Alarm
← Sonce ima krono | Alarm Pesmi Srečko Kosovel |
O pojte vigilije → |
|
I
Sirene so trobile,
razglaševale
po vseh celinah
alarm, alarm.
S plahim srcem
sem prisluškoval
tem zlatim glasovom.
Od kos so ti svetli,
bleščeči glasovi?
Videl sem tvornice
in stolpove, v čudnem
sijaju sem videl sijati.
— —
Evropa je spala,
samo po tvornicah,
samo po rovih
delavci, beli in črni,
so delali v noč.
II
O saj je noč,
noč prebujenja,
ko tiho delo
duše prepleta
kakor elektrika
pričakovanja.
Ko še svetovi
nerazodeti
se že blestijo
v dušah trpečih.
Ko jih že veže
fluidna sila
Nove Evrope,
Nove Evrope
z
Novim človekom.
III
Šel sem po cesti
v mislih milijonom brat,
brat novemu človeku
v neznanem času.
In sem potrkal
na okno ljubice:
»Draga, odpri mi,
daj mi še roko!
Saj te ne prosim
več tvoje ljubezni.
Daj mi še roko,
želi mi srečo!«
Šel sem po cesti
tisočem brat in sam
sredi tega
umirajočega stoletja.
IV
Kakor elektrika
teče po žilah
slutnja človeka.
Ah, ta pokrajina
je kot električna.
In vse te ceste
so bele, bele.
Novi bodočnosti
stopam naproti
z novim obrazom.
Preko obraza
je saga krvi.
—
Evropa spi.
Ob cesti umira mrtvo stoletje.
Samo po tvornicah, samo po rovih
strojev hrumenje,
delavci, beli in črni,
tiho gradijo.
Ali smo že blizu tečaja?
Polarna noč sije
na nas.