Ajatutaja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ajatutaja
Mateja Reba
Spisano: Ana Potokar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekega večera pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Škrat Ajatutaja je, kot vedno, zadnjega obiskal Binčka. Ta je seveda spet bral pod odejo. »No, no,« mu je rekel, »dovolj bo za danes, čas je za spanje!« Binček se je poslušno spravil pod odejo in odložil knjigo na nočno omarico. Škrat mu je zaželel sladke sanje, ga pobožal po laseh in mu pomel očke. Fantiček je v hipu utonil v sanje. Ajatutaja se je pretegnil in zazehal. Tedaj je na nočni omarici zagledal knjigo in majceno lučko, s katero je Binček bral pod odejo. »Pa me res zanima, kaj bere, da se mu nikdar ne da zaspati!« si je rekel. Skril se je pod posteljo, da ne bi motil Binčka, vzel knjigo in prižgal lučko. Bila je napeta zgodba o iskalcih zakladov in škrat je kar ni mogel izpustiti iz rok, dokler ni prišel do zadnje strani. »U, tole je bilo pa napeto. Zdaj pa razumem, zakaj za Binčka vsak večer pridem prezgodaj!« Zazehal je. Že zdavnaj bi moral biti doma, v svoji postelji. Tedaj je čez hribe pokukal prvi sončni žarek in posvetil v sobo. Ajatutaja sonca ni bil navajen, saj je živel le ponoči, podnevi pa je spal. Svetloba ga je zaslepila in – pomel si je oči. Ojoj! Pozabil je, kaj se zgodi, če komu pomane oči! Zleknil se je pod posteljo in trdno zaspal. Zvečer so, kot ponavadi, starši spravili otroke v postelje. Toda otroci niso hoteli zaspati! Manjši so jokali, malce večji so skakali po postelji, tisti, še večji, so se hoteli igrati! Starši so bili obupani! Peli so uspavanke, nosili otroke v naročju, jim kuhali kamilični čaj, jim pripovedovali pravljice, jih prosili, naj končno zaspijo. Otroci niso ubogali niti tedaj, ko so se starši razjezili!Vse Spančkovo je bilo na nogah, Ajatutaja pa je spal pod Binčkovo posteljo. Tudi Binček ni bil tisti večer prav nič zaspan, čeprav so ga starši priganjali, naj gre v posteljo. Že tako so imeli dovolj dela z njegovo mlajšo sestrico, ki je bila še skoraj dojenček, pa ni in ni hotela zaspati. »Kje pa se danes obira Ajatutaja?« je pomislil. »Ob takem času Mojca vedno že spi! No, nič hudega, bom pa lahko dlje bral!« Legel je v posteljo in hotel vzeti knjigo z nočne omarice. Toda nikjer je ni bilo. Pa se je čisto dobro spomnil, kje jo je pustil. Skočil je pokonci in jo začel iskati, a zaman. Ni je bilo ne na knjižni polici, ne v zaboju z igračami. Prebrskal je vse predale, pogledal pod mizo in pretaknil vse kote. Kot bi se vdrla v zemljo! Nazadnje je pogledal še pod posteljo. In kaj je našel? Škrata, ki je trdno spal s knjigo pod glavo! Zdaj se je Binčku posvetilo, zakaj je Ajatutaja zamujal! »Hej, zbudi se!« ga je pocukal za ramo. Škrat je nekaj zamomljal, potem je odprl oči in se pretegnil. »Uuuu!« je zazehal. »Kako sladko sem spal!« »In prespal službo!« je rekel Binček. »Sonce je že zdavnaj zašlo, naša Mojca pa še ne spi!« »Ojoj!« je vzkliknil prestrašeni škrat. Potem se je spomnil, kako ga je zaščemelo v očeh in si jih je pomel... »Urno moram na pot, urno!« Skočil je pokonci in že ga ni bilo več. Hitro je obtekel vse mesto in na veliko veselje staršev uspaval otroke, potem se je vrnil k Binčku. »Hvala, da se me prebudil!« mu je rekel. »Zato si zaslužiš nagrado: vsak večer boš lahko deset minut dlje bral. Samo pod enim pogojem: če boš tudi meni posodil kako zanimivo knjigo!«  »Velja!« se je strinjal fantič. In tako je še danes. Ko pride Ajatutaja k Binčku, ga že čaka kaka napeta knjiga. Potem skupaj bereta še deset minut, dokler Binček ne reče: »Ajatutaja, spat moraš!«  Škrat z vzdihom zapre knjigo. »Škoda, pa tako napeto je bilo!« reče. »Jutri je še en dan!« pravi Binček. Potem ga Ajatutaja poboža po laseh, pomane po očkah in odhiti. Drugače bi ga lahko še zamikalo, da bi malo bral...