Aleš in peklenšček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Aleš in peklenščel
Odlomek iz knjige »Aleš iz Razora«.

Ivan Cankar
Izdano: Slovenski narod 9. maj (1926), 59/104
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nevernik je stal na klopi, z dolgimi, krempljastimi prsti se je držal za rob peči, kosmati obraz se je režal široko.

Aleš se je vzdignil.

»Zakaj prihajaš ob tej pozni uri druščino delat? Po dnevi bi bil prišel!«

»Nikar ne zameri, ampak v temi se počutim bolj domačega!« je rekel nevernik, oprl se je krepko z obema rokama ob peč ter je sedel nenadoma, sam Bog vedi kako, poleg Aleša. Majhen je bil, ves pokvečen, hrom in grbast, obraz pa mu je bil starikav in zelo kosmat.

»Saj oblekel bi se bil malo, če prihajaš v goste!« je zagodrnjal Aleš, ko ga je premeril z radovednim pogledom.

»Navada, Aleš, navada!« je odgovoril nevernik in je sramežljivo povesil oči.

»Zdaj se ne boš hodil še posebej oblačit; zapiši si za drugikrat, pa se ogrni s tole plahto!« ga je potolažil Aleš.

Nevernik se je ogrnil in izza plahte je gledalo samo še dvoje kosmatih ušes, dvoje krivenčastih nog in zadaj skromen repek.

»Kako pa je kaj tam doli?« je izpraševal Aleš. »Zdaj sva sama in lahko mi razodeneš, saj nisem baba!«

»Kako bi bilo?« se je namrdnil nevernik. »Dolgčas in draginja!«

»Je že križ!« je zavzdihnil Aleš. »Tudi v naših krajih niso nebesa!«

»Ne o teh žalostnih, o lepših stvareh sem se prišel pogovarjat s teboj!«

Nekoliko nezaupno se je ozrl Aleš.

»Sam si Aleš, sam!«

»Da bi tako ne bil!«

»Tisto klaverno veselje, ki ga uživaš vsaki svetek tam v daljni Ljubljani —«

»Kaj bi tisto! Kaj bi tisto!« je zamahnil urno Aleš.

»Saj ne rečem zaradi tega, da bi ti kaj očital! Vsak človek je časih rad malo razposajen, in kjer ni greha, tam tudi čednosti ni! Ampak tisto veselje je kakor božična potica in velikonočni kolač! Kje pa je vsakdanji kruh?«

»Ni ga!« je zavzdihnil Aleš.

»Takrat, ko si se malo poigral s tisto lepo živalco, s tisto belo Francko —«

Aleš je iztegnil roko.

»Kaj bi tisto! Kaj bi tisto!«

»Saj nič ne rečem! Dobro si ravnal in pametno, nobeden ne bi drugače. Blaga ni bilo!«

»Ni ga bilo!« je pokimal Aleš nekoliko zamišljen, kakor da se je bilo narahlo zganilo zagrinjalo pred hudim spominom.

»Kaj pomagajo najlepši zobje, če nimajo, da bi grizli? Prazna skrinja in lačna usta — klaverna bala!«

Aleš je škilil po strani nanj.

»Zakaj se mi prilizuje« je mislil na tihem.

Nevernik pa je povzdignil glas. »Aleš, zdaj te pa kar naravnost vprašam: ali poznaš Frčajevo Hano?«

»Da bi je ne tako!«

»Ali ni pametna ženska?«

»Prismojena babnica je!«

»Ali ni prijetna očem, lepo raščena in zdravih lic?«

Aleš se je narahlo razsrdil.

»Če si se prišel norca delati, bi bil rajši doma ostal! ... Ni prijetna očem, tudi lepo raščena ni, temveč strašilo je, da se Bogu usmili!«

Nevernik se je delal, kakor da bi ne slišal očitanja, in še zakašljal ni.

»Kaj pa njena skrinja?«

Aleš je sklenil roke na kolenih in je pogledal proti stropu. Dolgo je gledal, nato pa je izpregovoril zamišljen.

»Res je lepa skrinja!«

»Tudi hiša ni napačna!«

»Prijazna hišica je!«

»In hlevi!«

»Tudi hlevi!«

»Polja!«

»Polja!«

»Gozd!«

»Gozd!«

In za hip sta umolknila obadva in sta obadva gledala v strop.

»Še nevernika samega, izkušnjavca, so obšle skomine!« je pomislil Aleš. Nevernik pa je zavzdihnil in je izpregovoril.

»Da bi le tako prismojena ne bila!«

»Kaj treba babi pameti!« je zagodrnjal Aleš.

»Da bi bila le malo bolj čedna!«

»Saj ni treba, da bi jo gledal!«

»Malo lepše raščena!« je vzdihoval nevernik brez nehanja.

»Da le grbe nima!« ga je tolažil Aleš.

In tako sta spet za hip umolknila, obadva zamišljena. Nenadoma se je začel nevernik stresati, kakor da bi mu bilo mraz pod plahto, Aleš pa je videl dobro, da se trese od tihega smeha. Videl je, in se je močno razhudil.

»Že poprej sem ti rekel, nevernik, da se nikar ne delaj norca in da bi bilo nespodobno, če si prišel zgolj s tem neblagim namenom dramit ljudi iz poštenega spanja! Saj res ni posebno pametna Frčajeva Hana, ampak pamet ni žamet in Bogu dopadljiva je tudi; res je nadalje, da ni očem hudo prijetna, ampak kaj je posvetna lepota? Nič me ne boš imel za norca, nič me ne boš dražil, zdaj že vem, kam drži cesta!«

»Nisem se tebi smejal, Aleš; ampak ko sem pomislil, da bo Frčajeva Hana nekoč še zakonska žena, me je poščegetalo v rebrih!«

Aleš se je namuznil.

»Zakaj pa bi ne bila zakonska žena? Tudi tako je še lahko svetnica, dasi ni v pratiki razen Sv. Ane in Sv. Monike nobene omožene svetnice — že zato ne, ker se ne spodobi, da bi se baba povzdigovala nad moža. Ampak če bi ji delalo svetništvo veselje, pa naj ji bo v božjem imenu, jaz ji ga ne bom kratil!«

»Veliko je vredna skupna molitev!« je pokimal izkušnjavec s komaj prikrito hinavščino: Aleš pa se je naredil, kakor da ničesar ni opazil.

»Le to mi povej, kdo ti je vdahnil to koristno misel, ki si mi jo bil prišel razodet ob tem nočnem času! Vsak dan in vsako nedeljo sem jo videl, to Frčajevo Hano, pa sem pogledal v nebo ali pa v stran, namesto da bi jo presrčno pozdravil. Kako čudno je pač, da vdahne Bog lepo misel rajše zlodeju samemu nego krščanskemu človeku!«

»Tudi v nebesih zadremlje včasih pravica!« je rekel izkušnjavec, iztegnil je vrat, izkobacal se je izpod plahte in je skočil s peči na klop.

»Kam pa kam? Lahko bi se še malo pomenila!«

»Polnoč je že blizu, moram še k Frčajevi Hani!«

»Kaj pa boš ti pri Frčajevi Hani? Pa ponoči!« se je namrgodil Aleš.

Izkušnjavec pa ni nič odgovoril, samo zarežal se je široko ter je šel in odprl okno.

»Kaj pa boš ti pri Frčajevi Hani?« je zaklical Aleš jezen za njim, ko je čepel nevernik že na odprtem oknu.

»Malo v vas! Malo v vas!« se je veselo zasmejal izkušnjavec in se je okrenil in je skočil in ni ga bilo več.

»Kjer ni vere, tudi poštenja ni!« je zagodrnjal Aleš; legel je, položil je roke pod glavo in je zasmrčal ...