Al Araf

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Al Araf
Vladimir Bartol
Izdano: Modra ptica, 5/6 (1934), 170–179
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I II IIIdno


Stena se bo dvigala med izvoljenimi in
zavrženimi. Na Al Arafu bodo možje,
ki bodo poznali tako prve kakor druge po
gotovih znamenjih ...

Koran, VII. 44.

I[uredi]

Ti ...! Ne najdem izraza, kako bi te nazval. Zli duh, demon ali podla, zavržena duša! Kakor da si se udrl v zemljo; povsod sem te iskal zaman. Ali te je bilo strah, da bi mi pogledal v oči? (Morda tičiš nekje v bližini in se mi neviden grohočeš. Ali vedi: božji mlini meljejo počasi!)

Ko sem razkril tvojo peklensko grdobijo, sem bil kakor iz uma. Polegel sem k propalemu bitju, ki ti je bilo oproda, in ga pozval na odgovor. Strah jo je bilo. Ni mi tajila. Povedala je, da si jo bil ti k onemu zavedel. Vprašal sem jo, kako da imaš tako moč nad njo in potem mi je priznala tudi zadnje, kar je bilo med tabo in njo. Kolikšna podlost! Kakor bi trenil, sem bil doma, vzel nekaj, s čimer bi ti plačal, in pohitel na tvoje stanovanje. Tam te ni bilo. Obredel sem vse lokale, kjer sem le slutil, da bi te utegnil najti; toda tebe ni bilo nikjer. Zopet sem šel k tebi na dom. Ali ti si moral biti, medtem obveščen, zakaj gospodinja mi je povedala, da si odpotoval. Tvoj naslov: Wien, poste restante. Jaz neizkušen v poslovnih zadevah, sem si od prijateljev izposodil dva tisočaka, za silo skrpucal nekakšen tranzitni vizum in se odpeljal, kakor sem mislil, za teboj. To se mi lahko smeješ! Na glavni pošti ni bilo ne tvojega naslova ne kakega pisma zate. In na našem konzulatu ni nihče vedel, kdo si. Ali tvoje nakane še vendo nisem razumel. Najel sem taksi in se podil po mestu iz lokala v lokal. Vozil sem se z avtobusi, tramvaji. Tisočkrat sem mislil, da te imam pred seboj. In tisočkrat sem se potem pred samim seboj osmešil. Šele polagoma sem se začel zavedati, da je človek v velemestu kakor peščeno zrno v puščavi. Lotil se me je obup. Sredstva so mi pošla in moral sem se vrniti. Prej sem še enkrat povprašal na poštni centrali. Sedaj je bilo tu obvestilo: pošto naj ti pošiljajo v Pariz, poste restante. Bil sem poražen. Šele takrat se mi je zablisnilo, da si me bil potegnil. V prvem navalu sem sklenil, da pojdem, vseh drugih možnosti oropan, tja peš. Ali podvomil sem: kaj, če je tudi to le prevara? In ti nekje v bližini Ljubljane smejé čakaš, da se mi pomiri vroča kri? Toda zapomni si: ne bom odnehal, dokler te ne bom kaznoval. Zaenkrat si se mi izvil; s tem si se v mojih očeh za vselej pokazal podlega strahopetca.

Da si ne boš krivo tolmačil mojega ogorčenja! Da si ne boš domišljal, da me boli ljubezensko razočaranje zaradi Olge, te tvoje krasne pomočnice in priležnice! Če sem bil zaljubljen, sem bil zaljubljen v neko popolnoma drugo bitje in ko sem spoznal svoj qui pro quo, sem naredil križ čez zadevo. Tisto, kar mi kakor žerjavica razjeda črevesje, je dejstvo, da sem se bil tako neizrečeno, tako neskončno osmešil pred teboj. Zaradi tega moraš ti s površja zemlje. Prej ne bom našel miru, dokler te ne bom steptal v prah, dokler ne bom mogel reči: Simon Krassowitz je bil! Za ta čas naj mi bo v uteho predstava, da trgam s svojimi rokami tvoj drob!

Kako, pri tristo hudičih, je svet tako imenitno urejen, da se v njem združijo bitja, kakršna sta ti in ona? Saj bi človek mislil, da se vajina življenjska kroga nikoli ne moreta sekati! Ti, mož duha in razuma, za kakršnega se smatraš, in ona, lahkokrila ptičica s presenetljivo skromnostjo v inteligenci, ali zato s tem bolj bogatim izborom petičnih kavalirjev, pa se znajdeta kot prava zarotniška dvojica! Morda je pa skupna zavrženost, ki vaju veže med seboj? To točko, vidiš, bi želel, da mi pojasniš.

Glede nečesa bi ti moral biti zares hvaležen. Namreč za spoznanje, kaj spoznanje! za razkritje, ki si mi ga posredoval preko te dekline. In bil bi ti tudi resnično hvaležen, da me nisi tako neznansko osramotil. To si se mi smejal, in kako smejal! ko sem brenčal okrog te »cvetke« kakor najbolj zaljubljeni čmrlj. Čakaj! Kamen, ki ti pade na glavo, je vroč!

Povej, kako si jo prepariral, da je tako izvrstno igrala. Vraga! Saj to je umetnica! Nikdar bi ne verjel, da je mogoče spremeniti celo obraz! In niti ne vem, če ima golobica že osemnajst let! Te njene široko odprte, plave oči! Otrok, bi človek dejal. In njen mali nosek, njena mehka bradica, njena ko mak rdeča usta, aureola ko sonce zlatih las, vitka, tenka postavica, hoja srne — živa, poosebljena nedolžnost. Kako smešen se zdim sedaj samemu sebi! Kakšne perspektive duha se mi odpirajo, če pomislim na graditelja te utelešene laži, tega pobeljenega groba, polnega smradu in trohnobe! Morda je tak primer navdahnil našim davnim prednikom misel, da mora imeti v svetovnem cirkusu poleg boga tudi nekdo, ki so ga imenovali satan, svoje prste vmes.

Ali pustiva ta klavrni stvor, ki se mu pravi ženska in o katerem je Mohamed dejal, da nima duše. Ti, »bitje duha in razuma«, kot tako rad poudarjaš, si zame večja uganka. Da, ti imaš dušo. Celo globoko dušo. Toda ta duša je ali bolna, ali pa je pošast. Ne razumem te. Kako moreš nositi krinko neomajnega stoika, filozofa pameti in poguma, in biti na dnu samo klavern strahopetec, podlež in brezbožen cinik? Ali sploh v kaj veruješ? Zdi se mi, da si v svojem bistvu mrzel kot kača. Le kaj me je k tebi privleklo, da sem se ti podal?!

Veliko sem razmišljal o tem, kakšen je bil tvoj namen, ko si me zavedel v ono igro. Res je, smešen sem se ti moral zdeti v svojem bahaštvu z uspehi pri dekletih, v svoji zelenjaški vseznalosti glede stvari ljubezni. Ali pomisliti moraš, da si težil ti na meni s svojim obsežnejšim znanjem in s svojimi izkušnjami starejšega in da sem ti moral postaviti nekaj nasproti. Če bi me že hotel poklicati k pameti, bi zadostovalo, da bi me bil pustil dan, dva v nevednosti, potem pa dejal: fant, vidiš, tako temeljito se lahko človek moti! Ti pa si me očitno hotel pahniti v pogubo. Kakor da je bilo v tebi neko peklensko veselje videti me ponižanega, osmešenega, majhnega pred teboj. Zato pa moraš s sveta! Nikdar ti ne bo odpuščeno, kar si storil na meni.

V svojem srcu nosim cel pandemonium, pravi Dantejev pekel. In vsemu temu je krivo eno samo, majhno dejstvo, ki si mi ga bil ti hote in nalašč prikril. O, kako želim, da bi reka Lete ne bila samo v bajki, da bi našel zares pijačo, ki bi mi dala pozabljenje. Ali vse, kar se je bilo od onega večera v kavarni zgodilo, mi je noč in dan s peklensko jasnostjo pred očmi. Kako je prišla, se prav za prav prizibala v kavarno, ob njeni strani dva starejša kavalirja in kako si jo ti z nekim čudnim smehljajem pozdravil. »Ali jo poznaš?« sem te vprašal. Prikimal si. Jaz nato: »Taki otroci bi morali ostati zvečer doma.« O, kako razumem sedaj tvoj hudomušni nasmeh! Takrat seveda nisem videl ničesar. Povedal sem ti, da sem jo pakrat srečal na promenadi in da mi je bila izredno všeč. Ti naglo: »Ali želiš, da te z njo seznanim?« (Tu se ti je nemara rodil v glavi tvoj gnusni načrt.) Kaj bi mi bilo ljubše od tega? Vendar mi je neka previdnost položila na usta vprašanje: »Kdo sta moža, ki sta prišla ž njo?« Ti: »Eden je menda očim ali stric ali nekaj podobnega! Lagal si, seveda. Natančno si vedel, v kakšnih odnosih je ž njima. Čudim se samo temu, da si mogel kljub temu imeti svoje veselje z njo. Ali tvoja pokvarjenost ti dopušča vse grdobije.

Prihodnji dan sva šla proti večeru po promenadi. Tu sva jo srečala. Poklical si jo in me predstavil. (Ne rekel bi dvakrat, da nista bila dogovorjena. Kako bi mogla sicer od vsega početka tako dovršeno igrati?) Zdelo se mi je, da ji je bilo malce nerodno, kakor je rado nerodno mladi deklici, ki so jo seznanili z mladeničem. To me je veselilo. Vidva sta se vikala in niti v sanjah bi mi ne bilo prišlo na misel, da se tako »temeljito« poznata. Šla je z nama. Kmalu se je sprostila in začela živahno ščebljati, kar me je od vsega početka očaralo. Povej, kako je možna pri tolikšni pokvarjenosti tako neprisiljena ljubkost? Tisti večer sem sklenil, da bom zastavil vse sile, da si jo osvojim. To je bilo vode na tvoj mlin!

Kmalu sem jo zopet srečal, spremil jo in ko se je to nekajkrat ponovilo, sva se začela vedoma sestajati. Izbirala sva samotne steze io, danes mi je jasno, zakaj se je izogibala ljudi!) in teden dni sem se vedel proti njej kakor polnokrvni petošolček. Tega idiotstva si nikoli ne bom odpustil. Ti seveda si moral biti o vseh teh mojih »podvigih« sproti obveščen. To si se lomil od smeha na moj račun! Da bi mogel z enim mahom izbrisati ta madež s sebe!

Potem se je začelo moje klavrno donhuanstvo. Poljubil sem jo in jo začel korak za korakom »osvajati«. Spominjam se: nekoč si me videl z njo in me potem vprašal, kako »napredujem«. Skomizgnil sem z rameni, kakor češ, da ni nič, zraven se pa pomembno namuznil. Za ta bedasti smešek bi si hotel sedaj odsekati glavo. Kako se je sprva decentno branila! Z roko si je zakrila usta in me rahlo odrivala od sebe. Kar sem poskušal, vsemu se je ubranila. In naposled sem ji obsul roko s poljubi. (Vem, da si pravočasno izvedel za mojo sramoto, ali jo le še enkrat poslušaj. Za svojo neumnost zaslužim, da se paseš nad njo!) Zmerom globlje sem se pogrezal v svojih čuvstvih in se naposled znašel sredi blazne zaljubljenosti. Ko sem ji prvič razgalil grudi, sem mislil, da sem dosegel višek sreče. (Tisto noč si morda ti spal pri njej in sta se urnebesno režala mojemu zelenjaštvu. Ali za plačilo imam nekaj zanesljivega pripravljenega zate.) Takrat sem se od radosti napil. Prvič v življenju. Le to bi rad vedel, kako je mogoče zardeti, kot je zardela ona, in skriti od lažnega sramu obraz, ko sem se dotaknil onih grudi, ki so morda prejšnji večer brezsramno počivale v tvojih ali v rokah nekoga tretjega? O, zavrženo bitje!

Seveda bi bil po marsičem lahko spoznal, s kom imam opravka, če bi se bil v meni pojavil le najrahlejši dvom ali če bi se ne bil tako neumno zaljubil. Prav do hiše je nisem smel nikoli spremiti. Nikoli nisem mogel prav izvedeti od nje, ali živi pri starših, kdo da so njeni starši in kakšna je sploh njena okolica. Toliko mi je povedala, da dela nekaj ur popoldne v neki pisarni, ali tja je nisem smel priti čakat in sva se sploh zelo na skrivaj sestajala. Vendar me vse to ni posebno motilo. Srečen sem bil, da sem mogel vsak dan prebiti nekaj časa ob njej.

Samo enkrat sem osupnil, sedaj se spominjam, ko mi je na neko vprašanje odgovorila s stavkom, ki sem ga poznal od tebe. Nekaj čudnega me je spreletelo, posluhnil sem in ni mi bilo prijetno. Ali taka malenkost se v zaljubljenosti kmalu pozabi.

Potem je naenkrat prišlo razkritje. Popolnoma preprosto in banalno razkritje. Z znancem sva stala na vogalu ulice in se razgovarjala. Kar pride mimo Olga in ob njeni strani starejši človek, ki sem ga poznal kot trgovca. Pozdravim in znanec me začuden vpraša, odkod da poznam punco, češ, da je samo za petične kavalirje. Ogorčeno mu odvrnem, da se moti in mu povem, da je moje dekle. Zasmeje se mi v obraz. Prisolim mu zaušnico. On: kaj si znorel? Saj jo vendar poznam! Informiraj se, pri komer koli hočeš. — Stekel sem k njej in jo poiskal doma. Ko sem stopil v sobo, tisto ogabno luksuriozno opremljeno sobo, v kateri si tudi ti paševal, mi je bilo vse jasno. Vendar še vedno nisem hotel verjeti. Prazna tolažba! Prav kmalu mi jo je podrlo njeno lastno priznanje. Ponižan, osramočen in z gnusom v srcu sem zapustil ta brezsramni kraj.

Povej, brezbožno bitje, kaj si zasledoval s svojim peklenskim načrtom? Da si se hotel pošaliti, bi mi bil pravočasno vso stvar objasnil. Ali si sadist in uživaš na mukah drugih? S filozofijo maskiran zločinec? Ali si morda imel cilj, ki ga jaz ne poznam. Razjasni mi, če te to pismo doseže. Morda bom potem našel mir pred peklenskimi sanjami, ki me mučijo sleherno noč. Pred sanjami, ki mi prikazujejo ono zavrženo bitje kot mojo ljubico in mi razpaljuje do tedaj nepoznane, nenaravne želje. Povej, kako si ti prišel do nje? Ko bi jo bil vsaj enkrat popolnoma imel — o, jaz dostojni bedak! — bi mi bilo morda lažje pri srcu. (Samo če me vidva ne bi bila tudi pri tem ukanila s svojimi peklenskimi čarovnijami. Zakaj slišal sem, da so sredstva, ki prikrijejo greh tudi še tako zavržene ženske!) Ali je sladka? Ali si se pasel ob njej? Veliko užival? Vse te misli mi povzročajo po takih nočeh peklenske muke.

Ti, satan! Velikokrat si me odvračal od čitanja lepih romanov in mi svetoval študij konkretnih znanosti, da bi se bolje poučil o tem in onem. Takrat sem se ti smejal. Ali danes te hočem poslušati in te tolči s tvojim lastnim orožjem. Nič, kar je ljudem znanega, naj mi ne ostane prikrito. Vse najvišje, vse najbolj zavrženo znanje naj postane moja vsakodnevna paša. Pazi, tudi v tem ti postanem enak! Ne bom ti prizanašal. Vem: ambicije imaš. Kjerkoli bom mogel, ti bom križal račune. Dokler ne pride moj dan, veliki dan maščevanja. Dokler ti ne zarinem jekla v črevesje.

II[uredi]

Mladi junak!

Moj gentlemanski pozdrav vnaprej! To si se mi razkošatil! Skoraj da te več ne spoznam. Pričakoval si menda, da se ti pojdem nastavljat, da mi preiščeš moj drob. Potrpljenje, Jernej Svetina! Tudi strahopetnost, s katero si me krstil, ima svoje »višje« razloge.

Kot kavalir moram vzeti najprej v zaščito ženski spol, ki si ga ti v svojem pismu tako nemilostno razčetvoril. Uboga, mala Olga ni prav za prav ničesar kriva. Poslušala je samo zapoved »višjega«, kakor to dela po deželi na tisoče žena. Popolnoma po nepotrebnem si jo torej okrasil s tako efikasnimi epiteti. Da ti bo stvar razumljivejša in da se boš obenem naučil nekaj ženske psihologije (vidim, da te tudi zadnja izkušnja ni spravila v tem pogledu do zaželenega napredka), ti hočem pojasniti, kako sem se bil z njo seznanil in kako so se najini odnosi potem razvijali in razvili.

Pred dvema letoma me je naprosil dober znanec, da mu pomagam v neki zelo kočljivi ljubezenski zadevi. Mehkega srca, kakršen sem, sem pristal in ob tej priliki me je seznanil z Olgo, ki ji je bilo tedaj komaj šestnajst let. Sirota se mi je zasmilila, pa sem se za stvar zares zavzel, in že je videlo dekle v meni zaščitnika, moža, ki se spozna v svetu in na katerega se lahko zanese.

Nekoga takega je bržkone potrebovala. Jaz s svoje strani sem v njej spoznal eno od onih bitij, ki nikdar ne pridejo iz nekakšnega otroškega začudenja nad svetom. Mi, ostali ljudje smo ji tuja, zvečine zlokobna bitja, med katerimi so nekateri obdarjeni s posebno magično močjo. Ta magična moč je denar in njegovi lastniki so ji isto, kar so pravljičnim princesam zmaji, ki čuvajo zaklade. Da bi prišla do zakladov, ji je treba te zmaje uspavati, premamiti jih, dobiti ključ do njihovih shramb. Zakaj nad seboj priznava enega samega zapovednika, kateremu se slepo pokorava: svoje želje. Ali kje najti čarobno formulo, magični izrek, s katerim bi jih dobila v svojo oblast? Naenkrat odkrije v sebi čarobni prstan: svoje telo. Sicer ne razume prav, odkod njegova učinkovitost; zakaj nikoli ni bila žena in nikoli ne bo. Ali zadostuje ji ugotovitev, da je tako. Prvi poizkus, s katerim je omamila starejšega »maga«, ji prinese več tisočakov. Strmi. Vendar mi je priznala, da ji je bilo pozneje žal; zakaj spoznala je, da bi bila to enkratno šanso lahko bolje izkoristila. Ali vsaka izkušnja nekaj velja.

Do takrat je poznala eno samo moč v svetu: denar. In en sam cilj: pridobivati naklonjenost »magov«, ki so bili v njegovi posesti. V meni je naenkrat videla bitje, ki jo je rešilo iz usodepolne zagate; iz tega je sklepala, da moram predstavljati gotovo silo, ki ji je bila neznana in zato tem bolj skrivnostna. V svoji primitivni zavesti, da sloni vse naše življenje na recipročnosti, je smatrala za samo po sebi umevno, da mi mora moje dejanje »plačati« in si še dalje ohraniti naklonjenost tako tajinstveno mogočnega stvora.

S tem primitivnim bitjem sem imel posebno zabavo. Zanimalo me je njeno pojmovanje sveta, ki je bilo od večine drugih ljudi popolnoma različno. Ko sem včasih zvečer ležal pri njej, me je spraševala o tem in onem, o živalih, zvezdah, veselju; pojasnjeval sem ji stvari v najpreprostejših enačbah in vsemu se je neizrečeno čudila. Pri tem me je večkrat tako otroško osuplo pogledala, da bi nekaj zastavil, da je iskala, če ni morda v meni nekje skrit mehanizem, ki mi vse to narekuje. Slišala je bila nekaj o hipnozi in nekoč me je brez ovinkov vprašala, če je nisem morda s hipnozo »zacopral«. Verjela mi je na besedo, videč v meni nekakšnega naklonjenega demona, in moje nasvete je izpolnjevala doslovno. Odkril sem ji nekaj poglavij iz moške psihologije in njena obrt je šla čimdalje bolj v klasje. Držala se je dveh, treh solidnih »ljubimcev«, ki so jo obkladali z denarjem, v meni pa je videla svojega »duhovnega pokrovitelja«, ki se ga je oklepala kakor dete materinega krila. Zakaj sredi te mogočne, brutalne družbe se je čutila neskončno majhno in izgubljeno. Vse ji je bilo neznansko tuje in včasih se mi je stisnilo srce, ko sem jo videl tako brezupno osamljeno. Kakor pes je bila, ki je hvaležen za vsak prijazen pogled, za vsako dobro besedo ...

Lahko si misliš, kako smešen si se mi moral zdeti v svoji »zelenjaški« domišljavosti, ko si se upal soditi o ženskah in mi dajati pri tem celo nasvete. Mislil si, da moraš imeti, ker si za nekaj palcev daljši od mene in ker imaš obraz, ki mu navadno pravijo lep, v meni pa si videl nekakšnega originalnega satira, eo ipso pri ženskem svetu večji uspeh in torej boljše poznavanje ljubezenskih zadev. Pri tem svojem umovanju nisi zagrešil nič manj kakor tri logično nedopustne sklepe. Prvič je toliko različnih ženskih okusov, da igra razmerje, ki je med nama v zunanjosti, vprav neznatno, če ne obratno vlogo, kot si si jo ti predstavljal. Druga napaka je ta, da sklepaš iz večjih uspehov pri ženskah obenem že na bolje poznavanje teh. Poznal sem nešteto moških, ki so letali kakor ose od sadu do sadu — od žene do žene. Ali vkljub njihovim izkušnjam je bilo njihovo znanje v stvareh ljubezni enako ničli. Tvoj sklep je bil torej navaden logičen skok. Tretjič pa si se iz neke mladostne samozaljubljenosti motil v konkretnih izkušnjah, ki sva jih imela ti in jaz. Ti si imel za seboj nekaj zelo vsakdanjih študentovskih ljubezni, ali jaz sem poznal tragedijo, ki sem jo doživel in tragedijo, ki sem jo povzročil. Mimo tega sem preživel skoraj deset moških let več od tebe.

Vse svoje klavrno zelenjaštvo pa si pokazal tisti večer, ko sva srečala Olgo v kavarni. Kakor pav svoj rep si razkazoval svoja našopana ramena, igral s svojim profilom, smejal se, kadil z grandezzo španskega hidalga, govoril glasno, da te je bilo slišati dvajset miz na okrog, in se sploh vedel kakor pravi provincialni hohštapler. In vse to zavoljo bitja, ki se je uklanjalo v svetu samo eni sili: denarju, in ki mu je bila erotika tako tuja, kakor beraču milijoni. Ali se torej čudiš, da sem ti hotel, ki sem to stvar poznal, na drastičen način odpreti oči?

Sprva sem bil prepričan, da boš kmalu spoznal, s kom imaš opravka. Ali ti, kakor da si udarjen s popolno slepoto, si se zmerom bolj oddaljeval od resničnosti in izpreminjal bitje, ki si ga imel vsak dan pred seboj, v neki popolnoma nemogoč stvor. Kakor da bi si nataknil očala, ki ti kažejo vse stvari narobe, si se mi zdel. Smejal sem se, zares.

Ali njej se ni zdela zadeva prav nič čudna. Ko sem ji razkril svoj načrt in ji povedal, kako mora igrati, ni vpraševala dalje. Zakaj zaupala mi je kakor Grki delfskemu proročišču. Kako bi ji mogel nekaj nespametnega svetovati? Vajeni, da izgovarja v življenju besede kakor papiga, zraven pa misli nekaj povsem drugega, ji ni bilo težko, voditi te tako dolgo za nos. Zakaj pri njej pomeni stavek: rada te imam! hočem stotak; in stavek: ljubim te! — hočem dva stotaka. — In ti nisi ves čas opazil, da imaš pred seboj automat! Dragi moj! Tolikšne zaslepljenosti niso mogli bogovi dovoliti bitju iz rodu homosapiens!

Ko sem videl, kako se pri tebi razdalja med domišljijo in resničnostjo vedno bolj povečuje, sem se naenkrat zavedel, kako globok in kako bolesten bo moral biti tvoj padec iz prve v drugo. Sprva sem imel namero, da ti ob prvi ugodni priložnosti sam pojasnim zadevo. Ali premislil sem se in sklenil počakati, da se razmere same od sebe razvijejo. Zakaj nenadoma sem se domislil, da bi utegnil biti ta »eksperiment« s teboj drobec obsežnega načrta, za katerega sem vprav iskal možnosti, da bi ga izvedel.

Po podrobnem proučevanju vsega našega dejanja in nehanja sem prišel namreč do zaključka, da je pot, ki jo hodijo že skoraj stoletja naši voditelji in z njimi ves narod, v temelju zgrešena. Napaka je tem manj opazna, ker govori za to usmerjenost »logičnost na prvi pogled«, to je nekakšna »plauzibilnost«. Dvoje dejstev to smer navidez neizpodbitno podpira: prvo naša številčna inferiornost in drugo naša dolgoletna nesvoboda in iz nje izvirajoča vsestranska zaostalost. Sami smo imeli dovolj priložnosti občutiti trdoto tuje pesti nad sabo. Kaj je torej prirodnejše, kot da žrtvujemo naše najboljše moči za borbo proti nasilju, za bratstvo in spravo med narodi, za idejo dobrote in usmiljenja, za človečanstvo? V tej smeri so se gibali vsi naši duhovni vodje, naši pesniki in pripovedniki, in na programih vsaj tudi vsi naši politiki. In priznati moraš, da smo ostali v svetu klic vpijočega v puščavi. V šoli in v javnem življenju smo vsrkali ta duh vase in tudi jaz nisem podvomil v njegovo pravilnost vse do tedaj, da mi ni v Berlinu dejal neki Nemec, ko sva se razgovarjala o teh vprašanjih: Vsakdo ve, da vam ne preostane drugega. Zato vam pa tudi nihče ne verjame. Jagnje naj nikar ne uči volkov humanitete; sicer se mu bodo, vrhu vsega še smejali. Če kaj takega propoveduje Anglež, Nemec ali Rus, zveni vse drugače. Nje vsaj poslušajo. Iz vaših ust pa se sliši kot nadležno ščebljanje, ki samo povečuje apetit. Drugega itak ne morete, kot posnemati. Zato rajši molčite.

Tako opozorjen, sem se poglobil v problem in kmalu mi je postalo jasno, zakaj naletijo n. pr. dela Ivana Cankarja v svetu na tisto razumevanje, ki ga smatramo mi za samo po sebi umevno. Zakaj dobrota, ki prihaja od slabotnega, tudi če je še tako iskreno mišljena, vzbuja vendarle sumnjo, da zasleduje še neki namen, ki ni v njej sami vključen. In ne bi dvakrat prisegel, da ni v še tako čistem propovedniku te vrste že neki morda še tako rahel apel na sočutje in prizanesljivost s slabotnim, neko prikrito računanje na dobroto in nekakna vsiljivost, prepričati močnejšega, da je dobrota, človeški biti edinozveličavna zapoved za ljudi. To podzavestno tendenco pa močnejši takoj začuti ali jo vsaj predpostavlja — in konec je prepričevalnosti lepih naukov. Zakaj dobroti samo takrat verjamemo, kadar izvira iz moči. Dobrota slabotnega pa vzbuja sumnjo hinavščine in špekulantstva.

Ko sem prišel do tega spoznanja, se mi je zdelo potrebno, da ga tudi drugim posredujem. Kaj se je zgodilo? Komaj eden da me je razumel. Večina me ni poslušala. Tisti, ki bi bili poklicani, so me krčevito zavrnili. In nekateri so videli v mojem spoznanju, ki je stalo v meni kakor žareč meč, samo duhovit paradoks!

Še enkrat sem se zaril v to vprašanje in začel iskati razlage za svoj neuspeh. Vnovič sem preletel zgodovino našega razvoja in glej! Zopet sem odkril nekaj prav zanimivega. Iz neprestanega sklicevanja na tuje veličine in iz večnega vzgledovanja ob tujem sem razbral neko kardinalno svojstvo našega značaja: strah, da bi se osmešili. Kakor kmet smo, ki so ga oblekli v frak in ga pahnili v salon; nerodno mu je in strašansko se boji, da bi se mu ne smejali. Ta strah pred osmešenjem izvira iz morda nezavednega občutja lastne inferiornosti, nezrelosti, nesamostojnosti. Zakaj veliko znamenje svobodnih je, da se ne strašijo osmešenja, kadar hočejo nekaj izvršiti. Pri nas pa se zaslužen mož sedem dni ne prikaže iz hiše, če mu je karikaturist za spoznanje preveč privihal nos! Odtod neumna občutljivost in užaljenost naših korifej, če se jih je nekdo preveč dotaknil. Nedozoreli smo in provincialni. Zakaj v naši še tako hvaljeni glavi se nekje na dnu skriva tiha zavest, da ne moremo tekmovati z velikimi in da je posnemanje naša usoda.

Videl sem, da je zaradi tega strahu pred osmešenjem nemogoče, posredovati narodu kot celoti neko veliko spoznanje ali novo idejo, čeprav nam ju vse, naš geografski, zgodovinski in nas kulturni položaj, narekuje. Mnogo izkušenj mi je to potrdilo. Vraga! Saj so sedem let po Cankarjevi smrti sodnijsko ugotovili, da mu ne gre polna verodostojnost, češ da je bil mož literaren boem. Moral sem torej misliti na pridobivanje od moža do moža. Toda za dosego tega je bilo potrebno izdelati najprej podroben načrt.

Kot uvod v ta načrt sem si zamislil omajanje vere v pravilnost podedovane, privzgojene in slepo sprejete poti, ki so jo hodili in jo hodijo naši voditelji. To omajanje pa se da doseči samo z enkratnim velikim razočaranjem, z vcepljenjem skepticizma, ki je bil izhodišče orjaškemu razvoju zapadnega sveta. Descartes je bil njegov početnik. Tako vzdvajajočim nad vsem se nam morajo odpreti oči za naš resnični, konkretni položaj in v zvezi s tem tudi že na možnosti rešilne poti iz njega. Alfa in Omega vsega bi bila torej pridobitev spoznanja »jasnega« in »natančnega« spoznanja o stvareh, ki se tičejo naših zadev. Zakaj vse dosedanje naše spoznanje je bilo v bistvu samo »spoznanje« Martina Kačurja, ki cepne razočaran iz stare zmote v novo. Cankar sam je veliko govoril o nekem usodnem »spoznanju«. Opojen nad lepo besedo pa nam je pozabil povedati, v čem to »bridko spoznanje« obstoji.

Ko bi prišel posameznik tako do one točke, da zdvaja nad vsem, bi mu bilo treba posredovati osnovne resnice, ki se tičejo življenja in smrti človeka. Spoznal bi, kar uči že sveto pismo, da je važnejši današnji dan kakor jutrišnji. Osvobodil bi se malenkostnih skrbi in pripravljen bi bil za veliko, tvegano pot. Nikdar ni naš narod še ničesar tvegal. Teptali, brcali so nas in mi smo molčali. Srbi imajo Kosovo in Albanske gore, Čehi Husa in Belo Goro. Tam so oni doživeli »veliko razočaranje,« veliki poraz, ki jim je dal zrelost in pogum. Zakaj boji se predvsem tisti, ki še nikdar ni gledal smrti v oči. Ko bi dosegel to stopnjo, bi bil posameznik zrel, da vzame usodo v svoje roke.

Ne bom ti pripovedoval o neuspelih poizkusih v tej smeri; ljudje vedo dovolj povedati o njih, ne da bi seveda poznali resničnih vzmeti. Ali vse to me ni oplašilo. Trdno sem bil prepričan, da morajo biti nekje mlada srca, ki bodo sprejemljiva za veliko stvar.

Tako si tudi ti sekal mojo pot. Bil si tipičen predstavnik našega ljudstva. Bister, veder, trdno zaupajoč v neomajno pravilnost vsega našega dejanja in nehanja. Tvoj cilj je bil: iti po že pred teboj začrtani poti navzgor. Ali ko sem te videl plavati v oni zagati, se mi je naenkrat zablisnilo, da mora biti človek, v katerem se združujeta tolikšna bistrost in tolikšna slepota, prav posebno dovzeten za neko radikalno spoznanje. In nisem se varal. Tvojega pisma sem bil resnično vesel. Padel si sicer iz enega ekstrema v drugi, ali dvom je ostal v tebi in strast za objektivnim, jasnim in natančnim spoznanjem. Vem; zmerom bo v tebi ostalo nekaj proti meni in ljubil me ne boš nikoli. Tudi nisem človek, ki bi mogel biti ljubljen. Ali zrel bos za nevarno in tvegano pot. Za pot, ki je v opreki s potjo naših voditeljev, naših očetov in naših dedov.

Ali veš, kaj je Al Araf? Al Araf je, tako velijo tolmači Korana, ime visokemu zidu, ki se dviga med peklom in rajem in ju razdvaja. Niti prebivalci tega, niti prebivalci onega ne vidijo čezenj. Ali nanj bodo prišli tisti, ki so padli, boreč se za sveto stvar, z mečem v roki, vendar proti volji svojih staršev. V pekel ne pridejo, ker so mučeniki. V raj ne morejo, ker niso ubogali. Ali v nameček jim bo dano poznanje i prebivalcev pekla, i onih nebes. Oboje pa bodo razločevali po gotovih znamenjih na licu. Araf pomeni poznati in »poznanje« je njihova usoda. V življenju so bili postavljeni pred odločitev: spoznali so veliko stvar, za katero se jim je bilo boriti. Starši, oropani tega spoznanja, so jim branili. Odločili so se za prvo in prekršili četrto božjo zapoved.

Taka je tudi usoda nas, ki smo spoznali. Daleko- in jasnovidnejši od naših očetov in naših voditeljev smo, zato je naša dolžnost, da vzamemo proti njihovi volji orožje v roke. Naša pot gre tik nad pogubljenjem. Zanjo vam je potrebno pravo srce.

Krstil si me za strahopetca. Ali veš, kaj pomeni, biti izvrševalec velikega koncepta? Naj izpostavim glavo, preden sem izvršil naloženo, besnežu, ki mu je neznano jedro stvari? Ali se bo kurir, ki prenaša važna poročila iz oblegane trdnjave, spuščal v nepotrebno nevarnost: »Čuvaj svojo glavo« je vrhovni princip vseh, ki so izvrševali kake naloge.

Prav za prav je pot, ki smo si jo zamislili mi, že nekdo pri nas začel. Prešeren je bil, ki se ni strašil osmešenja pred družbo, ko je objavil svoj sonetni venec z akrostihonom. Za ljudi je bil to samo pikanten škandal in dvakratno razočaran, je moral pesnik prepustiti teren drugim. To njegovo obupno spoznanje čitaš utelešeno v »Krstu pri Savici«. Mi hočemo nadaljevati tam, kjer konča njegov prvi del. Ne smemo se strašiti poti na Al Araf. Ves naš narod mora biti postavljen enkrat pred preizkušnjo, da premaga strah pred osmešenjem.

Imenuješ me brezbožnega cinika in me sprašuješ, če nisem morda od onih, ki uživajo na mukah drugih. Povem ti primer. Kot otrok sem imel sosede, katerih vrt sta stražili dve orjaški dogi. Paglavci so nekoč v svoji nezavedni hudobnosti prignali mačko preko ograje. Psa sta jo popadla in pri živem telesu raztrgala na drobne kosce. Žival se je do zadnjega divje branila, zvijala se, grizla in obupno tulila. Gledal sem prizor in pri tem preživel vse neizrečene telesne bolečine razmrcvarjene mačke. Udje so mi šli narazen, v kosteh sem čutil pokanje in neprestano sem se krčevito stresal. Pri kosilu sem se zopet spomnil; bolečina kreature se mi je zarezala v ude, da sem mrtvaško prebledel. Mati in oče sta se prestrašila in me spraševala, kaj mi je. Zlagal sem se, da mi je postalo slabo. In še danes, kadar se spomnim na oni prizor, mi čudno zagomazi po telesu.

Ali pozneje nekoč sem se skušal uživeti v vlogo psov, ki sta bila raztrgala žival. Zopet sem si priklical prizor pred oči in naenkrat občutil neko komaj zaznatno opojno slast, biti gospodar nad usodo, uničiti drugega. Kaj sem opazil? S tem sem se do neke mere iznebil mučnosti predstave, da sem raztrgan kot mačka. — Ali hočeš slišati na uho nasvet? Stori tudi ti, kakor sem storil jaz tebi. In ozdravljen boš. Klin s klinom, greh z grehom ...

Prepuščam usodi, da naju zopet privede skupaj. Ne išči me. Zakaj jaz sem povsod, samo ne tam, kjer me pričakuješ. Bodi pripravljen. Razmišljaj o vsem, kar sem ti pisal, in se uči. Ne bodi nestrpen. Sam si dejal: Božji mlini meljejo počasi. V mislih bom spremljal tvoj razvoj. Zaupam vate. V tvojem pismu sem opazil element, ki ga do sedaj nisem poznal pri tebi: ironijo. To je dobro znamenje. V čast ti štejem tudi, da se nisi znesel nad Olgo. Naj te je obvaroval pred tem instinkt, da krivda ni prav za prav pri njej, ali pa kavalirski čut: prav je bilo tako. Ne boj se ničesar. Hujše od smrti te ne more doleteti. Ta pa čaka vsakogar. Torej do svidenja, mladi junak!

Tvoj Krassowitz.

III[uredi]

Jernej Svetina je še ležal v postelji, ko mu je gospodinja prinesla pismo Simona Krassowitza. Na prvi pogled ga je spoznal. S tresočimi prsti ga je odprl.

Ves svet se mu je stisnil v drobno točko in se osredotočil v črke na listih, ki so mu drhteli v rokah. Črke so se bliskoma pretvarjale v pojme, ti v vizuelne predstave, ki so mu lezle kakor po nevidnih žicah v možgane in mu napolnjevale dušo, srce s tesnobo. Mračna, vendar poznana roka ga je iz daljave zgrabila za grlo in ga krčevito tiščala v svoji oblasti.

Ko je prečital pismo, je legel vznak. Pred očmi se mu je stemnilo, zaprl jih je in obšlo ga je kakor omotica.

Naenkrat se je vzpela postelja pod njim kakor hrbet ogromne živali, ki je počivala na tleh, in ga dvignila visoko v zrak. Občutek dviganja je bil tako živ in močan, da je zakrilil z rokami, boječ se, da bi ne treščil v globino. Tedaj se mu je zazdelo, da leži s hrbtom na visokem zidu ...

— To je hipnoza na daljavo, je dejal skoraj na glas. Vrgel je odejo raz sebe in skočil iz postelje.

Preko stola je bila zagrnjena njegova obleka. Segel je v hlačni žep in potegnil bodalo iz nožnice in ga mehanično zopet vtaknil nazaj. Neka tuja, do takrat nepoznana bolečina mu je spreletela srce. Nenadoma se je zavedel, da tisti, ki je bil nekoč, ne more več postati, tudi če bi onega zbrisal s sveta. Naj bo Krassowitz blaznež ali podel, strahopeten zločinec, naj bo prerok — vseeno je. V njem sta bila izkušnja in dvom. In nikdar več otroške, popolne sreče.

Ali pa ni bil obvarovan tudi pred prihodnjimi razočaranji? Zakaj kaj bi ga utegnilo še presenetiti, ko je dvomil o vsem? Dovolj je bilo, da je enkrat pogledal v peklo.

Kaj ni sedaj resnično stal na zidu Al Arafu? Na eni strani pod njim paradiž, na drugi peklo. In on obsojen, da ima vpogled v oboje, ne da bi mogel sem ali tja. Zakaj pred peklom ga je varovalo njegovo vzdvajanje nad vsem. Ali z neko tiho, nepopisno bolečino je čutil, da mu je tudi vsaka pot nazaj v paradiž zaprta. In da se njegovo nekdanje brezskrbno stanje zaupanja v vse človeštvo ne povrne nikdar, nikdar več.

Odprl je miznico in zagnal bodalo v zadnji kotiček predala.