Albanija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Albanija.
Vladimir Brezovnik
Izdano: Nova doba št. 42–83, 1919
Viri: dLib 42, 43, 44, 45, 47, 49, 52, 57, 58, 61, 62, 66, 67, 68, 69, 82, 83
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nedelje popoldan so nas vkrcali v Zeleniki na srednje veliko ladjo »Sandor Hegedis«, da se odpeljemo v deželo Skipetarov. Pred Boko kotorsko smo čakali noči, čakali pa smo tudi na dve torpilijarki, ki naj nas spremljajo in varjejo na visokem morju.

Ob šesti uri zvečer smo se odpeljali. Žarnice v salonu in kabinah so ugasnile; neprijetna tema je zavladala in tesnoba je stiskala srce. Pustili smo za seboj utrjeni otok Mamulo in odprlo se je široko morje. Na levi so se v temnih silhuetah risale dalmatinske gore, na desni pa je v valovih vršalo morje.

Stopil sem na krov h kapitanu. Nervozno je stal na svojem mestu, daljnogled v roki. Zagledal sem se tudi jaz. Ob boku ladje se je zvijalo morje v togoti in rohnelo; par metrov dalje se je videlo zibajoče se valovje in potem temna ravan, polna skrivnosti in polna smrti. Tam je Lah; le 80 kilometrov od nas je njegova obal in njegove podmornice ae plazijo okoli in prežijo.

Na odprtem krovu so ždeli vojaki, drug poleg drugega natlačeni; bilo jih je čez bataljon. Tugepolne pesmi so mrmrali in zaspali od truda za drugim drug. Prav globoko iz ladjinega trebuha pa se je slišalo mukanje goveda, ki je šlo z nami v Albanijo.

Tudi živali so rabili tam doli, kakor ljudi. Zato so jih naložili, kakor ljudi, samo skrbnejše, ker so se jim zdele dragocenejše. Kdo bi vprašal! Človek ali žival, naloži svoje kosti in brez odmora tja, kjer vas potrebujem! Kdo je na boljšem, človek ali žival, ki se vozi topo, brez skrbi in bolne duše v kraje, odkoder se ne vrne nikdar več?

Nagovorim kapitana. Kakšna nevarnost preti naši ladji: mine ali torpedo podmornice? Oboje, ali torpedo tem bolj, ker ima Lah organizirano posebno službo podmornic, ki imajo uničiti vse ladje, ki vozijo v Albanijo živež in rezervno moštvo.

Tesnoba se me je lotila in v fantaziji sem videl strašne prizore panike na temni ladji nad temnim, širokim morjem, če prifrči in zadene torpedo. Nervozno sem hodil po krovu in gledal proti kopnemu; oddaljili smo se od obali več kilometrov in nič več ni bilo silhuet dalmatinskih gor; na obeh straneh ladje se je penilo togotno morje in dalje tja tema polna negotovosti, nevarna tema, ki skriva v sebi smrt ...

Kakor polž počasi je polzela ladja čez črno vodovje. Ob boku ladje so se svetile razjariene meduze v fosforiscirajoči, bledi luči; čim dalje smo prišli na odprto morje, tim več jih je bilo. Tem več pa ie bilo tudi teme okolu nas in tem več žalostnih misli je prihajalo in mulilo človeka.

Tam na klopi je sedelo par častnikov, ki so že bili v Albaniji. Pripovedali so. In kako strašne reči so pripovedovali! Da so Skipetarji strašni roparji, ki ubijejo vsakogar, vsakogar brez izjeme. In naštevali so imena teh in teh, ki so jim razparali trebuh, izrezali srce iz prs ... Prijeten balzam za bolno dušo ... In o oni morilki so govorili, ki si s posebno slastjo izbira žrtve med našimi vojaki, ki nikomur ne prizanese in zadavi skoro vsakogar. Nisem toliko mislil na malarijo do sedaj, a njih besede so vznemirjale. In pripovedovali so dalje, da umirajo nesrečneži pod nebom na tleh, v žgoči, tropični vročini, brez tolažbe zapuščeni; ter da se jih pokoplje brez krste, pokoplje sploh le zato, da bi ne kužili zraka. Ali bo tudi moja usoda tako žalostna? usoda katerega izmed teh, ki se vozi tu po temnem morju, tako strašna?

Nisem hotel dalje poslušati. Hodil sem po krovu šem in tja. Čul sem pretrgane besede razgovora druge družbe. In med temi besedami je bil umor in malarija. Umaknil sem se, da ne slišim dalje. Nagnil sem se čez ograjo; pod menoj, proti ladjinemu kljunu, je ždelo natlačeno moštvo. Tu pa tam je kateri ogovoril poleg sebe čepečega. Kaj govore ubožci? In tudi od tam doli ste udarili na moje uho tiste dva besedi, pred katertmi sem se umaknil: umor ... malarija ... To torej nas čaka tam doli v divji oazi rekulture v Evropi, de nas ne pogoltne danes morje. Torej vedo vsi, ki se vozijo tukaj, kakšna usoda nas čaka tam doli. Čudno, da preje nisem mislil na to. Zato me je temna skrb obdala tem huje, čim pozneje sem si polagal račune ...

V daljavi na levo so se zasvetile luči. Vprašam kapitana, kaj je to. Stari Bar, pristanišče Črne gore! Torej bo kmalu zopet trda zemlja pod nogami. Pred nami par sto metrov smo v žaru luči videli dimnike spremljajočih dveh torpilijark. Luči so prihajale bližje, že smo videli molo in kmalu smo stali na Črnogorskih tleh, kjer smo ostali čez noč.

Stari Bar ima le malo hiš. Ob pristanišču nekaj prostornih skladišč in nekaj hiš. Najlepša med njimi, ne palača in več kot vila, je last princa Danila. Tu je stanoval s svojo ženo; sedaj pa so bila tam stanovanja za častnike in uradnike avstrijske. Veselo so pripovedovali, da so mu že precej uničili pohištvo in tudi marsikaj odnesli. Bar ima tudi kolodvor, ker je poslednja štacija železnice, ki vozi iz Virpazara ob Skadarskem jezeru čez Črno goro k pristanišču. Oboje, železnico in pristanišče so zgradili Lahi.

Kakšno reklamo so delali z železnico čez Semmering in ono čez Semmering in ono čez Vordernberg v stari Avstriji. Človek se je moral skoro sramovati, če je moral priznati, da ni videl ne ene ne druge. Skoro k občni izobrazbi je spadalo, da jih je človek poznal.

In vendar se obe ti progi ne morete meriti s progo čez visoko črno gorovje. Proga je tako drzno izpeljana, vodi po takih grebenih, da bi komaj divji kozi prisodil prostora. Zdaj se vije v strm, več sto metrov visok hrbet v pravcatem vijaku, zdaj smukne zopet čez kratek most, in če pogledaš skozi okno bornega vagona, vidiš, da je pod teboj, naravnost pod mostom zopet most, po katerem si se pravkar vozil, in če pogledaš v zrak, vidiš zopet most, ki ga bo prevozil vlak v vratolomni serpentini.

In razgled po svetu! Skrij se Semmering! Daleč na vznožju Stari Bar s pristaniščem in dalje tja Adrija, ki jo jutranje solnce pravkar zlati v tisočerih pramenih. Tam na levo orjaški Lovčen in vse okoli črne gore, drzne in visoke, ki so dale ime deželi.

Postaj med potom ni. Vlak, ki obstoji iz dveh vagonov zelo patriarhalnega tipa, se ustavi le, kadar potrebuje vode. Med potom so urejene take postaje. Po tej progi je hodil svojo zadnjo pot tudi Nikolaj, ko je bežal pred avstrijsko armado v Stari Bar in od tam v Italijo.

Po dveurni vožnji smo na vrhu. Ničesar drugega ne vidi oko, kakor vrhe gore, kamor pogleda le okamenelo valovje črnega kamna.

Inžener te železnice, krasen Črnogorec, me povabi, naj se peljem z njim pred vlakom s trezino v Virpazar. Ponudbo sem sprejel in sedla sva v trezino. Skozi 600 metrov dolg predor se voziva in od tu naprej gre navzdol. V istih drznih serpentinah, ob robu vratolomnih prepadov, čez mostove, nad mostovi. Pripoveduje mi, da je zgradil to železnico Lah Paganini. Ko je bila dograjena, je hotel pogledati svoj umotvor v celoti. Vozil se je v trezini, ki je skočila s tira v prepad, kjer je obležal s svojimi spremljevalci mrtev.

V pol ure sva v Virpazaru ob Skadarskem jezeru. Umazano mestece z nezdravo lego, polno malarije. Možje in ženske v črnogorski noši. Na trgu prodajajo in kričijo. Ob hišah in ob robu pristanišča leže cevi starih turških topov vseh kalibrov in masivne, železne topovske kroglje služijo kot okraski pred vratmi.

Ob jezeru, ki ima krasno temnozeleno barvo, se gonijo goste jate, raznovrstnih galebov in drugih povodnih ptic. Čolni z domačini se zibljejo na mirni vodi. Na velike barke nakladajo les in živež za Podgorico in Skadar.

Tam ob kraju sanjari tudi majhen, ličen parnik; jahta kralja Nikolaja. Bila je pred kratkim še v dobrem stanu, vidi se še sledove sinjega laka, s katerim je bila pobarvana. Danes pa je vsa žalostna in sajasta. Služi kot kurirska ladja po Skadarskem jezeru in nič več ni na drogu vzadaj kraljevega prapora. Sentimentalne misli so me spreletovale ...

Popoldne se odpeljemo čez jezero proti Skadru. Jezero je 70 km dolgo in par kilometrov široko. Temnozelena voda je okoli in okoli obdana od visokih gor. Prastari parnik vozi počasi, stroji hrešče. Na krovu brije ostra sapa, prve zvezde vžigajo nebo. Polagoma se temni svet in podamo se v salon, kjer dremljejo tovariši.

Po štiriurni vožnji se vstavimo v Skadru in stopimo na albanska tla. Z avtomobilom se odpeljemo v mesto, ki leži prilično četrt ure oddaljeno od jezera.

Skadar ima lepo lego. Na severu se naslanja na skadarsko jezero in na gore okoli jezera, na jugu pa ga ščiti slavni Taraboš. Mesto samo je popolnoma orijentalsko. Avstrija je postavila tam po balkanski bojski nekaj modernih hiš in med sedanjo vojno evropiziralo nekaj turških poslopij. Še celo podružnico avstro-ogrske banke je zasadila v skadarsko ulico. Drugo vse pa je v turškem slogu. Ceste so blatne z ozkim, bodečim kamnom, ki pri hoji zelo utrudi. Balanizirati se mora s kamna na kamen, ker gorje, če stopiš v prostor med njima. Ni prijetna hoja po takem tlaku, ki sem ga našel pozneje v vseh albanskih mestih.

Pred nizkimi hišami, ki imajo le en sam, na cesto odprt prostor, čepe Albanci na raztrganih preprogah in prodajajo. Prodajajo vse po vrsti in goljufajo in navijajo cene. V tem so rojeni mojstri. Ponajveč prodajajo tobak. Tobak, kar na kilograme. Lepo rumen je in duhteč; po vrhu paralelno, okusno rezan. Misli si pošten človek, da je tak cel paket. A lokavi Albanec ustreza samo očem. V sredini, pod lepimi lasmi, so koreninice in korenine in vse povprek. Goljufal je pošteno. Nadalje prodajajo uhane, zapestnice in drugi nakit, ki ga izdelujejo sami iz zlata in srebra. Krasno, filigrano delo je to in v mnogem spominja na staro benečansko. Staro orožje, puške in meče se vidi na kupe; drago pa tako, da si človek premisli.

Po ulici vrvenje ljudij. Žene z zastrtimi obrazi, možje v slikoviti narodni noši. Krasne rasti so ti ljudje obojega spola. Ponos sije iz obraza Albancu in svobodo ljubi nad vse. To ste edini lepi potezi v značaju teh divjakov. In leni so, da se bogusmili.

Grem po ulici, na katero pripeka žgoče solnce; dasi šele začetek marca, je vročina neznosna. Pred hišo sedi bogat Albanec, poleg njega cigan-suženj. Ciganov je v Albaniji precej. Domačin ga zaničuje in smatra za sužnja. Torej ta cigan čepi poleg Albanca in mu suče cigareto, katero puši iz dolge slikovito pobarvane in narezjjane cevi. Oba gledata v svet; eden ponosno in samozavestno, kakor španjolski grandesa, drugi, kakor se spodobi za sužnja. Čim dogoreva cigareta, mu suče cigan hitro drugo, vzame staro iz cevi, prižge na ogorku novo in jo vtakne v cev. Da pa je trud gospodov še manjši, mu drži tudi cev. Albanec samo vleče in gleda. Večje lenobe še pač nisem videl, kakor to takrat v Skadru. Tako sem jih opazoval dolgo; mehanično je suženj vil cigarete in jih vtikal v cev, katero je potem plaho držal bogvedi kako dolgo še.

Vitki minareti se spenjajo v zračno nebo. Zde se mi kot prsti nevidne roke, ki kažejo gori, gori v brezmejne daljave, tja za one kodraste oblake, kjer ima biti skrivnostni prestol Alahov. Proti poludnevu spe solnce in proti Meki obrnjen stopi hodža na balkon visoko gori pod streho minareta. Roke položi na obraz, zasenči z njimi oči in monotono začne klicati in rotiti.

Čudno me prevzame ta slika. Tu gori je tisti Turek, ki kliče stoletja in stoletja svoje ljudi. Tiste, ki srno si jih slikali otroci nekdaj tako strašne ... ki so prihrumeli tam iz devete dežele nad nas s požigom in poginom. Iz devete dežele, ki je za otroško dušo polna zagonetk, za katero hrepeni v skrivnem kotičku srca. V tisti deveti deželi nekje izhaja solnce in nič ni tam temnlh, neprijaznih nočij. Od tam so pridrveli bradati z risjimi očmi. Naša pesem poje o njih in kmetova njiva spregovori včasi odlomek iz zgodovine tistih dnij: ko se prikaže pod plugcm ploskasta podkev turškega konja ... kako mogočna, kako silna je bila takrat Mohamedova vera, te je vnela toliko navdušenja v srcu brezbrižnih Turkov; in vendar jih je klicala le monotona beseda iznad minareta.

Počasi kroži hodža okoli minareta. V vse štiri vetrove spominja, od izhoda do zahoda roti in zaklinja, potem pa izgine skozi mala vratca v minaret.

Po ulicah pa spe življenje svojo pot naprej. Tam od juga nekje prihajajo deželani na trg. Vozijo lončeno posodo, zelišča, vezenine. Vozovi so za naš pojem nekaj smešnega. Na dveh velikanskih kolesih, najmanj dva metra visokih in niti popolnoma okroglih, čepi malomarno spletena šajka — to je albanski voz. Pred njim je vprežen par grdih bivolov, kakoršnih tudi še nisem videl nikdar. Mogočne živaii so, po telesu gole, kakor slon. Iz širokega in nizkega čela se zvija v okorni liniji dvoje kratkih in debelih rogov. Oko je hudobno in brez primere neumno. Te živali trpe silno radi muh in drugih podobnih mrčesov. Zato jih Albanec namaže po celem telesu z blatom. In tako stopicajo, topo gledajoč, zaviti v blatno skorjo pred velikanskimi kolesi leno in enakomerno naprej. Kolesa hreščijo, da se ne da popisati. Spomnil sem se Janeza Trdine, ki opisuje petje nenamazanih koles in ga tolmači. Kako bi nam razložil te strašne glasove, ki silijo brutalno v uho, kakor bi nerodna roka tiščala vanj nenabrušen sveder?

Popoldne se napotim v družbi češkega kurata na Taraboš. Oba je gnala ista misel proti njemu. Videti sva hotela sveto zemljo, pognojeno z jugoslovansko krvjo, zemljo, ki jo je zavzelo junaštvo naših bratov. Kakšno navdušenje je vladalo takrat pri nas, ko smo čitali, da se je Esad paša umaknil s svojo vojsko proti jugu in so vkorakali Črnogorci preko Taraboša v Skadar. Približno eno uro hoda proti jugu se spenja neobrašena gora v nebo. Greva preko umazanih cest, mimo orijentalske nesnage, mimo turškega pokopališča in široka cesta se odpre proti jugu. Vodi naravnost proti foru Taraboš. Srečavajo naju Albanci, ki naju gledajo po strani, nezaupno. In brhko hite mimo nas stasite Turkinje z zakritimi obrazi. Pritajeno se ozirava za njimi. Imela sva pač iste misli. Kaj ima biti lepega za tem pajčolanom? ... Samo malo, hipoma bi se stegnila poredna roka in odvzdignila temen pajčolan, da bi se nasmehnilo solnce krasoti, in srce najino veselja ... Fantazija je takrat videla, kar je slutilo srce, le slutilo: orijentalske oči, kot noč tako temne in velike kot mandelni in globoke, oj globoke ... Ter strasten in teman obraz in ustnice rubinaste, ter zobce slonokoščene ... Ej fantazija! ...

Evropejsko oblečen Albanec s fesom na glavi križa najino pot. Ogovorim ga nemško. Ne razume. Torej po naše! Srbsko razume prav dobro, govori za silo. Razlaga nama, kako je bilo tiste dni, ko so trkali na Taraboš Črnogorci, zahtevajoč vstopa v mesto. Vprašam ga, če jih sovraži. Orijentalec je židovsko zvit. Ne odgovarja rad direktno na stavljena vprašanja, ovinke ljubi bolj, ker se za njimi lažje skriva. Zato odgovarja sem in tja in v zadregi dviga rame. Govoril sem z njim jugoslovansko, bal se je zamere. Ne, ne sovraži jih, mi zatrjuje. Da so mu trn v peti, vidim iz njegovega obnašanja.

»Kaj torej?«

»Videli smo todi hoditi, gospod, Italijane in Črnogorce in Srbe in vas Avstrijo.«

»No in —«

Neprijetno mu je, ker ga silim s priznanjem na dan. »Kdo vam najbolj ugaja?« Takrat pa je izpovedal svojo politično konfesijo. Kar je tu zvitež povedal, je potrdito obnašanje vseh Albancev pozneje, ki sem jih srečal daleč doli na jugu.

»Italijane zaničujemo, Avstriji se smejimo, Srbov in Črnogorcev pa se bojimo ...«

Majhna je Albanija in v svojih ozkih mejah je videla v kratkih letih najrazličnejše armade, ki so prodiraie in se umikale. Za Avstrijo je imela le zasmeh. Za tisto, ki je hotela tukaj deliti milosti na cente in se cedila same dobrohotnosti in ljubezni — Albanec pa je z dobrim instinktom videl smrdečo njeno hlinjenost, ki jo je igrala nesrečno, nesrečno ... Nikdar se ni poizkušala v teh vlogah doma pri svojih narodih, zato je bila njena igra nerodna in smešna ... Beseda, spregovorjena, ni bila začutena v globini srca, kjer ni bilo prostora za toploto, temveč bila je le deklamirana; deklamirana od nerodnega igralca, ki igra svojo ulogo le z jezikom in pusti vse srce in vso čustvenost v temnem kotu za kulisami. Zato se je Albanec smejal Avstriji, ko je stopila na njegova tla in iz srca se ji je smejal, ko je bežala pred zmagonosnimi armadami iz njegove dežele.

Odideva dalje. Pot zasukne proti desni od široke ceste in na vznožju slavne gore sva. Začneva navkreber. Kar kmalu se pozna, da je hodila vojska todi. Hiše na vznožju razstreljene razvaline, povsodi s travo obraščeni lijaki, ki so jih zarile eksplodirajoče granate v črno prst. Višje greva. Zemlja je razrita, kakor da so rovarili tu okoli velikanski krti. Od časa deloma uničeni strelski jarki so, zvezani med seboj z drugimi, kjer so čakale rezerve. Tu se je branila turška vojska pred nekaj leti. Takrat mrzlična napetost povsodi tu, na vsaki pedi zemlje, danes čuden mir. Smrt je oblastno hodila svoj trdi korak po teh jarkih in okolu njih. Danes so njeni sledovi skoro zabrisani, le tu pa tam leži nezakopana človeška kost: tu rebro, tam lopatica ... Kost, ki jo je zavrgla smrt, potem ko je oglodala z nje mlado meso, izsrkala iz nje toplo kri.

Vedno višje in višje prideva. Povsodi granatni lijaki, jarki, žične zavere, zarjavele in popokane. Veliki in mali kosi železa granat, prazni šrapneli vseh kalibrov ... Gospodarila je tukaj smrt.

Na vrhu sva. Taraboš je okolu 800 metrov visok. Vrh ima ozko planoto, poraščeno z mahovjem. Razgled je veličasten. Proti severu, skoraj na vznožju podolgast smaragd, temnozeleno jezero, objeto od temnega gorovja; natanko se naslanja nanj Skadar s svojimi minareti. Na zahodu azurna Adrija, trepetajoča v solnčnem objemu. Krasen kontrast vodnih barv. Na jug se obrne vprašujoče oko. Tja doli naju žene usoda. Tja doli v to pustinjo pred nami. Nič ni videti hiš in selišč človeških, rjava pustinja se razpenja tu doli na jugu, prava Albanija. Pri Skadru se poslovi Evropa. Daleč tam na jugu v megleno soparo izginjajoč kipi v nebo Tomorica, za Olimpom najvišja gora na Balkanu. Sneg ji pokriva ostre grebene.

Naravnost pod nami pa je zemlja preprežena z jarki, na isti način, kakor na tej strani. Tu je ležala in se bojevala oblegovalna srbsko-črnogorska armada.

Zgodaj zjutraj drugega dne se odpeljemo iz Skadra proti jugu. Dvoje tovornih avtomobilov nas naloži. Pot gre pod Tarabošem in zavije okoli njega ostro proti jugu. Od blizu vidimo črnogorske jarke izza balkanske vojne; samotni stoje tupatam križi padlih junakov. Še par mescev, mogoče leto dnij še bodo stali ti napol strohneli spomini ... Potem pa bo izbrisano za vselej mesto, kjer trohne junaške kosti.

Vse na okoli je pustinja. Ravno polje doli, daleč doli do orjaške Tomorice, neobdelano, poraščeno z grmičevjem, na močvirnih krajih z ločjem. Spomnim se na našega kmeta. Ko bi dobil on to zemljo v roke, to široko, neobdelano zemljo. Kaj bi napravil iz nje. Oklenil bi se je z vso slovensko ljubeznijo do zemlje, kvasil bi jo s svojim znojem in na tej pustinji bi rodila pšenica svoje zlato in vino in drugi darovi božji bi rodili v izobilju.

Cesta postaja vedno slabša; avto stoče in kakor želva se trudno premika naprej, zibajoč se s strani v stran. To pot je za silo zgradil avstrijski pionir za vojsko. V lepem vremenu že še gre za silo — v dežju pa stoji ves promet z vozovi in avtomobili, le z osli in mulami se pošilja živež in vojni materijal v deželo.

Do Leša nikake naselbine. Le tu pa tam čepi razdrapana hiša, napol iz kamenja sestavljena, napol z vrbovjem in ločjem zamašena in krita. Pri nas ima žival lepše, zdravejše bivališče, kakor tu človek. Naš kmet bi si premislil svoje govedo postavljati v take staje. S ponosom sem mislil na naše kmetske hiše, ki se ljubeznivo belijo po naših travnikih in gričih.

Mesto Leš ima slavno preteklost in klaverno sedanjost. Nekdaj je bilo to mesto ob morju in je igralo še pod Benečani važno vlogo kot trgovsko mesto na Balkanu. Reka Drin, ki se tu blizu izteka v Adrijo, je v teku časa naplavila toliko peska in blata v plitvo morje, da je mesto danes 8 km od morja. S tem je izgubilo svoj pomen in umira. Vidijo se še velike hiše, nekdanje palače, ki jih grize zob časa; ulice so tlakane, ozke in umazane. Albanci še umazanejši, kakor v Skadru. Lastnost ista: nezaupnost do nas in veselje do trgovine. Vse vprek prodaje.

Videl sem tudi prvikrat, kako reže Albanec tobak. Mokre liste natlači v nekak žleb iz lesa, na enem koncu tega žleba je nabita podkev in pred njo žene z roko nož. To delo opravlja stoje. Na tobak stopi s svojo gnusno, umazano nogo, na nož pljune, ko ga brusi in delo gre hitro svojo pot. Mi pa smo s takim užitkom pritiskali tanko lasovje tobakovo k nosu in se naslajali krasnega vonja.

Pleme, ki stanuje tu okoli, se naziva miriditsko. Po večini so kristjani in imajo tudi svojega škofa v Lešu. Ko se je šel ta škof poklonit na Dunaj cesarju Karlu, so ga najprej v Skadru podvrgli razušenju in ga okopali, potem pa še na Dunaju v drugič.

Zgodovina pravi, da je hodil tod okoli že Filip Macedonski. Za Lešom sta dva ostra, visoka hriba; na njih se vidijo razvaline, ki so baje še deloma trdnjave iz njegovega časa. Ena razvalina se naziva Lisos, druga Akrolisos.

Za Lešom se peljemo po strašni cesti naprej preko reke Mati. Albanske struge imajo vse enako lice. V času, ko žge tropično solnce na zemljo, je malo, malo vode v strugi; samo po sredi se vleče srebrn pas nedolžne vodice. Ko pa nastopi deževna perijoda, ki traja od oktobra do marca, zrastejo te nedolžne vodice v velikanske reke, ki prinašajo s seboj vse, kar se jim zastavlja na potu: drevje in hiše in ljudi in živali. Zato so te struge zelo široke pri vseh albanskih rekah: Mati, Devoli, Skumbi, Semeni, Osum. Dolg lesen most vodi črez Mati in preko malega kraja, ki obstoji večjidel iz vojaških barak, Miljoti, pridemo proti poludnevu v Mamuras, kjer neha za vselej cesta in vsa pot.

Velikanski hrastovi gozdovi stoje okoli tega kraja. Esad paša je njih lastnik. Zato pa je pela po teh gozdih neusmiljena avstrijska, sekira, ki ni prizanašala Esadu in njegovim krasnim hrastorn. Cela mesta zgrajena iz hrastovih debel. Najrazličnejše komande in vile in vilice za poveljnike in njih ljubice.

Tu se začenja tudi nekaka železnica, Bog mi bodi milostljiv, da jo tako imenujem. Tračnice, ki so položene na Esadovih hlodih, se verižijo v daljavo, kakor tanka kača; kako se bo mogoče po tem voziti? Pa tudi po žici se tu prevaža materijal in ljudi. Ta prometna žila vozi čez močvirja in vode naravnost do Vore. Pravijo, da se večkrat vtrga in da so ljudje popadali v močvirje, kjer so zginili.

Od ceste vstran se podam v prostran hrastov gozd. Tih je in resen; debela debla sanjarijo v lastni senci. Vse naokoli stoje; drugo drugemu sezajo z mogočnimi vejami v košate krone kakor bi se grlila, objemala kakor plahi obsojenci v trenutku, ko poskuša rabelj ostrino svoje sekire ...

Na mehek man ob njih nogah ležem; nalahko, v vedno nežnejši in tanjši plasti se vspenja od zemlje po mogočnih deblih navzgor — Zvončasto bledorumeno cvetje privabi velikega čmrlja. Debel je in rejen, da se šibi pod njim cvet in brezobzirno sili vanj kakor poljski žid.

Veselje smo imeli otroci s čmrlji svoje dni, ko smo zalotili gnezdece iz bilk travnih in mahovja znešeno ob ob meji na prisojnem prostoru. Ne glej me plaho in ne strepetavaj v strahu s prozornimi krili, čmrljič moj! Od tistih mal te imam rad, tebe in tvoj rod; zakaj tvoj nizki bas pričara spomine iz onih odbeglih dni, ko sem z malim panjem, skrbno napravljenim, stopal proti tvojemu gnezdu, da ogrnem tebe in matico tvojo — in s travino bilko sem ti popil ves tvoj sladki med — kako trudapolno si si ga nanosil! — ter z žepno ruto sem pokril previdno tvoj dom, da ga vzdignem iz plitvine zemljine. Ei prijatelj in ti si se hudoval! na hrbet si se vrgel in klatil z nožicami in krili in brusil itak že ostro želo. Ne glej me nezaupno, čmrljič moj debeli; v teh dneh so spomini iz onih dnij tako sladki, kakor tvoj med tako sladki — hvaležen sem ti, da si mi v basu monotono zapel o njih, zakaj teh spominov potrebujem, da mi stisnejo v roko palico — ne, močno gorjačo, za pot tja doli naprej. Da ne opeša noga in ne klone duh — veš ti čmrljič moj!

Spreletaval je od cveta v cvet, ga mikastil in odletel v vedno večjih kolobarjih. Oči sem zaprl, utrujenosti je precej ležalo v kosteh. Ob tretji uri vstati in potovati po slabih cestah v avtomobilu kakor skrinja naložen; kdo bi se čudil? V polsnu sem slišal svoje lastno smrčanje. Ušesa so ga slišala, v možganih pa so naraščale čudne slike v obliko neprijetnih sanj — Tam nekje sem bil za skalnato goro in kamenje, silno skalovje je grmelo po strmih grebenih navzdol, z nevzdržno naglico navzdol, naravnost proti meni, da me pokoplje — Ni bilo rešitve, ki jo je iskalo oko na desni in levi; kakor priklenjen sem bil na mestu, da se zgodi z menoj. Tedaj pa pristopi Albanec, strašnejši od vseh. Dolgo sulico je vihtel v roki in oj groza — Nalahko me je sunil Michta, moj sluga.

„Obed sem prinesel.“

„Kaj imamo?“

„Konzervo in komis, gospod. Tokrat mislim, je zagotovo konj natlačen v konzervinem lončku; silno kislo diši in nič ni maščobe okrog mesa.“

„Daj in vošči mi dober tek!“

V kateri klavnici si prelil svojo kri za Avstrijo, konjiček, kje so te razkosali in nabasali v konzervne lončke in katera je pot, ki si jo hodil tu sem? Začeli smo smešno vožnjo naprej z železnico. Stroj so kurili z drvmi, ki so jih sušili okoli parnega kotla. Bili so pravkar razcepljeni hrastovi iz mamaraškega gozda. Nabasali smo se naokoli po čudnih vozovih: štiri kolesa in lesena plošča čezenj. Voz za častnike je imel na tej plošči še par klopi pribitih. Pa začnimo torej: Radi lepšega — saj se tako spodobi — je stroj zapiskal in drdrali smo par sto metrov daleč. Tam smo se pa zopet ustavili, ker je predzadnji voz skočil iz tira Skakal je poredno preko Esadovih hrastov in vmes so vojaki kričali svoje opazke.

To progo je Avstrija, kakor vse drugo, kar je zgradila, baje že za težke milijone prodala bodoči Albanski državi. Tako mi zagotavlja nemški inžener, ki sedi poleg mene. Bodo imeli Albanci vsaj veselje.

Pot gre preko pustinje; le tu pa tam stoji samotno figovo drevo, debla debelega in orjaških vej. Na tako je lahko splezal radovednež, da vidi Odrešenika — na tiste, ki stoje v našem Primorju, bi bilo nevarno.

Naš stroj se boji hriba; čim se bližamo taki pošasti, sopiha in hrešči, počasi obstane in stoji, nabiraje paro za križovo pot navzgor. Ko se mu zazdi, da ima moči dovolj v okroglem trebuhu, zabrlizga in poskuša. Le počasi, prijatelj, in proč z napuhom iz srca! — Strojevodja svetuje svoje, in komur izmed nas drago — svoje. Konečno se zedinimo, da bo dal upešancu polno paro, mi pa svojim rokam. Razdelimo se okolu vozov. Vzpodbudi nas korajžen brlizg in pomakne se kača ... Cigo-migo — saj gre spak, nevoljno sicer, pa vendarle gre. Na vrhu poskačemo vsi na svoje prostore in glej, kako se je prevzel siromak izpod brega. Kar ne spoznal bi ga človek več, tako dirja navzdol — no, le počakaj!

Tako gre zabavna vožnja črez hribe in doline dalje in solnce se počasi nagiblje proti zatonu, za one hribe tam, kjer trepeče Adrija, da ga okopa v objemu. Ničesar nisem videl živega ob poti; le par šajk je smuknilo po žici nad nami mimo in po konturah bi trdil, da je sedel človek v njej. In po par štorkelj je premišljevalo na eni nogi stoje v prostranih močvirjih okoli nas.

Kako mirno stoji štorklja na svoji dolgi nogi in preračunana resnost ji igra okoli kljuna, dolgega kljuna; poleg mene sedi češki kurat in lahko me sune s komolcem. Pogledam ga. Nič mič mi ne reče, samo z očmi me popelje v močvirje. Govorico njegovih očij razumem, plašno-vprašujočo govorico njegovih očij. Razumem in v dnu njegovih očij vidim sliko, ki jo s tresočo roko slika njegova duša: široko pijano, ožgano in izpaljeno od tropičnega solnca ... Na tej tužni poljani leže trupla, ki jih trese zimna smrt; pretresa vsak ud, da iztrese iz njega mlado življenje. Kalne so oči teh trupel in brez mladostnega življenja in ustnice so posinele v slabosti, brez vroče krvi so. Žge jih tropično solnce, a življenja prižgati jim ne more, in ta trupla je rodila slovenska mati in ta ustna, v smrti posinela, so pila slovenske matere mleko in z njim ljubezen do rodu svojega. Zato pa jih je sovraštvo drugih pognalo sem doli, da umrejo v tropicnem solncu, sredi poljane ožgane in izpaljene in z njimi njih rod ...

V nedogled se razširjajo močvirja in daleč tam vzadaj jih že pije noč in razgrinja čez nje svojo temno meglo. Brez broja je smrti v njih potopljene; smrti v brezbrojnih atomih, katerih vsak ima v sebi strašno moč, da upropasti bitje človeško.

In če je tudi nama, kurat moj, usojeno? Razumem pogled tvojih očij in sliko v njih dnu vidim in občutim. A ne bojazen zase, strah, velik strah tvojih očij ima vse drug izvor! Preveč okoli nas se sliši slovanskih besed! Tu ima Avstrija svoje račune vmes in njeni kremplji davijo, ubijajo po gotovem načrtu. Bojiš se za svoj rod in s teboj za svojega jaz. Kar niso ubile vislice in ječe, kar ni razmesarila granata, to naj uniči na teh poljanah njena zaveznica malarija, ki se rodi v blatu in močvirju, za njo po božji milosti vpostavljeno, od vekov v veke pravično ...

Stroj se pravkar zopet poganja v breg, ki se pogumno ustavlja avstrijskemu poželjenju na vzhod. Tebe, hrib, ne more obesiti na vislice in te v gladu uničiti, ti lahko oviraš pravično vojsko; pri nas doma naj bi dečko trgal lepake raz steno, kjer so oznanili, da morajo zvonovi iz naših lin, kjer so klicali nas in se jokali z nami ... Klicali so nas skozi rodove že, da je bila duša ubrana na te akorde že iz roda v rod. Videl bi ti, hrib, kako neprijetno bi izučilo nažega dečka.

Vedno več teme je okoli nas in ne vidi se daleč v pustinjo. Pravijo mi, da bomo kmalu v Vori, kjer je konec te čudne železnice. Monotone se s hruščem vale nizka kolesa naprej; proga je: vijugasta in cvili s kolesi. Vsak sedi s svojimi mislimi tiho na ozkoodmerjenem prostoru; vojaki so vzdolž celega vlaka utihnili; ker noč ima svojo moč in takrat najraje pristopi pristopi vse, kar se je pred svetlim solncem skrilo. Takrat pristopi, da govori s človekom, ga zasmehuje, mrcvari in trpinči.

V Vori je mnogo luči. Obločnice žare na visokih drogih vse naokoli. Izstopimo. Naprej do Drača pojdemo na drugi albanski iznajdbi, ki se imenuje motorna trezina. Nič več torej dolga kača s strojem spredaj, ampak posamezni vozovi, ki imajo svoj motor. Naporno in dolgočasno potuje človek s tem. Vsi izžgani plini, ki jih je izpuhal motor, se kadijo človeku pod nos. In sapa se ne obrne tako, da bi jih odnašala kam drugam. Ne, le pod nos. Toda tema je in nič ne vemo, kodi nas vozi ropotajoča pošast. Prov oddaleč se vidijo medle luči, ki so iz dračkega pristanišča. Pa to je še prav daleč, nekdo pravi, da še cele ure Bog se usmili! Motorna trezina leze res počasi.

Slednjič Drač. Vozimo se skozi dolge ulice, polne teme; od vseh stranij štrle iz teme hiše proti nam, še v temi umazane. Vstavimo se ob morju na prostranem trgu pred Vidovo palačo. Tu nam razdele tudi kvartirje in potrebno je bilo spanje. Od tretje ure zjutraj pa v pozno noč! Nič me niso motile grobe stenice, ki so me pozdravljale že v polsnu in se sprehajale po umazanih rjuhah.

Drugi dan smo ostali v Draču, ki leži tikoma ob morju. Na jugu in severu ga ščitita dva mogočna nosova: kap Laghi in kap Pali. Na obrežju in na lesenem molu vrve ljudje. Avstrijski in nemški vojaki ter matrozi. Med nje se pomešavajo Albanci, ki seveda prodajejo in pasejo zijala. V pristanišču je nekaj bojnih ladij, srednje velikosti, nekaj rušilcev, ter dve transportni ladji, ki sta pripluli ponoči. Na odprtem morju tam zunaj pa je mir, kakor daleč seže oko tja do one črte, kjer se strne z nebom in preide z njim v eno barvo.

Vidov[1] dom — zakaj bi mu rekel palača, ko pa tega ne zasluži — to je nečeden dom. Tu je klaverno vladal in klaverno odšel. Zakaj bi ga zavidal? Po par stopnicah se pride v nekak vestibil, a kraljevega sijaja ne išči, niti sledov ne iztakneš, da bi kedaj bilo tam kaj lepega. Od tu se stopi par korakov naprej in lesene stopnice peljejo v prvo nadstropje. In po lesenih hodnikih se prihaja v sobe, ki pa tudi niso nič posebnega. Tu pa tam so še ostanki belolakiranega pohištva, drugo je gospod Vid odnesel seboj. Torej nič posebnega in naprej ne bom opisoval. Pred hišo je vrt, ki se izgubi brez prehoda v morsko blato. Vid, nisi imel lepega doma, in za tvoj vrt te tudi ne zavidam, in potem še tvoji podaniki, ki nikdar niso hoteli verovati, da te je milost božja poslala sem doli! Res siromak si bil. Lep je bil le razgled iz palače na morje — edino lepo, kar si imel.

Hiše po mestu so umazane, ulice vsevprek dolgočasne, tlak strašen. Ne daleč od Vidovega doma se začne staro obzidje, ki obkroža mesto v polukrogu. Postavljeno je od Benečanov. Zidovje je masivno, posebno stolpi, ki so iz celega zidani. Pri temelju su izdolbeni v nje predori; tu se skriva vse, vojaštvo in domače prebivalstvo, pred bombami zrakoplovov in letal. Iz benečanskih časov je tudi stolp, iz klesanega kamna zidan, z uro, ki pa kaže Albancem čudne čase, ter vodnjak v grškem slogu zidan. Drugega znamenitega Drač nima. Na vsak korak ima človek občutek, da je bilo nekdaj na tem mestu bogastva v izobilju in blagostanja, ki pa je ugasnilo vse, ko je nastopil gospodstvo Turek. Njegov kismet, kaj je napravil iz cvetočega Balkana, njegovih polj, njegovih mest in vasij, do zadnje koče v strmini! Kakor strupena, žgoča sapa je popalil vse in uničil, a ustvaril ničesar. Z ognjem in mečem je razdejal kulturo prejšnjih dnij in obsedel na njenih razvalinah v brezdelju prepuščajoč usodi svoje žitje in raji. Mislim, da na svetu ni večjega zadržka napredovanju, kakor turška vera. Ko bi se bila širila naprej po Evropi, da bi bili zrastli iz tal minareti tudi po zapadnih njenih delih — kje bi bili! Naš jugoslovanski narod je ustavil turško prodiranje, ustavil ga je, da reši zapadno kulturo. Lastna njegova moč je izvršila to, brez pomoči drugih in priznanja. Krvavel je dolga stoletja in se tolažil v pesmi in si stavil po naših zelenih brdih cerkvice, katerih vsaka je odlomek zgodovine naših preteklih dnij. Niso zapisani, dnevi, ko so na obzidju teh cerkvic umirali naši možje pod turškim mečem, v zgodovini, kakor marsikaj drugega manj pomembnega — nam pa morajo biti sveti in zavedajmo se velikega njih pomena!

V častniški čitalnici v Draču sem se seznanil še z enim kuratom. Sanjavi Srb s svetlo brado, modrih očij iz Bačke. Pritajeno sva govorila, ker najin govor je bil za takrat nevaren. Govorila sva o naši lepi domovini, ki se ima roditi kmalu. — Popoldne pa sva šla na hrib in sva sedla blizu Esadove vile pod figovo drevo. Govoril mi je o svojem domu: da ima ženo in sina, ki ju je moral zapustiti, ker je Srb in se zdi oblastim nevaren. Stara pesem, ki sem jo slišal v teh časih od mnogih in tudi moja ni bila drugačna. Po morju pod nami so prevažali trebušnati tenderji k tovornim ladjam, ki so bile par sto metrov od obrežja zasidrane. Umazan trebuh so imele in leno kadile iz debelih dimnikov. Vročina velika in dolgčas, kamor je trepnilo oko.

Zvečer smo šli na posete k stenicam, ki so nas zabavale do štirih zjutraj, ob tem času smo se napotili naprej proti jugu. Cilj je bil kraj Ljušna. Iz Drača smo se vozili z generatorjetn. Podoben je vlaku, namesto lokomotive pa ima velik dinamo, ki daje električni tok motorjem, katerega ima vsak voz. Tako žene vsak voz samega sebe in še drug drugemu pomaga, če kateremu zmanjka sape. Ideja je dobra, ko bi bili vozovi drugačni in proga boljša. Tračnice so kratke in nepravilno položene, to buta in hrešči! Na vozovih je naloženo vse, kar je spodaj potrebno: les in živež, slama in municija in konzerve in Bog vedi kaj je še vse v različnih skrinjah in skrinjicah. Nad vse te darove se še nabašemo mi, da smo kakor voznik na vozovih z lesom. Spomnim se naših vitanjskih furmanov, tako nekako sedim visoko gori. Proga se drži morske obali na eni strani, na drugi pa je pustinja. Tako gre do Kawaje, ki je 20 km nižje Drača. Le tu pa tam vidimo Albanca, ki orje. Moj sluga, kmet iz Poljske, se temu delu sladko nasmeje. Plug je iz lesa in z eno roko ga orač tišči v zemljo. Spredaj vleče mršav bivol. Plitve so brazde, niti pesti ne zakrijejo in druga od druge več kakor ped oddaljene. Delo se mi zdi otročje, brez pomena je, se tako šaliti z zemljo.

Kawajo sem pozneje spoznal bolje. Bili smo tam čez en mesec, ko smo iz južne Albanije bežali pred Francozi. Proga gre skozi mesto, ki ima tudi visok stolp z uro, poleg stop vitek minaret. Oba kažeta proti nebu, a vse bolj nežno opravlja to delo minaret. — Skoro bi ne opazil človek njegovega namena: kakor bi ti vzdignila nevidna roka in ti obrnila oko navzgori. Trebušnati sosed se vse preveč vsiljuje in rovarsko te grabi za glavo in fant dej navzgor!

V Rogožini se ločim od kuratov, ki potujeta naprej v Elbasan, jaz pa preko reke Skumbi proti Ljušni. Dolgočasno je bilo že preje na tem vozn, sedaj pa še sam. Poti ne bom opisoval, ker je nemogoče. Pustinja in močvirje, kako ga naj popišem. Nič hiš in nič ljudij, tako gre vedno dalje — postaje, ki imajo avstrijsko-čudna imena, saj jih je zgradila in krstila Avstrija, so tudi prazne, zapuščene. Albanija, res si pustinja, zato pa se tako peha za teboj avstrijski diplomat in še celo v samostojno državo te je povzdignil, zato, da bi ti, pustinja, ovirala rajske kraje na razvoju in jih odrivala od moja. Ampak tukaj se ne govori slovanska beseda! In človek, ki diha tu, sovraži vsepovprek in ne ljubi ničesar — oni tam, ki živi za to pustinjo, v rajskih krajih, sovraži le Avstrijo in ljubi svoj rod. — Zato ni mesta na solncu za njegove vrtove in polja in ne luči za oči in zraka ne za zdrava pljuča! Grešnica ti stara brez principov, samo gole bolezni polna!

Močvirja je vedno več, čim bolj gremo na jug. Vidim oči kuratove in neprijetne misli mi prihajajo. Raznolike morske ptice udarjajo z dolgimi krili počasi in v taktu po zraku, druge frče kot blisk s tankim piskom skozi zrak. Solnce popušča s svojo žgočo močjo, kmalu ima priti preko onih gor noč. Ljušne pa še ni, in zastonj jo išče oko v daljavi. Zmučen človek misli le na spanje in temu edinemu posveča svoje misli, ni je zabave in ni ga veselja, ki bi ga zamenjal z njim.

Na posteljo misliš takrat, ko je nimaš; ko si tako ubog, da ne veš, če boš spal in kje. Na mehke blazine in bele rjuhe pozabi človek, ki živi normalno življenje in prokleta dolžnost usode se mu zdi, da jo ima, da je treba le smukniti v njo in se stegniti polagoma z naslado. Ko pa si tako ubog, da je nimaš in te biča hudič celi dan, od mladega jutra v pozno noč po svetu brez lastne volje — tedaj, brate, pride fantazija, ki olajša želje in slika; slika predrzno in rise sladko: posteljico belo, mehko ... in brezskrbno se spi v njej celo noč in še, ko se vozi solnce že visoko po nebu. In čim se človek zave, da je fantazija poredna in se le šali, ker pozna srčne želje izmučenega človeka — zakolne zamolklo med zobmi in se zjoka v notrajnosti zapuščenosti same. Tako sem tuhtal visoko gori na vozu in kakor bi kolesa sočustvovala z menoj, so tolažilno odgovarjala butajoč ob tračnice: bo po — stelj ... bo po — stelj ... bo po — stelj ... Hvala bogu: torej bo postelj. In že so premenila svoje proroško mnenje: ne bo — je ... ne bo — je, ne bo — je ... Ej, ponavljala so le moje želje in pritrjevala moji bojazni, butajoča ob tračnice ... Koliko, koliko jih misli danes tako, kakor jaz in še koliko časa? Gotovo pa ne tisti diplomat, ki se repenči po Dunaju, da se mora „durchhalten“ do konca. Da bi tisti slokin diniral in supiral konzervo mrzlo in slabo in se vozil celi dan po žgočem solncu in spal slabše, kakor pes poštenega človeka, mislim, da bi svoj ožabni stavek formuliral previdnejše ... Še granat in drugih takih ljubeznivostij bi mu ne bilo treba skusiti in ponižnejši bi bil in pametneje bi mislil.

Generator vozi počasi okoli ovinka in se zažene navzdol. Pokažejo se taborišča, kjer gore ognji okoli njega čepečih vojakov in nekaj razsvetljenih hiš. Naprej drkamo po nekaki cesti in se vstavimo v temi. Ljušna je. Podam se na komando in od tam v postelj — na slamo.

Drugo jutro grem h komandi, da se javim. Tačas je tu komanda albanskega kora. Hiš je nekaj in mošeja z zamazanim, okornim minaretom. Vse skupaj leži v hrib. Na poti navzgor vidim pomarančevo drevo polno rdeče-zlatega sadja. Kako se je zasadilo krasno drevo v to pustinjo in kdo ga je negoval in mu dal moč, da je vžgalo toliko zlatih jabolk med temnozelenim vejevjem? Albanec gotovo ne! Kdo je hodil tod in z blaženo roko zasadil drevesce, da danes žari in razveseljuje oko?

Avstrijske armade sanitetni šefi so bili izdelani povečini vsi po enem modelu. Bili so bolj majhne rasti, kruljavih nog, trebuha ošabnega in v požrešnosti pregrešnega. Imeli so debelo glavo, škilave oči, velika ušesa in nos — ta nos je poleg kruljavih nog glavni karakteristikum te species — zakrivljen, ne ponosno, kakor kljun orlov, ampak ogabno, kakor kljun beloglavega jastreba. Po večini so si naložili v službi še ščipalnik, da je izgledala glava še neumnejša. Taki so bili po večini; le tu pa tarn je kateri izgledal solidneje, ampak nos, kondorsko nesramni nos je gotovo nosil pred seboj.

Tak sanitetni šef me omalovažujoče sprejme s smešno grandeso. Javim se mu in udarim s petami po predpisu. Vse je hotel vedeti. Kje sem bil, kod sem hodil. Zadovoljen je in me udari po rami. Tako so udarili po rami z mastno roko sanitetni šefi avstrijske armade in skromno bi trdil, da je bil to tudi karakteristikum te vrste gospodov.

Službeni del je pri kraju in razgovor je privaten. Tako je zahtevala disciplina. Pravi mi, da me je namenil v Elbasan za enkrat. Spomnim se svojih dveh kuratov in se razveselim na tihem. Tam bom čakal na Simeona. Ta beseda, ki sem jo tukaj prvikrat slišal iz ust mogočnega sanitetnega šefa, je pozneje vedno bolj pogosto frčala po zraku. Napraviti so hoteli ofenzivo proti Francozom in so to akcijo imenovali Simeon, da bi se ne izdali. Simeon se je imel začeti 1. aprila v devolski dolini. Na tega gospoda toraj sem imel čakati v Elbasanu, da bi šel z njim bogvedikam po dolini reke Devoli. Ugled Simeona je z dnem rastel in z dnem smo ga bolj sovražili. Dopusti se niso več delili, ker je Simeon nasproten, pošta iz domovine, edino veselje, se je ustavila, ker je to Simeon spoznal za dobro, provijant in drugo manj potrebno je pusčal vzadaj, ker je za svoj želodec potreboval municije, ki so mu jo mule in osli donašali preko dolge devolske doline dan in noč: najprej municijo, potem kruh. Če je bil preje mir pred inspekcijami, so sedaj prihajali po vrsti vsi od starosti oglodani generali in poveljniki pregledovat svoje oddelke in tuhtali, če bo Simeon zadovoljen. Ampak 1. aprila — smešno, ravno prvega aprila! — Simeon še ni začutil svojega časa. Premislil se je za štirinajst dnij in potem zopet za štirinajst dnij in njegov ugled je med generali in poveljniki rastel, mi pa smo ga čimdalje bolj sovražili in se mu smejali. Slednjič je prisopihal na vrhunec svoje slave v maju. Takrat se je odločil, da zadavi Francoza. Radovedni smo čakali. Vzdignil je pravkar svojo roko mogočni Simeon, da udari, pa ni še prav zamahnil in težko poleno mu je priletelo od strani v rebra, da je omahnil, zgubil sapo in na mestu umrl. Francoz ga je ubil. Z njegovo smrtjo pa smo bežali tudi mi nazaj in na mulah in oslih so odnašali nazaj, kar so rešili ostankov slavnega Simeona in na kanonah so prevažali navzdol njegovo mogočnost. Tako je umrl Simeon, predno je prišel do veljave in moči, umrl je z nadami neizpolnjenimi, in to boli. Zgodilo pa se je to koncem maja 1917. leta in prepričan sem, da toči še danes marsikateri črnožoltež, ki je videl Simeonov pohod na gore v Albaniji, za njim grenke solze. Velike nade so stavili vanj in njegova smrt se jim je zdela po pravici katastrofalna!

Jaz pa sem se zaenkrat odpravljal v Elbasan k svojim kuratom; če že kaj vesta o Simeonu? Kako bomo govorili in sodili o njem v troje? Še tisti dan opoldne se odpeljem z generatorjem po isti poti nazaj do Rogožine in proti večeru z motorno trezino proti Elbasanu.

Vožnja skozi celo temno noč je trajala do 8. ure zjutraj. Pa ne radi tega, ker je pot tako strašno dolga, temveč, ker je motor nagajal; nagajal je od štacije do štacije bolj, dokler ni par kilometrov pred štacijo Paprijali čisto odrekel. Izstopili smo in tiščali težek voz čez dolg most preko reke Paper in potem do štacije. Ob 4. uri zjutraj smo dobili iz Rogožine pomoč in ob 8. uri smo bili v Elbasanu. Mesto je veliko in ničesar ne vidiš po dolgih tlakanih ulicah, kakor zidovje, ki zapira pogled na turška poslopja. Za temi zidovi pa je nakopičene premnogo orijentalske krasote. Imel sem kot zdravnik priliko priti v harem turškega velikaša. Kakor bi vse drhtelo nežnosti, vse stene in nizko pohištvo, to je prvi vtis, ki ga dobiš, ko vstopiš v turško sobo. Preproge v prekrasnih barvah leže po tleh in se spenjajo preko sten. Nizki divani s svilo in zlatom prepojeni se koketno naslanjajo po kotih v temi, napojeni z opojno dišavo. Po teh sobah hodi turška gospa z orijentalsko počasnostjo in nje globoke črne oči so potrebne v tej okolici: temne, v ognju žareče zvezde, ki vživajo krasoto in ji dajejo pomen.

Po Elbasanu leži najstrašnejši tlak na tem svetu. Kamenje je tako hudobno zloženo, da se mora stopati po ostrih robih, da ječi človek in kolne vmes.

Češkega kurata sem kmalu našel, Srb pa je odšel proti Beratu. Šla sva v mesto. Rokodelcev je mnogo. Vsaka ulica ima svoje. V tej so kovači, v tej mizarji, v vsaki svoje vrste rokodelci. Dolgo sva gledala, kako izdelujejo nože. Zakrivljene, grozeče nože z rogom iz ovnovine. Vijugasto rogovje se mehča v žerjavici. Smrad mojemu spremljevalcu neznosen, jaz ljubim duh smodečega se roga.

Ogledala sva tudi starodavno mošejo in čakala sva Hodže, da pride klicat vernike. Ob šestih je prišel v belo haljo zavit Arabec, troncaste polti, brado in lice obrobljeno s črnimi redkimi kocinami. Orijentalsko sladek in lokav je njegov nasmeh. Povabi naju z gestami na minaret. Sprejmeva ponudbo. Po strašno strmih stopnicah lezemo navpično gori. Tema je neprodirna. Na vrhu se zasvetijo mala vratca. Nad nami je streha, pod katero vise veliki netopirji, drugi cvilijo in prhutajo preplašeno. Stopimo na balkon. Pod nami obsežni Elbasan daleč na okoli. Vse doli do Tomorice se vidi ravnina. Hodža razkazuje in drobi svoj orijentalski smeh. Po vseh gubah ga ima raztresenega, do najtanjših na zunanjem kotu očij. Ne razumeva ga, vendar je najin obraz resen in pozornosti poln. V najina čustva se je mešalo vse kaj drugega, česar nisva analizirala, a nekaj pobožnosti je rodil v nama ta nenavaden, mističen prostor.

Hodža pogleda na svojo čudnoveliko uro in iz vseh gub huškne in zgine smeh. Globoka resnost leže na lepe poteze. Zasenči si oči, kakor oni v Skadru in daleč tja zakliče njegov res lepi glas vernike. Midva stojiva za njim v ozki odprtini in ga zamaknjeno gledava. Odpoje in gre proti severu po balkonu zunaj in potem proti drugim vetrovom sveta po vrsti. Nalahko se ziblje minaret. Ko odpoje, izgine na znotraj in po stopnicah navzdol v mošejo, kjer ga pričakujejo bradati Turki. Zamolklo mrmranje se sliši v poltemi in gibčno se priklanjajo in zvijajo starci; te telesne vaje bi delale čast marsikateremu telovadnemu zistemu. Tako traja monotono mrmranje in priklanjanje četrt ure in potem se odstranijo. Alah je zadovoljen in na obrazih bradačev vidim, da vlada tudi v njih notranjosti srčni mir.

Drugi dan pa me nameni sanitetni šef divizije — ona karakteristika, ki sem jih že preje pri sanitetnih šefih opisoval — kar mahoma daleč v gore, tri dni pešhoda v Šina premte. Da me tam potrebuje Simeon. Ta prokleti Simeon! Kar jutri bojda moram odriniti. Proklel sem hudiča in sanitetnega šefa — kdo bi mi ta greh, edino uteho, zameril — in se odpravil za drugi dan na pot. V vseh kosteh sem imel tritedenskega pota dovolj, sit sem bil vsega in miru sem želel. Sedaj pa še tri dni pešhoda v daljne gore, nekam, kar poznajo drugi po ustnem izročilu kot nekaj strašnega in nepopisnega. Na vseh obrazih sem videl isti izraz pomilovanja.

„Ali je res — tja te je kanalja vtaknil?!“

„Bo že res —“

„Ej siromak, pa v Šina premte!“

„In kako je tam? Si že bil tam — so hiše, ljudje —?“

„Strašansko, nepopisno ...“

In pripovedovanje se je začelo, da so me bolela ušesa, da je strepetalo v tesnobi srce. Simeon, zakaj sem jaz tvoj zgodnji izvoljenec?!

Ob štirih zjutraj se odpejlem s slugo nazaj po progi z motorno trezino do Papriali. Od tam čez Skumbi na kolodvor konjske železnice. Do tu so vlačili vozove motorji, od sedaj naprej do Sušice-Kadjut konjska železnica. Opoldne smo bili v Sušici ob reki Devoli. Opulentno kosilo: pečeno jagnje s cmoki.

Dobil sem dvoje oslov za prtljago in mahnil sem jo sam, brez karte v kraje, kjer sploh ni potov, sploh ničesar, niti toliko, da bi svojo jezo zvalil nanj.

Vedel sem le, da moram ob Devoliju naprej. Ker so bregovi strmi in pota ni bilo, sva jo mahnila kar po široki strugi. Le po sredi se je vil pas čiste gorske vode, vsa druga struga je bila prazna, pripravljena, da sprejme divje zimsko vodovje. Od obeh bregov je odžarjala vročina; kuhala sva se po strugi. Govorila nisva, vsak je hodil s svojimi mislimi. Le voda je šumela in tu pa tam je Michta prisolil lenemu oslu z gorjačo mastno po suhem bedru, da me je zaskelelo v duši.

Naproti nama pride krdelo Albancev, do deset jih je bilo. Imeli so puške in pase okoli trebuha polne z naboji. Uboga para, sedaj nas bodo! Spomnil sem se vsega, kar sem slišal o njih grozodejstvih. Recimo, da sem odločno pograbil za ročaj pištole — ampak prepričan sem bil takoj, da bi mi bil vsak spopad skrajno neljubl Majka, kaj bo?

Albanci so se približevali in že sva videla obraze. Pogledali so naju v srečanju, položili roke najprej na srce in potem na čelo: tunja tjeta se je glasil pozdrav in mimo so bili. Jaz pa sem hvaležno popustil ročaj svoje pištole.

Sicer sva malokaj živega srečala. Tu pa tam se je pomikala mimo naju po strugi kolona mršavih in do skrajnosti izmučenih mul. Na njih hrbtu je jezdil veličastni Simeon. Sicer mučna tihota. Čudne vrste vodnih ptic roparic so obkrožale Devoli. Prežale so na ribe in mlade želve. Želv tu kar gomazi. Najrazličnejše velikosti so: od velikosti pletarja do golobjega jajca. Ob poti sedita dva Dalmatinca in kuhata v svojih cinastih skodelicah. Morda črno kavo? Vročina je velika in studenca nikjer. Željno ju vprašam, kaj da pripravljata.

„Želvino juho, gospod“ in me povabita.

Dostikrat sem slišal o dobroti te juhe in mnogokrat sem v dunajskih hotelih čital o njej na jedilnem listu. Pa se nisem nikdar odločil za njo, ker se mi do vseh teh stvarij: oštrig in polžev in želv gnusi. Sedaj je pa drug položaj. Žejen sem in izbire ni!

„Daj mi žlico!“

Izza škornja je potegnil žlico, jo z umazano roko parkrat posmegnil in mi jo ponudil. Drugi pa je odstavil od ognja vrelo juho.

To je bil okus! Ne vem, kako bi ga definiral; saj občutke definirati itak ni mogoče. Da se jih k večjemu opisati. Odložil sem žlico in pljunil vstran. Užaljena sta me pogledala Dalmatinca in hudo mi je bilo, da sem ju užalil. Naglo sem prižgal cigareto, da paraliziram okus po surovini, zemlji in sličnem, ki se je valjal po ustih. Vem, da želvine juhe ne bom okusil nikdar več.

Potovanje po tujem, neznanem kraju brez karte je mučno in dolgočasno. Navajen je človek, da vidi ob cesti kilometerske kamne in ve, koliko jih še ima do tam in tam. Moja pot pa gre po strugi reke, ki je za človeško nogo nepripravna. Pred vojsko so jezdili tu le redko Albanci svoje nekovane konje. Pot seveda ni zmerjena in orijentirati se ni mogoče. Greva torej topo svojo pot. Dospeti hočem pred nočjo v Gramši. Kako daleč je še to? Nekateri pravijo, da je od Sušiče na dobrem konju pet ur, drugi pravijo šest in drugi zopet štiri. Nič določnega torej. Peš pa sploh vsak človek drugače hodi, zato so bile diference še večje.

Ob štirih popoldne prikrevsajo naši osli do saperjev v hosti ob reki. Pripravljali so les za most Simeonu. Po kletvah, ki so jih žgoleli, že oddaleč spoznam Slovence. Narednik, ki jim poveljuje, je doma iz konjiškega okraja. — Govorim z njimi. Pravijo mi, da je do Gramši še šest ur hoda. Zona me oblije in na kratko se poslovim.

Osel, star in mršav, nama odreče pokorščino. Nič več ne pomaga gorjača in poljska kletev mojega sluge. Ne gre. Stoji in topo gleda pred se. Slika izmučenosti in revščine ubogega živinčeta mi stisne srce. Suha rebra se napenjajo pri vsakem dihljaju in goli rep strepetava v nervoznosti. Velim mu sneti breme. Kako pa sedaj?

Nahrbtnik vzamem na svoje rame jaz — čudno mi je pri tem poslu pri srcu — druge stvari s temnim pogledom Michta. Osla krevsne gorko po rebrih in kolona s povešeno glavo naprej čez oster prod. In tako gre naprej, da začne noč. Devoli šumi mogočno in iz bližine gleda na naju orjaška Tomorica, vsa bela na svojih vrhovih.

Ob strani v hrib leže v luči dolge barake. Sluga gre in vpraša, kje smo. Povejo mu, da je to bolnica Gramši, da pa je kraj sam še nekaj kilometrov proti vzhodu. Naprej. V temi prideva, kakor bi naju bili gajžlali, do štacijskega poveljstva, kjer oddava osle in se javiva.

Ko stopim sam v častniško obednico, me sprejme bučen smeh. Neprijetno me dirne v izmučenosti ta šunder. Vsi povrsti me začno vpraševati, kako je mojemu oslu.

„Kje vraga ste zvedeli?«

Dolg kapetan mi razlaga, da me je srečal, ko smo lajšali breme ubogi živali in je pripovedoval storijo pri večerji. Kaj sem hotel, dodal sem še par svojih in se spravil na velik krožnik golaževe juhe, ki jo je postavil pred mene ordonanca. Pograbil sem tudi flakot kruha, pol kile menda in nisem govoril besede več.

Po večerji pa na praprot. Slame tu ni več. Vse postelje so nabasane s praprotjo, ki se nosi od daleč iz gorovja.

Tako prvi dan hoje v Šina premte.

Zgodaj zjutraj mi dajo konja za ježo in mulca za prtljago. Tako pa že! Odpraviva se. Dolina se razširi in na vsaki strani reke je zložna ravnina porastla z grmičevjem. Med tem grmičevjem se vije moja pot. Izhodili so jo naši ljudje, ki so hodili pred menoj. In pa kopita simeonskih kolon. Cilj današnjega dne je Bulčar, ki leži ob reki Pronitokrit. Seveda mi silijo nehote na jezik besede o daljavi v kilometrih izraženi. Ampak sem previdnejši, ker vem, da tega tu ni in se človek le razkrinka s takimi vprašanji kot mlad Albanec. In videl sem, v kaki časti žive tisti bahači, ki imajo že dolgo vrsto mescev v Albaniji. Zato ne vprašujem več, pač pa vzdihujem. Nepopisno dolgočasna je taka pot. Ko bi se v Evropi ne bil tako razvadil! Če je že bilo treba preko ceste, je lepo široka in uglajena, kakor kegljišče. In hiše ter hišice se belijo ob tej široki cesti nekatere v napuhu, druge same ponižnosti; pa košatega drevja je vsenaokolo in kamor trepne oko, obdelana njiva in vesel človeški obraz. Vsepovsodi blagodejna luč toplega solnca in ti greš z veseljem s cesto naprej po tej krasoti in z užitkom gledaš, kako se vije v elegantnih črtah vsa bela, kako se koketno oklene hriba na podnožju in smukne poredno čez most. Tako potovanje je lepo in zadovoljstva rodi v človeku mnogo. O cilju niti ne govorim; saj tisti nas je izvabil na belo cesto in s korakom ga slutimo bližje in ga bolj poželimo.

Kaj pa tu! Grmičevje v neposredni bližini ozke steze in peščeno kamenje, dalje tja pustinja in daleč tam gorovje sivo in temno; nesrečno gorovje. Na drugi strani silna Tomorica in nič drugega.

Prideva mimo riževih polj. Voda se izteka v plitvine, ki so okoli in okoli ograjene z zemljo; kakor pri nas pozimi, da se dela led za ledenice. Po teh stavih, ki se pretakajo drug v drugega, je nasejano riževo zrno. Bilk še ni videti. Imamo šele konec marca; za dva mesca pa so ti stavi zeleni in pri koreninah gomazi žab, ki se žive od neštetih ličink anofeline, ki je povzročiteljica malarije. Albanskih selišč pa ne vidiš skoraj nič. Na strmini ob naši desni se vidi tu pa tam kak dom: kula albanskega velikaša. Tu živi z ženami in otroci. V Šina premti je imel tak gospod šestdeset otrok. Tako je bilo pri nas v srednjem veku, ko so sedeli na gori roparski vitezi v svojih gradovih.

Proti poldnevu prekoračim reko Pronitokrit. Voda je tako nizka, da bi si komaj podplate zmočil in ozka, da bi jo preskočil z lahkoto; struga sama pa ima najmanj dvesto metrov. Na levem bregu počivava in se okrepčava s konzervo. Pot v Bulčar gre sedaj strmo navzgor. Po enournem odmoru se odpraviva dalje. Konj sopiše radi strme poti in se zmučen ustavlja. V ovinkih se spenjamo vedno višje. Bulčar sam obstoji iz par albanskih, iz kamenja zloženih hiš, ki leže daleč narazen raztresene. Ob potu na vrhu je iz pape postavljena baraka; tu se ustavimo. Postavljena je okrepčevalnica rdečega križa. Sprejme me vitek mož in za njim se prismuka dvoje prijaznih ženskih obrazov. Situacijo sem takoj pregledal.

Ti trije žive tu visoko v gori svoje vrste življenje. Prijazno me povabijo pod streho in sedemo za mizo; gospod delegat seveda med svoji dve ženi. Prinesejo čaja in mi ga natočijo. Gospodu delegatu nalije prva čaj, druga mu da sladkorja. Dobro si jih dresira), fant, in zavidam te za tvojo idilo.

Pripovedujem, da potujem v Šina premte, in isti pomilovalni obrazi. Če me pomiluje moški obraz, se togotim, ženskega pomilovanja pa kratkomalo ne prenesem, ker me ga je sram in me ponižuje. Povesim oči, stisnem pest in prekolnem iz dna srca Simeona.

Vse, ki so Šli todi mimo, vse pozna ta interesantna trojica. Pripovedujejo mi tudi o moji sanitetni koloni, ki jo imam prevzeti v Šina premti. Da imam tam dobrega kuharja in tri usmiljenke.

„Pa bolj stare so —“ pripomni zlobno Julija.

„In debele —“ Betina.

Zadele ste me v živo, porednice! Seveda obraz izigram v egalne poteze, a na tihem tlim jeze. Če že moram živeti z ženskami pri vojakih, zakaj morajo biti pošasti in ne slične tim dvem. Ker se poznam in vem, da pri ženskah nimam niti najprimitivnejših principov, zato se jih bojim v tem ustroju, ki se zove vojaška disciplina. Ženska — pa to in še jaz poleg! Bože moj, skrbi me.

Delegat mi razkazuje svoje stavbe. Prvič vidim slavni avstrijski „Ersatz“ za vse: Za strešno opeko, za okna, za vrata — z eno besedo za vse, iz česar sestoji hiša. Znaš tudi še kaj drugega, ko dresirati punce!

Zvečer sedimo zopet okoli mize in pijemo kislo vino. Delegat, v sredi med svojima, drobi koprnečo madjarsko arijo in naslanja leno roke na mehka ramena na desni in levi. Slika mi dopade — mogoče mi pride kedaj prav.

Tako drugi dan hoje v Šina premte.

Predno se odpravim spat, sestavim še telefonsko depešo na sanitetno kolono, koje povelje imam prevzeti. Prvič v Albaniji ne prosim, ampak diktiram. Saj se tako vendar spodobi za poveljnika. „Jutri ob tej in tej uri konja in mulca v Bulčar ...“ Kaka naslada trapati ljudi! Odložim svinčnik in svest sem si svojega junaštva in dostojanstva.

Spat me spravijo v mošejo, ki pa nima vitkega minareta. Boljši kozolec je, ampak nesnažnejši, kakor naši. Zaspati ne morem — poleg mene smrči v nerednem basu moj sluga. Bog mu blagoslovi sladko spanje! Jutri je konec dolge poti iz Vojnika na novo mesto. Čudna teža se me poloti ob trenutkih, ko moram živeti skupaj z neznanimi ljudmi, ki jim stopim hipoma na pot. Tu sem in živi z menoj, če hočeš, ali nočeš! Isti odgovor dobim od njega jaz. Seževa si v roke, mrmrajoč nerazločno svoja imena in polno egalnosti se razpase po obrazu. Človek, neumen materijal! Koliko sem te preklinjal, ti vražja egalnost, razpasena čez ves tuji obraz človeški, s katerim bom moral živeti dni in tedne in mesce. Nič tople, sočutne prijaznosti, ki jo potrebuje vsakdo v tujini po dolgi, mukepolni poti. Kako bi mi stopila naproti v veselju žena, kako prijatelj in drug ... Pa bi se začelo pripovedovanje in pozabilo bi se na vse. Jutri bom našel tuje obraze, morda sovražne, morda hudobne celo? In tiho bom klonil pod novimi razmerami in akord toposti več bo v moji notranjosti. Življenje, človeka nevredno, ki me bičaš po svetu že četrto leto! Trdi so taki trenutki, ko se premetavaš po razpetih blazinah in se oglasi notranjost in zahteva račun. Račun je neprijeten, če ga polagaš kjersibodi, najmučnejši v temni noči sam seboj ...

Proti jutru zaspim. Zbudi me sluga, ki prinese čaj jn mi pove, da čaka konj in mulec iz Šina premte. Dobro so me razumeli. Vstanem in grem pogledat. Poleg živalij stoji visok fant.

»Kako govoriš?«

»Hrvatsko!«

»Kje si doma?«

»V Bozni, blizu Tuzle!«

»Torej si Srb in govoriš srpsko!«

Umolkne in zadrega in bojazen ležeta na obraz.

»Pravoslaven sem — a govorim po hrvatsko, tako nam je bilo rečeno doma!«

Trikrat proklet zistem, ki se vzdržuješ na ta način! Vzel je ljudem vse: gol razum in zdravje — zastrupil in oropal jim je domovino in sedaj jim jemlje s preračunano, hladnokrvno ciničnostjo tudi še vero v jezik svoj! Proklet, ker nemoralen! Proklet, ker bestialen! Vse krade in ropa in ubija svetinje ljudij, da se razpase, kakor krvipoln klop ... Gnus in jeza se me polotita in odidem v stran. A ni bil zadnji, ki mi je povedal tako. Pri koloni jih je bilo še Srbov iz Bosne in vsi so bili pravoslavni Hrvati. Žandar in ječa in vislice so korigirale z naglostjo vero in jezik in vso moralno vrednost ubogega človeka, tlačenega naroda.

Poslovim se od prijaznega gostitelja in njegovih družic in sedem na konja. Tomorica pravkar odgrinja zaspano glavo, posnema jo njen zvesti drug, nekoliko nižji Abas Ali.

Pot gre s terenom, ki se zvija, kakor velikanska kača gori in doli. Ne srečamo nikogar. Globoko pod nami Devoli v zlatem solncu. Vroče je in konj sopiha, z njim moja spremljevalca. Pridemo do gozdovja. Hrastovo drevje je nizko in zveriženo, kakor dren. Od tu začne pot navzgor do Kamiana, hriba, na katerega onostranskem vznožju leži Šina premte. Odpočijmo si torej, ker pot v hrib je sovražna.

Gozd nam daje za silo sence dovolj; pot gre vedno bolj strrno navzgor. Gremo že cele ure in zdi se mi brezkončna. Razjašem in posadim na konja Michto. Vse se zgodi brez besed; preveč ima vsak sam s seboj govoriti. Srb mi pove, da pridemo čez kako uro do gorskega studenca, kjer je mrzla in dobra voda. Na nič drugega nisem mislil, kakor na to in vem, da tudi moji spremljevalci ne. Ura je bila dolga, nategnjena v neskončnost. Slednjič studenec. A ne žuboreč, kakor naš gorski studenec. Leno je kapala voda izpod mahovitega kamenja in se izgubljala v luži, v kateri so plavale žabe in pupči. Nič zato; napili smo se vsi krepko in si oddahnili. Hodili smo že dolge ure navkreber. Dalje od studenca tabori nekaj mož — do dvajset — s svojim poročnikom, ki pristopi in mi razlaga, da gre s svojimi saperji v Šina premte pripravljat pot za Simeona. Imam torej tovariša, ki je bil tudi med prvimi Simeonovimi izvoljenci! On hoče ostati tu čez noč, ker je predaleč do cilja in so njegovi ljudje preobloženi z orodjem. Lopatami, žagami in sekirami. K temu še vsak svoj nahrbtnik. Pot je strma in vročina velika in pri tako izborni hrani. Kdo bi se po nepotrebnem žuril.

Odpravim se torej sam naprej.

Jezdim pod Kamianom. Ledena sapa brije od strmih njegovih reber, ki so še deloma pokrite s snegom. Oblečem kožuh. Kamiano me spominja v svoji obliki na naš Gozdnik, ki sem ga gledal dnevoma skozi dolgo vrsto let. Zato sva se s Kamianom hitro pobratila. Sicer pa ima tudi lastnosti Gozdnikove. Kar hipoma se zakremži in si zakrije obraz z gosto meglo. In tako se hudouri, dokler ne začara vse solnčne okolice in jo porine v dež in vlažno meglo. Če je dobil Gozdnik kapo, smo zastokali študenti, ker smo spoznali njegov hudoben namen. Če je oblekel kapo skaloviti Kamiano, nas je zazeblo, ker smo vedeli, da bo po celi dolini raztrosil ledeno boro in sneg ... Sicer sem gledal vanj zamaknjen v solnčnih dneh in govoril z njegovimi čermi, ki so se mi videle Gozdnikove. In tam je naša lepa zemlja in najlepši spomini vseh dnij in ljubezenske sanje pod njegovim vznožjem pokopane. Pokopane na skrivnem kraju, da vem zanje le sam; bom li še kedaj obiskal to sveto mesto, to mojo Meko, ki se ji približujem s sklonjeno glavo, v srcu sladkobridkih čustev nebroj? .. Svojo Meko, v katero stopim čist, brez greha in madeža z njenim imenom v mislih in srcu. Kamiano, ti glasnik mladosti moje v teh žalostnih krajih!

Prav pod samim Kamianom smo na vrhu in svet se odpre. Nasproti leži v sneg zakopana Lenia, na levo od nje prelaz Čafa Šinapremtese. Pogled se polagoma potaplja navzdol po lijaku prav do najglobokejšega dna tam daleč doli. Tam leži Šina premte. Po strmih stenah tega lijaka proti vzhodu daleč narazen raztresene hiše. Tu pa tam katera v pristnem albanskem slogu. Bog se usmili.

Žalostna pot začne navzdol. Hoja na hrib je neprijetna, hojo navzdol pa naj vrag vzame. Po kozji stezi, strmi, kakor najstrmejša streha, gremo. Mulec je slabe volje in bije s kopiti. Jezditi ni mogoče in muka je voditi konja za uzdo. Kolena bole. Dan pa tudi gre polagoma h koncu. Nestrpno vprašujem Srba, kako dolgo še. Njegovi odgovori so neprijetni. Tri, dve uri ... Vedno pogosteje postajamo in kolena se šibe in vendar je dno lijaka še precej daleč.

Res dobri dve uri smo hodili po ostri strmini, da smo prišli do prvih hiš. Tu stoji hrib — dasi mračno, razločim takoj, da se je nekdaj preklal sam — z dvemi vrhovi, ki jih imenujemo Kastor in Poluks. Skozi mogočno razpoko teče divja voda in polno velikanskih skal je v njeni strugi. Preko bokanega mostiča pridemo nadrugo stran v Šina premto — konec dolge poti. Ampak pravi Šina premte je tam doli, kamor kaže prst srbskega vojaka in to bo še pol ure menda. Siknem kletvico in gremo. Na samem dnu lijaka stoji albanska hiša in tarn so stanovanja za častnike, častniška obednica in kuhinja.

Po nerodnih stopnicah grem gor. Tesno mi je pri srcu. Koliko tujih obrazov bom srečal, kolikokrat bom preklel na obrazih razpaseno egalnost in hlinjeno prijaznost po gubah obrazovih? Okoli ozke mize jih sedi šest in dve ženski. Prav ste imeli obe tam v Bulčaru; ena debela, druga stara. Torej na dnevni red preko njih! Čakali so z večerjo. Med njimi najdem Slovenca Šlibarja, vojnega kurata, po poklicu meniha iz Trsata. Nepopisno se ga razveselim. Bila sva cel čas bivanja v Albaniji iskrena prijatelja in ločila sva se šele, ko je prišel prevrat. Drugi so bili vsi vneti Antantovci in toliko odkritih besed proti Avstriji nisem nikdar prej govoril in slišal, kakor tu doma. Moštvo kolone sami Jugoslovani. Hitro sem se privadil in nič več nisem vzdihoval.

Tiste dni je začela velika nemška ofenziva v Franciji. Kako smo trepetali za Francoze. Poročila, ki smo jih dobili iz domovine, so bila najmanj 16 dnij stara. Telefonske depeše pa iz Elbasana so vznemirjale. Na pošto smo čakali, mi zavrženi od sveta, od zjutraj naprej včasi cel dan, dokler ni prišel vojak, ki smo ga pošiljali vsak drugi dan v Gramši. Potem pa se je zaril vsak v svoj kot in čital.

Gospodar hiši, v kateri smo stanovali, je bil večkraten morilec. Ubil je svojega očeta in dva brata. Orijentalsko potuhnjen je priberačil vsak dan v našo sobo, da je dobil cigarete. Otrok je bilo okoli hiše mnogo. Vzel sem jih nekega dne v delo in jih učil preklinjati po slovensko. Glave so imeli bistre. Ko je prišel kurat Šlibar, so ga sprejeli vsi s kletvijo. Kako se je začudil, nasmejal in jih blagohotno pokaral.

Naša soba je bila nad hlevi. Pod nami so stanovali trije osli in več koz. Ločeni smo bili drug od drugega le z deskami, ki so bile položene preko tramovja. Špranje tolikšne, da sem včasi dolgo opazoval, kako žro osli in prežvekujejo v taktu koze. Smradu vseh vrst smo bili seveda deležni, če smo legli v postelj, ali sedli k obedu, večerji. Zidovje je bilo zloženo iz surovega kamenja in na marsikaterem mestu bi lahko porinil pest skoz zid iz sobe v beli dan. Stropa naša soba ni imela, ponoči sem lahko prešteval zvezde na jasnem nebu. Da nisem zaspal, so skrbele podgane, ki so smukale v temi sem in tja, se lovile in bojevale. Vreme je bilo prve dni lepo in stan mi je delal zabavo.

V velikem tednu je začel Kamiano delati resen obraz. Nič več ni bilo solnca po njegovih strminah. Na sam vel. petek pa si je nadel tisto kapo, izpod katere je imel navado obsipati okolico s snegom in jo preplaviti z boro. Na veliko soboto smo videli, da ima povsem resne namene. Od vseh strani je rezala v nas mrzla sapa in cela kotlina šinapremtska se je napolnila z meglo. Debelo kosmičevje je začelo plesati, kamor je pogledalo oko, gnano in bičano od bore.

Blagoslovil sem svoj kvartir s kletvijo. Luknje na strehi niso več kazale v miru oledenelih nočnih zvezd, tam je frčalo sedaj sneženo kosmičevje pred boro v našo sobano, da najde mir in si oddahne na mizi, na klopi, morda celo na postelji. Tam, kjer bi lahko skozi steno porinil prst v beli dan, je tulila bora v našo sobo in prinesla s seboj zbeganih sneženih zvezdic in vzdigovala in preganjala one, ki so se pravkar mirno vsedle k počitku po bornem pohištvu. Mrzla in strupena je bila ta bora, in nič si nisem mogel predstavljati, da je skozi te luknje še pred par dnevi svetil solnčni žarek in se v pramenih odžarjal preko sobe. Pod nami osli in koze. Nič več jih nisem gledal, kako žro in prežvekujejo; smradna burja je drvela skozi široke špranje. Bilo je peklensko mrzlo in žalostno na tisto veliko soboto.

Ob steni sobe je bilo pripravljeno mesto, kjer se je lahko napravil ogenj. Cela ta stena je bila črna in sajasta; skozi streho je bila široka luknja in naprej nekak dimnik. Napravili smo ogenj. Naložili smo časopisov in drugega papirja, povrhu polena svežih dreves. Vžgalo se je in se kadilo, ker je bora gnala ves dim nazaj v sobo. Kmalu je bila soba v dimu, da smo komaj razločili drug drugega; pa tudi dalje se je razpasel dim. Skozi špranje pod nami k oslom in kozam in drugod povsodi — saj ni bilo tako natančno.

Dušilo nas je in žgalo v očeh. V takih okolnostih smo sklenili enoglasno, da je treba ogenj pogasiti čimpreje. Eden izmed slug je pljusknil vodo nanj, da je odskočil v strahu pod nami osel, zakaj voda je ošinila — ni treba posebe omeniti — tudi živinče. Nato smo odprli okna in vrata, da je pometala bora. Trdno smo stali vsak na svojem mestu. Dim se je razkadil, videli smo zopet drug drugega obupane obraze. Tistikrat ni bila izgovorjena beseda med nami; prevelika je bila žalost v naših srcih in dan je bil velik ... Vajeni smo bili še iz otroških let, Velikonoč živeti v solnčnih dneh, brezskrbno in lepo. Trpka žalost nas je obvladala vsevprek.

Naš kurat je bil blaga in nežna duša in grajal je vedno, kadar je kdo izmed nas po nepotrebnem imenoval Božje ime. Tokrat je molčai, topo gledajoč pred se in od vseh strani se je slišalo grešno govorjenje. Prav nič ni rekel in takrat sem spoznal, da mora biti hudo z nami. Vstajal je drug za drugim in si poiskal svoj kožuh. Mrzlo je bilo prešmentano.

Ponoči je tulila burja še huje in šklepetali smo z zobmi. Odel sem se preko glave, da me niso moč le snežinke in sem bil žalosten. Mraz boli — to sem čutil tisto noč in zapomnim si naš albanski stan v Šinapremti.

Na samo Velikonoč je sijalo solnce, a grelo ni. Burja je z nezmanjšano silo divjala naprej. Gornji del kotline je bil v snegu. Trpeli smo mraz že celih 24 ur in obupaval bi bil človek. Z eno besedo: nikamor se ni bilo mogoče zateči. Zunaj ali znotraj, to je bilo vseeno. Opoldne smo sedeli pri „žegnu“ z rokavicami na rokah in globoko zaviti v kožuhe in smo praznovali svojo albansko Veliko noč brez besed in brez prazničnega mišljenja, ki je na ta dan tako blaženo. V pondeljek po Veliki noči se je peklenšček pomiril in zopet se je dalo malo živeti.

Ves ta čas ni bilo videti Albancev. Slabost svojega kvartirja pozna. Čim udari burja, se zarije v debele volnene odeje in čaka drugega vremena. In če bi tudi trajalo bogve kako dolgo. V svojo odejo zavit čaka in čaka in leži ter lenuhari.

Medtem se je Simeon že precej odločil, da udari po Francozih, tam na oni strani Čafe Šinapremteze. Pri Strelci in tudi pri Kučaki je baje Francozu že pripravil par grenkih ur. Ampak to ni bilo tako hudo mišljeno — zakaj pomišljal je že skoro cel mesec. Nam v Šinapremti pa je ukazal, da marširamo v Gabrovo. Seveda smo šli; saj je bilo samo par ur hoda. Iz dna ene kotline v drugo.

V Gabrovi žive povečini kristjani grške cerkve. So Rumunom sorodni in se zovejo Kucovalahi. Imajo svojo cerkev in popa. Tudi šolo. Pa naj nihče ne misli, da je to šola, kakor pri nas, palača in se vsa druga poslopja izgubljajo pred njo; ne, v umazanosti so ti Kucovalahi prav taki mojstri, kakor Albanci sploh in njih šola v Gabrovi je pravcati svinjak. Bog mi odpusti! Na pokopališču, ki je okoli cerkve, imajo pri vzglavju vsakega groba malo votlinico skrbno pokrito s ploskastim kamenom. Tja notri dajejo jedila dušam umrlih: pšenico, ovčje meso, nekako pecivo. Čim se bliža večer, srečavaš posamezne ženske, pa tudi može in otroke, ki gredo krmit umrle svoje drage.

Nekega večera grem po groblju in srečam tam več vojakov svoje bolnice. Čepice nosijo v rokah in vidim, da jim ni nič kaj povšeči srečanje z menoj. Pokličem prvega in nehote mu pogledam v kapo. Imel je v njej dobro do polovice lepe, zlate pšenice. Tako drugi, tretji.

„Kaj naj to pomeni?“

»Zbiramo po grobovih pšenico za našo perutnino. Prodati pa nam je spak ne mara. Tako nam je danes zapovedal gospod narednik.«

Tako torej se krmijo naše piške in račke. Stvar je bila originalna in nič me ni vest pekla niti takrat, niti pozneje, ko so priromale lepo okrogle in pečene na našo mizo.

Dan je bil enak dnevu. Videti ni bilo sveta nikjer. Nad nami nebo, okoli in okoli nas skalovje. Obiskavali so nas vojaški imenitniki kar po vrsti, ker takrat je napočil za Simeona velik dan. Pri Kučaki je vzdignil trdo pest — drugo sem že povedal. Umrl ni baš slavno, kar smo mu povečini vsi privoščili, le njegovi vdani so jokali za njim. Mi pa smo imeli skrbij seboj dovolj. Bežali smo, da se Bogu usmili. Zaenkrat za Kamiano, tam smo čakali. Ko so Francozi dohiteli, smo bežali dalje. S hriba sem gledal doli v globoko Šinapremto: videl sem, kako so primarširali v njo črni Anamiti. Privoščil sem jim jo iz dna srca.

Tisti dan proti večeru sem dobil povelje, da moram takoj v Gramši, prevzeti povelje tamošnje bolnice. Na ta način mi je bilo onemogočeno gledati nadaljno sramotno smrt Simeona iz očij v oči. V Gramši pa so se naslajali ob mojem pripovedovanju vsi, ker bila nas je večina Slovanov. Malo prijateljev je imel Simeon, veličastnega imena.

Nekaj pa vendar moram omeniti, da ne bom čutil teže grde nehvaležnosti napram njemu. Pravijo, da je hvaležnost plemenitost — zato priznavam Simeonu na tem mestu svojo globoko hvaležnost, ker mi je s svojo smrtjo podal vdanega in dragega prijatelja. Prijatelja, ki deli od takrat do danes z mano vse veselje in drugo, kar sreča človeka v življenju.

Ti, ki ležiš baš v tem trenutku pri mojih nogah in me gledaš s čistim in jasnim očesom — ti pesek moj drobni: veš-li še, kako je bilo takrat, ko naju je združil Simeon v smrti? Na vso tisto dolgo pot in vse njene žalostne postaje ob njej, samo žalostne in nič veselih — se spominjaš? Ko sva drgetala v mrazu in grozi! Takrat se je utrdilo najino prijateljstvo in posloviti se od tebe nimam namena.

Znašla pa sva se takole: Francozi so zajeli cel naš bataljon, rešil se je samo sluga komandanta z njegovim psom. To se je zgodilo tam nekje pri Čafa Guri prere. Tri dolge dni sta romala do Gramsi in prosila pri nas v bolnišnici prenočišča. Psiček je štel tri mesce in opotekalo se je revše gladu in onemoglosti. Tanke tačice so na podplatih krvavele, ostro kamenje je do krvi ožulilo mlade podplatce. Vzel sem ga v naročje in šel z njim kuhinjo, da se kaj najde za prazen želodček. Nalili smo mu mleka. Poskušal je najprej stoje, a ni šlo. Zdrknil je na zadnje noge, da se nasiti sede. Ni šlo v udih je trgala tridnevna pot. No in nazadnje je legel pred skodelico in pil, pil, da ga je bilo milo gledati. Potem pa sem ga zapustil v kuhinji. Sluga me je prosil, naj ga obdržim, ker niti sam nima kaj jesti. Obljubil sem.

Zvečer pa je prišel praskati na moja vrata in spal pri meni v sobi na odeji, ki je bila zložena pred posteljo. Od takrat živiva skupaj in sva sklenila ostati skupaj.

Čim je v Albaniji umrl Simeon, je bila tudi slava naše orijentske armade pokopana z njim. Nič več nismo slavno branili svojih praporov. Bežali smo nazaj, daleč nazaj do Kawaje pod Dračem je prišla prva etapa. Nič več ni šlo naprej. Enkrat je še poskusil silovirež in slovitež svoj zmagoslaven pohod — a ni imel sreče. Takrat je zagospodovala v naših vrstah septemberska malarija in hekatombe je zahtevala naše slovanske krvi.

Od Rusov v letu 1916 preslavno tepeni generaloberst Pflancer-Baltin — mi smo mu pravili general Balt-hin, Balt-her — je prevzel takrat povelje albanske armade in začel takoj svoj „bald hin, bald her“; to se pravi, da je začel zbadati nasprotnika in potem bežal z armado sem in tja — dokler ni prenehala avstrijska armada in prišel prevrat.

Bežali smo nazaj po strašno dolgi cesti, brez konca je bila in v njenih jarkih na vsaki strani so umirali naši ljudje: možje najboljših let, fantje še ne dorasli. Strašen je bil pogled na to umiranje, otopelo je srce, da ni več čutilo sočutja za svojega bližnjega. Bežali smo mimo in molče smo gledali zadnje trepljaje umirajočega telesa tu tam, vzdolž cele grozne ceste. V žgoči septemberski vročini je bilo tisto umiranje. In čim je nastopila noč, mrzla noč po razpaljenem dnevu, je kosila smrt tem huje in strašneje. Zjutraj so nalagali na vozove trumoma trupla na kojih oblekah je trepetala jutranja rosa in po mokrem obrazu so lepeli lasje in brki mokri od rose in smrtnega potu.

Iz vseh zased so streljali na nas Albanci. Pri Prezi se je vnel praveati boj z njimi. Kar je ostalo od oslabelosti za četo, je bilo brezpogojno izgubljeno. Ali kroglja ali nož albanskega roparja je napravil konec ubogemu življenju v tihih pustinjah Albanskih.

Tako je bilo v septembru pri nas tam doli. Na Dunaju pa je baš tiste dni vpil ministerski predsednik, da so naše fronte trdne in moštvo pri najboljšem duhu. In kaj je govoril Tisza tiste dni ošabnega in blaznega! Ko bi bili ti blazneži marširali eno uro po tej naši cesti smrti, da bi jih bilo zazeblo in da bi zatrepetali radi tolike nezaslužene nesreče človeškin žrtev.

Pot se je vila ob morju proti severu. Vedno manj in manj nas je bilo. Deloma so obležali, deloma se jim je posrečilo preriti se do bolnišnic, ki so bile takrat pravcati tabori. Gnetlo se je vse naokoli polno nesrečnežev, ki jih je trla mrzlica. Med vsemi temi je begal po eden, dva zdravnika celi dan. Kako mogoče taki množici pomagati brez vseh najprimitivnejših pripomočkov brez zdravil in hrane. Smrdljive konzerve so se delile med bolnike, mrzle in neodprte. V tresoči roki jo je držal, skušal z zadnjimi močmi predreti pločevino ... Videl sem mrtvih, ki so krčevito držali v rokah neodprte konzervne lonce. Tako je kosila smrt tudi po takozvanih bolnišnicah na prostih poljih brez streh; par umazanih šotorov kvečjemu.

Cel mesec je trajala strašna pot. Proti koncu oktobra smo se prerili preko Črne gore do Kotorskega zaliva. Cela boka je bila polna vojaštva, ki je razbijalo barake in kurilo na prostem. Streljalo in kričalo je vojaštvo po cele noči.

V vseh pa je bilo čustvo, čudno in nihče si ga ni mogel razlagati. Govorili smo in naši pogledi so bili vse drugi, kakor prej kedaj. Nič več ni bilo med našim govorjenjem tistega v krogu iskajočega pogleda zadnjih štirih let: kje je prisluškovalec, da me spravi na kol ... Z otročjo naslado smo priznavali svoje mišljenje predvsem pred tistimi, ki so nam bili prej najbolj sovražni. In pri njih tudi nismo zapazili tistega oholega, neusmiljenega, poživinjenega pogleda zadnjih štirih let: kje si izdajalec, da te spravim na kol ...

Pripravljalo se je v resnici nekaj velikega. Vse drugače je izgledal svet okoli nas. Ni bilo več ošabnosti in zaničevanja ter žaljenja najsvetlejših čustev. Tako so tekli dnevi.

Prvega listopada pa so zagrmele silne oklopnice in križarke v morju iz vseh topov. Hiteli smo na obrežje in najveličastnejši prizor mi je bilo usojeno doživeti po teh letih groze. Na teh plavajočih trdnjavah despotskega sistema ni več plapolal znak rdeče-beli. Jugoslovanska zastava se je počasi dvigala po jamboru navzgor ... Na eni ladji, na drugi, na vseh. Čim je dospela do vrha, je trenutno ostala zavita — potem pa se je polagoma, kakor boječe razvila in neizkušeno zaplapolala preko vodovja. Boječe: saj so ti brodovi bili izmed najsilnejših zatiralcev njenega imena. Neizkušeno: ker prvič na svetu — nikdar do sedaj.

Mi se pa nismo sramovali solz drug pred drugim ...

  1. Pisatelj misli tu znanega princa Wieda, znanega partedenskega albanskega »vladarja«. — Op. uredn.