Ali si upaš?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
ALI SI UPAŠ?
Karel Gržan
Spisano: Ana Vrenko
Izdano: Ljubljana: Družina, 2006 (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Ali si upaš?

VRVOHODEC[uredi]

»Hitro, pridita z menoj!« je ves vznemirjen sopel in klical Jaka in se oziral tja gor k hišici, vgnezdeni med veje mogočnega drevesa.

»Kaj pa je?« se je slišalo iz krošnje. Z okenca lesene bajtice se je radovedno ozrla Ema in za njo še njen mlajši brat Luka.

»Akrobat je v mestu. Pravi vrvohodec! Pomislita, vrv je razpel med dve stolpnici – in to med tisti s trinajstimi nadstropji, in sedaj vabi na predstavo,« je vznemirjeno razlagal Jaka. »Pridita! Pojdimo!«

Ponudba je bila prezanimiva, da se Ema in Luka ne bi takoj spustila z drevesa in skupaj z Jakom stekla z domačega vrta k stolpnicam.

Na mestu predstave se je zbirala množica in se ozirala v višino k jekleni vrvi. Ema, Luka in Jaka so se zgrozili: pod vrvjo ni bilo varovalne mreže. Kaj če vrvohodec pade?

Zagledali so ga. Z roba stolpnice jim je zaklical: »Ljudje, kaj mislite, ali mi bo uspelo?« Z nogo se je dotaknil vrvi in ta je zanihala. Zbrani so prestrašeno kriknili. In ko je na vrv pred sabo nastavil samokolnico (na kolesu ni bilo gume, le utor, ki se je oprijel vrvi), jim je zledenela kri. Trije mladi prijatelji so z nemo grozo zrli v vrvohodca, ki je stopil na vrv, ujel ravnotežje in s samokolnico korak za korakom, visoko pod nebom, stopal proti svojemu cilju. Ko je stopil na rob druge stolpnice, so si ljudje oddahnili, on pa je zaklical v globino: »In sedaj? Ali mi bo sedaj uspelo?« Le redki so pritrdili. Zopet trenutki groze in na koncu olajšanje. Uspelo mu je! Vedno znova mu je uspelo! Ko je ponovil svojo pot petič, desetič in potem še tridesetkrat … je bilo med ljudmi veliko navdušenje. Spoznali so, da je vrvohodec mojster, da lahko zaupajo v njegovo sposobnost.

»Ali mi bo tudi sedaj uspelo?« je ponovno zaklical.

»Uspelo ti bo!« so ljudje enodušno odgovorili.

»Tako je! Uspelo mi bo! Zato prosim enega izmed vas, da pride k meni in sede v samokolnico. Peljal ga bom po vrvi na drugo stran!«

                                                 * * *

»Nihče si ni upal!« je rekel Luka, ko so zopet sedeli v hišici sredi krošnje drevesa.

»Tako radi ploskamo tistim, ki jim uspe, sami pa pogosto nimamo poguma in ne verjamemo, da lahko uspe tudi nam!« je pripomnila Ema, ki je hodila že v peti razred.

Jaka, njen sošolec, je dodal: »Če nas kdo vpraša: ’Ali si upaš?’ si morda upamo storiti kakšno neumnost, da bi naredili nekaj res dobrega, pa pogosto nimamo poguma.«

»Ja, imeti pogum za dobro! Tudi, če se drugi ne trudijo, ali se iz tebe norčujejo!« je potrdil Luka.

»Ni vedno lahko ravnati dobro, je pa pomembno!« je modrovala Ema. »Vesta kaj, predlagam, da si zaupamo dogodke, ko nam bo to uspelo!«

»Ko si bomo upali …« je rekel Luka. »… in bomo pogumni za dobro!« je potrdil Jaka.

Dragi otroci, na sledečih straneh bomo spremljali tri prijatelje pri njihovem in tvojem pogumu za dobro!

POVEDATI NEKOMU, DA JE DOBER IN KJE JE DOBER[uredi]

Sredi žarenja jesenskega listja so iz hišice v krošnji drevesa trije prijatelji zrli v življenje.

»Jan naju je danes prosil, naj ga spremljava domov,« sta pripovedovala Ema in Jaka Luku. »Matematika mu ne gre in ne gre. Trudi se, ampak več kot za tri jo ne zmore.«

»Piše pa najlepše spise in pesmi v razredu,« je govorila Ema. »Tako čuteče zna pripovedovati.«

»Ja, pri matematiki pa je dobil zopet dve,« je nadaljeval Jaka. »Bal se je, kaj bodo rekli starši. Vidijo ga samo skozi šolske ocene.«

»In zakaj sta ga spremljala do doma?« je bil radoveden Luka.

»Če sva z njim, ko jim pove oceno, potem ne grmijo tako močno,« je odgovorila Ema.

»In kako je bilo, ko je povedal za dvojko?« je spraševal Luka.

»Ah, oče mu je zopet rekel, da iz njega ne bo nič, da je sama zguba in sploh je govoril takšne besede, ki se ne govorijo, ker ponižujejo …« je razlagal Jaka. »Potem pa je Ema vprašala očeta …«

»Kaj ga je vprašala?« mu je Luka nestrpen segel v besedo.

»Gledala sem Jana in kar videla, kako mu v duši tečejo solze …,« je spregovorila Ema. »Tako zelo sam je bil, tako zavrnjen in spregledan, tako ponižan … in to zaradi te matematike. Kot, da je samo matematika življenje …«

                                                * * *

»Ali vi sploh veste, kako dobrega, kako sposobnega sina imate?« je Ema nepremično zrla v oči visokega gospoda pred sabo.

»Kje je njegova sposobnost, če prinaša slabe ocene?« je Janov oče bolj renčal kot govoril.

Samo nekateri odrasli si privoščijo, da govorijo tako neprijetno in neprimerno. Nad otroki si dovolijo premoč in oblastnost. Ne spoštujejo jih kot osebnosti in vsakega posebej kot dragoceno posebnost. Ni dveh enakih. Vsak zase je zgodba, ki ji moraš znati prisluhniti in odkriti v njej vrednost. Nikogar na tem svetu ne smemo spregledati v njegovi dragocenosti.

»Oprostite, gospod! Ali ste že prebrali kakšno pesem svojega sina?« je vztrajala Ema uporno.

»Kakšno pesem?« se je zdrznil Janov oče.

»Vi sploh ne veste, da je vaš sin najboljši pesnik na celi šoli! Ni čudno, da so njegove pesmi tako žalostne …,« je pribila Ema. Jaka jo je ob strani nemo občudoval.

»Ti govori, kar hočeš,« je govoril v besu vedno bolj negotovi oče. »Jan mora biti pri matematiki odličen!«

»On je odličen v poeziji, pri slovenščini …« se ni dala Ema, »in tu lahko postane najboljši, če ga ne boste poniževali! Pri matematiki … To bo njegova šibka točka, gospod. In če imate radi svojega sina mu povejte, da je dober in kje je dober, in potem mu pomagajte, da bo postal tam najboljši. Kjer pa ne zmore, pa ne zato, ker se ne trudi, ampak zato, ker za to ni nadarjen, mu pomagajte, da bo zvozil. Ne ponižujte ga, gospod, ker to boli … Vaš sin Jan potrebuje, da ga oče spoštuje in ceni. Drugače se tudi sam ne bo spoštoval. Ali razumete to, gospod?«

                                                  * * *

»In …?« je bil Luka nestrpen.

»Oče je umolknil,« je odgovorila Ema.

»In potem je rekel zelo potihoma: ’Hvala. Na to nisem pomislil!’« je dodal Jaka.

»Si si pa upala!« je pripomnil Luka.

»Ja, upati si moraš pokazati, kje je nekdo dober in potem bo lažje dober! In povedati mu moraš, da lahko tam postane najboljši, če si bo seveda za to prizadeval. Drugje pač ne bo tako dober – se bo pa trudil, da bo zvozil.«

»Jaz sem dober v matematiki, pa nisem pri slovenščini,« je zamišljeno pripomnil Luka.

»Kar pa še ni izgovor za tvojo lenobo!« se je Ema hudomušno nasmehnila bratu, tam v hišici na krošnji drevesa, od koder so trije mladi prijatelji zrli v življenje.


BLAGOSLAVLJATI[uredi]

Au!« je zatarnal Luka, ko se je pri šivanju gumba zbodel v prst.

Ema je pogledala k bratu in se nasmehnila. »Ponosna sem nate!« je rekla.

»Ponosna si name, ker sem se pičil, ker sem neroden, ker …?«

»… ker nisi zaklel, ko ti ni šlo dobro!« je Ema dopolnila Luka, ki mu je sicer godil Emin ponos, le razumel ga ni.

»Veliko mojih sošolcev govori zelo nesramno, ko jim ne gre kaj dobro, ali pa tudi kar tako,« se je obrnila Ema k mami, ki je bila v kuhinji pozorna na pogovor svojih otrok.

»Človek sam po sebi nekaj izusti, če se udari, ko ga zaboli,« je komentiral oče, medtem ko je pregledoval neke svoje zapise. »In iz navade, ker je to naš naravni odziv, rečemo: ’Au!’ Iz slabe navade pa kletev ali nesramnost.«

»Nekateri mislijo, da so frajerji, če preklinjajo,« je pripomnila Ema.

»Če smradijo iz ust?« je rekel očka. Očitno je bilo, da mu je takšno početje izpod časti.

»Kako to misliš: ’Če smradijo iz ust?’« ni razumel Luka. » Ema in Luka, dobro prisluhnita: če človek izloči kaj smrdečega, gre v stranišče, za sabo zapre vrata in ko opravi potrebo, potem potegne vodo, da smrad odplakne,« je razlagal oče. »To je kulturno! če pa nekdo z nesramnimi besedami in kletvami zasmraja svojo okolico in to skozi usta, se mi zdi to več kot le slaba navada. Ne vem, kje je ponos in dostojanstvo te osebe.«

»In pri tem še misli, da je frajer!« je komentirala Ema.

»Saj je! Samo smrdeči frajer,« jo je dopolnil Luka in naredil sklep, da v svojem življenju ne bo tako nagnusen.

Iz kuhinje se je oglasila mama in jih opomnila: »Pater bo kmalu tukaj! Ema pripravi, prosim, blagoslovljeno vodo za blagoslov stanovanja.«

                                        * * *

Prišel je pater in prinesel nasmeh in cel kup dobrohotnosti.

»Besede pokažejo, kaj nosiš v svojem srcu: Svetlobo ali temo!« se je spomnila Ema patrovih besed. »Če smo otroci Svetlobe, če v molitvi, pri maši … iščemo Njeno bližino, če živi v našem srcu, potem naše življenje svetli in razveseljuje z dobrim.« Toliko vsega jim je pripovedoval ta mož, ki je bil sedaj v njihovem domu in izžareval prijaznost. »Njegove besede vedno tako dobro denejo srcu,« je premišljevala Ema.

Družina se je zbrala ob sveti podobi njihovega doma. Luka je držal v rokah blagoslovljeno vodo, Ema prižgano svečko. Pater je spregovoril: »Z besedami, ki so tako polne dobrih želja in prošenj k Bogu, da so molitev, bomo prosili za blagoslov vas in vašega doma.« Pater je za hip umolknil in potem nadaljeval: »Dobri Bog, blagoslovi ta dom in vse, ki tukaj prebivajo! Blagoslavljaj tudi tiste, ki ta dom in to družino obiskujejo. Naj bo z njimi vedno tvoje varstvo, tvoj mir in tvoj blagoslov! Amen.«

Potem je pokropil domače in prostore njihovega doma.

Po blagoslovu so sedli za mizo in se prepustili razkošju medsebojne pozornosti. Luka je zaupal patru, da je Ema zelo ponosna na njega, ker ni smrdeči frajer.

»Kakšen?« se je začudil pater.

»No, saj veste: takšen, ki s kletvami in nesramnimi besedami zasmraja vse okoli sebe.«

Pater se je nasmehnil mlademu nadebudnežu in rekel: »Res je. Vsak izmed nas se mora odločiti, ali bo klical z besedami na sebe in bližnje blagoslov ali prekletstvo.«

»Ali bo skozi usta zasmrajal ali pa …,« Luka ni našel izraza.

»Ali pa blagoslavljal,« ga je dopolnil pater. »In to drugo je gotovo boljše zanj in za vse!«


POSLOVITI SE, KO GRE NEKDO V NEBESA[uredi]

»Kako razkošno žari jesen,« je rekla mama in se z Emo in Lukom zazrla v barvitost listja, ki ga je po dvorišču raznašal piš vetra.

»Pater pravi, da vse, kar je živo, zažari v večnost, preden umre,« je pripomnila Ema.

Po poti sta prihajala Jaka in njegova mama.

»Kraljičkova Nežka je umrla,« sta sporočila.

»Teta Nežka?« se je zdrznila Ema.

»Ja! Kraljičkova Nežka. Kar naenkrat. [e včeraj je bila videti zdrava …«

Ema ni več slišala Jakove mame. Nekje od srca se je vzdramila stiska in napolnila njena čutenja. Če bi bila sama z očetom ali mamo, bi se jima zarila v naročje in zajokala. Tako pa: očka je v delavnici, mama govori, Luka in Jaka poslušata … Ema si je tako zelo zaželela, da bi lahko v tistih trenutkih z nekom žalovala.

Korak jo je od govorjenja vodil v mir k cvetju ob vrtni ograji. Solze so si utrle pot iz srca in ji spolzele po licu. Tako zelo sama je preko rož zrla v zamegljeno daljavo.

Na vejo grma, kraj Eme, je priletel droben ptiček. Kdo ve, morda je bil kraljiček. Zažgolel je in ko ga je Ema opazila, je umolknil. Bil je tako blizu nje. Ema je pomislila – ne, v duši je spoznala, da ji je teta Nežka poslala to ptico, da ni sama v žalosti, da ji pomaga žalovati.

»Sedaj je teta Nežka moj angel,« je pomislila in v spominu se je prebudila podoba drobne, prijazne ženičke, ki je živela sama v majhni hiški na robu gozda. Kot drobna ptica, kot kraljička, je hitela zdaj sem ter tja in bila neizmerno hvaležna za vsako pozornost. »Ko bom pri Bogu, vam bom vse povrnila,« je govorila.

Ema je začela nabirati cvetje v šopek.

»Rada bi še enkrat videla teto Nežko,« je rekla, ko je stopila k mami.

»Midva tudi!« sta rekla Luka in Jaka.

Čez čas so vsi trije prijatelji s svojimi starši stopali po cesti navkreber.

Že prav blizu hiške Kraljičkove Nežke jim je pripeljal naproti mrliški avto. Ema se je zdrznila in se proseče zazrla k očetu. Ta je razumel. Ustavil je avto in poprosil, če se lahko poslovijo od Nežke.

Voznik in spremljevalec sta začudeno pogledala. Sprejela sta prošnjo.

Na robu gozda, sredi žarenja jeseni so se še enkrat zazrli v blago podobo Kraljičkove Nežke. Na njenem obrazu je bil blažen smehljaj, kot da je v zadnjem hipu uzrla Najlepše.

»Kako je lepa!« je rekla mama.

»Kako je sveta!« je dodal oče.

»Sedaj je naš angel,« je rekel nekdo, kar so zaznali vsi.

Ema je položila cvetje Nežki v naročje in jo pobožala po licu. Jaka in Luka sta prižgala svečko.

»Bi zmolili O Gospa moja?« je vprašal Luka, ko se je spomnil, da je bila to Nežkina najljubša molitev – tako mu je nekoč zaupala.

Molili so in potem so poskušali zapeti še Jaz sem otrok Marijin. Niso je mogli zapeti, ker jim je glas zamrl v bolečini slovesa. V takih trenutkih je pogosto tako: čeprav veš, da rajni ostajajo kot angeli s tabo, je tako zelo boleče slovo od podobe, v kateri si jih zrl, ko so bili še s teboj v tem življenju.

Molčali so v slovesu. Ko se je slišal le še piš vetra, je priletel kraj njih na vejo drevesa droben ptiček – mislim, da je bil kraljiček – in nadaljeval pesem. In nekje v daljavi so se v njegovo pesem oglasili toliki krilati prijatelji, da se je zdelo, da njihov glas zveni kot iz večnosti in da je blagi pozdrav tistih, ki so odšli samo na videz, v resnici pa ostajajo z nami, saj so angeli njihovih življenj.


BITI MIKLAVŽ[uredi]

»V četrtem stoletju je živel v mestu Mira, na področju današnje Turčije, škof Miklavž. Bil je dober človek. Pomagal je, ko je videl, da so ljudje v stiski. In ker je vedel, da je rekel Jezus: Naj ne ve naša levica, kar dela desnica – to pomeni, naj se z dobroto ne razkazujemo in bahamo, je pomagal skrivoma. In od takrat naprej Miklavž na skrivaj obiskuje otroke …«

»Jaz že vem, kako je s tem,« se je v patrovo pripoved vmešal Robi, Lukov sošolec.

Pater se je obrnil proti Robiju, potem je s pogledom zajel vse otroke: »Karkoli že veste, resnično je dvoje. Prvič: Miklavž je dejansko živel v tolikšni ljubezni do Boga in bližnjih, da je lahko zasvetil v večnost in še sedaj sveti k nam kot svetnik s sporočilom o dobroti in obzirni pomoči.«

»In drugič?« je ves radoveden pričakoval Luka.

»Drugič: Ko veš skrivnost, potem bodi, potem postani tudi sam Miklavž!«

Otroci so se začudeni zazrli v patra. Potem se je vsul plaz vprašanj: »Kakšno skrivnost? … Kako naj bom Miklavž? ...«

»Otroci, dobro prisluhnite: Cerkev je med tolikimi prepoznala in razglasila nekatere ljudi za svetnike, da bi nam bili v zgled za naše življenje, da bi nas spodbujali k dobremu. Prej sem vam pripovedoval, kako je Miklavž skrivoma pomagal ubogim, kako je prinašal veselje. Ne samo starši vam, tudi vi pripravite star- šem in tolikim drugim drobna presenečenja vaše dobrote. Bodite Miklavži!«

»Kako?« je zanimalo Majo.

»Navada je, da si na Miklavžev večer, to je na večer pred njegovim praznikom, pripravimo majhne pozornosti, ki so znamenje naše ljubezni. Na primer …«

                                      * * *

Ema in Luka sta se iz lahkonočnega objema očka in mamice odpravljala k počitku. Luka si je brundal Angelčka, ki so ga še malo prej skupaj peli, in pozorno opazoval Emo, ki se je spravljala v svojo posteljo.

»Auč! Kaj pa je to?«

Izpod odeje je prinesla tisti lepi Lukov obesek za ključ, ki si ga je tudi sama želela.

Vsa presenečena je zažarela in se hvaležno ozrla k bratu: »Kaj mi ga podarjaš?«

»Ne jaz! Sveti Miklavž!«

»Kako Miklavž?«

»Kaj ne veš, da je danes Miklavžev večer?«

»Vem, toda …«

»Nič toda! Če veš skrivnost, potem postani tudi ti Miklavž,« je pojasnil Luka in se tudi sam zadovoljno odpravil v posteljo. Kako se prileže, ko si Miklavž, je pomislil. Tako dobro se počutiš. Duši očitno zelo paše delati dobro.

Ema in Luka sta se še nekaj časa tiho pogovarjala, predvsem ugibala, kaj jima bo prinesel Mikalvž v nastavljene krožnike, ko se je zaslišal iz spalnice mamin krik in čez čas očkov in potem še mamin smeh.

Ema je planila iz postelje in stekla v spalnico. Luka se je počasi odpravil za njo. On je vedel: Mama se je gotovo ulegla na jabolko, ki ga je nastavil v posteljo ob kup orehov, in na njihovo risbico, na kateri ji Miklavž sporoča, da jo ima njen Luka gromozansko rad.

Očka in mamica sta sedela na postelji vsak s svojim jabolkom v roki. Na posteljnini pred sabo sta imela Lukovi risbici z Miklavževim podpisom, orehe in nekaj bolj ali manj zdrobljenih piškotov. Vsa nasmejana sta se obrnila k Luku in se zahvalila Miklavžu: »Hvala ti sveti Miklavž, da si se spomnil tudi naju!«

»Pater je rekel: ’Ko zvemo skrivnost, potem postanimo kot Miklavž!’« je razlagal Luka in z Emo še lezel na veliko posteljo.

Pozno v noč so se pomenkovali o dobrem možu, ki še danes obiskuje in razveseljuje male in velike otroke, ker želi, da bi se tudi v njegov spomin širilo dobro, ki prinaša veselje

VZETI SI ČAS ZA TRENING SRCA[uredi]

Božični prazniki so pred vrati. In toliko vsega je še potrebno storiti! Očka in mamica že vsa onemogla tekata od enega nujnega do drugega tudi res nujnega opravka. Ema in Luka stojita sredi vrtinca življenja in tu in tam ju doleti naročilo ali oplazi kakšen očitek.

»Ema, pomagaj Luku pri nalogi, potem pospravita svojo sobo. Prazniki bodo, vidva pa imata takšno razdejanje. Zvečer gremo po nakupih. Joj, toliko dela imam! Pa še moj glavobol …,« je govorila mama, ko sta prišla iz šole in stopila skozi vrata svojega doma.

Čez čas sta sedela za mizo in pisala domače naloge.

»Ti, pa misliš, da bomo zdržali vse tole pred prazniki?« se je Luka vprašujoče zazrl k svoji sestri.

Ema je dvignila pogled in zamišljeno rekla: »Nekaj bo potrebno storiti! Ko bi se vsaj zvečer ustavili in bili skupaj …«

»… kot takrat, ko je zmanjkalo elektrike in smo se igrali in peli ob svečki. Samo sedaj še dolgo ni rudukcije …« je otožno vzdihnil mali Luka.

Emi so se zaiskrile oči, ko je pogledala brata in rekla: »Ne reče se rudukcija, ampak redukcija. Saj res, imam idejo!«

»Kakšno idejo?« se je Luka začudil.

»Boš že videl!« je rekla Ema in se hudomušno namuznila.

                                       * * *

»Kako me utrujajo ti nakupi,« je vzdihnila mama, ko so spravljali nakupljene stvari na svoja mesta. »In še toliko dela me čaka nocoj! Cel kup perila bo treba zlikat …«

Mama še ni končala z naštevanjem vseh bremen tega večera, ko je po vsem stanovanju ugasnila luč.

»Kaj je zdaj to? Redukcija?« je rekel očka, ko je stopila Ema s prižgano svečko v roki v sobo in rekla: »Ja, govorilo se je, da bo nocoj redukcija!«

»Joj, pa ravno zdaj, pred prazniki, ko je toliko dela … Kaj bom pa zdaj?« je zastokala mama.

Ema je z lučko prižgala svečke na adventnem venčku, ki je razsvetlil mizo in vabil v svojo bližino. Mama se je vsa nesrečna sesedla na stol, za njo očka, prisedel je Luka, Ema pa je prinesla igro človek ne jezi se in rekla: »Predlagam, da se igramo, dokler ne pride elektrika …«

Najprej z nejevoljo, potem pa z vedno večjo zavzetostjo, sta očka in mamica vstopila v svet igre. Prvi igri, v kateri si je zmago priigrala mamica in se zato še bolj navdušila za igro, je sledila druga in tretja. Potem je očka pripovedoval svoje dogodivščine še iz časov, ko so bile redukcije pogostejše in mamica se je ob spominih glasno smejala. Ema in Luka sta se spogledovala – takšne nista bila navajena. Celo glava jo je nehala boleti. In potem so zapeli in peli in se pomenkovali do pozne ure, ko so sklenili roke in molili in peli preproste molitve, ki so jim ogrela srca. Svetloba svečk je svetlila le tisto potrebno: pozorne poglede ljubečih bližin.

»V sosednji hiši pa sveti luč,« je rekel očka, ko se je tik pred spanjem ozrl skozi okno.

»Pri nas je lepša, ker sveti v srcu,« je hitro dostavila Ema.

»Tako dobro nam je!« je pripomnil Luka.

Očka se je ozrl k Emi, zresnil glas in rekel: »Ali mi imaš kaj povedati?«

V njenem glasu je bila boleča upornost, ko je priznala: »Ja, izklopila sem glavno varovalko in naredila redukcijo dela.«

»Česa?« ni razumela mama.

»Redukcijo dela. Tako sem pogrešala, da bi bili skupaj tako, kot smo bili nocoj. Da bi imeli čas drug za drugega. Včasih mi je tako težko … v srcu mi je težko. In si mislim, da bi bila v srcu močnejša in pogumnejša, če bi imeli več takšnih redukcij. Tako treniraš srce … V srcu si močnejši …«

Ema je umolknila in zrla v starša, ki sta se spogledala. Zdelo se ji je, da se dolgo zreta in pogovarjata brez besed. Potem se je mamica zazrla vanjo z globino svoje ljubezni, jo pogladila po laseh in rekla: »Veš Ema, govori se, da bo tudi jutri zvečer redukcija …«

»… in pravijo, da tudi pojutrišnjem,« je pristavil očka. »Res je, človek si mora vzeti čas tudi za krepitev srca.«

Ema je zažarela v nasmeh in tudi Luka se je popolnoma strinjal.


VZETI SI ČAS, DA BOG KOT SONCE PREBUJA NAJLEPŠE V TEBI[uredi]

Pozvonilo je. Luka je stekel k vratom in jih odprl Jaku, ki je oblečen v najtoplejša oblačila sopel v mrzel zimski dan: »Pozabili smo!«

»Kaj smo pozabili?« je zanimalo Luka.

»Pripraviti jaslice v naši hišici na drevesu,« je razlagal Jaka. »Jezus želi priti v vsak dom, v vsakem domu išče jaslice … Danes je že praznik svetih treh kraljev, naša hišica pa je še vedno brez jaslic.«

Od jaslic v toplem domu so stopili trije prijatelji Ema, Jaka in Luka v mrzel zimski dan in si v snegu utirali pot proti drevesu s hišico v krošnji. Lestev je bila zasnežena. Previdno so se vzpenjali kvišku.

Odpahnili so vratca in vstopili. Zunaj sneg, v hišici sneg, povsod je bil sneg.

»Ja, kako pa bomo naredili jaslice. Pozabili smo na svete podobe,« je ugotovil Jaka.

»Tu so,« je odgovoril Luka in se sklonil v belo razkošje.

Snel je rokavice in sneg se je v njegovih rokah spreminjal v majcene kepice, in te so postale podobe. »Poglejta: Marija, Jožef in Jezušček. Poglejta, jaslice v moji dlani,« je rekel in se nasmehnil v Svetlobo, ki je poiskala pot med oblaki in skozi okno hišice našla otroke. Majhne snežene podobe so se zaiskrile v njenem odsevu.

»In kje so trije kralji?« je vprašal Jaka.

»Mi smo trije kralji, trije modri, ki smo prišli obiskat Jezusa,« je bil ves vznesen mali Luka.

»Kako lepo,« je rekla Ema in zrla v igrivo iskrenje svetih podob v ročicah svojega bratca.

»Kako so svetle. Sonce je v njih,« je dahnil Jaka.

»Sonce v moji dlani,« je vzkliknil Luka. »Sonce v moji dlani …,« je ponavljal in se smehljal. »Sonce, Sonce … z menoj.«

Tudi Ema in Jaka sta snela rokavice in segla v snežno belino. In potem so vsi trije z jaslicami v dlani iskali Sončne odseve, iskrenje Svetlobe …

»Kako hladno je bilo Jezusu,« je spregovoril Luka in čutil mraz v rokah.

»Zato pa želi priti v naše srce,« je rekel Jaka zelo pomenljivo.

»Kako? Iz dlani v srce?« ni razumel Luka.

»Ja, kot pri obhajilu,« se je domislila Ema. »Iz dlani v naše srce.«

»Ker mu je tam toplo?« je še vedno spraševal najmlajši.

»Njemu in nam. Tako dobro nam je. Tam nekje v nas nam je dobro … Nekje globoko v nas so jaslice in v njih je tako svetlo, ker nismo več sami …«

                                         * * *

Bil je eden izmed tistih svetih večerov, ki sta jih imela Ema in Luka tako zelo rada. Očka je ugasnil luč in prižgal svetlobo na svečki ob družinskih jaslicah. Plamen svetlobe je osvetlil sveto družino in družino zbrano ob njej. Mati je začela peti tako blagočuteče: »Sveta noč, blažena noč …« V njen glas so se zlili glasovi ostalih.

Luka je zrl v prijaznost malega Jezusa in potem se je ozrl v očka, pa mamico in sestrico Emo. Tako spokojno blagi so bili njihovi obrazi zazrti v Jezusa, kot da je On prebudil globoko, globoko v vsakem tisto najlepše. Kot sonce, ki se zaiskri v kristalu snežinke in najde svoj mavrični odsev za najbližje.



NEGOVATI ROŽE Z LJUBEZNIJO[uredi]

»Uboge rože,« je rekel Luka in strmel na rumeneče zelenje, ki se je v koritih dušilo v enem izmed temačnih kletnih prostorov.

»Drugje ni prostora za njih,« je pojasnil Jaka in dvignil sani, po katere so prišli z Emo in Lukom. »Pozimi je problem kam z rožami,« je še ponovil mamine besede.

S sanmi so stopili iz mraka v svetlobo zimskega dne.

»Tako zelo pogrešam rože,« je vzdihnila Ema in se zazrla v zasnežena prostranstva.

»Kmalu bo zacvetel teloh,« je rekel Jaka.

»Naša mama pravi, da pri teti Frančiki cvetijo rože tudi pozimi!« se je spomnil Luka.

»Jo gremo obiskat?« je predlagala Ema.

»Kaj se ne bi raje sankali?« se je stožilo Luku za drvenjem po zasneženih strminah, a le za hip, potem si je tudi sam zaželel videti rože in prijazno teto Frančiko.

                                       * * *

»Dober dan, teta Frančika!« so rekli v en glas trije prijatelji, ko so vstopili v preprosti domek drobne ženičke.

»Dober dan, otroci!« je odzdravila teta Frančika in pogledala vsakega posebej z ljube~o pozornostjo.

Ema, Luka in Jaka so pogledali k rožam, ki so se v cvetočih kepah bohotile v soju skozi okno prodirajoče svetlobe.

»Prišli smo obiskat vas in vaše rože,« je pojasnil mali Luka.

Teta Frančika se je prijazno nasmehnila: »Moje rože in jaz smo vas zelo vesele!«

»Kaj se tudi rože veselijo?« je zanimalo Emo.

»Poglej Ema, poglej v njihovo in moje veselje!« je odvrnila teta Frančika in skupaj z rožami žarela zadovoljnost življenja.

»Kaj naredite, da so vaše rože tako vesele? « je vprašal Luka strokovno in pozorno opazoval cvetje.

Frančika je najprej posedla otroke na klop ob staro mizo, na kateri je bilo toliko zanimivih sledov iz preteklosti, potem je prinesla na starem krožniku preproste, tako zelo dobre domače kekse in jim nalila dišečega čaja iz zdravilnih rož. Nato je odgovorila: »Veste otroci, vse, kar je živo, je potrebno spoštovati: ne le ljudi, tudi živali in vse, kar zeleni in raste ob nas. Vse čuti, vse po svoje zaznava. In če smo v ljubezni pozorni in odgovorni, se nam v življenju vedno vrača ljubeča pozornost.«

»Kaj pomeni biti pozoren in odgovoren?« je vprašal Luka.

»Rastline moram spoštovati v njihovi naravi, biti moram odgovorna, da jih zalijem po potrebi, inpravična, da jim dam svetlobo,« je razlagala teta Frančika. »Ob vsem tem pa potrebujejo rože mojo ljubečo pozornost, ker jih krepi v življenju. Tudi vi potrebujete ob hrani in obleki, da vas vsak dan nekdo prijazno pogleda.«

»Ati, mami,« je rekel Luka.

»Vsaj nekdo, ki je pozoren, ljubeče pozoren! Potem smo krepki ne le navzven, pač pa tudi v svojem srcu.«

»In kaj e potrebujejo?« se Luka ni naveličal spraševati.

»Pesem! Jaz pojem rožam in one cvetijo. Ko ste bili majhni, so mame tudi vam pele pesmi in vi ste rasli in zacveteli v življenje,« je odgovorila teta Frančika.

»Meni še zdaj poje. In vsak večer skupaj zapojemo Angelčka, da potem mirno spimo,« je razložil Luka.

»Potem imate srečo!« je rekla teta Frančika zadovoljno.

»Ja, imamo srečo s svojimi starši!« je potrdil Jaka.

»Nismo sami in lahko cvetimo,« je dodala Ema.

»In tudi oni lahko cvetijo, ker imajo srečo z nami,« jih je resno dopolnil Luka.

»Če ste le tudi vi do njih spoštljivi, pravični in odgovorni. V tem se kaže ljubezen,« je rekla teta Frančika in se nasmehnila v zadovoljstvo treh prijateljev, ki so z žarečimi lički in očmi hrustljali piškote in pili čaj.


OBISKATI OSAMLJENE[uredi]

»Jaslic ni več,« je rekel Luka, ko se je z Emo in Jakom povzpel v hišico na drevesu in se zaman oziral za sneženimi jaslicami, ki so jih pripravili v svojem bivališču. Spomnil se je, kako so kot trije modri v njih občudovali iskrenje Sonca – Svetlobe, ki nas tako blago priteguje in prebuja v nas Najlepše.

»Tisto Lepo in Svetlo v nas je Jezus, potem ko je bil sprejet v jaslice našega srca. Zato mu vedno znova odpiramo svoje srce. Zaprto srce ostaja v temi, tako zelo samo v globoki žalosti,« se je spominjala Ema besed, ki jih je tolikokrat govoril pater malim in velikim otrokom. In sama ni vedela, kdaj in kako je zažela govoriti Luku in Jaku: »Bog se v Jezusu vedno znova sklanja tja, kjer je tema, da je svetloba; tja, kjer je nemir, da je Mir; kjer je žalost, da je Radost; kjer je obup, da je Moč in Tolažba … Tako zelo si želi, da bi imeli Svetlobo v srcu …«

»Toliko je žalostnih in revnih …,« se je zamislil Luka.

»Moj ati pravi: ponižanih,« je pripomnil Jaka.

»In v svoji bolečini samih,« je dodala Ema.

»Kje je Jezus, da jih ne obišče?« se je zdrznil mali Luka.

Otroci so umolknili. V sočutju s trpečimi so iskali odgovor. Koliko lažje bi bilo vsakemu, če bi imel v sebi Jezusov mir in tolažbo …

»Vem, kje je Jezus!« je Ema prekinila molk.

Jaka in Luka sta jo vprašujoče pogledala.

»V mojem srcu je in v tvojem Jaka in tudi v tvojem Luka. V našem srcu želi obiskati tiste, ki so sami in žalostni.«

»V mojem srcu …« je ponovil Luka.

»Pridita!« je rekla Ema in se že spuščala s hišice na drevesu in krenila na pot. Luka in Jaka sta ji sledila. » Pa ja ne gremo k tisti hudi teti?« se je zdrznil Luka, ko je Ema zavila na stezo k samotni hiši.

»Takšna je zato, ker je v srcu sama,« je odvrnila Ema in se sklonila k prvemu telohu, ki je naznanjal bližino toplejših dni.

Jaka in Luka sta molčala in se ji pridružila pri nabiranju cvetja. Potem so stopili na prag hiše. Ni bilo zvonca. Ema je potrkala.

»Kdo je? Kaj bi radi?« se je oglasil neprijazen glas, kakor da jih hoče odgnati.

Otroci so se zdrznili. Ema je zajela sapo in šepnila: »Ne bojta se. Samo v srcu jo še zebe. Kmalu bo bolje.«

Vrata so se odprla. Na prag je stopila očitno nejevoljna teta. Ozrla se je na otroke, ki so stopili korak nazaj in se zastrmeli vanjo z iskrivo prestrašenim pogledom. K njej so dvignili šopke cvetočega teloha.

»Teta, to smo nabrali za vas,« je šepnil Jaka.

»Kdo pa vas je poslal?« je pogledovala po njih s presenečeno sumničavostjo.

»Jezus!« je bil prestrašeno iskren mali Luka.

»Kdooo?« je odgovor zmedel teto.

»V srcu smo tako čutili, pa smo prišli …,« je razlagala Ema.

Teta je zrla otroke in negotovo sprejela cvetje v svoje naročje. Potem jih je povabila v svoj dom. Vse polno zanimivih stvari je bilo v njeni hišici. Skuhala jim je topel čaj in začela govoriti drugače, kakor da bi se hotela opravičiti za hladen sprejem. Njene besede so postajale toplejše, prijaznejše. Napetost nelagodja se je sprostila in ker so otroci v zadregi še vedno molčali, je govorila teta. Pripovedovala jim je svojo zgodbo življenja. Ni bila lahka in v njej je bila tako zelo sama.

»Saj je Jezus z vami!« je pripomnil mali Luka.

»Kje pa je?« je postala teta zopet za hip zadirčna.

»Poglejte tu,« je odgovoril Luka, se nasmehnil in pokazal na svoje srce. »In želi priti tja,« je dodal in pokazal na njeno srce, »da bi ne bili vedno tako sami in žalostni …«

»Samo vrata morate odpreti, teta,« se je oglasil Jaka.

»Ja, vrata svoje hiše in svojega srca … in ne boste več tako sami,« je pripomnila Ema.

Otroci so pili čaj in jedli piškote in razmišljali, kako je dobro, če Jezus v tebi obišče tako same, kot je ta teta. Teta je pomislila, kako je lepo, če človek ob vsem, kar doživlja, vendarle odpre vrata življenju.

»Tako sem vas vesela, kot je bila teta Elizabeta vesela obiska Marije,« je ob slovesu rekla starka, iz katere je izgini ves mrak.

»In Jezusa v njenem in našem srcu in sedaj v vašem,« je dostavil mali Luka.

Teta se je nasmehnila in trije prijatelji so ji vrnili nasmeh.


POVEDATI PO RESNICI TUDI, KO JE TEŽKO[uredi]

Ema in Jaka sta začudeno pogledala Luka, ki ju je čakal po pouku in bil ves zamišljen. Dvignil je pogled k prijateljema, potem pa ga povesil. Ema je opazila, da ima solzne oči.

»Luka, zakaj si žalosten?« je vprašala sočutno svojega brata.

Ta pa ni odgovoril. Še globlje je sklonil svoj obraz in zahlipal.

Ema in Jaka sta zaznala globino njegove bolečine. Spoštljivo sta molčala.

»Luka, zaupaj nama, kaj te boli?« je rekla Ema čez čas zelo pozorno.

»Dobil sem nezadostno,« je izrekel Luka med hlipanjem. »Nisem prav razumel vprašanja in sem odgovoril napačno.«

Kako zelo boli, ko dobiš slabo oceno, pa čeprav si se trudil. Počutiš se tako ponižanega in tako zelo samega. Kako težko je Luka čakal svoja prijatelja, da je imel komu zaupati stisko svojega srca. Sedaj mu je bilo lažje, potem pa … – pomislil je na očeta in mamo, kako bosta zaradi njega žalostna. Tako lepo je priti domov in povedati tistim, ki jih imaš rad, da si dobil lepo oceno. V sebi si tako ponosen in oni se s teboj veselijo. Danes pa …

»Ema, kako bosta razočarana mami in oči,« je rekel Luka boleče.

»Bosta že sprejela!« ga je skušal opogumiti Jaka.

»Ema, kaj če bi jima ti povedala. Meni je tako težko!«

»Luka, ti jima moraš zaupati,« je odgovorila Ema. »Sam moraš biti tako pogumen, da jima poveš tudi to, kar je težko!«

»Ampak kako?«

»Jaz si rečem po tiho: ’En, dva, tri’ in potem jima povem,« je razlagal Jaka.

»In kako je potem, ko jima poveš?«

»Mnogo lažje. Kot bi odložil veliko težo iz svojega srca!«

                                    * * *

Luka in Ema sta prišla domov. Luka je globoko vzdihnil in stopil k mami v kuhinjo. Pozornost njenega srca je zaznala globoko otožnost otroka.

»Kaj je Luka? Zakaj si tako žalosten?«

Luka je zbiral moči, si po tiho rekel: »En, dva, tri« in skočil z resnico na dan: »Dobil sem nezadostno, ker nisem razumel vprašanja. Mami, težko mi je in najbolj sem žalosten, ker bosta sedaj vidva nad menoj razočarana.«

Mama si je obrisala roke v prtič, stopila k Luku in ga poljubila na čelo.

»Luka, ker se imamo radi, si ne delimo samo lepih trenutkov, ampak tudi težke. In najbolj pomembno je, da nismo sami, ko nam je v srcu težko.«

»Ampak, ti si sedaj zaradi mene žalostna!«

»Luka, najbolj bi bila žalostna, če bi bil ti v svoji žalosti sam. Najtežje bi mi bilo, če mi ne bi mogel zaupati, ko ti je težko. Nič takega se ne more zgoditi, da mi ne bi mogel povedati.«

Mamica je objela Luka in bilo mu je dobro v njenem naročju. Tako globoko ga je pomiril mamin objem sočutne ljubezni, da je pozabil na vse.

Kot vidni angeli so naši starši, ker nas imajo radi in jim lahko zato povemo vse. » Luka, vedno me poišči, ko bo tvoje srce žalostno,« je rekla mama. »Sedaj se z Emo malo razvedrita, po kosilu pa bova pogledala, česa nisi razumel. Skupaj lahko rešimo vsako težavo!«

JOKATI[uredi]

Pomladni dež je obujal naravo v življenje, ko se je Jaka povzpel k hišici na drevesu. Ema je sedela v kotu. Vsa zamišljena se je zazrla v Jaka.

»Živijo, Ema! Kako si?«

»Dobro!« je rekla in se še bolj stisnila v kot.

Jaka se je zdrznil. Emin glas je bil spremenjen, kakor da joče. Sedel je k Emi na tla.

»Nisi dobro,« je rekel čez čas. »Že v šoli sem videl, da nisi dobro. Zakaj mi ne poveš po resnici?«

Ema je molčala.

»Moj oče pravi,« je Jaka prekinil molk, »da si manj sam, če si iskren in drugim zaupaš, kaj te boli v srcu.«

Ema je še kar molčala.

»Saj ne moreš zaupati vsem. Prijateljem pa že lahko! Ema, saj sva prijatelja, kajne?« je vztrajal Jaka.

Ema se je ozrla k Jaku. Videl je, kako so ji solze napolnile oči, potem je bruhnila v silovit jok.

»Ema, kaj je? Kaj se ti je zgodilo?«

Ema pa je samo jokala. Jaka je spoštljivo umolknil in ves sočuten sedel ob svoji prijateljici.

Na strehi hišice sredi drevesne krošnje so dežne kaplje pele svojo melodijo. Emin jok se je spreminjal v hlipanje in potem v molk.

»Ema, kaj se ti je zgodilo?« je Jaka čez čas bolj šepnil, kakor izrekel.

Ema se je vsa solzna obrnila k njemu in rekla: »Saj to je najhuje, da sploh ne vem, zakaj jočem. Nič takega se mi ni zgodilo. Kar prišlo je … Tako čudno v duši …« in je spet zajokala.

»Ema, ne jočejo samo oblaki; včasih zajočemo tudi mi!« je rekel Jaka.

Ema se je odhlipala in se globoko zazrla v prijatelja: »Ampak zakaj?« » Ne vem. Moja mama pravi, da se stvari naberejo. Drobne stvari, ki te prizadenejo. Ena na drugo, in ko je preveč …«

»… potem jočeš?« je Ema dokončala misel.

»Kot oblak! Ko nosi preveč, potem joče …« je potrdil Jaka.

»Moja mama tudi pravi,« je nadaljeval, »da je dobro jokati, ker se skozi solze umije naše srce …,« je govoril Jaka prijateljici in si želel, da bi solze odnesle njeno žalost, ki je še bolj žalostna, ker jo ne razume.

»In kaj še pravi tvoja mama?«

»Pravi mi, da moramo tudi fantje jokati. In, da je lepše in lažje, če takrat lahko jočeš ob tistem, ki te ima rad. Pravi, da so solze biseri, ki jih podarjaš prijateljem. In ko ti je biser podarjen, potem veš, da ti je dal prijatelj največ, ker je v biseru – solzi zapisana zgodba njegovega srca …«

»Tudi če je sam, ne razume?«

»Tudi če je sam, ne razume! Moja mama pravi, da ljudje malo razumemo in veliko čutimo.«

»Ali pravi tudi, da smo težko sami, ko smo žalostni?« je vprašala Ema. » Tega ne pravi,« je rekel Jaka. »Samo objame me in mi je lažje …«

Ema je globoko vzdihnila in tudi Jaka je zavzdihnil.

»Veš, Jaka. Lažje mi je. Zdi se mi, da sem morala jokati …«

»Ob prijatelju,« je dodal Jaka.

»Jaka, če ti bo kdaj težko, lahko prideš jokat k meni,« je rekla Ema.

Prijatelja sta se nasmehnila drug drugemu in v njunem pogledu se je iskrila hvaležnost.

Ko sta se spuščala s hišice na drevesu, so se dežne kapljice zaiskrile v žarku sončne svetlobe.

»Ema, sedaj sva v mavrici,« je rekel Jaka. »Ko posije sonce v solze oblakov, nastane mavrica.«

»In ko posije prijatelj v tvojo žalost, nastane tudi mavrica. Mavrica v srcu …,« je dodala Ema.

Nebo ni več jokalo, ko sta Ema in Jaka stopala proti domu. Sonce je zažarelo v zgodnji pomladni dan.

POISKATI ZVEZO[uredi]

Ema, Jaka in njuni sošolci so vstopali v veroučno učilnico. Utrujeno so odlagali šolske torbe in pogledovali v patra, ki je stal tam spredaj in se jim smehljal v pozdrav.

»Ste utrujeni?« jih je vprašal.

Vedno jih je najprej povprašal nekaj podobnega. Če je zaznal otožnost, ga je zanimalo, kaj jim je zatemnilo radost življenja; če so se prismejali, se je z njimi smehljal in najprej prisluhnil prigodam in šalam, ki so mu jih pripovedovali …

Pater je imel rad otroke in otroci so imeli radi svojega starega patra; spoštoval jih je in oni so spoštovali njega. Ko ga je kaj bolelo, jim je to povedal in jih prosil, naj z njim potrpijo in mu v miru prisluhnejo, ker je že star in nima veliko moči. Takrat so drug drugega opominjali, da morajo pozorno poslušati, in on jim je povedal zgodbo o Jezusu. Njegove zgodbe so bile tako blage v sporočilu, da nas ima ljubi Bog rad. Sklanja se k našemu življenju in ko ga sprejmemo v svoje srce, lepše in lažje živimo. »Iščite Njegovo bližino,« jim je govoril »in nikoli ne boste sami. Jezus je prijatelj in ko ga sprejmeš, nisi nikoli več osamljen. Veste otroci, najtežje je, če se čutiš globoko v sebi čisto samega. Ko moliš, ko si pri maši in doživljaš Njegovo bližino … takrat se v tebi prebuja Najlepše …«

Danes so bili otroci utrujeni, tako zelo utrujeni, in pater je vedel, da mora biti spoštljiv. Ni smel bremeniti izčrpanih moči. Otroci so mu pripovedovali: šest ur pouka, kontrolka, spra- ševanje, nova snov … in to v pomladi, ki kliče na plan, v življenje … » Predlagam, da si privoščimo sprehod,« je rekel pater.

»Ah, to je brez veze!« ga je prekinil Miha, ves naveličan.

»Sprehod predlagam zato, da bi poiskali zvezo! Tisto zvezo, ki ti da moči za življenje!« je razlagal pater.

»Kako to mislite?« se je oglasila Ema.

»Ob kom se najbolj spočijete, ko ste žalostni, utrujeni, ko vam poidejo moči?«

»Ob tistih, ki nas imajo radi,« je rekel Jaka.

»Tako je!« je potrdil pater. »V naročju staršev, ki vas imajo radi! Zato vas vabim v naročje ljubega Boga, ki nas ima rad. Pridite!«

Pater in za njim otroci so stopili na plan in krenili na pot proti velikemu cvetočemu travniku.

»In kje je naročje ljubega Boga?« je spraševala Tina med sopihanjem navkreber. » Sredi njega smo!«

»Sredi njega? Nič ne vidim!«

»Saj to je tisto otroci,« je govoril pater, »da moramo sami poiskati Njegovo naročje. Poiskati moramo zvezo z ljubim Bogom in potem si moramo privoščiti, da si v Njegovem naročju dobro spočijemo in naberemo moči za življenje.«

»In kje je zveza z Njim?« je vprašal nek otrok.

»V cerkvi, molitvi; v človeku, ki ga srečaš na poti in te njegova stiska pokliče, da mu prisluhneš; tu sredi cvetoče pomladi; v mravlji, ki se bo povzpela na tvoj nos, ko boš legel v razkošje zelenih trav in pisanega cvetja … Otroci iščimo zvezo z Njim, da nam bo lažje in lepše živeti!«

Otroci so se zazrli v odseve svetlobe na vodni gladini potoka, skupaj z metulji so obiskovali pisano cvetje, potem legli v mehkobo trav in potovali z oblaki v širne daljave …

»Hvala pater, ker nam pomagate iskati zvezo!« je rekla Ema.

»Ko telefoniramo,« je pomodroval Jaka, »zavrtimo številko in se oglasi ’Tu – tu, tu – tu’ …«

»Tu - tu – tukaj sem, da ti dam moč za življenje,« je dodal pater misel v iskanje otrok.

Poslovili so se.

»Ne pozabite iskati zvezo!« jim je naročal pater ob slovesu. Potem je stopil v cerkev pred tabernakelj k »Zavezi za moč in oporo na poti življenja«.


BITI POZOREN, PRIJAZEN – SPOŠTLJIV[uredi]

Odzvonilo je. Po hodnikih je završalo življenje in se zlilo k izhodu in potem naprej po cestah in stezah tja, kjer so domovi otrok. Ema in Jaka, sedaj šestošolca, sta sredi dvorišča čakala mlajšega Luka. Prismejal se je, se globoko priklonil in prijazno pozdravil: »Dober dan, moja draga prijatelja!«

Ema in Jaka sta se spogledala in v en glas vprašala: »Kaj pa ti je?«

»Nič,« je razigrano pribil Luka in razložil: »Samo ravnam, kot smo se danes učili!«

»Zafrkavat prijatelje?«

»Ne, sploh ne!« je ugovarjal Luka. »Danes smo se pogovarjali, pardon: učili smo se, kako pomembno je, da si spoštljiv, prijazen, pozoren, ker je potem vse lepše. ’Če bomo takšni, bomo lažje delali v šolskem letu,’ je rekla učiteljica.«

»Ona je govorila resno, ti se pa sedaj norčuješ,« je bila Ema stroga do mlajšega brata.

»Saj mislim resno! Samo vesel sem, ker vaju po petih urah spet vidim!«

Ema in Jaka sta se nasmehnila in potem so trije prijatelji čisto zares zelo prijazno, s pokloni pozdravljali mimoidoče. Ti so odzdravljali in se ozirali za šolarji. Neka teta je namesto v odzdrav rekla: »No, kaj pa je zdaj to?« in Luka je komentiral: »Ljudje sploh niso več navajeni na prijaznost!«

»Ej, pojdimo pozdravit še Jezusa,« je rekel Jaka, ko so stopali mimo domače cerkve.

»Dobra ideja,« je rekel Luka in že so odpirali velika vrata skupnega doma.

»Kako pa pozdraviš Jezusa?« je šepnil Luka.

»Tako po ’carsko’! On je najbolj ’carski’ in zato ga pozdravimo, kot so nekoč pozdravljali cesarje in kralje,« je govoril Jaka.

»In kako so jih pozdravljali?« je bil Luka nestrpen. » Pogledali so jih v oči in se potem s spoštovanjem poklonili pred njimi,« je odgovorila Ema.

»Poglej!« je rekel Jaka. Zazrl se je v tabernakelj, pomežiknil in pokleknil na desno koleno.

»Zakaj si pomežiknil?« je Luka takoj vprašal.

»Jezusu vedno pomežiknem, ker je moj prijatelj,« je odgovoril Jaka prepričljivo jasno.

»In on tebi? Ali ti pomežikne nazaj?« Luka ni mogel nehati spraševati.

»Pomežikne mi! Nekje v sebi čutim, da mi pomežikne … Dobro mi je … V meni je dobro … Ne vem, kako naj povem …,« je odgovarjal Jaka. » To se težko razloži, se pa dobro čuti,« je pripomnila Ema.

Prijatelji so stopili iz cerkve in krenili na pot proti domu. Kako se prileže, ko pozdraviš najbližje in se pocrkljaš v prijazni domačnosti.

Proti večeru so se trije prijatelji dobili na obrežju reke. Sedli so na prod in namočili noge v žuborečo svežino. Izza oblakov so žarki Svetlobe poiskali otroke. V valovanju so se priigrali k njim in jih objeli v svoje naročje.

Ema se je zdrznila: »Ali vidva sploh vesta, na koliko prijaznih načinov nas pozdravlja ljubi Bog in nas ’pocarta’?«

»Vem,« je rekel Jaka in vrgel v svetleče valove ploščat kamen, da je razpršil vodo v stotine kapljic, ki so se zableščale v lepoti tistega dne. »Na toliko prijaznih načinov sveti Njegova pozornost …«

»Naša učiteljica je rekla …,« je začel Luka, pa ga je Jaka prekinil, »… da je lepše in lažje živeti in kaj potrpeti, če se tudi mi trudimo za pozornost, spoštljivost in prijaznost …«

»Deliti jo in jo sprejemati, to je zelo pomembno v našem življenju,« ga je dopolnila Ema.


BITI SPOŠTLJIV, KO SE NEKDO ZALJUBI[uredi]

Jaka se je zaljubil!

Verjetno ste pomislili: Saj ni to vendar nič posebnega! Kdo izmed nas pa še ni doživel tiste vznemirjenosti srca, ki prevzame vsa tvoja čutenja?

Tudi Ema in Luka sta se že zaljubila. Ko je bilo Luku tri leta, se je zagledal v osmošolko, ki je prišla s svojimi starši na obisk k njegovi družini. Okrog nje je hodil, kot »da ga nosi luna« – tako je rekla babica – in ji izkazoval pozornosti. In ko je odhajala, je prijel cvetlico, ki je rasla na vrtu, jo izpulil s koreninami vred in jo podaril v znamenje svoje ljubezni. Odrasli so se smejali otroku, ki je držal v roki rožo, izpod katere se je usipala zemlja na noge deklice, do katere je čutil tako močno naklonjenost.

»Pa segajo res globoko korenine ljubezni!« je komentiral njen oče in se smejal hčeri, ki je bila vsa zardela od sramu ob iskrenosti malega otroka z veliko ljubeznijo.

»Ko se nekdo zaljubi, je treba biti spoštljiv do njegovih čutenj!« je takrat zbrane opomnila Lukova mati. To misel je vedno ponovila, ko je slišala novico o novi prebujeni ljubezni!

                                     * * *

No, in tokrat se je zaljubil Jaka.

Emi se je zdel že nekaj časa zamišljen, še posebej med poukom. Neprestano je pogledoval k sošolki Ani in tu in tam globoko vzdihnil. Na robove zvezkov je risal prebodena srca in pod njih A + J. Ema je vedela, da pomenijo ta znamenja J-akovo moč hrepenenja do A-ne.

Nekega dne, ko sta bili določeni za rediteljici Ema in Ana, je prišel Jaka k Emi in jo prosil, če jo lahko nadomesti. In ko je učiteljica vprašala, kdo gre po malico, sta se dvignila izza klopi Ana in Jaka. Sošolci so se spogledali in posmehnili.

Na poti v kuhinjo sta molčala. Jaka je bil ves zmeden. Ani je bilo nelagodno.

Vsak na svojem koncu sta prijela košaro z malico in stopila nazaj proti razredu. Jaka je pomislil, kako bi bilo lepo, če bi sedaj držal s svojo roko Anino dlan in ne ročaj od košare. Saj si ne bi upal! Morda pa je najbolje, da ju vežeta za začetek samo dva ročaja košare.

»A še vedno pišeš pesmi?« je konšno izustil Jaka.

»Ja, še vedno!« je potrdila Ana.

»Veš, tudi jaz sem včeraj napisal svojo prvo pesem.«

»Kakšno?« je zanimalo Ano.

»Domoljubno!« je bil Jaka kratek. Že hip za tem mu je bilo žal, da ni napisal ljubezenske, potem bi ga Ana morda vprašala, kateri deklici jo je namenil in on … Ah, saj bi ji še ne zmogel povedati, koliko mu pomeni. Vzdihnil je in bil presrečen, da je lahko vsaj na poti od kuhinje do razreda sam s svojo ljubeznijo.

                                              * * *

Jaka je postajal vedno bolj raztresen.

Če mu je učiteljica zastavila vprašanje iz svoje razlage, jo je samo zmedeno pogledal in vedno znova rekel: »Kaj? Nisem slišal. Kaj ste me vprašali?«

Učiteljica Nada je začela izgubljati potrpljenje in nekega dne, ko ni sledil pouku, ga je vprašala: »Ja, Jaka, kaj je s teboj? Kaj si zaljubljen?«

Razred je bušnil v smeh, Jaka in Ana pa sta zardela.

Učiteljica Nada je dobra učiteljica. Umirila je razred in potem rekla: »Zakaj se smejete? Zato, ker ste tudi sami doživljali, ali pa doživljate, kako močno te prevzame ljubezen! Bodite spoštljivi in ne posmehljivi, ko zaznate, da se pri nekom budi simpatija!«

Učenci so vedeli, da ima učiteljica prav! Kako mučno je, če se nekdo norčuje, posmehuje iz tvojih čutenj. Kot da te poniža in rani tam, kjer je tvoje srce najbolj občutljivo.

Jaka se je hvaležno zazrl v učiteljico in pomislil, kako je dobro, če te odrasli ljudje jemljejo resno v vsem, kar doživljaš.


TRENIRATI VOLJO[uredi]

Ema, Jaka in Luka so s hišice na drevesu opazovali sosedovega gospoda, ki je v kratkih športnih hlačah, s slušalkami v ušesih, tekal po cesti. Mimo njega so drveli avtomobili in iz njihovih izpušnih cevi je puhtel smrad. Tudi iz ust sosedovega gospoda je puhalo v hladen pozno jesenski dan.

»Trenira,« je rekel zami{ljeno Jaka in pomislil na svoje kolo, s katerim bi se bil rad vozil po cesti, pa mu mama in oče nista dovolila, ker je bila preveč prometna.

»Zakaj pa ne teka v gozdu?« se je čudil mali Luka. »Tam je tako lepo. Listje šumi pod nogami in ptice ti pojejo pesmi.« » Kdo bi razumel velike ljudi!?« je vzdihnila Ema.

»Kakorkoli, dobro je trenirati svoje telo. Potem imaš mišice in lahko premagaš druge,« je modroval Jaka. » Premagaš druge? Pomembno je, da zmoreš premagati sebe. To zmorejo najmočnejši!« je govorila Ema.

Jaka in Luka sta se začudeno ozrla v Emo:

»Kako to misliš: ’Premagati sebe.’ Saj se ne moreš boriti sam s seboj.« » Kako da ne,« je bila Ema odločna. »Boriš se s svojo lenobo, sebičnostjo, domišljavostjo … Jaz se moram pogosto boriti s seboj.«

»Tu ne pomagajo mišice,« je rekel Jaka.

»Ne, tu pomaga volja,« mu je pritrdila Ema.

»Ali to pomeni, da je pomembno trenirati tudi voljo?« se je čudil Luka.

»In kako treniraš voljo?« je vprašal Jaka.

»Potrudiš se in narediš nekaj dobrega in koristnega tudi takrat, ko se ti ne ljubi,« je razlagala Ema in odločila: »Jutri popoldne se dobimo v naši hišici, da si povemo, s čim smo trenirali voljo.«

Ko so se spuščali z drevesa, sta Luka in Jaka razmišljala, kaj naj storita za trening volje. Emin predlog jima ni bil všeč, a sta molčala, da Ema ne bi pomislila, da imata močne samo mišice, volje pa ne.

                                         * * *

»No, kako je bilo na treningu?« je vprašala Ema, ko so se naslednji dan povzpeli v svojo hišico na drevesu.

»Jaz sem treniral voljo v šoli,« je začel razlagati Luka. »Cele štiri ure pouka nisem klepetal. Poslušal sem in delal … Najprej je bilo težko, potem pa lažje …«

»To je bila učiteljica vesela,« je pripomnila Ema.

»Kaj pa vem,« ji je odgovoril brat. »Po pouku me je poklicala k sebi in vprašala, če sem morda zbolel. Mislim, da sem bil preveč miren.«

»Se bo že navadila,« se je nasmehnila Ema in nadaljevala: »Sošolka Teja mi ni najbolj simpatična. Če je le mogoče, se ne družim z njo. Danes, med glavnim odmorom, pa sem se premagala in z njo ves čas klepetala. Ugotovila sem, da je prav prijetna. In preden smo odšli domov, se mi je zahvalila.«

Ema je umolknila in pogledala Jaka. Ta se je odkašljal in pomenljivo spregovoril: »Torej, tudi jaz sem treniral voljo. Odločil sem se za strašno težko vajo.«

Ema in Luka sta zrla vanj polna pričakovanja. Jaka pa je nadaljeval: »Ko sem prišel domov, nisem takoj prižgal računalnika. Najprej sem naredil nalogo, potem sem postlal posteljo, pospravil mizo in pometel stopnišče.«

»Uf, toliko!« se je začudil Luka.

»Ja, toliko!« je potrdil Jaka in dodal: »Prav ti pride, če imaš poleg mišic strenirano tudi voljo …«

»… in vztrajnost, pa tudi srce in še kaj,« je pripomnila Ema.


POBRATI PLASTIKO, KI DUŠI STVARSTVO[uredi]

»Ali vidva gresta?« je nagovoril Luka svojo sestro Emo in prijatelja Jaka.

»Kam?«

»Na čistilno akcijo! Danes je 4. oktober, god sv. Frančiška Asiškega!«

»To je tisti svetnik, ki je prijatelj vseh, ki imajo radi naravo. Živali in rože so mu bili bratje in sestre,« se je spomnila Ema.

»In zato nas je pater povabil, da bi skupaj pobrali odpadke, ki jih ljudje mečejo iz avtomobilov.«

Ema in Jaka sta bila navdušena in ob določenem času so bili trije prijatelji z ostalimi otroci zbrani na dvorišču župnišča. Pater je delil rokavice in vreče za odpadke. Potem se je četica odpravila k cesti.

»Joj, koliko smeti!« je vzdihnil eden izmed otrok.

»Sv. Frančišek je rekel, da je zemlja mati, ki nas hrani in nas razveseljuje s pisanim cvetjem, mi jo pa dušimo z odpadki,« je govoril pater zelo resno.

Otroci so zrli v vrečke, pločevinke, papirje, plastenke …, ki so bile kot rane sredi zelenja.

»Toliko dobrega nam daje mati Zemlja, mi jo pa obmetavamo!« je bila prizadeta Ema.

»Ponižujemo jo, namesto da bi ji bili hvaležni!« je dodal Jaka.

Potem so se pater in otroci sklonili k zemlji in iz dušečih se bilk pobirali smeti.

»Poglej Luka,« je rekla Ema, ko je pobrala plastično vrečko. Pod njo se je vsa rumena borila trava za življenje. »Kako je ranjena!«

Mimo otrok so drveli avtomobili. Iz enega se je zaslišal otroški klic kot posmeh in v travo je priletela plastenka.

»To ti je ’junak’!« je rekel ogorčeno Jaka.

»Upa si odmetavati smeti in poniževati nas in naravo. Sredi pajdašev pa se ne bi upal skloniti in pobrati s tal vrečko, da bi jo dal v koš!«

»To so ’frajerji’ brez ta pravega poguma,« je pripomnila Ema in pobrala plastenko.

»Zakaj mečejo nekateri ljudje smeti kar iz navade?« je vprašal Luka patra.

»Ker so izgubili občutek, da je stvarstvo živo!« je odvrnil.

»Zakaj so izgubili ta občutek?«

»Ker niso s stvarstvom v dotiku: skozi okna avtomobilov zrejo kot …« Pater je iskal izraz.

»Kot bi gledali televizijo,« je pripomnila Ema.

»Ja,« je potrdil pater, »in odvržejo plastiko brez občutka, da s tem dušijo in morijo, kar je v naravi živo.«

Dve debeli uri so pobirali otroci s patrom smeti, potem so sedli pod drevo na vrtu župnišča in v sebi tako zadovoljni jedli piškote. Veter je vel in se, morda iz hvaležnosti, veselo poigraval z njimi. Luku je padel v naročje eden prvih jesensko obarvanih listov. Iz zelene so se prelivale barve v rdečo, oranžno, rumeno in potem v rjavo … tam ni bilo več življenja.

»Kaj je list najprej živ in potem umre?« je Luka vprašal patra.

»Tik za tem, ko odide v nebesa!« je odgovoril ta hudomušno, a pomenljivo.

»Kaj gre tudi list v nebesa?« se je začudil Jaka s piškotom v ustih.

»Kam pa naj bi odšlo vse, kar je živo?«

In otroci so se čudili modrosti patra in bilo jim je lepo, saj so imeli radi listje na drevju, še posebno, ko ga je veter vrtinčil in jim ga nosil v razkošju jeseni v naročje.

»Poglejte,« je razlagal pater z barvitim listom v Lukovi dlani: »Tu je list zeleno živ; vidite, tukaj je rdeč, ker je dozorel v ljubezni; poglej, tukaj je že oranžen v modrosti in tukaj je rumen, ker je zažarel v večnost … in tu, kjer je rjav, ker v njem ni več življenja, je le še njegova zunanja podoba.«

»Tako blizu smo si z vsem, kar je živo!« je vzdihnila Ema.

»Zato moramo vse spoštovati, ker smo si bratje in sestre,« jo je pater dopolnil.


POMAGATI JEZUSU NOSITI KRIŽ[uredi]

»Tako težko nosi svoj križ,« je šepnil Luka Emi sredi otrok, ki so ob velikih cerkvenih podobah spremljali Jezusa na njegovem križevempotu.

»Poglej, tu ni več sam!« je odvrnila Ema v šepetanje svojega brata in mu pokazala sliko. »Pomaga mu Simon!«

»Kdo?« je kar preveč naglas vprašal Luka.

»Simon iz Cirene,« je razložil pater. »Tolikim se je Jezus samo smilil in niso storili ničesar, Simon pa mu je pomagal.«

»Jaz bi mu tudi!« se je oglasil Mihec. » Si pač zamudil 2000 let,« mu je odvrnil Jaka.

»Ničesar ni zamudil!« je pripomnil pater.

»Kako, da ne!« se ni dal Jaka. »Jezus je živel pred 2000 leti – torej je zamudil.«

»Poglejte otroci,« je začel pater z razlago: »Jezus je rekel: ’Karkoli storite kateremu izmed revnih, osamljenih, ponižanih ... je isto, kot bi storili meni.’ Ni rekel: ’Je podobno.’ Rekel je: ’Isto je!’ Kolikšna priložnost, da pomagamo Jezusu, ki nosi danes svoj križ v trpečih!«

»Ne razumem,« je rekel Luka. »Ne razumem, kaj je to križ.«

»Križ je tisto, kar je težko in ti je zaradi tega težko in je zato tvoj križ!« je razpredal Jaka.

»In je še posebej težko, če si sam, če te nihče ne razume in ti ne pomaga,« je dodala Ema.

»Na primer, ko te v šoli kdo zafrkava, pa vsi molčijo in ni nihče toliko pogumen, da bi bil s tabo!« je razlagala Ana. In potem je povedala Katja, kaj je njen križ in nato Gregor in toliki izmed otrok. Povedali so tudi to, da je še posebej težko, če ni takrat nikogar, ki bi te imel rad, ki bi bil tvoj prijatelj, zato se počutiš tako zelo samega.

»Otroci, bodite pozorni in ko vidite, da kdo trpi, bodite kot Simon iz Cirene – opogumite se, pristopite in pomagajte. Ne puščajte ljudi samih v stiski. Ko vas pokliče Bog v bolečini bližnjega, mu odgovorite.« Tako in podobno je naročal pater in ko so se poslovili, jim je rekel: »Naj bo to vaša domača naloga ...« Potem je za hip umolknil in se popravil: »Naj bo to naloga vašega življenja!«

                                          * * *

Ema, Luka in Jaka so stopali proti domu molče, zamišljeni v doživetje križevega pota Jezusa, ki nosi danes svoj križ v tistih, ki jim ni lahko in so sredi med nami.

»Poglejta, Jezus!« je rekel Luka.

»Kdo? Kje?« sta se zdrznila Ema in Jaka.

»Tamle gre in nosi svoj križ!« je pokazal v smeri proti sosednji vasi, kjer je stanovala teta Marta. Odkar so vozili avtobusi zelo poredko, so jo pogosto videvali, kako je opravila dolgo pot v trgovino peš in se potem iz nje vračala s težo nakupljenih stvari.

»Jaz prav čutim, kako me je poklical Jezus, naj pomagam. V sebi čutim,« je govoril Luka. S svojimi mladostnimi koraki so kmalu dohiteli teto Marto, obloženo z vrečkami, in še preden so jo dobro pozdravili, jo je Luka že vprašal:

»Ali vam smemo pomagati nesti vaš križ?«

»Kaj?« se je ta začudila.

»Luka misli na vrečke,« je razložila Ema.

»Ki so sedaj vaš križ in mi vam ga lahko pomagamo nesti,« je vztrajal Luka.

Teta Marta se je nasmehnila in jim zadovoljna izročila del teže, ki jo je zelo težko nosila.

»Uf, je težko,« je pripomnil Luka. »Mislil sem, da je vaš križ lažji.«

»Vedno tako mislimo, dokler gledamo križe in težave drugih,« je rekla teta Marta iz srca hvaležno in dodala: »Toda, če bomo tale moj križ nosili štirje, bo mnogo lažji. Bog vam povrni za vašo dobroto!«

Po poti so klepetali. Posebej Luka se je razgovoril in razlagal, kako je dobro, če si med seboj pomagamo, ker so potem križi lažji. »To je kot pri matematiki: Teža se deli na toliko, kolikor imaš prijateljev. In prijatelj je tisti, ki ti pomaga in tudi sam si prijatelj, le če pomagaš.«

Ko so dobili dovoljenje staršev, so Ema, Luka in Jaka pospremili teto Marto vse do njenega doma v sosednji vasi. Tam je segla na dno ene izmed vrečk in vsakemu izročila tri bonbone. Na poti domov je Luka pripomnil: »Naloga, ki smo jo dobili, sploh ni težka. Človek se tako dobro počuti, če lahko pomaga nositi križ, in to celo samemu Jezusu!«


OPOGUMLJATI: NE BOJTE SE! KRISTUS JE VSTAL![uredi]

»Teta Klara odhaja!« je zamišljeno rekla mama, ko je odložila slušalko in se ozrla k možu in potem k otrokoma.

»Kam odhaja?« se je radovedno ozrl k mami mali Luka.

»Tja, od koder smo prišli in se na koncu vračamo,« je odgovoril oče.

»K ljubemu Bogu?« je zamišljeno vprašala Ema.

»Ja! In k angelom in tistim, ki so že pri Njem in so sveti, ker so tako svetli v Svetlobi …,« je govorilo iz matere.

»Posloviti se moramo!« je oče segel v njeno misel. Njegov glas je bil odločen, a tako zelo čuteč.

Stopili so na pot. Molčali so. Mali Luka je hodil v zavetju družine in razmišljal: Kako naj se poslovim? Kaj naj rečem teti Klari v slovo?

                                         * * *

Stopili so v sobo. Sredi beline postelje je ležala teta Klara. Globoko je zajemala zrak in se ozirala na zbrane. Ko je uzrla Emo, Luka, starše, se je blago nasmehnila, potem pa utrujena zaprla oči.

Luka se je oziral po zbranih sorodnikih, znancih. Zbegano so tavali po prostorih. Ni razumel, kaj govorijo. Melodija njihovih besed je budila v njem nemir in tesnobo. Pogledal je k očetu in mami. Molče sta stala mirna in močna. Spomnil se je očetovih besed: »Moč se ne meri navzven. Močan si ali pa nisi v sebi!« In ko ga je vprašal, kje trenira svojo moč, mu je odgovoril: »Bog je moč mojega življenja.« Luka se je stisnil k očetu, ki je imel v sebi Boga, da bi umiril njegovo srce.

Mama je z Emo stopila k teti in jo pobožala po obrazu. Teta je odprla oči. Mati se je nasmehnila in teta ji je vrnila nasmeh. Mama seje globoko sklonila in jo poljubila. Ema je samo zrla v teto Klaro in teta Klara se je zazrla v njo. Brez besed, z dotikom pogleda, ki sega globoko, globoko … sta se poslovili.

Potem je stopil k teti očka in Luka z njim. »Hvala vam teta,« je rekel očka, »tam pri ljubem Bogu nas spremljajte naprej.« Teta je rahlo pokimala in Luka je videl, kako so ji v solzah zažarele oči. Tudi očku so žarele. Luka je gledal očka in teto, potem pa se je sklonil k njej in ji zašepetal. Teta Klara se je zazrla v Luka in se mu blago nasmehnila. Njena roka je počasi pobožala skuštranega Luka in najbližji so slišali, ko je šepnila: »Hvala!«

Potem je odšla …

                                           * * *

»Zdaj je naš angel,« je rekla mama in prekinila molk, ko so se vračali proti domu.

»Ja, še enega angela imamo, ki nas bo spremljal s svojo nevidno bližino …,« je potrdil očka.

»… nevidno bližino, ki se tako dobro zazna tam nekje globoko v čutenju,« je dodala mama.

Potem so zopet molčali, dokler ni Ema vprašala Luka: »Te lahko vprašam, kaj si zašepetal teti Klari?«

Luka se je ustavil in vsa družina z njim. Pomenljivo je odgovoril: »Voščil sem ji za praznik. Rekel sem ji: ’Teta Klara, nikar se ne bojte. Kristus je vstal! Veselo veliko noč vam želim!’«

Očka in mamica sta se spogledala, ko je še Ema pomenljivo dodala: »Kar prav si ji rekel! Za njo je letošnja velika noč res pravi praznik vstajenja!«


IZBRATI BOŽJI POKLIC[uredi]

Končno! Šolski dnevi so se iztekali in pater je povabil otroke na romarski izlet v Olimlje.

Najprej nestrpnost pričakovanja, potem toliko vsega na poti in ko so prispeli: pogledi na veličastni samostan s čudovito cerkvijo in staro lekarno. Nekdaj so v tem samostanu živeli redovniki pavlinci, danes bivajo v njem patri minoriti.

Eden izmed njih jim je hudomušno razlagal znamenitosti tega kraja. Jaka se je ves čas odzival na igrivo pripovedovanje.

»Kaj bi rad bil v življenju?« ga je ob koncu razlage vprašal pater.

»Srečen!«

Pater se je nasmehnil in dopolnil svoje vprašanje: »O katerem poklicu razmišljaš?«

»Rad bi bil srčni kirurg,« mu je odgovoril Jaka zamišljeno.

»Si mogoče kdaj pomislil na božji poklic?« je pater pomenljivo vprašal.

»Seveda sem!«

»In kam te kliče Bog?«

»Kliče me, da bi postal srčni kirurg!« je bil odločen Jaka.

Pater se je za hip zamislil, potem pa je zbral misel in spregovoril: »Dober odgovor! Vsak ima svoj božji poklic. Zato se reče poklic, ker Bog vsakega kliče na njegovo pot: nekoga, da bi postal zdravnik, drugega, da bi kmetoval ali da bi bil slikar …«

»… ali pa župnik,« se je oglasil Luka.

»Ja, nekatere pokliče tudi v duhovni poklic!« je potrdil pater.

»In so tam najbolj srečni?« je vprašal Luka.

»Ko odgovorimo na božji klic in ga dobro živimo, smo zadovoljni! Vsak je v svojem najbolj srečen!«

»Ali je božji poklic tudi to, da postaneš mamica?« je zanimalo Emo.

»To je zelo velik božji poklic!« je odgovoril pater in potem vpra{al: »Ali veste, kateri božji poklic imamo vsi?«

Otroci so se zatopili v razmi{ljanje, dokler se ni oglasil najmlajši – Žiga: »To, da se imamo radi!«

Pater se je sklonil k otroku in rekel: »Prav si rekel, mali modrijan. Poklic, ki ga moramo vsi živeti, je ljubezen. Jezus nam je naročil: ’Ljubi Boga in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!’«

»In potem so nekateri starši in nekateri župniki!« je dodal Luka.

»Ali pa redovnice!« je pripomnila Katja.

»Vsak v svojem živi poklic ljubezni!« je odgovoril pater.

Anže je ugotavljal: »Postaneš pač tisto, kamor te potegne ljubi Bog!«

»Ne reče se: ’Potegne!’ Reče se: ’Pritegne!’« ga je popravil Alja`.

»Tako je!« je potrdil pater. »Reče se pritegne! Bog samo vabi, odgovoriti pa mora vsak sam. Pomembno je slediti klicu in se truditi, da dosežeš svoj cilj.«

»To ni najbolj lahko!« je ugotavljal Anže.

Pater mu je rekel: »Noben veliki cilj se ne doseže na lahko. Potrebno je delati in imeti vsaj nekoga, ki te spodbuja – ki ti daje pogum in ti stoji ob strani!«

»Jaz ne bi zmogla brez staršev!« je vzdihnila Špela.

»Otroci, predlagam, da zapojemo! Naj bo naša pesem molitev in v njej prošnja, da bi se zmogel vsak odločiti za svoj božji poklic, da bi se nanj dobro pripravil in naredil v njem veliko dobrega! Tako bomo najbolj zadovoljni!«

Pater je zapel v posvečenost svetišča in otroci so mu pridružili svoje glasove, ki so bili en sam spev večni Ljubezni, v kateri je moč in pogum za slehernega izmed nas na poti življenja.


UTRDITI JEZUSOVO SLED[uredi]

»Končno!« je zavzdihnil Jaka in skupaj z Emo in Lukom stopil v plitvino žuboreče reke.

»Kaj končno?« je zamišljeno vprašala Ema in zrla v pisani prod pod vodno gladino. Nad njim so se na valovanju igrali sončni odsevi.

»Končno so počitnice!« je razložil Jaka.

»Kako se priležejo!« je rekel Luka in stekel k mivki, ki jo je opazil nedaleč na obrežju. Stopil je v njeno mehkobo. Ema in Jaka sta stopila za njim in se zazrla v sled njegovih stopinj.

»Spomnila sem se zgodbe o sledovih,« je rekla Ema. »Sledovih? Čigavih?« je vprašal Jaka in začel s prstom zapisovati v mivko svoje ime.

»Jezusovih in mojih in tvojih …«

»Povej jo,« je povabil Emo k pripovedovanju Luka.

Sedli so na prod in ob žuborenju reke in cvrčanju drobcenih bitij je Ema pripovedovala:

»Pravzaprav to ni samo zgodba, je resničen dogodek iz življenja Petra iz Siene. Nekoč je videl v svojih sanjah notranjost domače cerkve popolnoma takšno, kot je bila v resnici, le na tleh je bila namesto kamnov drobna mivka. Vrata cerkve so se odprla in na pragu Cerkve je ves v svetlobi stal Jezus. Vstopil je in v drobno mivko so se odtisnili sledovi njegovih korakov. Za njim je stopila na prag Marija – Njegova in naša mati. Ozirala se je po njegovi sledi in natanko po njegovih stopinjah stopala proti oltarju k Jezusu. Tako tudi apostoli in mnogi izmed prvih kristjanov … Naenkrat pa so se vrata Cerkve odprla bolj na široko in v njo je vdrla množica. Toliki med njimi niso šli po Jezusovi sledi in so mendrali po svoje. V Cerkvi je nastala zmešnjava sledov …«

»In kaj je bilo potem?« je zamišljeno vprašal Luka.

»Potem? Potem sta stopila na prag Cerkve Frančišek in Klara Asiška. Dolgo sta zrla v zmešnjavo sledov, tako dolgo, da sta med vsemi razbrala Jezusove. Po njih sta stopala v Cerkvi … In Jezusova sled je bila v njej spet bolj vidna …«

Ema je umolknila. Jaka je vzel ploščat kamen in ga zalučal po gladini reke. Dvakrat, trikrat je poskočil in potem potonil v njeno globino.

»Zgodba še pravi,« je dodala Ema, »da je Jezus naročil Petru iz Siene, naj posnema svetega Frančiška in sveto Klaro: naj išče Jezusove sledove in stopa po njih v svojem življenju.«

»In kako se je odločil?« je vprašal Luka.

»V Svetem pismu je iskal Jezusove napotke, v obhajilu je našel Njegovo bližino … in je zmogel. Tudi sam je postal svet.« Ema se je zazrla v igrivost iskrenja na vodni gladini. Koliko valov in na vsakem odsev iste Svetlobe, je pomislila.

Luka je vstal in stopil k mivki, v katero je malo prej vtisnil stopinje. Rekel je: »Kakor da so to Jezusovi sledovi. In sedaj se jaz Luka odločim, da jih bom gledal in stopal po njih.« Stopil je v sled in za njim Ema in Jaka. Z razprostrtimi rokami so lovili ravnotežje in se smehljali v Svetlobi tistega dne, ki je bil počitniški, pa so vendarle v njem sprejeli pomembno odločitev.