Američanka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Američanka
Rado Murnik
Spisano: Znanci, 1907, ponatis 1952, po njem Luinova e-knjiga
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Oljanova Tona, vitka, zaeno krepka mlada žena, z zagorelim, nekoliko shujšanim obrazom je stala razburjena ob hišnih vratih in s koprnečimi modrimi očmi venomer gledala proti Brezjam; še nikdar ni čakala pismonoše iz Radovljice tako nestrpno kakor to jutro.

Današnjo nedeljo je preteklo dvoje dolgih dolgih let, odkar se je bil poslovil njen mož Martin od nje pa svojih otrok in odpotoval v deželo milijonarjev; odsihdob so jo imenovali, sosedje le Američanko. Vsaj po dveh letih, če ne prej, da se vrne z lepimi denarji, tako ji je bil obečal, preden sta se ločila. Več mesecev že ni dobila nobenega pisma njegovega; danes pa se je nadejala trdno, da pride željno pričakovana vest o njegovem prihodu.

Nad gorenjskimi skalnatimi strminami se je smehljal mlad julijski dan s prazničnim lesketom in blesketom. Ob odsojnih slemenih bližnjih gora so visele velikanske svetlosive megle in zoprvale jutranjemu soncu. Zdaj pa zdaj je zapihal hladen veter in stresal krivenčasto sadno drevje. V prelestni krasoti so se razprostirali takraj Save sočni prisojni travniki, ki jim je malokod sapica božala valovite zelene laske. Svečana tiha so stale smreke v bližnji hosti. V gozdičku, segajočem malodane do ceste, so skakale temnorjave veverice, in Tona je videla, kaka se je usipal pa vsakem skoku droban dež raznabarvnih bisernatih kapelj z gugajočih se vej na nižje olševje in gozdna bilja. Od svežega igličevja je dehtela ogavna, volhka vonjava. Po ravni beli cesti se je dvigal legak prah, kadar je pridrdral voz z izletniki in romarji.

Tona se je oprla z žuljavo rjavo roko ob durnico in vzdihnila globoko. Zamislila se je v dotlejšnje življenje. Dasi Martin ni bil nikdar posebno trdno zdrav, je vendar delal za dva druga. Pomagala mu je pač vselej in povsodi, kolikor mu je mogla. Toda, kakor bi se bilo zaklelo vse zoper ta dva trpina: zemlja ju je ukanjala leto na leto, živina se jima je ravnala slabo in slabeje. Trla ju je nesreča za nesrečo, vse se jima je izponašalo na škodo, vse jima je hodilo na zlo. In prišel je jezičen agent, da bi speljal moža od žene in otrok Martina, preverjenega, da mu je doma vse ukleto, je zastonj prosila žena in ga rotila, naj poizkuša še nekaj časa z domačim svetom. »Sem ga že sit,«  ji je odgavarjal, »mi kaže same fige«. 0dpotaval je in že v drugem pismu se je hvalil z ondotnim bagatim zaslužkom. Tona se je poslej opajala z najslajšimi nadami; marala je verjeti možu, saj ji je poslal več potov po sto dolarjev. Vse te vsotice pa se pogoltnili večinoma prejšnji dolgovi.

»Mati!« je zaklical z detinskim priglasom petletni Matevžek, ki se je bil doslej podil z belkastolasim bratcem Lojzkom in sestrico Tončko za domačim zajcem okolo hiše, okusno krite z belimi, modrimi in rdečimi skodlami, »Kdaj pa že pridejo oča?«.

»Kmalu.« 

»Ali bo potem lepo! Juhu!« je vriskal deček. »Kakšni so, pa že naš oča? Na, kakšni so pa?« 

»Boš že videl!«

»I kdaj pa že?« je dejal očitaje. »Zmeraj pravite, mati, boš že videl, boš že videi, pa le ni nikoli nič!« 

»Le potrpi! Zdaj nam ne ba treba več dolgo čakati,« ga je tolažila mlada mati.

»Ej, kako se veselim! Potem bomo jedli vsako nedeljo bel kruhek, kajne?« 

»Pojdi, pojdi, neumnež mali!«

»Meni pa prineso konjička s sabo«, se je radoval mlajši sin Lojzek. »Pa še čista novega, haha! Konjička, mati, konjička!« 

»Meni tudi!« je hitel starejši. »Samo da bo moj dokaj večji, kajpa!« 

Otroci so sedli v zasenčje kraj ogalnika in se kamenčkali in se menili o neznansko dobri pojedini, o belem kruhu, o odpustkih z Brezij in o neznanern možu, ki se mu pravi »oča«.

Po gladki ravni cesti je pridrdrala gizdava ekipaža: na njenih prožnih blazinah je sedela tuja gospoda lenozložno s hladnimi, ponosnimi obrazi.

»Vsaj enkrat svoje žive dni bi se rada vozila tako lepo!« si je poželela Tona z vzdihom.

»In moji otroci! No, brez denarja se ne bo vračal moj Martin. Kako bova gospodarila potem veselo skupaj! Nemara dava vsaj starejšega sina kaj več v šole, da se mu ne bo treba ubijati na revni gulici doma kakor nam drugim. Tončke dava šivati učit. Mojškre so dandanes ko velika gospoda. Lovakova Franca se nosi ko plemenitašinja, kadar pride »romat«, to se pravi, svoje capice kazat in ž njimi dražit nas manj srečne kmečke prijateljice.« 

Voz za vozom je hitel mimo. Prihrumel je tudi avtomobil. Gospoda v njem se je držala ošabno, nezadovoljno, kislo, kakor bi imel vsak izmed njih privezan pod oholim nosom olupljen hren.

»Le naglo za njim,« sta zakričala Tonina dečka in letela za strojem, ki je izginil za oblakom belkastega prahu in neprijetno dišečega dima.

Žena na pragu si je osenčila oči z desnico in pogledala ostreje proti Nošam. In zadovoljen nasmeh ji je zatrepetal okoli lepo obraženih usten, in hitreje so se ji jele dvigati na prebujne prsi. Tam med njivama visoke rži se je pojavil bel oblaček pa glava s čepico in pipo. Polagoma je rastla postava, prihajal je poštni sel s slečeno suknjo rami, z usnjato torbo ob strani in s palico v desnici. Ko je zagledal Američanko, je zamahnil z gorjačo in se nasmehnil.

»Danes pa, Tona, danes!« je klical še za plotom na poljski poti, zarastli ob straneh s kratko travo.

»Iz Amerike!«

Vroč val krvi ji je zaplul v glavo.

»No viš, Tona!« je dejal nekam blagohotno, ko je dospel bliže; obesil je kljuko močne palice na podlaket in odpiral torbo. »Petkrat je zapečateno.«

Žareča od veselja je obstala pred njim in si brisala roke v predpasnik.

»Ali bo kaj prida?« je vprašala in mu stisnila par dvojač v pest.

»No, viš ga! Tu ga imaš, Martina martinastega!

Pa je res nemaren, da ga ni tako dolgo nazaj, kaj?«

Tuje, skrajno neprijetno čuvstvo ji je pretreslo dušo, ko je vzela ta papir iz daljnih, daljnih krajev v roke; kar ni se drznila odpreti ovoja. Široko odprte oči so se vsesavale v nerodne črke naslova. Teh potez ni pisala roka njenega moža! Njegova pisava je bila krepkejša in kolikortoliko zamazana v zankah, zlasti pa je bila za vsako tretjo, četrto besedo hudo ozaljšana s skromnim madežem neveščega pismouka.

»Vroče je, Tona, kaj?« je dejal prijazni pismonoša, snel čepico in si brisal oznojeno čelo pa vrat. »Moja duša si mora kupiti malo plohe! Ti pa le natanko beri! No, kadar se vrne Martin, to ga bomo poslušali! Ta bo pa, rajtam, že vedel dokaj novega! Pa z Bogom!« 

»Z Bogom!« mu je odzdravila, ko je bil že daleč na cesti proti Črnivcu. Pismo je držala še vedno s čudnim strahom v rokah. Strmela je v američanski znamki, prilepljeni na levem zdolanjem robu, in v beli priporočilni listek, pritisnjen preko njih srede. Zadaj je videla rožnordeči pečat iz Njujorka in pečat avstrijski. Vse to je ogledavala, kakor bi hotela zmotiti samo sebe, da ne bi odprla zavitka. Bala se je vedno bolj, da ne zagleda potrjenih tistih črnih slutenj, ki so jo trpinčile mnogo mučno noč.

Šla je s trdnimi, počasnimi koraki v hišo, sedla v kot pod razpelo za javorovo mizo k zelenkastemu obloku in odprla zavoj. Na modro črtanem listu, levo zgoraj so bile nalepljene pisane cvetlice od trdega papirja; na desni so se šopirili štirje natisnjeni angleški stihi. Jela je brati:

»Izpreljuba Tona! Pišem ti slabo novico, pa se nikar ne ustraši preveč, ker to mora že tako biti, Bog tako hoče. Moj brat in pa tvoj mož Martin je ... «.

Upognila je glavo kakor pod krotim udarom.

Roke so se ji jele tresti na moč. Tiho je bilo v - zatohlem, ubornem prostoru, da se je slišalo le enakomerno tiktakanje stenske ure in dihanje skrajno razburjene mlade žene. Kakor v omotici je brala dalje:

» ... tvoj mož Martin je izdelal za večno. Je preveč skrbel za vse in to ga je pokopalo. Dobil je hudo pljučnico, je bil samo en teden bolan.«

Slišala je te svoje poluglasne besede, to neusmiljeno sodbo usode kakor odnekod iz puste tuje daljave. Črke so ji zaplesale pred očmi, pismo se je jelo sukati. Nekaj trdega, težkega ji je leglo mučno na možgane, na srce. Dušil jo je bolesten tlak v grlu, toda olajšujoč krik ni hotel iz njega. Topo je gledala skozi okno.

Po poti se je pripeljal oddelek romarjev na lestvenicah. Ramo ob rami so sedeli tesno drug ob drugem in popevali svoje pesmi na ves glas. Od bližnje cerkve se je glasil don zvonov. Tona se je zdramila.

»Ali more biti to vse res, ali se mi sanja?«  se je vprašala. »Pa tam zunaj je solnce, življenje - vse je res!«

Dvoje kolesarjev je švignilo mimo hiše, kakor bi jima šlo za kožo. In kako sta se grohotala! Vsi ljudje, ki so hiteli tu mimo, vsi so se ji zdeli neizmerno srečni. Tega ni mogla umeti, zakaj mora biti tako nesrečna samo ona. Divji, hripavi smeh ljuiega obupa ji je prihajal iz usehlih ust. Tedaj je čutila zopet pismo v roki. Brala je mirno do konca, kakor da ne bi bilo vse to namenjeno njej:

»Previden s svetimi zakramenti je mirno zaspal v gospodu dva dni pred kreso ob desetih zvečer. Bila sem pri njem. To je pa daleč poldrugo uro, kjer je stanoval. Pa so mi dali glas, da je Martin nastrašno bolan. Precej sem šla gledat, čeprav morem le težko z doma, ker imam dvoje majhnih otrok in pa enajst ljudi na stanovanju. To je žalostno, da je vse dolarje pošiljal domov in se ni zapisal v nobeno društvo. Zmerom je rekel, da je še dosti časa, pa bela žena smrt ni vprašala po času. Tukaj je imel le malo prihranjenega, komaj smo plačali pogreb, da ga niso zakopali kar tako. Preden je umrl, sem mu obljubila, da vas ne bom nikdar terjala za to, kar sem vam dala. Ne moreš nič reči, da nisem ravnala usmiljeno. Ti se pa udaj v božjo voljo, pa preskrbi, da bo zvonilo doma, ker tukaj nič ne zvoni. Sklenem za danes, pa ti hočem vkratkem še kaj pisati. To ti pa pišem precej po pogrebu, te lepo pozdravljam, tebe in vso tvojo družino in drugo žlahto. Pa nikar preveč ne žaluj, saj nič ne pomaga, ker vsi bomo morali umreti, kralji in berači. Moli za njegovo dušo pa mi kaj od piši v Chisholm Minnesota! Z Bogom! Bodite vsi pozdravljeni!

Tvoja odkritosrčna Marička.«

Dvakrat, trikrat je prebrala list, ne da bi mogla umevati vse dočista.

Obšla jo je želja, naj se kam skrije. Tam zdolaj je globoka Sava ... Tja pod valove! - Pismo ji je padlo iz rok. Šla je iz hiše in sedla na klop; tu je počivala tolikokrat z možem poleti zvečer, ko se je jel Triglav zagrinjati v mrak.

Iz bližnje gostilnice z dimečim se dimnikom je prinašala lahna sapica godbo harmonike, smeh, vrisk. Osiroteli otroci, ki niso vedeli, kaj so izgubili, so se še vedno zabavali po svoje. Z veselimi skoki so se pripodili pravkar mimo nje - in nič več ni mislila na Savo. Mlado vdovo so navdajale temne misli o izkaženi prihodnjosti, o dnevih, polnih grenjav in malenkostnih borb. S splahnjenim, otrdelim obrazom je zrla proti zahodu, po potu solnca, ki bo skoraj obsevalo zapuščeni grob moža. Jok ji je zaprl sapo, obrnila se je v stran in sklonila glavo.

Tedaj se je vračal z Brezij elegantni avtomobil. Vsi trije otroci so mu leteli preko ledine naproti. Toliko da ni prišel Matevžek pod kolo. Zoprno je zapiskalo na vozu.

»Vražja sodrga!« je klel lepo oblečen gospodek s prezirnim pogledom na mlado vdovo. »Tu ti dremlje! Niti zgenila se ni za otroka. Te kmečke babe nimajo prav nobenega srca!«