Albina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Albina.
Matija Rode
Psevdonim Blaž Pohlin
Izdano: Slovenski narod 44/243 (1911)
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bili smo takrat napihnjeni osmošolci, ko smo brenčali za lepo deklico Albinico. Bilo nas je pet takih junakov, ki smo mislili, da ni bolj učenih ljudi na svetu od nas in da nam mora vsako dekle pasti kar v naročje in se izročiti naši samovolji.

Za Albino smo brenčali vsi hudo. Dasi smo vsi vedeli za drugega bolečinice in strasti, vendar nismo bili nič ljubosumni med seboj. Nauk o komunizmu nas je popolnoma prožel in čutili bi, da delamo proti svojemu prepričanju, če bi kdo izmed nas bil ozlovoljen, če se je njegov tovariš sladil ob srčkanih poljubih srčkane Albinice.

Bili so naravnost zlati časi takrat za nas. V šoli smo živeli od znanja, ki so nam ga utepli v glavo prejšnja tri leta, tako da smo videli, da kar znamo, že poponoma zadostuje za življenje, poleg tega smo pa imeli pristop na razne prireditve, kjer smo dvorili časti in poklonov željnim gospodičnam, ki so se smejale vsakemu še tako bedastemu dovtipu. No bedastih dovtipov takrat ni zmanjkalo!

Edino Albina se ni smejala bedastim dovtipom. Bila je doma z Gorenjskega, kjer vlada med narodom zdrav humor in zdrav dovtip. Tudi sama je bila polna zdravega humorja in dovtipov, zato ji niso bili všeč bedasti, ampak kadar je kdo kako prav nazarensko prismojeno bleknil, udarila ga je s prstom po nosu in rekla: »Ah ti norček trapasti!«

Kljub temu smo jo radi imeli vsi. Besedi »norček trapasti« sta pogosto padali, vendar ker nista bili izgovorjeni sramotilno, smo ju ravnodušno pridejali k priimkom, ki smo jih kod drugod dobili, Albinico pa stiskali k sebi in jo poljubljali, da je bila vsa rdeča.

Bilo vam je to srčkano dekle zares.

Posebno midva sva se dobro razumela, ker sva bila blizu skupaj doma. Prihajal sem k nji, da sva bila sama. Vselej me je sprejela z otroško naivnostjo in prisrčno ljubeznivostjo, objela me ter me ljubko poljubila, nato sva se pa vsedla k mizi na en stol oba in govorila in se smejala kot dva norčka.

Tistih časov mi je resnično žal. Žal mi jih je, ker so že tako zdavnaj minuli in ker ni bilo nikoli več tako lepih. Žal mi je zanje tudi, ker so bili tako kratki.

Spominjam se se, kako je bilo, ko smo napravili maturo. Pri Albini smo praznovali veseli dan težke zmage. Kot mi vsi tako je bila tudi Albina živo navdušena in pela je z nami študentovske pesmi. Objemali smo se in se poljubovali z deklico, ko nas je pa stražnik izgnal iz gostilne, šli smo v kavarno. Seveda Albina tudi.

In tu pri kavi, čaju in likerjih se je razvnela duša dodobra.

Albina je seveda poleg mene kot svojega najožjega sorojaka.

Kar je vstal prijatelj Vrlič in vprašal:

»Bratje in sestra, ali je naša ljubezen res docela nesebična in prava?«

»Res je!« odgovorilo je pet ust naenkrat.

»Ali nas ti sestra ljubiš vse enako?« nadaljeval je Valič.

Albina se je zvonko zasmejala, kot se je znala samo ona.

»Vse ljubim!« je odvrnila čez trenutek.

»Ali vse enako?« vprašal je Valič znova.

»Ali tebi, Valič, kaj primanjkuje moje ljubezni?« menila je.

Viliču se je potemnilo oko.

»To se pravi, da čutiš do koga izmed nas večjo ljubezen kot do drugih,« rekel je ostro.

»In če bi bilo to res?« dejala je smeje deklica.

»Potem to ni prav!«

Udaril je s pestjo ob mizo.

»Ti si sebičnež, Valič!« rekla je Albina, »ali ne privoščiš svojemu bližnjemu, da bi se smel radovati, ko se ti morda drugod izvrstno zabavaš!«

»Mi smo sklenili, da je Albina z nami vsemi enako ljubezniva in z nobenim bolj od drugih. Danes pa vidimo, da se ti pogoji ne spolnujejo. Zakaj tičita Albina in Pohlin vedno skupaj?«

»Kako si siten danes?« dejal je tovariš Mehle, »ne razdiraj zadnji dan našega dosedaj tako lepega in vzornega prijateljstva!«

Rekši je objel Albino in jo poljubil vpričo vseh navzočih na lice. Ona se je glasno zasmejala rekoč:

»Valiču spet ne bo prav!«

Dasi smo se trudili izbrisati Valičevih besedi vtisk in skušali prejšnjo dobro voljo uveljaviti, se nam to ni posrečilo. Nekaj težkega je ležalo med nami, nekaj nas je dražilo, da bi se najrajši jeli prav po domače prepirati in čim dalje smo bili skupaj, tem težje smo se gledali. Tudi Albini je bila zoperna druščina in silila me je, da odrineva.

Res sem plačal in odšla sva, poslovivši se naravnost mrzlo od prej tako gorečih prijateljev.

»Ta gnjusoba!« jezila se je Albina nad Valičem, komaj sva zaprla vrata za seboj, »same zdražbe in jezo bi sejal! Kot stara baba!«

Zavila sva v bližnji park. Zrak, ki je podnevi pritiskal z vročino na možgane, se je zdaj ohladil in hladna sapa je pihala od vzhoda. Z deklico sva sedla na udobno klop v temi, kamor ni prisipal noben lučni žarek.

Sedela sva tako nekaj časa molče, zatopljena vsak v svoje misli. Nisem vedel, kaj naj spregovorim in tudi Albini se je godilo menda nekaj enakega. Naposled se mi je tega molka zdelo preveč in šepnil sem:

»Albina!«

Ona se ni ganila.

»Albinica!«

Zopet nič.

Ozrl sem so vanjo in ji pogledal bližje v oči.

Takrat pa se je zasmejala, zgrabila me je z obema rokama, me trdo objela in mi poljubovala usta.

»Kaj si mislil zdaj?« vprašala me je.

»Vse in nič.«

»Jaz tudi.«

Čez trenutek je rekla:

»Kdaj odideš?«

»V par dneh.«

»Potem greš na Dunaj.«

»Da.«

»In k Albini te ne bo več!« dejala je počasi izgovarjaje vsako besedo in mi zaupljivo gledala v oči, »ne bo te več, ker boš dobil na Dunaju boljšo ljubico za življenje. A jaz ti ne bom zamerila tega, dasi mi bo res hudo po tebi. Vedi, da sem tebe ljubila bolj od vsakega drugega.«

Dasi sem bil večkrat prepričan, da je ljubezen moja do Albine le študentovska pena in da nima nobenih globočjih korenin, vendar so me te besede razburile. Jel sem deklici zatrjevati svojo najiskrenejšo ljubav z obljubo, da mi ona ostane tndi v nadalje ona vzvišena deva, ki jo, čim bom sam svoj gospod, popeljem pred altar.

»Ne obetaj!« svarila je ona, »tvoje besede se ne bodo spolnile.«

»Jaz ne bom dajal prilike, da bi se ne!«

»Daj mi roko!«

Dal sem jej jo, ona je pa rekla:

»Danes pet let se snideva tu. Videla bova, če sva si ostala zvesta. Velja?«

»Velja. Tudi ob tem času?«

»Tudi.«

Pogledal sem na uro, bilo je dve čez polnoč.

Koledar je kazal 17. julija 1902.

* * *

Hitro so tekla visokošolska leta kljub stradanju in pomanjkanju. Hitela so in ni je bilo moči, ki bi jih obdržal. Pretekla so štiri, peto sem bil pa že gimnazijski suplent. Tudi to t. j. šolsko leto je že minulo in pripravljal sem se prav resno, da napravim potrebne izpite za profesorja.

Sedel sem takorekoč v gozdiču poleg mestnega parka. Študiranja sem bil sit tisti dan, zato sem odložil knjigo. Vlegel sem se znak na klop in gledal skozi redko vejevje v jasno nebo, po katerem je tupatam priplaval komaj viden oblaček in mahoma izginil. Tudi to me je jelo dolgočasiti. Zato sem se zopet vsedel in vzel v roke žepni zapisnik, če najdem v njem kak branja vreden vpis izza zadnjih let.

Listal som semtertja vsevprek, kot bi se igral. Že sem mislil zapreti zapisnik in ga vtakniti nazaj v njegov stari prostor, notranji žep, ko mi pade v oči ta-le vpis:

»17./VII. 1902 — 17./II. 1907 sestanek z Albino ob 2. zjutraj v mestnem parku.«

Švignil sem pokonci.

»Danes je 16. julij!« vskliknil sem, »torej nocoj bi naj bil ta sestanek!«

Vsedel sem se na klop nazaj in se vtopil v prošla leta. Kako ljubezni polna pisma sem dobival od Albine prvi čas svojega bivanja na Dunaju in kako verno sem ji jaz pisaril! Trajalo je to pol leta. Potem pa od nje ni bilo nobenega odgovora več. Pisma svoja sem dobival vračana, češ, da je Albina neznano kam odpotovala. V meni se je mnogokrat vznemirjalo srce, da sem posvetil svoje misli deklici, ki mi je postala nezvesta, sčasoma pa je tudi ta čut izginil in spominjal sem se Albine in njenih sladkih poljubov le kot zdavnaj minulih sanj.

Zdaj so mi pa ti spomini nanovo oživeli. Spomnil sem se skoraj vseh besedi, ki sva jih govorila z Albino tisto noč najinega sestanka v parku. Stopil mi je pred oči njen žarek pogled, njen stisk roke in njena trdna določitev sestanka čez pet let na istem mestu in ob isti uri.

»Bogve kod je zdaj Albina!« menil sem med seboj, »kdaj je že pozabila na sestanek! A jaz grem nanj vseeno! Morda se kdaj še srečava v življenju in takrat jo lahko spomnim, da je ona pozabila na nekaj, kar je sama določila!«

Ne vem, kaj mi je bilo tisti večer, da sem bil tako nemiren. Vedno sem pogledaval na uro, dasi je bilo šele devet proč. Bal sem se, da bi zamudil sestanek ali da bi celo pozabil nanj!

Šel sem v kavarno brat časopise. Vsakih pet minut sem pogledal na uro. In ko je prisedel k meni prijatelj z vseučilišča, postajal sem nervozen, da se je oni čudil.

Že o polnoči sem odšel iz kavarne proti parku na sestanek z Albino. Zatrjeval sem si, da nje ne bo, a mene je nekaj čudovitega vleklo tja z neznano silo.

Poludveh je udarila ura v bližnjem zvoniku in jaz sem že bil na svojem prostoru prav ob tisti klopici, kjer sva sedela pred petimi leti z Albino, mojo ljubeznijo. Bil sem tako čuden, tako poln najrazličnejših misli, kot še nikoli.

Ura je udarila tri četrt na dve. Mene je glas zvonov neprijetno dirnil in najrajši bi bil hitel proč. A noge so mi bile kot lesene, nisem jih mogel premakniti. Omahnil sem na klop in svinčena teža je ležala na meni. Srce mi je bilo nemirno, da sem menil, da mi mora počiti razburjenosti.

Tedaj je udarila ura dve.

Čudni so bili ti glasovi, nikdar še nisem čul tako nenavadnih.

»Ni je!« rekel sem,« in je ne bo!«

Zapihal je močan piš, zdelo se mi je, kot bi žvižgala sapa. Ozrl sem se proti bližnjemu grmu, ki ga je obsevala bleda mesečina in obstal sem kot okamenjen. Tam je stala ženska podoba nepremično, njene oči so pa kot dva ognja zrle v me.

»Albina!« vskliknil sem in hotel planiti k njej.

»Stoj!« zaukazal je glas iz podobe, »ne bližaj se mi!«

»Albina!«

»Da, jaz sem!«

Odgovor ta je bil mehak in ljub.

»Zakaj ne smem k tebi, ljubica!« vprašal sem in zrl v obraz, v katerem ni bilo opaziti kapljice krvi.

»Ne govori tako, mladenič!« odvrnila je; »velik je prepad med menoj in teboj, a ker sva določila nocojšnji sestanek, sem držala besedo. Zdrav prijatelj!«

Rekši je zamahnila z roko kot v pozdrav, zdelo se mi je, da mi je vrgla poljub, trenutek nato pa je ni bilo več.

»Albina!« kriknil sem in planil s klopice proti mestu, kjer sem jo prej videl stati.

A moj glas je otožno odmeval ob bližnjem zidovju, nje pa ni bilo nikjer.

»Albina!«

Padel sem v pesek na tla, kjer je stala popreje ona. Neizrečena bol mi je prevzela srce in solze so mi zalile oči. Ne vem, koliko časa bi bil ležal tam, da me ni sunil s sabljino nožnico stražnik in me ne ravno prijazno ogovoril ter spravil iz parka.

* * *

Par dni na to sem bil kot po navadi v kavarni in prebiral došle časopise. Tudi ameriški so bili vmes. Po navadi ne berem teh, kar vem, koliko strašnega prebiravanja je o njih. To pot sem pa instinktivno vzel v roke »Glas Naroda« in med raznim drugim drobižem sem zasledil to-le vest:

»V Calumetu Pa. je umrla 22letna Albina Vrbič, doma z Gorenjskega na Kranjskem. Deklica se je odlikovala po posebni telesni lepoti in pristnem slovenskem humorju. Vzela jo je sušica. V Ameriki je bila nad štiri leta.«

Nič več nisem bral tisti dan časopisov. Ko sem pa prišel domov, poiskal sem Albinina pisma, polna vroče ljubezni in gorke solze so mi kapale na drobne vrste.