Aloisius Ignatius Sinbein

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Aloisius Ignatius Sinbein
Slavko Grum
napačno kodiran zapis na dLibu
Izdano: Ljubljanski zvon 1925
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Vsak mesec, to�no o mlaju, ste videli plavati �ez trg �astit�ljivo dru�bo. Najprvi, najprvi Aloisius Ignatius Singbein. Nezasli�ano dolg, da bi se lahko tipal ob strehah z rokami, gosje pero, cilinder. In zaljubljen, zaljubljen! Mili Bog! Samo belo se je videlo od o�i. � Pred hi�o z razsvetljenim oknom je obstal, povohal okoli sebe, dal onim za voglom znak. Pristopical je fagot, majhen, rejen me��an, s korakom, da bi v odpadek stopil dvakrat. Klarinet nato, Singbeinov kamerad iz rotov�a, enako suh in zaljubljen, kakor on. O�e Kvirin, kitara, urar iz ulice sv. Janeza Nepomuka. Potem �e usta, usta, mestni biri�, ki je na tihem zlagal pesmi. Sredi trga je �lobudrala fontena. Toliko mese�ine je bilo v njej, da je pljuskala �ez rob. In morda se je kdo za kakim oknom hihital, morda se je kdo prav potiho hihital. Pisar je tovari�e zarotil z obupnimi o�mi, zakrilil z rokami � �ez trg so se razlezli toni, tuge in turobe polni. Ma�ek na strehi je zleknil hrbet, fontena je utihnila. 705 Slavko G r u m / A 1 o i s i u s I g n a t i u s Singbein Dideldu � dodeldu � dulijeee, dulijo � dulijo � dulihooo � Biri�, na skriv�e pesnik, je stopil na kamen, preobrnil o�i v okno: «Gospica! Na�a milostna dama! Oprostite, da smo si predrznili nameriti korak pod Va�e okno ter Vas nemilo iztrgati iz ljubkih sanj. Na Va�ih ustnih plahuta �e usmev, pravkar ste se �e igrali po rajskih livadah z angelci. sedaj pa ste naenkrat dvignili prestra�eno glavico in se spra��ujete: kaj? Gospodi�na! Ni zloba, ki nas vodi pod Va�e okno, ni pre�erna razposajenost. Gospod Aloisius Ignatius Singbein stoji spodaj ter Vas ljubi. Videl je Va� lahki korak, Va�e o�i je videl, jamice v licih, kadar se razcveto v smeh, in je sedaj �alosten. Milostiva! Singbein ni �lovek prevzeten in po�eljiv, ki bi Vas hotel takoj imeti in � o sladkost � peljati pred oltar. Skromen, poni�en, dobrohoten je na� Singbein, ki stoji tamle ob prizidku in si pritiska roko na srce. On je zadovoljen, da sme sanjati o Vas, zadovoljen, da mu daste majhno znamenje naklonjenosti za upanje in bodo�nost. Milostiva! Milostiva! Poka�ite svojo roko, prstke iztegnite, da bo vrgel nanje v mislih svoj poljub, na� zvesti Singbein, Bog ga �ivi, klanjam se.» Ni bilo roke, ni bilo znamenja. Ali na oknu poleg je visel dedec in pretresljivo vekal. Govor biri�a ga je ganil do solz. Mehkosr�ni mo� na oknu je bil gospod Sellheim, stric obo��evane gospodi�ne. �ivel je s svojo varovanko v konkubinatu. Bil je izredno ne�nega srca, nobenega pogreba ni mogel gledati, da ne bi bil to�il toplih, iskrenih solz. «Gospod, gospod Singbein,* je zaklical iz okna, «moja varo�vanka spi. Ali bodite prepri�ani, da ji zarana na vse zgodaj spo�ro�im izraze va�ih simpatij. Pozdravljeni, gospodje!» Stopil je v sobo svoje ne�akinje in jo zalotil ravno pri tem, ko je kazala za odhajajo�imi osle. Otrl si je solze in ogor�en zakri�al: «Candra, hvala Bogu, da te gospod ne pozna! Nisi za drugo, kot za v posteljo. Aloma, mar�!» Vsak mesec, to�no o mlaju, ste videli plavati �ez trg �astitljivo dru�bo.