Alenkin razred

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poredni zajček Alenkin razred
Branka Jurca
Okoli in okoli (2)
Spisano: Anita Majetić
Viri: Jurca, Branka (1960). Okoli in okoli. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



»Da bi mogel s teboj v razred!« je zavzdihnil Alenkin oče, ko mu je hitela Alenka pripovedovati o šoli, o otrocih, o razredu. Začudeno ga je pogledala. No, saj res, oče je bil bolan, še s postelje ni mogel. Mislila je in mislila, kako bi očeta rešila samote. Naslednji dan pa je vzela trsko, jo pomočila v črnilo in na velik papir narisala snažilko. V desni je imela kanglico, v levi cunjo.
»Oče,« je rekla Alenka, »to je naša snažilka. Poleg tete ti jo bom obesila, saj teta je že tako umrla. Na steno, glej!«  Po snažilki je narisala hišnika, s kratkimi brčicami pod nosom. S kazalcem desne roke je ravno pritisnil na električni gumb.
»Cin cin cin cin cin cinnnnn,« je rekla Alenka. »Oče, zvoni, šola se začne.« 
Za hišnikom je narisala ravnatelja. Stal je pred velikansko šolo z neštetimi okni, iz teh oken pa so kukale otroške glave. Za ravnateljem je narisala otroke.
Na steni nasproti očetove postelje so se zvrstile med oljnatimi slikami tet in stricev risbe Alenkinih sošolcev, od Majde, ki ji je že postala prijateljica, pa do Dragice, ki je veljala za palčka v razredu.
Oče je napisal na vsako risbo od spodaj z velikimi črkami, kakor mu je Alenka narekovala:
MAJDA — MOJA PRIJATELJICA
PETER — POD STAVIL MI JE NOGO
TINCA — ČUKA ME ZA LASE
ANDREJ — SE PRETEPA
LEJKA — IMA BOLNE OČI
JANKO — SLABO SLIŠI
MARIJA — GOVORI NAGLAS
CIRIL — NOBENE ZINIL ŠE NI
DRAGICA — NAŠ PALČEK, NAŠ KRALJIČEK
Za otroki je narisala razred s klopmi, s stolčki, z omaro, s tablami, z okni in z rožami na oknih.
»Poglej, oče, tu sedim, za menoj Tinca...« 
Oče je Alenko objel in poljubil — nič več ni bil samo v postelji, bil je z Alenko sredi otrok, v razredu, v šoli.