Akademik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Akademik (Studiosus universitatis)
Ivan Rob
Izdano: 1551 23. in 30. 10. 1936
Viri: dLib 5, dlib 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko v krajših jesenskih dneh podlesek poganja na pokošenih travnikih, ko mrzlejša jutranja sapa piha po dolini, ko po brajdah grozdje zori, začno se študentje (studiosus studens) zbirati v večja krdela ter se pripravljati za odhod v večje kraje – po navadi v mesta – kjer so jim dobri ljudje zgradili velike ptičnice. Takrat večkrat čujemo zvečer in ponoči po mestnih ulicah čudno vršenje in šumenje, čujemo iz gostilnic zategle brlizgajoče in pivkajoče glasove, vmes pa nekoliko hripavi, a vendar možati: kra, kra, kra. To so akademiki.

Naravoslovci so si bili zaradi te plemenite ptice dolgo v laseh. Nekateri so jo uvrščali k vranom ali krokarjem, najbrže zaradi podobnega glasu. Ali to ne drži. Dočim ima krokar vedno enak glas, ga pa akademik šele ponoči dobi. Drugi so jo spet prištevali k ujedam, ker je po akademskih menzah, in spet tretji so trdili, da spada k močvirskim pticam, ker stanuje v vlažnih luknjah.

Še najbolje jo je pogodil učeni Brehm, ko jim je dal čisto svojo vrsto in rod. Med akademiki razlikujemo tele vrste: bruc (studiosus quasimodrogenitus), parketini ali salonski študent (studiosus parcketails), služboborec (studiosus panem petens) in stara bajta (aedificium vetus).

Bruc. Bruca lahko na prvi pogled spoznamo po njegovem rumenem kljunu in krvavozelenem perju. Perotnice so mu kratke, nekoliko šibke, na glavi ima lepo negovan čop in okoli ust nekoliko ščetinastega perja. Prebiva povečini doma in se drži matere za krilo. Na univerzitetnih tleh je jako nespreten, zato ne hodi od začetka sam na univerzo, ampak v krdelih ali pa v spremstvu staršev. Posebno prijetno jih je videti v času vpisovanja, ko skrbni oče pripelje svojo hčerko na kvesturo in jo gre vpisat. To pripravlja starim bajtam veliko veselje. Sploh je v vsej ponaši bolj podoben srednješolcu kakor akademiku. Kadar je vesel, dleska s kljunom in maha s čopom. Za barve ni posebno občutljiv. Zgodi se včasih, da zamenja rdečo barvo s črno in belo z zeleno. Brucmajorja pozna in se mu veselo dobrika. Stražnika se od sile boji in se mu raje izogne. V ujetništvu po navadi otopi, postane potrt, premišlja, kaj bodo doma rekli, ki so ga ponoči zaprli na cesarskem Dunaju, da je vso noč prejokal in da so ga našli utopljenega v lastnih solzah. Bruc ima jako kratko življenje. Po navadi se po enem letu zabubi in spremeni v kako drugo vrsto študentov. Vendar pa nekaterim še dolgo ostane rumen kljun kakor tudi krvavozeleno perje. Posebne škode ne dela, a tudi koristi nima človek od njega.

Njegovo meso je neužitno, zato ga tudi ne preganjajo.

Parketni ali salonski študent je dobročudna žival. Na zunaj je podoben brucu, le da ima rožnat kljun in tudi perje pri njem je bolj pisano. Pod vratom ima lepo kravato, obleka spreminja barve vsako sezono, le ob slavnostnih prireditvah je lepo črna. Ponosen je na svojo obleko, jo skrbno čisti in neguje, da bi s tem ugajal samicam. Rad lazi za samicami, jih prepeljava po parkih, hodi za njimi na izprehode in ure in ure lahko brez škode stoji pred izložbami, kjer si samice ogledujejo modne klobučke in svilene kombineže, skratka, ni ga večjega babjeka med pticami, ker so tam tla zanj prespolzka in večkrat pade. Odtod tudi njegovo ime.

Pravo veselje ga je gledati, kako prosto se vede v salonih in kako ročno se zna zasukati na parketu. Od sile je družaben. Ni ga skoraj plesa in ni je prireditve, da ne bi bil on poleg. Rad se kreta v odlični družbi, ima zveze z boljšimi družinami, kjer stika za samicami. Samico menja dvakrat do trikrat na leto. Stražnika se ne boji, vendar pa nima rad opravka z njim. V ujetništvu je dolgočasen, zato ga tudi ne zapirajo. Če pa le pride po nesreči v kletko, postane jako čemeren, zadirčen in vase zaprt. Takrat ga je sram in premišlja o svojem izgubljenem ugledu, zato ga dobri stražniki kaj kmalu izpuste. Živi precej dolgo. Po diplomi se zabubi in po kratkem času postane iz njega filister.

Služboborec je jako marljiv ptič in bi lahko služil drugim študentom za vzgled, če ne bi imel drugih lastnosti. V svojej zunanjosti je skromnejši od parketnega študenta. Za samicami ne stika, vendar pa se rad prime take, ki bi mu pomagala do službe. Ne podnevi ne ponoči ne miruje. Ljudje ga večkrat vidijo, kako leta od Poncija do Pilata, da bi si že vnaprej priskrbel prostor za gnezdo. Najraje prebiva po knjižnicah. Najljubša hrana mu je prah iz učnih knjig. Drugih knjig ne obira. Skratka, vse mu je deveta dežela, kar ni v zvezi z njegovo bodočo službo. Po svoji čudi je plah in jako uslužen. Kaj lahko ga je udomačiti. Če mu gospodar ponudi kos službe, mu hvaležno liže roke in noge in zadovoljno pahlja z repom. V ujetništvo ne pride zlepa, ker je sila previden in oprezen. Po navadi živi štiri do pet let, nakar se zabubi. Po kratkem presledku nastopi toli zaželeno službo in potem se zgodi z njim isto kot s parketnim študentom.

Stara bajta je velik gospod, čeprav med vsemi študenti najskromneje opravljen. Perja je pepelkasto sivega ali umazano rjavega, po glavi je navadno plešast in starejšim samcem poganja pod kljunom obilno perje raznih barv. Gnezdi v podstrešjih, a najljubši dom mu je gostilnica. Vanjo znosi vse svoje imetje, in če nima drugega, zastavi svoje perje. Videvalo se je že, kako se je taka stara bajta vračala zjutraj iz gostilnice oskubljena do zadnjega peresa. Za samice ne mara, pač pa se družijo stare bajte v krdela po deset do petnajst samcev in potem gredo prepevaje po gostilnah. Brehm jih je videl celo petdeset in več skupaj. Stražnika se ne boje in zato jih imajo po svojih kletkah. V ujetništvu se kmalu privadi stražnikom in veselo prepeva. Nauči se tudi raznih umetnij kakor: žveplenke razpolavljati, narediti ogenj brez žveplenk in drugo. Sploh pripravlja človeku mnoga veselja s svojo šegavostjo. Izmed študentov živi stara bajta najdalj in se tudi ne zabubi.