznavalci Amerike o ameriškem, to je: v Ameriki rojenem in povsem amerikaniziranem delavstvu, se je čula večkrat krilatica, da "hoče ameriški delavec iz delavskega razreda v razred kapitalistov". Ortodoksni marksisti so se temu smejali, češ saj je to bedarija, zlasti v Ameriki, kjer je kapitalizem tako rekoč prerasel samega sebe. Dežela Morganov in Vanderbiltov...

Na potu v Združene države ameriške sem o tem mnogo premišljeval in bil zelo radoveden, kako bo. V Ameriki sami pa so mi razgovori z angleškimi delavci in z angleškimi delavskimi zaupniki potrdili, in vpogled v zakulisje, v strokovno osredje, pa me je celo prepričal, da je ta krilatica žal prav blizu resnice.

Delavci delničarji v privatnih kompanijah.

Po verodostojnih virih sem konstatiral, da je v zadnjih petih letih ameriško delavstvo n. pr. pokupilo za 700 milijonov dolarjev delnic raznih podjetij. V strokovnih vodilnih glasilih sem videl in čital priporočila za nakup delnic raznih družb, in sicer kar na prvi. strani. Poznavalci so mi zatrjevali, da je 15 milijonov delavcev med akcijonarji v Združenih državah ameriških in to med akcijonarji čisto kapitalističnih podjetij. N. pr. 2,800,000 farmarjev poseduje delnice raznih poljedelskih podjetij. Železniške akcije — vse železnice so -delniške družbe — so prav priljubljen papir delavskih delničarjev. Preteklo zimo je n. pr. newyorska centrala železniške družbe prodala v enem tednu 68,000 svojih delnic med lastne delavce, kar se je s ponosom povdarjajo v časopisju. Življenskih zavarovalnih polic je izdanih v Ameriki, večinoma seve med delavce, nad 40 miljonov komadov.

Poznavalci trde in statistika potrjuje, da je ameriško delavstvo naložilo v zadnjih petih letih v banke 15 milijard dolarjev na hranilne konte, 100 milijonov pa še v akcije eksotičnih vrednosti.

Nič čudnega ni, da je pri takšnem razpoloženju v zadnjih letih zrastlo 40 delavskih bank pod raznimi imeni širom Zedinjnih držav.

Iskal sem motivov in hotel dobiti zaključek: Mogoče nameravajo ameriški delavci s tem načinom vlaganja denarja vplivati na podjetja v smislu nekakšne socijalizacije — mogoče je to posebna pot, ki naj vodi do uspeha v "boju dela s kapitalom". Zlasti ustanovitev delavskih bank in delavske banke same so me zanimale, ker v Evropi se te ustanavljajo s specijalnimi nameni, da podpro organizacije konzumentpv in pospešujejo produkcijo v smislu konzumno-zadružnih načel.

Vse je "business".

V Ameriki so le — business, posel, lov za dolar- jem, za profitom, kajti ameriški delavec je daleč od socijalno-političnega altruizma. Izvzeti so priseljeni delavci iz Evrope, kajti že njih podporne jednote so velike altruistične organizacije — zlasti tisti, ki so se socijalistično in duhovno-napredno orientirali. V teh krogih sem videl, da v tem oziru še niso "amerikani- zirani", da se jih Evropa iz mladih let še drži.

Ameriški delavci hočejo le in predvsem svoj denar prav dobro naložiti in žele, da se jim čimboljše obrestuje. Posnemajo svoje kapitaliste... "Numerus clausus" v Unijah je posnemanje kapitalističnih kon- cernov, ki so nasprotni ustanavljanju novih industrij izven koncema in celo v koncernih, če to kaže.

150 konzumnih zadrug.

Ameriška zadružna liga šteje glasom poslovnega poročila na zadnjem kongresu v Minneapolisu, komaj 150 konzumnih društev s 70,000 člani. Central Cooperativ Exchange, Superior, pa je 1. 1924 razpečala blaga za $613,214, 1. 1925 pa za $835,532. V funtih šterlingih bi to pomenilo: za 1. 1924 139,367, za 1. 1925 pa 171,920. To izpreminjamo v angleške funte zato, da se vidi razlika med U. S. A. in — Veliko Britanijo, kjer sta velenakupni družbi v Manchestru in Glas- gowu razpečali 1. 1924 blaga za 90 milijonov funtov šterlingov, v 1. 1925 pa za 94 milijonov funtov šterlingov . . .

V teh številkah se zrcali vsa razlika pojmovanja zadružne misli v U. S. A. in v klasični deželi angleški in sploh v Evropi.

V Evropi je delavstvo na stališču, da razume pra- vo vrednost organizacije konzumentov, ki naj mu služi v boju za osamosvojitev. V Zedinjenih državah ameriških pa je domače delavstvo še daleč od tega in vidi dosedaj vso ugodnost v trenotnem profitu in v vsem utrjenem dobičkarskem sistemu, ameriškega kapitalizma. Zato nima zadružno gibanje, ki zahteva vse polno altruizma, ljubezni do ideje in stvari same in vse polno požrtvovalnosti, tako osebne kakor stvarne, v Ameriki nič kaj ugodnih tal! Poleg že omenjenih 2 centralnih organizacij obstoje še nacijonalna kreditna zveza in pa seve mnogo zadrug, ki ne pripadajo zadružni ligi, med njimi so vse slovenske "ker se jim zdi škoda denarja za prispevek". Češke in finske ameriške konzumne zadruge so seve včlanjene v Ligi in njenih državnih sekcijah.

Vseh zadrug je v U. S. A. okrog 1,800.

Slovenske in finkse zadruge.

Najbolj so podobne evropskemu tipu konzumnih društev naprednješih dežel konzumne zadruge Fincev. V Waukeganu, 111. n. pr. sem posetil tainošnjo veliko finsko zadrugo Cooperative Trading Co., ki je bila ustanovljena 1. 1919. s kapitalom Dol. 7200. Vzdržuje 2 krasni zadružni prodajalni in veliko moderno mlekarno. Bilanca je najugodnejša. V 1. 1926. je že izkazala delniškega kapitala 44,030 dolarjev, prodanega blaga pa za Dol. 556,290. Finci so sploh izborni zadrugarji, o čemur sem se prepričal tudi po drugih mestih Amerike. Doma v Evropi je konzumno zadružno gibanje v lepem razcvetu. V Helsingforzu, glavnem mestu Finske obstoji konzumno društvo »Elanto«, ki šteje danes 33.875 družin in je prodalo leta 1926. blaga za 250 milijonov finskih mark, tedaj skoraj za 400 milijonov dinarjev. »Elanto« — predsednik te zadruge je sam predsednik finskega ministrskega sveta — ima 210 prodajaln. Poslovodja neke finske zadruge me je s ponosom informiral o razvoju konzumnega zadružništva v domovini, v »deželi tisočerih jezer«. Ko je pa zvedel, da vse to vem, je bil sila vesel in trikrat bolj postrežljiv.

V istem Waukeganu je tudi slovenska konzumna zadruga, ki ima prav krasno prodajalno, v kateri razpeča blaga za $203,000 na leto. Deležnega kapitala ima $23,425.

Slovenske konzume zadruge so še: V Clevelandu pod imenom »Slovenska delavska zadružna zveza«, ki ima 2 zadružni prodajalni v Collinwoodu, eno v St. Clair v Clevelandu, eno v Lorraine v delavskem domu; v Strabane-Cannonsburgu, Pa., je ena zadružna prodajalna, v Conemaugh-Franklin dve in v Collinburgu ena.

Vse so delniške družbe, ker pravih zadružnih zakonov U. S. A. nimajo.

Zadružne prodajalne naših rojakov so prav lične in prav zanimive v vsakem oziru. V glavnem prodajajo mesne meso in sočivje: to dvoje daje dve tretjini vsega prometa in zaslužek. Z drugim predmetom jim težko konkurira kapitalistična organizacija »Čenstori«. Vidi se, da jim manjka prave zadružne centrale, ki bi prevzela tekmovanje s »Čenstori«.

Stavbinska in posojilna društva.

Naši rojaki imajo tudi razne denarne zadruge. Najpriljubljenejša so tzv. stavbna in posojilna društva. Imajo jih skoraj povsod. Nekatera so jako močna. V Clevelandu je International Building and Loan Association, jako velik zavod, ki že gre na prvi milijon dolarjev vlog. V Chicagu prednjačita Jugoslovansko stavbinsko in posojilno društvo, ter Prilika. Slednjega so ustanovili Čehi, a danes šteje tudi veliko Slovencev.

Seveda vse te denarne organizacije stoje same ob sebi brez vsake medsebojne zveze, so pa lepi začetki prepotrebne denarne organizacije naših rojakov.

Vendar se tudi v ameriškem delavstvu sami trudijo prepričati zadružarji (P. Warbasse, Warriner, Nurmi, Regli, Halonen, E. Ronn itd.) in zadružarice (zlasti gospa Cheel), da ukoreninijo in razširijo ameriško družno misel v smislu rockdelskih pionirjev. Uspehi so že tu, zlasti v državi Iowa, sicer majhčeni uspehi, ki pač dokazujejo, da v tej čudni deželi »nemogočih možnosti« tudi za zadružno misel ni ne nemogoče ustvariti gibanja z nado na dober uspeh.

Predsednik Zadružne lige, Američan P. Warbasse karakterizira rojene ameriške delavce s temi besedami: »Nočejo vojske z Wallstreetom — s kapitalističnim središčem velebank — ampak hočejo prav kapitalistično strokovno voditi lastne banke, kajti težé za profitom in sicer za čim večjim profitom.«

Res neizmerno težko je potem zadružni sistem uveljavljati proti temu in poleg tega, kar je danes ukoreninjeno. Amerika je tudi v zadružnem in čisto delavskem oziru — drug svet.

Amerika – drug svet

Amerika je res drug svet. Ko sem v juliju odhajal iz Newyorka v smeri k Chicagu, sem čital, da je prejšnega dne umrlo v Chicagu 35 oseb zaradi sončarice, kajti vročina je že 101%!

Notico sem prebral večkrat zapored, končno pa sem se spomnil, da je ta novi svet ostal še pri starem Fahrenheitu, ki začne z 32°, v Evropi uveljavljeni Celsius pa z 0, oz. 1% nad 0. In tako je z mero in vago. Dolgost merijo Američani na čevlje (foot—noga). En čevelj ima 12 palcev, trije čevlji pa en jard. Ena milja je 5280 čevljev. Naš meter meri 39 palcev. Tekočine merijo na galone: en galon ima 4 kvorte, en kvort pa dva pajnta. En kvort je dober liter naše veljave (1.06 l). Žito merijo na bušl (dobrih 50 naših litrov) ima 4 peke, en pek je 8 kvortov. Plato prodajajo na žeblje, kvorte in jarde. Površina se deli na akre; en aker ima 160 čevljev in rad, en štirijarski rad 9 štirijarskih čevljev in tako naprej.

Ko sem se v šali tehtal, mi je pokazala vaga natančnejše število funtov. Nejeverno sem jo gledal; pozneje pa sem prasnil v smeh, češ: ameriški funti so pač — ameriški. Ameriški funt mesa je manjši kos...

Davno sem si zaželel videti ta novi svet. Če bom živ in zdrav, pojdem še večkrat tja, kajti sedaj, ko doma premišljujem o vsem, kar sem videl in slišal, mi je šele prav žal, da nisem pogledal še to in ono. Pa stara je resnica: čim dalje greš, tem dalje ti kažejo. Amerika je silno prostrana in moji prijatelji ter znanci žive skoraj po vsej tej prostranosti. Vabili so me: »Še sem in tja, ne bo ti žal; boš videl lepe reči.« Nisem utegnil. Obljubljam pa:

Če bo mogoče, pogledam še k Vam vsem in od Vas dalje. Tistim pa, ki boste ostali doma, bom najbrž še zopet sporočil, kaj sem videl in slišal. Ni lepo, če človek vse zadrži zase; seveda, vsega tudi ni izblebetati, zato — za sedaj konec, in na svidenje.